V, vi c v

t

Slovenski fantje

v Bosni in Hercegovini

1878 .

Ob petindvajsetletnici bosenske zasedbe

spisal

Jernej pl. Andrejka.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1904 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Predgovor.

[osna in Hercegovina, te dve lepi deželi, ki postajata
od dne do dne lepši in dragocenejši biser v vencu
starodavne Avstrije, sta bili, predno ji je zasedla
avstrijska vojska, širšemu svetu malo znani po¬
krajini; malokdo je potoval po njih, ker se mu je
bilo vsak hip bati za svoje življenje.

Po zasedbi teh dežel se je to na enkrat
izpremenilo. Kakor se razlije voda, ki jo izliješ
vrh okrogle strehe na vse strani, tako so vreli
zdaj od vseh krajev različni avstrijski in tujezemski učenjaki v to
balkansko Švico, da si jo dobro ogledajo in vsestransko preiščejo.
Kmalu je izšlo mnogo knjig, v katerih so temeljito opisani krvavi
boji izza osvojitve, posebnosti močnega in korenjaškega ljudstva ter
redka krasota teh dežel. Na tem polju so se najbolj odlikovali Nemci;
na Slovenskem pa se ni oglasil žalibog nihče, ki bi bil kaj več napisal
o teh pokrajinah in njiju junaški priboritvi. Izvzemši one kratke, po
večjem pač lepe jedrnate odlomke, ki so raztreseni po raznih listih
in knjigah, se ne moremo ponašati z nikakim obširnejšim spisom o tem
predmetu, zlasti ne s takim, ki bi bil izšel v posebni knjigi.

Pri nas Slovencih se piše ravno na vojaškem polju v obče prav
malo, kar pa vsekakor ni prav. Saj je vendar sploh priznano, da so naši
fantje najboljši bojevniki; zakaj bi tedaj ne slavilo in odkrilo domače
pero slovenski domovini njihovega junaštva in njihovih redkih vrlin?

Ko sem se udeležil v vzglednem kranjskem 17. pešpolku bosenske
zasedbe ali okupacije, sem si bil vse večje in imenitnejše dogodke za¬
pisal v svoj dnevnik. Le-td je ležal celih petindvajset let med zapra¬
šeno šaro in gotovo bi bil ležal še zdaj, da me niso pregovorili nekateri
prijatelji ter privedli do drznega sklepa, ob priliki petindvajsete ob-

6

letnice bosenske zasedbe stopiti z njim v javnost. Izkušajoč izpopol¬
niti ter deloma tudi razjasniti svoje zapiske, sem vpletel med nje
nekaj dogodkov, ki sta jih doživela rojaka podpolkovnik Božidar Drenik
in stotnik Jakob Modrijan. Za njiju prispevke se njima srčno zahva¬
ljujem na tem mestu. Bosenske običaje popisujoč, sem dodal lastnim
izkušnjam nekaj opomb, ki sem jih posnel po knjigi Adolfa Štrausa.
(Bosnien, Land und Leute.)

Boji na črti od Broda do Sarajeva in oni v Hercegovini so po¬
sneti po uradnem glasilu in po zgodovini dotičnih krdel.

Te moje skromne črtice so namenjene junakom, ki so se hrabro
udeležili zasedanja Bosne in Hercegovine; ako še žive in prečitajo ta
spis, obude se jim naj s ponosom spomini na njihove junaške čine;
prešine-naj jih trdna zavest, da ne bodo ti čini nikdar pozabljeni;
onim pa, ki jih krije že črna zemlja, naj bodo moje vrstice nekak
preprost spomenik. Dalje podajam to knjižico onim našim krepkim
fantom, ki so že ali še le postanejo vojaki, ter želim, da bi črpali iz
činov svojih hrabrih prednikov krepko izpodbujo in vnemo za izpol¬
njevanje svojih dolžnostij. Slednjič posvečujem svoje skromno delo celemu
narodu slovenskemu, posebno pa onim slovenskim materam, katerih
sinovi počivajo v hladni zemlji blažne Bosne in Hercegovine; le-te
naj se tolažijo s tem, da so njih sinovi našli v izvrševanju svojega
vzvišenega poklica junaško smrt in da bodo v zgodovini slovenskih
polkov in bataljonov živeli na večno.

Snov tega skromnega dela je mnogolična; možno je torej, da
najde vsakdo izmed častitih bralcev nekaj, kar mu utegne ugajati in
ga razvedriti. Marsikdo bo pa tudi posnel iz teh črtic kaj poučnega
ter si lahko to in ono obrne v svoj prid.

Tvarino sem razdelil v dva dela; prvi govori o bojih, drugi pa
o mirovnem delovanju naših vojakov po zasedbi in o običajih bosenskih
prebivalcev.

Bazširjaj se torej, knjižica, med junaškim slovenskim narodom in
mu povej pred vsem, s koliko potrpežljivostjo in vdanostjo so slovenski
fantje prenašali vse nadloge in težave v Bosni in Hercegovini, in kako
hrabro in neustrašeno so se borili njegovi sinovi pod staroslavno avstrij¬
sko zastavo za cesarja, domovine in vere čast!

Na Dunaju, meseca malega srpana 1903.

Banjaluka.

začetku druge polovice štirinajstega sto¬
letja, ko je bizantinsko ali vzhodno¬
rimsko cesarstvo že silno pešalo,'so
stopili divji Turki prvič na evrop¬
ska tla, zasedli več mest ob mor¬
skem obrežju bizantinskem, podjar¬
mili Tracijo ter tako položili temelj
svojemu vladarstvu v južnovzhodni
Evropi.

Turki takrat niso bili po šte¬
vilu, pač pa po trdni upravi eden
najmočnejših in najnevarnejših na¬
rodov. Imeli so že tedaj stalno vojsko, ki je bila tem mogočnejša in
jačja, ker je bila odvisna od edinega turškega cesarja.

Krščanskim Slovanom, ki so imeli ob prihodu Turčina v Evropo
ob severni meji bizantinskega cesarstva samostojne države, je potekel
čas zlate svobode. Kruti turški meč se je dvignil najprej nad srbsko
carstvo. Po manjših nesrečnih bojih so podlegli junaški Srbi pod svojim
zadnjim carjem Lazarjem slednjič v krvavi bitki na Kosovem polju na
sv. Vida dan 1. 1389. V tej bitki so pomagali srbskemu carju proti

Zgodovinske črtice
o Bosni
in Hercegovini.

8

sovragu Turčinu tudi vojaki, katere je poslal Štefan Tvrdko, tedanji kralj
v sosednji samostojni Bosni, svojemu sosedu in zavezniku na pomoč.

Daši so Turki zmagali, so vendar izgubili v bitki svojega sultana
Murata I. in toliko mož, da si niso upali dalje. Kadi tega je bila Bosna
zdaj vsaj za nekaj desetletij rešena pogina,

A hirala je poslej vedno bolj in bolj; domači nemiri so jo slabili
in olajšali zmago krutim Turčinom.

Ko je sultan Mohamed II. osvojil po ljuti borbi 1. 1453. Carigrad,
slavno bizantinsko prestolnico, ki je doslej uspešno kljubovala vsem
turškim navalom, je udaril kmalu nato z ogromno, 150.000 mož broječo
vojsko na kraljevino Bosno. Grad Bobovac je padel po izdajici. Trd¬
njava Jajce se je vdala brez upora. Kralj Štefan Tomaševič je bežal
in se zaprl v trdnjavo Ključ v dolini reke Sane. Turki so mu sledili
in slednjič se jim je moral vdati in jim prepustiti trdnjavo. Sultan
mu ni prizanesel, temveč ga velel z mnogimi knezi, vojvodami in ple¬
menitaši obglaviti na Bjelajski planini. Nad 200.000 prebivalcev je
zapadlo sužnosti, okoli 30.000 dečkov pa so Turki pograbili, jih odgnali
s seboj in potem odgojili za najljutejše sovražnike krščanstva — za
janičarje.

Tako je leta 1463. preminilo bosensko kraljevstvo ter postalo
turška pokrajina. Dvajset let pozneje je zadela enaka usoda tudi
Hercegovino.

Po osvojitvi Bosne si je izvolila turška vlada svoj sedež v Sara¬
jevu in tam uvedla tiste politične, družabne in verske odnošaje, katerih
nasledki se javljajo še današnji dan.

Ker ne pripušča mohamedanska vera enakopravnosti drugovercem,
so mnogoteri bosenski plemenitaši in tudi mnogoteri izmed preprostega
ljudstva zatajili svojo krščansko vero ter se poturčili, da bi si ohranili
s tem svoje imetje. Tisti pa, ki so ostali zvesti veri svojih prednikov,
so izgubili vse, postali borni najemniki, morali delati tlako ter plače¬
vati še osebni davek; Turki so jih imenovali „rajo“, t. j. čredo.

Vsa Bosna se je razdelila v tri dele; prvi del je bil sultanov,
drugi evkafski ali verski, tretji pa last fevdalnih plemenitašev. Ti
plemenitaši so bili sultanovi ljubljenci, katere je odlikoval s tem, da
jim je podelil več ali manj zemlje z dohodki vred.

Vezir ali namestnik sultanov z neomejeno močjo in pravico je
imel svoj sedež v Sarajevu, v Banjaluki ali v Travniku.

Vendar pa niso bili Turki nepretegoma gospodje v tej lepi deželi.
Čestokrat so se morali umakniti na priborjenih tleh Ogrom, s katerimi
so se neprestano bojevali. Še le bitka pri Mohaču dne 29. velikega
srpana 1. 1526., v kateri je sultan Sulejman Veliki dodobra premagal
Ogre, je popolnoma utrdila turško posest v Bosni.

V teku sto in šestdesetih let, ki so sledila tej bitki, je dospela
Turčija na vrhunec svoje moči. Ves ta čas je bila Bosna središče
tistega pustošenja in ropanja, ki je neprenehoma napajalo s krvjo
obmejne avstrijske dežele.

Toda slednjič se je okrepila avstrijska vojska ter došla koncem
sedemnajstega in v začetku osemnajstega stoletja po svoji slavni poti
do Belega grada, Svoje zmagovite zastave je zdaj razprostrla onkraj

9

Save in Donave po večjem delu današnje Srbije. Princ Evgen, ta
najznamenitejši avstrijski vojskovodja, je po sijajnih zmagah pri Senti,
Petrovaradinu in Belem gradu popolnoma oslabil turško moč.

Vendar pa Avstrija ni uživala dolgo sadu krvavih zmag princa
Evgena. Že 1. 1739. so se njene meje proti Turčiji zopet skrčile. Ko
je zavladala 1. 1740. cesarica Marija Terezija, ki se je morala malo ne
ves čas svojega vladanja bojevati na severu in zahodu širne države,
so prenehali boji Avstrijcev proti Turkom na jugu.

Pač pa se je vnela vojna s Turki zopet za cesarja Jožefa II.
Slavni general Lavdon, o katerem poje še danes slovenska narodna
pesem, je vzel z naskokom Beli grad in gotovo bi bil šel potem od
zmage do zmage nad sovragpm Turčinom, kakor njegov prednik princ
Evg*m, da ni jela razsajati v avstrijski vojski kuga, ki je umorila
na tisoče in tisoče vojakov in pretrgala zmagovito vojevanje. Bosna
je ostala in ječala torej tudi še nadalje pod turškim jarmom.

Toda miru ni bilo v deželi. Od začetka devetnajstega stoletja
do leta 1878. se je dvigala skoro neprenehoma vstaja za vstajo. Turška
osrednja vlada v Carigradu si je jela prizadevati, da bi marsikaj iz¬
boljšala in prenaredila v deželi. V prvi vrsti je izkušala skrčiti pre¬
obsežne predpravice plemenitašev in hotela tako oslabiti njihovo pre¬
veliko moč. S tem pa je izzvala pri njih krvave upore. Kešid paši se je
končno posrečilo ukrotiti z orožjem uporne nasilnike, toda le za kratek
čas, zakaj kmalu nato se je znova začela vstaja.

Med temi notranjimi nemiri so prekoračili ropaželjni plemenitaši
s svojimi divjimi četami mnogokrat tudi avstrijske meje. Škoda, ki so jo
povzročili samo od 1. 1815. do 1830. obmejnim avstrijskim pokrajinam s
svojim ropom in pustošenjem, iznaša po uradnem potrdilu celih osem¬
najst milijonov kron sedanjega našega denarja,

Zaman so bile pritožbe v Carigradu. Turška vlada ni ukrenila
ničesar proti ropajočim podložnikom. Zato ni preostajalo Avstriji
drugega, nego ukrotiti tolovajska krdela s svojo silo v manjših ali
večjih bojih.

Ti boji ali spopadi so bili samo silobrani zoper turške vstaše in
roparje. Iz njih se niso rodile važnejše posledice. Turška vlada se ni
menila za nje; bila je preverjena, da kaznujejo Avstrijci samo zločince
in da nimajo njihove čete na bosenskih tleh drugega namena.

Leta 1839. se je razglasila enakopravnost med vsemi podložniki.
Prišel je ukaz, da se preosnujejo zastarele plemenitaške uredbe, od¬
stranijo stotnijski okraji, uvede nova uprava. Med plemenitaši, ki bi
morali sedaj izgubiti mnogo pravic, je jelo takoj vreti. Vdati se niso
hoteli zlepa in 1. 1849. je vzbuknila med njimi pravcata vstaja. Toda
ne samo v Bosni, temveč tudi v Hercegovini so se uprli to leto ple¬
menitaši pod vezirjem Ali paša Kizvanbegovičem.

Tudi sedaj so prekoračile uporne tolovajske čete avstrijsko mejo;
a polkovnik baron Jelačič jih je hrabro zapodil, odrinil s prvim ob¬
mejnim polkom v turško krajino ter tam v povračilo vzel in razdejal
Podzvizd.

Po dolgem se je vendar odločila sedaj Turčija, poslati nad nemirno,
uporno Bosno oboroženo silo. Da uvede nove, v prvi vrsti takozvane

10

davčne uredbe ter podvrže vstaše v Bosni in Hercegovini, je dobil Omer
paša leta 1850. povelje, naj zbere v južni evropski Turčiji 60.000 mož.
S temi je potem odrinil v Bosno ter premagal vstaše dne 30. vinotoka
istega leta pri Žepčali.

Nato se je obrnil proti vstašem, ki so še bili zbrani pri Gradačcu,
jih tudi premagal v obupnem boju ter odšel potem proti Mostarju, ki
se je vdal brez boja.

Po omenjenih grozovitih bojih in izgubah je bežalo mnogo vstašev
pod vodstvom Kavas paše na avstrijska tla.

Zdaj je bilo pričakovati, da je vstaja popolnoma zadušena. Toda
že nastopno leto so se bosenski nezadovoljneži zopet dvignili ter bili
vnovič tepeni v boju pri Jajcu. Turški poveljnik je nastopil po zadnji
zmagi z vso nasilnostjo. Plemenitašem je vzel brez milosti vse njihove
predpravice, uvedel s krepko roko novo upravo v deželi ter zaukazal
razorožiti vse kristjane. Da bi utrdil turški značaj dežele, je jel za¬
tirati zlasti kristjane ter jih obremenil s preogromnimi davki. Ker je
postajalo to zatiranje čim dalje neznosnejše, so se slednjič jeli krščanski
turški podložniki izseljevati na avstrijska tla. To je deloma povzročilo
napetost in sovraštvo med Avstrijo in Turčijo. Zaradi tega je poslala
Avstrija meseca prosinca 1. 1853. grofa Lajningena za izrednega po¬
slanika v Carigrad ter zbrala hkratu petdeset tisoč mož ob turški meji.

Da bi bil kristjanom omogočen obstoj pod turško vlado, je izdal
sultan dne 18. svečana 1. 1856. posebno odredbo, ki se je sprejela po
orijentalski vojni tudi v pariško mirovno pogodbo dne 30. sušca 1.1856.
Ta odredba sultanova je zagotavljala kristjanom varnost življenja,
premoženja in časti, jim podelila nekako samoupravo in proglasila
kristjane v verskem oziru za popolnoma enakopravne z mohamedanci.

Ta odredba pa je ostala večinoma le na papirju. Davek kristjanov
se nikakor ni zmanjšal in tudi pobiranje njegovo se ni omililo; begi
in uradniki so kristjane stiskali slej kakor prej.

Ker vse pritožbe ničesar niso pomagale, so zgrabili zatirani krist¬
jani v Hercegovini 1. 1857. zopet za orožje in Črna gora jih je podpi¬
rala. Avstrija je posredovala in leto pozneje se je sklenil mir.

Tudi ob hercegovinski vstaji 1. 1860. se je pridružila Črna gora
vstašem. Se le po dveletnem krvavem boju je priboril Omer paša dne
8. kimavca 1. 1862. v Hercegovini zopet mir.

S tem se je pa, kakor vedno doslej, ogenj le za nekaj let in na¬
videzno pogasil, kajti v pepelu je še vedno tlelo.

Okoli 1. 1873. se je jel dvigati zopet plamen vstaje in upornosti,
in sicer sedaj po vsem severnem balkanskem polotoku. Sovraštvo med
kristjani in mohamedanci je prikipelo malo ne do vrhunca. Turki so
jeli hrupno ugovarjati zvonjenju v katoliških cerkvah in so zavratno
morili kristjane. Ti so jeli zopet bežati v Avstrijo. Pod turško vlado
jim je grozil pogin, zakaj celd oblastva, pri katerih so se pritoževali
zaradi zatiranja po nasilnih mohamedancih, so jim žugala s smrtjo.

Po posredovanju tedanjega ministra za zunanje stvari, grofa Julija
Andrašija, so se te homatije poravnale mirnim potom, a tudi le za
kratek čas.

11

Še se ni umirila Bosna in Hercegovina, za kateri deželi se je v
prvi vrsti vnemal grof Andraši, že so se začeli zopet boji med Turki
in Črnogorci, ki so vplivali zlasti na prebivalce omenjenih dežel. Slavna
zmaga Črnogorcev pri Podgorici dne 10. vinotoka 1. 1874. je dala za¬
tiranim bosenskim in hercegovinskim kristjanom nov pogum.

Dvigati so se jeli zoper turško nasilstvo, a morali so večinoma
bežati pred Turčinom. Toda sedaj niso uhajali toliko v Avstrijo, ko¬
likor v Črno goro.

Črnogorski knez je naprosil slednjič avstrijsko vlado, naj posre¬
duje med izseljenci in Turčijo in da naj izposluje ubežnikom popolno
pomiloščenje. Posredovanje Avstrije je pač imelo uspeh, da so se ubež¬
niki povrnili nazaj v stiskano domovino, toda mini ni bilo doseči.
Kristjani niso več hoteli in mogli prenašati vedno rastočih davkov in
' bremen, katera so jim nalagali turški oblastniki, Turki pa niso hoteli

izpolniti znova obljubljenih preosnov kristjanom v prid. Tudi Rusija se
je zaman trudila izboljšati mirnim potom neznosno stanje kristjanov
pod turškim gospostvom. Po stari navadi so ostale v Turčiji obljube
— le obljube.

Med tem je vrelo in vrelo čim dalje resneje in valovi vstaje so
preplavili kmalu skoro ves balkanski polotok. Na splošno pozornost
cele Evrope sta začeli na enkrat Srbija in Črna gora z vso močjo z
vojnimi pripravami. Vse je grabilo za orožje in bilo je jasno, da se
mora skoro izvršiti v Turčiji velik velepomemben preobrat.

V Bosni in Hercegovini pa je sovraštvo med mohamedanci in
kristjani prikipelo do vrhunca. Posebno hudo so razsajali turški prosto¬
voljci, takozvani „hašibozuki“. Poklali so več nego 5000 kristjanov
in ni ga bilo skoro krščanskega sela ali vasi, ki bi je ne bili požgali
ali razdejali ti divjaki.

Ko so nastali večji nemiri proti kristjanom cel6 v Carigradu in
v Mali Aziji in ko sta bila v Solunu umorjena nemški in francoski
konzul, se je zdel črnogorskemu in srbskemu knezu trenutek ugoden
in oba sta napovedala Turkom vojno, črnogorski knez dne 26. rožnika
1. 1876., srbski dan pozneje. Črnogorci so sijajno zmagali, Srbi pa so
bili nesrečni. Tudi ta vojna ni izboljšala usode zatirani raji v Bosni
in Hercegovini, ampak je položaj kristjanov še mnogo poslabšala. Turki
so slutili, da so popolnoma izgubili zaupanje krščanskega prebivalstva
in da jih more vzdržati samo še naj krutejša sila.

Vsi predlogi evropskih velesil, naj Turčija vendar enkrat uvede
obljubljene preosnove, so naleteli pri njej na pritajen, a trdovraten odpor.

Zato ji je napovedala Rusija dne 24. malega travna 1.1877. vojno.
Rusi so zasedli prelaz Šipko in si osvojili po dolgem junaškem boju
Plevno. S tem jim je bila odprta pot do Carigrada. Že so prikorakali
ruski polki do Drinopolja, skoro pred vrata carigrajska, ko se odloči
Turčija skleniti mirovno pogodbo. Sklenila se je v Sv. Štefanu skrajno
neugodno za Turčijo, ki naj bi izgubila izven Albanije in Tesalije skoro
vse tedanje evropske pokrajine. Ta pogodba bi bila neizmerno pomno¬
žila vpliv Rusije na Balkanu. Zato se oglasi proti njej takoj Anglija,
stara nasprotnica Rusije, ter zahteva mednarodno ureditev tega pre-
važnega vprašanja.

12

Za to posvetovanje so izbrali Nemčijo, in sicer glavno mesto
Berolin. Tako se je sešla v Berolinu dne 13. rožnika 1. 1878. velika
evropska skupščina, na kateri je vodil tedanji državni kancelar grof
Bismark kot „pošten mešetari 1  pogajanja med prizadetimi vlastmi,
Avstrijo, Eusijo in Turčijo.

V seji dne 28. omenjenega meseca je dobila Avstrija po členu
XXV. berolinske pogodbe pooblastilo, da zasede z oboroženo silo Bosno
in Hercegovino, in da pomiri in uredi obe deželi.

Ta imenitna, pa nikakor ne tako labka naloga se je poverila
Avstriji iz tehtnih razlogov. Bosna in Hercegovina sta bili turški
pokrajini, v katerih se je razvnel vsekdar prvi in najljutejši ogenj
vsake vstaje v Turčiji. Tu je bilo središče vseh nemirov in uporov;
tu je bilo torej treba v prvi vrsti napraviti popoln mir in red.
Ker je Turčija že pogostoma dokazala, da je povsem nezmožna na¬
praviti mir, se je moralo to vsekakor dovoliti sosednji Avstriji; saj je
Avstrija največ trpela zaradi večnih vstaj v teh dveh deželah. Naša
država je dobila tedaj nalogo, da zaduši in zatre za vselej najmanjšo
kal tega neznosnega upornega gibanja. To pa je mogla le doseči,
ako obe deželi z oboroženo silo popolnoma zasede in ji poslej sama
upravlja. Več nego 20,000.000 kron sedanje veljave je izdala naša država
le za ubežnike, ki so se rešili iz domovine pred krutimi, roparskimi
Turki, in to samo v treh letih pred osvojitvijo omenjenih pokrajin.

Poleg Bosne in Hercegovine se je priznala Avstriji pravica, da
sme v Novem pazarju, katere pokrajine pa ni hotela zasesti, vzdrževati
vojaštvo ter zasesti vojaške in trgovinske ceste.

Da reši kakor hitro moči važno nalogo, je začelo naše vojno
ministrstvo takoj s potrebnimi pripravami; ravnalo se pa pri tem ni
po izreku ministra za zunanje stvari, grofa Andrašija, ki je trdil, da
zadostuje ena sama stotnija z godbo na čelu, da zasede in umiri Bosno
in Hercegovino, temveč odločilo je za zasedanje ves XIII. armadni kor
ali voj s štirimi  pehotnimi divizijami* Za poveljnika tega kora in
sploh za poveljnika cele vojske, ki je bila namenjena v Bosno in Herce¬
govino, je presvetli naš cesar kot naj višji voj skovodja  ime¬
noval feldcajgmojstra Josipa barona  Filipoviča.**

* Stotnija, ali kompanija šteje v mirnem času 96, v vojsknem 260 mož in se
deli v 4 vode ali cnge; štiri stotnije tvorijo bataljon, štirje bataljoni pa pešpolk. Leta
1878. smo še imeli dve vrsti polkov: redovni pešpolk  (Linien-Infanterie-Regimenti,
obstoječ iz 1., 2. in 3. bataljona, in reservni pešpolk  (Reserve-lnfanterie-Regiment),
obstoječ iz 4. in 5. bataljona; sedaj imajo vsi pešpolki po štiri bataljone. Dva pešpolka
ali pa en pešpolk in nekaj lovskih bataljonov dado brigado; dve brigadi tvorita
pehotno divizijo, dve ali več divizij pa voj ali kor;  več korov skupaj je armada.

Skadron (eskadron) ima 171 mož, 150 konj;  trije škadroni narede divizijo; šest
škadronov ali dve diviziji tvorita konjeniški polk; dva taka polka pa konjeniško brigado.

Baterija ima v mirnem času i04—114 mož in 4 topove, v vojsknem pa 166 do
200 mož, 8 topov na vozeh in za vsak voz šest konj. Gorska baterija pa šteje ob času
mini 94 mož, 13 mul ali konj in 4 topove, v vojsknem času pa 103 može, 52 komadov
tovorne živine in tudi 4 topove, ki jih nosijo konji ali pa mule.

** Filipovič, sin častnika starobosenskega plemstva, je bil rojen v Gospiču na
Hrvatskem dne 28. malega travna leta 1818. in je vstopil, ko je bil še le 16 let star,
kot kadet v cesarsko armado. L. 1848. in 1849. se je bojeval na Dunaju pri Sofijskem
mostu in potem na Ogrskem že kot stotnik in si priboril vojaški križec in viteški križ

13

Krdela so prekoračila mejo
v nastopnem redu:

VI. pehotna divizija, katero
je vodil feldmaršallajtnant pl.
Tegethof, je prekoračila Savo pri
Brodu dne 29. mal. srpana.

VIL pehotna divizija pod vod¬
stvom feldmaršallajtnanta voj vode
Virtemberškega je stopila pri
Stari Gradiški na bosenska tla
dne 29. mal. srpana popoldne.

XX. pehotno di¬
vizijo je peljal feld¬
maršallajtnant grof
Sapari pri Samcu
črez Savo dne 29.
malega srpana.

Prva gorska bri¬
gada VII. pehotne
divizije je pod vod¬
stvom polkovnika
Vilca prekoračila
reko Uno pri Kostaj-
nici dne 30. malega
srpana.

XVIII. pehotna divi¬
zija, kateri je zapove¬
doval feldmaršallajtnant
Stipo baron Jovanovič,
je prestopila na raznih
mestih dalmatinsko-her-
cegovinsko mejo dne 1.
velikega srpana.

Vse te divizije z vsemi
pritiklinami vred so štele
72.713 mož, 13.313 konj
in 112 topov.

Zdaj, ko stojijo vsa naša krdela
že na turški zemlji, pa si oglejmo,
kakšna jim je bila naloga.

Leopoldovega reda. Deset let pozneje ga vidimo kot generalnega majorja in brigadnega
poveljnika v bitki pri Solferinu, kjer je stal dvanajst ur neprenehoma v najhujšem
ognju in si zaslužil red železne krone 2. vrste. Leta 1866. se je udeležil bojev proti
Prusom, postal feldmaršallajtnant in bil pohvaljen za svoje delovanje v tej vojski.
Dne 28. prosinca 1. 1874. je bil povišan za feldeajgmojstia. Po zasedbi Sarajeva mn
je podelil presvetli cesar veliki križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo in dne
2. velikega travna 1. 1879. pa — za izborno delovanje in poveljevanje v Bosni sploh —
komanderski križ Marije Terezije reda. Po zasedbi Bosne in Hercegovine se je 1'ili-
povič vrnil dne 18. listopada 1. i878. v Prago, kjer ga je še v službi hipoma pokosila
smrtna kosa dne 6. velikega srpana leta 1889.

14

Kakor izkuša človek, ki hoče ubiti kačo, ji najprej zatreti glavo,
tako si je izvolil naš duhoviti feldcajgmojster Filipovič Sarajevo,
glavno mesto Bosne in Hercegovine, za cilj in konec svojega vojevanja
ter je prodiral koncentrično, to je od več stranij ob enem proti temu
središču.

Ker je bila medsebojna zveza teh krdel zaradi težavnega zem¬
ljišča skoro nemogoča in je bilo potrebno, da ve eno krdelo za drugo,
je izdal Filipovič poleg drugih povelj tudi potni načrt. Vsled tega
načrta bi morala biti Saparijeva kolona ali truma, ki je korakala od
Samca skoz Dolnjo Tuzlo v devetili dneh v Zvorniku; tu bi naj po¬
mirila ljudstvo in se potem zvezala s Sarajevom.

Tegethofova kolona, v kateri sta biia uvrščena tudi reservna
polka št. 7. in 47.. torej mnogo slovenskih fantov, in ki se je pomikala
s Filipovičevim glavnim staniščem vred od Broda skoz Dervent in
potem po dolini reke Bosne, bi morala dospeti v petnajstih dneh v
Sarajevo; tam bi naj zasedla mesto z okolico in pomirila prebivalce.

Yirtembergovi diviziji, kateri sta bila dodeljena 17. in 22. slovenski
pešpolk, je bil cilj Travnik, kamor bi naj dospela v dvanajstih dneh.
Ta truma se je pomikala skoz Banjaluko, Varcar-Vakuf, Jajce in Ka-
ravljo goro. Travnik naj bi potem Virtemberg zasedel, pomiril in se
zvezal s Tegethofovo kolono pri Vitezu.

Vilčeva brigada, kateri je bil dodan 4. bataljon 22. reservnega
polka, naj bi, korakajoč po dolini reke Une in skoz Prjedor, dosegla
v treh dneh Banjaluko in se zvezala tam s VII. pehotno divizijo.

Jovanovičeva pehotna divizija, v kateri so bili uvrščeni slovenski
lovski bataljoni štev. 7., 19. in 33., naj bi po zasedbi Hercegovine po¬
magala od strani pomiriti Bosno.

Vse te kolone naj bi pustile posadke v večjih krajih in mestih,
skoz katera so korakala. Na ta način bi bila Bosna in Hercegovina
v 15 dneh zasedena razen nekaterih manjših mest in krajev ob robu
teh pokrajin. (Glej zemljevid Bosne in Hercegovine na str. 180.)

Ta načrt je bil osnovan za slučaj mirnih razmer. Vsled upora
vstašev, posebno na črti, po kateri se je pomikal Sapari, se je pa za¬
sedanje zakasnilo in že v prvi polovici meseca velikega srpana se je
pokazalo, da ta vojaška moč nikakor ne zadostuje. Po najvišjem ukazu
od dne 19. vel. srpana 1. 1878. so se torej na novo poklicali v vojake:

III., IV. in V. armadni kor ali voj, 14. konjeniška brigada, 79. in
80. dalmatinski brambovski bataljon in en oddelek dalmatinskih bram¬
bovskih strelcev, to je skupaj 68.000 mož, 24.013 konj in 212 topov.

Pisatelj teh vrstic je služboval pri 17. pešpolku, ki je bil uvrščen
v drugo gorsko brigado VII. pehotne divizije; pomudil se bo torej ne¬
koliko dalje pri tem in pri 22. pešpolku, spremljal nato 7. in 47. re-
servni pešpolk do Sarajeva in bo potem opisal bojevanje in ruvanje
slovenskih lovskih bataljonov št. 7., 19. in 33. v Hercegovini.

Prjedor.

Zasedanje Bosne.

Pešpolk feldcajgmojstra barona
Kuna štev. 17.

Vojska bo!

eta 1878. se ni prikazala nobena repata zvezda na
večernem nebu; tudi ni bilo v Avstriji potresov., a
vendar si je mogel vsak na prstih preračuniti, da
bodo še to leto avstrijski vojaki na balkanskem pol¬
otoku streljali v tarčo in da nam bodo tarče postav¬
ljali Turki.

V obče je bilo znano, da bosenski vstaši nič več ne zaupajo turški
vladi, zakaj premnogokrat jili je že zvodila na led; prihajali so torej
trumoma na avstrijska tla. Vzdrževanje teh begunov je stalo Avstrijo
že mnogo milijonov. Da Turčija teh ne bo povrnila in da se Avstrija
prostovoljno ne bo odpovedala povrnitvi, to je pač vsak dobro vedel.
Te in enake razmere so kazale, da se bo kmalu streljalo v Bosni in
Hercegovini. Tudi jaz sem tako ugibal; a da se bolj seznanim s tema
deželama, sem si kupil zemljevid.

Ko sem dne 5. malega srpana popoldne pregledoval to karto —
bili smo takrat v Trstu — vstopi, nekoliko razburjen, pa vendar vesel,
sluga Pipec v sobo in naznani prav po vojaško:

,,Gospod poročnik, ponižno javim, gospod stotnik so rekli, da
pojdite precej v vojašnico; vojska bo!“

„Tzvrstno, vsaj ne bo treba tarč s papirjem lepiti," sem vzklinil.
si pripasal sabljo in se napotil proti vojašnici.

Stotnik Stojan, dobra, tiha duša, mi mirno in smehljaje reče:

Gospod poročnik, šolsko streljanje smo dokončali v Trstu, preizkušnja
bo pa letos v Bosni; šest dnij imamo še časa, da se na to preizkušnjo
pripravimo; dne 12. malega srpana se že odpeljemo iz Trsta v Ljub¬
ljano, kjer se nam pridružijo reservniki."

Potem v^arne stotnik povelja, tikajoča se vojne priprave, iz miz-
nice; tu je bilo natanko ukazano, kaj se mora vsak dan pred odhodom
v vojsko izvršiti, ter nam jih prečita za prvi dan.

Drugo jutro so znosili vsa obuvala iz kompanijskega hranišča
na dvorišče in vsak mož je dobil najprvo nove škornje. Izkušeni stotnik
je dobro vedel, da je priležno obuvalo prvi in najpotrebnejši pogoj za
dobro hojo; zato je častnikom gorko naročil, naj strogo gledajo na to,
da vsak mož dobi tudi take škornje, ki ga ne bodo tiščali in da bo
lahko hodil v njih.

Da se pa noga za dolgo potovanje že prej privadi črevlju, so
vojaki zadnje dni v Trstu hodili in službo opravljali v novem obuvalu.

Vsak dan se je izvršilo nekaj priprav. Vojaki so dobili od nog
do glave docela novo obleko. Staro opravo in vse drugo kompanijsko
imetje smo spravili v zaboje in poslali v Ljubljano; zakaj znano je
bilo že takrat, da se v Trst pač ne povrnemo tako kmalu.

Vtisk, ki ga je napravil vojni klic na moštvo, je bil pač različen:
nekateri se niso posebno zmenili zanj, drugi so hodili zamišljeni, tretji
so se kazali zeld vesele; med temi je bil tudi moj sluga Pipec. Ome¬
niti moram takoj na tem mestu, da Pipec
na to ime ni prejemal svojega plačila vsak
peti dan in da je bil tudi v krstni knjigi
zapisan pod drugim imenom.

Zakaj ga je pri vojakih vse klicalo
Pipca, posnamemo iz naslednjih vrst. Pipec
je prišel v vojake leta 1875. in je prinesel
s seboj nenavadno lep in oster nož. Platnice
so mu bile koščene; na eni strani teh plat¬
nic je bila vrezana letnica 1863. in na drugi
je bila vdolbena škofova kapa. Na enem
koncu tega noža je bila pritrjena klinja, ki
je bila precej široka in zeld ostra; na dru¬
gem koncu je bil maček ali čepovlak, na
hrbtu pa je bilo vloženo kresilo. Pipec je
takoj prve dni svojega vojaškega življenja
povedal, da mu je ta nož naklonil bir¬
manski boter v trajen spomin na veseli dan
v sv. birme. Škofova kapa na platnicah pomeni
vročo botrovo željo, da bi Pipec postal škof
ali vsaj „fajmošter“, letnica pa kaže. kdaj ga
Sluga Pipec. je škof Vidmar udaril na lice ali birmal.

17

Vsak nož, ki se odpira, zapira in v žepu nosi, imenujejo slovenski
fantje pipec; a Pipčev pipec je bila neka posebna prikazen pri stotniji.
Ta pipec je bil znan pri celi kompaniji, vsak vojak ga je imel že v
rokah in ga rabil, kadar ni imel svojega ali kadar se mu je njegov
pokvaril. Tovariši so imeli ta nož v veliki časti; ni se torej čuditi,
da so pravo ime lastnika skoro pozabili in oba klicali Pipca.

Tudi mene je Pipec spremljal 1. 1878. po vseh potih pod tem
imenom, zato se bo tudi v mojem popisovanju predstavljal častitim
čitateljem le s tem priimkom.

Kako je nastal polkovni klic.

Zadnje dni pred odhodom iz Trsta se je videlo po vseh vojašnicah
neko strastno vrvenje in hitenje, pripravljanje in premišljevanje. Tudi
naš polkovnik Miroslav Priger je še nekaj premišljal. Vojaški predpisi
namreč zahtevajo, da mora imeti vsako
vojaško krdelo svoj klic ali „signal“,

' to pa zato, da se ločijo drugo od dru¬
gega, kadar je več takih krdel v taboru
ali kje drugje skupaj zbranih. Polk
št. 17. je imel sicer že neki klic, ki je
bil pa preveč navadnim ,.signalom“
podoben, in zaradi tega so nastale
večkrat zmešnjave. Polkovnik Priger
je hrepenel po jasnem, to je po takem
,.signalu“, ki bi se od vseh drugih
razločeval in bi ga vsak fant lahko
razumel.

Bilo je dne 10. malega srpana,
torej dva dni pred odhodom iz Trsta
v Bosno. Polkovnik je stal pred vo¬
jašnico in ves zamišljen spuščal proti
nebu sive oblačke svoje jako mu pri¬
ljubljene viržinke.

Šel sem mimo in bil že neko¬
liko korakov od njega oddaljen, kar
me pokliče k sebi. „Velika čast!“ si
mislim, zakaj naš polkovnik je le malo¬
kdaj občeval zasebno z nižjimi častniki.

Bistro me pogleda in reče: „Vi ste sin naroda; bi mi li mogli na
vesti in morda tudi zažvižgati nekaj narodnih pesmij?“

Slovenski fantje. 2

Polkovnik Miroslav Priger,

II. prosinca 1820, umrl 4. vinotoka 1883
v Gradcu.

18

Sprva sem bil nekoliko presenečen, a osuplost me je kmalu mi¬
nila; povedal in zažvižgal sem mu jih precejšnje število, a nobena mu
ni tako ugajala, kakor: „Popotnik pridem črez goro ..

„Vsebina in napev te pesmi sta prav za nas, ker vojaki smo
popotniki, danes tukaj, jutri tam, in tudi posloviti se nam bo treba že
v nekaterih dneh; pokličite mi kapelnika in mu recite, da naj prinese
rog s seboj."

Kapelnik pride, jaz zažvižgam še enkrat melodijo popotnikove
pesmi in kapelnik jo zatrobi za menoj.

Drugi dan so trobentači in bobnarji celega polka trobili in bob¬
nali nekaj novega in vsak slovenski vojak, ki je slišal trobiti in bob¬
nati, je rekel: „To je pa napev popotnikove pesmi." In tako je napev
te pesmi postal po polkovnikovem povelju takozvani polkovni klic.

Pod tem polkovnim „signalom" se zbirajo še dandanes in nadejati
se je, da se bodo zbirali tudi v prihodnje vojaki domačega pešpolka,
že iz spoštovanja do velikega polkovnika, ki je uvedel ta klic.

Iz tega se tudi razvidi, kako modro je umel izkoriščati za vojaško
službo vtiske in spomine, ki sta nam jih vcepili mati in šola v rosni
mladosti in ki so nam zategadelj dragi in mili do konca življenja.

Z uvedbo omenjenega „signala“ pa Priger ni samo olajšal vo¬
jakom pouk, temveč je povzdignil tudi njih ponos in jim vzbudil na¬
vdušenje. Moje pero je pač preslabo, da bi moglo dostojno popisati, s
kakšno hrabrostjo so se naši fantje spopadli z ljutim sovražnikom, ko
so bili po domače pozvani na naskok. Napev pesmice, katere so se
bili naučili v mladosti od matere in v šoli in katero so tudi pozneje
večkrat popevali, jih je spremljal na bojišče in marsikateremu je do¬
nela v zadnje slovo, ko je umiral na bojišču časti in slave.

Dne 11. mal. srpana 1. 1878., zadnji dan našega bivanja v Trstu,
si je ogledal ‘polkovnik Priger svoj polk v vojni opravi in je bil z
njim zadovoljen.

Slovo od domovine.

Popoldne istega dne je vsak še enkrat pregledal svojo prtljago
in izpopolnil, kar se mu je zdelo še potrebno; potem se je poslovil od
svojih sorodnikov, prijateljev in znancev. Tudi moj tovariš Černč, mlad
nadobuden častnik, ki je malo prej dovršil vojaško akademijo v Du¬
najskem Novem mestu, se je šel poslavljat od svojih sorodnikov. Ti
so ga povabili na večerjo, pri kateri se je tudi napivalo. Pri napitnici,
ki je veljala ■ Černetu, pa se razdrobi njegov kozarec v več koscev; to je
mladega častnika tako užalilo, da je precej izgubil svojo prej tako
„židano“ voljo. Zastonj so se navzočniki trudili, da bi ga zopet raz¬
veselili; od tega trenutka naprej je bil Černč vedno žalosten in nje¬
gove temne slutnje so bile opravičene, kakor se je pozneje pokazalo.

Dne 12. malega srpana 1. 1878. se je zjutraj na vse zgodaj valilo
mnogo ljudstva iz vseh slojev proti tržaškemu kolodvoru, da spremi
in pozdravi zadnjikrat polk, ki si je v teku šestih let znal pridobiti
toliko naklonjenosti in priljubljenosti. Pes, ta dan se je še le prav

19

očitno pokazalo, kako priljubljeni so bili v Trstu takrat Kunovci,
kakor se je imenoval polk po imetniku Kunu.

Na kolodvoru je bilo polno ljudstva in ob železnici od Trsta do
Barkovelj so stale vrste ljudij in so nas, ko smo se mimo peljali, pri¬
jazno pozdravljali v slovo. Da na kolodvoru ni bilo brez srce pretre-
sujočih prizorov, je samo ob sebi umevno. Tu jemlje slovo nevesta od
svojega ženina, tam napiva prijatelj še enkrat svojemu drugu in mu
želi, da se srečno povrne, itd.

Čas je hitro potekal in proti osmi uri zjutraj nas je odvedel vlak
iz mesta, na katero nas je vezalo toliko veselih spominov in prijetnih
ur. Še le ko smo se bližali Miramaru, so potihnili za nami „živio“- in
„evviva“-klici.

Na večjih postajah, kjer se je vlak ustavil, so se ponavljali na¬
vadni prizori; zakaj peljali smo se skoz domačo deželo in stariši so
prišli na kolodvor, da se poslove od svojih sinov morda zadnjikrat.
Na kolodvoru v Postojni je pa čakala častnike cela „baterija“, t. j.
vrsta steklenic, napolnjenih z najboljšo kapljico. To baterijo je v svoji
kleti oborožil gostilničar Doksat, brat našega priljubljenega, pozneje
tako nesrečnega nadporočnika Doksata. Ker pa sam ni utegnil, da bi
se bil z nami peljal, je postavil baterijo pod poveljstvo vseh čast¬
nikov. Umevno je, da je od Postojne do Ljubljane vsak rad zapovedoval
tej bateriji.

Ob polsedmih zvečer smo dospeli v Ljubljano. Nekaj stotnij se
je nastanilo v kolizejski vojašnici, nekaj pa v stari cukrarni. Drugi
dan smo prevzeli reservnike, ki so nas že čakali v Ljubljani.

Dne 13. malega srpana je bilo v Ljubljani vse bolj živo nego po
navadi. Od vseh krajev so prihajali ljudje, da se poslovijo morda za
vselej od svojcev. Največ solz se je takrat prelilo in največ stoka
in joka izvilo v Ljubljani na Figovčevem dvorišču in v gostilni, kjer
so se ustavljali Gorenjci in pogoščevali odhajajoče.

Drugo jutro je prvih 6 stotnij polka že zarana odrinilo iz vojaš¬
nice na kolodvor, da se odpeljejo ob 6. uri proti Hrvatski. Drugih šest
stotnij nam je sledilo še le popoldne. Predno smo zasedli vozove, smo
morali čakati kake pol ure. Ljudstva je bilo tudi tukaj vse polno.
Kako se je sin od matere in očeta poslavljal, in tudi drugih brezšte¬
vilnih prizorov ne bom popisoval; omeniti hočem le, da se Pipec ni
jokal, ko je jemal od sestre slovo, temveč da se je delal zelč veselega;
končno ji je obljubil, da ji prinese iz Bosne uhane iz turških cekinov,
in tedaj so se tudi sestri posušile solze.

Kmalu potem zatrobi trobentač: „Pozor, naprej!“ Nato smo
zasedli vozove in klobčič se je začel odvijati; daljava med nami in
zaostalimi je postajala vedna večja, še en pogled na belo Ljubljano,
in vlak je oddrdral dalje proti vzhodu.

Na Zidanem mostu, kamor smo pridrdrali po 11. uri dopoldne, je
bila za moštvo „menaža“ že pripravljena. Vojaki izstopijo, posedejo
na travico ter použijejo svoje skromno kosilce in potem je drdral vlak
zopet dalje proti Krškemu.

Tu smo bili prijazno sprejeti in pogoščeni. Zala gospodična je
po primernem nagovoru poklonila polkovniku Prigerju krasen šopek

2 *

20

in krški župan gosp. Viljem Pfajfer je pogostil polk z dobro kapljico.
Vlak se je tu ustavil le za kratek čas. Vinca je bilo obilo, toda časa
malo. Vojaki so se rili k sodom, a pririli se niso vsi do njih, prej je
začel vlak žvižgati in trobentač trobiti. Kako zeld so bili fantje žejni,
priča to, da se niso zmenili za žvižganje in trobentanje, temveč silili
so naprej in na vsak način hoteli pokusiti krško kapljico. Vlak je za¬
žvižgal zadnjikrat in bati se je bilo, da mnogo vojakov zaostane.

Bil sem inšpekcijski častnik ter sem moral vzdrževati red in
skrbeti, da nihče vlaka ne zamudi.

Ko vsa povelja niso nič izdala in so fantje hrepeneli le po vinu,
sem si moral na drug, bolj krepek način pomagati, da sem jih vendar
le še o pravem času spravil v vozove. Razume se, da so bili tisti, ki
dolenjske kapljice niso pokusili, zelo nezadovoljni; škodovalo jim pa to
ni, temveč koristilo, zakaj ostali so trezni.

Zopet drdra vlak dalje; še en pozdrav dragi slovenski domovini
in že se vali sivi dim nad hrvatsko zemljo.

V Zagrebu se je vlak ustavil za nekoliko minut in nekaj doma¬
činov je pozdravljalo polk, a videlo in poznalo se je, da pač nismo
več na zemlji domači.

V Slavoniji.

Ko smo se bližali Sisku, je začelo bliskati, grmeti in dež je
lil kakor iz vedra. Hitro smo izstopili ter se napotili v nam odkazana
stanišča. Nastavljeni smo bili tukaj raztreseno po hišah in čakali, da
nas doide druga polovica polka, kar se je po noči tudi zgodilo.

Drugi dan smo se peljali v Slavonijo in se potem napotili peš
skoz Stružac v Osekovo, ki je kak'h 60 kilometrov oddaljeno od Siska.
Bil je vroč dan, solnce je močno pripekalo, cestni prah nas je zelč
nadlegoval, okolica je pusta in zapuščena; ob cesti, po kateri smo
korakali, ni vasi; vojaki so bili trudni in žejni, a vode ni bilo dobiti.

Nekateri reservniki niso spali že več dnij in tudi niso bili vajeni
trudapolne hoje; vrh tega je bilo ukazano, da je strogo vzdrževati
disciplino ali red in nobene olajšave ne dovoliti. Pokazati je moral
tedaj vsak že na tej dolgi težavni poti, bo li kos težavam, ki ga ča¬
kajo v Bosni, ali ne.

V tako neugodnih razmerah se ni čuditi, da smo imeli neizrečeno
mnogo zaostajalcev ali maroderjev, med njimi seveda največ reserv-
nikov, ki še niso bili vajeni takemu težavnemu potovanju. V Stružcu
smo počivali dalje časa in bili primorani piti kalno, rumenkasto vodo,
ker boljše ni bilo dobiti.

Tukaj se je osnovalo pomožno mesto za bolnike, kjer so se okrep-
čavali in zdravili opešani in bolni vojaki.

Ob peti uri popoldne smo prišli v Osekovo. Že poročilo, da je polo¬
vica prvega bataljona nastanjena pri ondotnem župniku, nas je skoro
za ves naš trud odškodovalo; zakaj slišali smo že prej, da je župnik
prijatelj vojakov in izredno gostoljuben gospod. Nismo se še dobro
umili in se iznebili prahu, že so nas klicali na obed. Ne bom popisoval,

21

pod kakšnimi jedili in pijačami se je miza šibila, omenjam samo, da
smo pri kosilu tako dolgo sedeli in se veselili, da je bilo čas večerje;
pa saj se tudi ni bilo čuditi, da je čas tako hitro potekal, ker župnik
in mladi kaplan, ki je bil tudi nekdaj vojak, sta bila skrajno prijazna
in sta se zel<3 zanimala za vojaške stvari.

Pa tudi moštvu so postregli z dobro hrvatsko kapljico; v povra¬
čilo pa so prepevali kranjski fantje slovenske narodne pesmi.

Ko je kladivo v zvoniku odbilo dvanajsto uro po noči, smo se
tudi mi spomnili, da je poleg dobre jedi in pijače za dolgo pot dru¬
gega dne potreba tudi malo spanja; zato smo se poslovili od gosto¬
ljubnih duhovnikov in kmalu sladko pospali. Z zagotovilom, da bomo
o morebitnih bojih pismeno poročali, in s^presrčno zahvalo za izredno

gostoljubnost, se napotimo drugo jutro zgodaj po izbornem zajutrku

proti Kutini.

Prijetno smo bili iznenadeni, ko smo zvedeli na potu pri prvem
počitku, da je kuharica v Osekovem po župnikovem povelju napolnila
častnikom z najboljšo slivovko čutare. Zdaj smo bili prepričani, da ta
dan gotovo ne bo nihče opešal, toliko manj, ker je bila pot, ki nam
jo je bilo prehoditi, mnogo krajša od prejšnjega dne.

V Kutino smo dospeli brez vseh nezgod že predpoldnem in na
svetega Aleša dan smo prišli v Novsko, kjer smo imeli dne 18. mal.
srpana počitek. Naš prepridni polkovnik tudi ta dan ni pustil polka
popolnoma brez dela, temveč dal je nakupiti desek in iz njih narediti
široke tarče, na katere je streljal potem celi polk in se tako vadil

streljati na velike daljave. Polkovnik Priger si je torej neumorno

prizadeval in vsak trenutek porabil, da dospe s svojim polkom na
najvišjo stopnjo izurjenosti.

Dne 19. mal. srpana smo dospeli iz Novske v Okučane, Kosovac
in Bogičevce, kjer smo bili nastanjeni pri kmetih celih ednajst dni j.
Ta čas smo porabili za streljanje in druge vojaške vaje ter za izpo¬
polnitev vojne oprave.

Po slabih potih v gorati Bosni se težki vozovi, na katerih se
navadno vozijo vojaške potrebščine za krdeli, pač niso mogli rabiti;
ostali so ti vozovi torej doma v shrambah. Namesto teh je dobil 17. peš¬
polk 225 tovornih konj ali mezgov, ki so nosili za polkom živila, stre¬
livo, zdravstvene stvari in druge potrebščine. Polkovni štab je dobil
15, vsaka stotnija pa po 17—18 takili konj, za katere se je moralo
skrbeti kakor za drugo moštvo. Tovori, ki so se nalagali tem konjem,
niso smeli več tehtati nego 112 kilogramov.

To tovorno živino je prevzel častnik za provijant v Okučanih,
jo potem razdelil med posamezne oddelke in s tem je bil izpopolnjen
vojni stan polka.

Dne 26. mal. srpana ob šesti uri popoldne se je zbrala 2. gorska
brigada na bogičevskem polju, da tam ponovi prisego. To slavnost je
izvršil namesto odsotnega brigadirja polkovnik Priger.

Pred obnovitvijo prisege je Priger razglasil po slovensko voja¬
kom povelje kornega poveljnika feldcajgmojstra barona Filipoviča, ki
se glasi približno takd-le:

22

„Voj  a ki!

Vojska na naših mejah je prisilila več tisoč begunov na naša
tla, da najdejo zavetje in varstvo pred grozovitim Turkom.

Naš presvetli cesar, ki noče, da bi bile njegove dežele zavetišče
beguncem, se je sporazumel z evropskimi cesarji in kralji ter sklenil
Bosno in Hercegovino zasesti in tam narediti mir in red. Naš vladar
nima namena, si prilastiti teh dežel, ampak le skrb za lastni blagor
mu veleva prestopiti meje in pomiriti sosednje pokrajine.

Vojaki, vaša naloga je jasna! Tudi v vašem imenu sem zago¬
tovil prebivalcem Bosne in Hercegovine, da bomo z njimi ravnali
kakor s prijatelji, ako se mirno podajo, in da bomo spoštovali tudi
njih narodne in verske pftvice in navade ter varovali njih imetje
in hišne pravice.

Vaša pokorščina, s katero izpolnjujete z veseljem povelja Naj-
višjega vojskovodje, vaš vzorni red mi zagotavljata, da bodete vestno
izpolnjevali in držali, kar sem obljubil v vašem imenu.

Izvršujoč nam izročene naloge, ne bom trpel nobenega ugovora,
temveč se mu bom uprl, naj že pride odkoder si bodi.

Vojaki! Vaša plemenita^ in vzvišena naloga je težka; zaradi
razmer v deželah, v katere vstopite, vas čakajo težavna pota, slaba
bivališča, pomanjkanje in trpljenje vsake vrste; vendar zanesljivo
zaupam vaši dobri volji in vztrajnosti — vam ni nobena zapreka
prevelika, da bi je ne mogli lahko premagati.

Še enkrat ponavljam: Vojaki, ne peljem vas do lahkih zmag,
ampak na težavno delo, ki ga vam bo izvršiti v službi človekoljubja
in omike.

Te besede, ki so se pri izvrševanju že tolikokrat zlorabljale,
naj dospd pod perotmi dvoglavega orla z vašo pomočjo do vzvišene
časti, do nove slave, do nove veljave.“

Ko se je razglasilo to povelje, je Priger z daleč donečim glasom
po slovensko narekoval prisego, ki jo je na tisoče vojakov glasno po¬
navljalo, naposled pa z besedico „amen“ še enkrat slovesno pritrdilo,
da so pripravljeni dati življenje za dom in za cesarja.

To priseganje pod sinjim nebom, na tihi široki planjavi je bil
res veličasten in ginljiv prizor. Posebno globok vtisk je ta svečanost
napravila na moštvo, ki je doslej mislilo, da gre samo na izprehod v
Bosno, a po tej prisegi se je razjasnilo vojakom, kaj jih čaka, in lice
se jim je nehote zresnilo.

Prehod črez Savo pri Stari Gradiški.

Dne 28. mal. srpana smo zapustili svoja bivališča pri kmetih in
se napotili v Staro Gradiško, kjer smo se utaborili na istem kraju,
kjer je Lavdon 1. 1789. zbiral svoja krdela, s katerimi je potem oblegal
trdnjavo Berbir na desnem bregu Save. Na poti in tudi v taboru nas
je pral dež, a vendar smo sladko spali prvikrat pod milim nebom.

23

Drugi dan so se delale priprave za vojni most črez Savo. V ta
namen se je prepeljala ob 7. uri zjutraj ena stotnija 22. pešpolka na vo¬
jaških čolnih ali pontonih na desni breg Save, da tam zavaruje pijonirje,
ki so gradili most. Črez pol ure so sledile na parobrodih še tri druge

Prehod 17. pešpolka črez Savo pri Stari Gradiški dne 29. velikega srpana 1878.

24

stotnije istega polka; 9. stotnija je dospela brez odpora na grad.
Turška posadka se ji je po nekaterih pojasnilili vdala brez upora. Ob
9. uri je vihrala cesarska zastava na trdnjavi v Berbiru, katero so
poleg brezštevilnega ljudstva tudi topovi iz trdnjave v Stari Gradiški
z 21 streli navdušeno in gromovito pozdravili. Tretjemu bataljonu
22. pešpolka so sledili na parobrodih ostali oddelki tega polka in štab
3. gorske brigade. Ti oddelki so se utaborili na južni strani tega
mesta in se zavarovali s prednjimi stražami.

Ob 10. uri je stotnik Tomašek začel graditi z vojaškimi čolni
most črez široko Savo, ki je bil ob dvanajstih že dodelan. Precej nato
so korakali črez ta most konjiki, topničarji tretje gorske brigade in
ženijska stotnija, ob 4. uri popoldne pa 2. gorska brigada, na čelu
ji nadvojvoda Ivan Salvator. Vsi ti oddelki so se utaborili na jugu
tega mesta, kjer so počivali prvo noč na turški zemlji. Vsi drugi od¬
delki VIT. pehotne divizije pa so prekoračili Savo še le dne 30. malega
srpana in se takoj napotili dalje proti Banjaluki.

Turki v Berbiru so se našega prihoda zelč prestrašili; nekateri
so cel6 pobegnili, med temi kajmakam (okrajni glavar) s svojo družino
in več begov; drugi so se poskrili po hišah in kleteh, a ko so videli,
da se jim ne zgodi nič žalega, so prilezli zopet na dan. Kristjani pa,
katerih ni bilo mnogo v Berbiru, so nas z veseljem in prijazno po¬
zdravljali.

Ko smo bili prvi dan na turški zemlji, so nam dohajala mnogo¬
vrstna poročila o sovražniku; naštevali so se nam imoviti begi, ki
nas čakajo s svojimi dobro oboroženimi četami pri Banjaluki in v
okolici. Da si ogledamo te ptičke in jim z avstrijskim svincem posve¬
timo, smo se napotili dne 30. mal. srpana ob polšestih zjutraj proti
Banjaluki po lepi, umetno izdelani cesti, ki vodi po široki rodovitni
ravnini. Po tej ravnini, ki se razprostira od Save do Kozare planine,
raste večinoma visoka trava, ki zopet usahne, se posuši in gnoji
zemljo, na kameri je zrastla, zakaj nihče ne pride, da bi jo spravil. Ob
cesti nisi videl takrat razen nekaterih vojaških postajank nikakih
naselbin, a danes, po petindvajsetih letih, se je tudi tukaj vse predru¬
gačilo; nastale so naselbine, katerih imetniki dobro umejo si obračati
v prid vse pridelke te rodovitne zemlje. Ko smo po tej cesti koračili,
je solnce neusmiljeno pripekalo in mnogo naših fantov je zaostalo;
bilo se je bati, da onemogli vojaki pomrč zaradi pomanjkanja pitne
vode. Zdravniki so imeli pač veliko opravka in polkovni zdravnik
doktor Baner je izjavil, da pogine polovica ljudij, ako jim ne privolijo
precej počitka.

Brigadir nadvojvoda Ivan Salvator se nato ustavi in dovoli vo¬
jakom pri Lebčinu poldrugo uro odmora.

Pa kaj je počitek brez pitne vode in sence? — Polovičarstvo ni
nikjer dobro in se je tudi tukaj slabo obneslo.

Nekateri vojaki so ležali ob cesti in pojemali, da se je mislilo,
vsak trenutek jih bo konec; drugi so iskali v visoki travi vode in
hladila, tretji so, da si vsaj nekoliko ohladijo jezik, grizli zelenjavo,
zopet drugi so izkopali jamico, sezuli črevlje in si hladili noge v
sveži zemlji.

25

Prizor je bil v resnici mučen. Ko smo pozneje nadaljevali pot
in dospeli do nekega hana (turške krčme), so vojaki zapazili vodnjak,
v katerem je bilo še nekaj kalne vode; pa naj bo motna, da je le
mokra. Zdaj ni bilo mogoče vzdržati reda. Vojaki so planili k vod¬
njaku kakor besni in ga hipoma izpraznili do dna; seveda ni kanila
hladilna voda vsem na jezik; le prvi so bili tako srečni, da so si z
blatno vodo vsaj nekoliko ugasili neznosno žejo. Častniki so tolažili
moštvo, da naj potrpijo le še dobro uro; potem bodo rešeni teh ne¬
izrečenih muk.

Poveljnik 10. stotnije, tedanji stotnik (sedaj podpolkovnik v po¬
koju) Božidar Drenik, ki je varoval ob levi strani glavno vojsko mo¬
gočih napadov, nam pripoveduje o trpljenju in žeji na tem potu tak6-le:

„Solnce je neizrečeno pripekalo, kamenita in peščena tla so ote¬
ževala hojo, čutare so se kmalu izpraznile in po triurni hoji je bila
stotnija na videz že popolnoma utrujena; 6 mož je že zaostalo. Na
daleč in široko ni bilo videti nobene vasi, nobene , hiše, pa saj bi to
tudi ne bilo nič pomagalo, ker se hoja ni smela za dalje časa prekiniti.
O vodi ni bilo sledu.

Naposled zatrobi trobentač pri glavni četi: „Stoj! Počivaj!“
Stotnija ponavlja to znamenje v dokaz, da ga je razumela, puške se
postavijo po štiri in štiri skupaj v „piramide“ in ljudje ležejo na tla.

Stotnik je bil v velikih skrbeh, zakaj od počitka brez vode
ni mnogo pričakovati; jaha naprej in gleda, ni li kakšen človek v
bližini, ki bi ga mogel vprašati, kje bi dobili vode. Še le tisoč korakov
naprej zapazi dečka, ki je pasel malo ovčjo čredo. Stotnik jaše k
njemu. Deček, star kakih 12 let, se pripravlja, da bi ušel. Stotnik
ga pokliče in reče, da se mu ni treba bati, saj se mu ne bo zgodilo
nič žalega.

Na vprašanje, ali ni vode dobiti blizu, odgovori: „Blizu ne,
pač pa je vode dosti v reki Vrbasu, a ta je daleč tam doli." — „Jaz
potrebujem le malo pitne vode za svoje vojake, ki vzadi počivajo
in so hudo žejni. Dam ti tri banice (60 vinarjev), ako mi le poveš,
kje dobim vode; tu imaš tri banice, če me pa pelješ k vodi, dobiš
deset banic."

Deček opazuje z bliskajočimi očmi banice v roki. Hipoma stopi
' prav blizu konja in zeld tiho reče: „Gospodine, voda je pač blizu, pa
ti ne smeš nikomur povedati, da sem ti pokazal studenec. Pojdi z
menoj, saj ni daleč!" Deček leti naprej, stotnik jaha za njim in v
dveh minutah sta stala pri votlem, kaka dva metra visokem, mogočnem
drevesnem deblu. „Tukaj je dosti vode, stopi le raz konja, da se sam
prepričaš."

