Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 535 Andrej Rahten, Med Kakanijo in Wilsonio, Poklicne in politi čne preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla. Celovec: Mohorjeva družba, 2018, 260 strani. Hans, Johann, Ivan Schwegel (v jugoslovanskem obdobju Švegel) je bil o čitno ne le zelo zanimiva, temve č tudi precej zapletena in protislovna osebnost: na eni strani zanesljiv in vesten diplomat z zna čilnimi potezami lojalnega, natan čnega, celo pedantnega avstrijskega uradnika, na drugi pa vzkipljiv, zahteven, do podreje- nih ve čkrat nedopustno grob diplomatski uslužbenec, ki je vedno znova prihajal v spore s sodelavci, pa tudi z nadrejenimi v avstrijskih diplomatskih poslanstvih in v zunanjem ministrstvu na Dunaju. V nasprotju z nadvse uglednim stricem baronom Jožefom (1836-1914), ki je bil konec šestdesetih let 19. stoletja avstrijski konzul v Aleksandriji in v za četku sedemdesetih let konzul v Istanbulu, nato pa visok uradnik v zunanjem ministrstvu na Dunaju in zaupnik avstroogrskega zunanjega ministra Andrassyja 1 , je ne čak Ivan ( 1875 – 1962) ve činoma opravljal manj odgovorne in časovno bolj omejene konzularne posle v razli čnih mestih v ZDA, Kanadi, Južni Afriki, Švici in Solunu, kar ga je prav gotovo osebno zaznamovalo, saj je bil stric Jožef njegov nedosegljiv in nikoli dosežen vzornik. Toda, če so bili Ivanovi spori s podrejenimi v konzulatih tako posledica nje- gove velike ambicioznosti 2 kot preve č energi čne želje po odpravljanju uradniškega nereda, so bila njegova razhajanja z nadrejenimi avstrijskimi diplomati v ZDA in Kanadi, kot piše dr. Rahten, tudi rezultat njegovega neprikrito naklonjenega odnosa do slovanskih izseljencev, v času službovanja v Chicagu celo pomo či domnevnemu dezerterju iz Goriške, pozneje pa pozitivnih izjav o Slovanih in kriti čnih izjav o Nemcih v monarhiji, njegovega vmešavanja v stavkovne nemire v obmo čjih kon- zulatov in še bolj nenavadno: njegove samovoljne odlo čitve o štirijezi čni nemško, madžarsko, angleško, ruski »glavi« uradnega konzularnega dopisnega papirja, ki naj bi z ruščino v naslovu pomagala rusinskim, torej ukrajinskim izseljencem najti pot do avstroogrskega konzulata. Prav spor okoli tega napisa, naj bi bil po Rahtenovem mnenju dokaz ve č, da je »Švegel mnogonarodno stvarnost habsburške monarhije dojemal precej druga če od ve čine kolegov v konzularni službi«. 1 Josef Schwegel, Na cesarjev ukaz, Spomini politika in diplomata, ur. Franc Rozman, Lju- bljana: Slovenska matica 2004. Baron Josef Schwegel, Spomini in pisma/Erinnerungen und Briefe, Studia diplomatica Slovenica – Personae 01, Ljubljana: Center za evropsko prihodnost 2007. 2 Ta je prišla jasno do izraza že v času njegovega študija: po šolanju na dunajskem Te- rezijanumu je v letih 1892-1897 hkrati študiral na Orientalni akademiji na Dunaju in na pravni fakulteti v Innsbrucku, kjer je leta 1897 tudi doktoriral. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 536 A vendar je iz knjige zelo jasno razvidno, da so bile Šveglove kritike neod- govornega avstroogrskega konzularnega poslovanja zlasti v Združenih državah Amerike, ki presenetljivo vse do prve svetovne vojne niso bile med državami, ki bi jim na Dunaju posve čali posebno pozornost, tudi neredko utemeljene in upravi čene. Ivan Švegel si je hkrati v času službovanja v ZDA, kot se je pokazalo na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, pridobil številne ugledne in