Veno Taufer
Viktor Blažič: Vsi naši prevrati.
Ljubljana: Založba 2000, 2007.
Pri založbi revije 2000 je malo pred koncem preteklega leta izšla nova knjiga znanega in uveljavljenega publicista, avtorja več knjig esejev Viktorja Blažiča z naslovom Vsi naši prevrati. Blažič je ugleden analitik polpretekle dobe in sodobnega dogajanja na Slovenskem, pa tudi v širšem, nekdanjem jugoslovanskem okviru. Izbor političnoanalitičnih esejev, ki jih je objavljal v revijah, je izšel v dveh knjigah: Videnja (1994) in Svinčena leta (1999). Zadnja je bila predvsem popis njegovih izkušenj in razmišljanja v času, ko je bil v enem zadnjih stalinistično montiranih procesov (skupaj s sodnikom Miklavčičem) obsojen na dve leti ječe zaradi objave eseja Ustvarjanje je svoboda v tržaški reviji Zaliv leta 1975. Obtožba, da je šlo za "sovražno propagando", je bila maščevanje komunističnega režima, ker je Edvardu Kocbeku kot prijatelj pomagal pri objavi njegovega znamenitega intervjuja s tržaškima pisateljema Borisom Pahorjem in Alojzom Rebulo ob pesnikovi 70-letnici. Intervju bil objavljen v reviji Zaliv in je sprožil sramotno in prostaško gonjo proti Kocbeku.
Nova Blažičeva knjiga, pisana sveže in živahno, je izbor esejev, ki so nastali že v obdobju njegove podisidentske dejavnosti, v času po državni osamosvojitvi in po avtorjevem nekajletnem političnem angažmaju; bil je eden izmed pobudnikov za ustanovitev Slovenskega svetovnega kongresa in stranke Slovenskih krščanskih demokratov in pa seveda udeleženec več področij civilnodružbenega delovanja. Vendar ga je zvestoba izraziti etični drži in načelom zelo kmalu odtujila neposredni politični akciji oziroma strankarskemu delovanju in v svojem pisanju se zavzeto ukvarja z vsem, kar občuti kot grožnjo temeljnemu dosežku, namreč demokratičnemu temelju slovenske državnosti. V vseh sedmih esejih glede na analize išče bistvena prizadevanja in ovire na naših "prevratih", ki so zaznamovali to pot. Prvi - Diskretni {arm kneza Pavla - je opis prizadevanj kneza namestnika Pavla Karadordevica, da bi kljub veliko-srbstvu beograjske čaršije in njene politike nekako postavil versajsko
Jugoslavijo na modernejše temelje večnarodnostne države. Esej razkriva paradoks, da so prav Angleži podprli državni udar proti demokratsko in anglofilsko usmerjenemu vladarju, ki je državo izsiljeno, ne pa tudi vojaško povezal s trojnim paktom. Imperialni "prakticizem" bojujoče se Anglije je tudi ena opaznejših niti, ki se vleče še skozi naslednja eseja, Skrito dno Osvobodilne fronte in Balkanska Nemezis. V prvem ugotavlja, da je Komunistična partija, ko sta nacistična in fašistična okupacija in razkosanje Slovenije v veliki večini Slovencev vzbudili čustvo ogroženosti, to čustvo izkoriščala in organizacijo in vodenje upora vse bolj jemala v svoje roke - po zmagi pred Stalingradom spomladi 1943 pa se je "stalinski rod" čutil dovolj močnega, da je od partnerjev in sopotnikov odkrito izsilil Dolomitsko izjavo. Tako je zlo okupacije in neprikrite grožnje, da bo narod uničen, priklicalo še drugo zlo totalitarizma. V samouničevalnem boju, ki sta ga potem oba sprožila med Slovenci, ugotavlja Blažič, se ne na eno ne na drugo stran "tega našega obračuna ne more kazati kot na edinega mogočega rablja ali edino mogočo žrtev". In razdor ne bo končan, dodaja, "dokler se ne bomo pripravljeni sprijazniti s tem neprijaznim dejstvom". Že omenjeni imperialni angleški prakticizem podpiranja partizanskega zaveznika med vojno dobi analitično nadaljevanje v eseju, posvečenem Balkanu, ko se je nadaljeval z ameriškim machiavellizmom vsa leta po vojni do slepega nasprotovanja neizogibnemu razpadu večnacionalne Jugoslavije.
Spisi, ki se ukvarjajo s političnimi razmerami v samostojni Sloveniji, v mnogih primerih nepravni državi, so še preblizu sodobnosti, da bi se lahko izmaknili zavzetosti za to ali ono stran oziroma pripisovanju naklepnega zarotništva pri stvareh, ki se utegnejo iz daljše časovne perspektive izkazati za čisto navadne, banalne strasti do oblasti in moči in pohlep po privilegijih. Konec koncev se je nekdanja Partija, ki rdeči izkaznici že lep čas ni izkazovala nič več zvestobe kot "vozniškemu dovoljenju", razpršila po vseh mogočih strankah in strančicah in, kot zgovorno pričajo najrazličnejši prestopi, preskoki in kombinacije brez kakršnih koli ideoloških ali jasnih programskih opredelitev, je šlo in gre za preprosto seganje po oblasti. Refleksi oblastništva so se neizogibno vtisnili tudi v nasprotnike in kritike nekdanjega režima in vse bolj postaja sprejemljivo mnenje dr. Franceta Bučarja o isti "stari" mentalni matrici gledanja, dojemanja in polaščanja oblasti - ter nato avtoritarnega odnosa do kritike, pluralizma družbe in zrele demokracije. Sem sodi tudi ta refleks, ki v vsem ali za vsem predvideva "zaroto" (namerno ali "pogojno" podedovanega).
Za odprto razmišljanje in delovanje je potreben čas. Ker pa ta v procesu demokratizacije zahteva obdobje več generacij, je razumljiva
grenkoba, ki jo je mogoče čutiti v vrsticah, ki se Viktorju Blažiču kot predstavniku se živega rodu zavzetih in tudi izkoriščanih borcev narodnoosvobodilnega boja in potem boja za ideale svobode, demokratične medčloveške odnose in človekove pravice kdaj osebneje zapišejo. Vendar prevlada samozavestno spoznanje: "Nihče ne more več reči ^ da smo nezgodovinski; teh zgodovinskih vsebin se nam je nakopičilo v takem obilju, da jih _ vse doslej še nismo bili zmožni obvladati." Ko jih bo prihodnost skušala spet pojasnjevati in razumeti, bo Blažičeva knjiga dokumentaren in pričevanjski prispevek.