Častnik stopi k deblu, pogleda v votlo drevo in kake tri metre
globoko zazre bistro vodno površino.

Deček je še razložil, kako se pride do vode, in pristavil, da je
vsak dan vode dosti za 100 ovac.

Stotnik pohvali fantiča, mu da deset svetlih banic, in nato jo
dečko popiha, kar najhitreje more; stotnik pa zasede zopet konjiča in
dirja k stotniji.

26

Po razglasu: „Vodo našel, pri vodi bomo počivali, vstanite!" je
skočila vsa stotnija po koncu, kakor bi jo bil gad pičil, in korakali
smo k skritemu studencu.

Da se vzdrži red in voda ne skali, je stotnik zaukazal postaviti
puške v piramide pri votlem deblu. Moštvo je telečnjake (tornistre)
odložilo in kotliče odvezalo. Najprej so nastopili vojaki prvega oddelka
pri studencu; največji mož stopi po nekakih stopnicah k studencu;
kotlič za kotličem podajajo iz rok v roke, ti se napolnijo in vzdignejo.
Pri studencu ne sme nihče piti. Možje s kotliči se vrnejo k oddelku,
tam pije vsak mož iz pokrovčka in si napolni tudi čutaro.

Ko je odkoračil prvi oddelek, je stopil drugi na njegovo mesto;
v osmih minutah so bili vsi štirje oddelki preskrbljeni z vodo.

Med tem se je poklicalo nekaj mož od zadnjega in stranskih
varstev, da so donesli vode tudi tem oddelkom.

Zadnje varstvo je dobilo tudi povelje, da okrepča zaostalce, a teh
šestero mož se je povrnilo že med počitkom k svojim oddelkom.

Naš cilj je bil ta dan Maglaj. Tam se je ustavila tudi glavna
vojska, katero smo morali tako dolgo varovati, da so drugi oddelki
postavili prednje straže in da smo ogledali svet do reke Vrbasa, kakor
je bilo ukazano. 11  —

Ob dveh popoldne je dospela glavna vojska do vasice Maglaja,
kjer smo se ustavili in utaborili. Prebivalci te vasi so sprejeli avstrijske
vojake zeld prijazno in zaupno ter so bili na videz jako veseli, da so
se mogli z nami pogovarjati.

Knez ali župan maglajski je bil o položaju mnogo bolje poučen
nego naši vrhovni poveljniki. Ta nam je rekel:

„Do Banjaluke pridete brez boja, naprej bodo pa puške pokale,
zakaj streliva, s katerim bodo streljali na vas, je povsod mnogo na¬
kopičenega. “

Prihodnjost je pokazala, da je ta mož govoril resnico.

Sestavile so se potem takozvane „prejemne komande 1 ' in šle s
kotliči po vode k reki Vrbasu, ki je tekla blizu te vasice. Vojaki so
si sicer ugasili žejo, a bili so lačni in ni se vedelo, kdaj bodo mogli
potolažiti želodec; zakaj tovorna živina, ki je nosila živila za nami,
je bila zaostala in se je le počasi pomikala dalje. Vojaki niso imeli
drugega pri sebi, kakor malo Suharja (cvibaka).

Ta dan sem bil poveljnik glavne straže in imel mnogo posla.
Nismo bili še dolgo v taboru, kar se nebo stemni, blisk in grom pre¬
plašita vse, kar je bilo živega, in hipoma se odtrga oblak in poplavi
ves tabor. Puške, ki so stale v piramidah, po štiri in štiri skupaj, so
bile do petelina v vodi. Vojaki so bežali na vzvišene prostore. Jaz
sem ostal skoro do kolena v vodi, zakaj brez povelja nisem smel za¬
pustiti mesta, kamor sem bil z glavno stražo postavljen. Tabora pa iz-
premeniti ni kazalo, ker drugje tudi ni bilo boljše. Po tej hudi plohi
se je nebo sicer malo pomirilo, voda je nekoliko odtekla, a po malem
je vendar še deževalo vso noč.

Navzlic tem neugodnim razmeram v taboru so naši zmučeni in
utrujeni fantje vendar legli na blatno in mokro zemljo in so kmalu
zaspali.

27

Na glavni straži pa nismo mogli misliti na spanje. Stali smo do
gležnjev v blatu in bedeli vso noč; od zgoraj pa je rosil tiho in enako¬
merno mokri blagoslov božji na nas. Da smo si pri takih okolnostih
srčno želeli jutranjega svita in boljšega vremena, se samo ob sebi
razumeva.

Ko je slednjič vendar napočil dan, smo videli, da je Kozara
planina zavita v črnosive oblake, in tudi po drugih znamenjih smo
spoznali, da se nam vreme še ne ho tako hitro zvedrilo. Mokra obleka
na životu je povzročila, da nas je zeblo kakor po zimi. Čas se je pri¬
bližal, da se zopet ugrejemo; ura je štiri zjutraj, trobentač zatrobi
budnico, kuharji tolčejo v kotličnih pokrovih kavo in kmalu je v ta¬
boru vse po koncu. Tudi moj Pipec že kuri in mi kuha zajutrk.

Banjaluka se zasede.

Ob petih zjutraj so stali častniki že pred divizijonarjem, ki jim
je med drugim tudi povedal, da je bil avstrijsko - ogrski konzul iz
Banjaluke pri njem ter ga prosil, naj zasedemo takoj to mesto, ker
Turki nameravajo pomoriti vse kristjane.

Zasedba se prejšnji dan pač ni mogla izvršiti zaradi utrujenosti
vojakov in velike nevihte, a dognala se bo danes. Z ozirom na ta
poročila je dal vojvoda Virtemberški častnikom posebno natančna po¬
velja in odločil razvrstitev krdel iz tabora.

Prvi bataljon 17. pešpolka pod vodstvom majorja Kerčka je ko¬
rakal na čelu za prednjo stražo. Ta bataljon bo imel torej čast, da
ustreli prvi na bosenski zemlji.

Malokdaj je vojaku vse po godu; včeraj bi bil kmalu od vročine
poginil in danes mora gaziti blato skoro do kolena.

Dež je za nekoliko časa ponehal in začelo se je svitati. Koračimo
dalje po cesti, ni nas več zeblo, težavna hoja nas je ugrela. Kmalu
zagledamo iz daljave dvigajoče se vitke minarete (stolpe) banjaluških
mošej, t. j. mohamedanskih cerkva ter se ustavimo, da si malo odpočijemo.

Med tem počitkom je poslal naš poveljnik odposlanca ali parla¬
mentarca s poveljem, da se mora mesto vdati brezpogojno. Črez dobro
uro prijaše kajmakam (okrajni glavar) z banjaluškimi dostojanstveniki
in nam zagotavlja prijateljsko vdanost. Med temi dostojanstveniki je
bil tudi trapist in redovnik pl. Vestenek, rodom Kranjec.

Vojvoda Virtemberški jih prijazno sprejme, potrdi vse meščanske
in verske pravice ter obljubi; da jim bo naša vojska čuvala življenje
in imetje in da se ne dotakne nikogar, ako se ne protivi našim od¬
redbam.

Banjaluški odposlanci so bili tega zagotovila zeld veseli in so
prisegli pokorščino in zvestobo avstrijskemu cesarju, katere pa pozneje
vendar niso držali.

Nato se napotimo z godbo na čelu v Banjaluko (glej str. 7.).

Pri vhodu v mesto nas je čakalo polno ljudstva. Turki so bili
na videz hladni, kristjani pa so nas prijazno pozdravljali.

Prvi bataljon 17. pešpolka je korakal sam z godbo na čelu skoz
mesto in razpostavil prednje straže v polkrožni črti, ki je segala

28

od Cerkvenega potoka do mosta črez reko Vrbas; ena stotnija 10. lov¬
skega bataljona je zasedla grad v mestu, vsi drugi oddelki pa so se
utaborili na planjavi med mestom in kolodvorom, kjer so jih ta dan
očetje trapisti (redovniki) prav po bratovsko pogostili.

*

* *

Banjaluka, nekdanji rimski „Servitium“, je eno najimenitnejših
kupčijskih mest v Bosni in je štelo pred vstajo skoro 20.000 prebi¬
valcev, med temi 16.000 Turkov. Mesto stoji na obeh bregovih reke
Vrbasa, črez katero vodijo trije leseni mostovi in brod.

Med poslopji smo videli Ferijatovo mošejo, ki jo je sezidal Fe-
rijat paša 1, 1576.; potem grad in razrušeno trdnjavo na levem bregu
Vrbasa in nekatera lepša poslopja, na pr. samostan trapistov in usmi¬
ljenih sester.

Meščani so večinoma trgovci, razpečavajo razno blago domačih,
pa tudi tujih izdelkov iz platna, sukna itd. Kupčujejo pa tudi z živino,
zlasti z drobnico.

Sredi mesta je bazar ali trg. Tu je bilo precej živahno vrvenje
in za nas ugodna prilika, ogledati si v bazaru nam še nepoznane turške
šege, navade in opravila. V prodajalnicah na tleh čepi turški trgovec,

pušeč tobak iz čibuka. Ne
briga se kar nič za mimo-
gredoče ljudi. Zjutraj, opoldne
in na večer si umije obraz in
svojo do čistega obrito glavo
in potem noge; umazano vodo
pa izlije iz prodajalnice narav¬
nost na cesto. Zjutraj, dopol¬
dne ob devetih, opoldne, po¬
poldne in zvečer moli svojo
molitev in takrat se ne da po
ničemer motiti.

Po umazanih mestnih ulicah se pode cele trume ovčarskih psov.
O teh mi je tovariš pravil tč-le ponočno dogodbico: „Dne 31. malega
srpana sem patroliral po južnih zakotjih banjaluškega mesta. Vračajoč
se v tabor, zakriči spredaj korakajoči vojak: „Stojte, tu nam preti
sovražnik!" In res se čuje na obeh straneh ceste za plotom škripanje
z zobmi; zdajci opazimo tudi počasno premikajoče se črne pošasti.
Kaj je to? Vidimo, kako se prikazni polagoma plazijo tik plota, kako
tu in tam nekdo pogleda skoz plot in se takoj skrije nazaj. Kaj je to?
Je li to zavraten napad? Vojakom velim napeti petelina, prednji pa-
troli pa, da zleze črez plot in opazuje nakane sovražne druhali. Dva
vojaka brzo preskočita cestni jarek in si poiščeta kraj, s katerega si
nekoliko časa skrivno ogledujeta sovražnikovo početje. Ne ostaja jim
dosti časa, zakaj sovražne prikazni si že iščejo primernih krajev, da
preskočijo plot.

Torej puške kvišku in hajdi črez mejo; plosk, plosk, strašna
zmešnjava med sovražniki. Zdajci se vrže črna tolovajska tolpa na
cesto, prestrašena se razprši in se nam v brzem teku umakne v mesto.

29

Kaj je bilo? — Lačni turški psi so glodali za plotom kosti,
katere so nam opoldne ukradli pri menaži.

Gremo dalje in kmalu smo v svojem stanišču. Mnogo smeha je
bilo tu, in dokaj dovtipnih šal med tovariši me je zadelo, ko sem po¬
ročal o čudovitem ponočnem sovražniku. Častitalo se mi je na ne¬
ustrašnem postopanju, pse pa so pomilovali, da sem jih motil pri prvi,
po Avstrijcih jim pripravljeni večerji." —

Vendar se nismo mogli vdati docela brezskrbnosti in prijetnemu
čutu popolne varnosti. Res, banjaluški odposlanci so nam prisegli zve¬
stobo in pokorščino. Ali v njihovih očeh je bilo nekaj pritajenega,
neodkritosrčnega, in njih vedenje je vzbujalo sum, kakor da bi name¬
ravali kako hudodelstvo. Naj navedem le dva dogodka, ki osvetljujeta
jasno to uprav turško lokavost in nezvestobo. •

Stotnik Božidar Drenik je dospel na svojem ogledu mesta na
sadni trg blizu grada in opazil, da je bilo tu nepričakovano malo
prodajalcev; čudil se je toliko bolj, ker sta mesto in okolica bogata z
vrti in sadnim drevjem.

Ko izrazi o tem svoje
začudenje proti kmetu, mu ta
razloži: „Ljudje bi že radi iz¬
datno prodajali sadje in sočivje,
a Turki jim tega ne dovolijo
in kristjani se jih boje."

In res so bili Turki na trgu
in so grdo gledali prodajalce.

Drenik je ravno stal poleg
mladega Bošnjaka, ki je imel
pletenico lirušek na prodaj.

Na enkrat se približa še
mlad, bogato oblečen Turčin,
in ne da bi se zmenil za stot¬
nika, prevrne z nogo pletenico, rekoč: „Kako se predrzneš prodajati ne¬
vernikom sadja! Glej, da se pobereš od tukaj, sicer ti bom pomagal."

Ta Turčinova surovost je razkačila stotnika Drenika, ki je kratko
obračunil z njim; klofutnil ga je dvakrat in mu mirno rekel: „Tu imaš
plačilo za svojo surovost; Alah je ustvaril sadje za vse, in zdaj se
poberi, sicer ti bom jaz pomagal in te dal dobro našeškati!" Turčin
je sključil hrbet in ni drugega rekel, kakor: „ Gospodar si ti!" ter
je odnesel pete. — črez malo časa so jo potegnili vsi Turčini s trga
in kristjani so potem v miru prodajali sadje.

Pri gornjem Šeheru, nekem predmestju, je stala 2. stotnija na
prednjih stražah. Dež nam je še vedno nagajal, mokri smo bili tri
dni zaporedoma, torej vajeni te mokrote, a vendar smo se razveselili,
ko smo našli na priležnem kraju precej velik ovčji hlev s podstrešjem;
semkaj je postavil naš skrbni stotnik Stojan glavno stražo in s tem
storil ljudem veliko dobroto.

Poljske straže je močil še vedno dež, pa to ni moglo biti drugače;
saj povsod vendar ne morejo stati ovčji hlevi, da bi našla v njih vsaka
straža svoje zavetje.

P

Samostan trapistov: Marija-Zvezda v Banjaluki.

30

Bil sem namestnik stotnikov, zato me je pridržal pri sebi; vsi
drugi častniki in častniški namestniki so stali zunaj 800 do 1000 ko¬
rakov spredaj in prejemali z vojaško potrpežljivostjo, kar jim je po¬
darilo mokro nebo. Vse drugače je pač ob času vojne kakor v dnevih
miru! V mirnem času bi vsak že od daleč vihal nos in se ogibal
smrdljivega ovčjega hleva, a mi smo ga bili danes zeld veseli; saj
smo bili pod streho ter smo sicer malo, a navzlic neprijetnemu duhu
vendar sladko spali.

Proti večeru me je stotnik poslal na patrolo s šestimi moži in
mi zaukazal, da naj preiščem zemljišče na desni strani naše glavne
straže; zakaj sumljivi obrazi so prihajali od tistega kraja in so bili
oboroženi.

Korakali smo, jaz s samokresom, vojaki pa z nasajenimi bodali
in nabitimi puškami v rokah, prav previdno po precej zarastlem svetu.

Ko smo stopili iz hoste, smo imeli pred seboj hišo z lepim go¬
spodarskim poslopjem in velikim dvoriščem. Vojaki so zaostali vsled
težavne hoje kakih 5—6 korakov. Na čelu patrole nekako osamljen
stopim na prag omenjenega dvorišča, a v tem trenutku skoči Turek ves
oborožen proti meni, potegne handžar, a ko zagleda patrolo za menoj,
ga hitro vtakne za pas in se začne dobrikati, kakor najzvestejši sprem¬
ljevalec človeške družbe. Za njim prideta še dva kakih 19 let stara
mladeniča, tudi s handžarom za pasom. Na vprašanje, zakaj so obo¬
roženi, so odgovorili, da jih večkrat nadlegujejo hajduki ali roparji.

Takrat še ni bilo prepovedano Turkom nositi orožja, a nam se
je ostro naročilo, da ne smemo vstopati v turške hiše, dokler se bodo
Turki vedli mirno.

Iz teh vzrokov nisem vstopil niti na dvorišče, niti v Turčinovo
hišo. Koračil sem previdno dalje in kmalu prišel do sosednje glavne
straže, katero sem opozoril na turško pristavo in na njene oborožene
branitelje.

Vrnivši se s patrole, sem izporočil stotniku Stojanu vse, kar sem
videl, in mu svetoval, naj postavi še eno poljsko stražo. Ta nasvet je
stotnik takoj sprejel in stražo odposlal. Turčina je pa ta straža tako
prestrašila, da je le malokdaj prišel na prag, a handžara si pa kar
upal ni več potegniti izza pasa.

Noč nam je še precej mirno pretekla; mir so nam kalili sem in
tja le turški psi, ki so tudi k nam prišli glodat kosti, katere so vojaki
pometali v stran pri menaži.

Ognjišče, ki se je držalo ovčjega hleva in so ga prej rabili pa¬
stirji, je umel Pipec kaj dobro izkoristiti; kuril in kuhal je vso noč
in vedril zaspane obraze svojim tovarišem.

Opoldne dne 1. velikega srpana smo bili rešeni; težavno delo na
prednjih stražah so prevzeli drugi oddelki in mi smo korakali v turško
konjiško vojašnico. Dež je lil neprenehoma; zato so.se nastanili oddelki,
ki so taborili na turškem vežbališču. deloma na kolodvoru, deloma v
turški vojašnici, deloma pa na gradu.

*

* *

31

Naš divizijonar je nameraval dne 2. vel. srpana dalje korakati,
a razmere so ga prisilile ostati še en dan v Banjaluki; zakaj glavna
vojska, ki se je pomikala po dolini reke Bosne, je bila zaradi slabega
vremena nekoliko zaostala. Ta podaljšani počitek v Banjaluki se je
zdel vojvodi Virtemberškemu toliko bolj potreben, ker se je 1. gorska
brigada, ki je prestopila mejo pri Kostajnici in korakala skoz Novi,
Blagaj  (gl. str. 39.), Prjedor  (gl. str. 15.) proti Banjaluki, že bila
zakasnila. Pa tudi drugi dan se ta brigada še ni združila s VIL pehotno
divizijo, kakor je bilo določeno. Zdaj pa je bilo divizijonarju čakanja
dovolj. Odredil je za dan 3. velikega srpana, da začne divizija prodirati
naprej proti Travniku.

Za posadko v Banjaluki je pustil samo 22. pešpolk, eno gorsko
baterijo in vod ulancev pod poveljstvom generalnega majorja Samca.

Triinpetdeseti pešpolk je začasno izstopil iz Samčeve brigade in
se priklopil 2. gorski brigadi, dve stotniji (7. in 8.) 17. pešpolka pod
vodstvom stotnika Semlinerja pa sta spremljali pratežne vozove, ki so
se pomikali le počasi za nami z neizrečenimi potnimi težavami.

Vojvoda Virtemberški je odkorakal torej dne 3. avgusta z jako
skrčeno divizijo po slabili, raztrganih, težavnih potih, kjer so vojaki
mnogo trpeli, naravnost v sovražnikovo žrelo. Pozno popoldne smo
dospeli do vasice Do brinje  in se tukaj utaborili. -

Ta dan je naš priljubljeni brigadir, nadvojvoda Ivan Salvator, prvi¬
krat obedoval s častniki 17. pešpolka, in sicer pri skromni poljski mizici,
ki so jo zgradili iz zemlje polkovni pijonirji. Izkopali so kaj hitro rove
v štiriogelniku, zmetali zemljo v sredo, jo poravnali, strani in površje
obložili z rušami in tako napravili kar na mah stole in mizo (gl. str. 32.).

Bes zanimivo je vojaško življenje ob času vojske. Pod milim nebom
se prenočuje, kuha, obeduje, in večkrat hladijo tudi božje kapljice od
zgoraj prevročo juho in ji podeljujejo večjo slast in blagoslov božji.
Vse drugače je tukaj, kakor v mirnem času v krčmi, a vendar je vsak
vesel, nihče ne godrnja. Pa kako tudi? Saj imamo tako lep vzgled
požrtvovalnosti in potrpežljivosti med nami! Sam princ, član cesarske
rodovine, prenaša s čudovito vdanostjo vse težave vojnega življenja in
nam sveti kakor najvišja sveča na velikem svetilniku. Cesarski princ
je vplival tedaj s svojo navzočnostjo mogočno na podložnike.

Ko smo ta dan v taboru zadovoljni in veseli skupaj sedeli, so
se poleg črnih oblakov, iz katerih smo že več dnij prejemali blagoslov
božji, drvili nad našimi glavami tudi drugi, še bolj črni in nevarni oblaki.

Vedelo se je skoro za gotovo, da bo tekla kmalu kri.

Z ozirom na bližnji boj vzdigne najvodvoda svojo čašo in napije
nekako tako-le: „Prepričan sem, da je vsak izmed vas pripravljen
preliti zadnjo kapljico svoje krvi za presvetlega vladarja; da se pa to
tudi zdaj v dejanju pokaže, predlagam, da izprazni vsak svojo kupico
do dna na srečen konec vsega, kar ima priti, in na blagor cesarja in
domovine, velike Avstrije. Trikratna slava Njegovemu Veličanstvu,
presvetlemu cesarju Francu Jožefu I. !*“

Navdušenje je bilo nepopisno, nihče ni čutil ne ledene burje, ne
vlažnih, neprijetnih kapelj vednega dežja; vsak si je želel le nekaj, in
sicer tistega trenutka, ko bo mogel udrihati po ljutem nasprotniku.

32

Tega trenutka pač ni kilo treba dolgo čakati. Že na potu dne
4. vel. srpana nam je povedal neki beg v Sitnici, da se nam bližajo
oborožene čete. Korakali smo torej vsi navdušeni in bojaželjni dalje
in se utaborili poldrugi kilometer južnovzhodno od Han-Čadjavice on¬
stran kraja, kjer se potok Čadeljavica steka pod zemljo; 10. lovski
bataljon je postavil prednje straže eno uro vzhodno od tabora.

Nismo bili še dolgo v taboru, kar pridejo katoliški beguni iz
Varcar-Vakufa in izporočijo, da je kadij (sodnik) iz Jajca dospel s
travniškimi in sarajevskimi vstaši v Varcar-Vakuf in tu sklical vse
mohamedanske prebivalce pod orožje; v Rogelju pa je grški pop pod¬
pihoval svoje vernike na vstajo zoper Avstrijce.

Vsa ta poročila so se kmalu uresničila, zakaj že zvečer ob sedmi
uri so prijahali oboroženi turški jezdeci do naših prednjih straž in
ustrelili nanje. Istotako so sprejeli tudi naše ulanske patrole v Rogelju.
Zdaj se pač ni več dvomilo, da bo pokalo drugi dan.

Tabor pri Dobrinji dne 3. vel. srpana 1878.
Nadvojvoda Ivan Salvator obeduje s častniki 17. pešpolka.

Jezero, turška vas pri Jajcu.

Prvi boj pri Rogelju blizu Varcar-Vakufa.

Mi . čvrsti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za cesarja.

Koseski.

Po noči od 4. do 5. vel. srpana je v taboru celo noč lilo kakor
iz vedra. Tla so bila na enkrat tako premočena, da utrujenim vojakom
ni bilo mogoče leči. Šatorov, kakoršne imajo dandanes vojaki, takrat
še ni bilo; kaj so torej storili naši pridni slovenski fantje? Po pet
in pet jih je staknilo glave skupaj in pet plaščev je njih glave in
nekoliko života varovalo mokrote.

Celo noč tako na nogah stati, drugi dan v boj iti in se hrabro
boriti, to more storiti le tisti, ki se boji Boga. ljubi presvetlega cesarja
in domovino, spoštuje svoje predstojnike in jim zaupa. In tak je slo¬
venski vojak in pokazal je to kakor že prej, tako tudi ob bosenskem
zasedanju, ne samo enkrat, ampak sto- in stokrat.

Zjutraj drugega dne je dež ponehal, a nastopila je tako debela
megla, da si dalje segel nego videl.

Da divizija ne pride v zasedo, ni odkorakala ob šesti uri. kakor
je bilo odločeno, ampak je čakala, da se megla razprši.

Vedeli smo natanko, da nas pričakuje sovražnik z nabitimi puš¬
kami. Dan je torej napočil, ko bo prestati našim fantom drugi krst,
krst v ognju s smodnikom in svincem. Nekateri so bili veseli, drugi
so stikali glave in si skrivnostno šepetali, kakor da bi delali oporoko;
glasno se kaj takega pač ne sme izvrševati, zakaj utegnilo bi pobiti
srce drugim tovarišem. Meni se je ta dan zdel svetejši nego nedelja
ali kak praznik; pozabil sem vse muke in nisem več čutil, da sem do
kože premočen. Navdajalo me je neko veselje, spominjal sem se besed
starejših tovarišev, ki so večkrat pripovedovali o svojem drugem krstu

Slovenski fantje. 3

34

v ognju; radoveden sem bil, kakšen vtisk bodo napravile sovražne
svinčenke na moje živce.

V tem razmišljanju je potekel čas in proti sedmi uri se je megla
toliko razpršila, da smo mogli odkorakati. Prvi bataljon 17. pešpolka
je bil na čelu.

Turki so nas čakali na gorskem sedlu pri Rogelju.  Že iz tega
je razvidno, da jih je vodila spretna in razumna roka; zakaj to sedlo
je ugoden in pravi kraj, na katerem so se nam vstaši, akoravno v
manjšini, mogli upirati z uspehom.

Boj pri Rogelju dne 5. velikega srpana 1878.*

n  Id. „ 40 ““ „ h  jj

Merilo: 1 cm  = 570 korakov.

Vzvišeno, kakor blazina na postelji, gleda to sedlo v dolino potoka
Čadeljavice, po kateri smo korakali.

Po sedlu se razprostira deloma rodovitno polje, ki je bilo takrat
obsejano s koruzo, deloma gozd z malimi drevesci. Na desnem sovraž¬
nem krilu je stala •kula Kulenovičeva, štirioglat močno zidan stolp, in
vzhodno od njega se je razprostirala drča skoro do vrha planine Kra-

* Ta in vsi sledeči bojni načrtki so posneti fotografskim potom po načrtih
generalnega štaba. Pripomnimo pa, da nam ni bilo mogoče, povsod podati sloven¬
skega zaznamovanja.

35

gujevačke. Na levem sovražnem krilu je stalo neko poslopje in svet
je bil tu niže nego na desnem krilu. Za sedlom proti jugu se zem¬
ljišče valovito znižuje proti Varcar-Vakufu,  ki leži v dolini.

Prvemu bataljonu 17. pešpolka pod vodstvom prehrabrega in od¬
ločnega majorja Kerčka, je bilo torej prisojeno, da ustreli prvi.

Tedanji poročnik Jakob Modrijan, ki je vodil prednjo stražo
tega bataljona, pripoveduje o prvem strelu takd-le:

„Dne 5. vel. srpana ob 8. uri zjutraj sem se približal takozvanemu
zelenemu hribu, katerega je sovražnik zasedel; ondi sem se razvil s
svojim oddelkom in ob enem poklical k sebi pešca Mankoča za ordo-
nanco (raznašalec ukazov). Takoj potem so začele frčati krogle in
nekatere so padle pred mene na zemljo. Ordonanca vpraša ves osupel:
„Gospod poročnik, kaj pa je to?“ — „Toča pada, nič se ni treba bati,“
sem mu odgovoril.

Kmalu sem prepodil Turke z ze¬
lenega grička; misleč, da se mi bo
posrečilo jih vreči tako hitro tudi iz
njih glavne zasede, sem korakal dalje,
a moral sem se ustaviti, ker so krogle
frčale od treh stranij name.

Ta krst s svinčenkami je meni
podrejeno moštvo tako zbegal, da je
poskakalo hipoma v obcestne rove in
se tam tako mirno obnašalo, kakor da
jih je sovražna krogla zadela že v srce.

Po nekaterih krepkih, prav po domače
izrečenih besedah so prišli zopet k za¬
vesti in me prosili, da jim naj nikar
ne zamerim, saj sami ne vedb, kako je
prišlo, da so izgubili pamet. Krst v
ognju s svinčenkami je torej slabo
vplival na naše fante in jim za tre¬
nutek cel6 zmešal glave. A kmalu so
se zopet zavedli in se bojevali, kakor
se spodobi pravemu vojaku. Mislim,
da je malo takih ljudij na svetu, ki Nadvojvoda Ivan Salvator,

bi imeli tako zdrave Živce, da bi ostali rojen 25. listopada 1852, pogrešan kot Ivan Ort.

popolnoma hladnokrvni, kadar pridejo

prvikrat v ogenj; manj ali več je vsak omamljen in sprva ne ve, kje
mu tiči glava. Predobro sem to vedel in predobro poznal hrabrost
slovenskih fantov že izza italijanske vojske 1. 1866.; nisem jim torej
zameril in jim toliko raje odpustil, ker so se pozneje bili res z levovo
srčnostjo. 1 '

Patrola poročnika Modrijana je bila torej že v ognju. Precej
nato je zapovedal naš brigadir, nadvojvoda Ivan Salvator, da se naj
ves prvi bataljon razvije v bojno črto. Major Kerček je zaradi tega
povelja razvil prvo stotnijo ob cesti, drugo na desni in tretjo na
levi strani ceste, četrto stotnijo si je pa pridržal za reservo za levim
krilom.

3 '

36

Ta razvoj v bojno črto se je izvršil tako mirno, tako vzorno
pravilno, da je cesarski princ majorja Kerčka na bojišču laskavo po¬
hvalil in pristavil, da takega razvoja še nikdar videi ni.

Jako hrabrega se je izkazal stotnik Stojan. * Hotel je zvedeti,
kje in kako močen je sovražnik. S tremi moži je koračil, ne meneč se
za krogle, ki so žvižgale okoli njega, proti neprijatelju in se natanko
prepričal, da so vstaši zasedli celo črto od samotno stoječega poslopja
na levem krilu do kule Kulenovičeve in da izkušajo zasesti korito na
Kragujevački planini. Spričo tega jako važnega poročila se je zapo¬
vedalo, da podaljša četrta stotnija bojno črto na levem krilu, da peta
in šesta stotnija zavarujeta našo desno stran in da se tretji bataljon
17. pešpolka postavi na levem krilu sovražniku v bran. Oddelek konjikov
je prekoračil potok Čadeljavico in zavaroval tudi desno krilo. Topni¬
čarji so se postavili na desni strani ceste na gričku za prvim bataljonom.

Korito na bregu Kragujevačke planine so vstaši močno zasedli.
Tretji bataljon je naletel tu na hud odpor, zato je naš divizijonar
topničarskemu poveljniku ukazal, da naj vzame to drčo na muho.

Ob poldesetih dopoldne zagrmi prvi strel iz topa,  da je od¬
meval hrib in gaj po krasni dolini; naša godba zaigra cesarsko pesem;
iz tisoč grl zaori: Živio Franc Jožef I! In sliši se likanje slovenskih
fantov. Navdušenje je bilo nepopisno; srčna tesnoba, če se je še pri
komer nahajala, je izginila popolnoma. Vojaki so postajali samozavestni,
zmaga je bila torej zagotovljena.

Omenil sem, da so stali topovi na vzvišenem gričku za nami, a
mi smo se bojevali v nižavi. Zelč zanimivo je bilo opazovati strele
iz topa, ki so frčali nad našimi glavami in vselej napravili hudo
zmešnjavo med vstaši. Tisto divje kričanje in tuljenje, s katerim so Turki
navadno pričenjali boje, je vedno bolj in bolj ponehavalo in videlo se je,
da imajo vstaši velikanski strah pred našimi topovi. Kadar je brenčal
po zraku strel, so klicali svojega boga na pomoč: Alah — ilAlah!

Alah jih ni uslišal; naš prvi bataljon pritiska v središču vedno
bolj in bolj; vstaški poveljniki, na konjih v bojni črti, navdušujejo
svoje ljudi, a vse nič ne pomaga; topovi bljujejo smrt dušmaninu,
krogle frče gosteje, konjikov je vedno manj in manj.

V mojem vodu je bil desetnik Pavlišič zelo hraber, da, celč pre¬
drzen. Hrabrost Pavlišičeva je vplivala tudi na druge. Pešec Kozamernik,
ki ga je hotel posnemati, je navduševal tovariše in jim pravil, da se da
kleče bolje meriti kakor leže, ter jim je hotel to tudi osebno dokazati.
Poklekne na desno koleno, pritisne puško k licu in meri, a v istem
trenutku ga zadene sovražna krogla ravno v čelo, izstopi na drugi
strani ter se zarije v zemljo. Revčku je padla puška iz rok in hipoma
je bil — mrtev. Pipec, ki je bil vzadi, je pustil svoj kovčeg, pograbil
Kozamernikovo puško in streljal na vso moč na sovražnika. Trdil je,
da je več Turčinov preselil v večnost in tako maščeval svojega tova¬
riša, kar ga je vsaj deloma potolažilo.

Zdajci pričnejo naši topovi metati šrapnele, ki se v zraku raz¬
kosavajo in najdejo sovražnika tudi v zavetišču. Ravnokar je zadel
šrapnelov kosec turškega zastavonosca, ki je navduševal svoje tova¬
riše, ter ga je težko ranil.

Pešec knez Dragotin Jablanovski 10. stot. prebode zastavonošo in mu vzame zastavo.

Ko je pozneje pešec knez .Jablanovski na stotnikovo povelje 'pri¬
skočil in hotel istemu zastavonoscu izdreti zastavo, ki jo je krčevito
držal z rokama, je hotel ta s samokresom ustreliti nanj, toda Jabla¬
novski ga prehiti in mu z ostrim jeklom toliko pripomore, da se Turčin
preseli takoj na drugi svet, ter mu potem vzame zastavo, ki diči še

38

danes častniško jedilno dvorano v Celovcu. Jablanovski se je tudi kot
ordonanca zeld hrabro in neustrašeno obnašal ter bil odlikovan s sre¬
brno svetinjo I. reda za hrabrost in bil povišan za vodnika.

Navzlic temu, da je bilo vstašev vedno manj v bojni vrsti, se
vendar še niso hoteli umakniti. Naš brigadir zaukaže torej 5. in 6.
stotniji 17. pešpolka naskočiti vstaško levo krilo in vzeti samostoječe
poslopje, ki ga je branilo 13 jezdecev in 70 strelcev. Turčini na ta
naskok niso čakali, temveč so to utrdbo poprej zapustili in se začeli
umikati proti desnemu krilu; a tam se je ravnokar razvil poleg 3. ba¬
taljona 17. tudi 1. bataljon 53. pešpolka.

Ko je polkovnik Priger spoznal, da se pomikajo vstaši na desnem
krilu proti vrhu Kragujevačke planine in nas hočejo obkoliti, jih je
hotel prehiteti.

Na čelu 9., 11. in 12. stotnije 17. polka ter dveh oddelkov 53. peš¬
polka je Priger dospel pred sovražnikom na vrh planine, ga zgrabil
od strani in ga slednjič zapodil, da se je izgubil in razpršil po Kra-
gujevački planini.

Vstaši so bili tukaj skrajno hrabri in predrzni; niso se hoteli
umakniti, temveč so vztrajali v svojih gnezdih tako dolgo, da so jim
naši prišli prav blizu; včasi so poskakali celd iz svojih zavetišč in
se zagnali s handžari na naše oddelke.

Vsled napornega plezanja na Kragujevačko planino je tedanji
poveljnik 12. stotnije zaostal in nadporočnik I) o k s a t je prevzel po¬
velje te stotnije. Prišedši do par zagrizenih vstašev, ki so bili prav

f  dobro vgnezdeni in se nikakor niso dali s streljanjem
^ pregnati, se postavi Doksat na čelo svoji stotniji in na-
I skoči te zagrizence, a žalibože pri tej priložnosti ga
l| zadene krogla, prevrta stebriček na daljnovidu, mu gre
|l v trebuh in obtiči v ledjevem okostju. Prinesli so ga
f  potem v Varcar-Vakuf, kjer je po neizrečenih bolečinah
drugi dan umrl. Njegov stotnik, ki si je med tem zopet
Nadporočnik opomogel, mu je pel na smrtni postelji pesem, ki jo je
Herman Doksat v življenju tako rad poslušal:

Doksat. „ Srečen ta, ki zabit’ zna,

Kar se premenit’ ne da.“

Doksat je bil 1. 1878. v vojni šoli na Dunaju. Izvrstno je napre¬
doval v vojaških vednostih, a na enkrat mu v tej šoli ni več ugajalo
in meseca mal. travna istega leta je prišel zopet k polku v Trst in
je črez tri mesece odrinil z nami v vojsko. Častnikom te šole se ni bilo
treba udeležiti zasedanja. Slučaj je tudi nanesel, da je stotnik Pot
zaostal in da je bil Doksat na čelu 12. stotnije, sicer bi v ga sovražna
krogla skoro gotovo ne bila zadela. Pa kaj se hoče! Človek smrti
ne uide. Doksat je bil jako izobražen častnik in je poučeval več let
v vojaških šolah, bil potem polkovni pribočnik ali adjutant in si je
v tem delokrogu pridobil spoštovanje svojih višjih tovarišev in pod¬
ložnikov, skratka, Doksat je bil vrla, poštena kranjska duša vedno
in povsod.

Pokopan je v Varcar-Vakufu na katoliškem pokopališču in njegov
grobni spomenik nadzoruje na višje povelje tamošnji orožniški urad.

39

Posebno spretno in hrabro se je na levem krilu vedel tedanji
nadporočnik in poveljnik 11. stotnije, Aleksander Skrem, sedanji major
telesne straže presvetlega cesarja; zgrabil je s svojo stotnijo sovražnika
od strani, ga vrgel nazaj in na ta način odprl pot drugim stotnijam.

V dolini je pa tudi jako spretno vodil svojo stotnijo prehrabri
stotnik Božidar Drenik. Skrit v meglo, se je približal vstaškemu glav¬
nemu oddelku v središču od strani,

se zasukal na desno in ustrelil nanj
iz vseh pušek na enkrat, kar je so¬
vražnika tako pretreslo in prestra¬
šilo, da si je hitro nabrusil pete in
bežal, kar je le mogel. S tem je bil
boj končan in zmaga, katero sta
končno odločila polkovnik Priger,
oziroma nadporočnik Skrem in stot¬
nik Drenik, je bila naša.

Vstaši so bežali na vse strani
in naši oddelki so jih zasledovali.

Topovi so izpremenili svoje stališče
in so Turke še na begu pozdravljali
s šrapneli, pred katerimi so imeli
Turčini velikanski strah.

Ker ni bilo izključeno, da se
nam vstaši pri Varcar-Vakufu zopet
uprč, je 10. lovski bataljon po dveh
potih korakal proti temn mestu in
topovi so se postavili tako, da bi
v slučaju upora takoj lahko pričeli
streljati.

Mohamedanci so pobegnili iz
mesta, kristjani so se pa nad Tur¬
čini precej nekrščansko maščevali s
tem, da so ropali po zapuščenih hišah
in oskrunili mohamedansko mošejo.

Vojvoda Virtemberški je za¬
ukazal eni stotniji 53. pešpolka, ki
je pozneje tudi za posadko tukaj
ostala, da ustavi take in enake ne-
rednosti.

Druga gorska brigada je po
boju počivala nekoliko časa na bo¬
jišču, potem pa koračila skoz Varcar-
Vakuf in se utaborila na južni strani
mesta. Prvi bataljon 17. pešpolka je izpostavil prednje straže.

Med počitkom si je želel vsak okrepčila, a kje ga vzeti? Nismo
bili v bogati Avstriji, ampak v nemirni Bosni; kamor si pogledal, vse
zapuščeno. Kaj storiti?

V tem neprijetnem trenutku stopi moj Pipec v ospredje, in on,
ki je stal doslej nekako v ozadju, se mi pokaže v vsej svoji slavi.

Blagajski grad.

Mošeja v Varcar-Vaknfu.

40

S svoje Vande — tako je bilo ime kobili, ki je nosila častniško ku¬
hinjo — začne deliti mesene cmoke ali polpete in streže žejnim
z mrzlo vodo; vinca seveda v teli krajih tudi za drag denar ni bilo
dobiti. Morda bo kdo vprašal, kje pa je Pipec dobil cmoke, ki so nam
šli tako v slast, kakor pečen puran?

Povedati moram, da je imel vsak bataljon dva kuharja in vsi
drugi častniški sluge so jima morali pomagati in častnikom streči pri
obedu v taboru. Med slugami je bil Pipec najbolj prebrisana glava;
na vse se je razumel, zato je bil tudi namestnik in prvi svetovalec
pravega kuharja. Ko je zvečer slišal, da bo pokalo, je precej opomnil,
da se mora ob času vojske kuhati, kadar je čas, in jesti, kjer in kadar
se kaj dobi; kadar puške pokajo, takrat ni časa za kuho in jed.
Nasvetoval je torej, naj se zvečer naredi več cmokov, nego jih je
treba za ta dan, in te naj vzamejo s seboj v boj. Ta nasvet je ob¬
veljal in se tudi obnesel. Za to dobro misel je Pipec prejel mnogo
priznanja in pohvale.

Cela divizija je v tem boju imela 12 mrtvecev in 32 ranjencev,
in sicer so bili pri 17. pešpolku 4 mrtvi in 13 ranjenih. Mrtvi so bili
pešci: Miha Kozamernik iz Brezovice pri Ljubljani, Franc Sirk iz
Briše pri Litiji, Tone Ambrož iz Velikih Dulj v litijskem okraju in
Jože Lukane iz Zatrnika v radovljiškem okraju.

Poročnika Černeta, ki je slutil, da bo nesrečen v tej vojski, je
to pot usoda samo opominjala. Krogla mu je frčala med nogama in
mu prevrtala vzadi plašč. To ga je še bolj užalilo in rekel mi je:
„Zopet za postajo bliže smrti! 41

Blizu pota na najvišjem mestu Rogeljskega sedla so sanitetni
vojaki izkopali veliko jamo in v njo položili skupno 12 mrtvecev in
jih zagrebli. To pokopališče, ki se je samo blagoslovilo s krvjo, prelito
za dom in cesarja, se je sprva ogradilo z leseno preprosto ograjo in
dobilo majhen spomenik, a 1. 1884. je tedanji vojaški krajni poveljnik
v Varcar-Vakufu, stotnik Dragotin pl. Holasek 19. pešpolka, sedaj major
v pokoju, s pomočjo rokodelcev svoje stotnije postavil tem junakom
tri metre visok spomenik v obliki obeliska (štirioglatega, proti vrhu
vedno bolj tankega stebra), ki se ponosno dviga proti nebu in mogočno
gleda po zeleni dolini in proti mestu Varcar-Vakufu. Spomenik obdaja
lesena belo pobarvana ograja.

Koliko vstašev se je v tem boju bojevalo zoper nas, se ni dalo
natanko določiti; zakaj med bojem so Turki vedno odhajali in prihajali;
a približno se more reči, da jih je bilo kakih 2000. Tudi sovražnikovih
izgub nismo mogli zvedeti, zakaj vstaši so vzeli mrtvece in ranjence
s seboj; kristjani so jih cenili na 200 mož.

Padlo je več vplivnih turških begov, med njimi tudi beg Rustan
Begovič iz Travnika; njegovega mrtvega trupla Turki niso mogli odnesti
in so ga pustili na bojišču. Okoli 100 ujetnikov se je privedlo v Varcar-
Vakuf, a pozneje so bili skoro vsi izpuščeni.

*

* *

Varcar-Vakuf, Slovani ga imenujejo tudi Varcarevo, leži na obeh
straneh potoka Črne ob vznožju Jelik-vrha, nekega predgorja Lisine

41

planine, in ima 2500 prebivalcev, deloma mohamedanskega, deloma
kristjanskega veroizpovedanja.

Mesto je bogato in se peča z žitno kupčijo, ki je tu jako raz¬
širjena. Varcarevo ima tudi eno skupno in eno srbsko pravoslavno
osnovno šolo, rimskokatoliško in srbsko pravoslavno cerkev ter lepo
mošejo, ki je ponos ondašnjili mohamedancev. Ustanovil jo je z zalo¬
gami neki pobožen Varcarevec, ki je v Carigradu dosegel visoko službo
„Kislar age“ (poveljnika slug turškega cesarja).

* *

*

Baron Evgen Al bori, fcm.,

rojen 1. 1838. v Kotoru v Dalmaciji; sedanji vojaški
in civilni guverner v Bosni in Hercegovini'.

Vojvoda Vilko Virtemberg,

rojen 20. mal. srpana 1828, umrl 6. listopada 1890
v Meranu.

V boju pri Rogelju so bili odlikovani s srebrno svetinjo za
hrabrost I. reda:

razen pešca kneza Jablanovskega.  čigar hrabri čini so opi¬
sani na drugem mestu, še Folsing Miroslav,  enoletni prostovoljec
in desetnik 12. stotnije. Tega podčastnika je sam divizijonar, vojvoda
Virtemberški, predlagal za odlikovanje, ker se je v boju jako pogumno
in možato vedel. Ranjen na zgornji roki je prenašal potrpežljivo hude
bolečine in se dalje bojeval ter dajal s tem obnašanjem moštvu lep
vzgled potrpežljivosti in vdanosti.

Srebrno svetinjo II. reda pa so dobili:

Goršč Tone iz Meniške vasi, narednik,  in  Švajger France
iz Črnomlja, častniški namestnik, oba v 11. stotniji. Ta stotnija je
imela v boju pri Rogelju mnogo opraviti na levem krilu z vstaši, ki

42

so si prizadevali jo obkoliti. Gorše in Švajger sta vodila patroli in s
svojo hladnokrvnostjo in premišljenostjo v hudem sovražnem ognju
mnogo pripomogla k ugodnemu .uspehu na tem krilu. Gorše je prišel
s svojo patrolo vstašem nekako za hrbet in jih pognal v beg.

Detela France,  narednik, iz Moravč v kamniškem, in Mihič
France,  vodnik, iz Inlaufa v kočevskem okraju, oba v 4. stotniji, sta
v boju posebno uspešno vplivala in osrčevala mlade vojake ter se vrh
tega v najhujšem ognju vedla izredno pogumno in srčno.

Zalaznik Janez,  desetnik 1. stotnije, iz Zgornjega Logatca,
je bil uvrščen v tisti prednji straži, ki je pri Bogelju prva ustrelila.
Da bi se ta straža zavarovala na desni strani, so odposlali Zalaz¬
nika z nekaterimi moži tja, a med potjo je naletel na vstaški oddelek,
ki se je vgnezdil na tej plati in bil po številu močnejši od njega; a
Zalaznik je vendar srčno in odločno odbil vse sovražne napade in s
tem prekrižal nakano vstašev, ki so hoteli streljati na naše oddelke
od dveh strani j.

Sušnik France,  poddesetnik ali frajtar 1. stotnije, je vodil
tisti maloštevilni oddelek, ki ga vojaki imenujejo „špico patrole“. Ko
je padla prva krogla, je zagledal kakih sto korakov pred seboj malo
visočino in precej spoznal, da bi bila ta za daljnji boj pomenljiva;
zato je koračil neustrašeno tako dolgo, da jo je dobil v svojo oblast
in s tem preskrbel svojim tovarišem ugoden prostor za streljanje.

Bojc France in Jaklič France,  iz Velike Bruknice (Grofi-
brucknitz), oba pešca iste stotnije, sta se odposlala za ogleduha proti
sovražniku; ne meneč se za krogle, ki so frčale od spredaj in zadaj,
sta se plazila kakor kači naprej in pozvedovala o sovražnikovih raz¬
merah, pregledovala zemljišče in kazala pota, po katerih so dospeli
tovariši brez posebnih izgub bliže nasprotniku.

Mlakar Jože,  pešec 2. stotnije, iz Martinove vasi v krškem
okraju, se je odlikoval s tem, da je v najhujšem boju odjemal mrtvecem
strelivo in ga donašal zdravim tovarišem v bojni črti ter jih bodril
in navduševal v vročem boju.

Zekol Janez,  pešec iste stotnije, iz Mlake v kočevskem okraju,
in Prijatelj France,  pešec 10. stotnije, iz Spodnjih Kališ, sta
v boju pri Bogelju pogumno raznašala ukaze stotnijskih poveljnikov
po zemljišču, kamor so najhuje frčale krogle, in s tem sta vplivala
jako ugodno na svoje tovariše. Prijatelj je šel vrh tega, ko je začelo
stotniji pri Jajcu primanjkovati streliva, v najhujšem sovražnem ognju
v dolino in hitro privedel konje, s strelivom obložene; ker pa je bila
stotnija med tem časom že odšla, je vodil zeld previdno konje za njo

Boj pri Jajcu.

Pri Begovičevem truplu so našli več pisem, iz katerih se je zve¬
delo, da je turška vlada podpirala vstaše in jim med drugim svetovala,
naj vse mostove poderd. Mohamedanci v Varcar-Vakufu so očitno in
brez strahu priznali, da so se bojevali zoper nas, in so zatrjevali, da
je to še le začetek in da nas najhujši boji čakajo.

43

V takih okolnostih je bilo treba vse oddelke združiti, toda o prvi
gorski brigadi še vedno ni bilo ne duha, ne sluha. Virtemberg je v
Varcar-Vakufu s svojo divizijo en dan počival in se nadejal, da ga bo
ta dan polkovnik in brigadir Vilec došel s svojo brigado in da bo
mogel potem korakati z vso divizijo proti Jajcu, a varal se je; bri¬
gadirja Vilca le ni bilo.

Po noči od 5. do 6. vel. srpana so kristjani pripovedovali, da stoji
v Jajcu že okoli 2000 vstašev s šestimi topovi in da so se tisti Turki,
ki so se borili pri Varcar-Vakufu, ustavili v černiški dolini in da
jo nameravajo mahniti proti Jajcu in se združiti z ondotnimi vstaši.

Vsled teh novic je naš divizijonar odposlal dne 6. vel. srpana
ob 11. uri dopoldne 10. lovski bataljon in eno ženijsko stotnijo do vasi
Majdana in zaukazal, da zasede sotesko (delile), ki se nahaja v bližini
te vasi in skoz katero vodi pot proti Jezeru in Jajcu; ulanci so pa
jahali še naprej na ogled proti Jezeru in en bataljon 53. pešpolka se
je napotil v černiško dolino, a se kmalu vrnil, ne da bi bil naletel
na sovražnika.

V teku 6. vel. srpana so dospeli odposlanci krščanskega prebi¬
valstva iz Jajca v naš tabor in izporočili, da se pač travniški vstaši
pričakujejo, a da še doslej mesto in grad nista zasedena. V pismu,
ki ga je poslal vstaški načelnik Muhamed beg Džabič iz Jajca po
Bošnjaku Peru Livančiču* vojvodi Virtemberškemu, pa je stalo, da se
Jajce brezpogojno vda. Livančič pa, ki je tedanje razmere dobro poznal,
je svaril vojvodo, da naj nikar ne verjame begovim izjavam, ker Turki
nameravajo napasti pri Jajcu cesarsko vojsko in so v to svrho že
poklicali v Jajce več vstašev, ki so bili odločeni, da napadejo Banja¬
luko. Kakor se je to pozneje pokazalo, je Bošnjak govoril resnico.
Akoravno so si poročila o zasedbi .Jajca nasprotovala, je bilo vendarle
možno, da zasedemo Jajce in grad brez boja.

V to svrho je torej druga gorska brigada odrinila dne 6. velikega
srpana ob 5. uri popoldne proti tej trdnjavi, se združila v Majdanu z
10. lovskim bataljonom in dospela po noči v Jezero. Med tem ko smo
iskali pripravnega taborišča, so oddelki počivali poleg pota. Noč je
bila črna, moštvo je smelo le po potrebi izstopiti.

Neki vojak pete stotnije se je bil nekoliko oddaljil; ker se pa le
predolgo ni povrnil, so ga šli iskat; a kako grozno smo bili presene¬
čeni, ko smo zvedeli, da so ga našli umorjenega v grmovju brez glave.
Krvoločni Turek je prežal povsod na nas; treba je bilo tedaj največje
opreznosti.

Kmalu smo se utaborili na vzhodni strani vasi Jezera in se za¬
varovali v črni noči z mnogoštevilnimi prednjimi stražami.

Major Valter 5. ulanskega polka je bil poslan po noči s tremi
ulanskimi vodi, dvanajstimi pešci in ravno tolikimi pijonirji na vozeh,

* Mi že poznamo Pera Livančiča; sedi na črki „L“ v začetku naše knjige;
rojen je bil v Jajcu I. 1855., je rimskokatoliške vere in oče štirim otrokom. Livančič
je od dne 6. velikega srpana naprej ostal pri cesarski armadi in ji služil za kaži¬
pota; Ml je odlikovan s srebrnim križem in vojno svetinjo ter pozneje sprejet v bosensko
državno službo kot uradni sluga. Leta 1900. je stopil v pokoj, živi zdaj kot dninar
v Jajcu in vleče 25 kron pokojnine.

44

da zasede, ako je mogoče, po tihem še pred dohodom vstašev trdnjavo
v Jajcu.

Ta častnik se povrne o polnoči in izporoči, da se je ustavil pet
sto korakov pred trdnjavo in zvedel, da je zasedlo okoli tisoč vstašev
s štirimi topovi dne 6. vel. srpana ob 4. popoldne to trdnjavo in da
zunaj trdnjave ni videti sovražnika.

Brigadir nadvojvoda Ivan Salvator je o tem obvestil takoj divi-
zijonarja in pričakoval nadaljnjega povelja.

Dasiravno se prva gorska brigada še vedno ni združila s svojo
divizijo, je Virtemberg sklenil vzeti Jajce brez te brigade; imel je
sicer malo vojakov na razpolago, a bili so „ljudi“.

Boj pri .Jajcu dne 7. velikega srpana 1878.

Dne 7. vel. srpana zjutraj je dospel divizijonar osebno v Jezero
in ! zaradi najnovejših poročil izpremenil svoje prejšnje načrte in ukazal,
naj se napoti druga gorska brigada ob 9. uri dopoldne po cesti proti
Jajcu; pol ure pozneje ji naj sledi 53. pešpolk; 11. stotnija 17. pešpolka
naj se odpošlje za desno stransko varstvo onkraj Jezera in ena stot¬
nija 53. pešpolka naj ostane v Jezeru in vzdržuje zvezo s pratežnimi
vozovi, ki so ostali v Varcar-Vakufu in se počasi pomikali proti Jezeru.

Jezero in Jajce ležita 7 kilometrov oddaljena drugo od drugega.
Med njima se razprostira štiri in pol kilometra dolgo ter pet do šest
sto korakov široko jezero, ki se deli v tri kotline in se more le pri
vasi Zaškopolje prebresti. Na obeh straneh ga obdajajo visoke gore,
ki so na južni strani jezera gosto obrastle z mnogovrstnim gozdnim

Ob 9. uri 30 minut.: naše pešstotnije, -=- baterije.

„ 3. „ 30 „ — „ „

Merilo: 1 cm -  800 korakov.

Vstaši:

45

Gorska baterija izpreminja stališče v boju pri Jajcu (1878).

46

drevjem, dočim se dviga na severu jezera strmo, samo z robidovjem
in grmovjem pokrito skalovje.

Na severni strani med jezerom in med temi skoro nedohodnimi
stenami vodi cesta 5 kilometrov daleč po dolini, ki se konča še le
pri zadnji kotlini jezera. Tukaj namreč izstopi cesta iz doline in vodi
dalje po višinah proti trdnjavi Jajce.*

V drugo kotlino jezera se izteka na severni strani tik ceste
hudournik „Korito“, ki priteka od severa proti jugu po globokem in
strmem jarku, ki se še le pri iztoku v jezero razširi v dokaj nizko,
do tisoč korakov široko dolino.

Tu je bila odločilna točka celega boja;  ob bregovih tega
rova je divjal pozneje ljut in trdovraten boj za zmago.

Kakor že rečeno, stoje na južni strani jezera gosto obrastli gorski
bregovi; le na brdu, ki moli v drugo jezersko kotlino, je odprt razgled
po celi cesti. Na tem brdu, ki gospoduje takorekoč nad celo dolino,
leži vas Zaškopolje. To lego so vstaši po vseh pravilih
vojevanja izkoristili in semkaj postavili top, ki je kaj zgodaj
pozdravljal našo vojsko, pomikajočo se po tej cesti, in ji
oviral prodiranje po njej. Tudi iz tega smo takoj razvideli,
da vstašem zapovedujejo izvežbani turški častniki in vojaki.

*

* *

Stotnik Na čelu naše vojske je koračil 10. lovski bataljon pod

Skrem. vodstvom majorja Beka pl. Nordenava, ki je prvi dospel
kmalu po deveti uri skoro do konca prve jezerske kotline.
Ali tu je bil takoj pozdravljen z gostimi turškimi svinčen¬
kami. Lovci so se hitro razprostrli poleg ceste; .ulanci pa,
ki so bili tudi spredaj, so se morali vrniti zaradi hudega
streljanja. Smilil se mi je ulanski podčastnik, katerega
je sovražna krogla ranila, a navzlic temu se je držal kakor
navadno na konju in dirjal na pomočišče; kri mu je kap¬
ljala in pojila trdo bosensko cesto.

Stotnik Tu pride sam brigadir na ogled in vidi, da se so-

Kopfiva. vražnik onstran potoka „ Korito “ pomika vedno više in više
'proti svojemu desnemu krilu, da bi nas obkolil.

Zaradi tega zapove, naj preplezajo 5., 6., 9., 10. in 12. stotnija
17. pešpolka strme, skalovite stene poleg ceste in se postavijo na desnem
bregu „Korita“ vstašem v bran, ki nameravajo prekoračiti ta potok.
Polkovnik Priger pa je hotel vrb tega obkoliti vstaše z 10. in 12. stot¬
nijo. Teh pet stotnij je tvorilo početkoma naše levo krilo, ki je segalo
do izvira potoka „Korito“. Iz tega se razvidi, da je bilo levo krilo
precej maloštevilno, a kakor se je pozneje pokazalo, je pretila ravno
tukaj največja nevarnost. Drugi oddelki te brigade so ostali še na
cesti in se tam zavarovali pred sovražnimi kroglami, kolikor je bilo
mogoče.

Gorska baterija št. 1/X. je dirjala po cesti naprej, da se postavi
v bran na primernem kraju, a Turčin jo je prehitel in prvi pozdravil s

* Ta del ceste se je preložil ter vodi danes tudi ob jezeru.

47

Boj pri Jajcn dne 7. velikega srpana 1878.

48

strelom iz velikega topa, ki ga je postavil severno od ceste pri selu Poja-
kuši; kmalu za tem se oglasi tudi drugi top iz Zaškopolja in tretji na
levi strani vzadi od prvega. Navzlic temu so se topničarji razvili vštric
10. lovskega bataljona na višini nasproti Zaškopolja, a niso streljali
na sovražne topove, ampak na poslopja v Zaškopolju, ki jih je bil
sovražnik zasedel; zakaj krogle, ki so frčale iz teh hiš, so bile zeld
nevarne našim oddelkom, kadar so se pomikali po cesti. Ob tem času
se je izkazal poročnik Porges 3. ženijske stotnije zeld hrabrega. V
največjem ognju je šel ogledovat, kje bi se dalo prebresti jezero;
zakaj kazalo se je, da bo treba pozneje poslati oddelke na desno stran
tega jezera.

Proti deseti uri dopoldne pride poročilo, da 'so se vstaši z vso
močjo vrgli na naše levo krilo. Polkovnik Priger je takoj spoznal
pretečo nam nevarnost, zapustil za nekoliko časa misel na obkoljenje
sovražnega desnega krila in začel to na vso moč obdelovati iz središča;
10. stotnija je tu prvi sovražni napad hrabro odbila. Tudi tukaj se je
pokazalo, da so imeli vstaši strokovnjaško vzgojene vojskovodje, ker
so obračali vso pozornost na svoje desno krilo.

Videlo se je, da so imeli namen, ne le nas potisniti nazaj, ampak
tudi nas obkoliti in potem počasi, a sigurno poditi in vreči v jezero.
Naš položaj je bil ob 10. uri dopoldne zeld nevaren.

V tem odločilnem času pride divizijonar vojvoda Virtemberški
in se postavi na griček blizu ceste. Odtod pa tudi takoj razvidi, da
so vstaši na bregu onkraj „Korita“ v dveh vrstah kaj dobro utaborjeni
in da se more zmaga odločiti edino le na našem levem krilu; zato
zaukaže 53. pešpolku, naj odrine takoj na levo krilo, se tam zveže s
3. bataljonom 17. pešpolka, ter si pridrži en bataljon v reservi. — Da
bi pa polk laže preplezal strme skale, je odložil ob cesti telečnjake.
na katere so potem Turki, misleč, da ležijo tam vojaki na trebuhu,
streljali s topovi. Pri vsakem strelu je nekaj telečnjakov odskočilo od
tal in vstaši so te učinke pozdravljali z velikim vriščem in divjim
veseljem; naši vojaki pa, ki so to videli in opazovali, so se jim srčno
smejali.

Videlo se je, da so imeli vstaši mnogo streliva, zakaj streljali
so neprenehoma in pridno na velike daljave, a zadeli so prav malo.
Iz vsega tega je divizijonar spoznal, da bo boj trajal dolgo; zato je
strogo zaukazal, da se mora zeld slediti s strelivom in ga hraniti za
zadnji odločilni trenutek.

Boj je postajal vsak hip ljutejši; vstaši so streljali kakor besni
in vendar niso mogli zabraniti, da se je naša divizija med tem raz¬
vila v tri tisoč korakov široko bojno črto. Da se ta črta laže nad¬
zoruje, je bilo poveljstvo na njej tako urejeno, da je zapovedoval
desnemu krilu generalni major nadvojvoda Ivan Salvator, središču
polkovnik Priger in levemu krilu polkovnik Hostinek.

Levo krilo je bilo torej v najhujšem ognju, pa tudi desno krilo,
ki se je razprostiralo do ceste, je bilo izpostavljeno vedno rastoči ne¬
varnosti; zakaj vstaški topovi so čim dalje tem bolj streljali. Zato se
je naša gorska baterija št. 1 /III. postavila na tisti griček, na katerem
je stal sprva divizijonar. Tudi ti topovi so se obrnili proti Zaškopolju

49

in v zvezi z onimi na cesti učinili, da vstaši na skrajnem desnem
krilu niso več napadali tistega oddelka našega desnega krila, ki je
imel nalogo, onkraj jezera prodirati po vrhovih zarastlih hribov. Stala
je tam pod vodstvom nadporočnika A. Skrema samo 11. stotnija 17. peš¬
polka in se le težko branila, napadoma pa nikakor ni mogla postopati,
ker je bila nasproti vstašem preslaba.