vplivne znance, ki so mu odprli pot vse do ameriškega predsednika Wilsona. Poglavje o sodelovanju slovenskih predstavnikov na mirovni konferenci, ki se je je Švegel udeležil kot izvedenec (tehni čni delegat) jugoslovanske delegacije, je sploh posebej zanimiv del Rahtenove knjige, saj prepri čljivo opozarja na diplomatsko neizkuše- nost in politi čno naivnost slovenskih članov jugoslovanskega zastopstva, pa tudi na njihovo nepripravljenost na stvarnejše medsebojne sodelovanje. Švegel, ki je odli čno govoril angleško in slovenskim zastopnikom s prevajanjem pomagal v pogovorih z ameriškimi diplomati ter prek svojih znancev posredoval tudi pri organizaciji sre čanja slovenskih predstavnikov z ameriškim predsednikom Wilsonom 3 , je bil tako precej manj uspešen, ko je poskušal sorojakom povsem stvarno in razumno svetovati, kako naj se pogovarjajo z ameriškimi in drugimi zahodnimi diplomati, nekateri med njimi – kot npr. Lambert Ehrlich – pa so ga celo grobo zavra čali in prepre čili njegovo sodelovanje pri pogajanjih o slovenskih mejah (Ehrlich konkretno pri pogajanjih o vprašanju razmejitve na Koroškem). Sicer pa je bil Švegel, kot piše Rahten, vse do propada monarhije lojalen habsburški oblasti in prepri čan, da habsburška monarhija svojim narodom omogo ča bolj ali manj nemoten razvoj. Po povratku iz ZDA leta 1917 se je pridružil avstrijskim vojaškim enotam na balkanskem (albanskem) bojiš ču in bil za svoje vojaško udejstvovanje tudi odlikovan, politiko habsburške monarhije pa je podpiral še potem, ko so mnogi njegovi rojaki že zamenjali barve. Vseeno je, ko je monarhija razpadla, hitro in brez posebnih težav stopil v službo novo nastajajo če jugoslovanske države. Medtem ko so dosedanji raziskovalci svojo pozornost posve čali predvsem Šveglovim zadolžitvam v avstroogrski diplomaciji, se je dr. Rahten ob pritegnitvi doslej neuporabljenega arhivskega gradiva posvetil tudi jugoslovanskemu obdobju Šveglovega delovanja in življenja. Švegel je bil leta 1919 zastopnik v za časnem narodnem predstavništvu v Beogradu, v dvajsetih letih pa poleg tega, da je opra- vljal še razne druge zadolžitve, tudi zastopnik družbe Canadian Pacifi c Railway v Jugoslaviji. V jugoslovansko politi čno življenje se je leta 1927 aktivno vklju čil kot Radi ćev privrženec in poslanec Hrvaške kme čke stranke v Gorskem Kotarju ter po proglasitvi diktature zopet kratko in težje razumljivo kot njen podpornik in celo minister Živkovi čeve vlade. V letih 1931-1932 se je znova vrnil v diplomacijo in bil dve leti jugoslovanski veleposlanik v Argentini. V tej lu či so seveda posebej zanimivo vprašanje Šveglovi politi čni nazori, ki so bili milo re čeno protislovni in jih je težko natan čneje opredeliti. Iz knjige je razvidno, da se v času habsburške monarhije politi čnega življenja v domovini 3 O tem tudi: Uroš Lipuš ček, Ave Wilson, ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-1920, Ljubljana: Založba Sophia 2003, str. 7, 114-115, 207, 209-210. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 537 ni udeleževal, po letu 1918 pa so mu bili bližje liberalneje usmerjeni politiki kot katoliški konservativci – z Antonom Korošcem in politiki Slovenske ljudske stranke ni našel skupnega jezika, o Radi ću in njegovih politi čnih predstavah pa je spoštljivo govoril in pisal tudi po njegovi smrti. Toda v isti sapi je bil, čeprav kri- ti čen do srbskega jugoslovanstva in centralizma, v živahnem stiku tudi s srbskimi politiki in dvorom, pri čemer je ves čas ohranjal nadvse spoštljiv odnos do kralja Aleksandra, ki mu je bil tudi osebno naklonjen. Med njegovimi bližnjimi znanci, če ne celo prijatelji, je bil nekaj časa Anton Nova čan, s katerim ga je med drugim družilo navduševanje nad celjskimi grofi – v tridesetih letih je zadnjemu Celjske- mu Ulriku II. v Beogradu s kraljevim pristankom postavil spomenik. Na osnovi gradiva, na katerega se opira Rahten, si je težko ustvariti kakršnokoli dolo čnejšo sliko o Šveglovih politi čnih predstavah, avtor knjige pa omenja, da je Švegel, četudi skepti čen do parlamentarne demokracije, že v tridesetih letih zelo kriti čno ocenjeval Hitlerja in ob konferenci v Münchnu leta 1938 tudi britansko politiko Nevilla Chaberlaina. Tako ne presene ča, da je v času druge svetovne vojne poma- gal partizanom, za kar ga pa povojne oblasti, kot beremo v knjigi, niso nagradile, saj so mu vzele ve čino njegove posesti, doma či blejski aktivisti pa so z njim prva povojna leta tudi zelo grdo ravnali. Dr. Rahtenova knjiga Med Kakanijo in Wilsonio je torej nadvse zanimiva biografi ja slovenskega diplomata, politika in za gospodarske in trgovinske posle in stike vnetega diplomatskega uslužbenca, ki je tudi strokovno pisal o trgovskih in gospodarskih vprašanjih in bil ne nazadnje sam zelo ob čutljiv glede višine fi nan čnih nagrad, ki jih je prejemal za svoje delo. Toda hkrati je bil vse življenje precej nesre čen, ker ni ne v habsburški monarhiji, ne v kraljevini Karadjordjevi ćev užival ugleda in po častitev, ki jih je bil za Franca Jožefa deležen njegov stric baron Jožef. Avtor knjige je ob prikazu vsakokratnega Šveglovega življenjskega obdobja in njegovih diplomatskih in politi čnih aktivnosti slikovito orisal tudi širše politi čne razmere, v katerih so v zadnjih desetletjih 19. in prvi polovici 20. stoletja delovali redki slovenski diplomati. Knjiga temelji na Šveglovih spominih oz. avtobiografi ji, na njegovi korespondenci ter na doslej manj poznanem ali nepoznanem arhivskem gradivu, ki ga je avtor raziskal v arhivih v Ljubljani, v Zagrebu in na Dunaju. V tem smislu nikakor ni le Šveglov življenjepis v ožjem pomenu besede, temve č tudi izviren prispevek k slovenski, habsburški in jugoslovanski diplomatski in mednarodno-politi čni zgodovini v letih pred in po prvi svetovni vojni. Deli knjige, ki se opirajo na Šveglovo avtobiografi jo prinašajo tudi zelo zani- mive anekdote. Švegel tako v svoji avtobiografi ji, kot lahko preberemo v knjigi, ne poroča le, da je ob streljanju Puniše Ra či ća na Stjepana Radi ća in poslance Hrvaške kme čke stranke v beograjski skupš čini leta 1928 iz poslanskih klopi reševal voditelja hrvaških Srbov Svetozarja Pribi čevi ća, temve č tudi, da je kralj Aleksander smrtno ranjenemu Radi ću po odhodu atentatorja iz skupš činskih prostorov poljubil roko. Toda na drugi strani ni v Zgornjih Gorjah pri Bledu rojeni diplomat v popisu svojega življenja skoraj nobene pozornosti namenil osebnim zadevam: da ima družino, je kratko omenil samo enkrat, zakonski ženi ter poznejši življenjski spremljevalki Mariji Sancin, ki jo je spoznal v Argentini in ga je zvesto spremljala vse do smrti, Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 538 pa ni namenil niti besede. Ivan Švegel je bil nedvomno svojevrsten posebnež, da ne re čemo čudak, njegova življenjska zgodba pa bi bila, kot kaže lepo napisana in berljiva Rahtenova knjiga, lahko gradivo za zanimiv roman. Peter Vodopivec