Za poduk in kratek oas. Spomini iz jutrovih dežei. I'iše V. S. Šegiila. (Dalje.) Dne 4. aprila bil sem tako srečen maševati v hižici Marijie (sedaj je velika cerkev čez postavljena), ogledal si delalnico sv. .ložefa (sedaj kapela) in shodnico, kjer je svoje dni učil Jezus, potem pa odrinil proti galilejskemu jezeru. Dne 5. aprila maševal sem na gori Taboru, opoldan pa bil v mestu Tiborias ob galilejskem jezeru. Popoldan sem obiskal Se mesta Kafarnaum, Betzaida, Korozain in Magdala (sedaj večinoma le borne razvaline). Prokletstvo se je spolnilo nad njimi, ker niso sprejele besede Krislusove. Prenočevali smo pod šotori. Krčme ali celo hotelov ne poznajo na Jutrovem. Popotniki so primorani v trume se zjediniti in najeti vse na svoje stroške. Ako je n. pr. 10 plačujočih, pa vže šteje karavana nad 30 ljudij, toliko konjev, nekoliko mul, ki nosijo prtljago ter tri kamele, ki hitijo s Sotori in celo kubinjo naprej. Kamor večer pridojo, so potem šotori pripravljeni in večerja gotova. Ali tako potovanje jc drago (na dan po 20—30 gld.). Dnč 6. aprila maševal sem v cerkvici sv. Petra, na onem mestu, kjer ga je postavil Jezu.s Kristus za poglavarja sveti cerkvi, potem so pa vrnil čez polje čudodelnega pomnoženja pet kruhov, niiino gore osem zveličanskih čednostij, skoz Kano v Galileji v Nazaret nazaj. XIV. Pot iz Nazareta v Jeruzalem. Dolga je ta pot, ker še tri noči bo treba pod Sotori na prosteni »po ciganskeni« prenouevati. In ložavna je. Ne mislite si lepih občinskih in okrajnih,cest, le ozka pota, po katerih stopajo druga za drugo počasno kaniele, svojevoljni osli ter mršava kljuseta. Peš-hoja pa je jako težavna. Ali slarodavna in staroslavna je ta pot, po nji hodijo že nad 3000 let ljudje iz Nazareta v Jeruzalem, kakor nam spričujejo stara pisma, se ta pot čisto nič ni spremenila od časov naSega OdreSenika. Po tej poti hodil je peš in poln svelega vesolja prvnkrat Jezus kot dvanajstletni fantič in la blagi spoinin dela ludi nieni pogum. Čez planjavo esdrelonsko prid(;m v Naim, Sunatn, kjer je prebival prerok Elizej, Zerain, mesto Ahaba in hudobne Jezabole v deželi Samaritanski, prenočeval sem na ledini pred mestom Djenin. Na naših šotorih vihrale so avstrijske zaslave in to videvši, priSel nas je pozdravIjat sam Kajmakam (okrajni glavar) tega mesla. Ime moža sem pozabil a bil je doma iz — Zagorja in je dobro lomil še zagorsko slovenščino. Drugi dan potujem minio mesta Sanur, domovine .ludite, opoldan sem na razvalinah mesta Samarije. Tu sem obiskal gr.ib sv. Janeza Krstnika in sicer je to noka podzeraeljska kapelica. Ko.stij svclnikovih, se ve, da ni tu, le zapovedal je namreč cesar .lulijan z imenom Odpadnik iz groba iztrgati, na prah zmleti, ter na vsc vetrove razkaditi. Ta prah baje pa še dandanes po zraku leta kot nam znane svelle ' Janževe mulie. Drugo noč prenočil sem na ledini pred mestoin Sihem (sedaj Naplus) blizo Jakopovega studcnca, kjer so je pogovarjal nokdaj Jezus z grešno Samaričanko. Leži pa ta kraj niod staroslavnima gorama Ebal in Garizitn. Jakopov studonec ninia več vodo. Odhajaje drugi dan sein zadel tu na čoz 1000 glav broječo ti-umo ruskih roinarjev. Nekateri so prišli iz dalnje Sibirije. Pet popov v velikih maSnih plažčih so niolili neprenehoma svojo »lejturgije«, ljudstvo pa jim je peš spoštljivo sledilo. Tretjo noč pienočil sem v žalostni, kaineniti sotoski, kjer je stalo nekdaj mesto ISetel. Tu je videl očak Jakob, ko je bežal pred divjin svojim bratom Ezavom, čudovito ono nebeško lestvico. Štrti dan ob 9. uri (10. aprila) sem na gori Skopos a pred menoj se razprostira sveto mesto .1 e r u z alem. Popadali smo na kolena, s svetim navdušenjem zmolili psalm 121.: ,,Laetatus sum in bis, quae dicta sunt niibi, In domum Domini ibimus:" ,,Veselim se besed, katcre sem zaslišal, V hišo Gospodovo bodemo stopili." Potem pa urno navzdol! Ob 11. uri klečim v pvelem grobu pred svetim kamenom, na katerem je ležalo inrtvo telo Odrešenika. Nio, čisto nič nisem utrujon. Hvala Ti, o Jezus, izpolnjeno je brepenenje mojih mladih let! (Dalje prih.) Smešnica. »Ali vam nič ne do, če tobakkadim«, vpraša mlad pobalin, ki je bil koinaj kakili 12 let slar, neko staro gospo, s katero se jo po železnici peljal. »Meni nič ne (!('¦«, odgovori mu gospa prav dobro, »ako le tebi ne«.