Položaj na tem skrajnem desnem krilu nam tedanji poveljnik
11. stotnije A. Skreni takb-le opisuje: „Iz vasi Jezera so korakali trije
vodi ob desnem bregu jezera, četrti vod pa po vrhu gorovja; bre¬
govi so obrastli; vstaši so bili skriti. Na enkrat začnejo frčati goste
krogle, a na srečo so nam šle črez glavo in pljusknile v jezero. A del

.Tajce s slapom reke Plive.

stotnije, ki je bil že na vrhu gore, je začel streljati in obdelovati
sovražnika od zgoraj; jaz se obrnem na desno, a groza, pred seboj
imam strme stene. ..Nič ne dč! Slovenska kri nikdar ne fali; fantje,
le naprej!“ Postavil sem se na čelo stotniji in plezal, kar in dokler
sem mogel. Rojen sem sicer na Laškem, a po žilah mi teče kranjska
kri, ki je pa to pot začasno in izjemoma „falila“. Zapustile so me
vse duševne in telesne moči, obledel sem in padel kakor mrtev na
tla; a fantje so me radi imeli in mi zaupali. Dva^kranjska korenjaka
sta me posadila polmrtvega na puško, ki jo je vsak na koncu z eno
roko držal, si položila moji roki okoli vratu in me tako prenesla po
strmih stenah na visoko goro. Tam gori sem se po nekaterih požirkih
Slovenski fantje. 4

50

okrepčalne pijače zopet zavedel in polagoma okreval. Stal sem zdaj
s svojo stotnijo više nego vstaši; prepodil sem jih torej zlahka in ti
so bežali v Zaškopolje, kjer so zasedli hiše in se celi dan skrajno
hrabro borili. “

*

* *

Še predno je po povelju Virtembergovem došel 53. pešpolk na
levo krilo, se je moral polkovnik Priger pomakniti više ob „Koritu“,
ker vstaši so nas že začeli obkoljevati. Deseta in dvanajsta stotnija
sta prekoračili „Korito“ pri izviru in se postavili potem na levem
bregu „Korita“ Turčinu v bran. Deveta stotnija pa jima je sledila za
zaslombo. V središču sta ostali le peta in šesta in z veliko srčnostjo
zavračali vse napade sovražnikove. Te dve stotniji sta pretrpeli ne¬
izrečeno veliko, zakaj krogle so frčale kakor toča in krčile število
bojevnikov, a vendar sta stali trdno kakor skala. Zlasti šesto stotnijo
je zadela velika nesreča. Njen stotnik Kopriva  je bil težko ranjen
v nogi. Peti stotniji je šlo malo bolje; njen stotnik je sicer zaradi
napora opešal, in ker drugih častnikov ni bilo, je prevzel častniški
namestnik Glavacki začasno poveljništvo te stotnije, a jo tako izvrstno
vodil, da je bil pozneje odlikovan.

Premikanje polkovnika Prigerja je imelo v toliko uspeha, da je
vstaše ustavilo v nadaljnjem prodiranju; a ti so spoznali, da na tem
najvažnejšem mestu ne smejo nazaj, in so opetovano naskočili z naj¬
večjo ljutostjo in hrabrostjo naše roje in jih za trenutek potisnili nazaj.
Pri takih priložnostih ni bilo slišati nobenega strela, le bodala naših
fantov in handžari besnih Turčinov so se bliskali in križali med seboj.

Zopet so naskočili Turčini Prigerjeve oddelke, in že sta bili
deseta in dvanajsta stotnija v nevarnosti, da ji bodo obkolili, kar se
prikaže ves drugi bataljon 53. pešpolka in prekorači ,, Korito". Ko so
Turki zapazili nove oddelke pred seboj, so se tudi oni začeli pomi¬
kati proti svojemu desnemu krilu, kamor jim je prihajala tudi od
vzadi pomoč.

Ob poldvanajsti uri je dobil divizijonar poročilo, da se je moralo
naše levo krilo za nekoliko korakov umakniti. Da se približa temu
krilu, prepleza tudi prvi bataljon 17. pešpolka, ki je doslej stal poleg
ceste, strme, skalovite stene, dospe na greben in se tam uleže kot
reserva ali zaslomba na neki obočeni, s koruzo obsejani njivi; zem¬
ljiška grba ga je varovala pred sovražnimi svinčenkami.

Tudi divizijonar vojvoda Virtemberški se postavi na višino ravno
pred nami in opazuje razvoj boja na levem krilu. Turčini so se vrgli
z vso močjo na ta del naše bojne črte in v to svrho znatno pomnožili
svoje desno krilo.

Vedno bolj in bolj se čuje trobentanje turških trobentačev in
naznanja, da nam je opraviti s pravo turško vojsko, ki je nameravala
obkoliti naše levo krilo. Zopet pride prošnja za nujno pomoč od levega
krila; vojvoda postaja nemiren in hodi s sklenjenima rokama, upognjenim
životom, majajoč s sivo glavo, ves razvnet sem in tja. Njemu na strani
stoji mirno pribočnik podpolkovnik pl. Albori. Zdajci pripomni vojvoda:
„Potrebujem zanesljivega in spretnega častnika, ki ga pošljem na

51

m&g'

Trdnjavska vrata v Jajcu.

levo krilo, da mi natanko izporoči o njegovem položaju.“ Poročnik v
reservi baron Mak Nevin, ki je stal blizu in je ta pogovor slišal, stopi
pred vojvodo, pozdravi po vojaško ter pravi: „To pa jaz kaj rad
opravim, kraljeva visokost!' 1  Vojvoda malo pomisli, povzdigne glavo,
pogleda bistro poročnika in mu reče: „Torej vi hočete iti, gospod po¬
ročnik? Ali pa tudi veste, da vas lahko ustrele? 11

„To se mi tudi tu lahko pripeti, kraljeva visokost, ako mi je
tako namenjeno. 11

„Dobro! Vzemite si osem mož in poj¬
dite; podpolkovnik Albori vam bo dal na¬
tančnejša povelja; oglasite se torej pri njem! 11

Ko pride poročnik k svojemu oddelku
in vpraša, kdo hoče iti z njim na patrolo,
se oglasi ves oddelek. Vidi se torej, kako
so bili naši fantje vneti za taka početja.

Mak Nevin si je potem moral sam izbrati
osem mož, s katerimi je takoj odkorakal proti
našemu levemu krilu.

Med tem je polkovnik Priger z 10. in
12. stotnijo neomahljivo kakor skala branil
svoje stališče. Boj je divjal kar najljuteje.

Tu se ulije proti eni uri popoldne silovita
ploha in boj na obeh straneh nekoliko
ohladi ....

Vstaši so med ploho privedli en top
bliže svojemu desnemu krilu, kjer se je
po plohi vnel hud boj. Sovražnik je zdaj
že skoro obkolil 10, in 12. stotnijo, kar
pride polkovnik Hostinek z oddelki svo¬
jega in 17. pešpolka na pomoč, zapodi
vstaše in se potem ustavi za robom male
dolinice blizu Boroškega brda nasproti
vstaški bojni črti.

Ura je šla na tri; divizijonar opa¬
zuje z višave razvoj boja. Obraz se mu
noče razjasniti in resne gube skrbij mu
še niso izginile raz čelo. Položaj je bil
nevaren. Zdajci ukaže vojvoda, da se ba¬
terija št. l/III. presek više na goro, kjer on stoji. Povelje se je zdelo
skoro neizvedljivo. Živina ni mogla gori, a tudi sam človek je le s
silno težavo preplezal to strmo, skoro nedohodno skalovje. Z nepopis¬
nim trudom in z občudovanja vrednim, nadčloveškim samozatajevanjem
so slovenski fantje znosili težke topove na svojih ramenih črez ska¬
lovje na goro (gl. str. 45.). In res, pol ure pozneje so stali naši topovi
tako blizu vstaškega desnega krila, da so ga lahko obdelovali s šrapneli.

Ko tudi topovi niso mogli takoj pregnati vstašev, je stopil naš
vrli in prehrabri major Kerček pred divizijonarja ter ga prosil, naj ga
z njegovim bataljonom, ki je ležal za zaslombo vzadi. pošlje na levo
krilo, kojemu je pretila tolika nevarnost.

Lukežev stolp v Jajcn.

4 *

52

Celega bataljona divizijonar ni liotel odposlati, ker bi potem ne
imel nobene zaslombe za najnevarnejši trenutek. Na opetovano prošnjo
in odločno zagotovilo majorja Kerčka, da bo s slovenskimi fanti gotovo
zmagal, češ, ako bi kranjskih fantov padlo tudi 400, bo gotovo oble¬
žalo na drugi strani 4000 Turkov, mu vojvoda slednjič dovoli, da je
odkorakal z drugo in tretjo stotnijo proti levemu krilu; prva stotnija
pa mu je sledila za zaslombo. Z redko drznostjo se je Kerček pomikal,
mestoma po odprti, ozki poti v dolgi vrsti, mož za možem naprej; vstaši
so ga videli in mislili, kakor so pozneje sami pripovedovali, da gre proti
njim cel polk. Kerčkovi oddelki se za bombe, s katerimi so nas Turki
pozdravljali, še zmenili niso; samo kadar se je videlo, da bodo padle
blizu nas. sta stotnijska poveljnika zaukazala: „Na tla!“ in kosci
razpočenih bomb so nam frčali črez glave in se zarivali brez izdatne
škode v zemljo, Major prekorači slednjič še dve sto korakov široko
planjavo, se potem razvije, četa za četo se pomika vedno bliže in bliže
proti sovražniku in ga obdeluje s kroglami.

Kmalu se pokaže učinek tega hrabrega prodiranja. V vstaških
vrstah opazimo neko negotovost in zmešnjavo, med tem ko navdaja
utrujeno naše levo krilo nov pogum.

Polkovnik Hostinek zbere oddelke svojega 53. pešpolka, ki so se
bili vsled zarastlega, z grmovjem pokritega zemljišča nekoliko zmešali,
ter jih pelje pogumno proti sovražniku; tudi polkovnik Priger in
major pl. Katineli se pomikata v najhujšem pogubonosnem ognju ne¬
ustrašeno naprej (gl. str. 47.).

Med tem se vrne poročnik baron Mak Nevin s patrolo in izporoči,
da se stvar na levem krilu obrača na bolje. Divizijonarju se je raz¬
jasnil obraz; bil je zelb vesel in zadovoljen s tem poročilom. Mak
Nevin mu je pa tudi izporočil o težavnem, brezpotnem zemljišču, ki
ga je prehodil, in pa da primanjkuje oddelkom streliva, kateremu ne-
dostatku se je takoj odpomoglo.

Kmalu po tem poročilu je zapel rog: „Levo krilo naprej!“ Nato
se začne pomikati celo levo krilo in nekaj oddelkov v središču proti
glavnemu vstaškemn stališču na Boroškem brdu; vsled tega odločnega
gibanja so se vstaši začeli umikati, a bežali še niso, temveč so se
večkrat ustavili in naše oddelke naskočili, od strani pa so pridirjali
vstaški konjiki. Začelo se je krvavo ruvanje in klanje, pri katerem je
marsikdo naših izdihnil svojo blago dušo, a tudi
vstaši so drago plačali svojo predrznost; skoro vsi
naskakovalci so poginili.

Pred naskokom sem bil vgnezden s svojim od¬
delkom za malim gričkom tako, da je sovražnik
videl le glave mojih strelcev in pa gosti dim, ki
se je vlačil pred bojno črto. Pred nami se je raz¬
prostirala kakih dve sto korakov široka planjava.
Turčin je prežal, kdaj se pomaknemo naprej. Ni
mu bilo dolgo čakati. Povelje je že tu: „Naskok,.
naprej!“ Turške puške pokajo, turški topi zagrmijo,
da se je kar zemlja tresla. Od nekod se sliši glas:
„Zdaj bomo pa vsi proč!" Nisem utegnil preisko-

Major

Kristjan pl. Kerček.

53

vati, odkod je prišel ta glas. Ustavim ogenj, stopim pred oddelek,
povzdignem sabljo in z močnim glasom zakličem: ..Nikomur se ne
bo nič hudega zgodilo; le za menoj!“ črez dve minuti se je vsak
sam prepričal, da sem imel prav. Bili smo dve sto korakov bliže so¬
vražnika in število vojakov se ni zmanjšalo. Turki so streljali mnogo,
a previsoko. Odslej naprej so mi fantje še bolj zaupali. Pipec pa mi
je pozneje prinesel prvi novico, da je najvišji vojskovodja to in enako
moje postopanje v najhujšem sovražnem ognju poplačal z najvišjo
pohvalo.

Navzlic tem krvavim in ljutim odporom sovražnika smo pro¬
dirali nevzdržno naprej.

Major Kristjan Kerček naskoči Tureina v boju pri .Jajcu.

Oddelki 53. ter 10. in 12. stotnija 17. pešpolka so prekoračili
gozd na Boroškem brdu in začeli streljati iz vseh pušek na enkrat od
Strani na vstaše, oddelka majorja Kerčka pa sta jih naskočila z bodali;
druge stotnije 17. pešpolka so podpirale z živahnim streljanjem ta naskok.
Zdaj se vstaši niso več ustavljali, temveč bežali, kar so mogli, da pri¬
dejo še pravočasno črez most v Jajcu. Zmaga na levem krilu je bila naša.

Ker se boj navzlic dolgemu streljanju prej ni odločil, ampak še
le potem, ko je Kerček dospel v bojno črto, smemo trditi, da je Kerček
z drugo in tretjo stotnijo svojega bataljona odločil zmago pri Jajcu.

Major Kerček je bil prebrisana glava, takozvan „generalšteblar“
(vojaški visokošolec), neumoren, hladnokrven, hraber, zeld častihlepen.
Povsod, kjer je kazalo si pridobiti časti, se je postavil v ospredje.

54

Pri takih okolnostih se ni čuditi, da je imel sam, pa tudi častniki in
moštvo njegovega bataljona mnogo priložnosti, si priboriti odlikovanja.
Slišali smo, da je izvrstno vodil svoj bataljon tudi v boju pri Rogelju
in da so ga pohvalili njegovi predstojniki; zdaj pa so ga posebno
gorko priporočili na najvišjem mestu. Presvetli cesar ga je za te in
enake čine odlikoval z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo.

Ravno tako pogumno in neustrašeno sta vodila svoje stotnije pri
tej priložnosti stotnika Stojan France iz Mostenika na Moravskem in
Slivnik Andrej iz Gorij pri Bledu.

Stojan, vzgled hladnokrvnega Moravca, Slivnik, vzor predrzno
hrabrega Gorenjca, sta s svojim premišljenim in izredno pogumnim
ravnanjem pripomogla k zmagi pri Jajcu in bila odlikovana z vojaškim
zaslužnim križem z vojno dekoracijo. Premnogo zaslug za zmago pri
Jajcu si je pridobil tudi poveljnik 10. kompanije, stotnik B. Drenik,
ki je z nedosežno srčnostjo odbijal sovražne napade na levem krilu,
ko še 53. pešpolka ni bilo tam; tudi on je bil za svoje velike zasluge
odlikovan kakor major Kerček.

V tem boju pa je dohitela žalostna usoda poročnika Černeta.

Ko se je tretja v  stotnija, v kateri je bil uvrščen, pomikala po
znani planjavi, se je Černetova slutnja žalibože uresničila. Na tej pla¬
njavi, ki smo jo vsi drugi srečno prekoračili, ga je zadela smrtna
krogla v trebuh. Revež se je vil v strašnih mukah na vse strani; kdo bi
se pa ne, ako ima svinec v trebuhu. To zapazi tedanji pribočnik majorja
Kerčka, poročnik (sedaj podpolkovnik v pokoju v Ljubljani) Matevž
Prašnikar, in mu priskoči na pomoč navzlic neštevilnim turškim
kroglam in bombam, ki so bile zdaj, ko sta bila sama na planjavi, le
tema dvema namenjene. Pribočnik vzame Černetu svilnati pas in mu
z njim obveže rano ter ga prenese v zavetje, ga tam odda zdravniškim
vojakom in gre nato zopet na svoje službeno mesto. Ta častnik je tudi
1. 1866. kot kadet v Italiji nekemu častniku rešil življenje. Za take in
enake čine je bil Prašnikar odlikovan z vojaškim zaslužnim križem.

Ne daleč od Černeta se je bojeval poročnik Polde Ambrožič, ki
nam daje lep vzgled izpolnjevanja dolžnosti do skrajnosti svojih dušnih
in telesnih močij. Le-ta je v boju pri Jajcu opravljal službo adjutanta
ali pribočnika v naj hujšem sovražnem ognju. Bil je nesrečen; zadela
ga je krogla in mu prevrtala dlan na roki v sklepu srednjega prsta
in zgornje stegno. Kri je lila curkoma; šel je na prostor, kjer so
ranjence obvezovali. Med potjo je naletel na razkropljene vojake mnogo¬
vrstnih krdel. Te je zbral v oddelek, se mu postavil na čelo in hajdi
nazaj z njim v bojno črto. Tu mu je zapovedoval tako dolgo, da je vsied
preobilnega krvavenja omedlel in so ga morali nesti na pomočišče,
kjer so mu ustavili kri, ga obvezali in okrepčali.

Ambrožič je bil za ta in enake junaške čine odlikovan z vojaškim
zaslužnim križem z vojno dekoracijo.

*

* *

Med tem ko se je na levem krilu izvrševala odločilna zmaga,
so bili oddelki na našem desnem krilu v zeld nevarnem položaju; bili
so izpostavljeni silnemu vzkrižnemu ognju.

Ystaše, ki so se priplazili ob desnem bregu jezera in odtod nad¬
legovali naše oddelke na levem, je edina ednajsta stofnija 17. pešpolka
spretno zapodila nazaj v Zaškopolje, kjer so se potem do zadnjega
skrajno hrabro držali in borili.

Kakih tisoč korakov zahodno od onega mesta, kjer so bili vstaši
vgnezdeni, sta bila dva turška strelca tako imenitno skrita, da jih
živa duša ni mogla videti; samo lahko se vzdigajoč dim in zamolkel
pok je zdaj pa zdaj pričal, da se za skalovjem skrivata dva jako ne¬
varna sovražnika. Ta dva zagrizenca sta streljala črez jezero na tovorno
živino in vojake ter na¬
pravila precejšnjo škodo.

Kako jima priti do ži¬
vega, da nam ne bosta
delala več škode? Kako
priti črez jezero in Tur¬
bina prepoditi?

Tu zapazi vodnik
4. stotnije Jože Kramar,
rodom iz Trsta, pod pre¬
klano vrbo star čoln, ki
je pa bil napol z vodo
napolnjen; to je bilo zna¬
menje, da čoln pušča.

Vojaki ga hitro potegnejo
iz vode, preiščejo razpoke,
jih zamašijo s cunjami in
hajdi nazaj v vodo.

J. Kramar in pešec
France Peternel iz Škoije
Loke sta kar najhitreje
veslala k desnemu bregu,
kjer je bil sovražnik skrit.

Turčina sta streljala tako
hitro, kar sta mogla, a
zadela, hvala Bogu, nista
prav nič, krogle so po¬
pij uskale v vodo. Kmalu
sta priveslala do brega,
izstopila, se splazila tiho
in oprezno skoz gozd, in
res zagledata skrita turška strelca. Hitro pomerita in nenadoma ustrelita
na nju. To hrabro, rekel bi smelo obnašanje je Turčina tako osupnilo,
da sta jima pokazala hrbet in zbežala. Enak strah se je polotil tudi
tistih Turkov, ki so bili utaborjeni nekoliko niže in vzadi, ter so zbežali.
Tako je Kramar pregnal sitnega sovražnika in rešil življenje mnogim
tovarišem, ki bi jih bile sicer najbrž zadele vstaške krogle.

Plačilo za ta čin prehrabrega obnašanja je bila srebrna svetinja
za hrabrost I. vrste. Pozneje je dobil Kramar službo pri cesarskem
dvoru, ki jo še dandanes opravlja. Peternel pa je dobil svetinjo II. vrste.

56

Ker so torej predrzni Turki streljali črez jezero na našo tovorno
živino in je pretila tudi našemu levemu krilu nevarnost, je zaukazal
poveljnik druge gorske brigade, naj se naš vojni pratež povrne nazaj
v vas Jezero.

Hkratu s tem je dospel v Jezero iz Varcar-Vakufa tudi naš
veliki pratež. Na severni strani te vasi, torej nam za hrbtom, pa so
se pojavile posamezne vstaške čete in se spopadle s stražami, ki jih
je postavila v Jezeru bivajoča stotnija 53. pešpolka.

Vse to je povzročilo, da se je v Jezeru sploh mislilo, da je bila
naša divizija pri Jajcu potisnjena nazaj; toda kmalu se je izkazalo,
da je bila ta misel popolnoma neutemeljena.

Ob štirih popoldne so vstaši tudi na našem desnem krilu začeli
pobirati svoja kopita in 10. lovski bataljon jih je zasledoval deloma
po cesti, deloma po višavah na levi strani ceste in marsikateremu je
še posvetil s svinčenko na drugi svet.

Toda iz Zaškopolja se sovražnik nikakor ni hotel umakniti in je
celd pozdravljal 10. lovski bataljon na cesti s kroglami; zato je pre¬
bredla 1. stotnija tega bataljona jezero med prvo in drugo kotlino;
predno pa je ta dospela tja, je že 1 I. stotnija 17. pešpolka naskočila Zaško-
polje. Večina vstašev je zbežala, a nekaj zagrizenih Turkov je počakalo
naskok. Hudo krvavo ruvanje se prične, besni Turek bije in seka s
handžarom, kar more doseči, a naših bodal je bilo več, niti eden teh zagri-
zencev ni odnesel pete; vsi so poginili in tako smo zmagali na celi črti.

Tedanji poveljnik 11. stotnije, nadporočnik Skrem, še danes hrani
neki gumb, o katerem pripoveduje nastopno:

„Med ruvanjem v Zaškopolju me zgrabi zagrizen Turčin z eno
roko za prsi, z drugo nameri samokres, da bi me ustrelil, a jaz ga
primem bliskoma za gumb na prsih, ga prehitim in ustrelim z revol¬
verjem. Vstaš se zvrne in srebrni gumb, ki ga hranim še danes za
spomin, mi ostane v roki.“

Trdnjava Jajce pade.

Po peti uri popoldne so Turčini zapustili na celi črti bojišče in
bežali proti trdnjavi Jajce. Mislili smo, da se bodo tukaj ustavili, a
strah pred našimi svinčenkami jih je podil dalje. Naši oddelki so be¬
žečo gnečo pozdravljali sprva s streljanjem, a potem je zmanjkalo
nekaterim oddelkom streliva. To je bila velika sreča za ubežnike, sicer
bi bili pri tej priložnosti izgubili več ljudij, nego poprej celi dan.

Velik nered je nastal med bežečim sovražnikom, zakaj nosil je
ranjence in mrtvece ter podil živino pred seboj. Nehote sem si mislil:
No, ko bi zdaj planil oddelek konjiče na nje, vse bi lahko posekal. Imeli
smo sicer konjenike, a v tem trenutku jih ni bilo pri rokah; pozneje
pa, ko se je bežeča druhal razkropila v gorovje, je bilo že prepozno.

Naša krdela so po cesti in po gorovju ob levi strani ceste ne¬
prenehoma zasledovala sovražnika. Polkovnik Priger je dospel s 3. bata¬
ljonom svojega polka še pred 6. uro prvi  pred trdnjavo, in ker je mislil,
da je grad še zaseden, ga je obkolil na severni strani. Za njim so prišli
drugi oddelki ter brigadni in divizijski štab. Ob polsedmih zvečer je nad-

57

Nadporočnik Aleksander Skrem se ruje s Turčinom in ga premaga.

poročnik Kalbaher od 53. pešpolka razobesil na gradu avstrijsko zastavo,
ki so jo naši z „živio“-klici na presvetlega cesarja srčno pozdravili.

Da si zagotovimo uspeli zmage, zaukaže vrhovno poveljništvo
konjiči, naj jaha proti Karavlji gori; mesto Jajce naj zasede en bataljon
in trdnjavo ena stotnija 53. pešpolka; 10. lovski bataljon in 11. stotnija
17. pešpolka pa naj skrbita za varstvo na vzhodni in južni strani

58

mesta. Po tem ukazu je zasedla 1. stotnija 10. lovskega bataljona Zaško-
polje, 11. stotnija 17. pešpolka pa višave, ki se razprostirajo na južni
strani trdnjave Jajca. Vsi drugi oddelki so se utaborili pred trdnjavo
ob obeh straneh ceste, se zavarovali s prednjimi stražami ter tam
taborili dva dni.

*

* *

Na tem mestu mi bodi dovoljeno podati svojim čitateljem zani¬
mivo in poučljivo sodbo, ki jo je izrekel o odločitvi zmage pri Jajcu
hrabri junak Božidar Drenik,  tedanji stotnik in poveljnik 10. stotnije
17. pešpolka:

„Eesnica je, da zmage pri Jajcu ni pripisovati niti 17., niti
53. pešpolku samemu; nekaj več zaslug pri tem ima 17. pešpolk. Znano
je, da se je sovražnik vgnezdil na izhodu soteske in je nameraval
nam zapreti tukaj pot v Jajce.

Večina naše vojske se je pomikala po cesti v soteski; 17. peš¬
polk je še pravočasno krenil po skalovju na levo in 10. stotnija je
korakala na skrajno levo krilo. Med to stotnijo in vstaši je zijal
propad „Korito“; v ravni smeri ga prekoračiti pač ni bilo lahko mogoče.
S teh stališč se je dolgo streljalo sem in tja. zakaj poveljništvo VII. pe¬
hotne divizije je računalo, da prispe kmalu 46. polk in da bo potem
prisilil sovražnika, da zapusti svoja utrjena gnezda; a ta polk je bil
v Banjaluki zadržan in je dospel še le dne 8. velikega srpana v Jajce.

Po večurnem streljanju sem in tja se je začel sovražnik pomikati
naprej in je prišel v gozd, ki se je razprostiral na severni strani kraja,
kjer je stala 10. stotnija, in obkolil na ta način njeno levo krilo.
Njegov namen je bil torej razpršiti to krilo.

Ako bi se mu bilo to posrečilo, bi bila VII. pehotna divizija iz¬
gubljena. Kot poveljnik 10. stotnije sem izpremenil hitro smer in se
razvil proti severni strani ter se postavil tam sovražniku nasproti.
Vstaši so večkrat poizkušali naskočiti to stotnijo, a ta jih je vsakokrat
odbila s krvavimi bučami. V tem boju je 10. stotnija neizrečeno mnogo
trpela in izgubila šesti del svojega moštva; vsak sedmi mož je bil
ranjen ali pa ubit. Ta boj je trajal toliko časa. kolikor ga je bilo
potreba, da je prišel polkovnik Priger s štirimi stotnijami in pa 53.
pešpolk na skrajno levo krilo.

Da smo se vzdržali na bojišču v teh odločilnih trenutkih, to je
na vsak način zasluga 17. pešpolka, oziroma 10. stotnije.

Pešpolk št. 53. ni prišel ves na enkrat, ampak je dohajal le pola¬
goma; med tem se je 10. stotnija neprenehoma bojevala in pregnala
slednjič sovražnika iz gozda. Nekateri oddelki 53. pešpolka so jo vdrli
v gozd ter obstali v njem. Ena stotnija se je postavila neposredno
za mojo stotnijo in sklenila z menoj skupno koračiti ter obkoliti so¬
vražno desno krilo.

Na tej poti sem naletel na 12. stotnijo 17. pešpolka, katero sem
vzel s seboj, mahnil najprej v gozd in se potem obrnil proti vzhodu;
zunaj gozda bi bil izgubil preveč ljudij; še v gozdu so mi padli 4 možje,
zakaj na povratku je sovražnik še vedno streljal slepo v gozd.

59

Nadporočnik Kalbaher 53. pešpolka odstrani turško in razvije avstrijsko zastavo na
gradu v Jajcu. (Po izvirni sliki gardnega ritmojstra-' 1  Albina Paniana.)

60

To moje gibanje proti sovražni strani, katero so vstaši pač opa¬
zili, a ga niso mogli ustaviti, jih je primoralo, da so se nehali bojevati.
Streljanje je torej utihnilo, in ko smo izstopili iz gozda, je bil sovražnik
že izginil.

Malo prej, predno smo zapustili gozd, je prišel polkovnik Priger
ter prevzel poveljništvo. Koračili smo potem naravnost proti Jajcu.
Da zavarujem levo krilo, sem odposlal en oddelek na višavo, ki je
nadkriljevala bližnjo okolico.

Z ozirom na vse to, kar se je zgodilo, pridem do sledečega za¬
ključka:

1. Ako bi se ne bil 17. pešpolk na levem krilu tako stanovitno
in hrabro držal in sovražnih napadov odbijal, bi bil boj izgubljen in
VII. pehotna divizija bi bila prišla v največjo stisko; v tem oziru je
17. pešpolk odločil.

2 .  Ako bi ne bil 53. pešpolk posegel v boj, bi bil končni izid
tega boja na levem krilu zeld dvomljiv; z njegovo pomočjo se je boj
odločil.

M fesg A. Po odbitku sovražnega napada je 53. pešpolk obstal, levo krilo
17. pešpolka pa je napadalo sovražnika, in sicer tako, da je obkolilo
sovražno desno krilo in prisililo vstaše, da so se odpovedali boju in
se hitro umaknili; zakaj požuriti so se morali, da so prišli še v pravem
času črez most v Jajcu.

To odločitev je pripisovati edino le 17. pešpolku. 11

Tako podpolkovnik Drenik.

Kdo je bil odlikovan za hrabre čine pri Jajcu?

Za hrabre čine pri Jajcu sta dobila zlato svetinjo  pešca
Skodlar in Hoge.

Skodlar Jaka,  pešec 5. stotnije 17. pešpolka, rojen leta 1847.
v Kosezah pri Zgornji Šiški, močan in postaven fant, sin kmetskih
starišev in tedaj delavec v žrebljarski tovarni Galetovi v Ljubljani,
je bil poklican 1. 1878. pod zastavo. Ko je pozivnico prejel, je večkrat
veselo zaukal in zagotavljal svojim tovarišem: „Brez medalje se ne
povrnem." Ti pa so mu nagajali, rekoč: „Če ne bo zlata ali srebrna,
bo pa svinčena."

V boju pri Jajcu dne 7. vel. srpana je prišel, opravljajoč službo
na patroli, na neki hrib.

Postoji in si prične mirno in pazljivo ogledovati svet in sovraž¬
nikovo stališče. To ga je tako zanimalo, da ni zapazil preteče mu 1
nevarnosti. Pet Turčinov, skritih v gostem grmovju, se je priplazilo
Skodlarju za hrbet. Kakor senca tiho se približa eden teh vstašev
Skodlarju in ga tako nepričakovano in s tako silo udari po glavi, da
se revežu kar zabliska pred očmi in da zdrči nezavesten po skali
navzdol ter izgine v grmovju. Vse je bilo tiho, le divje vpitje in
grohotanje Turkov je pričalo, da se vesele tega svojega čina, da so
zopet poslab enega teh vražjih „gjavrov“ tja na oni svet. A hudo so
se motili. Skodlar je imeli trdo kranjsko glavo. Hudi udarec ga je

61

sicer malo omamil, a kmalu se je zopet zavedel. „Le počakaj, ti vražji
Turek! 'Pako se pa nismo zmenili! Za to nekrščansko grdobijo ti po¬
plačam, da se bo kar kadilo!“ —Rekši, vstane in se priplazi oprezno
počasi do vrha, kjer so neprijatelji brezskrbno ležali ob robu ska¬
lovja. Skodlar prime puško pri cevi in udriha s kopitom po Turkih
tako dolgo, dokler ni bilo vseh pet mrtvih.

Za ta junaški čin je prejel Skodlar takoj posebno priznanje svojih
predstojnikov; pohvalil ga je sam nadvojvoda generalni major Ivan
Salvator, pozneje pa se
mu je priznala zlata sve¬
tinja, za katero je vlekel
vsak dan po 40 vinarjev.

Dobil je tudi dva cekina,
katera je poslalo neko
društvo iz češkega mesta
Nahoda na vrhovno po-
veljništvo z željo, naj se
podarita onemu vojaku,
ki se je odlikoval s po¬
sebno hrabrostjo. Vrh
tega je bil povišan za
„fiajtarja“.

Ko je meseca vino¬
toka istega leta naš bri¬
gadir nadvojv. Ivan Sal¬
vator odlikovancem! pri¬
penjal svetinje, je Skod¬
larja vprašal, bi li ga
veselila služba vratarja
na Dunaju; a vrli fant
je ljubil svojo domovje
bolj nego dobro službo v
tujini; zatorej se je za to
ponudbo lepo zahvalil in
prosil namesto na Dunaj
— za dopust v Šiško, ki
ga je tudi kmalu dobil.

Prve dni po svojem
prihodu je ostal v Ljub¬
ljani in kamor je prišel kaj kupovat, vse mu je bilo zastonj. Potem
pa se je vrnil v prijazno Šiško z zlato blestečo svetinjo na junaških
prsih. Kako so ga zavidali šiškini fantje, kako prijazno so zrle nanj
šiškina dekleta! A vsakdo ga je spoštoval, ker je tako možato držal
svojo besedo.*

Pešec Hoge .lože  od 1. stotnije, rojen 1. 1852. v Novem Logu v
kočevskem okraju, je v boju pri Jajcu opravljal službo „ordonance“
ali poročevalca pri divizijonarju.

.laka Škodlar, pešec 5. stotnije 17. pešpolka, pobije
pet Turkov.

*) škodlar je bil pozneje železniški uslužbenec. Nekega dne se je v Trbižu hudo
prehladil in 1. 1890. za jetiko umrl.

62

Ta ga je poslal z važnim poveljem na levo krilo. Pot, dolga
kakih tisoč korakov, je bila jako težavna, sem ter tja skalovita, pri
tem pa še jako nevarna; zakaj vsakega, ki se je pokazal na tem
kraju, so vzeli vstaški strelci na muho. Na potu po tem nevarnem
svetu je nosil Hoge važna povelja. Toda sreča mu ni bila mila. Imel
je še le pet sto korakov za seboj, kar ga zadene sovražna krogla v
koleno. Dobro vedoč, kako važno povelje ima v rokah, kobaca navzlic
veliki bolečini po eni nogi in dveh rokah naprej in se tako srečno
priplazi do predstojnika, kateremu je imel izročiti važno povelje; takoj
potem pa se vsled obilo izgubljene krvi nezavesten zgrudi. Da se mu
kri ustavi, so mu obvezali rane, ga okrepčali z rumom in nato se je
zopet zavedel. Vse je hvalilo tega hrabrega in požrtvovalnega vojaka,
a tudi plačilo ni izostalo; pripeli so mu na hrabre prsi zlato svetinjo,
od katere je tudi vlekel 40 vinarjev na dan.*

Za hrabre čine v bojih pri Jajcu so dobili srebrno svetinjo
I. reda  razen Jožefa Kramarja,  ki je na drugem mestu ome¬
njen, tudi:

Gtlavacki Avgust,  častniški namestnik 5. stotnije, rodom
Idrijčan. Ta podčastnik je za časa, ko so bili vsi častniki odsotni,
jako spretno vodil 5. stotnijo. Na levem krilu te stotnije se je nahajal
skalovit, pre,cej strm grič; bati se je bilo, da ga vsak trenutek zase¬
dejo vstaši. Ljudje so bili že zmučeni, a Glavacki jih je bodril, navdu¬
ševal in s tem dosegel, da je stotnija pravočasno zasedla grič in
zavrnila vstaše. Akoravno so potem vstaši silovito pritiskali nanj, se
ni umaknil niti za ped nazaj, ampak je vztrajal tako dolgo, da je
prišla pomoč.

Košmel France,  narednik 10. stotnije iz Železnikov v kranj¬
skem okraju, je bil takoj ob začetku boja obstreljen na prsih, a na¬
vzlic temu se je obnašal, kakor da bi se mu ne bilo zgodilo nič žalega.
Stal je vztrajno in hladnokrvno. Ko je sovražnik vsipal krogle nanj
in ko se je napotila stotnija, da obkoli sovražno desno krilo, je vodil
svoj oddelek s krepko roko in tako mnogo pripomogel, da je bil uspeh
na naši strani. Še le po zmagi je šel na pomočni kraj in se dal tam
obvezati.

Ajzencopf France,  pešec 2. stotnije, iz Vojnika (Hohenegg)
v kočevskem okraju, je bil fant prebrisane glave; zatd je opravljal
službo ordonance. Odposlal ga je že umrli stotnik Stojan k oddalje¬
nemu oddelku svoje stotnije z važnim poveljem. Na poti ga zadene
sovražna krogla v leva rebra. Navzlic krvaveči rani ga žene čut dolž¬
nosti dalje do mene in mi gladko po vojaško naznani, kar je ukazal
stotnik. Po izvršenem povelju se povrne hrabri korenjak zopet na
svoje službeno mesto. Na poti nazaj ga zadene druga sovražna krogla,
nekoliko niže. Zdaj je moral obležati; imel ni več toliko telesne moči,
da bi bil mogel stotniku izporočiti o pravi in resnični izvršitvi preje¬
tega povelja. Živel je potem še deset dnij. Pokopan je v Jajcu na ka¬
toliškem pokopališču.

* Iloge še živi in opravlja službo preglednika pri finančni upravi v Kopru.

63

Po njegovi smrti so stariši
dobili srebrno svetinjo za hrabrost
I. reda, ki jo je priznal presvetli,
cesar Eisenzopfu za njegovo hra¬
bro. požrtvovalno in vestno obna¬
šanje pred sovražnikom. Pač ve¬
lika čast in tolažba za uboge
stariše!

Zurl Janez, vodnik 9. stot¬
nije, iz Hirisgrubna v kočevskem
okraju. Ko se je 9. stotnija raz¬
vila v bojno črto, se je vgnezdil
Zurl s svojo četo na kraju, ki je
bil za streljanje jako ugoden, in
je začel streljati na vstaše, zbrane
v precejšnjem številu njemu na-

Kavarna in stara vrata Jajcu.

sproti. Da pokaže moštvu, kako se vstaši pošiljajo na drugi svet, sam
večkrat ustreli in zadene, a pri tem se je preveč izpostavil in bil
težko ranjen. Nikakor pa ni hotel zapustiti bojne črte, temveč je
vztrajal do konca boja in se dal še le potem obvezati.

Luzar Janez,  pešec 3. stotnije, iz Brezovice v novomeškem
okraju. Ta pešec, ki je opravljal v boju službo ordonance ali poroče¬
valca, je bil srčen kakor lev; za krogle, ki so frčale okoli njega, se
ni kar nič zmenil in črez Turke je zabavljal, da ne znajo streljati in
s tem tovariše tolažil in navduševal. Vsako povelje je hitro in natanko
izročil, in če je bilo treba, da se oddelek pomakne naprej, je letel pred

64

njim do novega stališča in tam prav po kranjsko parkrat zaukal in
na ta način tovarišem oživljal pogum.

Hrovat Martin,  pešec 2. stotnije, iz Sobenje vasi v krškem
okraju, je bil dne 7. vel. srpana takoj, ko je začel streljati, ranjen na
levem ramenu. Njegov vodnik ga je opominjal, naj izstopi iz bojne
črte in se da obvezati, a Hrovat tega ni hotel storiti, temveč je trdil,
da ga nič ne boli in mu kri tudi ne bo odtekla, ker je rano z robcem
malo obvezal. Postrelil je vse strelivo in vztrajal do konca v boju in
se dal obvezati še le zvečer ob sedmi uri v taboru pri Jajcu.

Japelj France,  pešec iste stotnije, iz Jezera pri Ljubljani.
Ko je 2. stotnija v boju pri Jajcu stala v najhujšem ognju, je stokal
ne daleč od nje pešec 10. stotnije in prosil pomoči. Revež je bil hudo
ranjen in se ni mogel ganiti. Japelj priskoči, ne meneč se dosti za
bombe iz topov in za krogle iz pušek, nesrečnemu tovarišu na pomoč in
ga prenese v zavetišče, kjer so ga potem zdravniki obvezali in po¬
krepčali. Japelj pa se je vrnil na svoje mesto in streljal dalje.

Srebrno svetinjo II. reda  pa so prejeli:

Kestner France,  narednik, iz Mozelja v kočevskem okraju;

Malnerič Janez,  vodnik, iz Brezja v novomeškem okraju;

Senčar Jaka,  vodnik, iz Lok v litijskem okraju. Vsi trije od
2. stotnije so se posebno v tem odlikovali, da so v najhujšem sovražnem
ognju izvrstno vodili svoje male oddelke, jim z besedo in dejanjem
dober vzgled dajali in na planjavi — proti sovražnim kroglam le
deloma zavarovani — stanovitno vztrajali.

Zupan Jaka,  vodnik 3. stotnije, iz Krope v radovljiškem okraju,
se je odlikoval s tem, da je bil zel6 srčen, da je bodril in izvrstno
vodil svoj roj.

V boju pri Jajcu se je reservni poročnik baron Mak Nevin
prostovoljno oglasil na patrolo in jo vodil na povelje divizijonarjevo.
Patrola je koračila po brezpotnem težavnem torišču včasi prav blizu
sovražnika v najhujšem ognju. Da se pa fantje za vse krogle, ki so
frčale večinoma črez glavo, niso nič zmenili, to je zasluga Zupanova;
navduševal je namreč svoje podložnike, jim pravil, da Turčin ne zna
streljati, da se jim torej ni treba nič bati i. t. d. To je pomagalo, d-a
je patrola hitro in dobro izvršila svojo nalogo.

Likozar France,  vodnik iste stotnije, iz Primskega v kranj¬
skem okraju, jako spreten in hraber^ podčastnik, je prevzel, ko je bil
poročnik Černč ranjen, poveljstvo Černetovega oddelka in ga zelb
spretno in hrabro vodil.

Remžigar Miha,  vodnik 10. stotnije, iz Dobrave pri Ljubljani,
je svojega stotnika močno podpiral s tem, da je na levem krilu, na
katerem so vstaši hoteli stotnijo obkoliti in jo pregnati, stal trden
kakor skala in se branil z veliko srčnostjo proti sovražnemu navalu.
Ko je stotnija malo pred koncem boja obkolila sovražno krilo, je
Remžigar zavzel neko po sovražniku zasedeno višavo in jo tako dolgo
držal, da so naši zasedli trdnjavo v Jajcu.

Hudnik Jože  iz Hruševega pri Ljubljani in Segati Tone
iz Kiopriza (Chiopris) pri Gradiški, oba pešca 4. stotnije, sta bila

odlikovana s srebrno svetinjo, ker sta prenašala srčno in ne meneč
se za veliko nevarnost povelja in naznanila v najhujšem sovražnem
ognju. Hudnik je vrh tega prav spretno in pogumno donašal strelivo
v bojno črto.

Hribar Jože,  pešec 4. stotnije, iz Ihana v kamniškem okraju,
je bil zeld hraber vojak. Ko se stotnija še ni bila razvila in so ji so¬
vražne krogle frčale črez glavo, se je šalil, rekoč: „To so bosenski
sršeni!“ ter stegnil roko in jo zasukal, kakor bi lovil muhe. Fantje so
se mu smejali in pozabili nevarnosti. Tudi pozneje, ko je bila stotnija
že v ognju in so krogle še gosteje frčale okrog, je Hribar tovariše
bodril in jim pravil, da bosenski sršeni ne pikajo. To je pomagalo,
da se fantje teh sršenov res skoro nič niso bali.

Zdravič Martin,
vodnik 9. stotnije, iz Vrez-
nika v kočevskem okraju.

Oddelek nadporočnika
Romberga je stal v za¬
slombo za neko turško
kočo. Polkovnik Priger
je hotel vedeti, kateri
oddelki se bojujejo spre¬
daj ; zato je odposlal
vodnika Zdravica na pa-
trolo. Pot ga je peljala
po odprtem svetu in so¬
vražnik je hudo streljal.

Vodnika vse to ni zadr¬
ževalo; izpolnil je na¬
tanko povelje in izporo-
čil polkovniku, kar je
hotel vedeti. Oddelek,
kateremu je bil Zdravič
prideljen, se je pozneje
razvil v bojno črto; pri
tej priložnosti je navdu¬
ševal Zdravič z besedo in dejanjem podložnike in jim zagotavljal, da
se je zmaga že nagnila na našo stran, kar je podrejeno mu moštvo
zeld osrčilo.

Stacul France,  vodnik iste stotnije. Ko se je 9. stotnija raz¬
vila v bojno črto, je ta podčastnik pogumno koračil pred četo in si izbral
ugoden prostor, odkoder je obsipaval s kroglami vstaše, ki so se skrivali
za neko turško kočo. Med bojem je neprenehoma navduševal svoje
ljudi, da naj vztrajajo, in res mu ni bilo treba navzlic hudemu sovraž¬
nemu ognju zapustiti prostora, ki ga je branil.

Ženko Janez,  vodnik iste stotnije, iz Št. Mihela pri Postojni,
se je tudi zeld pogumno vedel v bojni črti ter osrčeval moštvo, da

1  Slike, zaznamovane z zvezdico (*), so posnete po fotografijah gosp. Alojzija
Beera,  fotografa v Celovcu.

Slovenski fantje. 5

Tovorno živinče na potu pri Jajcu.* 1

66

naj vztraja, akoravno je bil v oddelku že eden mrtev in šest ranjenih.
Ko je bilo treba bojno črto pomakniti nekoliko naprej, je koračil zopet
prvi in je tako s svojim vzgledom potegnil kar za seboj podložnike.

Piš 1 er Janez  iz Kočevja in Partelj Janez  iz Huja v kranj¬
skem okraju, oba vodnika 10. stotnije, sta dajala s svojo žilavo vztraj¬
nostjo v sovražnem ognju in s hladnokrvnim vedenjem izvrsten vzgled
svojim podložnikom in s tem bistveno pripomogla, da se je dosegel
ugoden uspeh. Ko se je poročnik Krušič, zmučen od truda, nezavesten
zgrudil, je prevzel Pišler njegov oddelek in ga vodil spretno in po¬
gumno; Partelj pa si je prizadeval, da sta se vzdržala red in zveza,
med tem ko je stotnija koračila, da obkoli sovražno desno krilo.

Jakovac Henrik,  desetnik, in Knol Tomaž,  poddesetnik
ali trajtar, oba od 6. stotnije, sta bila zelo pogumna in srčna in sta
s tem povzročila, da se je njima podrejeno moštvo po njunih vzgledih
neustrašeno obnašalo in se ni zmenilo za nevarnost, ki mu je pretila.
Ko je bil nesrečni stotnik Kopriva ranjen v nogo in ni mogel stopiti
na njo, ga je Jakovac s pomočjo pešca Knola in Stalcerja prenesel z
nevarnega mesta na pomočišče ter se potem nemudoma vrnil na
svoje mesto.

Preg el Jože  iz Vipave in Erjavšek France  iz Županjih
njiv v kamniškem okraju, oba pešca 3. stotnije. Tretja stotnija je morala
v boju pri Jajcu prekoračiti dve sto korakov širok planinski travnik.
Vstaši so kar najhuje streljali. Tu sta Pregel in Erjavšek z besedo
in lastnim vzgledom navduševala tovariše in jih zagotavljala, da se
jim ne bo nič pripetilo, ker sovražnik previsoko strelja. To je pomagalo,
da so vojaki pogumno prekoračili to gorsko planjavo. Pozneje je od¬
poslal poročnik Sever Pregla, naj poišče sosednjo stotnijo in se zveže
z njo, kar je ta zopet dobro in neustrašeno izvršil.

Markič Jože,  pešec 6. stotnije, je bil v svojem oddelku eden
najpogumnejših vojakov in se je posebno s tem odlikoval, da je bil
pri vsakem gibanju vedno prvi in je tovariše bodril s pogumnim klicem:
,.Fantje, le po njem!“ Ker se je pa preveč izpostavil, ga je zadela
sovražna krogla; a tudi tedaj ni zapustil svojih tovarišev, temveč je
streljal s krvavečo roko naprej do konca boja in s tem dajal tovarišem
krasen vzgled vztrajnosti in zatajevanja samega sebe.

Stalcer Jože,  pešec iste stotnije, iz Rajhenava v kočevskem
okraju, je kot ordonanca v najhujšem sovražnem ognju prenašal hitro
in neustrašeno povelja svojega stotnika. Pri tej priliki se je postavljal
tudi v bojno črto in s svojim izvrstnim streljanjem pošiljal vstaše v
turški raj in tako dosegel, da so tudi drugi tovariši mirno in dobro
streljali.

Bergant Janez  od svete Barbare v kranjskem okraju in
Antončič Tone,  oba pešca 10. stotnije, 'sta bila neustrašena v so¬
vražnem ognju in sta s tem jako ugodno vplivala na tovariše. Bergant
je vrh tega opravljal službo ordonance in pogumno prenašal naznanila
in povelja sem in tja, bil ranjen in je pozneje vsled rane umrl v
Glamoču, kjer je tudi pokopan.

Pavlovčič Elija,  trobentač 2. bataljona, iz Trnja v postojn¬
skem okraju, je zamenjal, kjer je le našel mrtvece, rog za puško in

67

se navdušeno udeležil boja ter vplival s pogumnim vedenjem in na-
vduševalno besedo jako ugodno na svoje tovariše in jim vzbujal veselje
do mirnega in uspešnega streljanja.^

Pohvaljeni so bili: narednik Čadež .Janez,  vodnika Gram er
France in Bančič Jože  in desetnik Zvar Šimen  1. stotnije;
vodnik Flegar Jože,  desetnika Simončič France in Kotnik
Jože  ter pešec Derk Tone  3. stotnije; poddesetnik Lapajne Dra¬
gotin,  pešca Jakše France in Žirovnik France  10. stotnije.

Naše izgube. Pipec čuva ujetnike. Pipec ranocelec.

Pipec na straži.

Zmaga pri Jajcu je bila odločilnega pomena za prvo dobo zase¬
danja. Boj je imel na obeh straneh značaj spopada; zato tudi izgube
niso bile neznatne. Pri 17. pešpolku je bilo 9 mož ubitih, 83 pa ra¬
njenih; pri 10. lovskem bataljonu 6 mrtvih in 35 ranjenih; 53. pešpolk
je imel 7 ubitih in 54 ranjenih
in 5. ulanski polk 1 ranjenca.

Pri 17. pešpolku so padli
pešci: Kajzer Jože, Mahorič
Štefan, Sluban Janez, Golob
France, Juvančič France, Kraj-
ger Jože, Čimzar Tine in de¬
setnik Turšič Tone.

Ranjeni pa šobili: stot¬
nik Kopriva Henrik, poročnika
Ambrožič Polde in Černe Jože,
narednik Košmel France, vod¬
nika Zurl Janez in Kozjek
France; desetniki: Stimac An¬
drej, Likar Jože, Balovc Lo¬
rene in Kančič France; eno¬
letna prostovoljca: Zor Nace
in Folsing Miroslav; poddeset¬
niki: Škoda Tone, Eksel Just in Kump Jože;  pešci: Hoge Jože,
Mav Jurij, Ajzencopf France, Simunovič Janez, Filak Janez, Vidergar
France, Pavliha Jaka, Rožič Miha, Hrovat Martin, Ažman Jože,
Glavan France, Turn Jože, Pramer Janez, Vala Tone, Peršin Jože,
Jeretič .Janez, Stublar Peter, Prač Jurij, J ■raven Matija, Lavrenčič
France. Simunovič Matija, Rešeta .Janez, Šimenc Janez, Dolin ek Jaka.
Smrdu Janez, Suša Jurij, Jančar Tone, Kežar Martin, Gerden France,
Dobrin France, Markič Jaka, Medest Jaka, Švab Matija, Blatnik Jaka,
Terezin Lojze, Kožnert Tone, Marinič Jaka, Žabič Blaž, Vidmar Tine,
Falzari Jaka, .Jenko Miha, Bergant Jan., Satler Lorene, Sibert France,
Marica Lorene, Perezin Janez, Šraj France, Zanskovič Miha, Oblak
■Jože, Habijanič Jernej, Vičič Janez, Žitnik Tone, Oberman Matija,
Cugel Jože, Rojc Miha, Golija Janez, Sernec France, Strehar Gašper,
Mubi Janez, Ankeli Lorene in trobentač Bon Tone.

5 *

68

Vstaši so imeli večje izgube; razen tistih, ki so jih vzeli s seboj,
so pustili še na bojišču 342 ubitih.

Dobili smo dalje v roke mnogo orožja, streliva, pet Krupo vili
topov in ujeli smo okoli šest sto mož.

Za te ujetnike se je na strani našega tabora naredil primeren
krog, v katerega so morali ujetniki vstopiti. Stotnija vojakov z nabi¬
timi puškami in nasajenimi bodali je obstopila obod tega kroga. Ujet¬
nikom se je zapretilo, da bo vsak ustreljen, kdor brez dovoljenja stopi
iz risa. Bili so tu samo zagrizeni Turčini ogorelih obrazov in orjaških
žilavih rok, polni sovraštva in jeze do „gjavra“ (kristjana psa), ki so
se mu morali zdaj pokoriti. Nekateri so se kar od jeze penili in pihali
kakor mačka, kadar se postavi preganjalcu v bran.

Pipec je zel6 grdo gledal te malopridneže in trdil, da imajo vsi
s kristjansko krvjo oskrunjene roke; zakaj kristjanu glavo odrezati,
jim je toliko, kolikor muho ubiti. Ta srd se je še pomnožil, odkar je
videl Pipec nad trdnjavskimi vrati v Jajcu (gl. str. 51.) glave svojih
tovarišev, ki jim jih je bil nečloveški Turčin v boju porezal in jih
potem prinesel do Jajca in ondi pribil na vrata. Pipec je pričakoval, da
se bodo ujetniki spuntali, in tedaj bo šel tudi on pomagat. Uverjen je
bil, da bo njegov pipec gotovo tudi tam kakor povsod storil svojo
dolžnost; bil je torej vedno pripravljen na to „klanje“. Še po noči se
je ulegel vedno tako, da je gledal proti ujetnikom, a spal je le z enim
očesom, z drugim pa pazil na punt, a zaman. Ena noč je prešla za
drugo in Turčin še vedno čepi v risu s sključenimi nogami mirno, a
ves oslabljen; zakaj razen suhaija in vode že dva dni ni nič užival.

Skoro gotovo je pomanjkanje živil in pičlo število vojakov na¬
potilo našega divizijonarja, da je dne 10. vel. srpana pred odhodom iz
tabora dal zopet prostost vsem ujetnikom, ki so jo potem mahnili
večinoma proti Sarajevu.

Pipec je bil ves potrt, ker ni mogel maščevati svojih tovarišev;
povelja pa, ki je dalo Turkom zopet svobodo, takrat ni razumel in ga
menda še sedaj ne razume.

Kakor morje po viharju, tako je bila po krvavem boju pri Jajcu
vsa okolica še zvečer nekoliko razburjena in zrak nasičen z nepri¬
jetnim smodnikovim dimom. Hiše so bile zapuščene, hlevi prazni; turški
konjiči, ki so med bojem in na begu izgubili svoje jezdece, so dirjali
sem in tja in se veselili zadobljene svobode. Pozneje so te konjske
veseljake polovili in marsikateri stotnik, ki prej ni imel konja, ga je
zdaj dobil zastonj ali za male novce. Kdo ni poznal kobilice belke z
imenom „Bosna“, ki jo je v Ljubljani mnogo let jahal domači stotnik
in poznejši podpolkovnik Slivnik v trajni spomin na ta vroči dan?

Tudi ščetinci kratkih nog niso mogli bežati s svojimi gospodarji;
potikali so se okoli taborišča brez gospodarja. Naš Pipec je hitro
spoznal vrednost teh četveronožcev za častniško kuhinjo in se jim je
ponudil za gospodarja. A ščetinci so slabo izkupili; zakaj seznaniti so
se morali takoj na mestu z ostrim njegovim pipcem. Nič bolje se ni
godilo kuretnini, ki jo je Pipec tudi potreboval, ker so bila živila v
častniški kuhinji že pošla in častniki so bili po trudapolnem in krva¬
vem boju jako potrebni krepila. Da jim je v takih okolnostih prašič-

69

kova pečenka in kurja juha izvrstno ugajala, ni treba še posebej
omenjati. Pipec se je zopet izkazal spretnega pomožnega kuharja in
je prejel ta večer za svojo spretnost posebno pohvalo.

Dne 8. vel. srpana zjutraj še nismo vedeli, kaj bomo kuhali za
kosilo ta dan; zakaj malo številce četveronožcev, ki so se potikali
okoli tabora brez lastnika in so bili polovljeni, je jedva zadoščalo za
večerjo. Živila, ki jih je nosilo moštvo in tovorna živina, so nam bila
pošla že prejšnji dan. Nadomestiti jih iz vojaških shramb v Banjaluki
ali Stari Gradiški ni bilo mogoče; zakaj vozovi, na katerih so bila
naložena živila, so bili zaradi slabih potov in deževnega vremena
zaostali daleč za nami; ni se moglo računati, da nas doidejo v dveh
dneh. Zaradi takih razmer je uka¬
zal divizij onar, naj si posamezni od¬
delki preskrbe potrebnih živil potem
rekvizicije ali posilnega nakupa. V
ta namen so se odposlala krdela na
vse strani.

Tudi jaz sem odšel z malim od¬
delkom v selo Volijak, da preskrbim
za prvi bataljon potrebnih živil. Šel
je z menoj tudi Pipec. Ker je bil
vešč mesarskega rokodelstva, mi je
bila njegova navzočnost prav po
volji. Koračili smo previdno, kakor
da bi bilo vse polno sovražnikov v
okolici. Pipec se je držal vedno
prednje straže. Dospevši v Volijak,
zavarujeta stranski straži selo od
zunaj, prednja ga pa preišče znotraj.

Pipec je že pri prvi hiši zvedel, da
se je ondotni knez bojeval zoper
nas in da je zdaj z drugimi vred
zbežal proti Travniku. Kneza torej
ni bilo, da bi nam bil šel na roko. Boljši nego knez je bil naš Pipec.
Hitro je izvohal, da v hlevu sosednje hiše stojita dva vola, junec
in mršava krava. Potipal jih je po svoji mesarski navadi in se
glede dobrega mesa prav ugodno izrekel o njih. Da bosta šla ta
dva vola in junec z nami, to je bilo zdaj že gotovo, a komu jih plačati,
ker ni bilo videti žive duše pri hiši ? Še le ko je Pipec večkrat pred
zaprtimi vrati glasno zakričal, da bomo vola odgnali-, smo začuli glas
stare ženske. Dolgo ni trajalo, kar se prikaže iz koče v zeleno haljo
oblečena žena, ki je imela obraz zakrit do očij. Bila je vsa prestrašena,
ker je mislila, da smo prišli po njenega moža, ki se je udeležil hoja
pri Jajcu. Še le ko sem ji razložil, da potrebujemo za naše vojake
govedine in da vzamemo oba vola in junca in jih tudi pošteno plačamo,
se je starka, kateri je prorok Mohamed že davno odpustil, da se je
pogovarjala z nami, malo pomirila in prosila, naj ji pustimo vsaj kravo,

Pri Plivskem slapa.

70

ki ji živi njene otroke. V to sem kaj rad privolil, ker stare mršave
krave pač nisem potreboval. Pipec je cenil vola po 100 in junca na
60 goldinarjev.

„Tu imate 260 goldinarjev za oba vola in junca; potrdite mi
zdaj na tem listku, da ste denar resnično prejeli."

„Gospodine, kako bom potrdila, ker ne znam pisati?"

„Kje je vaš mož?"

Pri tem vprašanju se starka zopet prestraši. Pipec pa, ki je malo
prej vstopil v Turčinovo sobo, odgovori: „Tukaj v sobi na preprogi
leži." Tedaj vstopim tudi jaz v Turčinovo kočo, da dobim potrdilo
za prejeti denar. Turčin se je z velikim stokom in ječanjem usedel
in s svinčnikom naredil neko turško čačko, s katero sem bil v takih
razmerah popolnoma zadovoljen.

Vprašal sem ga, kaj mu je, da tako ječi.

„Grospodine, imam rano na prsih. Hudo me boli, pomagajte mi!"

Nisem ga hotel vprašati, kdo mu je povzročil rano, zakaj slišal
sem že prej, da je bil ta Turčin prejšnji dan še naš sovražnik. Pipec, ki
je hodil v zdravniško šolo in se je res nekaj razumel na zdravništvo,
se pripogne, odstrani ranjencu obleko in zdaj se je res pokazala prsna
rana, ki je pa bila še s strjeno krvjo zamazana in že precej vneta
ali otekla. Pipec je pritisnil bolniku uho na prsi in se izrekel, da
Turčin gladko diha; pljuča torej niso bila poškodovana. Izpirajoč rano
z vodo, je Pipec takd-le govoril:

Naša vera nas uči,

Tam pomagat’, kjer boli,

Naj bo Turek al’ kristjan,

Bodi trezen al’ pijan,

Naj bo reven al’ bogat,

Bodi Nemec al’ Hrvat.

Potem vzame iz žepa nekaj „cufanja“, ga položi na rano, otek¬
lino okoli rane pa potrese z rumenim ranocelnim praškom (jodoform).
Nato dene še platneno cunjo na cufanje in vse pritrdi s povojem
ter reče Turku: „Za danes je dobro; jutri pa pojdite v .Tajce k na¬
šemu zdravniku. Ta vam bo rano vnovič pregledal in obvezal."

Turčin, kateremu je takoj malo odleglo, se je Pipcu presrčno
zahvalil in ga hotel celč objeti. A ta se mu je izmuznil, zbežal iz
koče, dal voloma konopec na roge in hajdi, šli smo nazaj v tabor.

Volički si še niso dobro ogledali našega podnebnega stanišča, ko
je že zapela sekira in črez dobro uro je že vrelo meso v kotličkih,
ki se pa ni dokuhalo. Nastal je namreč prazen „alarm“ v taboru;
ljudje so menažo izlili na travo, meso spravili, kotliče pa navezali ter
odrinili proti Jezeru, a so se kmalu vrnili; zakaj prihajala je 1. gorska
brigada, katero so imeli po zmoti za sovražnika.

*

* *

Da po vročem boju niso vsi vstaši bežali proti Travniku, temveč
da so se nekateri zagrizenci skrili po zasedah in od ondod napadali
naše ljudi, nam priča nastopni dogodek.

Dne 8. velikega srpana sem stal na severovzhodni strani tabora
z devetimi moži na straži. Tudi sluga Pipec je bil pri meni.

71

Zemljišče, ki sem ga imel varovati in pregledati, je bilo gosto
pokrito s koruzo in drugo setvijo. Utaboril sem se na neki rebri pod
košato črešnjo, odkoder se je še najbolje videlo na vse strani; ljudi
pa je prikrivala zraven stoječa, precej visoka koruza. Pipec si je na¬
rezal v bližnjem grmu leskovine in se kratkočasil s tem, da je delal
vislice in jih postavljal druge zraven drugih. Nisem ga hotel vprašati,
kaj to pomeni; zakaj vedel sem, da sovraži Turke iz dna srca zato,
ker so našim tovarišem porezali glave. Maščevalnih mislij, ki so se
mu vzbujale v srcu, pač ni mogel drugače pokazati, kakor da je po¬
stavljal vislice. Ko je stalo že deset takih vešal vzravnanih, kakor
vojaki v vrsti, se obrne proti taboru, rekoč: „Vislice so že pripravljene;

Mlini ob reki Plivi pri Jajcu.

ukaz naj bi še dali in rabelj naj bi prišel, potem takoj lahko pričnemo
z obešanjem onih, ki čepe tam-le doli v risu.“ Izgovorivši te besede,
poskoči, kakor bi ga bil kompanijski črevljar s šilom zabodel v bedro,
ter vzklikne: „Gospod poročnik, tam-le doli pa zopet Turek miši lovi. 11
Hitro nastavim daljnovid in zapazim, da se na označenem mestu majč
koruzi vrhovi. Mahoma odpošljem dva moža, da se prepričata o tankem
sluhu in sokolskem vidu Pipčevem.

Vstaš se je ravno priplazil do konca koruzne njive ter ustrelil
v tabor, ko sta prišla moja vojaka do njega. Začutivši za seboj sto¬
pinje, se vstaš obrne in hoče ustreliti drugič, pa predno je mogel
sprožiti, mu en mož izbije puško iz rok, drugi mu pa zasadi bodalo
v srce, da se takoj zgrudi in ne migne več. Prihitelo je več vojakov

72

iz tabora gledat ta prizor. Izkopali so na mestu jamo. položili Turčina
vanjo ter ga zagrebli. Pipec pa je vzkliknil: „Zastonj nisem postavljal
vislic; obešali sicer nismo, a želja se mi je vendar izpolnila; maščevali
smo svoje tovariše."

Še danes mi ni prav jasno,- kako se je bil priklatil ta vstaš črez
zasedeno črto do tabora; gotovo se je plazil kakor mačka, kadar
miši lovi.

Zadnja čast padlim junakom.

Istega dne popoldne se je odpravljal vojaški kaplan Polak in
oddelek vojaštva na bojišče, da tam zadnjikrat izkažejo čast junakom,
ki so padli na polju časti in slave ter jili potem polože k večnemu
počitku. Pipca je zelč mikalo, da bi si ogledal ta prizor; zato poprosi
dovoljenja. Dobil ga je toliko laže in hitreje, ker je vojaški kaplan
potreboval strežaja ali ministranta. Pipec je pa že od mladih nog
stregel doma pri maši in pogrebih, torej je to službo dobro umel. Dovolilo
se mu je, da sme iti na tri kilometre od tabora oddaljeno bojišče, da
izkaže tam tudi on tovarišem zadnjo čast.

Bojišče je bilo skoro pol ure široko; kazalo torej ni, da bi se
bili mrtveci daleč sem in tja prenašali. Izkopali so jame na tistih
mestih, kjer so ti junaki padli, in so jih tudi tam položili k večnemu
počitku.

Ko je vojaški duhovnik mrtvece zadnjikrat poškropil z blago¬
slovljeno vodo in pokadil s kadilom, se je valil dim naravnost proti
nebu. Pipec je zelč resno in pobožno obračal svoje oči za njim. Bralo
se mu je na obrazu, kaj misli v srcu: „ Junaki, ki pri nebeškem Očetu
že uživate svoje zasluženo plačilo, prosite za me, da srečno pridem
iz te vojske; če pa me zadene smrt na bojišču, kakor je zadela vas,
izprosite, da pridem k vam uživat večno veselje." Tako je razmišljal
Pipec, ko je duhovnik molil za junake, k večnemu pokoju položene, in
zadnja beseda duhovnikova: „Amen“ ga je še le vzdramila iz te za¬
mišljenosti. Pobožno ginjen, je odrezal s svojim pipcem precej debelo
deblo, naredil križce ter jih zasadil v gomile in na nje obesil vence,
ki jih je spletel iz poljskih rož in cvetlic.

Tudi kristjani so okrasili in še dandanes okrašajo na vernih duš
dan gomile svojih osvoboditeljev — le mi rojaki smo jih popolnoma po¬
zabili. Polk št. 53. in 10. lovski bataljon sta postavila spomenike svojim
padlim junakom, a mi Kranjci smo zaostali, in tujci, ki ho¬
dijo obiskovat to bojišče, ne vedč, da so se tu bojevali
tudi kranjski junaki.  Morda nas vendarle vzdrami prihodnjost
iz te nehvaležnosti nasproti svojim rojakom junakom, ki so prelili
zadnjo kapljico krvi za dom in za cesarja.

Izprevod ranjencev.

Dne 8. vel. srpana se je proti večeru skoz naš tabor pomikal
počasi in med pretresujočim stokpm izprevod ranjencev z bojišča,
kjer so ti reveži v šatorih prenočili, v mesto, kjer so se v hišah ubeg-
lega sovražnika naredile bolnišnice. V taboru so se vozovi ustavljali;

vsak je hotel videti še enkrat svojega tovariša, ki je prelil kri in
trpi za svojega vladarja in za svoj dom. Tudi Pipec se je ril naprej,
a ne praznili rok; v lončku je imel juhe. v kositrski skledici pa pe¬
čenke; te se sicer ni mogel iznebiti, juhe mu je pa zmanjkalo, zakaj
ranjencev je bilo 173 in vsi so bili zeld žejni.

Huda vročica je kuhala poročnika Černeta, ki je bil
v trebuh ranjen in je ležal vznak na vozu. Nad polno črno
brado sta se svetili zgornji lici, kakor dve rdeči črešnji;
visoko čelo je bilo potno in žila mu je hudo utripala. Bil
je^še pri polni zavesti; poprašcval je zdaj tega, zdaj onega:

„Še li kdaj ozdravim? 11  Tolažilne besede tovarišev so ga
nekoliko pomirile. Vozovi so že davno odložili te junake,
a zadnji mili pogledi tega hrabrega tovariša, ki ga potem
nisem videl več, so mi še danes živo pred očmi in mi ne
bodo nikdar izginili iz spomina. Ozdravel revež ni, umrl je že po šest¬
dnevnem mučnem trpljenju daleč od onih, ki so ga vzgojili in ljubili.
Pokopan je na pokopališču v Jajcu.

Stotnik Kopriva je prenašal s čudovito potrpežljivostjo in vda¬
nostjo neizrečene bolečine, ki mu jih je povzročala rana na spodnjem
stegnu. Krogla mu je bila zdrobila kost. Zdravniki so izjpvili, da je
smrt gotova, ako se mu noga ne odreže, a Kopriva tega ni hotel
slišati; pozneje je pritisnil nanj črni prisad in revež je moral umreti.
Pokopan je v Gradcu.

Obema so častniki in tovariši postavili spomenike.

v  Poročnik
Černe Jože.

Soteska ob reki Vrbasu. Na desni skali zgoraj deželni kotel.

Srečnejši je bil poročnik Polde Ambrožič; temu je šla krogla,
kakor sem že prej omenil, skoz dlan v zgornje stegno. Na roki mu je
zdrobila pač kost, a na nogi mu je prevrtala samo meso; ozdravel je
in še zdaj živi kot stotnik v pokoju v Ljubljani.

Predaleč bi zašel, ako bi hotel opisovati rane in bolečine vsa-
katerega teh junakov. Mnogo izmed njih je ozdravelo, nekaj jih pa
čaka vstajenja na grobju v Jajcu in na drugih pokopališčih.

»Bodi jim lahka tuja zemljica!“

Zborovanje častnikov. Dražba.

Drugi dan zjutraj se je Pipec praskal za ušesi in bistro gledal
na tisti šator, pod katerim je pred dvema dnevoma bival še Turčin,
a danes je prenočil pod njim že naš bataljonski poveljnik s svojim
pribočnikom ali adjutantom.

Ob sedmi uri zjutraj so se zbrali tudi vsi častniki in častniški
namestniki tega bataljona pod tem šatorom.

Pipec je sam s seboj takd-le modroval: „Da zborujejo častniki
in se posvetujejo o službenih stvareh kot voditelji, to že urnem; a to
mi ne gre v glavo, zakaj hodijo poedinci za streljaj od šatora ciga¬
rete kadit.*— Da je odstopil častnik Muha, tudi razumem, zakaj sitnih
muh se povsod radi iznebe; da je pa šel cigareto kadit tudi velikan
in mogočnež St_, tega pa res ne razumem.“

Bataljonski trobentač, ki je od zadaj poslušal to modrovanje, mu
poseže v besedo, rekoč: „Kaj pa čenčate? Vidim, da niste hodili v
šolo za šarže ali podčastnike ! 11

„Ali ste morda hodili vi ? -1

„Kaj pa, da sem hodil.“

»Kaj ste se pa učili tam?“

„Učili smo se, da ni vsak, ki se piše za »Muho 11 , siten in nad¬
ležen in da ni vsak velikan mogočen; učili smo se pa tudi, da morajo
predstojniki skrbeti za podložnike, in ravno to dela zdaj naš vzorni
bataljonski poveljnik . 11

„Morda skrbi s tem za podložnike, da jih pošilja iz šatora in
potem Bog ve kaj o njih govori ? -1

„Kaj še; ravno narobe. Dobro vam je znano, da major nima
toliko očij, kolikor podložnikov, torej ne more povsod videti, kako se
poedinci obnašajo v boju. Zato odstopajo od najvišjega do najnižjega,
da more major potem navzočnike popraševati, kaj je odstopljenec iz¬
rednega in hrabrega storil v boju. Izredno hrabre čine zapiše ter jih
predloži vojnemu ministrstvu in od ondod pridejo odlike in pohvale.
Častniki bodo takrat gotovo zelč veseli, vi pa glejte, da jim postrežete
z dobrim kosilom ! 11

„To pa to; že mnogo dnij prej bom vsa piščeta zabaral . 11

„Ej, kaj piščeta, zabarati morate tudi race in goske ! 11

»Katere goske pa naj žabaram ? 11

„Vse, katere dobite ! 11

Pipec je bil zadovoljen, da mu je trobentač rešil uganko, njegove
nasvete pa je pozneje v Livnu vestno izpolnjeval. —

Dne 9. vel. srpana pred kosilom je bila dražba v taboru. Proda¬
jala se je zapuščina nadporočnika Boksata, ki je padel v boju pri
Varcar-Vakufu. Ta zapuščina se v tistem nevarnem času ni mogla
odposlati sorodnikom, ker pošta še ni sprejemala zabojev in zavitkov.
Znano je, da je v Bosni našo prtljago nosila tovorna živina; teža je
bila za vsakega konjiča ali za vsako mulo natančno določena in marsi¬
katero živinče je že postalo nesposobno za nošo ali je že celo poginilo.
V takih razmerah je bilo res najpametnejše, da se je Doksatova zapu¬
ščina na mestu razprodala na dražbi; zakaj vsak si je hotel kupiti
spomin na priljubljenega tovariša, na drugi strani pa popolniti pomanj¬
kljivo prtljago.

Na cesti .Jajce-Banjaluka.

Prodalo se je vse prav hitro in dobro razen daljnovida. Zakaj
vendar daljnovid ni bil na prodaj? Daljnovid ima zgodovinski pomen;
ta se je moral ohraniti sorodnikom. Svinčenka, ki je ugasnila Doksatu
luč življenja, je z . označenim daljnovidom v tesni zvezi. Noben strugar
ali ključalničar bi ne mogel predolbsti stebrička na daljnovidu tako
fino in simetrično, kakor ga je prevrtala svinčenka. Odtod je šla v
trebuh ter ostala v lednem okostju ubogega častnika.

Ta izredno nadarjeni častnik je smel v resnici gledati v sijajno
bodočnost, a kruta in neusmiljena usoda mu je razbila v pravem po¬
menu besede najprej daljnovid in mu potem odrezala nit življenja
za vselej.

76

Mesto Jajce nekdaj in zdaj.

Predno se napotimo dalje, oglejmo si malo bolj natanko trdnjavo
Jajce!

Jajce je največje mesto v okraju z enakim imenom. Sezidano ob
levem bregu reke Vrbasa na podolgastem, skalovitem, jajcu podobnem
holmcu — odtod njegovo ime — je štelo leta 1878. za časa vstaje
3500 prebivalcev, večinoma katoliškega veroizpovedanja.

Mesto se deli v dva dela: v trdnjavo na vrhu holmca, v kateri
stanujejo sami Turki, in v novo mesto ob vznožju trdnjave, kjer pre¬
bivajo kristjani.

Trdnjava nima velikega vojaškega pomena, zakaj z bližnjih hribov
se s sedanjimi topovi lahko poruši vse obzidje.

Sredi mesta se spušča reka Pliva po dvajset metrov visokem
slapu v reko Vrbas. Ta šumeči vodopad povzroča v zvezi s skalovitimi
bregovi, ki obdajajo mesto, prekrasno in mično sliko.

Mesto Jajce je imelo v bosenski zgodovini večkrat pomen. Sezidal
ga je vojvoda Hrvoje začetkom 15. stoletja; zadnji bosenski kralj To-
maševič ga je utrdil; sultan Mehmed ga je 1. 1463. z orožjem pridobil
in njemu ga je potem s silo vzel ogrski kralj Matija Korvin.

. Po dolgem in težavnem obleganju je prišlo Jajce leta 1527. za
več stoletij Turkom v roke.

Pravljica pripoveduje, da je živel v Jajcu evangelist Luka in
bil tam pokopan v neki njemu posvečeni cerkvi, katero pa so pozneje
Turki izpremenili v mošejo. Njegove kosti so prenesli menihi reda sv.
Frančiška v Benetke.

Okolica mesta Jajca je ena najlepših pokrajin slikovite Bosne,
posebno krasna je južna obala gorskega jezera.

Dandanes se Jajce posebno živahno razvija. Neka nemška del¬
niška družba iz Norimberga si je pridobila od bosensko-hercegovinske
vlade pravico, izrabljati vodno moč jezera, ki se nahaja tu, in vodd,
ki se iztekajo vanje. Ta družba je sezidala blizu slapa, ki ga izko¬
rišča, z osmimi milijoni kron dve veliki tovarni, ki izdelujeta kalcijev
karbid, klorov apnenec in druge kemijske tvarine. Stroje goni elektrika,
ki jo daje vodna moč. Doslej je približno pet sto delavcev, večinoma
domačinov, uslužbenih v teh tovarnah.

Družba je kupila v bližini teh tovaren več zemljišč, na katerih
bo postavila še druge tovarne.

Razen teh poslopij se je sezidalo po naših načrtih več zasebnih
hiš, vladno poslopje ali konak, ki je stalo 140,000 kron; na vzhodni
strani mesta tri vojaške barake za 300 in na gradu ena za .100 mož.

Ker zdaj razen osmih orožnikov ni drugega vojaštva v Jajcu,
stanujejo v teh barakah civilni uradniki s svojimi rodbinami.

Deželna vlada ima v Jajcu eden, trapisti iz Banjaluke pa dva
hotela.

Vodovod, sezidan 1. 1902. s svoto 120.000 kron, preskrbuje mesto
z jako dobro pitno vodo; vodoshramba ali „reservoar“ se nahaja na
gradu. Tu stoji tudi smodnišnica in več drugih shramb.

77

Črez reko Vrbas vodita dva lesena in železen most; ravno toliko
in takih mostov je črez reko Plivo.

Mesto ima deloma električno razsvetljavo.

Cesto, ki je vodila po ovinkih in goratem zemljišču iz Jajca v
Banjaluko, je deželna vlada preložila in novo cesto izpeljala ob reki
Vrbasu. Ta cesta nam nudi mnogo slikovitih prirodnih krasot, kakor
jih kažejo nekatere naše slike (gl. str. 73., 75., 79. in 81.).

Za duševno izobrazbo skrbi štirirazrednica, za zveličanje duš pa
rimskokatoliška in grška župna cerkev ter frančiškanski samostan.

Grad v Jajcu sme torej že danes s ponosom gledati na lepi razvoj
in napredek nekdanjega kraljevega mesta.

Proti Karavlji gori.

Med tem ko smo počivali v taboru pri Jajcu, so nam dohajale
mnogovrstne novice o sovražniku. Ulanske patrole, ki so se odpošiljale
proti Karavlji gori, niso vedele o sovražniku dosti povedati; katoliški
duhovnik, frančiškan, ki je dne 9. velikega srpana prišel v tabor, pa je
javil, da korakajo močne vsta-
ške čete iz Travnika proti
Karavlji gori. Ravno ta dan
zvečer sta prinesla dva zaptija
(turška orožnika) vdanostno
pismo in ob enem poročilo, da
je črta Travnik-Karavlja gora
brez vstašev.

Zaradi teh različnih po¬
ročil in nezanesljivih turških
zagotovil je sklenil divizijonar
vojvoda Virtemberg korakati
proti Karavlji gori v več od¬
delkih v bojni obliki, to je
tako, da se četa vsak trenutek
lahko razvije v bojno črto.

Glavno krdelo, obstoječe iz prve gorske brigade, enega bataljona
17. pešpolka, divizijskih zaslomb in pratežnih vozov cele divizije, je
odrinilo pod vodstvom polkovnika Vilca dne 10. vel. srpana ob pol-
sedmih po glavni cesti skoz Krežluk proti Karavlji gori. Naloga mu
je bila, da za slučaj boja obdeluje sovražnika od spredaj.

Desna kolona ali truma, obstoječa iz dveh in pol bataljona 53. peš¬
polka, ene patrole konjikov in enega zdravniškega oddelka, je odko¬
rakala že dne 9. velikega srpana pod vodstvom polkovnika Hostineka v
Vinac, kjer je prenočila; dne 10. vel. srpana zjutraj pa je zapustila ta
kraj in spremljala glavno trumo ob desni strani skoz Zlatino proti
Karavlji gori, kjer bi naj zgrabila sovražnika od desne strani.

Leva kolona, obstoječa iz šestih stotnij 17. pešpolka, 10. lovskega
bataljona, ene gorske baterije, enega oddelka ulancev, se je napotila
dne 10. velikega srpana ob polšestih zjutraj pod vodstvom generalnega

majorja nadvojvode Ivana Salvatorja skoz Lučno in Gostilj po Božičko-
vački planini proti Karavlji gori ter je imela nalog, za slučaj boja
zgrabiti vstaše od leve strani in vzadi.

Ena stotnija 53. pešpolka je ostala za posadko v Jajcu in ena
17. pešpolka je spremljala pratežne vozove po glavni cesti.

Četrta kolona, obstoječa iz pol eskadrona ulancev, ki jih je vodil
nadporočnik Konstantinovič, in iz ene stotnije 17. pešpolka pod vodstvom
stotnika Štromajerja, pa je korakala v varstvo skrajnega desnega krila
po dolini reke Vrbas že dne 9. velikega srpana popoldne proti Dol¬
njemu Vakufu.

Ulanci so imeli nalogo, razpisati po tej dolini do Dolnjega Va-
kufa rekvizicijo (t. j. naznanilo, da hočejo nakupiti potrebnega živeža),
dne 10. velikega srpana jo pa mahniti, pustivši eno patrolo v Dolnjem
Vakufu, črez Čardak proti Karavlji gori in tam zasačiti sovražnika
od vzadi.

Stotnik Štromajer, ki je prišel dne 9. velikega srpana do Vinca
in tam prenočil, je služil v prvi vrsti konjikom v zaslombo; potem je
imel nalog, nakupiti živil, dne 10. vel. srpana pa odriniti skoz Dolnji
Vakuf na Čardak in drugi dan oddati živila pri diviziji v Travniku;
ako bi se pa sovražnik pri Travniku ali kje drugje postavil v bran,
naj ga zgrabi od vzadi.

Vidi se, da je imel ves ta načrt namen, sovražnika popolnoma
uničiti ali ga vsaj do zadnjega moža ujeti; posebno važnega pomena
je pa bila naloga, ki sta jo imela stotnik Štromajer in nadporočnik
Konstantinovič.

Ako pomislimo, da je bilo v Livnu 5000 mož sovražnika, ki bi se
bil lahko združil s Turki, premaganimi pri Jajcu, in se potem našim
uprl na Karavlji gori ali pa pri Travniku, sta bila ta dva oddelka
res v veliki nevarnosti. Kaj je pol eskadrona konjikov in ena stotnija
pešcev proti tolikemu številu vstašev! Daljava od glavne vojske je
bila taka, da se ni moglo računati na pravočasno pomoč od te strani.

Vojvodi Virtemberškemu je bil ta težki položaj dobro znan; zato
je pismeno zaukazal, da se mora izbrati za to podjetje najodločnejši
stotnik. To povelje se je dostavilo stotniku Štromajerju 17. pešpolka
s pristavkom, da mora s svojo stotnijo takoj odriniti.

Tedanji poročnik Jaka Modrij  an,  ki je služboval pri Stromajerjevi
stotniji, pripoveduje o tej ekspediciji takd-le: „Dne 9. vel. srpana po
menaži smo odrinili in prišli brez posebnih nezgod v Vinac ali Vin-
kovce, kjer smo se zunaj te vasi utaborili in prenočili. Tukaj nam je
konjiška patrola izročila štiri ujete Turčine, ki so vodili s strelivom
in orožjem obloženo živino s seboj. Strelivo smo vrgli v reko Vrbas,
orožje pa uničili.

Po noči so prišli kristjani k poveljniku in ga svarili, naj nikar
ne hodi dalje, ker bi kmalu trčil na vstaše, ki so bili pri Jajcu za-
podeni. Na počitek pač nismo smeli misliti to noč, zakaj vsak trenutek
smo morali biti pripravljeni, da se spopademo s sovražnikom.

Noč je mirno pretekla. Drugi dan smo jo pa na vse 'zgodaj mahnili
proti Dolnjemu Vakufu. Ujetnike smo vzeli s seboj. Ob deseti uri

79

smo dospeli v to mesto. Stotnik Štromajer je poslal intendanta (t. j.
častnika, ki priskrbnje potrebna živila) in mene z enim vodom na rekvi-
zicijo. da nakupiva živil; tudi mi je izročil ujetnike v varstvo. Opoldne
so bila živila, za katera je intendant plačal 6000 goldinarjev, za nala¬
ganje pripravljena.

Zdaj še le se je pričelo z&me najhujše delo. Stotnik Štromajer
s tremi vodi in intendant sta izginila in meni prepustila, da odpravim
nakupljeno blago. Ta odprava bi mi ne bila delala težkoe, ako bi bil
imel zadostno število tovorne živine. Za Boga milega, pa kje jo dobiti ?
Prebivalstvo nam ni bilo posebno prijazno in s silo bi se tudi ne bilo
dalo dosti opraviti. Izkušal sem doseči svoj namen s prijaznostjo; šel

Gesta v Vrbasovi dolini.

sem h kajmakamu (okrajnemu glavarju) in poprosil za 80 glav to¬
vorne živine. Sprva mi ni hotel izpolniti moje prošnje; še le ko sem
mu pojasnil stališče in ga opozoril na vojno postopanje, je obljubil,
da ugodi moji zahtevi. Zdaj sem bil z njim prijaznejši in sem mu raz¬
ložil, kakšne koristi bo imel on sam in z njim cela okolica, ako mi
bo šel povsod na roke; le zaradi svoje odločnosti in mirnosti sem
dosegel pri kajmakamu spoštovanje in veljavo.

Ko je bil vse potrebno ukrenil, da se preskrbi tovorna živina,
me je povabil na obed; toda jaz nisem posebno zaupal tej nepriča¬
kovani prijaznosti in sem, akoravno žejen in lačen, le nerad sprejel
to povabilo. Ko zapazi kajmakam moje obotavljanje, mi je zagotavljal,
da bom v njegovi hiši ravno tako varen kakor doma.

80

Moštvo, ki je bilo z menoj, je dobilo po mojem posredovanju prav
dobro kosilo. Ujetnikom sem ukazal dati kruha in sira, s čimer sem
se Turkom zeld prikupil.

Bilo je že pozno popoldne, a o zahtevani tovorni živini še vedno
ni bilo ne duha, ne sluha. Postajal sem že nemiren in si mislil: Kaj-
makam nalašč odlaša, da me bo po noči toliko laže spravil v pogubo.
To moje mnenje je podkrepila še govorica, da se nahaja v okolici več
vstaških tolp, in vrh tega pelje pot, po kateri mi bo korakati iz Dol¬
njega Vakufa na Čardak, skoz sotesko (delile).

Po mnogem pritisku pa so naposled vendar Bošnjaki prignali za¬
htevano tovorno živino, katero smo hitro obložili. Svojo 50 mož broječo
četo sem razdelil v oddelke po 5 mož in sem jih uvrstil v kolono.
Oddelek petih mož — z ujetniki v sredi — je zaključil 400 korakov
dolgo vrsto ali kolono.

Predno sem odrinil in se poslovil od kajmakama, sem ga opozoril,
da se bo za slučaj napada ali kake druge nezgode mesto zapalilo in
prebivalci postrelili. Kajmakam je na to opazko prav po turško odgo¬
voril: „Gospodine, zagotavljam vas, da sevam ne bo nič slabega pri¬
petilo. Ako ne bo to istina, hočem izgubiti glavo. “

Mož je imel prav. Zdelo se mi je, da je bil z vstaši sporazumljen;
zakaj ko smo korakali skoz zgoraj omenjeno sotesko, sem videl ne daleč
od ceste taboriti vstaše, a obnašali so se povsem mirno, akoravno bi bili
lahko uničili vso kolono, osobito če bi jim bili tudi gonjači pomagali.

Bila je že noč, ko sem dospel nepoškodovan na Čardak, kjer so
me stotnik Štromajer in drugi željno pričakovali. Bilo je vse rešeno
in drugi dan, to je 11. vel. srpana, smo se zopet združili s polkom in
korakali skupaj v Travnik. “

*

* *

Ne bom opisoval vseh potov, po katerih so se premikale te štiri
kolone proti Karavlji gori, temveč omeniti hočem le križeve poti,
po kateri je korakala leva kolona, v koji je bila uvrščena tudi moja
stotnija.

Zračna črta med Jajcem in Karavljo goro znaša približno dvajset
kilometrov, a potrebovali smo do tja celih ednajst ur. Že iz tega je
razvidno, da nam je napravljalo zemljišče, po katerem smo se pomi¬
kali, neizrečene zapreke. To je že prej dobro vedel naš divizijonar;
zato je odkazal to križevo pot kranjskim fantom, ki so že pri Jajcu
pokazali, da umejo preplezati najstrmejše skale. Vedel pa je tudi naš
Pipec in opozoril druge sluge, da bomo 10. vel. srpana križev pot
potili. Pipec je skuhal, dobro vedoč, kaj je za tako dolgo in težavno
pot najboljša okrepčava, zjutraj več črne kave nego po navadi, jo
zmešal z rumom in napolnil s tem hladilom malo in veliko čutaro.

Že kmalu po odhodu iz tabora pri Jajcu je bila pot tako strma
in polžka, da bi se bil mogel človek v kolena gristi in da smo pri
vsakem koraku zdrsnili za pol koraka nazaj. Živina, ki je nosila to¬
pove, nam je mogla slediti le s pomočjo vztrajnih kranjskih fantov.
Še huje se nam je godilo, ko smo dospeli na vrh gosto porastlega
gorskega grebena, na Božičkovačko planino.

81

Tukaj nas je objela gosta megla, pot se je izgubila, začel se je
pragozd brez potov, kjer gotovo že stotine let ni pela sekira. Debela,
od starosti in viharja podrta debla so ležala križem in trohnela; ostro
in robato skalovje je strmelo kvišku; bodeče trnje in grmovje je
potnika vsak hip ustavljalo, da si je moral z orožjem sproti delati
pot in noga se je do gležnjev pogrezala v listnatem gnoju.

Po tem za hojo skrajno neugodnem zemljišču smo se pomikali
počasi kakor polž, a hvala Bogu, ko smo dospeli do vrha, nismo padli
nazaj. Preiskati nam je bilo treba ves ta dolgi in široki gozd. Razume
se, da posamezne stotnije niso korakale kakor goske druga za drugo,
ampak v bojni obliki, druga zraven druge s presledkom, ki je bil po¬
treben. Na čelu vodilne stotnije je koračil širokohlačni Bošnjak, kristjan,
za kažipota in za njim Pipec in bataljonski trobentač. Pipec ni nič
kaj zaupal vodniku, zato je vedno
pazil nanj, da nas ne zapelje v kak
kraj, kjer bi nas lahko sovražnik zgra¬
bil in uničil. Zaradi neugodnega zem¬
ljišča so stotnije večkrat zaostale ali
tako daleč zabredle, da druga druge
ni videla; tedaj pa je vedno zatrobil
trobentač vodilne stotnije takozvani
cerkveni klic (Kirchenruf, t. j. počasi)
in nato so prišli oddelki zopet v pravi
tir. Prepodili smo večkrat plahe, bo¬
ječe srne in srnjake, ki so urnih nog
bežali pred nami.

Po tej težavni, res križevi poti
smo dospeli ob polpetih popoldne iz¬
mučeni, lačni in žejni, a vendar brez
boja na Karavljo goro. Nekateri so
bili prestalega trpljenja veseli, drugim
pa ni bilo prav, da se nam sovražnik
ni uprl na Karavlji gori.

Takozvanih ,.maroderjev“ ali za-
ostajačev nismo imeli niti danes, niti

prej na „marših“ v Bosni, ker se je vsak bal za svojo glavo in napel
vse svoje dušne in telesne moči do skrajne meje svoje zmožnosti, da le
ne zaostane in ne pride grozovitemu Turčinu v roke.

Zaptije (turški orožniki), na katere smo naleteli na Karavlji gori,
so nam pravili, da se vstaši niso mogli zediniti; nekateri so se hoteli
na Karavlji gori, drugi pa še le pri Travniku postaviti v bran. Vzrok
tej neslogi je bil nedvomno poraz pri Jajcu. Vstaši so namreč tukaj
zvedeli, da ni dobro s Švabom (tako so nas imenovali) treti orehov.

Našega trpljenja za ta dan še ni bilo konec. Počivali smo samo
eno uro na Karavlji gori. Ker za celo divizijo ni bilo tukaj zadosti
vode, je ostal samo 53. pešpolk na tem sedlu, naš in drugi oddelki so
se pa napotili dalje — v Šešič, kamor smo dospeli še le ob polosmih
zvečer. Ta dan smo prištedili večerjo, zakaj kosilo je bilo še le ob
11. uri po noči. Potem so nekateri legli k počitku, a drugi so morali

Slovenski fantje.

Na cesti v Vrbasovi dolini.

6

82

žrtvovati svoje trudne kosti občemu varstvu na taborskih in prednjih
stražah. Tudi mene je zadela ta služba in razume se ob sebi, da sem
vzel Pipca s seboj. Ker smo vedeli, da ni blizu sovražnika, se je do¬
volilo stražam kuriti. Tega smo bili jako veseli, ker brez ognja bi bil
zaspanec laže premagal naše trudne kosti. Pipec nam je preganjal
spanec s tem, da je kuhal črno kavo, pekel koruzo, krompir in povedal
sem in tja kako šaljivo. Zaradi te zabave in ker je bilo ob treh zjutraj
v taboru že vse po koncu, nam je noč hitro pretekla.

Mesto Travnik se zasede.

Da je naša zmaga pri Jajcu zeld vplivala na prebivalstvo v
Travniku, se je pokazalo že 10. vel. srpana. Ta dan je prijahalo iz
Travnika več mohamedanskih dostojanstvenikov pod vodstvom tur¬
škega častnika k našemu poveljniku ter so ga prosili, naj hitro za¬
sede mesto, ker so prebivalci v strahu, da ga zapalijo vstaši, ki pri¬
hajajo iz Sarajeva.

Daši je bilo to mesto za nas važnega pomena, vendar naš divi-
zijonar ni mogel ustreči tej prošnji v polnem obsegu. Odposlal je samo
dva in pol eskadrona konjikov pod vodstvom polkovnika Tera, da
zasede Travnik in opazuje južnovzhodno stran mesta. Ter je prijahal
ob poldesetih po noči pred Travnik in bil prijazno sprejet, ob enem
so ga pa tudi opominjali, naj se varuje vstašev, ki se menda zbirajo
po hišah. Konjiki so prenočili na zahodni strani mesta, patrole so pa
švigale v smeri proti Sarajevu.

Dne 11. vel. srpana se je napotila cela VIL divizija že ob 4. uri
zjutraj proti Travniku. Vse je kazalo, da nam bo to mesto padlo brez
boja v roke, a navzlic temu smo korakali z vso previdnostjo in se
zavarovali na vse strani. Na zahodni strani nekoliko kilometrov pred
Travnikom smo do 9. ure počivali in potem je korakala prva gorska
brigada v mesto, po vsaki strani Travnika pa pol bataljona.

Sprejem je bil vseskoz sijajen. Dostojanstveniki vseh veroizpo-
vedanj so prišli peš in na konjih vojvodi Virtemberškemu naproti in
so mu izrekli svojo vdanost. Virtemberg je potem jahal s svojim štabom,
spremljan po teh dostojanstvenikih, v mesto Travnik in se tam nastanil
v konaku (turškem vladnem poslopju). Turški vojaki so ga ondi spre¬
jeli, potem pa kmalu odrinili; a kristjani so pred konakom peli
avstrijsko cesarsko pesem.

Prednje varstvo se je med tem utaborilo na južnovzhodni strani
mesta pri vasi Guvnine in tam postavilo prednje straže. En bataljon
46. pešpolka je zasedel grad in preskrbel v mestu potrebne straže;
glavna vojska se je utaborila na zahodni strani mesta, 17. pešpolk pa
prav na turškem vežbališču.

Sedma divizija je s tem dnevom rešila svojo prvo nalogo in gle¬
dala ponosno na dva srečna boja in na mnogovrstne premagane zapreke
po dolgem in težavnem potu.

*

* *

83

Zdi se mi potrebno, da pojasnim, kako je bila VII. divizija raz¬
deljena in v kakšnem položaju so se nahajali posamezni oddelki ne¬
koliko dnij po prihodu v Travnik. Važna, sovražniku odvzeta mesta
so bila zasedena. V Banjaluki in okolici je bivala 3. gorska brigada.
Posadka v Travniku se je zvezala z oddelki feldcajgmojstra Filipoviča
na črti Senica-Sarajevo. Prva gorska brigada je odrinila v Vitez ter
se priklopila začasno koloni na tej črti. V Bučvicah in na Karavlji
gori je stalo po pol stotnije. V Jajcu, Jezeru in Varcar-Vakufu po ena
stotnija 53. pešpolka, pri Han-Kompanji in v Bnsovači pa po ena
stotnija 17. pešpolka. Na ogled proti Livnu je bil odposlan nadporočnik
Konstantinovih 5. ulanskega polka z enim vodom konjikov in je zvedel,

Travnik z gradom (trdnjavo).

da so vstaši iz Livna odrinili proti Sarajevu in da se nahajajo le
majhni vstaški oddelki pri Kuprežu. Dvajsta pijonirska stotnija je
gradila cesto pri Zgornjem Šeherju blizu Banjaluke črez strmi klanec,
17. stotnija ravno tega polka je popravljala pota pri Sitnici in Kadini
vodi in 3. ženijska stotnija je imela opraviti s cesto pri Karavlji gori.
Zeld težavno pa je bilo zaradi strmega klanca in še nedodelane
ceste, z vozovi prevažati živila iz Banjaluke proti Travniku. Dovozni
črti Stara Gradiška—Travnik je pretila nevarnost. Iz postajank Varcar-
Vakufa in Kadine vode so dohajale novice, da zbira Ibrahim beg vstaše
in namerava napasti pratežne vozove na dovozni črti. Stotnik Petrovič
53. pešpolka je dobil povelje, s tremi stotnijami osnovati ambulantno
ali premično cestno varstvo med Kadino vodo in Karavljo goro. Dne

6 *

84

14. vel. srpana so vstaši napadli Banjaluko, pretrgali brzojav, a bili
premagani in prepodeni.

Dne 17. vel. srpana je odrinil major vitez Katineli z enim bata¬
ljonom 53. pešpolka, z eno baterijo in z enim vodom ulancev iz Travnika
v Banjaluko, da tam pomnoži posadko. Od cele VII. divizije so ostali v
Travniku le še štiri bataljoni pešcev, dva eskadrona konjikov in dve
bateriji topničarjev.

Ako pomislimo, da je sovražnik stal pri Sarajevu, Livnu, Banja¬
luki, Ključu in da so bili vstaši v Travniku gotovo še poskriti, je
bilo zgoraj označeno število vojakov za posadko v Travniku v resnici
premajhno.

Navzlic tej majhni posadki je spal naš divizijonar mirno, ker je
vedel, da ima pri sebi tri bataljone kranjskih fantov, na katere se je
mogel zanašati v vsakem še tako nevarnem položaju.

*

* *

Travnik,*  eno izmed najimenitnejših bosenskih mest, leži na
obeh bregovih reke Lašve in je sezidano deloma v dolini, deloma na
obronkih G-rahovine in Vlašič-planine in ima 16.000 prebivalcev veči¬
noma turškega veroizpovedanja. Za časa turških bojev je bil Travnik
tudi ena prvih vojaških posadk; posebnega vojaškega pomena so:
srednjeveški grad, ki ga je sezidal bosenski kralj Tvrdko II., in vojaš¬
nice. Pravijo, da je stala na mestu današnjega Travnika rimska na¬
selbina „Leusaba“.

Kdaj je bil Travnik sezidan, ni nikjer natanko zapisano; v listinah
se omenja prvič še le 1. 1503.

Pripoveduje se, da je stalo na levem bregu Lašve med današnjim
Travnikom in vasjo Putačevo mesto Lašva in da so se takrat na pro¬
storu, kjer stoji danes Travnik, razprostirali zeleni logi, vrti in travniki;
odtod tudi ime današnjega mesta.

Po izporočilu nekega frančiškana, ki se sam imenuje Nikolaja iz
Lašve, so Turki v drugi polovici 15. stoletja zapustili Lašvo in sezidali
Travnik. Mogoče je, da je bila Lašva razdejana in opustošena v bojih,
ki so jih imeli Turki z bosenskimi kralji in Ogri.

Kmalu po zgradbi Travnika se je preselil sedež bosenskih velikih
vezirjev ali sultanovih namestnikov iz Sarajeva v Travnik, in sicer
gotovo iz tega vzroka, da so bili veliki vezirji bliže ogrski deželi, s
katero so se skoro vedno vojskovali. Leta 1830. je Husein Berbirli
aga bosenske plemenitaše podpihal k vstaji. Travnik je padel in veliki
vezir se je moral ostro pokoriti. Ko je potem 1. 1850. Omer paša pre¬
ložil vezirski sedež v Sarajevo, je izgubil Travnik svoj prejšnji pomen.

Dandanes Travnik zopet napreduje. Dobil je železnico 1. 1894.,
tobačno tovarno, kupčijsko šolo, višjo gimnazijo pod vodstvom očetov
jezuvitov v največjem in najlepšem poslopju Travnika, dekliško osem-

* Dne 3. kimavca 1. 1903. po noči je nastal v Travniku velik požar, ki je uničil
predmestja Sumeče, Glavico in Vrb. Pogorelo je okoli 500 poslopij na črti od turške
medrese (semenišče) do kolodvora. Veter je močno pilial, a vode jo manjkalo. Pravijo,
da je ogenj zanetila iskra železniškega stroja, ki vozi preblizu hiš.

85

razrednico, ki jo vodijo nune, več
osnovnih šol, turško semenišče z mo¬
šejo, novi „konak“ ali okrajno uradno
poslopje, poslopje za okrajne ječe, ve¬
liko plavarnico, novo vojašnico in sa¬
mostan za usmiljenke. Kazen franči¬
škanskega samostana v predmestju
Dolcu so v Travniku še ena rimsko¬
katoliška in ena grško-pravoslavna
cerkev, več turških mošej, dva hotela
in tri večje kavarne. Med temi je po¬
sebno imenitna kavarna „Dervent“, ki
leži na vzhodni strani mesta v senci
košatih dreves ob šumečem potoku —
pravi turški „kef“ (mirno počivališče).

Tukaj je tudi 1. 1888. počival rajnki

prestolonaslednik Rudolf. Kavarnar Turško semenišče z mošejo V Travniku.

ima se danes za spomin spravljene'*—
čaše, iz katerih je pil kavo ta visoki
član cesarske rodbine.

Poleg teh novih zgradeh so sezidali v Travniku še okoli 90 za¬
sebnih enonadstropnih hiš, po holmcih na obeh bregovih reke Lašve pa
pozdravljajo potnika kaj prijazno lepe vile, zidane v evropskem slogu.

Z višave „Tarabovac“ na južni strani mesta je posebno ob soln-
čnem vzhodu čaroben razgled po mestu in okolici in istotako s starega
grada. Za gradom se vali po jarčkasti dolinici studenec ,.Sumeč“ ter
se spušča s precejšnje visočine v nižavo. Človeška roka, ki povsod
izkorišča prirodne sile in si jih obrača v prid, je zgradila ob tem po¬
toku tovarno za usnje. —

Kavarna in turško pokopališče v Travniku. Ulična turška kavarna.

Omenil sem že, da se je 17. pešpolk po prihodu v Travnik uta¬
boril pred turško vojašnico.

Ta prostor ni bil posebno pripraven za taborišče, ker je robato
kamenje štrlelo iz zemlje in zbadalo vojake v rebra, kadar so legli;

86

tudi ni bilo drevesca, da bi jim delalo senco. Kakor vsekdar, kadar
smo prišli v tabor, tako mi je tudi tukaj Pipec zgradil šator iz svežih
vej, ki jih je narezal v grmovju in postlal notranji prostor s slamo ter
na ta način napravil še precej prikladno ležišče.

Na srečo smo se kmalu preselili drugam; prihrula je namreč že
prvo noč huda nevihta m poplavila tabor. Do kože mokri se umaknemo
v turško vojašnico, ki je stala pred nami in je bila skoro vsa prazna,
a prišli smo v pravem pomenu besede z dežja pod kap. Bili smo sicer
pod streho, a to dobroto smo morali drago plačati. Nihče ni zatisnil
očesa; bojevali smo se celo noč z malim, a tem hujšim sovražnikom,
ki nas je zbadal s svojimi kratkimi bodali tako občutljivo, da so ne¬
kateri vojaki od samih bolečin kar poskakovali. Boj zoper te sovražnike
smo imeli potem še celi dan, a slednjič smo vendarle zmagali. Padlo je
ta dan na milijone sovražnika, katerega smo zlahka pokopali, in zvečer
je bilo ležišče čedno in prosto vsakega mrčesa. Po štirinajstdnevnem
taborovanju pod milim nebom smo spali prvikrat zopet pod streho še
precej mirno in sladko.

Ta turška vojašnica je bila zidana v enakem slogu kakor šent-
petrska v Ljubljani, samo da je bila precej večja. V prednjem delu je
stanovalo še nekaj turških topničarjev s prav lepimi arabskimi konji;
topničarji so morali kmalu odriniti peš proti Carigradu, konje je pa
prevzela na račun avstrijska vlada in jih prodala tistim častnikom, ki
so jim konji poginili ali ki jih še niso imeli. Marsikateri teh konj se
je šopiril pozneje v Ljubljani, Trstu, da, cel6 na Dunaju.

Tudi po odhodu turških vojakov je bil prostor v tej vojašnici za
vso posadko premajhen. Častniki celega 17. pešpolka so stanovali v
eni sobi; razume se, da je bila precej velika. Veseli smo bili sicer, da
smo stanovali pod streho, a vsak si je vendar želel boljšega stanova-
lišča. Poleg majhnega prostora so bile tudi zdravstvene razmere skrajno
žalostne. Stranišč v našem slogu smo v tej vojašnici popolnoma po¬
grešali in snažnost se je le težko vzdrževala; bilo je torej nujno potreba,
da se vsaj polovica vojakov izseli in nastani kje drugje.

Ta želja se nam je kmalu izpolnila. Vrhovno poveljništvo je
imenovalo stotnika 17. pešpolka Stojana za začasnega'mestnega povelj¬
nika. Ta je bil pravi mož na pravem mestu. Stojan je mnogo let
služboval v vojaški krajini (granici), bil je srbohrvaščine v govoru
in pisavi popolnoma zmožen, poznal je šege in navade Jugoslovanov,
umel torej dobro, kako se mora ravnati z Bošnjaki. Pridobil si je
zanesljive in veljavne može na svojo stran, ki so mu šli pri vsaki pri¬
ložnosti na roko. Njegova prva skrb je bila zdaj razširiti in izboljšati
vojaška stanovališča. Izvršitev tega načrta mu ni delala preglavice,
zakaj bilo je praznih več hiš ubeglili Turkov; kar jih je pa še manjkalo,
jih je preskrbel občinski svčt, oziroma Stojanovi veljaki. Preselila se
je kmalu polovica vojakov, med temi tudi 1. bataljon, iz turške vojaš¬
nice v prazne turške hiše, kjer smo bili še precej zadovoljni. Stojan
je tudi v pomirjevalnem zmislu mnogo vplival na mestne prebivalce,
pojasnjujoč jim, da smo prišli kot pravi prijatelji k njim z namenom,
da jih osrečimo. Tukaj se je zopet pokazalo, koliko premore domača
beseda. Stojana je prebivalstvo začelo rado imeti in mu je zaupalo.

87

To zaupanje je kmalu prešlo tudi na druge vojake. Stojan je s svojimi
svetovalci tudi vzorno skrbel za udobnost cele posadke. Prebivalstvo
nam je odpiralo kavarne, gostilne in druge prodaj alnice., kjer se je
vojaštvo v prostem času razveseljevalo. Sprva je bilo vse jako drago;
posebno so nam takozvani Španjoli (španski Židje) predlagali jako
osoljene, pretirane račune, a pozi eje so se razmere tudi v tem oziru
izboljšale. Tam, kjer sta si pred malo tedni stali stranki s puškami
in bodali nasproti, tam je.vladalo sedaj že skoro prijateljsko občevanje;
tudi Turkinje, ki so se prej skrivale, so zopet začele hoditi na izpreliod.
K temu je mnogo pripomoglo mirno obnašanje in domača beseda celo¬
kupnega vojaštva.

Pa tudi gmotne razmere so se
izpremenile na boljše. Minili so vsaj za¬
časno trudapolni dnevi, ko se je de-
valo v kotličke še gorko meso in se
vkuhaval dan za dnevom le riž ali
ječmenec brez prikuhe. Ni bilo čuda,
da smo pri taki hrani, ki je nismo
mogli nikdar s slastjo zaužiti, oslab¬
ljeni prišli v Travnik, a tukaj je sča¬
soma postalo vse drugače. Pipec je
ugladil pota kristjanskim devojkam
celd v kuhinjo. Brez stralni so hodile
tja in mu nosile jajca, piščeta, pete-
line, kokoši, zelenjave, sočivja, pozneje
tudi imenitne bosenske češplje, ki jih
je Pipec najrajši imel, posebno kadar
so bile zavite v cmoke. V takih okol-
nostih je priskakljalo namesto gove¬
dine večkrat kakšno pišče na mizo. Pa saj je bilo tudi treba okrepčati
život in ga ohraniti sposobnega za trudapolno hojo, za naporno službo
na prednjih stražah, za mnogovrstne ekspedicije, za nevarno razorože-
vanje, za pogostne rekvizicije in za bližnje boje, za katere smo morali
biti vsak trenutek pripravljeni.

Ekspedicija v Bjelo.

Dne 13. vel. srpana dopoldne je prisopihal neki kristjan in izpo-
ročil, da nameravajo Turki v Podoviju in Bjeli. na čelu jim Omer beg,
pomoriti vse kristjane. Daši taka poročila niso bila vedno resnična,
je vendar naš vrhovni poveljnik zapovedal, da mora takoj odriniti prvi
bataljon 17. pešpolka, in ob enem ukazal, da se obe vasi razorožita.

Vsled tega ukaza je major Kerček odrinil ob eni popoldne proti
vzhodu od Travnika. Pridružil se nam je z dovoljenjem divizijskega
poveljništva tudi nadporočnik Stavenov. Stavenov je bil avstrijski
častnik izven službe in je prej bival v Londonu. A ko je zvedel, da
se Avstrija pripravlja na vojsko, je poprosil vojno ministrstvo dovoljenja,
da se sme tudi on udeležiti bosenske zasedbe. Njegovi prošnji se je

Turkinje na izprehodu v Travniku.

88

ugodilo in Stavenov je bil dodeljen 7. pehotni diviziji. Bil je jako
hraber, neustrašen, a vročekrven častnik; odlikoval se je že pri Jajcu,
in dospevši v Travnik, se je prostovoljno ponudil, da prinese po ne¬
varnih potih feldcajgmojstru Filipoviču novico o zasedbi Travnika.
Tudi danes je drevil na svojem bliskovitem konjiču brez posebnega
varstva mimo nas in nam od daleč klical: „Na svidenje, bratje, na
bojišču časti in slave!“ Na obrazu in pri vsem početju in obnašanju
se mu je videlo, da hrepeni po turški krvi. Ko bi bil naletel na sto
Turčinov, naskočil bi jih bil gotovo sam, tako mu je hrabrost švigala
iz očij. Ni se tedaj čuditi, da mu je tako hitro zavrela kri. Kristjani
so ga napotili k palači Rešid bega, svojega naj večjega sovražnika.
Le-ta je slonel pri vratih in čuval svoj harem (izba za turške žene).
Stavenov je zahteval vstop v harem, trdeč, da se hoče prepričati, ima
li beg orožje v haremu ali ne. Eešid zatrjuje, da ga nima; Stavenov
mu ne verjame, vdere v sobo in najde samokres, ki ga je bil beg skril.
Zaradi te neodkritosrčnosti ves razkačen, nastavi Stavenov samokres
begu na prsi, sproži, in Turčin se mrtev zvrne na tla. Stavenov ga je
dal potem po kristjanih prenesti za streljaj od palače na hribček, od¬
koder smo imeli priti. Da je Stavenov udaril bega s sabljo po glavi
in ga samo ranil, kakor se čita v neki nemški knjigi, ni istinito.

Prva stotnija, ki je šla v Podovij, se je malo pred Bjelo ločila
od nas. Zeld smo se začudili, ko smo že pred vasjo zagledali mrtveca.
Še danes mi je živ v spominu starec korenjak, s sivo glavo, dolgo
brado in sključenima kolenoma, ki je ležal vznak na travi, strjena kri
na prsih pa je kazala, da je bil ustreljen v srce.

Po tem, vse prej nego junaškem činu se Stavenovu še ni umirila
kri. Patroliral je s samokresom v roki dalje po vasi in iskal novih
žrtev. Še le ko je došel poveljnik ekspedicije v vas, mu je v razločnih
in ostrih besedah pojasnil stališče. To je pomagalo. Stavenov se je
pomiril in ni več nobenega Turka ustrelil po nedolžnem. Kmalu potem
je moral zapustiti Bosno.

Tisti kristjan, ki je izporočil v Travniku o turški nakani in nas
potem vodil, je pred Bjelo izginil kakor kafra; nihče ni vedel povedati,
kam se je obrnil. V Bjeli je bilo navzlic umoru Rešid bega vse mirno;
o oboroženem sovražniku ni bilo ne duha, ne sluha, a zavarovali smo
se vendar po predpisih. Ena polovica moje stotnije je stražila vas na
straneh, druga pa se je razdelila v male oddelke in vsakemu od teh se
je dokazalo nekoliko turških hiš v preiskavo. Le-ta se je vršila zelb
natančno; celd v praznih turških haremih smo zasledovali Omer bega
in iskali orožje. Značilno je bilo, da nismo našli takrat nikakega
orožja. Le za trenutek je imel moj oddelek nekaj upanja, da zasači
Omer bega.

Pipec je namreč po nekem kristjanu zvedel, da je Omer beg skrit
v neki kleti pod kašto. Kašto smo kmalu našli, a vrat, ki bi vodila
v klet, ni bilo videti nikjer. Še le ko je Pipec dva soda izvalil iz
kaste, je zapazil loputo. Pipec je mislil, da bo že deležen cekinov, ki
so bili stavljeni na Omerjevo glavo, ter je pazljivo odpiral spustne
duri; en vojak mu je svetil, dva sta pa bila pripravljena z nataknje¬
nimi bodali za brambo. Cekini so splavali hitro po vodi. V temni kleti

89

so našli namesto Omer bega velikansko podgano. Pipec je prav po
kranjsko zarobantil: ..Glej ga no čuka, v podgano se je izpremenil!“
Pipec, že od mladih let navzet babjeverstva, je trdno veroval v to
izpremembo in je gotovo še danes teh mislij.

Po Bjelski dolini se razprostirajo zeleni travniki in ravno polje;
ljudje se pečajo s poljedelstvom in živinorejo. Mlekarski izdelki so bili
takrat še v prvih povojih, a danes je tam morda tudi v tem oziru drugače.

Omenil sem, da so bili turški haremi prazni. Dolgo nismo vedeli,
kam so se poskrile prebivalke teh zadehlili prostorov, a Pipec je to
kmalu izvohal Ko smo pregledali vse shrambe v poslopju, ki nam je
bilo odkazano v preiskavo, je našel Pipec neke skrivne stopnice, ki

j?

Ulica v Travniku.

so vodile v podstrešje. Po teh je stopal in na enkrat se je začulo
žensko kričanje. Z dvema vojakoma stopim za Pipcem in zagledam
šest turških žensk, mladih ali starih, tega ne vem, ker so bile do nosa
zavite v zelene halje. „Beži, »asker« (vojak), pusti nas!“ Bile so vse
majhne postave, a Omer beg, ki smo ga iskali, je bil plečat velikan.
Docela sem bil torej prepričan, da v kratki halji ni zavit tisti, ki ga
iščemo. Drugega sumljivega ni bilo nič tukaj, zato se vrnemo, odkoder
smo prišli, in nato so se pomirile tudi Turčinke.

Jedva smo bili pred hišo, kar zaslišimo streljanje v bližnjem
Podoviju, kjer je gospodarila prva stotnija. Kakor smo zvedeli pozneje,
se je tam pri odjemanju orožja postavil v bran mlad Turčin in bil
zaradi tega ustreljen.

90

V svesti si, da smo vse natanko preiskali in vestno izvršili svojo
nalogo, smo se vrnili proti večeru v Travnik, kamor smo dospeli
pozno v noč.

Dva dni po tej ekspediciji se je neki beg iz Bjele pritožil na
vrhovno poveljništvo v Travniku, da sta mu tisto popoldne, ko so bili
vojaki v Bjeli, izginila dva lonca cekinov. Divizijonar je zaukazal na¬
tančno preiskavo, ki pa ni imela nobenega uspeha. Majorja Kerčka,
poveljnika te ekspedicije, je ta nesramna obdolžitev zeld jezila. ,,Kranjci,
ali pod njegovim poveljstvom stoječi vojaki tatje!“ to je bilo nesramno
obrekovanje, neopravičeno sumničenje. Kakor smo pozneje slišali, je
bila ta obdolžitev res neosnovana, zakaj tatvino so izvršili hajduki po
našem odhodu, ko preplašenega ljudstva še ni bilo donja; pa saj so
tudi hajduki bolj natanko vedeli, kje hrani Turčin svoj denar, kakor
pa kranjski fantje, ki so obračali svoje oči le na Omer bega in na
turško orožje.

Moč razvite zastave.*

Bilo je na dan velikega šmarna. Sedma pehotna divizija je bila
v taboru pri Travniku. Kmetsko ljudstvo v okolici je večinoma rimsko¬
katoliške vere. Zaradi velikega praznika je vrelo nebrojno ljudij v
Travnik, da se udeležijo službe božje v župni cerkvi v Dolcu in da
bi videli avstrijske vojake.

Deseta stotnija 17. pešpolka je opravljala službo na glavni straži
na trgu pred turško vojašnico. Poveljnik te straže je razvil zastavo
in jo postavil po koncu, sapa je pihala in zastavo razprostirala v zraku.
Podoba na zastavi, predstavljajoča Mater božjo v belem oblačilu s krono
na glavi, je bila res ljubezniva in krasna v solnčnem svitu.

Velika množica ljudstva, možje, žene in otroci so se zbrali pred
glavno stražo in osuplo občudovali vihrajočo zastavo in Marijino po¬
dobo. Na enkrat pade ena izmed žen, ki so stale v prednjih vrstah,
na kolena, sklene in povzdigne roke k molitvi in začne srčno in s
solzami v očeh takd-le moliti: „Sveta Marija, Mati našega Gospoda in
Zveličarja, kolikokrat sem se obračala k tebi in molila, da nam po¬
magaš ter nas rešiš iz naših stisk in nadlog. Ti si moje prošnje usli¬
šala in si v resnici prišla s svojimi vojščaki zmagovita in mogočna in
v prah se pogrezujejo sovražniki naše vere.“

Njena daljnja molitev se ni mogla več razumeti, zakaj vsa množica
je padla na kolena in molila. Mnogi med njimi so na glas jokali in
vsi prihajajoči so storili istotako.

Prizor je bil tako ganljiv, da so se vojaki nehote odkrili in ve¬
činoma pokleknili.

Zdaj so začeli zvonovi zvoniti v župni cerkvi in klicati k božji
službi. Kristjani so potem vstali in šli skupaj v cerkev, ozirajoč se
med potjo nazaj na podobo Matere božje, ki se jim je tako globoko
vtisnila v srce.

* To in sledečo zgodbico pripoveduje stotnik B. Drenik.

91

Iz cele okupacije se mi ni nič tako globoko in živo vtisnilo v
spomin, kakor ta ganljiva, trdna vera, ki jo ima to, po nedolžnem za¬
tirano in stiskano ljudstvo v moč svoje molitve, in pa srčno izražena
hvaležnost ter pobožno zaupanje v sveto Mater božjo

Moč razvite zastave.

Podarjeno orožje.

Nekega dne meseca velikega srpana je stala deseta stotnija na
glavni straži na zapadni strani Travnika. Drugega dne pride Turek
z dvema slugama, ki sta nosila dve puški, dva samokresa, dve sablji
in liandžar. Turek stopi k meni in reče brez posebnega uvoda:
„Ti si poveljnik 10. stotnije in jaz imam vzrok, ti biti hvaležen. V
znamenje svoje hvaležnosti ti prinašam to orožje; oblastvu ga nočem
izročiti, uničiti pa tudi ne, ker je prelepo; prosim te torej, sprejmi ga
prijazno v dar.“ Nato pomigne slugama, naj položita orožje na tla,
pozdravi še enkrat prijazno in odide.

Bili sta dve krasni bosenski puški, s srebrom okovani, dva prav
taka samokresa na kamen, lep handžar in dve krivi turški sablji, ena
spravljena v rdečebaršunastem, druga v usnjatem ovoju.

Takoj nato — Turek še ni prišel do črte poljskih straž — pride
bataljonski poveljnik pregledovat glavno stražo. Videl je še, da je
spremil vojak Turčina do poljske straže in tam posredoval, da pre¬
stopi črto poljskih straž, ter vprašal, kaj to pomeni.

92

Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, mu pokazal orožje ter tožil,
da meni tako darilo prav za prav nič ne koristi, ker ga ne morem
nositi in nikjer spraviti, skratka, da ne vem, kaj bi počel z njim.

Bataljonski poveljnik pravi: „Če vidi divizijonarski štab to lepo
orožje, bo segel po njem, ker se povelje glasi, da se mora oddati
vse orožje."

Odgovoril sem: „Jaz nisem niti Turčin, niti Bošnjak, in mojega
orožja mi ne sme nihče vzeti, bolj gotovo pa je, da mi ga ukradejo."

„Prav imaš," povzame poveljnik, „orožje shranjevati v vojski, je
težava; nalagati ga vojakom, nimaš pravice; prepusti meni eno izmed
dveh sabelj!“

Z veseljem ustrežem tej zahtevi: „Prosim, voli si, katero si hočeš!"

Poveljnik si izvoli ono v baršunastem ovoju, jo takoj izdere iz
nožnice in ogleduje. Bila je lepa, ostro brušena kriva sablja s pozla¬
čenim ročnikom, a spravljena v navadni usnjati nožnici.

„Zdaj pa poglejmo še drugo!" pravi poveljnik.

„To si pa sam pridržim," odvrnem hitro, ,,a poglejmo jo le!"

Odpremo ovoj, potegnemo sabljo iz nožnice. Bila je silno velika
kriva sablja, damaščanka, v lepo izdelani nožnici iz čistega srebra,
ročaj tudi iz srebra s turškim denarjem, na srebrni verižici obešenim.
Kupola na sablji pa je bila izdelana iz zelenosvilnatih vrvic.

Poveljnik je gledal to sabljo s posebnim veseljem in vzdihoval:
„Oj, zakaj nisem volil te?"

Jaz pa sem odgovoril: „Voljeno je in pri tem ostane."

Nato sem vzel orožje s seboj, a že prvo noč mi je nekdo ukradel
handžar in vse popraševanje po njem je bilo zastonj.

Drugi dan sem poslal puški in samokresa vojvodi Virtemberškemu
v dar, sabljo pa je hranil po dnevi sluga, po noči pa jaz sam v po¬
stelji. To je trajalo tako dolgo, da sem dobil stalno stanovališče in s
tem priliko, shranjevati drago sabljo v svoji sobi, ki sem jo lahko
tudi zaklenil.

Rojstni dan presvetlega cesarja.

Dne 18. velikega srpana smo praznovali prvikrat rojstni dan pre¬
svetlega cesarja na bosenski zemlji. Pijonirji so postavili na zahodni
strani turške vojašnice na malo vzvišenem prostoru začasni oltar.
Okoli njega so se zbirali že na vse zgodaj stari in mladi izmed kristjan-
skega prebivalstva. Proti osmi uri se je tudi zbrala cela posadka na tem
prostoru in ob 8. uri se je pričela sveta maša. Bil je lep dan in solnce
je prvikrat s svojimi prijaznimi žarki obsevalo skupino osvoboditeljev
in osvobojencev. Ti so bili zelb ginjeni in videlo se jim je na obrazih,
da se presrčno zahvaljujejo prvič nebeškemu Očetu in potem svojemu
novemu vladarju za osvoboditev izpod turškega jarma. Ko so med
božjo službo začeli pokati topovi z grada in se je začulo prvikrat
zvonjenje na turških tleh iz frančiškanskega samostana v Dolcu, je
izpreletel vsakega navzočnika nekak vzvišen čut, ki se ne da popisati.
Porajale so se nam misli na pravičnega vladarja nebes in zemlje, ki

93

pošilja človeku sicer trpljenje, a vendar ne dopušča, da pogine v njem,
temveč ga reši v pravem času in poplača z obilnim veseljem.

Take čute so morda imeli tudi navzočni Bošnjaki. Naši vojaki
so pozabili vrh tega vse prestale muke in se veselili, da so mogli
položiti na oltar neskončne ljubezni do presvetlega cesarja uspehe, ki
so jih v obilni meri dosegli do tega dne.

Po službi božji je govoril vojvoda Virtemberški. Najprej se je
spominjal v gorkih besedah presvetlega cesarja, potem redkih vojaških
čednostij svojih podložnikov, s katerimi je bilo mogoče doseči v tako
kratkem času toliko slavnih uspehov; posebno visoko je povzdignil
17. in 53. pešpolk ter 10. lovski bataljon, zakaj ti so se v boju pri
Jajcu osla vili na večno.

Vojvoda pa tudi prisotnih Bošnjakov ni pozabil; omenjal jim je
neskončno dobroto njihovega vladarja in jim zagotavljal, da bodo imeli
pod njim vsi enake pravice, pa tudi dolžnosti; zatorej naj bodo vsekdar
vdani novemu cesarju, čigar namen in volja je, osrečiti vse skupaj,
pa tudi vsakega posebej. Da takega govora kristjani pod turško
vlado niso nikdar slišali, je samo ob sebi umevno, zato je pa ta govor
tudi ganil stare in mlade Bošnjake
do solz.

Po izvrstnem defiliranju, ki
se je vršilo potem pred vojvodom
Virtemberškim, se je vojaštvo vrnilo
domov, Bošnjaki pa so se razkro¬
pili po mestu.

Popoldne je bil obed v konaku
in občna veselica, pri kateri so Boš¬
njaki praznovali rojstni dan novega
vladarja; plesali so narodne plese
(kolo) in se veselili odrešenja iz
dolge turške sužnosti.

Odhod na sedlo Čardak.

in v Bugojno.

Omenil sem že prej, da smo morali biti vedno pripravljeni na
kako ekspedicijo; a danes, ko se obhaja rojstni dan presvetlega cesarja
in se vse veseli, bo vendar mir. Toda pregovor pravi: „Človek obrača,
Bog pa obrne.“ Prišlo je povelje, da morata iti dve stotniji pešcev in
vod ulancev takoj na Čardak ali Komarplanino, ki leži dvajset kilo¬
metrov od Travnika na poti proti Livnu.

Zakaj so vendar morali ti oddelki tako hitro in nenadoma odri¬
niti, bo morda kdo vprašal. Stvar je bila ta-le:

Znano je, da se je boj za Sarajevo bil ravno te dni. Poveljniki pri
Sarajevu so bili napeli vse moči, da bi vzeli to mesto že dne 18. vel.
srpana in s tem poklonili presvetlemu cesarju najprijetnejše darilo za
rojstni dan, a žalibože, da na ta dan ni bilo mogoče tega izvršiti, kar
se je posrečilo dan pozneje. Sarajevo je torej dne 19. vel. srpana padlo.

Kolo (ples).

Na patroli do Kopile

94

Ker ni bilo izključeno, da se bodo tukaj tepeni in prepodeni vstaši
združili z onimi pri Livnu in odrinili potem proti Travniku, se je
morala posadka v Travniku za take slučaje zavarovati.

Dvanajst stotnij 17. pešpolka je bilo v Travniku; od teh sta se
vrnili pred dvema dnevoma 1. in 2. stotnija z jako težavne ekspedicije.
Dalo bi se torej misliti, da bo danes to veselje zadelo dve drugi
stotniji. Pa kakor bolnik v nevarni bolezni najbolj zaupa izkušenemu
zdravniku, tako je morala zopet danes odriniti polovica prvega bata¬
ljona (t. j. 1. in 2. stotnija), v katerem je bila uvrščena tudi stotnija
stotnika Štromajerja.

Res je bilo veselo na vrtu, kjer smo obhajali najlepši vojaški
praznik, a ko smo dobili povelje za odhod, ni nihče črhnil besedice; vsak
je bil še ponosen na to, da je njega zadela ta naloga. Tam od stranske
mize se je čulo, da je vprašal neki po časti hrepeneč poročnik svojega
tovariša: „Tmata li samo 1. in 2. stotnija pravico za take ekspedicije? 11
Odgovora ni dobil, ker si je mislil tovariš: „Bog in sreča vojaška z
njimi! Meni pa je danes ljubša dalmatinska črnina,
hladna senca in bosenske rožice nego ekspedicija. 11  Pil
je dalje na zdravje presvetlega cesarja in upal, da pride
prihodnjič tudi vrsta nanj.

Odrinili smo ob 4. uri popoldne na sedlo Čardak.
Pred odhodom nam je prebral stotnik Štromajer povelje
in nalogo, katero je dobil od vrhovnega poveljništva;
Stotnik zvedeli smo torej, kaj nas čaka, a vendar smo korakali
Albert veselega srca in si želeli, posebno danes, priložnosti, da
Štromajer. bi mogli v dejanju pokazati svojo neskončno ljubezen
do presvetlega cesarja.

Zavarovani na vseh straneh smo dospeli brez posebnih nezgod
ob 9. uri po noči na Čardak. Noč je bila temna; smrtna tihota je vla¬
dala na tem sedlu, samo sova je skovikala v temnem gozdu. To sko¬
vikanje ni ugajalo Pipcu; čutil se je nemirnega in rad bi bil svoj nemir
izrazil z besedami, a bal se je, da pobije srce svojim tovarišem. Slednjič
si pa vendar ni mogel kaj in je mrmral po tihem: „Presneti čuk, bod’
no tih’, kaj nam boš nesrečo prorokoval!“

Da se zavarujemo pred ponočnim napadom, je zaukazal Štromajer
izpostaviti na vseh straneh poljske straže in zapovedal bataljonskemu
nadzornemu častniku, naj jih hodi neprestano pregledovat in naj skrbi
za to, da ne pospe. Moštvo, ki ni šlo na straže, je postavilo puške v
piramide, kakor je navada v taboru, in črez nekaj minut so se zazibali
utrujeni vojaki v najslajše spanje, ne meneč se za enakolično skovi¬
kanje ponočnega ptiča. Kakor čuje na ladji, ki plava po širokem moiju
v črni noči, vedno oko krmarja ali kapitana nad potniki, tako ni tudi
naš poveljnik Štromajer celo noč zatisnil očesa. Položaj njegovega
oddelka je bil brezdvomno nevaren. Pet ur oddaljenemu biti od svojih,
imeti na treh straneh sovražnika, ki vsak trenutek lahko naskoči speče
krdelce, to je bilo res nevarno!

*

*

*

95

Štromajer je imel nalogo, natanko pregledati vse zemljišče spredaj
do Kupreža, na straneh do Kopile in do reke Vrbasa in pozvedovati, se
li nahaja tu sovražnik in v kolikem številu. Potem bi naj razorožil vse
vasi v tem kraju in ob sovražnem napadu branil sedlo Čardak tako
dolgo, da pride pomoč iz Travnika; v to svrho naj sedlo utrdi z okopi,
zasekaini in drugimi pregrajami. To je bila velika in težavna naloga.
Štromajer je premišljal celo noč in delal načrte, kako bi izvršil to
nalogo v splošno zadovoljnost. Pregovor pravi: „Kdor ima oblast, ukroti
pošast. 11  Načrti, ki jih je skoval naš poveljnik na Čardaku po noči, so
bili naperjeni proti sovražni pošasti. Jedva je vzhajala dne 19. vel.
srpana jutranja zora na nebu, že je Štromajer vzbudil tiste podložnike,
katere je smatral za sposobne, da bi izvršili njegove nakane. Prikrajšal
je spanje poveljniku ulanskega oddelka, poročniku Kovačiču, meni in
nekemu podčastniku.

Jaz sem bil prvi, kateremu je Štromajer ob jutranjem svitu tako-le
govoril: „Vzemite zemljevid v roke; glejte petnajst kilometrov od Čar-
daka v južnovzhodno smer, tam boste brali Kopila glava; v zemljevidu
ni nobene poti narisane do tja, hodite torej, kakor in koder hočete;
a tja morate priti in pozvedeti, koliko sovražnikov je tam. To po¬
ročilo pošljite po patroli na Čardak, takoj ko pridete tja, a vi ogle¬
dujte in pozvedujte dalje po neprijatelju in njegovem mišljenju. Vzemite
s seboj 28 mož. Ako naletite na sovražnika, obnašajte se po predpisih;
na vsak način pa se vzdržite boja, kolikor moči.“ To je bilo kratko,
pa razločno povelje. Velika odgovornost. Danes sem pa jaz krmar
ladji na širokem morju, sem si mislil; treba bo previdno veslati, potem
pa že pojde.

Ob štirih zjutraj je bilo v taboru že vse po koncu. Ognji so
goreli in kuharji kuhali zajutrk. Stopil sem pred svoj vod in rekel:
„Kdor hoče iti z menoj na patrolo, naj se prostovoljno oglasi." Oglasili
so se vsi, nihče ni hotel zaostati; preostajalo mi ni drugega, nego da
sem moral sam izbrati tiste, ki sem jih smatral za najbolj sposobne.
Ukazal sem jim natd, naj se skrbno pripravijo, ker bo ekspedicija
trajala celi dan in morda še pozno v noč; pristavil sem še, da črez
uro odrinemo. Pipec je bil sicer vesel te ekspedicije, a ko je napol¬
njeval čutare s potrebno okrepčevalno pijačo, je vendar mrmral: „Saj
sem vedel, da to presneto čukanje ne bo zastonj!“

Ob 5. uri je stal oddelek za odhod pripravljen. Ponovil sem jim
na kratko nalogo, ukrenil vse drugo po predpisu, in hajdi proti Kopili
glavi. Sprva smo stopali po ozki stezici, a ko smo dospeli v temen
gozd, se je ta pot popolnoma izgubila. Korakali smo zdaj kar za nosom
s hriba v dolino, iz doline v hrib in že na vse zgodaj je kar teklo od
nas. Proti 11. uri smo dospeli do prve naselbine; bili smo veseli, ker
smo se nadejali, da naletimo tu na kakšno živo dušo, katero bi mogli
ogovoriti. Vprašali smo starčka, ki je sedel na klopi pred kočo: „Koliko
ur hodh je še do Kopile glave?" Ta nam je odgovoril: „Štiri pipe du-
hana." Sprva sem mislil, da se norčuje, a hitro sem se spomnil, da se
tudi na Kranjskem pri takih priložnostih poslužujemo streljajev. Od¬
govor starčka za nas vendar ni bil dosti jasen; pokazati nam je moral
svojo pipo in povedati, koliko časa potrebuje, da izkadi polno pipo

96

(luhana. „Pol ure, gospodine," je bil odgovor. Zdaj še le smo vedeli,
da imamo še dve uri do cilja. P opraševal sem že tukaj po sovražniku
in sem zvedel, da so jo vstaši mahnili proti Sarajevu. Hodili smo že
šest ur in še smo imeli dve uri do cilja. Pokazalo se je zopet, da
zemljevidi, katere smo rabili takrat, niso bili zanesljivi, zakaj zračna
črta od Čardaka do Kopile glave znaša jedva petnajst kilometrov. To
zakasnitev je zakrivilo sicer bolj brezpotno, težavno zemljišče nego
zemljevid.

Ob dveh popoldne, torej po deveturni težavni hoji smo dospeli
pred Kopilo glavo. Čudno se nam je zdelo, da na celi črti nismo za¬
sačili nobenega vstaša; saj se je vendar še malo prej govorilo, da jih
je tukaj toliko, kakor listja in trave. Tudi v Kopili je bilo vse tiho
in nikogar ni bilo zunaj hiš. To se mi je zdelo jako sumljivo. Obstavim
kraj ter pošljem patrolo v vas po kneza, a kmalu dobim naznanilo,
da so vsi moški in z njimi tudi knez odrinili proti Sarajevu in da so
samo ženske doma. Pa se prepričam o resničnosti tega poročila, se
napotim sam s patrolo v selo, preiščem hišo za hišo, a tudi jaz nisem
videl moškega; otroci in ženske so me pogledovali nezaupno in boječe
od strani. Zvedel sem, da je bilo še pred dvema dnevoma polno vstašev
v tem kraju, a danes se vsi ti bojujejo pri Sarajevu. Tudi orožja nisem
zasačil po hišah, vstaši so vzeli vse s seboj. Bil sem na cilju; zvedel
sem, kar mi je bilo ukazano, sestavil pismeno poročilo o dolgem, te¬
žavnem potu, o zemljišču in sovražniku ter ga poslal po patroli na
Čardak.

Ko smo skrbno pregledali tudi vso okolico, smo si malo počili;
saj smo bili trudni, žejni in lačni. Treba je bilo, da se malo okrepčamo,
predno se vrnemo na Čardak. Imeli smo s seboj takozvane „konserve“,
nekaj riža in suharja. Pipec je nakupil hitro še nekaj kuretine, najel
bosenski kotel in nam kaj hitro skuhal ,,rižoto". Tako okrepčani smo
se napotili proti Čardaku. Noč nas je dohitela, ko smo imeli za seboj
že vse naselbine in stopili v temni gozd. Tukaj sem še enkrat opozoril
vojake, da mora majhen oddelek po gozdu ob ponočnem času skupaj
korakati; drug se mora držati drugega, kakor rak v canji, in če bi kdo
oslabel in moral zaostati, naj to prej glasno pove, da se mu bo moglo
pomagati. Korakali smo zopet po brezpotnem torišču v temnem gozdu;
na griču onkraj doline je pa skovikala sova in vznemirjala babjeverca
Pipca. Zemljišče, po katerem^ smo tavali, je bilo gorato, kamenito,
prepreženo z rovi in jamami. Še danes vidim blisk, ki se je ukresaval
in kazal pri mnogih padcih s hriba v dolino in iz rova v jamo. Res
nevarna je bila pot; bil sem v skrbeh, da se mi kdo ne ponesreči.
Zašli smo večkrat, a svit taborskih ognjev na Čardaku, katerega smo
vsekdar zagledali, kadar smo priplezali iz doline na hrib, nas je spravil
zopet v pravo smer. Po deseti uri smo imeli gozd za hrbtom in smo
stali na planjavi. Preštel sem glave svojih dragih in manjkalo mi je
štirih mož; med temi sam vodnik Žagar, ki je vodil zadnje varstvo in
hodil dvajset korakov za nami. Žvižgali in klicali smo, a vse je
bilo zastonj; oglasila se ni živa duša. Tudi sova je utihnila, Pipec je
pa mrmral: „Saj sem že prej rekel, da bo ta čuk nekaj izčukal."
Položaj je bil precej nevaren. Vrniti se in jih iskati v takih razmerah

97

ni kazalo. Tudi se je moralo misliti, da vsi štirje niso ponesrečili,
ampak k večjemu so zašli in se pozneje gotovo vrnejo. Mahali smo jo
torej naprej, zagledali kmalu taborski ogenj na Čardaku in po ednajsti
uri po noči sem javil stotniku Štromajerju svoj prihod v tabor ter mu
ustmeno izporočil, kar sem videl in izkusil na tej ekspediciji Sprejel
me je prijazno in bralo se mu je na obrazu, da se mu je odvalil velik
kamen od srca. Najrajši bi bil jaz zdaj zamolčal, da sem izgubil štiri
može, a te odgovornosti vendar nisem mogel vzeti nase. Naznanil sem
slednjič le, da je vodnik s tremi moži, ki je vodil zadnje varstvo, malo
zašel, vendar upam, da se kmalu vrne. To je bilo zadosti, da se je
poveljniku zavalil mali kamen na srce in da zopet celo noč ni za¬
tisnil očesa.

Proti šesti uri zjutraj jo primaha Žagar čvrst in čil s svojo četo
v tabor. Sodba se je precej pričela. Na vprašanje, kje in zakaj je
zaostal, je govoril resnico in to je bila njegova sreča. Bil je zeld
truden, v gozdu pa je naletel na mehak mah ter si mislil: „Tukaj na
tem gozdnem kožuhu se bo dalo boljše počivati nego na trdih tleh v
taboru." Kakor mislil, tako storil. Na mehki podlagi so vsi štirje vsled
velike utrujenosti takoj zaspali, zato so preslišali klicanje in žvižganje.
Vodnik je bil z ozirom na to, da je govoril resnico in se kesal storje¬
nega pogreška, milo obsojen. Držati je moral šest ur spone ali „špange“
in se enkrat postiti; četica pa, katero je vodil, je bila oproščena. Iz¬
govorila se je, da jo je zapeljal poveljnik.

Na strani tabora pod košatim gabrom je bil zgrajen iz svežih
vej šator za uboge grešnike. Tukaj se je s sključenim životom pokoril
Žagar za svoje v pretekli noči storjene grehe. Pipec pa je imel vod¬
nika za nedolžnega, zato mu je skrivaj prinesel „menažo“ v šator in
ga tam zagotavljal, da je vse te nesreče kriv le ponočni čuk. Žagar,
ki je bil pozneje stražmojster v Zgornji Šiški in sluga v nekem uradu
na Fran-Josipovem trgu v Ljubljani, se še gotovo spominja velike
pokore za sladko spanje na mehkem mahu v temnem bosenskem gozdu.

*

* *

Poročniku Kovačiču, poveljniku ulanskega voda, je govoril Štro¬
majer ravno tisto jutro kakor meni približno nastopno:

„Kristjani poročajo, da se nahaja več vstašev pri Kuprežu in da
so prebivalci mesta Bugojna porazumljeni z njimi. Vzemite razen ene
patrole, ki ostane na Čardaku, ves vod in jahajte po poti skoz Dolnji
Vakuf v Bugojno in Kuprež; prepričajte se, so li poročila kristjanov
istinita ali ne; pozvedujte po sovražniku in njegovih sodrugih, opazujte
zemljišče, napravite skico ali načrtek onih postajank prek potne črte,
ki bi utegnile biti važne za vojaška početja. Opozarjam vas na očete
frančiškane v Bugojnu. Tam utegnete zvedeti važne novice. __ Boja se
ogibajte! Za slučaj nesrečnega boja ali napada pa se vrnite na Čardak!"

Tudi za izvršitev tega povelja je bilo treba celega, neustrašenega
moža, in tak je bil tudi Kovačič.

Ob istem času, ko sem jaz odhajal v Kopilo, je tudi Kovačič
odjahal proti Kuprežu. Kakor je pripovedoval pozneje neki o. frančiškan,
je Kovačič v Bugojnu Turke zelč prestrašil. Ustavil se je pred mestom in

Slovenski fantje. 7

98

dal poklicati kneza ali župana. Opozoril ga je, da bo jatial s svojimi
vojaki skoz mesto proti Kuprežu in potem nazaj ; knez je odgovoren
za to, da se nobenemu vojaku niti las ne skrivi; v nasprotnem slučaju
bi zapalil on ali pa naša četa na Čardaku celo mesto In knez bi iz¬
gubil glavo.

Ta odločni nastop mladega poročnika je navdal kneza in prebi¬
valce mesta z velikim strahom in jim vdihnil spoštovanje do mladega
častnika in do avstrijske vojske. Ne le, da se Kovačiču ni zgodilo
nič žalega, temveč knez mu je šel povsod na roko ih ga cel<3 peljal
v tamošnji samostan, kjer so častnika očetje frančiškani sprejeli pri¬
jazno in ga natanko poučili o razmerah ondašnjega okraja.

Ko se je Kovačič vrnil na Čardak, je mogel podati na podlagi
vseh teh pozvedeb poveljniku prava in resnična poročila o sovražniku.

Podčastnika je poslal Štromajer proti severozapadu, da preišče
Radovanplanino in ondi ležeča sela; pa ne samo to jutro, temveč več¬
krat na dan je pošiljal poveljnik patrole, da mn preiščejo zemljišče
spredaj in ob straneh tabora.

*

*  *

Ker ima Čardak za vojaška početja nekaj ^pomena, je imel naš
poveljnik nalogo, to postajanko začasno utrditi, čardak leži na južno-
zahodni strani Travnika na sedlu, na vzvišenem mestu one poti, ki vodi
iz Travnika v Dolnji Vakuf in veže reko Lašvo z reko Vrbasom. To
sedlo je zelo podobno sedlu na Prevalniku pod Toškim čelom pri
Ljubljani, črez katero vodi najkrajša pot iz G-radaščanske doline prek
Stranske vasi, Dolnic, Šent Vida na Posavje. Razloček je le ta, da so
bregovi ali obronki gora, ki spremljajo pot črez Čardak, strmejši, go¬
stejši in z velikim drevjem obrastli; z a tč tudi razgled ni tako čudo¬
vito krasen, kakor s Prevalnika. V vojaškem oziru Čardak ni Bog ve
kakšna trdnjava. Na sedlu se razprostira planjava, ki utegne biti 100
korakov dolga in 200 široka; okoli in okoli jo obdaja gozd in ovira
razgled v daljavo; torej ima le za potno varstvo v samotnem kraju
nekoliko pomena, za večji boj ta kraj po mojem mnenju ni pripraven.
To neugodnost je spoznal tudi stotnik Štromajer; zatd je začel širiti
planjavo in razgled-s tem, da je zaukazal sekati drevesa in jih pustil
ležati. Na ta način je zadel dve muhi z enim udarcem; razširil je
morebitno bojišče in otežil sovražniku napad.

Ko sem si dne 20. vel. srpana zjutraj, prišedši s patrole, malo
ogledal okolico na Čardaku, sem se čudil uspehu, ki ga je dosegel naš
poveljnik tekom enega dne. Na severni strani ob gozdnem robu so
bili izkopani okopi za celo posadko, na južni in zahodni strani je
ležalo drevje križem enako nasipu in je sovražniku skoro povsem
onemogočilo prehod; zato je naš vzorni poveljnik tretjo noč na Čar¬
daku vsaj nekoliko ur mirno spal. Drevje se pa ni sekalo samo ob
času, ko smo bili mi na Čardaku, ampak tudi pozneje; s tem se je
razširila planjava in omogočil razgled na vse strani, pa tudi. varnost
se je izdatno povišala.

Za dobe turškega gospodarstva je stala na tem sedlu turška
lesena stražnica, imenovana Čardak, odtod tudi sedanje ime, a to so

99

vstaši zapalili. Avstrijsko vojno poveljništvo je za časa vstaje ukazalo,
da se na tem mestu zgradi novi Čardak, v katerem je bival majhen
vojaški oddelek v varnost potnikom, ki so bili primorani hoditi po
črti tega samotnega kraja.

Posadka na Čardaku se napoti v Dolnji Vakuf
in v Bugojno.

Naš poveljnik je imel tudi tajne pismene ukaze pri sebi, katere
je razglasil še le, ko je prišel čas za to. Ko je bil utrdil Čardak, je
ukazal dne 20. vel. srpana opoldne, da se moramo pripraviti za odhod.
Pustivši vod pešcev in patrolo konjikov na Čardaku, je odrinil Štro¬
majer z drugimi oddelki nenadoma v Dolnji Vakuf, kamor je dospel
proti šesti uri popoldne in se utaboril na severni strani mesta. Tu je
vse ukrenil, kar je bilo za varstvo krdela potrebno, in potem se je v
spremstvu patrole napotil v mesto, da tam osebno pozve, kakšnega
mišljenja so prebivalci tega kraja danes, ko se je zvedelo, da je Sa¬
rajevo padlo. Doslej so Turki upali, da bodo premagali „gjaura“ pri
tem mestu in ga pognali, odkoder je prišel; a sedaj, ko jim je to
upanje splavalo po vodi, so morda drugačnih mislij. Pač res, zdaj so
bili Turki drugačnega mišljenja. Kajmakam in drugi so stotnika Štro¬
majerja in vojake z eh') prijazno sprejeli. Kajmakam je bil izobražen
človek ter je pozneje poveljnika in druge častnike v taboru posetil,
oziroma nam vrnil poset, Zagotavljal nam je, da so prebivalci mesta zdaj
jako mirni in da naj vojaki le brez skrbi občujejo z njimi. Poveljnik
se mu je zahvalil za pomirjenje ljudstva in za izrečeno vdanost, a zaupal
vendar ni popolnoma tem na videz mirnim razmeram. Vojake, ki so
hodili v mesto kupovat potrebnih stvarij, so spremljale vedno oboro¬
žene patrole.

Taborili smo blizu reke Vrbasa, iz katere je moštvo zajemalo vodo
za vse potrebe. Pipec je kmalu zapazil, da plavajo v tej vodi postavne
žlahtne ribe. Spomnil se je, da nosi za kapo iglo glavičko ali „knofelco“
še iz tistih časov, ko se je sovražnik „markiral“ samo z belimi trakovi.
Hitro naredi iz te iglice trnek, ga naveže na sukanec ali „cvirn“,
pritrdi vse na palico, natakne muho in poskusi svojo srečo. Nalovil
je v kratkem času deset velikih rib; čudil se je sam tej redki sreči, a
vzroka sprva vendar ni mogel najti ; na enkrat pa vzdigne palec, kakor
bi prisegal, in vzklikne: ,.Ej šent, da se tako dolgo nisem domislil!
Premagane so s Turki vred, zato so tako pohlevne in se dadd rade
ujeti.“ Pipec je izročil vse te ribe častniški kuhinji, kjer je sam skrbno
nadzoroval, kako so jih pekli. Za to izpremembo v hrani je prejel
poleg ustmene tudi zvenečo pohvalo.

Noč je pretekla mirno. Drugi dan 21. vel. srpana ob šesti uri
zjutraj smo se napotili proti Bugojnu.

Bugojno leži na levem bregu reke Vrbasa, 30 kilometrov od izvira
te vode oddaljeno, in šteje 1000 prebivalcev; izmed teh je približno
400 kristjanov. Dolina med Gornjim in Dolnjim Vakufom, v čigar
sredi leži Bugojno, je znana pod imenom „Skoplje“. Po tej dolini, ki

7 *

je ravno pri Bugojnu najbolj široka, se razprostirajo rodovitna polja
in vinogradi, ob straneh pa se le polagoma vzdigujejo zeleni holmci
in grički. Ta okolica se mi je zdela najlepša, kar sem jih videl v
Bosni. Prebivalci, ki se pečajo s poljedelstvom in z živinorejo, posebno
pa s konjerejo, so močni, čvrsti in zelo imoviti ter prebivajo v ličnih,
večinoma iz kamenja in opeke zidanih poslopjih, med tem ko stanujejo
Bošnjaki drugih manjših krajev v nizkih kočah, narejenih iz desak in
tramov, do srede ometanih s cestnini blatom, med katerim je namešanega
le malo apna in peska. Dostikrat smo tudi naleteli, posebno v selih,
oddaljenih od boljših potov, na koče, kojih stene so bile opletene s
protjem in pokrite s smrekovimi kožami. Tu je stanoval revni bosenski
težak skupno s svojo domačo živino in kuretino v enem in istem
prostoru ter kuhal in se grel pri ognju, ki ga je zakuril sredi bornega
stanovališča.

Bugojno z železniško postajo.

Danes vozi železnica iz Travnika skoz Komarpredor po visokih
mostih v Dolnji Vakuf, potem po skopeljski dolini do Bugojna in se
tu ustavlja. Da se podaljša ta proga do Aržana v Dalmaciji in se
zveže Bugojno z Jadranskim morjem, to je že sklenjena stvar; le
sredstva za zgradbo še niso dovoljena.

Bugojno se sme dandanes tudi ponašati z največjo rimskokatoliško
cerkvijo v celi Bosni. Ko se je 1. 1879. obhajala srebrna poroka pre¬
svetlega cesarja, je neki redovnik frančiškanskega samostana v Bugojnu
sprožil misel, da bi se sezidal tu velik hram božji. Nasvet je bil sprejet
in začelo se je nabirati po celem Avstro-Ogrskem in se tudi kmalu
toliko nabralo, da se je sezidala ta cerkev.

Bazen te cerkve in železniške postaje se je v Bugojnu sezidalo
še več zasebnih poslopij in vil po evropski zidavi.

101

Skopeljska dolina se proti severu vedno bolj zožuje. Ako korakaš
iz Bugojna proti Dolnjemu Vakufu, vidiš na levi strani trdnjavo Prušac,
ki je svoje dni najdalje kljubovala turškemu nasilstvu. Odtod imaš
prekrasen razgled v dolino potoka Plivnice (Koprivnice) in tam, kjer
se ta potok izteka v reko Vrbas, se začenja že mesto Dolnji Vakuf,
ki šteje 2000 prebivalcev, večinoma mohamedanske vere. Mesto leži
ob obeh straneh reke Vrbasa. Proti severovzhodu in severozapadu vodita
pota skoz sotesko, prvi črez Komarsedlo v Travnik, drugi ob Vrbasu v
Jajce. Okolica te doline je zelo slikovita in ima mnogo grajskih razvalin.

Dolnji Vakuf leži torej na začetku dveh sotesek. Že za časa
okupacije je bilo gibanje v tem mestu živahnejše nego v drugih, zakaj
mesto in okolica sta bogata, kupčija je zelo razvita in vrh tega so pro¬
metne črte jako ugodne. Dandanes prihaja železnica sem od treh stranij
in odhaja na tri strani. Na južni strani se razprostira obširni kolodvor,
pred njim pa vodi močen zidan most črez reko Vrbas.

Mesto ima več mošej, turško učilnico, vladno poslopje, a najlepša
izmed teh zgradeb je občinska šola.

*

Ko smo stali pred Bugojnom, nam je poveljnik še le povedal,
zakaj smo prišli sem. Vzrok našega prihoda je bil dvojen. Prvič smo
imeli nalogo, razorožiti Turke v tem mestu in okolici, drugič pokazati
ljudstvu, da je že avstrijska vojska tukaj gospodar. Pred razoroževanjem
se je zažugalo Turkom, da zapade vsak nagli sodbi, kdor se bi branil
oddati orožje ali ga celo skrival. Razoroževanje v Bugojnu se je izvršilo
mirno brez posebnih dogodkov. Dobili smo mnogo vsakovrstnega orožja,
posebno več dragocenih, s srebrom okovanih samokresov. To orožje
smo naložili na tovorno živino in jo mahnili nazaj v Dolnji Vakuf,
kjer smo prenočili in se drugo jutro zopet vrnili v svojo trdnjavo
na Čardak.

Kako hitro se izpreminjajo razmere v vojnem času, se je zopet
tu pokazalo. Nismo se še dobro ogreli na Čardaku, že smo se morali
dne 24. vel. srpana vrniti v Bugojno. Kaj je bilo neki temu vzrok? —
Po nesrečnem boju za vstaše pri Sarajevu so se Turki razkropili na
vse strani. Nekateri izmed njih so jo krenili proti Livnu ter so vzne¬
mirjali in k vstaji šuntali prebivalce okoli Bugojna in Kupreža. Ta
novica je došla v Travnik in na Čardak. Da se razkropijo te tolpe
in razorožijo prebivalci tamošnjih vasij, je odposlalo vrhovno povelj-
ništvo v to okolico iz Travnika nekoliko vojaških oddelkov s poveljem,
da naj postopajo porazumno z oddelkom na Čardaku, ki tudi odrine v
Bugojno. Na ta način smo dospeli 24. vel. srpana ob pol treh popoldne
zopet v Bugojno in se utaborili na severni strani tega mesta, kjer
smo ostali tri dni in odtod pozvedovali po vstaših in razoroževali
ljudstvo v okolici.

Očetje frančiškani tamošnjega samostana so nas hodili pridno v
tabor obiskovat in so nam šli povsod prijazno na roke. Včasi smo
jih tudi povabili na kosilo. Ob takih prilikah je imel Pipec vedno
dosti posla; nalovil je rib, včasi tudi rakov, nakupil piščet; zakaj čast
je bila tudi zanj, kadar so častniki dobro pogostili očete frančiškane.

102

Imenitno je bilo videti častitljive frančiškane sedeti poleg častnikov.
Obleka in orožje je bilo res različno, a misel in namen je bil le eden.
Oba gradita pot omiki v deželo duševne tmine, eden z mečem v roki,
drugi z gorečo besedo. Ker imata tedaj častnik in duhovnik skoro
isti namen, je tudi lahko umevno, da se ta dva poklica vedno po¬
zdravljata prijazno, kjerkoli se snideta.

Da se prenese to prijazno občevanje tudi v samostan, nas je
povabil gvardijan na čašo dalmatinca. Poveljnik je to povabilo rad
sprejel. Nadejal se je namreč, da ga bodo tam frančiškani laže poučili
o vstaških razmerah v Livnu, zakaj samostan v Bugojnu je bil v tesni
zvezi s samostanom v Gorici pri Livnu. Razume se samo ob sebi, da
se je stotnik Štromajer le z nekaterimi častniki odzval povabilu očetov

Dolnji Vakuf.

frančiškanov; drugi so morali biti za morebitne napade vedno pri¬
pravljeni. Našemu poveljniku je bil obed stranska stvar; jedel in pil
je le malo, a tem živahneje se je pogovarjal z očetom gvardijanom.
Uspeh tega živahnega pogovora je bil ta, da je Štromajer, prišedši
v tabor, spisal obsežno naznanilo na vrhovno poveljništvo v Trav¬
niku in ukazal, da se tabor močno zavaruje. Drugi častniki, ki niso
imeli toliko odgovornosti, so se zabavali izvrstno v družbi veselih re¬
dovnikov in srkali dalmatinsko kapljico. Ko sem prišel proti večeru
v tabor, sem si mislil: „Sv. Jernej me pa vendar rad ima, ker mi je
naklonil tako prijazno in veselo vezilo.“

Pred odhodom j'e prosil oče gvardijan poveljnika, naj mu izkaže
čast in prijaznost ter naj blagovoli priti drugi dan, v nedeljo, z drugim
delom svojih častnikov na obed v samostan, kar mn je stotnik pogojno
obljubil z zahvalnimi besedami.

103

Nedelja je sama na sebi najveselejši dan tedna; mislim, da imajo
tudi redovniki po samostanih na ta dan neko olajšavo. Tovariši, ki so se
vračali v nedeljo popoldne, so bili izredno veseli in niso mogli pre¬
hvaliti prijaznosti in gostoljubnosti, ki so jo uživali v tem samostanu.
Nisem jih zavidal, temveč bil sem vesel, da so se tudi oni malo raz¬
vedrili po napornem delu.

To nedeljo se je odzvalo povabilu na obed v samostanu tudi več
bugojnskih begov, na čelu jim knez. Vsekakor je bilo to nekaj nena¬
vadnega, da je sedel poleg frančiškana in avstrijskega častnika Turčin
in se z njim veselil in zabaval. S tem je bil gotovo položen temelj
za dobro soglasje med Turčinom in kristjanom. —

Po noči pred 26. velikim srpanom se je nekaj pripetilo, kar se
kranjskim fantom ne more šteti v čast. Tabor se je, kakor običajno,
zavaroval s poljskimi stražami.

Ker so se pojavile vstaške gruče okoli Kupreža, se je tem stražam
ostro naročilo, naj bodo še enkrat bolj pazljive in budne; nadzorni
častnik pa je dobil povelje, naj se po noči večkrat prepriča, ali res
bede in stražijo.

Bilo je po polnoči; mesec se začne kazati izza gor s svojim zad¬
njim krajcem, ko pride pregledovalni častnik k poljski straži št. 3.

Prizor ga je osupnil: Vse leži, vse mrtvo, puške pa so prislonjene
h grmu. Še le ko pride bliže, čuje smrčanje in spozna, da se vsa straža
ziblje v sladkem spanju. Da jim pokaže nevarnost še bolj živo, skrije
puške in potem vzbudi stražo.

Od zaspanosti pijani, so brleli kakor prismojena veša okoli sve-
tilnice in iskali puške, a našli so jih še le, ko jim je častnik pokazal
mesto, kjer so ležale. Opravičevali so se, da sami ne vedd, kako je
prišlo, da so vsi pospali. Prvi je zaspal poveljnik, za njim moštvo na
poljski straži in slednjič je tudi „vedeto“ posilil zaspanec.

Nadzorni častnik jim je predstavljal velikansko nesrečo, ki bi
bila lahko nastala iz te lahkomiselnosti. Pes je, da so bili vojaki že
sedem dnij na nogah in so opravljali trudapolno delo skoro noč in
dan, a vse to jih ni moglo opravičiti. Odgovornost je bila prevelika;
pregledovalni častnik je ni mogel prevzeti nase. Naznanil je ta slučaj
brezskrbnosti poveljniku Štromajerju, ki je zaukazal, da se mora na
mesto zanikarne straže odposlati takoj druga.

Dne 26. vel. srpana zjutraj zgodaj so stali grešniki pri raportu
ali sodbi.

Stotnik Štromajer je vprašal najprej poveljnika poljske straže,
ali se zaveda, da je storil hudodelstvo, ki se kaznuje s smrtjo, oziroma
z ječo od 5 do 10 let. Opravičeval se je, da se ne zaveda in da je
njega in njegove podložnike posilil zaspanec. Le z ozirom na izredno
trudapolno delo prejšnjih dnij in glede na to, da iz zanikarnosti ni
nastala nobena škoda, je stotnik razsodil, da se vsa straža drugim v
svarilni vzgled takoj priveže dve uri na telegrafske droge, ki so stali
ob cesti našega tabora. Poveljnika poljske straže, ki je bil podčastnik, bi
po predpisih ta kazen ne smela zadeti, a zavoljo pomanjkanja zaporov
in izrednih vojnih razmer je moral tudi on prestati to nečastno kazen,
tem bolj, ker je sam zakrivil pogrešek. —

104

Uspeh razoroževanja v bližnjih selih ni hil posebno velik, zakaj
tudi v teh krajih so ljudje oddali orožje prostovoljno že prej, a večje
uspehe so imeli oddelki, ki so razoroževali v Gornjem Vakufu in nje¬
govi okolici.

Dne 26. vel. srpana popoldne smo odrinili iz Bugojna v Dolnji
Vakuf in smo prenočili tam v že znanem taboru.

Drugi dan opoldne smo se vrnili na Čardak, kjer sta nas dne
28. vel. srpana rešili dve drugi stotniji.

Po devetdnevnem trudapolnem delu smo dospeli ob 9. uri zvečer
zopet v Travnik in tam oddali zaplenjeno turško orožje.

Ustavljeno prodiranje proti Livnu.

Kmalu potem, ko je prišel feldmaršallajtnant Virtemberg v Travnik,
je sklenil ekspedicijo proti Livnu. V tem podjetju naj hi ga podpirale
tudi čete v Dalmaciji. S tem smo si hoteli zagotoviti drugo dovozno
cesto od morja skoz Dalmacijo. Akoravno so se razmere na dovozni
črti od Save do Travnika izboljšale, odkar je major generalnega štaba
pl. Bola nadzoroval in proučil to črto, je bilo vendar želeti, da se poleg
tega nevarnega pota odpre še druga dovozna cesta. V ta namen je
prosilo poveljništvo VII. pehotne divizije pri 13. koru dovolitve, da sme
odriniti z drugo gorsko brigado proti Livnu in se polastiti tega mesta.

V nadi, da 13. kor ugodi tej prošnji, je bila druga gorska brigada
dne 20. vel. srpana že pripravljena za odhod proti Kopiti.

V to brigado so bili tedaj uvrščeni: pešpolk št. 17., deseti lovski
bataljon, ena gorska topničarska baterija, pol eskadrona konjikov in
druge potrebne pritikline. Kar se je pozneje štirim brigadam posrečilo,
to je hotel zdaj vojvoda Virtemberg izvršiti z eno samo brigado; iz
tega se zopet razvidi, kako neizrečeno je zaupal kranjskim fantom.

Ker se na to prošnjo vsled tedanjih bojnih razmer pri Sarajevu
ni takoj odgovorilo, je vojvoda Virtemberg samolastno zaukazal, da
brigadir nadvojvoda Ivan Salvator s svojo brigado nemudoma odrine
proti Livnu. O tej odredbi je izporočil 13. kornemu poveljništvu v
Sarajevu in vojaškemu vrhovnemu zapovedništvu v Zadru ter poprosil,
da bi se mu prva gorska brigada vrnila po osvojitvi mesta Sarajeva.

Nadvojvoda Ivan Salvator še ni bil prišel v Kopilo, kar pridirja
ulanec in mu izroči dve brzojavki iz Sarajeva. Prva se je glasila: „Po
vročem boju se nam je danes dne 19. vel. srpana ob 4. uri popoldne
posrečilo vzeti Sarajevo. Mnogo so trpeli vojaki, ker so si morali vhod
v mesto priboriti hišo za hišo.“ O drugi brzojavki nadvojvoda ni iz-
pregovoril niti besedice. Pozneje smo zvedeli, da'13. korno poveljništvo
ni dovolilo ekspedicije proti Livnu zaradi pomanjkanja vojakov. Po¬
sadka v Travniku bi se bila preveč zmanjšala in to bi utegnilo imeti
slabe nasledke; prva gorska brigada pa se tudi ni mogla vrniti, ker
so jo še potrebovali v Sarajevu. Čakati je bilo tedaj treba pomoči in
potrpeti, da pride 36. pehotna brigada v Banjaluko.

Nadvojvoda Ivan Salvator je prenočil v Kopili in se vrnil drugi
dan z glavno četo v Travnik.

105

Da bi pa ekspedicija vsaj nekaj zalegla, je odposlal posamezne
oddelke v vasi in sela, ki ležijo zahodno od dovozne ceste, ter jim
ukazal, naj razorožijo prebivalce teh naselbin.

Večji oddelek je odrinil v Bugojno in se zvezal s pol bataljonom,
ki je stal v  pod vodstvom stotnika Štromajerja in ta dan dospel v Bu¬
gojno s Čardaka. Manjši oddelek je korakal skoz Ramsko v Han-
Kompanjo in se vrnil še le 22. vel. srpana v Travnik.

Ker se ekspedicija proti Livnu ni izvršila in ker se je bilo še
vedno bati napada od te strani, se je Travnik utrdil in okopi (šance)
zasedli po pehotnih in topničarskih oddelkih. Okopi so povzročali našim
fantom mnogo truda in napornega dela.

Po dovršeni utrdbi je hodil vsak dan po en bataljon na prednje
straže. Vojaki so v tej službi mnogo trpeli; večkrat jili je pral dež
noč in dan, menažo so dobivali še le ob štirih popoldne, kadar so se
vrnili domov, zakaj te straže so stale precej daleč zunaj mesta.

V okolico zahodno od Bugojna so se pošiljali večkrat oddelki na
ogled in razoroževanje. Dne 4. kimavca je ta služba zadela 5. stotnijo.
Na težavnem potu je pešec Jaka Marčun iz Male Loke št. 2. v kam¬
niškem okraju zbolel in zaostal. Črez nekoliko dnij ga je patrola 10.
lovskega bataljona našla mrtvega. Naj so bile razmere kakoršnekoli.
vendar je bilo in ostane neodpustno, da je poveljnik pustil bolnega
vojaka brez vsake pomoči.

Razoroževanje v Gornjem Vakufu.

Da se razoroži Gornji Vakuf, se je odposlal dne 24. vel. srpana
3. bataljon 17. pešpolka. Bataljon je korakal po najkrajši gorski poti
in prišel v dveh dneh iz Travnika v Gornji Vakuf. Tovorna živina se
je pa morala pomikati po ovinku skoz Dolnji Vakuf in Bugojno. Ra¬
čunski narednik Vončina 10. stotnije, ki je bil poveljnik temu pratežu,
je prišel brez vseh zaprek pravočasno za bataljonom. V Gornjem Vakufu
je bil ta oddelek sprejet s pravo turško prijaznostjo in popolno vdanostjo.
Brez ugovora so Turki prodajali drva, slamo, meso in druge potreb¬
ščine, samo o oddaji orožja niso hoteli prav nič slišati. Izgovarjali so se,
da so vstaši vzeli vse orožje s seboj, ko so se vračali proti Sarajevu.

Gornji Vakuf je precej velika, bogata vas; prebivalci so večinoma
mohamedanske vere, v okolici pa bivajo kristjani.

Tedanji stotnik Drenik pripoveduje približno tako-le o tem raz-
oroževanju: „Bataljon se je utaboril na zahodni strani te vasi; okoličani
so nas v taboru pogostoma obiskovali, posebno zaupljivi so bili knezi
(župani), ki so nam prodajali sadje, mleko, maslo in med.

Taborili smo že dva dni in Turki so nam oddali še le par po¬
lomljenih nerabnih pušek in samokresov; položaj je postajal torej že
zeld nepriležen.

Begi in knezi so nam zagotavljali, da vstaši teh nerabnih pušek
in samokresov zato niso vzeli s seboj, ker jih niso mogli rabiti.

Ker se mi je zdela taka trditev neverjetna, sem izpraševal može
in dečke, ki so hodili v tabor, kam je prešlo orožje; saj nam je vendar
znano, da se je več Turkov iz Gornjega Vakufa borilo proti nam.

Starejši možje so se ogibali jasnega odgovora ter so odgovarjali
jako previdno, a petnajstletni deček, ki mi je ponujal v košarici zelo
lep med, ki sem ga tudi kupil in prav dobro plačal z bleščečimi deseti¬
cami, mi je odločno povedal, ko sva bila sama, da ne dobimo nikakor-
šnega orožja, če bi tudi še 14 dnij čakali nanje. Mohamedanci ga zato
ne dadb iz rok, ker mislijo še streljati na vas. Vaš največji nasprotnik
je posestnik one velike kule (deček mi pokaže poslopje, 2 kilometra
oddaljeno na severozapadni strani te vasi); kar reče ta, storijo vsi;
on ima gotovo tudi orožje, ker se je bojeval zoper vas. Prosim, ne izdaj
me, da sem ti povedal to. Zagotovil sem mu, da bom molčal, in kazal
sem se, kakor da mi ni prav nič za njegovo izpovedbo.

Gornji Vakuf.

Bataljonski poveljnik je bil v zadregi; na prostovoljno oddajo
orožja ni mogel več računati. Moral bi torej natanko preiskati vse
hiše in druga poslopja, ali pa se vrniti s praznimi rokami; to bi bilo
sramotno, uspeh preiskave pa dvomljiv.

Jaz sem bil mnenja, da se vrnemo takoj, ali pa da začnemo resno
in odločno nastopati. Poslopja bi se morala preiskati drugo za drugim,
posestniki pa bi se morali postaviti med preiskovanjem pod vojaško
varstvo. Ponudil sem se poskusiti takoj to delo v eni tistih kul. ki
so stale okoli nas.

Bataljonski poveljnik je v to privolil. Uro po menaži je 10. stot¬
nija odkorakala proti tisti kuli, ki mi jo je bil pokazal mladi Bošnjak.

107

Peterim patrolam, ki so obkolile to kulo, sem zapovedal, da ne smejo
nikogar izpustiti; ostala stotnija pa se je postavila pred kulo. Posestnik,
še mlad Turčin, je mirno stal pred hišo. Vprašam ga, je li on gospodar
in posestnik te hiše. Ko mi je to pritrdil, sem mu rekel: „Prišli smo.
da preiščemo hišo in se prepričamo, se li nahaja orožje v tvoji hiši
ali ne. Znano ti je, da se tisti, ki skriva orožje in ga ne odda na
zahtevo vojaškega poveljništva, kaznuje z večletno ječo, po okolnostih
pa se tudi lahko ustreli."

Turčin odgovori nato: „Gospodine, jaz nimam orožja in drugi
moji ljudje tudi ne. Če pa nameravaš preiskati mojo hišo, potem
dovoli, da odvedem prej svoje žene.“

„Ti se zdaj ne smeš ganiti," mu zapovem, „ampak ostani pri
meni tako dolgo, da izvršimo preiskavo. Pokliči vse svoje ljudi in potem
naroči enemu izmed njih, naj ti odvede žene na ono mesto, ki se ti
zdi za nje pripravno; mi se ga bomo ogibali. Ko preiščemo hišo, se
žene zopet lahko preselijo v svoje stanovanje, a črte patrol, ki stoje
okoli in okoli hiše, pa tvoje žene ne smejo prestopiti."

Zgodilo se je, kakor sem ukazal. Glasen stok in jok žen in otrok je
bil začetek preiskovanja; potem so se vsi zbrali v vrtni lopi za hišo.
Nato sem ukazal prinesti vse orodje, kakor krampe, lopate, žage, se¬
kire, ter poklical tri podčastnike, dal vsakemu štiri pešce, kramp,
lopato in sekiro, odkazal vsakemu teh oddelkov prostor, katerega
mora preiskati, in zapovedal, da se morajo odpreti vse skrinje, miz-
nice itd. Pri vsakem oddelku je bil navzočen po en domačin. Gospodar
je postajal bled ter hotel nekaj govoriti, a se je vendar premagoval.

Po petih minutah prinese eden preiskavajočih podčastnikov lepo
puško in vrečico streliva ter mi pokaže okno one izbe, v kateri je
našel puško pod tlemi, ki so jih privzdignili vojaki.

Ta najdba mi je zadostovala. Kekel sem posestniku: „Ti si moj
ujetnik; kdo ve, kdaj in ali še sploh vidiš svojo hišo in rodbino; uredi
svoje stvari, ker ti pojdeš z nami."

Turek, popolnoma vdan v usodo, je izročil hišno gospodarstvo
sorodniku ter se potem poslovil od svoje rodbine. Zbral sem nato
stotnijo, vzel Turčina kot ujetnika s seboj ter odkorakal. V taboru
sem oddal Turčina glavni straži in vojak z nabito puško ga je stražil.

Novica o preiskavi in o ujetem begu se je kakor blisk razširila
po vsej vasi. Še tisti dan so Turčini začeli prostovoljno oddajati orožje;
prinašali so nam puške vsake vrste, nove, stare, samokrese, handžare,
sablje itd. Oddaja je trajala do pozne noči in še drugi dan dopoldne.

Da se dobro zavarujemo, smo postavili po noči okoli cele vasi
straže in patrole ter vas popolnoma obkolili. Iz vasi, kjer ni bilo
prej po izjavi Turčinov drugega orožja razen par polomljenih pušek, so
nam nanosili tega blaga toliko, da smo obložili z njim 8 vozov.

Nazaj v Travnik nismo krenili po gorski poti,^ po kateri smo
prišli, ampak po cesti skoz Bugojno, Dolnji Vakut in (Jardak.

Nesrečni beg je prenašal svoje trpljenje, ki si ga je sam naklonil,
s čudovito vdanostjo. V Travniku smo ga izročili divizijskemu voja¬
škemu sodišču, ki ga je obsodilo v triletno težko ječo, a pozneje je
bil pomiloščen."

108

Zvečer tega dne se je utaboril in prenočil tretji bataljon zahodno
od Bugojna. Prebivalci tega mesta so nam donašali radovoljno drv,
slame, mesa in sočivja. Fantje so veselo kuhali in pekli jarce. Z orožjem
obložene vozove je varovala glavna straža, petero bataljonovih konj
pa je bilo privezanih vzadi za častniškimi ležišči, kakor je predpisano.

Noč je bila črna, bataljon je spal razen straž spanje pravičnega.
Kmalu po polnoči pa se zasliši znamenje za „alarm“ (klic pod orožje),
ki se je vedno in močno ponavljal. Vse skoči po koncu in natanko se
čuje peketanje konj. Poveljnik 10. stotnije je šel oblečen k počitku.
Skočivši po koncu, ni videl nič, natanko pa slišal konjsko peketanje.
Ljudje so bili zmešani, poveljnik jim zakliče: „Časa ni, da bi se obla¬
čili; oblečen ali ne, puške in torbice v roke!“

Povelje se je še precej dobro izvršilo, mnogo mož je stalo bosih
v vrsti. Poveljnik pokliče večkrat konjskega slugo, a zastonj; slednjič
se vendar oglasi in pravi: „G-ospod stotnik, ponižno javim, da ni nič;
a vsi konji so se odvezali in dirjajo sem in tja.“ In tako je tudi bilo.
Poveljnik glavne straže je mislil, da se bliža četa jezdecev in nas
hoče napasti; zato je ukazal trobiti pod orožje (alarm).

Konji so se sami povrnili in privezali so jih bolje. Patrole, ki
so se odposlale v okolico, so se kmalu vrnile in izporočile, da niso
našle nič sumljivega. V eni uri se je vse pomirilo in bataljon je zopet
pospal. Sreča pa je bila, da so konji dirjali zunaj tabora, zakaj v taboru
so stale puške z nasajenimi bodali.

Najdeni komis.

Dne d. vel. srpana popoldne se je VII. pehotna divizija napotila
iz Varcar-Vakufa proti Jajcu. Od 5. do 6. vel. srpana je stala 10. stot¬
nija na glavni straži v taboru omenjene divizije, ki se je v resnici
skrčila na dva pešpolka in en lovski bataljon. Služba na tej straži
je bila po noči zelo mučna; neprenehoma so se odpošiljale patrole in
le nekaterim ljudem pri stotniji se je dovolilo spati nekaj ur. Na našo
srečo smo imeli dovolj kave pri sebi; v neki kraški dolinici se je
kuhala celo noč črna kava, sicer bi bili vojaki onemogli, ker je bila
stotnija celi dan na nogah, se bojevala in takoj po menaži prevzela
službo na glavni straži.

Kruha ni bilo več; vozovi, ki so ga vozili za nami, so zaostali
in niso mogli dohiteti divizije niti dne 5., niti 6. vel. srpana.

Dne 6. vel. srpana proti večeru smo se, kakor že znano, napotili
proti Jajcu. Deseta stotnija, ki je prišla iz glavne straže, je imela
jedva toliko časa, da je skuhala menažo še pred odhodom.

Pri vasi Jezero smo počivali; nihče ni smel odložiti puške. Po¬
nočna hoja nas je zelč utrudila in nam skrčila želodce; jesti niti
grižljaja ni bilo dobiti, a vode je bilo dosti. Zjutraj dne 7. vel. srpana
smo korakali dalje. Hoja je bila neprijetna, na desni je bilo jezero,
na levi skalovite visoke stene. Deseta stotnija je korakala na čelu,
med bataljoni so bili večji presledki.

Poveljnik 10. stotnije, ki je hodil peš 50 korakov pred stotnijo
s tremi ordonancami, pripoveduje takd-le: „Naša četa je bila molčeča

109

in poparjena, češ, kadar je život zmučen in želodec prazen, gre
Židana volja rakom žvižgat.

Hipoma sta pridirjala dva ulanca mimo mene in že od daleč
vpila, da neseta naznanilo divizij onarju. Priznati moram, drugih mislij
nisem bil nego: „Bes vaju lopi; sedita na konju in jesta!“ Jezdeca
sta bila dve sto korakov oddaljena, ko zapazim, da je eden nekaj iz¬
gubil, a tega ni zapazil, temveč dirjal dalje. Ko pridem do izgubljene
stvari, vidim, da je zavita v papir, jo poberem, odprem in v svoje naj¬
večje veselje najdem pol hleba komisa. Mislim, da bi me kup zlata
ne bil mogel tako razveseliti, kakor ta kruh. Vendar sem rekel, revček
ulanček bo svoj komis zelo pogrešal. Eden izmed treh ordonanc
pa zavrne zvito in hitro: „Gospod stotnik, res je eden ulancev izgubil
komis, a drugi ga še ima. Ulanca si torej lahko kruh razdelita, mi
vsi pa nimamo nič.“ Razumel sem kratek migljaj, in ker se ni bilo
bati, da se ulanec povrne iskat svoj izgubljeni kruh, sem pripravil za
vsak slučaj svetel goldinar, s katerim sem hotel jezdeca odškodovati,
ter sem potem komis razdelil v 4 enake dele; vsaka ordonanca je
dobila en kos in meni je ostal zadnji del.

Duhoviti vojak, ki me je zapeljal v pregreho, pa me je tolažil,
rekoč: »Gospod stotnik, glede na to, da smo tako lačni, naj vam Bog
Oče odpusti ta greh !“ Zopet je bil ta junak tako zvit, da je zvrnil
vso odgovornost ndme.“

Nakupovanje živeža v Dolnjem Vakufu.

Dne 3. kimavca je začelo v Travniku primanjkovati živeža za
konje in drugo živino; ker takrat še ni bilo zalagateljev, je bilo treba
krme preskrbeti potom rekvizicije, t. j. prisiljeno odjemanje živil proti
plačilu ali potrdilu. Kje je pa iskati, ker je okoli Travnika in tistih
mest, kjer so nastavljeni vojaki, krma že pošla? Vrbasova dolina je
bogata s temi pridelki; tja torej pojde rekvizicija. Tri sto tovornih
konj broječa kolona je že pripravljena za odhod in tudi intendant ali
oskrbniški uradnik je željno pričakoval odhoda s torbo, z bankovci
napolnjeno. Za varstveni izprevod te neoborožene konjske trume se je
odločila zopet druga stotnija, ki je odrinila ob 11. uri dopoldne proti
Dolnjemu Vakufu pod poveljstvom nadporočnika Lukanca, morda zato,
ker ji je bila pot že dobro znana.

Pot, po kateri se je pomikalo to pratežno krdelo, vodi večinoma
med gorami, torej v soteski ali defileju, in je mestoma tako ozka. da
konji niso mogli hoditi vštric, ampak drug za drugim; zato se je kolona
kakor harmonika zdaj skrajšala, zdaj tako razpotegnila, da je bila
1200 korakov dolga. In tako kolono v tako nevarnem zemljišču naj
zavaruje ena sama stotnija! Kako se vendar lotiti tega težavnega
početja, da bi imelo v slučaju napada vsaj nekaj uspeha? Stotnija
se je razdelila v več delov. Spredaj, vzadi in na straneh so korakali
večji oddelki, manjši so se pa razdelili v kolono, oddaljeni 100 korakov
drug od drugega. Tako razdeljeni smo korakali v največjem dežju po
polžki poti celili 8 ur, dospeli proti večeru v Dolnji Vakuf in prenočili
tam v znanem taboru. Intendant je šel takoj po prihodu pod varstvom

vojaškega oddelka v mesto in okolico in je zahteval toliko ovsa, koruze
in sena, kolikor smo vsega potrebovali. Dolnjevakufčani so nas že
poznali in vedeli, da vse pošteno plačamo; zatč so bili jako prijazni.
Tudi to pot so prejeli lep denar. Intendant jim je izplačal 8000 gld.

Po noči nas je dež pošteno močil; nihče ni zatisnil očesa. Še le
proti jutru so se oblaki razšli, posijalo je gorko solnce in nas počasi
sušilo. Dne 4. kimavca opoldne smo obložili tovorno živino, potem
odrinili in dospeli po znani poti proti večeru na Čardak, kjer smo pre¬
nočili. Drugi dan ob 10. uri dopoldne smo prišli zopet v Travnik, vsi
izmučeni in oslabljeni zaradi težavnih potov in pomanjkljive hrane.
Da se stotnija zopet okrepča in popravi škodo, katero je trpela na
obleki (obuvalu) in orožju, se ji je dovolil en dan počitka.

Dne 4. kimavca je dospelo od 3. gorske brigade iz Banjaluke na
VH. pehotno divizijo brzojavno poročilo, da primanjkuje oddelkom, ki
se bojujejo pri Ključu, streliva in denarja. Da se odpošljejo te potreb¬
ščine, je bilo treba zopet srčnega moža za spremstvo.

Divizijonar je dobro poznal svoje ljudi; zato mu ni bilo težko,
postaviti na čelo te ekspedicije poveljnika, o katerem je bil prepričan,
da bi do zadnjega izdihljaja branil izročeno mu blago, ako bi bilo treba,

Hrabri stotnik Slivnik je dobil povelje, naj prevzame 120 konj,
obloženih s strelivom in denarnico (kašo), naj koraka hitro proti Ključu
in se tam udeleži boja.

Slivnika, ki je dne 4. kimavca ob treh zjutraj odkorakal, je vodil
neki kristjan po stranskih bližnjih potih. Stotnija, ki je med potjo le
toliko časa počivala, da si je skuhala kosilo, je dospela proti deseti
uri po noči v Jajce in tam prenočila. Drugi dan ob osmih dopoldne
se je Slivnik napotil proti Varcar-Vakufu, kamor je dospel po peti uri
popoldne. Tam je vsled izpremenjenega ukaza izročil strelivo m dvajset
tisoč goldinarjev denarja poveljniku oddelka 53. pešpolka, ki se je tu
nahajal, in se tako srečno iznebil velike skrbi in odgovornosti.

Dne 6. kimavca se je Slivnik povrnil in dospel proti poldnevu v
Jezero. Bošnjaki so se obračali takrat vedno in povsod, kjer jim je
bilo treba pomoči in rešitve do naših vojakov. Tako sta prišla tudi
v Jezero dva Bošnjaka, oče in sin, prosit stotnika Slivnika, naj jima
pripomore, da dobita nazaj vole, ki so jih jima odgnali hajduki.

Oddelku kranjskih fantov, ki so se prostovoljno oglasili za ta lov,
se je posrečilo rešiti vole in ujeti razvpitega hajduka. Ko so vojaki
tega zločinca privedli v selo, so jih burno pozdravili prebivalci, katerim
je ta hajduk učinil že mnogo zla. Vsak se je hotel maščevati nad
njim; matere so mu pljuvale v obraz, ker jim je pomoril sine, kmetje
so ga hoteli pobiti s koli, ker jim je pokradel čredo. Sreča za hajduka
je bila, da je stotnija kmalu nato odkorakala proti Jajcu in vzela
zločinca s seboj. V Jajcu je Slivnik zopet prenočil ter se napotil drugi
dan proti Travniku. Na poti med Jajcem in Travnikom je hajduk po¬
skusil uiti, a krogle, ki jih je poslala straža za njim, so ga tako
dobro zadele, da se je takoj zgrudil in izdihnil svojo grešno dušo.
Kranjski fantje so izkopali z lopaticami ob cesti jamo, ga položili
vanjo in ga zagrebli, potem pa so korakali dalje proti Travniku, kamor
so dospeli ob desetih po noči.

Drugi lov na Omer bega v Doglodu.

Omenil sem že na drugem mestu, da nam je stotnik Stojan pre¬
skrbel v Travniku stanovališče v prejšnjih turških haremih. Častniki
prvega bataljona so stanovali v precej velikih turških hišah. Seveda
tako velike niso bile, da bi hil imel vsak častnik svojo sobo, a na vsak
način smo stanovali tukaj priležneje in ugodneje, nego prej v turški
vojašnici. Pogrešali smo sicer domačih postelj, a v obstoječih razmerah
smo bili slednjič tudi zadovoljni, da je imel vsak svoj kot, kjer si je
dal urediti svoje ležišče po turškem običaju. Iz zabojev, v katerih smo
prejemali suhar, so nam narejali vojaški mizarji stolce in mize, a po¬
stelj iz teh kratkih desek ni bilo mogoče napraviti; ležali smo torej po
turško, sedeli, jedli in pisali po domače, ker se nam noge niso hotele
tako sključevati, kakor Turkom, ki so tega vajeni že od mladih nog.

Dne 7. kimavca so šli častniki prvega bataljona 17. pešpolka k
počitku v veseli nadi, da se bodo, ker je drugi dan praznik, odpočili
od napornega truda, ki so ga imeli v minulem tednu. Samo eden izmed
njih, in sicer bataljonski poveljnik Kerček, je vedel, da so naredili
račun brez krčmarja. Kerček je vzbudil dne 8. kimavca ob dveh po
noči vse častnike svojega bataljona in jim zaukazal, naj gredd k svojim
stotnijam in naj moštvo vzbude po tihem; kuharji naj hitro skuhajo
zajutrk, moštvo pa se naj opravi, ker odrinemo ob polštirih zjutraj.
Kam? tega ni povedal major nikomur.

Ob napovedanem času je stal bataljon za odhod pripravljen. Major
pride, poleg njega pa je stal neki Bošnjak, naš kažipot. Tudi pred
odhodom ni povedal major nobeni živi duši, kam da gremo in kakšno
nalogo da imamo, temveč je ostro zaukazal, da ne sme nihče govoriti
na potu ali na kak drug način delati hrupa. Ko smo korakali skoz
mesto, je bila še tema in vladala je povsod grobna tišina; še psi so
kakor na povelje utihnili. Noč nas je vzela; nihče razen vrhovnega
poveljnika in njegovega pribočnika ni vedel, kam smo izginili. Stopali
smo molče hitrejšega koraka nego po navadi proti severovzhodu. Ko
je izšlo solnce, smo imeli Travnik že daleč za hrbtom in potili smo
se, da se je kar kadilo od nas. Zato nismo nič kaj prijazno pozdravili
te nebeške zvezde na sinjem nebu; zakaj v takih okoliščinah smo si
želeli le hladila; senca pod sivimi oblaki bi nam bila ta 'dan ljubša
nego solnce. Korakali smo po težavnem, včasi brezpotnem zemljišču s
hriba v dolino in zopet v hrib; nihče ni vedel kam, samo majorju
Kerčku se je bralo na obrazu, da ga muči neka skrb; bal se je, da pride
prepozno. Na čelu kolone nam je svetil z vzgledom. Vse dušne in
telesne moči smo morali napeti, da smo ga dohajali, zakaj lahkih nog
je preplezal najstrmejše skale, kakor Zlatorog na Triglavu. Solnce na
nebu se je pomikalo proti poldnevu in pripekalo vedno huje in huje.
Nekaterim vojakom je zmanjkovalo moči. Prvi kratki počitek po osem¬
urni težavni hoji v dolini in zadnji požirek iz čutare jih je zopet malo
pokrepčal; potem pa hajdi naprej na goro, na strme vrhe, kamor jih
kliče dolžnost, češ, morda bo potem konec trpljenja. Upanje takrat ni
varalo vojakov; prelaz teh strmih pečin je bil zadnji in najgorkejši
naskok, ki se je brez izgub posrečil popolnoma. Dospevši na vrh Jeze-

112

račke planine smo bili že skoro poplačani za ves trud; imeli smo
namreč krasen razgled črez vrhove vitkih smrek v Kuličko dolino.

Major Kerček je dal tukaj bataljonu eno uro počitka. Poklical
je častnike k sebi in jim še le zdaj povedal namen tega podjetja.
Govoril je približno tak6-le: „Naš kažipot nas pelje v vas Doglod. do
katere imamo še pol ure in v kateri je Omer beg skrit. Znano je, da
je ta zločinec zavratno ubil in oropal laškega konzula Lovrenca Pe-
roda, ko se je vračal iz Kima na svoje mesto v Sarajevo; znano je
dalje, da je s svojo četo, katero je vodil, učinil mnogo zla, podpihoval
mirne prebivalce, celo kristjane k vstaji in izvršil še več takih zlo¬
činov; za njegovo glavo je obljubljenih 200 cekinov. Naš bataljon bo
obkolil vas na južni in zahodni, en bataljon 79. pešpolka, ki pride iz
Vranduka, pa na severni in vzhodni strani. Prva, tretja in četrta
stotnija morajo zemljišče na označenih straneh tako zapreti in zava¬
rovati, da še miš ne bo mogla smukniti črez črto, druga stotnija pa
koraka v bojni črti v vas in preišče vse prostore v Omerjevi hiši.
oziroma v vseh turških poslopjih. Vse to se mora zgoditi po tihem na
znamenje, katero bom dal, ko dospemo v obližje Dogloda.“

Zdaj smo še le vedeli, pri čem da smo; zdaj nam je bilo vse
jasno. Nekateri so mislili, da sta za gonjo in lov enega človeka dva
bataljona preveč, a kakor se je pozneje pokazalo, bilo nas je še premalo.

Vas Doglod leži na severovzhodni strani Travnika v kotlini med
Jezeračko, Vučjo in Veljo planino, in sicer že skoro na dnu pobočja
Jezeraeke planine. Obronki ali bregovi so obrastli z gostim drevjem,
zato tudi vasi prej ne vidiš, dokler ne stopiš vanjo. Zračna črta iried
Travnikom in Doglodom znaša 25 kilometrov, a potnik potrebuje zaradi
slabih potov in težavnega zemljišča pač 8 dobrih ur do tja. V tem
skritem, Slovenec bi rekel z deskami zaplankanam kraju je imel Omer
beg svoje poletno stanovališče, kjer se je čutil precej varnega in pač ni
mislil, da ga bodo tudi tukaj počastili avstrijski vojaki s svojim obiskom.

Ko sem po razglasu naše naloge počival v senci, sem slišal, da
se je Pipec pogovarjal s svojim tovarišem tako'-le: „Jože, ali veš,
kakšen dan imamo danes?“ — ..Ej, kaj bi ne vedel? Tako vroč dan
je danes, da sem še zdaj od samega potenja ves moker . 11  — „To je že
res, a današnji dan je za te in morda tudi za me še drugega pomena / 1
— „Za me takega pomena, kakor vsak drugi dan / 1  „Jaz pa pravim,
da ne,“ zavrne Pipec, nekoliko že nevoljen. „Le poglej to dolino, ali
ni podobna Tuhinjski, katero si lansko leto ob tem času, ko smo šli
k Novi Štifti na božjo pot in smo na Kremenu počivali, prvikrat videl
in občudoval ?“ — „Kaj praviš, Pipec, da je danes mali šmaren ?“

„Pa še celi dan; ali se ne spominjaš več, Jože, da si lansko leto na
ta dan Srakarjevi Polonici na Kremenu obetal večno zvestobo in zlate
gore?“ — „Kaj pa ti, Pipec, ali si mar že pozabil na zlate gradove,
katere si zagotavljal Možinovi Franici ? Pipec, verjami mi, da si danes
res lahko prisluživa nekaj zlata . 11  — „Na kakšen način ? 11  — „Nisi
li slišal, kaj je major pravil častnikom ? 11  — „Kako bom slišal, ker je
bil daleč proč in ker je tako tiho govoril ? 11  — „.Taz sem pa vse slišal
in zvedel, da gremo zopet tistega ,umrlega 1  bega lovit. Ali Pipec, ti
veš, da nisem neumen, pa tega vendar ne razumem, kako se naj ujame

113

Poročnik Jernej Andrejka išče Omer bega v turškem haremu.

umrli beg. 44  — „Jože, ti nisi dobro slišal, saj se ne pravi ,umrli, 4  ampak
,Omer‘ beg in ta še živi." — „Naj bo živ ali mrtev, za njegovo glavo
obetajo 200 cekinov in te morava midva danes zaslužiti, da bova mogla
potem vsaj nekoliko to izpolniti, kar sva obljubila Polonici in Franici
na Kremenu, kjer smo skupaj občudovali krasno Tuhinjsko dolino. 44

Slovenski fantje. 8

114

Daljnji razgovor jima je pretrgala poveljka: Naprej!

Pred odhodom se je razglasila naloga tudi moštvu, in da izpraz¬
nimo kozarec trpljenja do dna, se napotimo potem dalje. Prišedši do
roba vasi, smo na dano znamenje bataljonskega poveljnika izvršili,
kar nam je bilo že prej ukazano. Tri stotnije so obkolile Doglod, druga
kompanija pa je planila v vas in se združila z vojaki 79. pešpolka, ki
so od druge strani pridrli v selo.

Prebivalci, ki so videli v tem zapuščenem kraju prvikrat avstrijske
vojake, so se zeld prestrašili našega prihoda. Pospevši s svojim vodom
pred Omerjevo hišo, vprašam najprej starca, ki je slonel pri vratih,
ali je Omer beg doma. „Odšel je zarana.“ — „Kam?“ — „Gospodine,
tega ne morem vedeti,“ odgovori starec. Razume se, da smo navzlic
temu odgovoru natanko preiskali ne le stanovanje Omerjevo, temveč
vse hiše v celi vasi, kajti Turki so bili s tem zločincem porazumljeni;
misel, da je skrit, je bila torej opravičena. Preiskava se je vršila
gladko; le neki bogat beg se je obotavljal odpreti svoj harem, a s tem
me je še le opozoril, da bi v tej sobi utegnil biti zaprt ptiček, ki ga
iščemo. Obotavljanje mu ni nič pomagalo. Postavil sem 4 vojake, med
temi tudi Jožeta, Pipčevega prijatelja, pred vrata in Turčinu zažugal,
naj prostovoljno odpre in pokaže, kaj ima v sobi, sicer bodo vojaki
šiloma vlomili vrata. To je pomagalo. Vdal se je, a le pogojno. Samo
meni hoče pokazati harem, a vojaki naj stopijo v stran. To se zgodi.
Dve v haljo zaviti osebi stojita pred menoj, ena majhna, druga velika,
plečata, kakor Omer beg. Mislil sem, da že imam pravega ptička, ker
doslej še nisem videl v Bosni tako velike, krepke ženske. Težko je
bilo zdaj moje stališče. Kako priti do zanesljivih dokazov, da pod haljo
;res ni skrit Omer beg. Turkinjo v obraz pogledati, je po turškem za¬
konu vsakemu prepovedano razen soprogu in sorodnikom. Pojasnil sem
begu, zakaj lahko mislim, da tiči pod haljo Omer beg; torej naj pre¬
dgovori zlepa svojo ženo, da se odkrije. Po dolgem pregovarjanju se je
to zgodilo. Osupel sem stal pred njo. Štela je najbrž kakih 28 let;
imela je črne oči, črne lase, pravilen nos, prekrasno izrezane ustnice,
iz belimi ravnimi zobmi. Podolgasto obličje je bilo zagorelo. Ves obraz
je bil sicer lep in prikupljiv, a s tem še nikakor ni bilo dokazano, da
je to res žensko obličje, toliko manj, ker Omer bega nisem osebno
poznal, niti videl njegove slike. Stališče je postalo skrajno težavno.
Ženske ostanejo vedno ženske, pa naj bodo Turkinje ali pa Slovenke;
v nevarnih slučajih pogodejo vedno pravo, ako le hočejo. Kakor slučajno
je razgrnila gornjo haljo in zdaj mi je bilo jasno, da ne tiči v njej
Omer beg. Tudi Pipec, ki je hodil vedno blizu mene in vse to videl,
je proti tovarišu obrnjen vzkliknil, rekoč: „Jože, cekini so že spet
splavali po vodi; idimo! Ženska je!“

Po natančni preiskavi cele vasi smo bili prepričani, da nam je
ptiček zopet ušel. Mogla mu je že huda presti, da je pustil svojega
osedlanega belca v selu in zbežal peš pred našim prihodom v gore.

Umevno je, da se nam je poleg gonje na Omer bega tudi zaukazalo
razorožiti prebivalce in vzeti vsakega s seboj, pri katerem zasačimo
orožje. Pri treh begih sem našel mnogo orožja in streliva, ki je bilo
zakopano v žitu na kašti. Razume se, da so morali ti begi iti z menoj.

115

Ko sem se tedaj pozno popoldne vračal, obložen z orožjem vsakršne
vrste, s svojim vodom in s tremi Turki, so nekateri mislili, da sem
ujel Omer bega in so mi že od daleč častitali. Majaje z glavo, sem
odklonil prezgodnje častitke in opozoril, da so se zmotili.

Ker se je začelo že mračiti in so bili ljudje tudi zelo trudni,
smo se utaborili na vzhodni strani Dogloda in tam prenočili. Kosilo
in večerjo za ta dan je nosil vsak vojak s seboj v majhni kositrski
škatlici. Zvečer so si vojaki z maloštevilnimi kosci mesa podražili
malo želodec, potem legli na trda tla in trudni od hoje sladko zaspali.
Ujeti Turčini pa so sedeli po turški navadi vso noč okoli taborskega
ognja in pušili čibulc; bati se jim pa ni bilo ničesar, ker sta bedela
pri njih vedno dva varuha z nataknjenimi bodali in nabitimi puškami.

Po mirni noči smo se drugo jutro ob 6. uri vrnili v Travnik,
kamor smo dospeli še le zvečer ob polosmih.

Bosenske češplje.

Svetovno znane in zelo imenitne so bosenske češplje ali slive,
kakor jih nazivljejo Bošnjaki. Leta 1878. je to sadje v Bosni zeld
rodilo; drevesa so se šibila pod težo božjega daru. Bosenske češplje
so mnogo debelejše in tudi okusnejše nego naše. Le približno take
slive, kakoršne so bosenske, sem videl in pokušal na Kranjskem samo v
Zlatem polju nad Brdom pri Lukovici; tam je prava zemlja in lega
za češplje, a žal, da se tega tamošnji prebivalci premalo zavedajo in
da pe nadomeščajo vedno starega češpljevega drevja, ki izumira, z
mladim, in tako jim splava precejšnji dohodek po vodi.

Našim kranjskim fantom, ki so snažili obleko, čistili orožje in
opravljali druga domača dela navadno na vrtih, so visele te slastne
slive nad glavami. Treba je bilo le iztegniti roko in želodec bi bil
marsikdaj potolažen, a tega niso smeli storiti; zakaj ostro je bilo pre¬
povedano samolastno trgati slive. Pa saj jim tega tudi ni bilo treba,
ker so jim Bošnjaki prodajali češplje zelo po ceni. Za polno kapo sliv
so plačevali naši vojaki samo dva krajcarja.

Bilo je dne 12. kimavca. Pipec je moral iti z menoj na prednje
straže. Vedel je, da se bo dolgočasil. S čim naj si preganja danes
dolgčas? Prebivalci v Travniku so še precej prijazni, njegovim tova¬
rišem ne režejo več glav, torej se tudi njemu ni treba več pečati z
vešali. Danes se hoče kratkočasiti na prednjih stražah z bosenskimi
slivami. Kupil je torej za 6 krajcarjev tri polne kape češpelj in jih
vzel s seboj v torbici na prednje straže.

Na zelenem, golem hribčku je stal precej prostoren šator, ki je
bil zgrajen za poveljnika iz svežih listnatih vej; na severni strani se
ga je pa dotikal manjši šator za slugo.

Videl in slišal sem, kako si je Pipec preganjal čas z bosenskimi
slivami. Vzel je premišljeno eno češpljo za drugo v roke ter je na tihem
sam s seboj modroval: „Vse drugačne so tukaj češplje, kakor pri nas;
pri nas so podolgaste, tukaj skoro okrogle in debele kakor kurja jajca;
no tako debele ravno niso, a debelejše pa gotovo kakor golobja!“

8 *

116

Med tem razmišljanjem je držal slivo
s palcem in kazalcem v desni roki in jo
zadovoljno ogledoval, nadaljujoč: „Oj kako
,je lepo višnjevo nad ah njen a, kako se lahko
in krhko prekrhne, kako zlahka odskoči
jedro in kako mi gre to zlatorumeno sladko
ineso v slast, vse drugače nego doma."

Tako je jemal in prekuhaval eno slivo
za drugo in koščice so odskakovale na vse
strani tako dolgo, da je bila torbica prazna.

Pipec: Oj kako je lepo višnjevo
nadahnjena!

Nasledki te zabave so se hitro pojavili.
Pipec je postajal vedno bolj nemiren; začel
je vzdihovati in proti večeru celd blesti:
„Zdaj še le razumem kaplanovo besedo o
zapeljivem mesu; kako sladko se mi je sme¬
jalo, kako gladko zdrčavalo po grlu, in zdaj,
ko je notri, se punta in me bo morda še
umorilo ! Oj kako mi je hudo, kako me duši,
oj umrl bom, umrl! Janez, golobje, ki jih
imam domh, so tvoji, cekin pa, ki sem ga
prihranil v Bosni, pa daj Možinovi Franici,
da ga bo imela za spomin. Umrl bom, z

Bogom, Franica, z Bogom, Kremen, z Bogom, Tuhinjska dolina in Nova
Štifta; nič več se ne bomo videli, z Bogom!“

To Pipčevo vzdihovanje me izvabi, da stopim k njemu in ga
vprašam, kaj se mu je pripetilo. „Zel6 mi je hudo, kar napenja me;
umrl bom, umrl, gospod poročnik!“

„Kaj ste pa vendar zaužili, da vas napenja?"

„Nekaj češpelj sem pojedel, a mislim, da mi niso škodovale, ker
so bile tako slastne, tako imenitno sladke."

„ Koliko ste jih pa vendar poruČali ?“

„Samo tri polne kape, gospod poročnik!"

„Veste, Pipec, to je pa bilo res malo preveč; ravno te vam delajo
nadlego v želodcu; le potolažite se, bo kmalu bolje!"

Vrnil sem se v šator, vzel iz torbice neko stvar, ki se pri umi¬
vanju težko pogreša, napravil penasto pijačo in ukazal Pipcu, da jo
naj precej zaužije.

Malo ga je poščegetalo po grlu in želodcu in precej potem je, ker
ga ni več napenjalo, laže dihal. Zdravilo, katero sem hranil tudi v
torbici in ga je on nato použil, mu je pa pomirilo in popravilo popol¬
noma želodec.

Pipec je bil po tej kratki in resni bolezni nekoliko oslabljen, a
mirno spanje po noči ga je zopet tako pokrepčalo, da je bil drugi dan
čil in čvrst. Za pomoč se mi je primerno zahvalil in mi od tega dne
naprej v zdravstvenih stvareh bolj zaupal nego zdravniku.

Senica.

Pešpolk feldcajgm. barona Vebra štev. 22 *

Boj pri Banjaluki.

Ko se je bil feldmaršallajtnant vojvoda Virtemberg dne 3. vel.
srpana napotil s sedmo pehotno divizijo proti Jajcu in Travniku, je
pustil poveljnika 3. gorske brigade generalnega majorja Samca s peš¬
polkom feldcajgmojstra barona Vebra št. 22. za posadko v Banjaluki;
53. pešpolk, ki je tudi spadal k tej brigadi, pa se je priklopil začasno
2. gorski brigadi.

Pešpolk št. 22. je bival pred okupacijo v Gorici, dne 15. malega
srpana se je odpeljai skoz Ljubljano v Sisek, korakal potem iz Siska
skoz Popovačo, Lipovljane in Oklicane v Staro Gradiško, se tam pre¬
peljal dne 29. mal. srpana črez Savo in prvi stopil na turško zemljo.

Dne 14. velikega srpana so bile od tega polka v resnici le štiri
stotnije v Banjaluki, vsi drugi oddelki so opravljali naporno službo
zunaj tega mesta.

S to maloštevilno posadko je Samec sprva vzorno vzdrževal red,
a že v nekaterih dneh se je začelo govoriti o nemirih, ki so se po¬
javili v Krajini, in o nezadovoljnežih, ki so rogovilili po mestu. Samec
je takoj izprevidel, da se bo nekaj skuhalo; zato je, čuteč se presla¬
bega, poprosil za slučaj napada pomoči. Generalno poveljništvo v Zagrebu

* Ko so odkrili spom.enik velike cesarice Marije Terezije na Dunaju, je pre¬
svetli cesar odredil vsled armadnega povelja od dne 13. velikega travna I. 1888., da
se naj ta polk odslej za naprej imenuje po prezaslnžnem feldmaršalu grofu Laciju
(Lacy), čigar ime je imel ta polk že prej od leta 1758. do Lacijeve smrti (1. 1801.);
feldcajgmojster baron Veber pa je bil lastnik tega polka že od 1. 1871.; polk ima torej
in bo'imel do Vebrove smrti dva imetnika, Lacy je prvi, Veber pa drugi.

118

mu je dovolilo polovico baterije in dve stotniji pehote od pešpolka feld-
maršallajtnanta barona Veclarja št. 16. Ta mala pomoč je odkorakala
dne 13. vel. srpana iz Stare Gradiške proti Banjaluki.

Med tem je Samec skrbel neprenehoma za varnost. Nobeno gi¬
banje vstašev mu ni ostalo prikrito; ni se mu bilo torej bati, da ga
bodo Turki prehiteli in dobili nepripravljenega. Razrušeni grad je
hitro nekoliko popravil in ga zasedel z dvema stotnijama (2. in 8.);
drugi oddelki, ki so bili še v mestu, so se utaborili na planem, da so
se mogli takoj, ako bi bilo treba, postaviti v bran. Žalibože, da je
Samec preveč razcepil svoje moči in ni mogel niti zadostno zavarovati
vojaške bolnišnice na severni strani mesta.

Stotnik Kovačevič, poveljnik 10. stotnije, je videl dne 12. velikega
srpana s prednje straže pri Seračici, da se tam vstaši pripravljajo za
napad; stotnik Gerig je izporočil, da se večji vstaški oddelki pomikajo
skoz Bistrico proti Banjaluki, kristjani pa so izjavili, da tisoč vstašev
koraka od Broncenega Majdana proti banjaluškemu mestu.

Vsled teh poročil je korakala dne 14. velikega srpana zjutraj
7. stotnija v Seračico tamošnji posadki na pomoč, a predno je dospela
tja, se je moral stotnik Kovačevič že umakniti; kajti 3000 mož močna
vstaška četa je prihrula proti njemu. Ker je Kovačevič razvidel, da
proti tej tolpi nič ne opravi, se je začel korak za korakom umikati
proti vojašnici in je s tem preprečil, da ga vstaši niso obkolili in zajeli.

Sedmo stotnijo, ki je šla Kovačeviču na pomoč, je napadla tropa
turških konjikov v soteski Cerkvenega potoka, a ta pogumna stotnija
pod vodstvom prehrabrega stotnika Dreslerja se je z velikim trudom
slednjič le rešila iz te velike zadrege, se obrnila potem proti severu
in od ondod uspešno streljala na oddelek turških konjikov, ki je drevil
neustavljivo proti Banjaluki.

Kmalu potem, ko se je ta stotnija otresla turških konjikov, jo je
napadla premočna vstaška pehotna četa. Pri tej priliki je padel, zadet
v čelo, stotnik Dresler in poročnik Gajer; mnogo moštva je bilo ubi¬
tega in ranjenega, drugi pa so se razkropili; še le uro pozneje je
major Puti zbral razkropljence in jih zopet peljal v ljuti boj blizu
banjaluškega kolodvora.

Druga tropa vstašev, ki se je pomikala z 2000 moži od južno-
zapadne strani proti Gornjemu Šeherju, je napadla stražo (2 voda
1. stotnije), še predno se je začelo daniti, ter jo razkropila. Poročnik
Valon, poveljnik straže, je bil težko ranjen in je 36 ur ležal v gozdu
oslabljen, brez pomoči, brez jedi in pijače. Kakor po naključbi so mu
prišli pratežni vojaki blizu; le-te je s strelom iz svojega samokresa opo¬
zoril nase in bil tako čudovito rešen grozne smrti.

Vzadi za Valonovo stražo je 20. pijonirska stotnija ob tem času
začela popravljati cesto. Poročnik Peter Drozdovski je šel malo naprej
in pri tej priliki videl, kaj se je Valonovi straži pripetilo. Pijonirji
so nato delo ustavili, orodje spravili in se hoteli vrniti v Banjaluko,
a ko so prišli blizu Gornjega Šeherja, so jih začeli vstaši pozdravljati
s kroglami. Stotnija se je razvila v sotesld reke Vrbasa, kjer je bila
v jako neugodnem položaju; vsak trenutek bi jo bil lahko obkolil so¬
vražnik in uničil do zadnjega moža. Ker je bil izhod premočno zaseden

1.19

in stotnija preslaba, da bi prodrla sovražno bojno črto, se je vrnila
in korakala proti jugu, kjer je naletela na razkropljene oddelke 3. stot¬
nije 22. pešpolka in pozneje na 17. pijonirsko stotnijo, ki je še delala
na cesti.

*

* *

V Banjaluki je med tem boj divjal že na več krajih. V vojašnici
ob reki Vrbasu, kjer je bil nastanjen tudi brigadni štab, se je mislilo,
ko so se culi prvi streli, da so se priplazili le nekateri vstaši v mesto.
Zato je brigadir Samec odposlal 4. stotnijo proti mestu, da se ti preženejo.

Vsled tega ukaza je stotnik Derin vdrl s poročnikom Kozarča-
ninom, kadetom Baldom in 216 moži ob šesti uri zjutraj v severni
del mesta. Stotnija se je kmalu zamotala v krvavi poulični boj, kate¬
rega se je udeležilo vse mohamedansko ljudstvo. Vse hiše so bile za¬
sedene, vsaka se je morala posebej vzeti, vrata so se razbijala s
pušknim kopitom in Turčini prebadali z bodalom.

Stotnik Derin, ki je imel prejeto povelje vedno pred očmi, je
ukazal poročniku Kozarčaninu, da se naj priplazi skoz vrte vstalem
za hrbet. Izvršujoč to povelje, je moral ta častnik več vrtov in poslopij,
ki so bila zasedena, naskočiti. Krvavo ruvanje se prične. Mnogo Turkov
je padlo, a tudi marsikateri naših se je zgrudil. Kozarčanin sam je
bil težko ranjen.

Derinova stotnija je bila od vseli stranij obkoljena. Mož se bojuje
proti možu; sablja, handžar, revolver, pištola, bodalo in kopito puške
delujejo, da je groza. Že se meša krščanska kri z mohamedansko, a
pogumna četrta stotnija se ne umakne.

„Naprej, za menoj!“ kliče stotnik Derin. „Urd!“ odgovarjajo po¬
gumni vojaki in udrihajo po turških bučah, kar najbolj morejo. Vodnika
Bartuco in Romej, desetnika Jurjevič in Gerbac, frajtar Župar in pešci
Bajc, Štrukel in Kevič. ki so med pogumnimi najhrabrejši, prebadajo,
koljejo na vseh straneh; a kaj je peščica junakov proti tisoč zagri¬
zenim vstašem.

„ Gospod kapitan — čuvajte se! “ zakliče pešec Varivoda in v
istem trenutku razkolje bučo Turčinu, ki je drevil z handžarom in
pištolo proti stotniku. Ta pešec in desetnik Šiškovič sta posvetila
napadalcu z bodalom na drugi svet in tako rešila življenje svojemu
stotniku. Marsikateri naših vojakov se je zgrudil, njih število se je
manjšalo, vedno več je prihajalo Turčinov.

Stotnik Derin ve, da mora biti uničen, a vendar se le za korak
ne gane; slednjič si je priboril z naskokom hišo, pobil sovražnika in
zopet zagradil vhod. Tukaj se je hotel braniti, a upanje ga je, žali-
bože, varalo. Stene te hiše, ki so bile iz ilovice zidane, so bile kmalu
podobne situ in hipoma nastane tudi plamen v prvem nadstropju in
se dviga proti podstrešju. Vstaš, ki je bil skrit v peči, je polil slamo
in drugo orodje s petrolejem in ga potem zažgal. Razume se, da so
ga naši za ta čin takoj kaznovali s smrtjo.

Derin je moral zdaj zapustiti tudi to slabo zavetišče. Imel je
samo še 13 mož; med temi je bilo šest težko ranjenih, ki so mu le
z velikim trudom sledili. Dva sta kmalu omedlela. Da ju zavarujejo

120

Pred 10. uro 30 min.: = naše pešstotnije, - baterija. Vstaši — ob 8. uri zjutraj.
Po 10. uri 30 „ — „ „

Merilo: 1 cm  = 500 korakov.

UL-

pred nečloveškim mučenjem, so ju skrili v sod in le z ednajstimi
vojaki je dospel stotnik Derin ob pol eni popoldne v grad. Nekaj
vojakov se je vrnilo v vojašnico in se tam zopet junaško bojevalo.

Izgube so bile velike. Stotnija je imela 21 mrtvecev, 22 ranjencev.
Poročnik Kozarčanin, ki je bil težko ranjen, se ima zahvaliti za rešitev
od gotove smrti človekoljubnosti turškega zdravnika, ki mu je preskrbel
bošnjaško obleko, da ga sovražnik ni spoznal.

121

Strašno je bilo videti mrliče; vse obleke oropani, so bili podobni
bolj grdi spaki brez udov, kakor pa človeškemu truplu. Kadetu Baldu
in naredniku Variniju se je še dobro izšlo; njima so bile glave odse¬
kane z handžarom.

Z velikim hrupom in vriščem in z Alah-klici so prihruli vstaši
od Gornjega Šeherja v mesto. Ena tolpa teh se je spopadla s kom-
panijo stotnika Derina in druga je drevila proti gradu.

Položaj posadke na gradu je bil zel<3 nevaren. Ta grad, ki leži
na severovzhodni strani mesta, je zidan v štiriogelniku in ga je tedaj
obdajalo razrušeno zidovje; tri metre globok jarek je oviral, da ga
vstaši niso mogli naskočiti. Znotranji prostori so se porabljali za vo¬
jašnico in za različne shrambe; na nasipu je stalo trideset zarjavelih
topov s polomljenimi podstavki ali lafetami.

*

* *

Za časa, ko so vstaši prihruli v mesto, je stala sama 2. stotnija
na gradu, pozneje je prišla tudi 8. Po nasipu so se razdelili vojaki, na
katere so vstaši po divje streljali s streh in s stolpa (minareta) velike
mošeje; pozneje so tudi petkrat ustrelili s topom, ki je stal v Dolnjem
Šeherju, in trikrat zadeli; slednjič pa so morali top vendarle popustiti,
ker so jim naši strelci postrelili vse vojake, ki so stregli topovom.

Med tem se je nabrala na južni strani grada velika množica
vstašev, ki je hotela na tem slabo utrjenem mestu večkrat vdreti v
grad, a naši so jih potisnili vsekdar s krvavimi buticami nazaj; pa
tudi vrste naših hrabrih bojevnikov so postajale vedno redkejše; po¬
sebno jim je povzročilo streljanje s stolpa mnogo škode. Major Mori-
nari je bil torej primoran postaviti v bojno črto celo malo bolne,
trobentače, bobnarje, pratežne vojake in častniške sluge. Ob pol ednajsti
uri je bil tukaj najhujši boj. Zdaj se ponudi prostovoljno malo bolehni
desetnik Mazgon in prosi, naj se mu dovoli streljati s topom. To se
mu je kaj rado dovolilo. Z živio-klici so odprli pogumni primorski
vojaki shrambe in privedli strelivo. Mazgon je top nabil, natanko
nameril in tako dobro zadel, da so Turčini takoj zapustili svoj minaret.
Položaj naših vojakov na gradu je bil navzlic temu še vedno zelb
nevaren. Ubitih in ranjenih je bilo zmeraj več, med njimi tudi vojaški
zdravnik doktor Laska, ki je bil težko ranjen na spodnjem životu, ko
je druge obvezoval.

Strelivo je pohajalo, posadka pešala v dolgem boju, dasiravno jo
je krepil major Morinari, ko je boj nekoliko ponehal.

Proti dvema popoldne so pa začeli vstaši zopet streljati iz Dol¬
njega Šeherja na grad. Da se preženejo, sta se zagnala poročnika
Herceg in Sudaš, vsak z enim vodom nanje; s tem neustrašenim po¬
stopanjem sta zapodila vstaše v beg in naredila mir v Dolnjem Šeherju.
Vstaši so zdaj bežali v gore, kar so mogli. Mnogo jih je bilo pri tej
priliki ubitih, še več pa ujetih. Herceg jim je hotel slediti, a major
Morinari mu je ukazal se vrniti. Ob pol štirih je dospel Herceg zopet
na grad in s seboj privedel za poroka Omara Fežljo efendijo in pa
ravnatelja telegrafskega urada Djeniča bega. Grad je bil rešen!

*

* *

122

Največja nevarnost pa je pretila bolnišnici, ki se je nahajala v
neki hiši onega predmestja, kjer so stanovali kristjani. V tej bolnici
je ležalo 150 bolnih in ranjenih vojakov; med ranjenci je bil tudi
vstaš, ki je vpil in vabil tovariše vstaše, da naj pridejo v bolnico
davit gjavra. Turčini so jeli takoj streljati skoz okna v bolnišnico;
bolniki so se skrivali za posteljami. Trije zdravniki in sanitetno moštvo
so pričakovali naskok pri zaprtih vratih, držeč v eni roki samokres,
v drugi steklenico s strupom, ki bi ga bili izpili v slučaju, ko bi bili
ranjeni in bi jih hoteli Turki mučiti.

Po odhodu 4. stotnije v mesto se je nahajalo v vojašnici, oziroma
pred njo 175 pešcev, 30 konjikov, nekaj pijonirjev, pratežnih vojakov,
častniških slug, godcev, pekov in bolnikov.

Ko je generalni major Samec zvedel, da se 10. stotnija pod vod¬
stvom stotnika Kovačeviča korak za korakom umika proti vojašnici,
je zaukazal, da se 3. stotnija, dva voda 1. stotnije in pijonirski vod ob
robu planjave razvijejo tako v bojno črto, da bodo gledali proti hišam
v Han-Pošiču. Širokost bojne črte, ki jo je zavzelo teh sedem vodov,
je znašala 1600 korakov. Ta širokost je bila zaradi enake vstaške
bojne črte potrebna. Za zaslombo ali reservo je ostal štabni vod 79. peš¬
polka v vojašnici. Levo krilo so podkrepili pozneje vojaki 4. stotnije,
ki so se vrnili iz Banjaluke.

Desnemu krilu je zapovedoval stotnik Gerbič, središču stotnik
Vagner, levemu krilu nadporočnik Kaznačič; tudi polkovni in provi-
jantni častnik nadporočnik Vendramin in bataljonski pribočnik Rojs
sta zapovedovala v bojni črti.

Vstaši so zasedli ob 8. uri dopoldne cesto pri Han-Pošiču do fran¬
čiškanskega samostana in pa severno stran mesta ter so izkušali ob¬
koliti našo bojno črto. Streljali so mnogo, a zadeli k naši veliki sreči
prav malo.

Navzlic temu je bil položaj zelo nevaren, zakaj naši so imeli prav
blizu za hrbtom reko Vrbas; ko bi bil naskočil le en oddelek vstašev
našo slabo in redko zasedeno bojno črto, bi bila ta kmalu potisnjena
v reko Vrbas in popolnoma uničena, ker ta voda je tu nad tri metre
globoka in se torej ne d& prebresti.

Tudi je že primanjkovalo streliva. Mnogo vojakov je postrelilo
več nego 150 patron, puškne cevi so bile tako vroče, da jih vojaki
niso mogli držati v roki, in vrh tega je bila še strašanska vročina.

Položaj je bil res obupen. Polkovnik Janški,* ki ga ljudje še po¬
znali niso, ker je prevzel polkovno poveljništvo še le v ognju, je jahal
za bojno črto in bil ranjen v hrbet, a navzlic temu je vztrajal do
konca boja, osrčeval vojake in jim obetal, da pride kmalu pomoč.

Hladnokrvnost polkovnikova je mnogo vplivala na vojake; to je bilo
že nekaj, a ljudje so želeli pomoči takoj, toda pred ednajsto uro ne
more priti; do onega časa se mora torej vztrajati v bojni črti. „Zmag'a
ali poguba !* 1

* Prejšnji polkovnik Avgust Volkart je na potu nevarno zbolel in je moral za¬
ostati v Lipovljanah.

123

Pratežni vojaki so utrjevali vojašnico, sluge, peki, godci, bolniki
so zgrabili puške ubitih in ranjenih vojakov in streljali z njimi, kajti
treba je bilo rešiti čast avstrijskega orožja in življenje.

Še cel<3 oskrbni akcesist Godnik in vsekdar veseli in dovtipni

Boj pri Banjaluki dne 14. velikega srpana 1878. Poročnik Ren reši s svojimi topovi posadko tega mesta.

124

asistentni zdravnik v reservi doktor Pij pl. Gravisi sta hrabro in uspešno
streljala.

„Bravo, doktor!' 1  mu je zaklical polkovnik, ko je predrznega vstaša
z veselim dovtipom in še boljšim strelom poslal k Mohamedu na ve¬
čerjo. To je povzročilo mnogo smeha in bodrilo ljudi, da so dobro,
da, prav dobro in prav varčno streljali.

Vendar vse junaštvo male čete ne more nič izdati proti številu
vstašev, ki se vedno množe. Naše desno krilo se je začelo nekako
pomikati nazaj. Ritmojster Luks ga je podkrepil s svojimi ulanci. Ali
res ni rešitve iz tega strašnega položaja?

*

* *

Veseli doktor je povedal ravno neko šaljivo, a to pot je ni nihče
slišal, kajti hipoma — manjkalo je pet minut do devete ure dopoldne
— se zasliši zamolkel pok iz topa in kmalu se pokaže belosivkasti
dim med vejami zelenega drevja, potem še en pok ura! „To so naši
topničarji!“

Za trenutek potihne na obeh straneh streljanje.

„Kako more topničarstvo biti že tu?" se vpraša brigadir, a zdaj
ni bilo časa, se posluževati karte in meriti; glavna stvar je bila ta,
da je artilerija dospela, in to se je zgodilo tak6-le:

Dne 13. vel srpana je polovica baterije, katero je vodil poročnik
Ren, ter 17. in 18. stotnija 16. pešpolka pod vodstvom stotnika pl.
Vabererja dospela pozno zvečer v Maglaj, da tam prenoči in se drugi
dan ob 7. uri zjutraj napoti v Banjaluko. Ko je stotnik Priča ob dveh
po noči prejel povelje od svojega brigadirja, da naj odrine nemudoma
s polovico stotnije v Prijakovce, je stotnik pl. Vaberer takoj spoznal,
da se v Banjaluki nekaj kuha; zaradi tega je uro odhoda izpremenil
in ukazal, da morajo biti oddelki že ob pol štirih zjutraj pripravljeni
za odhod. Ta izprememba je imela pač neizmerne nasledke.

Ob sedmi uri je imela kolona še samo štiri kilometre do Banja¬
luke. Tu je zvedela po begunih, da so Banjaluko napadle premočne
vstaške čete in da je položaj cesarske vojske zelo nevaren.

Poročnik Ren ni dosti premišljal, kaj mu je storiti, temveč je
takoj ukazal, da naj zasede postrežno moštvo in sedem pešcev vozove;
sam si je izposodil konja od ulanca in dirjal brez varstva proti Banja¬
luki; stotniji pa sta mu sledili, kar najhitreje sta mogli.

En kilometer pred Banjaluko so konji opešali; pa kar konji niso
mogli zmagati, to so storili topničarji sami; privedli so topove do
kraja, ki je bil še 2000 korakov oddaljen od Banjaluke. Tam so hitro
sneli topove in tako mojstrsko namerili, da je prva bomba zadela
tropo vstašev pred bolnišnico ravno v tem trenutku, ko so jo hoteli
napasti. Mnogo Turkov je takoj obležalo na mestu, drugi pa so se
razkropili. Bolnišnica je bila rešena. Zdaj je padal strel za strelom v
vstaške čete pred gradom in vojašnico. Nekateri vstaši so bili tako
predrzni, da so se zagnali na topove in so jih hoteli vzeti, a poročnik
Ren jih je začel obdelovati s kartečami (bomba, ki ima mnogo malih
krogel v sebi). Te so predrzneže podirale, kakor bi žel pšenico, in jih
tako oplašile, da so hitro zbežali in se poskrili v koruzi.

125

Polkovnik Janški je pridirjal k Renu in ga poučil v imenu bri¬
gadirja o bojnem položaju, ob enem pa je vod ulancev prevzel topni¬
čarje v svoje varstvo. Hipoma spoznavši najboljše stališče za topove,
se je poročnik Ren vgnezdil s svojimi štirimi topovi na levi strani
ceste blizu oddelka stotnika Gerbiča.

Ritmojster Luks je popisal pozneje mirnost, hladnokrvnost in
spretnost, s katero je vodil Ren svoj oddelek v najhujšem sovražnem
ognju, in slednjič rekel: „I)a se ni ravnal po topničarskem pravilu,
ki veleva, da se mora sprva streljati koncentrično (t. j. na eno mesto),
ampak je razdelil svoj strašni ogenj na vse strani, to je bila njegova
zasluga/ 1

*

*

Na povelje polkovnika Janškega je stotnik pl. Vaberer prodiral
z 18. stotnijo proti Han-Pošiču in s 17. proti levemu sovražnemu krilu
poleg frančiškanskega samostana.

Vabererjevi oddelki in Gerbičevi roji, pod poveljstvom polkovnika,
so s pomočjo baterije, ki je samostan in prizidek užgala s svojim stre¬
ljanjem, potisnili kmalu nazaj sovražno levo krilo, in ko se je ob 11. uri
hipoma prikazal major Puti pri Motiki, so se vstaši spustili v divji
beg proti Han-Pošiču in Novi Varoši.

Neustrašeno postopanje polkovnika Janškega in majorja Putija
je povzročilo, da sta mogla zdaj napadoma postopati tudi stotnika
Kovačevič in Vagner proti Novi Varoši.

Na levem krilu je bil nadporočnik Kaznačič težko ranjen in
na njegovo mesto je stopil nadporočnik Vendramin. Da bi prodrl skupno
z nadporočnikom pl. Sarako do gradu, je pogumno naskočil sovražnika,
ki je stal ob robu na vzhodni strani mesta. Saraki se je posrečilo se
priplaziti poleg reke na grad, Vendramin pa je naletel na hud odpor;
zatč je brigadir, ki ni hotel tratiti svojih močij, ukazal, da se levo
krilo povrne in vzame na muho vstaše na vzhodnem robu mesta.

Topovi so neprenehoma streljali na vstaške čete pri Novi Varoši
s takim uspehom, da je Turčin popolnoma opustil misel napadnega
postopanja, a se je toliko bolj trdovratno branil. Dokler stoji zastava
s polmesecem, se Turčin ne sme umakniti, sicer izgubi svoj raj. Stotnika
Vagner in Kovačevič sta olajšala Tur činu pridobitev raja s tem, da
sta jim odvzela štiri zastave, med temi veliko krvnordečo Hasana bega
Čekiča. „Naprej!“ ukaže zdaj major Puti. Trobarji dadb glasno zveneče
znamenje za naskok, krepek „ur<i“ vojakov Veclarjevega in Vebrovega
pešpolka zaori in vstaši beže, kar najhitreje morejo, proti dolinici
Cerkvenega potoka; tja jim je baterija poslala za slovo še nekoliko
šrapnelov.

Ob eni uri popoldne je bila zmaga naša.

Le na vzhodni strani mesta se je še branila četa zagrizenih
vstašev, katero so naši naskočili z bodali. Vstaši so vrgli orožje proč,
a bežali niso; meže in križanih rok so se dali postreljati, rekoč:
„Kismet, kismet (usoda, usoda)! 11  Drugi vstaši so bežali v gore, a tja
jih zasledovati ni kazalo, ker je pehoti in topničarstvu pošlo strelivo
in vrh tega so bili vojaki skrajno zmučeni in utrujeni.

126

V Banjaluki je torej bojni hrup potihnil; ker pa nov napad ni
bil izključen, so bile čete vso noč pripravljene za boj.

Še le zvečer se je moglo razvideti, koliko in kakšne žrtve je
zahteval ta boj. Na naši strani je stalo v boju 1894 mož in 65 konjikov;
od teh je bilo 46 mož mrtvih, 117 ranjenih in 8 mož se je izgubilo,
kateri zadnji se smejo gotovo prištevati mrtvecem. Med častniki so bili
ubiti: stotnik Dresler, poročnik Gajer, kadeta Vajgert in Baldo ter
34 mož. Lahko ranjeni so bili: polkovnik Janški, poročnik Rupnik in
Pavalec; težko: nadporočnik Kaznačič, poročnika Valon in Kozarčanin,
polkovni zdravnik dr. Laska in 89 mož, izmed katerih je marsikdo
pozneje umrl. Oskrbni akcesist Godnik, ki se je tudi pogumno udeležil
boja, je našel pred vojašnico junaško smrt; krogla ga je zadela v glavo
v največjo žalost neveste, ki jo je zapustil v Trstu.

*

Zanimivi so podatki o porabljenem strelivu.

Vojaki, približno 300 mož, so v bojni črti pred vojašnico postre-
ljali razen svojega še vse reservno strelivo drugih stotnij. Baterija
je ustrelila 201 krat.

Tudi vstaši so vodili s seboj gorske topove in jim z znamenji
na rog zapovedovali; iz tega se razvidi, da so bili med njimi tudi pravi
turški vojaki.

Izgube vstašev, ki so stali pod vodstvom bega Hasana Čekiča iz
Samskega mostu, so nam neznane, zakaj vsakega mrtveca in ranjenca
so takoj odnesli in pokopali; v Banjaluki se je pozneje našlo in po¬
kopalo samo 35 turških mrličev, a najmanj trikrat toliko so jih za¬
grebli že prej.

Zaplenilo se je mnogo orožja, štiri zastave, kakor že prej omenjeno,
in ujelo dokaj vstašev, med njimi več begov. Ujetnike, katerim se
krivda ni mogla dokazati, so pozneje izpustili.

Ta vroči boj, v katerem je bilo izvršiti eno najtežjih nalog vojnega
življenja in v katerem se je bojevalo le malo število naših vojakov
proti šestim tisočinam vstašev, nam kaže, koliko premore za boj dobro
izobražena in neustrašena četa in izkušeno vodstvo. Ako bi se pri¬
morski Slovenci in Slovani ne bili tako pogumno držali in bi pomoč
iz Stare Gradiške ne bila prišla v pravem času, posadka v Banjaluki
bi bila poražena in vsa VII. pehotna divizija v Travniku bi bila prišla
v velikansko zadrego in stisko.

O tem boju in zmagi se je takoj zvečer izporočilo vojaški pisarni
presvetlega cesarja, feldcajgmojstru Filipoviču in feldmaršallajtnantu
Virtembergu. Laskava so bila priznanja in častitke, ki so dohajale od
mnogovrstnih stranij. Presvetli cesar pa je podelil onim, ki so se v
boju pri Banjaluki izkazali izredno pogumne, naslednje odlike:

Poročnik Ren je dobil red železne krone 3. vrste z vojno deko¬
racijo, vsled katere odlike je postal vitez z Vrbasa.

Zaslužni vojaški križ z vojno dekoracijo so si priborili: polkovnik
Ludovik Janški, stotnik Štefan Derin, nadporočniki Tone Kaznačič,
Emerik pl. Saraka, Andrej Pavalec, Pavel Karlevša in poročnik Ko¬
zarčanin.

127

Najvišje polivale so bili deležni: stotnika Tone Gerig in Janez
Dresler f, nadporočnik Dragotin Vendramin, poročniki Dragotin Valon,
Janez Dobravc, Makso Bruner in Julij Gajer f; asistentni zdravnik
dr. Pij pl. Gravisi pa je dobil zlati zaslužni križ.

Srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste so si priborili: vodnik Ni¬
kolaj Bilogerič, pešec Mate Bašič, trobar Ivan Tokič 1. stotnije; vodnik
Jože Bortuco, desetnika Mato Varivoda in Dragotin Šiškovič 4.; pešca
Mijo Kneževič in Peter Solič 7. in narednik ter poljski orožnik Lu-
dovik Brandmajer 9. stotnije.

S srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste so bili odlikovani: narednik
Tone Slivar, desetnika Štefan Probija in Filip Marunica, pešci Andrej
Crnjac, Velemir Milič in Prokop Kresovič 1. stotnije; pešec Gliso Opa-
čič 2.; vodniki Vincenc Romej, Nikolaj Jurjevič in Nikolaj Ivanovič,
pešec Janez Serbo, frajtar Jože Karaica, pešca Peter Baič in Jože
Strukel 4.; pešec Sava Bursač 7.; narednik Pokar, vodnika Mate Furlan
in Luka Kresovič 10. stotnije.

Najvišjo pohvalo so prejeli: frajtar Matija Afrič, pešci Mate
Palatin in Nikola Tosič 1. stotnija; France Kralovec 2.; frajtar Spiro
Vlajčič, Ivo Sedlmajer, pešci Marko Bitunijac, Marko Čilas, Filip Kevič,
desetnik Spiro Djurdjevič 3.; desetnik Tone Gerbac in frajtar Vladimir
Župar 4. stotnije.

Boj pri Bjelalovcu.

Četrti bataljon 22. pešpolka je ostavil dne 6. vel. srpana Banjaluko
in spremljal pratežno kolono do Travnika, kamor je dne 11. vel. srpana
dospel ob enem s VIL pehotno divizijo.

Prva gorska brigada, v katero je bil ta bataljon uvrščen, se je,
kakor že znano, na potu od Kostajnice do Banjaluke zaradi slabih
potov in mostov zakasnila in vsled te zamude se ni udeležila boja
niti pri Rogelju, niti pri Jajcu. Dospevši v Travnik, še ta brigada ni
bila krščena s turškimi kroglami. Da prejme ta krst, so jo poslali
proti Sarajevu. Pri Vitezu se je zvezala s Filipovičevo kolono in do¬
spela dne 14. vel. srpana v Busovačo. Drugi dan se je pomaknila na
goro Oršije in tam prenočila. Od 4. bataljona 22. pešpolka sta bili
samo 13. in 14. stotnija pri tej koloni, 15. in 16. sta še stražili pra-
težne vozove.

Sedlo pri Han-Bjelalovcu so vstaši močno zasedli. Filipovič jih
je hotel docela uničiti; zato je korakal dne 16. vel. srpana koncentrično
(t. j. od več stranij ob enem) proti njim. Prednje varstvo 1. gorske
brigade, ki je bila na skrajnem desnem krilu, sta oskrbovali 13. in
14. stotnije 22. pešpolka. Obkoljenje se je posrečilo. Vstaši se niso
nadejali, da bo prišla naša vojska jim dobro jutro voščit in jih s svin¬
čenkami pozdravljat na tako visoko planino; a primorskim fantom ni
nobena gora prestrma, na katero bi ne mogli priplezati. Stotnik Smola,
rojen Kranjec, se je priplazil s svojo stotnijo po tihem do vstaškega
tabora in je pozdravil Turčine od strani s strelom iz vseh pušek na
enkrat tako gromovito, da so se nekateri takoj zgrudili, drugi pa so,
popustivši vse, bežali v gručah, kar so mogli.

128

Pri tej priložnosti se je posebno odlikoval nadporočnik Ivan
Soukup. Le-ta je bil bataljonski pribočnik, a bojaželjen je poprosil
poveljnika, stotnika barona Imliofa, da ga naj uvrsti v stotnijo in mu
da oddelek. To se je zgodilo. Ko so bili padli Veberji sovražniku za
hrbet in je ta bežal, je zagledal Soukup kraj, na katerem je stala
suha višnja, in takoj spoznal, da bi se dalo od ondod uspešno streljati.
Ne da bi pričakoval povelje, je letel, kar je mogel, s svojim oddelkom
kakih 500 korakov proti cesti, po kateri je bežal sovražnik. Odtod je
streljal najprej na bežeče vstaške topničarje, a tem ni mogel mnogo
škodovati, ker so bili že predaleč, a toliko več škode je učinil vstaški
pehoti. Mnogo jih je postrelil, kar jih pa ni padlo, so se razkropili in
so bili tako oplašeni, da se niso več ustavljali. Soukup je torej k uspehu
zmage mnogo pripomogel ter bil odlikovan z vojaškim zaslužnim križem
z vojno dekoracijo.

Tudi stotnik Smola, ki je vodil prednje varstvo tako previdno in
premišljeno, da je presenetil vstaše in jim vzel ves tabor, je bil odli¬
kovan z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo in bil pozneje
vrh tega za take in enake hrabre čine še izredno povišan za majorja.

Vstaši so zapustili v taboru mnogo tovorne živine, ovac, orožja
in streliva.

Brigadir Vilec je korakal s 46. pešpolkom dalje proti Sarajevu,
a četrti bataljon 22. pešpolka je dobil povelje, spraviti bogati plen v
varnost in se potem vrniti v Travnik k svoji diviziji.

Razen zgoraj omenjenih so bili odlikovani z najvišjo pohvalo za
izredne čine v tem boju: major Dragotin baron Imhof, stotnik Marko
Belanovič in poročnik v reservi Edvard Ebner pl. Ebental, vodnik Štefan
Kresovič in pešec France Cetin, oba od 14. stotnije.

Zlati križ s krono si je priboril polkovni zdravnik Ivan Frank,
srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste pa je dobil narednik Andr. Hrast,
tudi od 14. stotnije.

Tridnevni boj pri Ključu.

Po boju pri Banjaluki je generalni major Samec združil vse od¬
delke 22. pešpolka v turški vojašnici in čakal pomoči, ki mu je bila
obljubljena, da bi mogel potem prodirati proti Ključu.

Dne 18. vel. srpana je dospel dopolnilni bataljon 53. pešpolka iz
Zagreba v Banjaluko; 12. stotnija 22. pešpolka je zapustila Berbir in
prišla tudi v Banjaluko, Berbir pa je zasedla posadka iz Stare Gradiške.
Dne 21. vel. srpana je prikorakal 1. bataljon 53. pešpolka iz Travnika
in prevzel službo pri Čadjavici in Kadini vodi, 5. in 6. stotnija 22. peš¬
polka in baterija št. 2/X., ki so bile te službe rešene, pa so se napotile
v Banjaluko. Serašico je zasedla že dne 20. vel. srpana ena stotnija
primorskega polka. Iz Broncenega Majdana so prišli odposlanci in
izrazili, da se selo podvrže; nato je dne 21. vel. srpana korakala 5. stot¬
nija pod vodstvom stotnika Blumenšajna tja, da razoroži prebivalstvo.
Brez upora je izvršil ta nalog, obložil več tovornih konj z orožjem,
ki ga je vzel prebivalcem, ter se vrnil zvečer v Banjaluko. Ravno isti
dan se je odposlala ena stotnija v Kotor, da preišče Vrbanjo dolino.

129

Vstaši, ki so bili pri Banjaluki premagani in razkropljeni, so se
umaknili v Krajino, ki se razprostira med Banjaluko in Bihačem; odtod
so še vedno nadlegovali naše čete. Dovozni cesti od Stare Gradiške
do Travnika, ki jo je imela Vil. pehotna divizija v svojem varstvu, je
pretila še vedno neka nevarnost. Da se ta nevarnost popolnoma odvrne,
so bila potrebna posebna podjetja, katerim so sledili skoro najbolj
krvavi boji v celem zasedanju. Nikjer v Bosni ni bilo toliko zagrizenih

Boj pri Ključu dne 6., 7. in 8. kimavca 1878.

— naši. Merilo: 1 cm -  750 korakov. Tur čini.

Turkov kakor v Krajini. Ljudje niso vedeli, zakaj se gre; turška vlada
jih ni poučila v zmislu berolinske pogodbe, gjavrom pa niso hoteli
nič verjeti. Mnogo je k tej zagrizenosti pripomoglo omahljivo obna¬
šanje turškega nadpoveljnika v Banjaluki, častnika turškega general¬
nega štaba Omer bega in turške stalne vojske.

Našega razglasa Turki niso razumeli in mu tudi niso zaupali.
V Krajini je bilo vse po koncu. Oborožene turške čete so preplavile
Slovenski fantje. 9

139

ves ta okraj in prežale na avstrijske vojake. I)a se te tolpe ukrote,
je bilo treba, da se jim pristrižejo peroti s tem, da se jim vzame
Ključ, Bihač in Livno.

*

* *

Ključ leži na jugozapadu, 60 kilometrov od Banjaluke, na obeh
bregih potoka Ižnice, blizu stoka te vode v reko Sano, ima okoli 2000
večinoma turških prebivalcev in 230 hiš, ki se vrstijo okoli mošeje.
Proti vzhodu in zapadu se valovito razprostira rodovitno polje. Kraj
leži v dolini in sam na sebi nima posebnega vojaškega pomena. Bolj
imenitna je posest višav, ki ga obkrožujejo, in pa kule (zidane stražnice)
na južni strani. Grad na severu, 1500 korakov nad mestom, v katerem
je bil zadnji bosenski kralj Stjepan Tomaševič ujet in potem obglav¬
ljen, je danes razvalina. Trdnjava Ključ je bila že od nekdaj pribe¬
žališče tistim, ki so hoteli tujcu zabraniti vstop v Bosno; tudi zdaj
se je zbralo in vgnezdilo na teh pečinah okoli 3000 vstašev.

Dokler se odtod ne prepode, tako dolgo ni varna niti Banjaluka,
niti Han-Čadjavica, niti vsa dovozna cesta, niti se ne more brez ne¬
varnosti prodirati proti Livnu; zakaj vojska, ki naj odrine tja, se mora
čutiti varno za hrbtom.

Pa ne le Ključ sam na sebi, ampak tudi svet daleč na okoli je
za naskakovalca skrajno neugoden. Kdor prodira od vzhoda ali juga
proti Ključu, je navezan le na pota; drugo zemljišče je polno prepadov
in s hosto tako močno zarastlo, da kar pot zapira krdelom. Na severni
in zapadni strani je svet ugodnejši, torej tudi prodiranje lažje.

Kdor hoče dobiti brez velikih izgub grad in mesto Ključ v svojo
last, ga naj napade od severne ali zahodne strani, od južne le tedaj,
ako že poseduje višave in kule, ki ležijo na južni strani Ključa, a
tudi te bi stale mnogo krvi. Ob cesti, ki vodi iz Čadjavice v Ključ,
je mnogo takih mest, kjer mala sila lahko ustavi močnega napadalca
z uspehom, na pr. v soteski pri Velečevem.

V Velečevo vodi od vzhoda cesta in pa stara slaba, a krajša pot.
Sanska dolina je pri Velečevem kakih 300 korakov široka, a odtod
naprej do Ključa jako ozka. Bregovi ali obronki na desni strani reke
Sane so skoro nedostopni; krdela se morejo pomikati le po cesti, ali
k večjemu po rebru Velečkega kamenja, Ljubinske planine in Zele¬
nega vrha.

Obronki na levem bregu reke so manj strmi, a vseskoz z gostim
drevjem in grmovjem prerastli, izvzemši višave pri Ključu, ki so gole.

Ker reka Sana prej krene proti severu, predno doseže Ključ, in
pusti mesto en kilometer hoda na levem bregu, je treba, da oni, ki hoče
vzeti to trdnjavo, prebrede 60—100 korakov široko in 1—2 metra
globoko reko.

En kilometer pred Ključem vodi črez reko lesen most; razen
tega mosta posreduje tudi nekaj prebrodov prestop z enega brega na
drugi, a vsled krh ki h in visokih bregov se te plitvine težko dosežejo.

*

* *

131

Da premaga vstaše v Ključu in osvobodi ta del Krajine, je od¬
poslal generalni major Samec dne 22. velikega srpana 1. bataljon 53.,
dve stotniji 22. pešpolka in baterijo št. 2/X. pod vodstvom majorja Fi¬
šerja proti Ključu. Fišer je prikorakal do Čadjavice in tam zbolel.
Na njegovo mestoje stopil major vitez Katineli. Le-ta, ki je že več
dnij služboval v Čadjavici, je poznal natanko razmere v Ključu in
okolici. Po patrolah in kristjanih je tudi zvedel, da stoji pri Velečevem
in Ključu okoli 2000 vstašev.

Katineli bi bil moral torej izvršiti nalog, za katerega ni imel
dovolj vojakov; vrh tega so bile stotnije premočene in zmučene, 10. in
11. kompanija 22. pešpolka pa že 24 ur nista nič jedli. Navzlic temu
je Katineli odkorakal dne 24. vel. srpana ob deseti uri dopoldne brez
kosila proti Velečevemu.

Prvi bataljon 53. pešpolka in dva topova so se pomikali kot
glavna kolona po stari cesti; 10. in 11. stotnija 22. pešpolka z dvema
topovoma pa sta korakali kot leva kolona po cesti proti Velečevemu;
polovica stotnije 53. pehotnega polka je posredovala zvezo med tema
kolonama in Cadjavico.

Vse te oddelke so spremljali zvedeni kažipoti ali vodniki Župnik
1 lij a pa je dal 300 kristjanov, ki so postavili straže okoli Čadjavice
in tako zavarovali to posadko pred sovražnim napadom.

Do Velečevega, ki leži šest kilometrov jugovzhodno od Ključa,
so prikorakale kolone, ne da bi bile trčile na vstaše; še le proti tretji
uri popoldne so Turčini začeli streljati na velike daljave brez uspeha.

Sprva jih je bilo malo, a pozneje jih je prišlo od Ključa najmanj
1200. Desna kolona je zapodila sovražnika iz Velečevega in se potem
večkrat spopadla z njim zunaj tega kraja. Ker se je mračilo in je
sovražna bojna črta postajala vedno gostejša, je Katineli odnehal in se
vrnil proti Čadjavici. Trije možje so bili ubiti, 19 ranjenih, eden pa
se je izgubil.

Vrnivši se v Cadjavico, je major Katineli izporočil o tej ekspe¬
diciji in pristavil, da bi se mogla v tem, za napadalca skrajno ne¬
ugodnem zemljišču, v katerem pa najde branitelj mnogo prirodnih
zaslomb, le velika sila boriti z uspehom.

Navzlic temu pojasnilu je brigadir Samec vztrajal, da se mora
Ključ vzeti na vsak način, ter je odposlal takoj devet kompanij, dne
27. vel. srpana pa še tri druge stotnije in dva topova v Cadjavico in
zaukazal polkovniku Janškemu, da naj naskoči in vzame Ključ.

Poveljništvo VII. pehotne divizije je ta napad preložilo na dan
30. velikega srpana, korni poveljnik pa je odredil, da se sme Ključ
napasti, ko pride nova pomoč v Banjaluko.

Dne 2. kimavca je prikorakala 36. pehotna divizija v Banjaluko
in feldmaršallajtnant Stubenravh je prevzel poveljništvo v tem mestu;
generalni major Samec pa je odkorakal s šestimi stotnijami 22. in z
enim bataljonom 26. pešpolka v Kadino vodo. Odtod je začel prodirati
drugi dan proti Ključu skupno z oddelki, ki so taborili pri Čadjavici.

Samec se je zdaj sam prepričal o neizrečeno neugodnem zemljišču
ter je moral zaradi teh zemljiških zaprek ta dan odnehati od daljnjega

9 *

132

prodiranja. Nekateri oddelki so taborili blizu sovražnika, drugi pa so se
vrnili v Čadjavico, kjer so drugi dan počivali in še le dne 6. kimavca
ponovili napad.

*

* *

Brigadir je sklenil se bojevati na desnem bregu Sane samo na¬
videzno, na levem pa izvršiti glavni napad. V tem zmislu je ta dan
ob pol šesti uri zjutraj ustmeno ukazal:

Prednje varstvo, 11. in 12. stotnija 22. pešpolka, pod vodstvom stot¬
nika Geriga, naj koraka po cesti skoz Velečevo; temu naj sledi glavna
kolona, to je 9. in 10. stotnija, gorska baterija št. 2/X., 1. in 2. bataljon
22. pešpolka; 1000 korakov za njo pa 1. bataljon 26. pešpolka, gorska
baterija št. 2/1, sanitetni oddelek in slednjič kolona s strelivom in
živežem.

Prvi in drugi bataljon 22. pešpolka pod poveljstvom polkovnika
Janškega naj prekoračita reko Sano pri Dobočanih in potem kot leva
kolona prodirata proti Ključu.

Major Katineli se naj pomika kot desna kolona, sprva po Kobas-
sedlu, potem po Ljubinski planini proti Zelenemu vrhu, in sicer v
dveh oddelkih, ki naj hodita 100 korakov drug za drugim.

Kmalu po deseti uri dopoldne so začeli vstaši streljati iz hiš v
Velečevem na prednje varstvo, vendar ta upor ni trajal dolgo; videlo
se je, da vstaši še niso pričakovali napada. A onkraj Sane so se vedno
množile sovražne tolpe; zato je brigadir ukazal, da naj polkovnik
Janški takoj prebrede to reko z drugim bataljonom in s 1. in 2. stot¬
nijo in naj potem prodira skoz gozd proti južni strani Ključa; a 3.
in 4. stotnijo si je brigadir pridržal na desnem bregu in z njima pod¬
piral prednje varstvo.

Da se moštvo olajša, je bilo dovoljeno odložiti na desnem bregu
Sane telečnjake in potem je major Morinari prebredel s 1. in 2. stot¬
nijo reko Sano zahodno od Dubočan; tema sta kmalu sledili 5. in 6.
stotnija, ki sta bili do zdaj v reservi na desnem bregu.

Vstašev ni bilo ravno mnogo na levem bregu, a razdeljeni so
bili v male čete, ki so se jako na široko razprostirale. Da jih je mogel
Morinari od strani zgrabiti, mu je bilo treba korakati precej časa.
predno je dosegel njih desno krilo. Iz tega vzroka se brigadirjevo
povelje, da naj Morinari hitro postopa, ni moglo izvršiti, in tudi zna¬
menja na rog: „Levo krilo naprej!“ se niso cula; vrh tega se vrši
pomikanje v kraškem, s hosto in trnjem pokritem svetu le počasi.

Po cesti na desnem bregu Sane je bilo prodiranje lažje. Večina
oddelkov, ki so stali pod vodstvom brigadirja na desnem bregu, je
dosegla že ob eni uri popoldne most, ki vodi en kilometer od Ključa
črez Sano, in se je tam preselila na levi breg. Vstaši so močno streljali,
a malo zadeli. Stotnik baron Sel je bil pri tej priliki težko ranjen.

Polkovnik Janški se je pomikal ob levem bregu Sane s 1. stot¬
nijo 26. pešpolka in s 3. in 5. stotnijo 22. polka in prišel do mosta ob
enem z brigadirjem. Ravno ob tem času je streljanje potihnilo; bri¬
gadirje imel torej priložnost, privoščiti utrujenim vojakom nekaj počitka,
zakaj nameraval je naskočiti z njimi trdnjavo Ključ.

133

Kmalu nato so prikorakali tudi oddelki majorja Putija in Mori-
narija vštric mosta in major Puti se je že polastil kule št. 1.

Vstaši, ki so dobili v tem trenutku pomoč, so se trdovratno uprli
in boj je obstal. Nobena stranka ni napredovala. Naši topovi so stali
na holmcih na južni strani mesta in so streljali na hiše pod spodnjim
gradom, v katerih so bili zbrani večji vstaški oddelki. Dokler ni bil
ta grad v naših rokah, tako dolgo se ni bilo nadejati uspeha. Na bri¬
gadirjevo povelje je polkovnik Janški naskočil v najhujšem sovražnem
ognju s šestimi kompanijami Ključ. Topovi in oddelki prvega bataljona
53. pešpolka so ta naskok podpirali jako uspešno s streljanjem z Ze¬
lenega vrha. Stotnik Blumenšajn, ki je prodiral neustavljivo proti
gradu na čelu svoje prehrabre stotnije, je našel tukaj junaško smrt.

Polkovniku Janškemu so najprej ustrelili konja, na katerem je
jahal, in potem je bil sam težko ranjen.

Na njegovo mesto je stopil podpolkovnik Seman 26 .  pešpolka.
Temu sta prišli še dve stotniji na pomoč, in sicer ena stotnija 53. in
4. stotnija 22 .  pešpolka. Stotnijo 53. polka je Seman poslal proti karavli
št. 2., katero je ta stotnija naskočila in vzela skupno z enim vodom
11. kompanije 22. pešpolka. Četrta stotnija je sodelovala pri naskoku
na mošejo, pri kateri priliki se je kadet Pataj posebno odlikoval s
svojo neustrašenostjo in hladnokrvnostjo. Ko je bila mošeja z naskokom
vzeta in branitelj pobit, je dal Seman znamenje za splošni napad.
S pomočjo polovice 9. in polovice 10. stotnije se je posrečilo Ključ
dobiti v oblast. Tudi trdno in močno zidana hiša age iz Turbalič se
je vzela in zasedla.

Ob enem je tudi desno krilo, ki ga je vodil stotnik Gerbič, na¬
skočilo spodnji grad in ga vzelo. Z mrakom vred je bil ves Ključ v
rokah naše vojske razen gornjega grada.

Pridobitev spodnjega grada se pripisuje osebni hrabi’osti stotnika
Gerbiča in njegovi pogumni 3. stotniji. Splošno so hvalili hladnokrvnost
in mirnost te kompanije, ki se je v ognju obnašala kakor na vežba-
lišču. Zopet imamo tukaj priložnost razvideti, da se z vzgledom več
doseže, kakor pa z besedami, in pregovor: „Kakoršen stotnik, takšna
stotnija,“ se je tu uresničil v popolnem pomenu besede.

Ko je streljanje popolnoma potihnilo in že nastala noč, so se
stotnije zbrale in so taborile tam, kjer so se nehale bojevati. Brigadir
jim je dovolil, da smejo za večerjo zaužiti eno konservo, to je meso
v škatlici; takih z mesom napolnjenih in zalotanih škatlic dobi in
spravi v telečnjak vsak vojak po več s seboj, kadar gre v vojsko ali
pa na dolgo potovanje. Oni vojaki, ki so odložili dopoldne na desnem
bregu Sane telečnjake, so bili zdaj pač reveži, ker niso imeli nič dejati
v usta, kajti telečnjaki so počivali ure daleč vzadi.

Po noči so skrbele poljske straže in pa patrole za varnost poči¬
vajočih krdel. Dve stotniji, pri katerih se je nahajala tudi polkovna
zastava, sta pa varovali most črez Sano.

Po višavah so goreli taborski ognji in oznanjali, da tam pre¬
nočujejo vstaši. Bili so tudi trudni, ali pa si niso upali v nižavo, kajti
noč je mirno pretekla.

*

* *

134

Zjutraj dne 7. kimavca je pokrivala gosta megla s svojim sivim
plaščem bojišče in bojevnike. Brigadir si je ogledal črto prednjih straž.
Da si zagotovi popolnoma Ključ, je hotel vzeti na vsak način še prej
gornji grad in potem dati izmučenim in izstradanim vojakom nekoliko
dnij počitka; zakaj treba je bilo nadomestiti strelivo in živež. V tem
zmislu je dal povelje, katero je tudi odobril korni poveljnik feldcajg-
mojster vojvoda Virtemberg, ki je dospel ta dan ob 9. uri dopoldne iz
Travnika in si ogledal z višave pri karavli (stražnici) štev. 1. svet
in raz vitek boja.

Poveljništvo 22. pešpolka je prevzel od ranjenega polkovnika
Janškega major Puti. Ta je hotel zbrati polk pri mostu, a predno je
to izvršil, so začeli vstaši močno streljati; le-ti so odposlali po noči
na vse strani svoje ljudi, da so jim priskrbeli pomoči. Podkrepljeni z
novimi četami, so jo mahnili popoldne proti Turbaličem in Ključu, a
Samčeva brigada, ki je tudi dobila pomoči iz Čadjavice, je bila sicer
v manjšini, a navzlic temu se ni za korak umaknila. Na vsej bojni
črti, ki je bila precej široka, so se oddelki hrabro bili, a med hrabrimi
najpogumnejši je bil stotnik Vagner, ki je s svojo 10. stotnijo zasedel
hišo age v Turbaličih.

Mnogokrat je zapodil z bodali zagrizene Turčine in jim napravil
toliko škode, da so slednjič opustili naskoke.

Ko so vstaši izprevideli, da nič ne opravijo na desnem krilu, so
se obrnili proti levemu. Prehrabri Primorci so jih pa tudi tukaj za¬
podili s krvavimi bučami, jih mnogo ubili in tako oplašili, da so bežali,
kar so mogli. Ko se je mračilo, se je streljalo le še na gornjem gradu.

Skrajno trudni so vojaki prenočili zopet v bojni črti pod varstvom
poljskih straž in bojnih patrol. Pri svitu taborskih ognjev so vojaki
kuhali, jedli in tako nabirali novih močij za novi ljuti boj prihod¬
njega dne.

*

* *

Po povelju kornega poveljnika feldcajgmojstra vojvode Virtem-
berškega se je vršilo prodiranje dne 8. kimavca takd-le:

Major Katineli je korakal s prvim bataljonom 22. in z enim ba¬
taljonom 53. pešpolka kot leva kolona in je imel obkoliti sovražnika
pri Hadjiču.

Drugi bataljon 22. pešpolka z eno gorsko baterijo se je pomikal
kot srednja kolona po cesti, ki vodi v Petrovac.

Tretji bataljon 22. pešpolka in polovica bataljona 26. pešpolka
sta prodirala kot desna kolona skoz Latifič proti višavi Babakaji.

Brigadir se je nahajal pri srednji koloni.

Krdela so odkorakala pri gosti megli in niso prišla več v dotiko
s sovražnikom, ki je obupal in se umaknil. Tudi gornji grad ni bil
več zaseden; tega je kmalu po deseti uri dopoldne zasedla ena stotnija
26. pešpolka. Ključ z vsemi višavami in kulami je bil zdaj v rokah
cesarske vojske. Naloga je bila rešena.

135

Generalni major Samec ni zasledoval sovražnika, ampak je pustil
samo Katinelijevo kolono in eno gorsko brigado na višavah, z vsemi
drugimi četami pa se je vrnil v Ključ in se tam utaboril. S tem so bili
boji pri Ključu končani.

*

* *

Uradni popis okupacije se o teh bojih tako-le izraža:

»Tridnevni boji pri Ključu po trudapolnih marših
dne 4. in 5. kimavca in nezadostna hrana so zahtevale
od vojakov one dušne in telesne moči, ki so že na skrajni
meji onega, kar.se more sploh zahtevati od čete. Ne¬
utrudljivo in hrabro se bojevati v takih razmerah, kjer
preneha navadno vodstvo, dela čast vsakemu posamez¬
nemu voj aku.“

Pešpolk št. 22. je imel v teh bojih 60 mrtvih, 147 ranjenih. Med
ubitimi je bil tudi stotnik JBlumenšajn. Med ranjenci: polkovnik Janški,
stotnika baron Sel in Kovačevič, nadporočnik Simič, poročniki Markezi,
Ribarič in Greguričevič.

Sploh je imel 22. pešpolk skoz šest tednov več jako napornega
dela, kakor vsak drugi polk.

Glede na velike izgube pri Banjaluki in zdaj pri Ključu je voj¬
voda Virtemberg predlagal pri armadnem poveljništvu, da se naj za-
naprej prizanaša temu polku. Vsled tega nasveta se je polk uvrstil
v drugo pehotno brigado 36. pehotne divizije, polk št. 26. pa je stopil
na njegovo mesto.. Primorci so imeli za divizijonarja feldmaršallajtnanta
Štubenravha, ki je bil pred zasedbo njih brigadir v Gorici.

Šest stotnij tega pešpolka je ostalo potem v Ključu za posadko;
polkovni štab in tri kompanije so prišle v Han-Oadjavico in po ena
stotnija za varstvo dovozne ceste v Kadino vodo, Varcar-Vakuf in
Jezero. V začetku meseca listopada pa se je preselil polkovni štab
v Bugojno.

Z uvrstitvijo 22. pešpolka v 36. pehotno divizijo je bila vojska
za prve tri bataljone tega polka končana.

Oglejmo si zdaj med pogumnimi najpogumnejše:

Odlikovani so bili:

z redom železne krone 3. vrste  z vojno dekoracijo: stotnika
Ivan Gerbič  in  Josip Blumenšajn  f;

z vojaškim zaslužnim križem  z vojno dekoracijo: stotniki
Ivan Vagner,  Tone Gerig  in Avgust Lazič;  nadporočnik Evgen
Simič  pl. z Majdangrada; poročniki: Srečko Verban,  Božidar Majer,
Ludovik grof Markezi,  France Greguričevič  in Miroslav Haš;

z naj višjo pohvalo:  polkovnik Ludovik Janški,  stotnik
Štefan Derin,  nadporočniki: Emerik pl. Saraka, Štefan Nagy,  Josip
Biderman;  poročniki: Rudolf Rojs,  Ivan Žagar  in Artur Daneker;
nadporočnika v reservi Matija Ribarič,  Natalij Ebner  pl. Ebental;

z zlatim zaslužnim križem  s krono: polkovni zdravnik dr. Jos.
Bajer  in nadzdravnik dr. Tone Stare.

136

Srebrno svetinjo za hrabrost 1. vrste so dobili: narednik
Miha  Vuičič in vodnik Pavel  Čerina, 3. stotnije, kadet Pavel
Pataj,  4., desetnik Spiro Dondur,  5., narednik Filip Krivanek,  6.,
vodniki: Tone Crnagorac,  7., Peter Juvan,  Ciril Rasuo,  9., Luka
Kresovič,  10. stotnije.

Srebrno svetinjo za hrabrost 2. vrste so prejeli: kadet
Edvard Miler,  desetnik Miha Perisič,  frajtar Matija Benardini,
narednik Ivan pl. Zatoni,  3. stotnije; frajtarji: Štefan Radič,  Lazo
Klečak,  Tone Nimira,  5. stotnije; računski narednik Luka Rovi-
ščanec,  vodnika Ivan Šimic,  Lojze Leonardi,  6., pešec Jaka
Grebi  na,  7., vodnik Lorene Sadkovič,  8., narednik Tone Gerbac,
desetnik Mate Krstič,  bobnar Tone Ljubič,  9., desetnik Robert
Baldasi,  10., vodnika Ivan Skejo  in Nikolaj Pavasovič,  frajtar
Todor Asanovič,  pešec Tone Softič,  11., vodnika Ivan Viličič
in Tone Gersinič,  desetnik Tone Skarica,  frajtarja Tone Parlov
in Tomaž Miškovič,  pešca Josip Poropat  in Pavel Anic. 12. stotnije.

Z najvišjo pohvalo  so bili odlikovani: desetnik Jure Stapič.
pešec Mate Anič,  5. stotnije, pešec Vašo Maretič,  3., pešec Jure
Čiko,  6., narednik Josip Leon,  pešec Maksim Gračanin,  7., de¬
setnik Grega Sladič,  frajtar Jandrija Čačič,  pešci: Simon Mili¬
vojevih,  Ivan Simunič,  Anton Mučič,  Natale G-iapič, Mato Tuta,
8. stotnije, desetnik Luka Krstič,  pešci: Jovo Vukšič-Pračanin,
Josip K ar tol o, Henrik K el er, Spiridion Markebla,  9. stotnije,
narednik France Riavec,  vodnika Aleš Pohusta  in Nikolaj Gatlesič,
desetnik Alfred Persikali,  pešci: Josip Žarkovič,  Peter Kužat,
Henrik Gerlanc,  Tone Dereta,  Paskal Strugne  (Stranje), 10. stot.,
desetnik Josip Pipan,  frajtar Angelo Gersetič,  pešci: Jure Ber-
nada, Ivo Petričevih,  Jandrija Radič,  11. stotnije; pešci: Luka
Benčič,  Jovo Beslič,  Tone Komar,  Marko Crnagorac.

137

Reservni pešpolk štev. 22.

Boj pri Gubiru in na gori Kruči.

V prvi polovici meseca velikega srpana so bili vstaši v Livnu
tako predrzni, da so nameravali napasti dalmatinsko mesto Sinj, o
katerem so vedeli, da se nahaja v njem samo ena stotnija dalmatinskih
brambovcev. Da se ta nevarnost odvrne, sta se odposlali še dve stot¬
niji brambovskega bataljona št. 79. iz Zadra v Sinj in sta se združili
z dopolnilno stotnijo 80. brambovskega bataljona v bataljon pod vod¬
stvom majorja Mitroviča. Četrta dopolnilna stotnija 22. pešpolka, ki jo
je vodil nadporočnik Vitas, se je napotila tudi v Sinj. Pešpolk št. 21.
se je pričakoval vsak trenutek istotam. Vse vojaške sile, ki so se zbrale
v Sinju in v okolici, so stale kot reservna brigada pod poveljstvom
generalnega majorja Čikoša. Za slučaj, da vstaši v resnici prestopijo
dalmatinsko (avstrijsko) mejo, se je osnovala črna vojska in preskrbelo,
da se ta oboroži o pravem času.

Med tem časom se je raznesla vest, da so vstaši v Livnu umo¬
rili vojaškega poveljnika Mustafo Beja in da so kristjani v največji
nevarnosti.

Nato je vojno ministrstvo ukazalo, da se naj začne, ako le mogoče,
prodirati od dalmatinske strani proti Livnu. Major Mitrovič je že dne
12. velikega srpana korakal s svojim bataljonom skoz Beli Breg in
zasedel višave pri Han-Prologu. Tri dni pozneje se je tudi dvignila
tja Čikoševa brigada v dveh kolonah. V desni koloni so bili uvrščeni
1. in 2. bataljon 21. in 4. dopolnilna stotnija 22. pešpolka. Ta kolona
je korakala ob robu livanjskega polja naravnost proti Livnu. Četrta
dopolnilna stotnija 22. pešpolka je zavarovala desno stran in se po¬
mikala po rebri, ki se razprostira južno od Livna. Po kratkem boju,
ki se je vnel pri Gubiru, se je Čikoš vrnil. Mitrovič pa je korakal z
domobranskim bataljonom kot leva kolona po livanjskem polju in potem
po zapadnem obronku gore Kruč, kjer se je kmalu zapletel v večji
boj in izgubil precejšnje število svojih vojakov.

Tretji bataljon 21. pešpolka je ostal za zaslombo pri Han-Prologu.

Po teh bojih se je poročnik Ibrahim 6. turškega pešpolka s
56 možmi prostovoljno vdal. Ogleduhi pa so povedali, da so se vstaši
v Livnu tako ustrašili naših vojakov, da zdaj več ne mislijo na to,
da bi napadli Sinj, dasiravno imajo 3000 mož, 300 konjikov in 8 topov
na razpolago. Čikoš je torej oplašil vstaše in dosegel svoj namen.

Četrti bataljon 22. pešpolka pod vodstvom barona Imhofa, ki je
bil ravnokar povišan za majorja, se je začasno uvrstil v drugo gorsko
brigado, ki jo je vodil nadvojvoda Ivan Salvator, in prišel dne 25. ki¬
mavca iz Travnika v Švico, da se udeleži drugi dan obleganja mesta
Livna. Ker bom pozneje še govoril o obleganju in zasedanju Livna,
omenim tukaj samo toliko, da je stal dne 26. in 27. kimavca 4. bataljon
22. pešpolka na severni strani Livna v reservi. Ko se je izdalo povelje

138

za splošni naskok, ki bi se naj izvršil dne 28. kimavca zjutraj ob 8. uri,
je bilo odločeno, da koraka ta bataljon na čelu onih kolon, ki jim je
bila naloga, naskočiti GManač kulo. Naskok pa se ni izvršil, ker 50  se
vstaši prej vdali. Po boju pri Livnu se je povrnil 4. bataljon zopet k
prvi gorski brigadi in zasedel Bugojno.

Četrta dopolnilna stotnija 22. pešpolka je med obleganjem Livna
oskrbovala pošto med Sinjem in Han-Prologom in se torej ni udeležila
oblegovanja.

Peti bataljon reservnega pešpolka št. 22. je bil v začetku oku¬
pacije uvrščen v posadno brigado za severno Dalmacijo in je odrinil
pod vodstvom majorja Rajnprehta zadnji teden meseca malega srpana
iz Spleta v Metkovič, Fort Opus in okolico. Nekateri oddelki tega
bataljona so opazovali od 10. do 13. velikega srpana turško stalno
vojsko, ki jo je pripeljal Ali paša po nekaterih pojasnilih iz Mostarja
\ v Neum, da se tu vkrca; zakaj bati se je bilo, da nekateri odlomki te
'\ 6500 mož in 400 konj broječe čete odpadejo in se napotijo proti Lju¬

binju ali Stolcu in se tam zvežejo z vstaši.

Dne 13. velikega srpana je Ali paša z vso posadko srečno odplul
na treh parnikih proti Prevezi, kamor je dospel dne 15. istega meseca.
Pred odhodom je zaklical jako vljudno poveljniku naše opazujoče čete:
„Na svidenje, dragi stotnik!“ Nato se je tudi stotnik Himel povrnil
s svojim oddelkom v Metkovič.

Štirinajstdnevno bivanje v tej okuženi okolici je zadostovalo, da je
bil skoro ves bataljon zbolel na mrzlici. Pri največji vročini so se
zavijali vojaki v plašče, a niti to zavijanje, niti črno vino, niti kinin
niso mogli te sitne bolezni pregnati. „Proč, proč torej iz te okužene
okolice !“ Z velikim veseljem so torej vojaki pozdravili povelje, ki jim je
došlo dne 13. vel. srpana in jih poklicalo v Hercegovino pod poveljstvo
XVIII. pehotne divizije.

Bataljon je odkorakal dne 14. vel. srpana v Buno in odtod od¬
poslal po eno stotnijo v Domanovič in Počitelj; a kmalu potem je oddal
te postajanke lovskemu bataljonu št. 19. in se napotil v Mostar; tam
se je utaboril na južni strani tega mesta, v katerem je opravljal potem
garnizijsko službo.

Ko je pa bila koncem meseca vinotoka zasedena vsa Hercegovina,
se je bataljon povrnil zopet v Splet.

Videli smo, da se reservni pešpolk št. 22. pri vseh svojih početjih
ni nič manj hrabro obnašal, kakor prvi trije bataljoni tega polka.
Presvetli cesar se je tudi milostljivo ozrl na ta del našega polka in
podelil red železne krone 3. vrste majorju baronu Ludoviku Imhofu.
poveljniku četrtega bataljona; najvišje pohvale pa je bil deležen stotnik
Henrik Himel,  ki je izvršil zeld težavni in nevarni ogled v dolini
spodnje Neretve. Za izredno pogumno obnašanje na pozvedovalnih pa-
trolah pri obleganju Livna so dobili srebrno svetinjo za hrabrost
2. vrste: vodnik France Dobrine,  desetnik Josip Mark  s,  pešec Ma¬
tija Saina-Pulič  in trobar Ivan Kotiga,  vsi štirje od 16. stotnije.

139

Vrnitev v domovino.

Dne 19. vinotoka istega leta je cesarsko povelje odredilo, da se
razoroži druga armada in še nekateri drugi oddelki; med temi je bil
tudi pešpolk št. 22.

Že mesec pozneje je korakal ta polk skoz Kuprež, Livno, Sinj v
Splet, svoj dopolnilni okraj. Primorski polk je imel takrat dva dopol¬
nilna okraja, enega v Spletu, drugega v Trstu. Med moštvom so se
govorili trije jeziki, slovenski, hrvatski in italijanski; Italijanov je bilo
takrat najmanj, ker so te jemali večinoma k mornarici.

Ko je polk stopil zopet na domačo zemljo, je gorko utripalo srce
dalmatinskim fantom; pa ne samo dalmatinski, ampak tudi slovenski
fantje, kojili je bilo mnogo pri tem polku, so dvigali svoje kapice v
zrak. Ko so pa zagledali zopet sinje morje, so pozabili na vse napore
in vsa pomanjkanja v vojski; toda veselje ni bilo popolnoma čisto.
Kalil ga je spomin na drage tovariše, ki so prelili kri za dom in za
cesarja in ostali na večno v tuji zemlji.

Od vseh stranij je vrelo ljudstvo k cesti, da pozdravi svoje z
lavorikami okrašene sinove.

Polk je bil v Spletu sijajno sprejet po mestnih dostojanstvenikih;
hiše so bile okrašene in z oken so viseli venci in preproge, na katerih
so bile laskave pozdravljice zapisane z zlatimi črkami.

Moštvo vseh peterih bataljonov, ki so bili prvikrat v Spletu združeni,
se je bogato pogostilo; za častnike pa je bil pripravljen sijajen obed.

Po teh svečanostih sta odkorakala 2. in 3. bataljon v Dubrovnik,
dve stotniji 1. bataljona v Metkovič, ena v PMrt-Opus in zadnja v Ga-
belo; 4. bataljon se je vrnil v Trst, 5. pa je ostal v Spletu.

Dal Bog, da bi bil ta hrabri pešpolk vsekdar, kadar se bo vračal
z vojske, obložen z lavorikami in deležen tolike časti in slave, kakor
jo je užil dne 26. listopada 1. 1878., ko se je povrnil po hudih, krvavih
bojih iz Bosne v domovino!

Doboj.

Reservna pešpolka štev. 7. in 47.*

Odhod od doma in prehod črez Savo.

Povelje najvišjega vojskovodje od dne 2. malega
srpana je poklicalo tudi reservna pešpolka štev. 7. in
47., v katerih je služilo mnogo Slovencev, pod zastavo,
da se udeležita zasedanja Bosne. Uvrščena sta bila v
tretjo gorsko brigado VI. pehotne divizije. Brigadir
jima je bil generalni major Miler, divizijonar pa feld-
maršallajtnant pl. Tegethof, rojen Mariborčan in brat
znamenitega podadmirala Tegethofa, ki je premagal
laško brodovje pri Visu 1. 1866.

Veselo in navdušeno so dohajali štajerski in ko¬
roški fantje v dopolnilna okraja Maribor in Celovec.
Reservni pešpolk štev. 47. je bil že 13. malega srpana
popolnoma pripravljen za odhod; drugi dan ga je nad¬
zoroval v Fran Josipovi vojašnici poveljnik III. konji¬
ške brigade, polkovnik baron Šenberger, in po noči od
15. na dan 16. malega srpana se je ta polk odpeljal v
dveh oddelkih in dospel dne 17. zjutraj v Osek. Črez
dva dni se je napotil skoz Vuko in Djakovo v Novo
Spomenik v in Staro Topolje, kamor je dospel dne 21. in tu tako
Bosenskem Brodu, dolgo ostal, da so bili vsi oddelki divizije zbrani. Med
tem časom se je polk pridno vadil na pašnikih pri

* Za vednega imetelja 7. pešpolka je bil imenovan 1. 1888. grof in feldmaršal
Ludovik Andrej Kevenhiler pl. Ajhelburg  (f 1774); lastnik 47. pešpolka pa je
danes feldcajgmojster baron Miroslav Bek.  Leta 1878. se je imenoval 7. pešpolk na
kratko Marojeič, 47. pa Hartung.

141

Trajanskem brodu, brusil bodala in tu dovršil, kar je bilo še potrebno
za boj. Keservni pešpolk št. 7. se je odpeljal istotako 16. mal. srpana
ob eni uri po noči s prvim oddelkom in opoldne z drugim in je dospel
dne 18. ob pol dvanajstih po noči, oziroma dne 19. ob ednajstili do¬
poldne v Osek.

Dne 20. malega srpana je korakal polk z vsemi svojimi oddelki
dalje skoz Cepin, Široko polje, Vrhpolje ter je prišel dne 23. istega
meseca s četrtim bataljonom v Zadubravje, s štabom in petim bata¬
ljonom pa v Trnjane.

Tu se je razglasilo vojakom že na strani 22. omenjeno povelje,
ki ga je izdal korni poveljnik Filipovič.

Dne 29. malega srpana sta se oba polka pomaknila do Broda in
se utaborila na severni strani tega mesta. (Temu nasproti onkraj Save
leži Bosenski Brod  in tu se nahaja spomenik, ki oznanja, da je
ondi stopil 1. 1885. prvikrat na bosenska tla cesar Franc Jožef.) Ta
dan ob petih popoldne je 18. stotnija koroškega polka prekoračila na
vojnih mosteh Savo in stopila prva na turško zemljo, da zavaruje
prehod drugim oddelkom. Narednik Dragotin Fraj je zasedel karavlo
(stražnico) v Turškem Brodu in prevzel turško posadko. Dne 30. so
prekoračili vsi oddelki Savo in se potem napotili proti Derventu. Peš¬
polk štev. 47. je bil na koncu kolone, in ko je zadnji mož tega polka
stopil na bosensko zemljo, je polkovnik pl. Kinart zaklical trikratno
slavo presvetlemu cesarju, kar so vojaki navdušeno ponavljali.

Sedmi reservni polk je bil ta dan uvrščen v glavno kolono. Solnce
je močno pripekalo in prah se je valil v usta 7. pešpolku, ki je korakal
vzadi za baterijo; ni torej čuda, da so ljudje tega polka padali ob cesti
kakor muhe; enoletni prostovoljec Gangelhofer in pešec Slimšek sta za
solnčarico (solnčni zapal) celd umrla. Polk je dospel ves izmučen ob
petih v tabor pri Derventu.

Štajerski polk je na tem potu skrbel za stransko in zadnje varstvo.
Major Švarcbek se je pomikal s 17. in 18. stotnijo ob levi skoz Žeravac
in Peratovac, stotnik Šefer pa je z 19. in 20. stotnijo varoval koloni
hrbet, Ta polk je dospel v tabor še le ob osmih zvečer. Hoja je bila
vsled neznosne vročine in pomanjkanja vode zelo težavna, a navzlic
temu je imel polk prav malo maroderjev ali zastajalcev, ki so došli
kmalu za polkom v tabor.

Proti deseti uri po noči je nastala huda nevihta, oblak se je
utrgal in dež je lil kakor iz škafa ter pogasil taborske ognje, da vojaki
niso mogli kuhati kosila. Major Švarcbek, ki je zaostal, da zavaruje
topničarje, je prišel v tabor še le o polnoči; stotnik Šefer pa je ostal
zunaj in tudi po noči varoval trumo na tej strani; rešila ga je še le
1. velikega srpana stotnija lovcev, na kar se je Šefer napotil k svojemu
polku v tabor.

Zaradi težav, ki so se pojavile prvi dan na poti, je korni poveljnik
sklenil odslej naprej korakati v malih kolonah. Vsled tega sklepa je
odrinila dne 2. malega srpana 3. gorska brigada sama ob pol petih
zjutraj. Ker je dež omehčal ceste, je bila hoja skrajno težavna, blato
je vojakom segalo do gležnjev; tudi so bila pota tako strma, da je
moštvo moralo pomagati topničarjem na goro. Prvi počitek je imela

142

brigada pri Han-Marici. Tu je zaostala 20. stotnija 47. pešpolka, da
zavaruje korno artilerijo, brigada pa je korakala dalje in dosegla ob
pol treh popoldne Kotorsko.

Peti bataljon 7. polka z enim vodom huzarjev je šel na prednje
straže, ki so stale ob potoku Foči. Noč je bila tako temna, da si delj
segel, kakor pa videl, in dež ni lil nič manj kakor prejšnje dni.

Zavratni napad pri Maglaju.

Zaradi popravljanja cest je odkorakala drugi dan 3. gorska bri¬
gada še le ob treh popoldne proti Doboju. Dospevši do sela Bukovice,
so jo srečali razkropljeni huzarji. Zdi se mi potrebno, omeniti takoj
na tem mestu o prvem napadu  na avstrijske čete na bosenskih tleh.

Dne 1. velikega srpana je odposlal korni poveljnik Filipovič stot¬
nika generalnega štaba Milinkoviča* s 5. eskadronom 7. huzarskega
polka po dolini reke Bosne, da pozve, kakšno škodo je povzročil lijak
potom in cestam; ob enem naj razdeli razglas, opozori in pripravi ljudstvo
na prihod naše armade in naj preskrbi v večjih mestih, kakor v Doboju,
Maglaju in Žepčah, živila za našo vojsko. V to svrho mu je bil dodeljen
od intendance (urad, ki skrbi za živila) nadporočnik vitez Hajdek,
ki je imel v torbici za nakup živil 40.000 kron. Poveljnik tega eska¬
drona je bil ritmojster Pačona.

V Doboju,  kjer je Milinkovič prenočil, je bil eskadron po noči
alarmiran ali poklican pod orožje. O tem „alarmu“ je Milinkovič takoj
izporočil kornemu poveljniku ter drugi dan po kosilu odjahal proti
Maglaju, kamor je dospel ob šesti uri zvečer.

Trg Maglaj ima 250 lesenih hiš, ki ležijo deloma v dolini ob
desnem bregu Bosne, deloma na 6—10 metrov visokih holmcih; na
levem bregu, ob katerem vodi cesta iz Doboja v Žepče, se nahajajo le
en lian (krčma) in tri hiše, ki spadajo k Maglaju.

Prebivalci so večinoma Turki,, le ena petina je kristjanov. Od
Doboja naprej proti Žepčam gospoduje desni breg nad levim.

V Maglaju se je utaboril eskadron na polju blizu omeajenega
„hana“ in nadporočnik Dekleva je jahal na ogled proti Žepčam.

Milinkovič je poslal po dostojanstvenike onkraj reke; ti so se
prepeljali črez Bosno in kmalu dospeli v tabor. Stotnik jim je naznanil
prihod avstrijske vojske in jih opominjal, naj bodo mirni in naj z vese¬
ljem sprejmejo cesarske čete. Kajmakam in drugi so mu zagotavljali,
da se jim ne bodo uprli, a opozorili so Milinkoviča, da jih vstaši, ki niso
daleč odtod, podpihujejo in silijo k vstaji; na vsak način bodo naletele
cesarske trume pri Žepčah na upor. Slednjič so Maglajani prav radi
privedli živil, ki so se jim takoj izplačala.

Milinkovič je zdaj vse ukrenil, kar je bilo za varnost po noči
potrebno. Brod in vse čolne je ukazal privesti na levi breg, nihče ni
smel prekoračiti reke po noči in nihče se ne ganiti iz Maglaja.

Vrnivši se s patrole, je nadporočnik Dekleva izporočil, da^ ni
nikjer naletel na vstaše; povedal mu je pa turški častnik, da se Žep-

* Umrl kot feldmaršallajtnant na Dunaju dne 31. vinotoka 1903.

143

cani pripravljajo na upor. Da se eskadron zavaruje po noči, je nad¬
poročnik Dekleva postavil prednje straže pol ure od tabora na Čajskem
polju. Noč je mirno pretekla in zjutraj ob šesti uri je jahal eskadron
s 144 možmi proti Žepčam; vzadi pa sta se pomikala pod varstvom
sedmih huzarjev dva voza, na katerih enem je sedel nadporočnik
Hajdek s kašo in- živili.

Ko je Milinkovič jahal po dolini Lisnice, so mu kmetje povedali,
da ga čaka na sedlu Žepačkega brda 3000 vstašev. Ker pa na Žepačkem
brdu ni bilo sovražnika, je eskadron tu malo počil. Med tem počitkom
je prinesel neki odposlanec Milinkoviču pismo od katoliškega župnika,
v katerem ga ta prosi, da naj hite avstrijske čete, zakaj Turki stisku-
jejo hudo kristjane. Neki kmet pa nadaljuje: „Turki v Žepčah so oboro¬
ženi in silijo tudi kristjane k vstaji; a ko so culi, da so prišli avstrijski
vojaki v Maglaj, so zbežali, na begu pa so jih srečali uporniki iz Se¬
nice in jih potisnili nazaj v Žepče, kjer zdaj taborijo, cesarske čete
pričakujoč. “

Kmalu nato je prednja patrola ustavila dva turška vojaka in ju
razorožila; a Milinkovič ju je poslal k vstašem z naročilom, da se
naj nikar ne ustavljajo, ker to bi imelo za nje slabe nasledke.

Da bi se prepričal o vsem tem, kar je slišal do zdaj, je Milin¬
kovič jahal dalje, a nadporočnik Dekleva, ki je vodil prednjo patrolo,
je naletel na vstaše, ki so ga začeli pozdravljati s kroglami od vseh
stranij. Na povelje so huzarji poskakali raz konje in so se razvili v
bojno črto. Vstašev je bilo toliko, da so Deklevi že skoro zaprli pot;
zdaj je dobil ta povelje, ogenj ustaviti, konje zasesti in se vrniti.
Trije možje so obležali, ki so jih potem Turbini nečloveško mučili in
mrtvim vse ude porezali.

Na Žepačkem sedlu nista mogla vozova hitro obrniti zaradi ozke
ceste; nastala je zapreka in konjiki so morali nehote počakati vstaše,
ki so začeli zopet močno streljati na nje, a k sreči so streljali pre¬
visoko in niso nič zadeli.

Sovražnik je bil tako hitrih nog, da je dohitel vozova, ki sta se
vračala na čelu kolone, in jih začel obdelovati od strani. Zopet so
nastale ovire. Nadporočnik Dekleva je dobil zdaj povelje, da naj
vzdržuje večji presledek med glavno kolono in zadnjim varstvom in
da se naj zažene v ugodnem trenutku s svojim vodom na vstaše in
jih na ta način potisne nazaj.

Z vozovoma na čelu je prijahal Milinkovič zopet v dolino potoka
Lisnice in ker ga niso vstaši več nadlegovali, je pričel jahati počasi
in cel6 ukazal orožje spraviti; med tem sta vozova dirjala proti
Maglaju in dvajset huzarjev ju je spremljalo. Dospevši do Čajskega
polja, dobi Milinkovič po nekem huzarju naznanilo, da se iz Maglaja
hudo strelja na vozova in z grada celo s topovi.

Ker ni kazalo kreniti v stran, je eskadron jahal po cesti tako
dolgo počasi, dokler ga niso dosegale sovražne krogle; a ko je bil
oddaljen še 50 korakov od hana in so vstaši začeli streljati tudi z
desnega brega na eskadron, kar najhitreje so mogli, se je ta spustil
v dir; a zopet so bile velike zapreke, da se niso mogli odtegniti brzih

144

nog pogubnemu ognju; zakaj dva mrtva konja, en vozni in en jezdni,
sta ležala na cesti. Konjik za konjikom se je tu zvrnil in ovira je
postajala vedno večja in večja.

Stotnik Milinkovič, ritmojster Pačona in okoli 20 mož, zadnji
večinoma ranjeni in brez konj, so se zbirali na nekem skritem kraju
ob cesti, kamor je dospelo v teku četrti ure precejšnje število huzarjev.

Ko se je streljanje iz Maglaja prvič pojavilo, je večina eskadrona
krenila na levo, a tu jih je oviralo grmovje in plot. Mnogo jih je bilo
tukaj postreljenih. Nadporočnik Dekleva in še nekaj drugih huzarjev
so se rešili v gorovje.

Vračajoči se ostanki, katere so vstaši še vedno pozdravljali s
svinčenkami z obeh bregov, so dospeli proti peti uri popoldne v Usoro,
kjer jih je sprejela 18. stotnija 27. pešpolka. Eskadron je imel samo
še 56 konjikov. Nadporočnik Dekleva, grof Korinski, vitez Hajdek
in 86 mož je manjkalo.

V teku prihodnjih dnij se jih je vrnilo še 43, med temi nadpo¬
ročnik Dekleva. Ostalih 46 pa se ni nikdar več povrnilo. Nadporočnik
Hajdek in grof Korinski sta bila ubita in blagajna oropana.

O smrti nadporočnika Hajdeka se takd-le pripoveduje:

Ko se je voz, na katerem je sedel, bližal hanu v Maglaju na
levem bregu Bosne, je skočil Hajdek z voza, čigar uprežen konj je bil
ustreljen, in je hitel proti hanu. Proti mnogim Turkom, ki so ga na¬
skočili, se je branil z revolverjem in je dva usmrtil, a naposled je bil
premagan in eden izmed te druhali mu je odsekal glavo z handžarom.
Ulanec Kostelec, ki je Hajdeka spremljal, je ubil Turka v trenutku, ko
je hotel zagraditi cesto z vrvjo, in je potem oddirjal.

Boj pri Kosni in Maglaju.

Korno poveljništvo se je ob zavratnem napadu pri Maglaju pre¬
pričalo, da bo imela cesarska armada opraviti z orožjem pri zasedanju
Bosne. Filipovič je sklenil takoj ostro kaznovati vstaše. Poklical je
polkovnika in poveljnika 47. pešpolka, pl. Kinarta, in mu ukazal, da naj
takoj odkoraka z enim bataljonom in s polovico gorske baterije št. 4/XH.
po potu, ki se odcepi od ceste na južni strani Bukovice in vodi po
rebru zahodno od Doboja; na tem grebenu se naj utabori po noči,
opazuje in se zveže s prednjimi stražami 27. reservnega pešpolka, ki
bodo stale na južni strani Doboja. Ob enem je prejel Kinart tudi po¬
velje, da naj dne 4., 5. in 6. velikega srpana zavaruje desno stran kolone,
ki se bo pomikala po cesti skoz Kosno, Maglaj in Žepče.

Dne 4. naj odrine ob sedmih v Doboj, se potem pomika po cesti
do mosta črez Usoro, se zveže z bataljonom, tam skuha kosilo, se nato
napoti z obema bataljonoma in s polovico baterije v Tešanj in tam pre¬
noči. Dne 5. naj odrine zgodaj v Caglevice, tam en bataljon pusti in se
potem poda proti Maglaju, da se udeleži morebitnega boja glavne kolone
pri tem trgu; dne 6. vel. srpana pa se naj na vse zgodaj vrne v Caglevice,
se združi z bataljonom, ki je tu prenočil, in potem naj koraka skoz
Lubatovič, Novišeher, Ponjero proti Žepčam, da se tudi tam udeleži boja,

145

Vsled tega povelja je prišel
pl. Kmart dne 3. mal. srpana ob pol
osmi uri zvečer s četrtim bataljo¬
nom na greben. Pot se je večkrat
izgubila ali bila tako ozka, da je
mogel korakati le mož za možem,
konjem pa je moralo pomagati
moštvo, da so preplezali skalovite
bregove. Polkovnik pl. Kinart je po¬
stavil na holmcih z lepim razgledom
po eno stotnijo. Pred srednjima
stotnijama pa so napravili pijonirji
izborno stališče za topničarje.

Peti bataljon pod vodstvom
majorja Švarcbeka je med tem do¬
spel kot prednje varstvo glavne ko¬
lone ob osmih zvečer do Doboja in
je potem tu prenočil; 19. stotnija je
zavarovala hrbet, 20. je pa bila od¬
ločena, da se prepelje na desni breg;
ker se pa to ni moglo izvršiti zaradi
pomanjkanja čolnov, se je vrnila.

Po noči je neprenehoma lilo.

Razen posameznih strelov na pred¬
njih stražah 4. bataljona je- vladal povsod mir.

Dne 4. velikega srpana je dobil pl. Kinart od kora pismeno po¬
velje, da naj izkuša doseči še ta dan Tešanj in se združi s petim
bataljonom. Povelje se je malo zakasnilo, a navzlic temu je dospel
Kinart že ob poldesetih do mosta pri Usori, kjer ga je že čakal peti
bataljon z živili. Polk se je ravno utaboril in četrti bataljon je hotel
kuhati kosilo, kar pridirja bataljonski pribočnik, nadporočnik Kubin,
in javi, da želi korni poveljnik, da se napoti 47. pešpolk po kratkem
počitku, brez kosila, v Tešanj, ako mu le dopuščajo telesne moči. Kinart
je odgovoril, da bo polk v teku ene ure odkorakal. Filipovič je to
naznanilo z veseljem sprejel ter laskavo pripomnil, „da od Hartungovega
polka ni nič drugega pričakoval. 11

Ob pol eni uri popoldne se je pl. Kinart podal v dveh kolonah
proti Tešanju, kamor je ob polosmih zvečer dospel.

Akoravno se je govorilo, da bivajo v tem mestu najbolj zagrizeni
Turki, je prišlo vendar polku naproti 15 begov na konjih, na čelu jim
kajmakam, ki so zagotavljali popolno vdanost in izrazili največje veselje
nad tem, da so prišle avstrijske čete jih branit in ščitit. Radi so pre¬
skrbeli živil, a prosili so, da se naj nikar ne nastanijo vojaki v mestu.

Moštvo je bilo vsled skrajno težavnih potov in lakote izmučeno
in oslabljeno. Želji prebivalstva je Kinart rad ustregel, zakaj taboriti
v mestu ali blizu mesta se mu je zdelon eugodno. Utaboril se je na južni
strani pol ure proč od mesta v neki kotlini. Ta tabor seveda ni od¬
govarjal vojaškim zahtevam, a s tem, da so se postavile straže po
bližnjih gorah in proti mestu, se je dosegla popolna varnost.

Slovenski fantje.

Feldmaršallajtnant Ludovik pl. Kinart,
nekdanji polkovnik 47. pešpolka.

10

146

Ob devetih zvečer je bilo nakupovanje živil končano in še le
zdaj se je moglo kuhati kosilo, ker je bil prej lijak pogasil ogenj.
Vojaki so kosili še le ob eni uri po noči drugega dne; peti bataljon pa,
ki je bil na prednjih stražah, zaradi viharja in dežja ni mogel kuhati.
O počitku ni bilo govora, ker je neprenehoma lilo, zato so naši fantje
vriskali, ko je zopet napočil beli dan.

Poročnik Melje (Meuille), ki je vodil prejšnji dan prednjo patrolo,
je cul, korakajoč mimo turške orožniške vojašnice, nemške in ogrske klice.
Bila sta tam dva huzarja, ki so ju usmiljeni kristjani, samo s srajco
in spodnjimi hlačami oblečena, našli v gozdu in ju oddali turškim
orožnikom. Ko sta huzarja slišala, da so prišli avstrijski vojaki v Te-
šanj, sta se napotila v tabor ter pri poveljniku iskala pomoči.

Polkovnik pl. Kinart pripoveduje o tem dogodku takd-le:

„Ko sem dne 4. velikega srpana zvečer sedel na kamenu v ta¬
boru pri Tešanju, se mi približata dve beli prikazni, tri korake
pred menoj postaneta in se javita, da sta huzarja, ki so ju dan prej
ujeli vstaši, jima vzeli obleko in ju še le danes izpustili. Jaz sem
poslal huzarja v Tešanj h knezu in ukazal, da ju mora obleči. To se
je tudi zgodilo. V bosenski obleki sta se vrnila v tabor in sta drugi
dan korakala s polkom proti Maglaju. Po boju pri tem trgu pa sta
našla pri ubitih Turčinih huzarsko obleko, ig^ takoj zamenjala za bo¬
sensko in se prišla zopet javit k meni-^Jfc; sem osupel, ko ju za¬
gledam, ter sem pohvalil njuno iznajdljivost in spretnost.* 1

Dne 5. velikega srpana se je pl. Kinart napotil v Caglevice.
Sprva se je pomikal v gorovju po ozki slabi stezici, kjer je mož korakal
za možem, potem ob potoku Tešaničke po še slabejši poti; ta je bila
mestoma tako ozka in raztrgana, da se je morala tovorna živina raz¬
sedlati. Tovore so prenesli vojaki črez nevarna mesta, živina pa je
bredla po potoku.

Po neizrečeno hudem trpljenju in do pasa premočeni, zakaj vojaki
so morali prebresti desetkrat ta potok, je dospel polk ob poldesetih
dopoldne v Caglevice. Tukaj je eno uro počival. Peti bataljon in 20
tovornih konj je ostalo v Caglevicah, vsi drugi oddelki pa so se na¬
potili proti Maglaju.

Proti eni uri so se prikazale v daljavi gruče ljudij, ki so jih
naši imeli sprva za radovedneže. Kmalu potem se je culo streljanje s
topovi; to je bilo znamenje bližajočega se boja. Vojaki so navdušeno
in veselo pozdravljali te strele in komaj čakali, da se spopadejo s
Turčinom. Ni jim bilo treba dolgo čakati na krst s kroglami. Ob treh
popoldne so vstaši, ki so se vgnezdili ob desni strani, začeli streljati
na naše. Hitro se razvije 15. in polovica 14. stotnije, topovi zavzamejo
stališče, odkoder se je videlo, da stoji leva kolona (podpolkovnik Pitel)
že v boju z vstaši pri Maglaju.

Na povelje polkovnika Kinarta so poslali naši topovi nekaj strelov
v Maglaj in so potem pričeli obdelovati z višave „han“ in druga po¬
slopja na levem bregu Bosne. Ni dolgo trajalo to streljanje, že se
prikaže tropa konjikov in peških vstašev z vrtov in hiš ter se izkuša

147

približati po koruznem polju našim topovom. Zdaj se je razvila tudi
polovica 13. stotnije in začela metati krogle na predrzneže; polovica
16. stotnije (nadporočnik Lenč) pa se je pomaknila do izhoda soteske
ter se razvila tam prav blizu ceste za skalo in čakala vstaše; 14. stot¬
nija se je združila in zasedla most črez Lesnico, kjer je bila tik njega
15. stotnija; druga polovica 16. stotnije pa je vzdrževala zvezo s topovi,
a polovica 13. je bila še v reservi.

Boj pri Maglaju dne 5. velikega srpana 1878.

Vstaši so pač kmalu razvideli, da so se ujeli v past. Za hrbtom
in ob eni strani jim je bil polkovnik Kmart, spredaj naša glavna ko¬
lona, na vzhodu pa globoka reka — kam se naj zdaj obrnejo ? Zanje
ni več rešitve. Vdati se ali pa poginiti! Častno hočejo umreti in si
s tem zaslužiti sedma nebesa. Z velikim vriščem se vržejo proti mostu,
a v tem trenutku da polkovnik Kinart znamenje: „Naprej!“ Od spredaj
so zdaj frčale in morile bombe in krogle iz topov in pušek, od strani
pa jih je prebadala 15. stotnija z bodali. Kogar ni požela krogla,
bomba ali pa bodalo, ta je poginil v valovih mrzle Bosne. Le malo
jih je prišlo do izhoda soteske in še te je postrelila 16. stotnija, ki je
bila tukaj v zasedi.

10*

148

Samo devet vstašev je ostalo živih in ti so bili ujeti. Te je dal
Filipovič pozneje ustreliti in njih trupla pometati v Bosno. Po koruzi
in cesti pa je ležalo brezštevilno mrličev in postreljenih konj.

Pešpolk št. 47. je zaplenil 2 zastavi, mnogo orožja, streliva in živil
ter izgubil samo enega mrtveca in dva ranjenca; topničarji pa niso
imeli nikakili izgub.

Da se je dosegla tako sijajna zmaga, se je zahvaliti le premiš¬
ljeni razdelitvi oddelkov, izvrstnemu vodstvu častnikov in pa umni
porabi vseh zemljiških prednostij ter špartanski hrabrosti štajerskih
fantov.

Pri mrtvih vstaših se je našla obleka in orožje onih ubitih in
oropanih huzarjev, ki so jih dva dni prej napadli Turki. Četrti bataljon
47. pešpolka je bil torej maščevalec nesrečnih huzarjev.

Še le, ko je bil hoj končan in Turek popolnoma poražen, so se
začeli bližati oddelki glavne kolone v bojni črti proti Maglaju. Feld-
cajgmojster Filipovič je prišel sam k polkovniku Kinartu in je izrazil
njemu in polku jako laskavo zahvalo.

Vsled uničenja vstašev na levem bregu Bosne so se spustili tudi
oni na desnem v beg in reservni pešpolk št. 7. je zasedel Maglaj na
desnem bregu in tamošnji grad.

Iz zgoraj omenjenega popisa je razvidno, da je Kinartova kolona
zmago pri Maglaju odločila in ima za to največ zaslug. —

Pešpolk št. 47. se je utaboril na bojišču in skuhal kosilo še le
ob ednajsti uri po noči.

O boju pri Maglaju se je feldcajgmojster Filipovič v svojem po¬
ročilu izrazil takč-le: Obnašanje krdel v boju je bilo vzorno, prav
posebno pa moram omeniti reservni pešpolk št. 47., ki zasluži posebno
pohvalo zaradi dobrega streljanja in vzornega reda v ognju.

Jako laskavo pismo je prejel pl. Kinart tudi od polkovnega ime-
telja, feldcajgmojstra viteza Hartunga. Ta častita polkovniku in
celemu polku z gorkimi besedami na novi slavi, katero so si priborili,
in jim želi nadaljnje vojaške sreče.

Peti bataljon 47. pešpolka, ki je stal na prednjih stražah pri
Caglevicah, pa so 10—30 mož močni vstaški oddelki po noči večkrat na¬
padli, in ker je bataljon stal vso noč pod orožjem, se ni mogel odpočiti.

*

* *

Ko se je dne 3. velikega srpana ob poldveh popoldne VI. divizija
napotila iz Kotorskega proti Doboju, je bil 7. reservni pešpolk uvrščen
na koncu tretje brigade in 19. stotnija tega polka je varovala pra-
težne vozove. Pot ni bila dolga, a toliko bolj težavna zaradi veli¬
kega blata.

Vsled napada naših huzarjev pri Maglaju je Filipovič izpremenil
potni načrt in podpolkovnik baron Pitel je dobil povelje, korakati na
Kamen pri Doboju in se tam prepeljati na desni breg Bosne. Ker zvečer
ni bilo dobiti nikjer čolnov in je kmalu nastala noč, se je polk utaboril
na levem bregu blizu prevoznega mesta. Drugi dan sta se privedla
dva stara čolna, v katerih se je prepeljala najprej 15. stotnija in za¬
sedla višave na desnem bregu reke Bosne, da tako zavaruje bataljon.

149

Med prepeljavanjem, ki se je prav počasi vršilo, je prišel kmet
in naznanil, da je v bližnjem gozdu skrit sovražnik, ki hoče napasti
cesarsko vojsko, in kmalu za tem prideta še dva druga in javita isto.
Reklo se jim je, da se naj vrnejo in vstašem povedo, da naj takoj
zapuste gozd, sicer se bo streljalo nanje. Vstaši so v resnici odšli, a
pred odhodom vzkliknili: „Bomo se kmalu videli drugje!“

150

Poveljnik baron Pitel je imel nalogo, se pomikati na desnem bregu
Bosne kot levo stransko varstvo s svojim polkom, s polovico baterije
in s signalnim oddelkom skoz Trbuk, Gračanico, Maglaj do Peklanice,
kjer naj počije in se zavaruje. Glavna kolona je korakala na levem
bregu po cesti proti Kosni.

Ob polpetih popoldne je trčila glavna kolona pri Kosni  na
sovražnika, ki je bil zelo ugodno vgnezden. Med tem ko se je glavna
četa razvijala na levem bregu, je dospela 17. stotnija (stotnik Majer)
7. pešpolka na desnem bregu do Trbuka in kmalu za njo tudi 20. stot¬
nija (stotnik Koher).

Te dve stotniji sta začeli sovražnika obdelovati od vzadi in
od strani. Krogle so frčale črez reko Bosno in povzročile vstašem
mnogo škode.

Turki se niso mogli več braniti; pobrali so svoja kopita in bežali,
a naša glavna četa se je pomikala zopet dalje.

Reservni pešpolk, posebno pa 17. in 20. stotnija sta mnogo pri¬
pomogli k prvi zmagi pri Kosni  ali Trbuku.

Ubit je bil v tem boju Andrej Pirker, več pešcev je bilo ranjenih,
med temi Močinik iz Vetrinja, ki je bil zaradi svoje izredne pogum¬
nosti odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste, a žalibože, da
je umrl vsled zadobljene rane dne 30. vinotoka v bolnišnici v Maglaju.
Podpolkovnik Ričeti si je tukaj priboril red železne krone 3. vrste z
vojno dekoracijo in podeljeno mu je bilo plemstvo z naslovom: vitez
z Monte Trbuk. Odlikovana sta bila z vojaškim zaslužnim križem z
vojno dekoracijo stotnika Majer in Koher.

*

* *

Reservni pešpolk št. 7. je korakal nato proti Maglaju  v dveh
oddelkih. Prvi oddelek, peti bataljon, se je začel pomikati ob 9., četrti
ob 11. uri predpoldnem. Pri tovarni za doge se je zvedelo, da so vstaši
zapustili Maglaj ob sedmi uri zjutraj; zaradi tega se je zdaj hitreje
korakalo.

Čelo kolone je bilo ob poldveh že skoro v trgu, kar zagone puške
na levem bregu Bosne in kmalu potem tudi na desnem. Neposredno pred
Maglajem stoji grič, ki gospoduje črez ta kraj. Tu se je peti bataljon
razprostrl in topovi so metali bombe v vstaški tabor pri hanu na
levem bregu Bosne.

Naši se vedno bolj in bolj bližajo, vstaši streljajo s puškami in
topovi, a brez uspeha; četrti bataljon že tudi pritiska vzadi za petim.
Turki se hočejo polastiti broda. Častniški namestnik baron Šternbah
pa jim je to zabranil. Ustrelil je petkrat iz vseh pušek na enkrat z
isto natančnostjo, s katero se strelja na vežbališču in je dosegel naj¬
boljši uspeh.

Ob treh popoldne je stopila tudi glavna kolona iz soteske na polje,
ki se tu razširja kakor podolgasto jajce. Tri stotnije 27. pešpolka so
korakale proti hišam na levem bregu in topovi so streljali z ugodnega
stališča v mesto. Ob istem času zapazi podpolkovnik baron Pitel, kako
je polkovnik Kinart na levem bregu Bosne moril vstaše in naposled
popolnoma uničil (glej str. 149.)

151

Kakor že povedano, se je vsled tega tudi vstašev na desnem
bregu Bosne polotil strah in trepet. To je zapazil Pitel in takoj od¬
poslal 14. in 15. stotnijo na leve višave s poveljem, prodreti vstašem
v hrbet, da se na ta način popolnoma uničijo, kakor se je to zgodilo
na levem bregu Bosne. Te dve stotniji sta izborno postopali; uspeh se
je kmalu tudi pokazal; vstaši so bežali. Nato sta korakali 13. in 20.
kompanija skoz trg, da zasedeta veliko mošejo in pa grad. Na čelu
teh dveh stotnij je bil sam podpolkovnik Pitel, ki ji je peljal ošebno
k brodu, da se ga polasti; vstaši so močno streljali nanj, a streljanje
naših je bilo hujše, zato so te turške tolpe kmalu izginile.

Boj pri Kosni dne 4. velikega srpana 1878.

—i- vstaši ob 4. uri popoldne. — naši ob 7. uri zvečer.

Merilo 1 cm =  400 korakov.

Brod na desnem bregu se je odtrgal in splaval proti levemu. Da
ga privede nazaj, se je ponudil narednik Ivan Lakner 20. stotnije iz
Slapa na Koroškem. Navzlic deroči reki, ki je tiste dni vsled vednega
deževja močno narastla, in navzlic sovražnim kroglam, ki so pljus¬
kale v vodo, se je delo posrečilo; v četrti ure je bil brod zopet na
desnem bregu.

Dvajseta kompanija se je pomikala brzega koraka skoz vrte do
mošeje, ki je pa bila zaprta, kakor tudi vse druge hiše. V celem trgu
ni bilo videti žive duše, stotnija je prikorakala brez ovir do grada.
Ta je bil obdan s štiri metre visokim zidom v obliki štiriogelnika in
z železom obita vrata so bila zaklenjena.

Stotnik Koher je ukazal privesti grajskega čuvaja, ki je odprl
radovoljno vrata; nato se je grad zasedel. Na nasipu sta stala dva
topova; kolesa so bila vrezana globoko v zemljo in plevel je rastel

152

okoli njih. V stolpih, ki sta stala ob straneh, se je nahajala orožnica
z mnogovrstnim orožjem iz vseh časov in krajev.

Ob enem z 20. stotnijo je prodrla tudi 13. v mesto in ga zasedla.
Tako je prišel trg Maglaj tudi na desnem bregu Bosne cesarski vojski
v roke.

Ko je bil stotnik Koher grad zasedel in vse shrambe preiskal,
je ukazal stotnik Lebič poročniku Buciju razviti cesarsko zastavo na
gradu; trobar Perger je zatrobil generalno koračnico, in vsa po¬
sadka na gradu je zaklicala trikrat urh!, kar so ponavljali vsi oddelki,
ki so bili zbrani okoli Maglaja. To je bil prizor vzvišenega vojaškega
veselja, in kdor je bil tako srečen, da se je štel med zmagalce, ne bo
nikdar pozabil tega prizora.

Reservni pešpolk št. 7. se je doslej udeležil že dveh bojev.
Kakor po boju pri Kosni, tako je izporočil korni poveljnik tudi zdaj
presvetlemu cesarju o boju pri Maglaju. V tej brzojavki pravi Fili¬
povič med drugim: „Pogumno se je obnašal reservni pešpolk št. 7. na
desnem bregu Bosne. To je lepa odlika za celi polk od podpolkovnika
do zadnjega pešca. Žalibože, da je moral plačati v tem boju slavo tega
dneva s svojim življenjem frajtar France Cvek 19. stotnije, ki se je
kot strelec posebno odlikoval; razen tega je imel polk še enega ra¬
njenca; boj je bil torej tudi v tem oziru srečen. 1 '

Boj pri Žepčah.

Dne 6. vel. srpana so oddelki počivali in drugi dan ob peti uri
zjutraj se je napotil polkovnik Kmart s četrtim bataljonom iz Maglaja
v Caglevice; tam se je v združil s petim in potem je korakal s svojim
celim 47. polkom proti Žepčam. Do Lubatovičevega sedla je bila pot
jako težavna, po prehodu tega sedla pa malo boljša in svet se je nekoliko
odprl; a nastopila je taka vročina, da bi bili vojaki kmalu obnemagali;
zakaj vode ni bilo dobiti nikjer. Duševni pogum, vzgled polkovnika in
drugih častnikov so podkrepili vojake, da so prenašali največje težave.

Ob polosmih zjutraj, predno se je prekoračilo Lubatovičevo sedlo,
so se pa čula tuja znamenja na rog in četrt ure potem se je videlo s
sedla, da stoji sovražnik severozahodno pri Novišeheru, ne da bi bilo
možno razvideti smer, kam da koraka. Polkovnik pl. Kinart je ukazal
ustreliti ednajstkrat s topom nanje, na kar so se vstaši napotili proti
Ozemicem, se tam ustavili in črez uro izginili v gorovju.

Polkovnik Kinart se je pomikal mimo Novišehera proti Žepač-
kemu brdu in je odposlal za varstvo desnega krila majorja Švarc-
beka s 17. in 20. stotnijo ter mu ukazal, da naj, pustivši Novišeher
ob levi, koraka proti Ponjeri in proti karavli (stražnici) pri Žepčah;
boja se ne sme izogniti, ampak naj postopa napadoma, in ako treba,
naj zahteva pomoči. v  Ob pol dvanajsti uri je dospel Kinart na rebro,
ki leži severno od Žepačkega brda in se steguje proti jugozapadu.
Tukaj je združil oddelke in počival tako dolgo, da se je zvezala z njim
prednja patrola glavne kolone, ki je korakala po cesti. O vstaših se
je zdaj le toliko vedelo, da imajo zasedeno karavlo pri Žepčah.

153

Malo pred dvanajsto uro opoldne se je pokazala dolga vrsta
turških pešcev na cesti, ki se je pomikala proti severu; imela je kakor
kaka prava vojska tudi bobnarje s seboj. Kinart jih je takoj pozdravil
s strelom iz topa in je razvil dve stotniji proti njim. Sovražnik je
obstal in strmel, pa ne dolgo; obrnil se je kmalu in začel prodirati
proti našim, izborno podpiran po svojih topovih.

Popisana krdela so naša, nepopisana turška.
Merilo 1 cm =  800 korakov.

Polkovnik Kinart, ki je takoj razvidel, da ima tu opraviti z redno
sovražno vojsko, je odposlal na vsako krilo še po eno stotnijo in
tako podaljšal bojno črto.

Major Švarcbek pa, začuvši grom topov, ni več korakal v prej mu
zaznamovani smeri, ampak se je napotil takoj na kraj nevarnosti in
zasedel na desnem krilu višavo, ki je bila nekoliko naprej potisnjena.
Od ondod je jako uspešno podpiral Kinartovo bojno črto.

154

Eavno ob tem času je naznanil poveljnik voda, ki se je bojeval
na skrajnem desnem krilu, da tam sovražnik hudo pritiska. Major
Švarcbek- je odposlal dva voda tja, a polkovnik Kinart, ki je spoznal
važnost tega krila, je zaukazal, da naj odrine tja še 15. in polovica
16. stotnije, ki sta doslej stali v reservi pod osebnim vodstvom bata¬
ljonskega poveljnika.

Ura je bila dve.

Z združeno močjo se je posrečilo sovražnika nazaj potisniti na
tem krilu in potem vztrajati v hudem ognju do pol petih popoldne;
ob tem času pa je dospela glavna kolona na bojišče.

V središču pri karavli je stalo približno 500 vstašev, katerim je
stal nasproti 27. lovski bataljon in ena stotnija 52. pešpolka.

Huda nevihta je za nekoliko časa boj ustavila. Med tem pre-
nehljajein so začeli vstaši zapuščati karavlo in so se utaborili na
višavah Žepačkega brda.

Lovski bataljon jim je sledil; tudi polkovnik Kinart je odposlal
svoj četrti bataljon. Bataljonski poveljnik stotnik baron de V6 je prišel
ob šestih zvečer tja, v trenutku, ko so ravno zasedli oddelki 52. peš¬
polka in pa 27. lovskega bataljona karavlo, pri kateri priliki se je
nekaj vstašev vdalo.

Tudi polkovnik Kinart je zapustil svoje stališče in se napotil h
glavni koloni.

Nadporočnik Fras je zaostal s polovico 13. stotnije, da zavaruje
ranjence in pokoplje mrtvece. Kristjani so vreli od vseh stranij k
pogrebu, so molili in izražali odkritosrčno sožalje.

Vstaši so imeli 7—8000 mož in štiri topove, med njimi sta bila
dva bataljona redifov ali turških domobrancev. Eden teh bataljonov
je bil ujet.

Našim je padlo zopet v roke mnogo orožja, streliva, živil in
400 bosenskih vstašev.

Na naši strani je bilo pet mrtvih, 32 ranjenih, eden se je pa
izgubil.

Največ izgub je imel 47. pešpolk. Pri tem je bil ubit nadporočnik
Vilko Kubin in dva pešca, a 24 mož je bilo težko, 9 pa lahko ranjenih.

Feldcajgmojster baron Filipovič hvali v svojem poročilu sijajen
pogum, posebno pa veliko vztrajnost vojakov vseh krdel; prav pohvalno
pa omenja neizrečene napore, ki sta jih prenašala s čudovito potrpež¬
ljivostjo 7. in 47. pešpolk.

Dne 8. velikega srpana ob peti uri popoldne je bil v Žepčah
pogreb nadporočnika Vilka Kubina blizu bolnišnice.

Feldmaršallajtnant Tegethof in generalni major Miler z vsemi
častniki 47. pešpolka, oddelek, ki mu je izkazal zadnjo čast s stre¬
ljanjem, ter godba 52. pešpolka so se udeležili pogreba tega prehrabrega
častnika, ki je vsled zvestega izpolnjevanja svoje dolžnosti padel na
bojišču časti in^ slave. Leto pozneje mu je dal postaviti 47. pešpolk na
pokopališču v Žepčah lep nagrobni spomenik, ki je bil krasno izdelan
v Mariboru.

H*

* *

Sprejmimo zdaj tudi pešpolk št. 7. iz Maglaja v Žepče!

Dne .6. velikega srpana se je raznesla novica, da so se vstaši
vgnezdili pri Žepčah in da se bodo tam trdovratno branili.

Korno poveljstvo je zaukazalo, da se 7. reservni pešpolk prepelje
z desnega na levi breg Bosne. En bataljon tega polka je dne 6. izvršil to
povelje, drugi dan ob polpetih zjutraj pa se je prepeljal tudi 4. ba¬
taljon, polovica baterije in druge pritikline. Ob osmi uri je polk odko¬
rakal kot leva kolona mimo Brankoviča skoz Zavidovič in Lupoglavo
proti Žepčam. Polk je dospel kmalu v pragozd, ki se razprostira med
Maglajem in Žepčami. Hoja je bila zaradi brezpotnega zemljišča in
križem ležečega, deloma že gnilega lesa skrajno težavna.

Ob bregu reke Miljačke.

Med tem ko je bil boj v središču in na desnem krilu že končan,
se je spopadla tudi leva kolona s sovražnikom. Ko je polk korakal po
skrajno slabi poti proti Lupoglavi, se je slišalo od Novišehera sem stre¬
ljanje s topovi in puškami; zdaj so začeli vsi oddelki stopati, kar
najhitreje so mogli. Ob poltreh popoldne so padle na levem krilu na
20. stotnijo prve krogle.

Ura je bila štiri, ko je polk dospel na goro pri Lupoglavi; tu
so ga vstaši, ki so imeli tudi zastavo, takoj pozdravili z divjim vpitjem
in močnim streljanjem. Podpolkovnik baron Pitel ukaže, da naj 17.
in 18. stotnija prodirata proti gozdnemu robu, kjer so bili vgnezdeni
vstaši. Podpolkovnik Ričeti pa se naj napoti s polovico baterije, s
13. stotnijo in z enim vodom 20. stotnije ven iz soteske in izkuša
dobiti tam tako stališče, s katerega mu bo možno, ugodno podpirati
prodiranje drugih oddelkov.

156

Vstaši so se ustavili na robu širokega rova, kije  ločil obe stranki.
Odtod jih ni bilo mogoče pregnati, dasiravno je 13. in 20. stotnija
prav do roba struge prodrla in bila le 200 korakov oddaljena od njih.

Močno streljanje na obeh straneh je napravilo že mnogo škode,
a nobena stranka se ni hotela umakniti. Častniški namestnik Josip
baron pl. Sternbah si misli: „čakaj, presneti Turek, ti bom že pokazal
pot k Mohamedu.“ Iz lastnega nagona se splazi s svojim vodom v strugo
ali rov, prepleza previdno in tiho strmo steno onkraj rova, tu malo
počije in uredi svoj vod in potem plane hipoma, kakor bi bil prišel
iz pekla, z nasajenimi bodali, z veliko drznostjo in glasnim vriščem
na levo krilo mnogoštevilnih vstašev. Sovražnik je bil zdaj ves zmešan;
a skoro ob istem času napade poročnik Buči z bodali sovražno desno
krilo, središče pa je streljanje podvojilo. Zdaj so bili vstaši vsi zbe¬
gani in se niso mogli več braniti, ampak spustili so se v divji beg
in naši oddelki so zdaj hitro prekoračili strugo.

Poročnik Buči je bil odlikovan za ta hrabri čin z vojaškim za¬
služnim križem z vojno dekoracijo, baron Sternbah pa, ob enem z ozirom
na junaški čin pri Maglaju, z zlato svetinjo za hrabrost,

Vstaši so se nekoliko oddahnili, potem so se pa postavili na neki
višavi zopet v bran. Znova se prične živahni boj. Turki branijo zagri¬
zeno in trdovratno svoje stališče, a Korošci se nočejo dosti muditi;
13. stotnija pod vodstvom svojega hrabrega stotnika Lebiča plane z
bodali na vstaše in zasede višavo, sovražnik pa je bežal, pustivši več
mrtvih in ranjenih na bojišču.

Z istim uspehom je tudi 17. in 18. stotnija zapodila vstaše na
levem krilu. Zdaj je bil le še četrti bataljon v ognju, a tudi ta je
kmalu naskočil Turčina in ga zapodil v beg.

Ko so vstaši bežali proti reki Bosni, da bi jo prekoračili in se
rešili na desni breg, so jih kaj uspešno pozdravljale 17., 18. in 19. stot¬
nija s kroglami, a topovi Pitlove in glavne kolone pa z granatimi.

V tem boju so bili ubiti: desetnik Matija Pihkastner 13. stot¬
nije, frajtar Jurij Kehl 18. in pešec Josip Kresničnik 20. stotnije; težko
sta bila ranjena pešca Alojzij Knez (je za rano umrl) in Rajko Dojak
13. stotnije; lahko ranjenih je bilo devet.

Odlikovani so bili razen že imenovanih še sledeči:

Narednik Janez Lakner, ki je bil že v boju pri Maglaju pohvalno
omenjen in se je tudi v tem boju izkazal zelč pogumnega, je dobil
srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Pri 13. stotniji so se posebno izkazali: narednik Ivan Cesar iz
Straje vasi (Hohenturn, sod. okraj Podklošter) na Koroškem, desetnik
Pavel Rosenfelder in pešec Henrik Kainerlender; Cesar je dobil sre¬
brno svetinjo za hrabrost II. vrste, Rosenfelder in Kamerlender pa
najvišjo pohvalo.

Tudi pri oddelku, ki ga je vodil baron Sternbah, so se odlikovali:
desetnik Andrej Cipuš iz Sent Mihela pri Velikovcu in Albin Rindler
iz Hartberga, potem pešci Janez Smonkar iz G-utštajna in Janez Lin-
dermut iz Moš (Mbschach), vsi do 20. stotnije. Smonkar, Cipuš in Rindler
so bili odlikovani s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste, Lindermut
pa je dobil najvišjo pohvalo.

157

Pešca 10. stotnije Janez Plisnik in Josip Kresničnik sta se po¬
stavila med bojem na Lupoglavi pri Žepčah kot stransko varstvo na
izhodu globoke soteske tako spretno in skrito, da sta postrelila tri
može in konja neke vstaške patrole, ki je pridirjala po tej soteski.
Kresničnik je bil tu ubit, Plisnik je pa potem sam branil ta prostor
in bil odlikovan z naj višjo pohvalo.

Srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste si je priboril tudi vodnik
Tine Miler 17. stotnije iz Sekulc na Koroškem zaradi posebne hra¬
brosti in izvrstnega vodstva svojega roja. Pešec Rajko Dovjak 13. stotnije
iz Celovca se je izkazal v tem boju, kakor tudi v boju pri Maglaju
posebno pogumnega in neustrašenega. Povsod je bil prvi in večkrat
je še zaukal vmes in tako osrčeval svoje tovariše; a ker je bil le
preveč drzen, ga je zadela sovražna krogla v spodnji život; zdaj so
ga morali nesti na pomočišče. Svoji potrpežljivosti in sicer trdnemu
zdravju se ima zahvaliti, da je kmalu okreval in zopet nastopil službo
pri stotniji. Bil je odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Narednik Josip Kranjc 20. stotnije se je odlikoval kot poveljnik
sanitetnih vojakov posebno v boju na Lupoglavi s tem, da je zapo¬
stavil vse svoje dušne in telesne moči, da so se navzlic temni noči in
slabim potom spravili vsi ranjenci z gorovja na pomočišče. Za to
plemenito, požrtvovalno in uspešno delovanje je bil ta poštenjak in
junak odlikovan s srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste.

Vranduk od južne strani.

158

Boji pri Kakanju, Bjelalovcu, Kolotiču in Visoki.

Ker so pratežne ali provijantne kolone za dva dni zaostale, so
krdela 8. in 9. velikega srpana počivala v taboru pri Žepčah. Zadnji
dan je došla brzojavka, v kateri presvetli cesar izraža popolno pri¬
znanje in pohvalo vsem častnikom in moštvu za junaško obnašanje v
boju pri Žepčah; tudi feldmaršal Albreht je častital na prelepem
orožnem uspehu.

Krdela so se preskrbela z živežem do 12. in so potem 10. velikega
srpana odkorakala proti Vranduku, in sicer zopet po treh potih, ker
je Filipovič hotel obkoliti vstaše v tem mestu.

Srednjo kolono je vodil po glavni cesti feldmaršal!ajtnant pl. Te-
gethof, desno, pri kateri je bil uvrščen 47. pešpolk, generalni major
Miler in levo podpolkovnik baron Pitel. Le-ta se je prepeljal zopet
črez reko Bosno, korakal na levem bregu te reke in se utaboril prvi
dan pri Kovnici.

Proti štirim popoldne je došlo poročilo, da Vranduk ni zaseden
in da vstaši bežijo proti Sarajevu.  Vsled te novice bi se bil moral
baron Pitel zopet združiti z glavno kolono na cesti. Ker pa to zaradi
narastle Bosne ni bilo mogoče, se je pomikal tudi drugi dan na desnem

bregu proti Senici. Pota so bila tako
slaba, ozka in strma, da sta zdrsnila
dva konja v brezdno in se ubila. Ljudje
so morali potem nositi blago, s katerim
je bila tovorna živina obložena. Kmalu
nato,  ko so vojaki prekoračili Rapto
planino in se bližali Senici, so bili že
poplačani za vse prestale napore, zakaj
odprla se jim je lepa, krasna okolica.

Na Rapti planini so naši naleteli na
tabor, ki so ga bili vstaši malo prej zapu¬
stili. Po jako nevarnem potu je 7. peš¬
polk dospel v tabor pri Senici še le ob
polednajstih po noči. Omeniti mi je še,
da ni ta dan navzlic hudim potnim te¬
žavam, nihče zbolel ali zaostal.

Kolona generalnega majorja Milerja s 47. pešpolkom se je pomi¬
kala po še bolj težavnih potih, prenočila na severni strani Bistrice in
je zvedela še le drugi dan ob deseti uri, da Vranduk ni zaseden, na
kar je krenila na desno in prišla tik Vranduka na cesto. Po večkratnem
počitku je dospela zvečer ob osmi uri v tabor pri Senici, kjer je potem
cela VI. pehotna divizija dva dni počivala.

Že v taboru pri Senici se je natanko vedelo, da se vstaši zbi¬
rajo pri Sarajevu in se ondi pripravljajo na trdovraten upor. Fili¬
povič je začel dne 14. velikega srpana prodirati v dveh kolonah
proti glavnemu mestu Bosne. Glavna kolona pod vodstvom barona
Filipoviča, v kateri sta bila uvrščena tudi reservna pešpolka št. 7. in
47., je korakala po glavni cesti, ki vodi od Senice skoz Vitez in Bu-
sovačo v Sarajevo.

159

Stranska kolona, ki jo je vodil feldmaršallajtnant Tegethof, se je
pomikala ob levi skoz Kakanj, Kolotič in Visoko tudi proti glav¬
nemu mestu Sarajevu.

Filipovičeva truma je ta dan korakala skoz rajsko okolico ter se
utaborila pri lianu Kompanija. Semkaj je prišel tudi poveljnik VIL pe¬
hotne divizije, vojvoda Virtemberški, ki je bil zmagovito prodrl že do
Travnika. Obe diviziji sta si tu podali roke in se zvezali, kakor je
bilo ukazano že v potnem načrtu (gl. str. 14. in zemljevid na str. 180.).

Tu se je tudi zvedelo, da so vstaši han Bjelalovac zasedli in da
imajo top. Baron Filipovič je sklenil jih obkoliti in v to svrho je raz-

Sarajevo z grada (trdnjave).

delil svojo glavno vojsko v tri manjše kolone. S srednjo kolono, pri
kateri sta ostala koroški in spodnještajerski polk, je vodil generalni
major Kajfel, nekdanji polkovnik 7. pešpolka, severno generalni major
Miler, južno pa polkovnik Vilec.

Kajflu se je želja izpolnila; imel je zdaj svoj nekdanji junaški
polk v resnih časih pod svojim poveljstvom, kakor si je želel, ko se
je poslavljal od njega.

Dne 15. velikega srpana je Kajflova kolona dospela v Busovačo
in bila zeld presenečena; kajti njej v čast so kristjani postavili sla¬
volok z napisom: „Živio car avstrijski Franjo Josip I.!“

Pri tem slavoloku je kristjansko odposlanstvo Filipoviča slovesno
pozdravilo in izrazilo čutila najglobokejše vdanosti.

160

Beservna polka št. 7. in 47. sta se utaborila blizu Busovače.
Dočim so te tri kolone dosegle brez boja svoj cilj, je bilo Tegethofovi
četi prestati vroč, a srečen boj pri Kakanju.

Drugi dan je generalni major Miler odrinil ob polosmih v dveh
manjših kolonah, da zgrabi sovražno desno krilo pri hanu Bjelalovcu.
Južna kolona je odkorakala ob peti uri; tej je bil nalog, obkoliti
vstaše, srednja pa se je napotila ob polosmih proti Kiseljaku.

Najprej se je spopadla severna kolona z vstaši in jih obdelovala
s topovi na 3000 korakov. Zdaj je dobil podpolkovnik Pitel od kor-
nega poveljnika ukaz, da se naj s severno kolono zveže.

V to svrho je odkorakal podpolkovnik Biceti z dvema stotnijama;
poročnik Huber pa je vzdrževal z enim vodom zvezo med polkom na
cesti in med tema dvema kompanijama. Ker se je Biceti zaradi gora¬
tega in raztrganega zemljišča le počasi pomikal naprej, sta se odpo¬
slale ob poldesetih dopoldne 19. in 20. stotnija 7. pešpolka, da se
zvežeta z Milerjevo kolono in ga tudi podkrepita, ako bo treba. Naneslo
pa je tako, da sta se ta dva oddelka povrnila k polku še le po vzetju
mesta Sarajeva dne 19. velikega srpana.

Po deseti uri je tudi čelo srednje kolone trčilo na vstaše. Boj
se prične; tega sta se udeležili tudi 15. in 16. stotnija 7. pešpolka,
ki ji je ob strani vodil stotnik Pereli.

Srednja kolona pa ni smela preveč pritiskati; imeti je morala
pred očmi nalog stranskih oddelkov. Od južne Vilčeve kolone ni bilo

dolgo niti duha, niti sluha, a na en¬
krat začno vstaši bežati. Kaj je ven¬
dar to, kaj se je zgodilo? yilčeva
kolona je padla vstašem za hrbet in
jih zajela. Bežali so sicer, kar so
mogli, a le malo jih je ubežalo, skoro
vsi so našli smrt na begu. Tu sta se
posebno odlikovala stotnik Smola in
nadporočnik Soukup četrtega bataljona
22. reservnega pešpolka, ki je korakal
na čelu južne kolone.

Boj je bil končan in soteska pri
hanu bjelalovačkem  prosta vsta-
šev; plen je bil velikanski.

Keservni pešpolk št. 47., ki je bil v reservi pri srednji koloni,
se ni udeležil boja. Glavna kolona, v katero se je kmalu po boju
uvrstila južna kolona, je korakala do Fojničke Kuprije in se tam
utaborila; tudi glavno stanišče kornega poveljnika je tu prenočevalo;
tabor pa so zavarovale 17., 18. in 19. stotnija 47. pešpolka. Prednje
straže so stale za potokom Kresevice in Lepanice, reserva pa v Kise¬
ljaku. Tu je imelo moštvo priliko, si kupiti pijače; tudi pratežni vozovi
so dospeli semkaj po noči.

Devetnajsta in dvajseta stotnija 7. pešpolka, ki ji je odposlal
polkovnik Pitel dopoldne k severni koloni, sta med potjo trčili ob
enem z lovskim bataljonom št. 31. na sovražnika, ki je bil po eno uro
trajajočem boju potisnjen proti glavni koloni.

Han (turška gostilnica) na Romanji
planini.

161

V tem boju so bili težko ranjeni pešci Blaž Kelič, France Fa-
ganca, Jaka Pavlič in Ogerč; Tine Rorer pa je bil ujet. Njegovo
truplo so pozneje našli v nekem rovu brez glave.

*

* *

Ko je Miler s svojo kolono ob poltreli popoldne pri Brezkovskem
selu počival, mu je došlo povelje, da mora še tekom istega dne do¬
speti h glavni koloni pri Lepanici. Vsled tega povelja je začela kora¬
kati kolona takoj po šesti uri na brdo Kraljevac, a zaradi skrajno
težavnega, goratega torišča in velike utrujenosti je moštvo pešalo;
zato je generalni major Miler prenočil tam, kjer je bil, to je na ob-
nožju Kraljevačkega brda.

*

Tegethofova kolona, ki se je pomikala od Senice skoz Visoko proti
Sarajevu, je imela malo prasko pri Kolo tiču  z vstaši, ki jih je po¬
gnala v beg, in se je potem utaborila med Mokronogom in Čitlukom.

Vstaši so bežali do Visoke in se tam zopet postavili v bran;
Tegethof jih je obkolil in zapodil v.  beg.

Istega dne je imel generalni major Miler povelje, spremljati s
svojo brigado glavno kolono, ki se je pomikala proti Blažuju, do Gom-
jonice; tu naj bi bil malo počil, potem pa se napotil proti Visoki
in tam pomagal Tegethofovi koloni.

Slovenski fantje.

Merilo: 1 cm  = 800 korakov.

vstaši.

Dobrinje

n

162

Miler je prišel zaradi slabili potov prepozno; boj pri Visoki je bil
že končan. Ura je bila šest popoldne, Miler se je utaboril, moštvo pa je
skuhalo kosilo in potem mirno zaspalo; sovražnik jih celo noč ni motil.

Med tem ko se je Tegethof bojeval pri Visoki, je korakala glavna
kolona proti Blažuju. V Kiseljaku je bil kratek počitek. Kisla voda,
ki se tu prodaja, odtod tudi ime, je vojakom dobro ugajala. Na daljnjem
potu je vojake mučila neznosna vročina; bila je toliko hujša, ker je
bil zrak miren in niti najmanjša sapica ni pihala. Popoldne je dospela
kolona do onega kraja, kjer cesta dolino reke Bosne zapusti in vodi
vkreber na sedlo Plesevac in Kobilo glavo. Navzlic temu, da so se

Sarajevo (Bistrik in grad).

dovolili vojakom vsakoršni olajški, so dospeli še le ob deseti uri po
noči po 14 urni težavni hoji v Blažuj. Pri karavli je padlo nekoliko
strelov, sicer pa ni nihče na potu motil kolone.

Kolona polkovnika Kinarta, kateri je bil prideljen stotnik pl.
Sternek generalnega štaba, je korakala po skrajno slabih potih ob levi
strani glavne kolone skoz Duhren in Kogatico; v tej zadnji vasi je
počivala poldrugo uro in ustrelila dva vstaša v zmislu razglašene
nagle sodbe. Naše patrole so ju namreč zasačile s puškami ob rami v
trenutku, ko sta jih hotela sprožiti na naše vojake. Odtod se je pohod
nadaljeval skoz brdo Osek in Gladno polje.

Sternek je šel na ogled s 16. stotnijo proti karavli in je po¬
veljniku naznanil, da je glavna kolona že šla mimo karavle; nato je

163

polkovnik Kmart takoj krenil na cesto in korakal naravnost v Blažuj.
Krdela so bila ta večer skrajno utrujena, torej za boj drugi dan manj
sposobna. Vojaki so prejeli ta dan po dve porciji, a navzlic temu se
niso mogli okrepčati. Predno se Sarajevo napade, je bilo potreba še
en dan počitka. Filipovič ni mogel dati torej mesta Sarajeva v dar
presvetlemu cesarju za rojstni dan.

Tudi Tegetliof se je pomikal s svojo kolono že proti zadnji po¬
staj anki pred Sarajevom ter počival pri hanu Seminovcu do devete
ure dopoldne; že se je kolona zopet pomikala naprej, kar pride ordo-
nanca s poveljem od Filipoviča, da naj ostane v Seminovcu. Ker so pa
bila stranska varstva že odposlana in se niso mogla zlahka poklicati
nazaj, je Tegetliof pot nadaljeval in dosegel ob polednajstih lian Ko¬
bilo glavo; 19. in 20. stotnija 7. pešpolka sta zasedli sedlo na Kobili

glavi in vasico Polino; drugi oddelki Milerjeve brigade so se utaborili
na gori Hum, Lemajčeve brigade pa pri selu Vagosči.

K Tegethofu je prišel popoldne bosenski guverner ali vladni na¬
mestnik Hafiz paša, katerega pa je Tegetliof poslal li kornemu poveljniku.
Tam je povedal, da se je moral umakniti iz Sarajeva, ker ga je vstaška
divja tolpa hotela umoriti; v Sarajevu vlada brezvladje ali anarhija
in tam bodo imele cesarske čete dosti opravka, ker se hočejo vstaši
boriti in braniti do skrajnosti.

Dne 18. velikega srpana se je sijajno obhajal rojstni dan pre¬
svetlega cesarja. V taboru je bila zjutraj budnica z godbo, častniki
pa so imeli popoldne obed, pri katerem se je napitnica na Njega Ve¬
ličanstvo presvetlega cesarja iz tisoč grl navdušeno ponavljala.

11 *

164

Sarajevo se zasede.

Krdela, katerim je vzeti in zasesti Sa¬
rajevo, stoje pred vrati tega mesta; predno
jih spremimo v vroči in poulični boj, oglejmo
si mesto!

Belo, zlato bosensko mesto Sarajevo leži
ob obeli bregovih reke Miljačke in je ob¬
dano od golili in skalovitih apnenih gora,
ki so obrastle z grmovjem in pašniki. Mesto
šteje nekaj črez 50.000 prebivalcev. Med
temi sta dve tretjini mohamedancev, ena
tretjina pa kristjanov, Židov, ciganov itd.
Število Turkov se zmanjšuje, število kri¬
stjanov pa raste.

Sarajevo je glavno mesto Bosne in Her¬
cegovine ter sedež najvišjih vojaških in ci¬
vilnih oblastev.

Pravijo, da sta to mesto sezidala 1. 1465. bošnjaška plemenitaša
Sokolovih in Zlatarovič; Uzren beg pa ga je razširil in sezidal stolno
palačo (Saraj), in odtod ima tudi mesto ime Sarajevo.

Leta 1480. je vzel Sarajevo s silo ogrski kralj Matija Korvin,
1. 1698. pa princ Evgen.

Lega tega mesta je neizrečeno mikavna; celo mesto leži v kot¬
lini. Pridi, od katerekoli strani hočeš, celega mesta na enkrat ne boš
videl, vedno je nekaj skritega; zakaj hiše ne stoje le na planjavi,
temveč tudi na obronkih, ob drčah in malih dolinah, ki se spuščajo
od gorskih vrhov v to kotlino. Ako se napotiš na gore, ki obdajajo
mesto, imaš posebno z razvalin stare trdnjave prekrasen razgled
po mestu.

Spomladi vidiš, da je Sarajevo oblečeno v belo oblačilo, po letu
pa v zeleno, zakaj skoro za vsako hišo se razprostira lep vrt s sadnim
drevjem, slivami, jablanmi, hruškami, marelicami itd. Opaziš pa tudi
do 40 mošej, kojih šibki minareti ali stolpiči se mogočno dvigajo proti
nebu. Govorica o stoterih sarajevskih mošejah ni basen. Sarajevo je

Oaršija (trg) v Sarajevu.

165

imelo še pred kratkim v resnici 100 mošej, a danes se je to število
zmanjšalo na 92; nekaj so jih podrli, nekaj jih je pa pogorelo 1. 1879.
Nekateri teh mohamedanskih božjih hramov imajo le nizke minarete,
ki se izgube med drugimi poslopji; zopet drugi so celd brez njih; take
mošeje imenuje Turčin mesčide (molilnice).

Celo mesto je danes razdeljeno v 7 okrajev. Izmed teh je trgo¬
vinski okraj ali „čaršija“ najimenitnejši. Tu stoji največja mošeja
G-hazi-Huzref-begova, ki ji ni vrste do Carigrada. Črez Miljačko vodi
več mostov: cesarski, latinski, ciganski most itd.

Lepo lice, sladka dišava in pa tekoča zdrava voda so Turčinu
tri za življenje potrebne stvari. Zato je že Skender beg dal napeljati

Sarajevo s Hrida.*

vodo iz potoka Moščanice v mesto. Ta vodovod je sedanja vlada iz¬
boljšala, razširila in tako preskrbela celo sarajevsko mesto z dobro
pitno vodo.

Sarajevo izgublja vedno bolj in bolj značaj vzhodnih turških mest
in se bliža zahodnim. Kdor je bil pred 25. leti zadnjikrat v Sarajevu
in ga danes zopet obišče, skoro ne pozna več tega mesta; tako se
je izpremenilo.

Velik del mesta je 1. 1879. pogorel in namesto turških poslopij
so se zidale hiše po evropski zidavi. Strugo Miljačke so uravnali in
pri tej priliki podrli mnogo turških poslopij. Namesto starih, slabih
mostov so postavili nove, lične mostove.

166

Na enkrat je zrastlo mnogo zasebnih in javnih novih poslopij
po naši zidavi. Med temi so najvažnejša: vladna palača in tiskarna,
vojaški dom (kazino), vojaška kadetna šola, višja gimnazija, učiteljska
pripravnica, katoliška stolna cerkev, sezidana iz kamenja v rimsko-
gotskem slogu z dvema stolpoma, ki leskečeta visoko v zraku; novi
konak, kjer stanuje deželni glavar (šef), poštno poslopje in jako zani¬
mivi deželni muzej, mestni dom (magistrat), tržna lopa, deželna bol¬
nišnica itd.

Za del mesta Sarajeva smatrajo tudi kopališče Ilidže, kamor
prideš iz mesta po železnici v 15 minutah, z vozom pa v eni uri. Te
žveplene toplice so poznali že Rimljani in so se kopali v njih.

Katoliška stolna cerkev in deželni muzej v Sarajevu.

Leta 1893. so našli nov, jako izdaten izvirek. Za vsakoršno udob¬
nost je tu preskrbljeno, enako kakor v toplicah pri nas; zato si lahko
poišče vsak, ki ga trga po udih, potrebnega zdravja v tem kopališču.

V Ilidžu pa je tudi bosenska kmetijska šola z obširno mlekarno;
ondi je tudi več poslopij za uradnike in učence ter hlevi za živino.

Za vojna početja ali operacije je gorovje okoli Sarajeva velike
važnosti, zato omenim tu glavne dele teh višav.

Na južnovzhodni in vzhodni strani mesta na desnem bregu reke
Miljačke se dviga k nebu Borja planina, ki je 600 metrov visoka in
po potoku Lepišnici v dva dela razkrojena. Na severni strani Borje
planine, ločena od te po potoku Moščanici, se razteza 400 metrov
visoka gora Pasin, ki gospoduje nad celim mestom in je tedaj eden
tistih najvažnejših krajev, odkoder se najlaže postopa napadno. Odtod

167

proti severozapadu od Sarajeva do reke Miljačke se steza greben z
vrti, drevoredi in hišami, ki ovira razgled v mesto od te strani in
ustvarja črto, za katero se more sovražnik braniti z uspehom. Temu
nasproti leži Kosarsko brdo; kdor poseduje to, temu je potem možno,
bližati se neopaženo od Kobile glave, ki je 320 metrov visoka, proti
mestu, in odtod se more priti do živega tudi branitelju prej imeno-

Sarajevo od zahoda.*

vanega grebena. Na nekem pomolu na vzhodni strani gore Pasin leži
stari grad, ki ga je pač težko dobiti v roke, a kdor ga ima, ta je
potem tudi gospodar mesta. Zahodno od Kosarskega brda in južno od
Kobile glave samotari 290 metrov visoki Hum. Na jugu ob levem
bregu reke Miljačke se vzdiguje 1200 metrov nad sarajevskim poljem
gorovje Trebevič s svojim 2000 korakov,
dolgim in 125 metrov visokim grebenom,
čigar obronki so na obeh straneh skalo-
viti in raztrgani. Važnega pomena je v
tem gorovju pomol ali stranski greben
Debelo brdo, ki gospoduje črez ves del
južnega mesta. Novi grad, ki se v tem
delu mesta nahaja, se odtod lahko po¬
ruši z današnjimi topovi, in sovražniku,
ki bi se hotel umikati proti jugu, z De¬
belega brda prav lahko zapreš pot.

*

* *

Deželnovladna palača v Sarajevu.

168

Na podlagi zgoraj omenjenih zemljiških razmer je Filipovič izdal
dne 18. velikega srpana zvečer naslednji bojni načrt:

Jutri nameravam nadaljevati prodiranje in napasti sovražnika
pri Sarajevu, ako hi se ondi ustavljal; v to svrho zaukažem:

1. Kolona generalnega majoija Kajti a, obstoječa iz lovskega
bataljona št. 31., reservnih pešpolkov  št. 7. in 47., ene lahke
in ene gorske baterije, pol eskadrona huzarjev, polovice pijonirske
stotnije in enega signalnega oddelka, naj odrine jutri ob štirih zjutraj
iz tabora, prekorači potok Željeznico pri Ilidžu, koraka v smeri
proti Kukavici, se obrne tam proti severu, nasloni lastno levo krilo
na pot, ki vodi iz Kukavice v Sarajevo, obkoli sovražno levo krilo
in prodira potem naravnost proti sarajevskemu mestu. Ta kolona
ima torej glavno nalogo.

2. Kolona polkovnika Vilca, sestavljena iz pešpolka št. 46.,
dveh težkih kornih baterij, polovice pijonirske stotnije, pol eskadrona
huzarjev in enega oddelka sanitetnih vojakov, naj odkoraka ob petih
zjutraj iz tabora do mosta, ki vodi pri Ilidžu črez potok Željeznico;

ondi se naj ustavi in čaka približno eno uro,
da pride Kajflova kolona nekoliko pred njo ;
potem naj koraka ob cesti skoz Svrakino
selo proti Sarajevu. Naloga ji je, voditi so¬
vražnika za nos; kar pa se tiče prodiranja,
v tem se naj ravna po Kajflovi koloni.

3. Keserva pod poveljstvom podpolkov¬
nika pl. Šlutenbergerja, obstoječa iz reserv-
nega pešpolka št. 27., lahke baterije, četrte
ženijske stotnije, pol eskadrona huzarjev,
sanitetnega oddelka, se naj napoti z mesta,
kjer se 27. reservni pešpolk zbira, ob sedmih
zjutraj, prestopi potok Željeznico pri Ilidžu,
se obrne potem nekoliko proti jugu in vzdr¬
žuje zvezo med Kajflovo in Vilčevo kolono;
sicer si pridržujem nadaljnjo porabo te kolone.

4. Pratež ostane v taboru pod varstvom reservnega pešpolka
št. 6., kateremu zapoveduje podpolkovnik Čofen.

Ta bojni načrt, ki se tiče samo krdel v taboru pri Blažuju, se
je vročil sicer tudi Tegethofu, a posebnega načrta ta ni dobil za svojo
kolono, ampak se mu je samo reklo, da naj bo pripravljen in naj
opazuje razvoj boja, zato da poseže vanj, kadar bo potreba, in od¬
loči zmago.

Vsled tega daleč segajočega povelja je odposlal Tegethof Kemaj-
čevo brigado na severno, Milerjevo pa, pri kateri sta se nahajali tudi
19. in 20. stotnija 7. reservnega pešpolka, na severnozapadno stran
mesta. Sarajevo je bilo zdaj obkoljeno od treh stranij. Na vzhodu se
luknja, kakor nalašč, ni zaprla, morda zato, da bi vstaši laže ušli!

Za Kajflovo brigado je bila višava Debelo brdo, za Vilčevo pomol
pri Svrakinem selu, za Tegethofovo kolono pa gora Pasin velike
važnosti.

*

* *

Mestna svetovalnica v Sarajevu.

169

Oglejmo si malo bolj natanko prodiranje Kajflove kolone, pri
kateri so delovali tudi naši slovenski fantje. '

Ta kolona, ki je prodirala na skrajnem desnem krilu, je dospela
tri četrti na sedem zjutraj do hana Kobilda ter se napotila potem
z lovskim bataljonom št. 31. in z lahko baterijo skoz Lukavico proti
Sarajevu; reservni pešpolk št. 7. z gorsko baterijo št. 3/XII. pod vod¬
stvom podpolkovnika barona Pitla pa se je obrnil v gosti megli proti
Debelemu brdu. Pozneje se je naslonil na desno krilo tega polka 31.
lovski bataljon. Keservni pešpolk št. 47. je sledil kot reserva.

Boj pri Sarajevu dne 19. vel. srpana 1878.

- naši; vrh tega znaeijo naše imena brigadnih poveljnikov. Vstaši: za hišami.

Merilo: 1 cm  = 1000 korakov.

Ko je korakala Kajflova kolona ob polosmih zjutraj po skalovitih,
strmih, deloma z drevjem obrastlih obronkih Debelega brda, se je megla
razpršila in na Debelem brdu se je prikazal prekop ali šanca, v kateri
je stal top, na desno in na levo pa je bilo Debelo brdo z vstaši gosto
zasedeno. Sovražnik je torej streljal s topom in puškami, kar je naj¬
bolj mogel, na naše, ki so plezali po bregu proti vstaškemu stališču.
Naša baterija ni počivala, ampak je močno in uspešno streljala in
kmalu ukrotila turški top in potem začela obdelovati vstaške čete na.
Debelem brdu.

170

Med sedmim reservnim pešpol¬
kom, ki se je zaradi neugodnega
zemljišča le počasi pomikal, in med
31. lovskim bataljonom je nastal pre¬
sledek. Ta presledek je zagvozdil
polkovnik Kmart proti deveti uri s
petim bataljonom 47. pešpolka pod
poveljstvom majorja Švarcbeka, ki je
takoj razvil dve stotniji v bojno
črto, ki ji je vodil stotnik Cirhajm;
drugi dve kompaniji sta pa sledili
kot zaslomba. Ta bataljon je dobil
povelje, zavzeti neko važno sedlo.
Ko je bil še 2000 korakov od tega oddaljen, so že vstaši streljali nanj,
ne da bi bili kaj zadeli. Ob 11. uri je ta bataljon sedlo zasedel in
zveza med omenjenima oddelkoma je bila izvršena. S četrtim bataljo¬
nom je Kinart sledil bojni črti in varoval, kjer je bilo potreba, topove,
ali odposlal vod za vodom proti vstašem, ki so se bojevali na svojo
roko in nadlegovali naše oddelke.

Proti polednajsti uri je podpolkovnik baron Pitel obkolil sovražno
levo krilo na Debelem brdu, a vstaši niso hoteli prej bežati, dokler jim
ni prišel polk blizu do 150 korakov in jih z bodali pregnal; 18. stot¬
nija se je hitro in ugodno postavila in napravila vstašem na begu
mnogo škode; 13. in 14. stotnija ter ena baterija so zasedle Debelo
brdo, drugi oddelki polkovi pa so se pomikali proti gradu.

Ob enem s Kajllovo brigado so se bližale tudi druge kolone
mestu. Brigadir Vilec je ob istem času, ko je padlo Debelo brdo, vdrl
v mesto. Na severni in severnozapadni strani sta se Lemajčeva in
Milerjeva brigada večkrat spopadli z vstaši; 19. in 20. stotnija 7. peš¬
polka Milerjeve brigade sta, prodirajoč skoz vrte, drevorede itd., na¬
leteli na močne vstaške čete, katere sta pa neustrašeno in drzno
potisnili nazaj. Posebno živahno so streljale baterije, rušile zidovje in
užigale hiše. Na mnogih krajih je ogenj švigal izpod hišnih streh in
debel, neprijeten dim se je valil kvišku in oviral razgled v mesto.

Ob poldvanajsti uri so začeli vstaši prenehovati s streljanjem in
se umikati; nato so utihnili tudi naši topovi. Le še poedine čete so

se branile za zidom in drugimi bra-
nišči. Ob pol eni je zapel rog in
veleval k splošnemu naskoku. Zdaj
so vdrli oddelki od vseh krajev v
mesto in Sarajevo je bilo z jurišem
vzeto, Sarajevo  je bilo naše !

Poročnik Petrovič 7. reservnega
pešpolka je razvil polkovno zastavo
na gradu, kamor je bila dospela že
prej ena stotnija 46. pešpolka in
tam tudi razvila svojo zastavo.

Poulični boji so stali naše
mnogo žrtev; skoro iz vsake hiše, iz

Vhod v Sinan-Tekijo (derviški samostan)
v Sarajevu.

171

vsakega okna, iz vsake luknje so streljali na naše; besne turške ženske
in cel6 ranjenci so streljali, bodli in sekali, otroci pa metali kamenje
in druge reči po naših vojakih. Naši so jih poiskali na zavarovanih
krajih ali jim z bodali pomagali na drugi svet. Mnogo jih je usmrtil
top, puška in bodalo, a drugi so bežali, kar so mogli. Naših je bilo
ubitih 57, ranjenih 314, izgubila sta se pa dva. Turkov je padlo vsaj

172

petkrat več; samo po ulicah in hišah se je našlo 300 vstaških mrličev
in 600 Turkov smo ujeli.

Ko se je feldcajgmojstru baronu Filipoviču ob štirih popoldne
naznanilo, da je celo mesto in grad zasedeno, je ukazal razviti na
gradu cesarsko zastavo z dvoglavim orlom. Nato je godba 46. peš¬
polka zasvirala cesarsko pesem in baterija št. 9/XII. je 101 krat ustrelila.

Brezkončni, zrak pretresujoči živio- in slava-klici krdel v mestu
in na gradu so se razlegali daleč na široko.

Ob petih popoldne je bilo v mestu vse mirno in feldcajgmojster
Filipovič s svojim štabom je imel slovesen vhod v konak, kjer se je
ustanovilo njegovo glavno stanišče.

Dvajset dnij po prestopu meje so se polastile cesarske čete glav¬
nega mesta Bosne in Hercegovine ter razkropile vstaše na vse strani;
zasedba Bosne je bila z vzetjem mesta Sarajeva končana, izvzemši
nekaj mest ob srbski meji in v Krajini ter mesto Livno.

Na brzojavno Filipovičevo naznanilo o vzetju Sarajeva je pre¬
svetli cesar odgovoril takd-le: „Vašo brzojavko sem prejel in seVam
zahvalim za veselo darilo k rojstnemu dnevu ter izrekam iz dna srca

svoje priznanje Vam in hrabri vojski za
opetovane uspehe Vaše požrtvovalnosti
in hrabrosti. To razglasite Vam podre¬
jeni armadi ! :<

Filipovič je potem izdal nastopno
povelje: „Zel6 se čutim srečnega, razgla¬
siti opetovani dokaz najvišje naklonje¬
nosti in milosti ter izpolnim le prijetno
dolžnost, ako izrečem vsem podrejenim
krdelom za hrabrost in vztrajnost v
mnogih bojih svojo najsrčnejšo zahvalo
in popolno priznanje."

Dne 23. velikega srpana je zopet raz¬
glasil korni poveljnik Filipovič nastopno povelje: »Presvetli cesar so
mi poslali tč-le brzojavko:

»Sprejel sem z veseljem brzojavko, ki mi je naznanila slavni
dan moje armade pri Sarajevu. Kot znamenje svojega največjega
priznanja za Vaše vodstvo Vam podelim brez pristojbin veliki križ
Leopoldovega reda z vojno dekoracijo in Vam nalagam, da izrečete
moji armadi za nje hrabrost in vztrajnost moje posebno priznanje.

Feldmaršallajtnanta vojvodo Virtemberškega pa imenujem zaradi
izvrstne izvršitve težavne naloge, ki jo je imela VIL pehotna divi¬
zija, za feldcajgmojstra. O tej moji odredbi ga torej obvestite!«

Srečen sem, to priznanje Njih Veličanstva presvetlega cesarja
razglasiti krdelom; boli nam bodrilo za nove slavne čine!"

*

* *

Po vzetju mesta, ki ga je branilo nad 6000 vstašev, je padlo
zmagalcu v roke: 30 topov, mnogo orožja, streliva, živil, obleke in
vojnega orodja. Navzlic dolgo trajajočemu boju je imel 7. pešpolk raz¬
meroma malo izgub. Ubiti so bili: pešci Josip Jasbič,-Janez Šober,

173

Josip Dumpelnik, France Šuler in Tone Mosetič; France Godenik pa
je za solnčarico umrl. Izmed težko ranjenih so v bolnišnici v Sara¬
jevu umrli: pešci France Hudopnisk, Josip Pok in Filip Prajs. Izgubili
pa so se: desetnik Janez Martinc, frajtar Frai^ce Erat in pešec Janez
Lederer. ,

Pri pešpolku 47. pa je bil samo eden ranjen, eden pa se je izgubil.

Četrti bataljon tega polka se je nastanil v mestu v pehotni vo¬
jašnici, polkovni štab in 5. bataljon pa se je utaboril na turškem
vežbališču, odkoder se je osem dnij pozneje preselil v korni tabor in
dne 3. vinotoka na Romanjo planino  (gl. str. 160.), da čuva ondi
razne utrdbe in cesto, ki pelje iz Sarajeva proti srbski meji.

Kopališče Ilidže (šetališče z ribnikom).

Dne 21. velikega srpana je bil polkovnik pl. Kinart imenovan za
poveljnika prvih treh bataljonov, ki so bili tedaj v Tridentu na Ti¬
rolskem nastanjeni, in podpolkovnik vitez Ditl je prevzel poveljništvo
reservnega pešpolka št. 47. v Bosni.

Reservni pešpolk št. 7. je zasedel s 15. in 16. stotnijo in eno ba¬
terijo sedlo med goro Reš in Klok ob cesti, ki vodi v Višegrad, z 18.
in polovico baterije sedlo na gori Pasin, z 19. Gorico ali Kosarsko brdo,
s 17. višave pri Lukavici; polkovni štab z drugimi oddelki je bil
nastanjen na gradu; pravijo, da si je to prednost s svojim prehrabrim
vedenjem krvavo priboril.

Generalni major Kajfel je postal mestni poveljnik v Sarajevu.

174

Odlikovanci.

V boju pri Sarajevu so se posebno odlikovali
pri 7. pešpolku:

Častniški namestnik Janez Valant 15. stot¬
nije, iz Kampa na Koroškem, ki je vodil zelo
premišljeno svoj vod v najhujšem sovražnem
ognju; več ko je z besedo mogoče, je izpodbujal
s svojo neustrašenostjo moštvo svojega oddelka.
Kot izvrsten strelec ni postreljal svojega streliva
zastonj; mnogo vstašev so zadele krogle iz nje¬
gove puške. Težko je preplezal strmo goro in
mislil se ugodno vgoezditi, ko hipoma skočijo
vstaši iz zasede in ustrele. V tem trenutku se
je pokazala neustrašenost tega podčastnika. „Na
tla! Dobro pomerite na rdečekapeže!“ Sovražne
krogle so frčale črez glave, a naše so zadele in
Turek je izgubil mnogo ljudij in se potem spustil

„ . . , . . _ . v divji beg. Pri nadaljnjem prodiranju na Debelo

Sejmišče (pazar) v Sarajevu. ^ M]  y alant vedno spreda j ia  j e s  tem

dajal lep vzgled pogumnosti svojemu oddelku.

Valant, ki je bil prej računski narednik, je bil zaradi svoje iz¬
redne hrabrosti in neustrašenosti odlikovan s srebrno svetinjo za
hrabrost I. vrste.

Ravno tako hrabro so se obnašali pri 16. stotniji: narednik Janez
Podričnik iz Velikovca, vodnik Matija Zeber iz Cedla in desetnik
Dragotin Kajšnik iz Starega trga. Ti podčastniki so s svojo hra¬
brostjo in mirnostjo močno vplivali na podrejeno moštvo v odlo¬
čilnih trenutkih. „ Korošci, naprej; merite dobro! Pohvalo, ki smo si
jo priborili zadnje dni, moramo opravičiti!“ so bile besede, ki so bo¬
drile moštvo in ga vodile po potih največje nevarnosti. Vendar so
pozabili pri tem skrajno hvalevrednem postopanju zavarovati samega
sebe. Prizadevali so si namreč imeti sovražnika vedno pred očmi in
uravnavati streljanje premišljeno in mirno, a vsled tega prehrabrega
obnašanja sta bila težko ranjena vodnik Zeber in desetnik Kajšnik;
ta dva sta bila odlikovana s srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste,
Podričnik pa z ono II. vrste.

Polovica bataljona, ki je bila prideljena med bojem pri Sarajevu
brigadi generalnega majorja Milerja, je dobila nalog, vzeti sedlo na
gori Pasin, kjer se je nahajalo ugodno stališče za baterijo. Na višavi
je stalo nekaj hiš, ki bi utegnile biti nevarne prodiranju proti temu
sedlu. Stotnik Koher se je hotel prepričati, so li hiše zasedene ali ne.
„Prostovoljci naprej!“ je bodril svoje moštvo. Takoj se oglasi vodnik
Matija Eger 19. stotnije iz Triflinga na Koroškem, ki se je že odli¬
koval s svojo pogumnostjo v boju pri Maglaju. Prav spretno se je
približal s svojim rojem omenjenim hišam, iz katerih so ga vstaši
pozdravljali s svinčenkami, a škode mu niso naredili. ,,Naprej, hrabri
Korošci; ti streljajo slabo, o nas pa ne smejo tako govoriti!“ Potem
je začel uspešno streljati in je po odposlanem naznanilu vztrajal tako

175

dolgo, da je dospela četa, kateri je bilo zasesti sedlo. Plačilo za ta
junaški čin je bila srebrna svetinja za hrabrost I. vrste.

Vodnik Jurij Švarcenbaher 15. stotnije je bil vzor prave hladno¬
krvnosti in neustrašenosti. S čudovito mirnostjo je ukazoval celd v
najnevarnejših trenutkih. Vojaki, ki jih je vodil, si še danes pripove¬
dujejo, da ni imel nikdar praznega strela, kar je tudi res. Ko mu je
sovražna krogla prevrtala skledico in ostala v telečnjaku ter mu druga
prestrelila plašč, ni bil kar nič nemiren, ampak je drzno kakor prej
prodiral proti sovražniku.

Vodnik France Stiger iste stotnije je z besedo in dejanjem osr-
čeval svoje podložnike; posebno hrabro je bilo njegovo postopanje pri

Kopališče Ilidže s hoteloma „Avstrija“ in „Bosna“.

naskoku v najhujšem sovražnem ognju. Oba sta bila odlikovana s
srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Taka odlika se je tudi podelila vodniku Jakobu Laknerju 19. stot¬
nije iz Stapica; ta je bil neustrašen junak, ki je vodil z železno roko
svoj oddelek. „Naprej, pokažite, da ste pravi Korošci!" je dejal svojim
podložnikom, ki so mu potem navdušeno sledili. Istotako je dobil sre¬
brno svetinjo II. vrste Florijan Ertl iste kompanije, iz Špitala, ki je
kot vzorno hraber četovodja moštvo bodril in navduševal.

Pešec David Kartoner 15. stotnije, iz Lipe na Koroškem, je tudi
neustrašeno izpodbujal svoje tovariše in jim veleval, da naj dobro in
mirno merijo na turbane (ovite rute okoli glave). Po dolgi težavni
hoji se je kazal vedno veselega in čilega ter je s tem svojim obnaša¬
njem ugodno vplival na moštvo ter bil odlikovan s srebrno svetinjo
II. vrste.

176

Kot vzgled požrtvovalne ordonance v boju se je izkazal frajtar
Josip Kraker 20. stotnije, iz Gerlsbaha. V vseh petih bojih se je od¬
likoval po svoji neumornosti in skrbljivosti; osrečen z izbornim opa¬
zovalnim čutom in z redko zvedenostjo v kakoršnihkoli si bodi položajih,
je krepko podpiral svojega predstojnika. Poplačan je bil za to izborno
službovanje s srebrno svetinjo II. vrste.

Albert Hanačnik 19. stotuije, ordonanca pri svojem stotniku, je
menil, da mora zavarovati z lastnim životom svojega stotnika. Opo¬
minjan od tega, da naj samega sebe zavaruje, je odgovoril ta hrabri
in pridni vojak: „Za vas, gospod stotnik, je to bolj potrebno; vi nam
morate biti ohranjeni, mene ni škoda!“ Ta izredna požrtvovalnost je
bila poplačana s srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste.

Odlikovani častniki 7. pešpolka:

Podpolkovnik baron Pitel je bil zaradi svojih izrednih zaslug
povišan izvenredno za polkovnika in imenovan za poveljnika 38. peš¬
polka; podpolkovnik Ričeti pa je postal poveljnik reservnega pešpolka

št. 7.; dalje si je priboril Pitel v 7.
pešpolku viteški križ Leopoldovega
reda z vojno dekoracijo; v 38. peš¬
polku pa viteški križ reda Marije
Terezije. Podpolkovnik Aleks. Ričeti
je bil odlikovan z redom železne
krone 3. vrste z vojno dekoracijo.

Vojaški zaslužni križ z vojno
dekoracijo pa so dobili: stotniki
Josip Gol, Janez Koher in Drag.
Majer, nadporočniki Herman Nemec,
Miroslav Duman, Tone Frelih in
Dragotin Ležen (Le Jeune), poroč¬
nika v reservi Herman Prešern in
Ernst Buči.

Zlati zaslužni križ s krono so si priborili: polkovni zdravnik
doktor France Perko, nadzdravnik doktor Tadej Holer in Matej Riter.

Najvišje pohvale pa so bili deležni: major Vilko vitez Pereli,
stotnik Rudolf Lebič in poročnik Josip Huber.

*

* *

Pri 47. reservnem pešpolku so bili odlikovani:

S srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste za zasluge v boju pri
Maglaju:  računski narednik Matija Kocbek,  vodniki France
Dornik,  Lojze Adobati  in Lojze Švarcbaver  in desetnik
Andrej Fras.

Pri Žepčah:  desetnik Ivan Selenko.

Pri Sarajevu:  narednik Herman K e r š k e in desetnik Josip
Kranjc.

S srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste za hrabre čine v boju pri
Maglaju:  častniški namestnik Miroslav Mohar,  narednika Štefan
Skorijanec  in Ivan Balašič,  vodnika Dragotin Pust  ek  in Tone

Kmetska dirka v Ilidžu.

177

Krašič,  desetniki Matevž Mešiček,  Vilko  Koričič,  Matija Ha-
b er šel in Tone Jakše,  pešci Dragotin Beker,  France Hib el,
Martin Mahorčič,  Jaka Ritonja  in Ivan St ah el.

Pri Žepčah:  častniški namestnik narednik Janez Em, računski
narednik Ignacij Lerman,  narednika Ludovik Luj in France Berger,
vodniki Tone Kostejnšek,  Henrik Karničnik  in Martin Zdolšek,
desetnika France Čeh in Filip Ho ter,  enoletni prostovoljec in frajtar
Jaka Kramberger  in pešec Josip Supanek.

Pri Sarajevu:  vodnik Filip Valter,  desetnik Josip Koler,
frajtar Zmagoslav Lakič  in pešec Leonhart Ve g er.

mt

Na izviru reke Bosne.

Častniki:

Viteški križ Leopoldovega reda z vojno dekoracijo si je priboril
polkovnik Ludovik pl. Kinart.

Red železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: stotnik France
Trefenšedl.

Vojaški zaslužni križ z vojno dekoracijo so dobili: podpolkovnik
Oton pl. Švarcbek, stotnik Henrik Šefer, nadporočnika Tine Rupert in
Vilko Kubin (po smrti), poročnik Josip Leskovšek in poročnik v re-
servi Emil Sajler.

Najvišjo pohvalo si je priboril major Leonard de Vo (Vaux).

Slovenski fantje.

12

178

Delo po bojih in povrat v domovino.

Po zasedbi in razoroženju Sarajeva še ni
bilo konec trpljenja. Ob srbski meji in v Krajini
so pričakovali naše še krvavi boji; vojska se je
pomnožila, a reservna pešpolka št. 7. in 47. se
nista udeležila več bojev, ampak sta ostala v Sa¬
rajevu. Tu sta opravljala mnogovrstna dela; bo¬
dila sta na prednje straže, ki so čuvale mesto
noč in dan; odhajali so oddelki vsak dan na delo,
da se popravi grad in utrdi mesto na več krajih
proti morebitnemu napadu. Odšle so večkrat za
več dnij po cele stotnije, ves bataljon, da razoro¬
žijo sela in mesta v okolici, da preženejo hajduke
in vstaše, ki so prežali na popotnike, ali male vo-
Slap Skakavac pri Sarajevu, jaške oddelke, da spremijo bolnike, pratežne vo¬
zove itd. Peti bataljon 47. pešpolka je bil n. pr.
štiri tedne na Romanji planini (gl. str. 160.), kjer je stražil dolino in
glavno cesto, ki vodi iz Sarajeva skoz Mokro proti srbski meji.

Vojaki so zdaj skoro več trpeli kakor med bojevanjem; ni se
torej čuditi, da so armadno povelje presvetlega cesarja od dne 19. vino¬
toka, ki je odredil razoroženje II. armade, z največjim veseljem pozdra¬
vili. Med polki, ki so se imeli vrniti v domovino, sta bila tudi re¬
servna pešpolka št. 7. in 47.

Pred odhodom dne 27. in 28. vinotoka je feldcajgmojster baron
Filipovič še enkrat pregledal polka in se potem poslovil z naslednjimi
besedami: „Vojaki, vi ste bili pridni in hrabri; storili ste svojo dolž¬
nost za cesarja in domovino; bodite ponosni na svoje delo, pozdravite
mi doma svoj dom!“ Te besede niso zgrešile svojega namena, vsak
je bil z njimi počasten in se je težko ločil od zmagonosnega vojsko¬
vodje. Uro daleč je potem spremljal Filipovič vsak polk. Še enkrat so
korakali slovenski in nemški korenjaki mimo svojega ljubega povelj¬
nika, ki jim je prijazno z roko namigaval in se zadnjikrat poslavljal
od njih. „Z Bogom, junaki!“ je bila zadnja beseda Filipovičeva.

Zapustil je vojake dobri, a pridružil se jim je slabi spremljevalec.
Začelo je deževati. Dež je pral vojake, da so bili vsi premočeni. Pota

so bila že prej slaba, a zdaj jih je še
lijak omehčal. Ubogi ljudje so le težko
stopali po blatu, ki jim je obteževal
noge in zadržaval korake.

Šli so tudi mimo grobov padlih
tovarišev. Zamolkel glas se sliši iz
grobne tišine: „Pozdrav domovini!“ in
potem zopet vse tiho. Noga obstane,
roka objame puškni vrat, solza se utrne;
še le po kratki molitvi za nepozabne
tovariše, ki spijo in bodo spali na veke
v tuji zemlji, se poslovita polka od
njih in korakata dalje.

Vožnja s plovom na Drini.

179

Celili dvanajst dnij so hodili vojaki po takih slabih, blatnih potih
in taborili pod milim nebom.

V taboru pri Vranduku jim je cel<3 še sneg postregel z belo odejo,
a navzlic temu so bili vojaki veseli; saj so imeli zdaj, ko so se vračali
v domovino, vse drugačne, jasnejše čute, kakor pred štirimi meseci.

Dospevši dne 7.. oziroma 8. listopada v Turški Brod, so imeli
pred seboj povodenj. Sava je preplavila bregove in se razlila po mestu.
Prebivalci so se vozili po ulicah le v čolnih. Vojaki so se prepeljali
v vlečnih ladjah v Ogrski Brod. Pri prepeljavanju pratežnih vozov
47. pešpolka se je voz, na katerem sta sedela dva lahkobolna vojaka,
prekucnil v Savo. Provijantni častnik nadporočnik Hajdler, ki je v
pontonu (vojaški čoln) nadzoroval nalaganje vozov, je rešil oba pešca,
konje in voz ter je bil zaradi tega junaškega čina odlikovan s po¬
hvalnim priznanjem generalnega poveljništva v Gradcu. Od Broda do
Siska sta se polka peljala po Savi na parnikih, v Sisku sta nekoliko
počila in potem nadaljevala pot po železnici proti zeleni Štajerski in
gorati Koroški.

Predaleč bi zašel, ako bi hotel slovesni sprejem teh dveh pre-
hrabrih polkov natanko opisovati. Od Brežic naprej proti Mariboru in
Celovcu je bilo na vsaki postaji, kjer se je vlak ustavil, polno ljudstva,
ki se je veselilo srečne povrnitve svojih hrabrih sinov. Sprejem v
Mariboru in Celovcu pa je bil presijajen. Na kolodvoru so jih sprejeli
mestni dostojanstveniki in mnogovrstna društva; ko so pa kora¬
kali po ulici, so jih gospe in gospice teh dveh mest obsipavale s
cvetlicami; hiše so bile okrašene z zastavami in preprogami. Častnikom
je napravil Maribor veliko pojedino ali banket. Celovec pa ples ali
bal, na katerem so pokazali, da se znajo gladko in junaško obnašati
ne le po skalovitem, bosenskem gorovju, ampak tudi v plesalni dvorani.
Obe mesti sta pogostili moštvo; posebno se je bogatejše meščanstvo v
Celovcu kar trgalo za vojake, katere so hoteli imeti po več dnij na
gostijah pri sebi.

Štajerski in koroški prebivalci so res lahko ponosni na ta dva
polka, pri katerih je služilo takrat in služi še dandanes mnogo slo¬
venskih fantov; pripela sta si nove lavorike na staroslavno svojo zastavo,
na večno bodo zeleneli ti listi in poveličevali pogum in vztrajnost
teh štajersko- in koroško-slovenskih Špartancev.

„Slava jim torej na veke!“

12 *

180

Mostar od jugozapada.*

Zasedanje Hercegovine.

Poljski lovski bataljoni štev. 7.,
19. in 33.

Pred zasedanjem.

a zasedanje Hercegovine je bila določena 18. pehotna
divizija pod poveljstvom feldmaršallajtnanta Štefana
barona Jovanoviča. Ta divizija je bila sestavljena
sprva iz treh, pozneje iz štirih gorskih brigad, vsega
skupaj je bilo: 17.080 mož, 3270 konj in 24 topov.
Prva gorska brigada je stala pod poveljstvom ge¬
neralnega majorja Nikolaja Todoroviča; v drugi brigadi, kateri je za¬
povedoval poveljnik E. pl. Klimburg, je bil uvrščen 7.; v tretji, katere
poveljnik je bil generalni major pl. Šluderer, 19., in v četrti, ki ji je bil
poveljnik polkovnik baron Urban, 33. slovenski lovski bataljon.

Nimam namena, opisovati celega zasedanja Hercegovine, ampak
omeniti hočem le glavne dogodke, katerih so se udeležili več ali manj
tudi slovenski lovci.

182

Korni poveljnik feldcajgmojster Filipovič je nameraval takoj
v začetku vdreti na dveh mestih v Hercegovino, in sicer z 2. in 3.
brigado ob reki Neretvi, s prvo pa po cesti, ki vodi od Dubrovnika proti
Trebinju. A Jovanovič je imel že davno prej svoj načrt, o katerem
pa ni nikomur nič povedal, kajti hotel je prekaniti z njim vstaše. Jova¬
novič je namreč poznal vsako pot v Hercegovini, kjer je mnogo potoval

in tudi več časa preživel. Vojnemu ministrstvu to ni bilo neznano, in
ker je dobro poznalo njegovo izredno sposobnost, mu je dovolilo,': da
zasede Hercegovino po svojem tajnem načrtu, dasiravno mu niso bile
popolnoma znane njegove podrobnosti.

Ko se je pripeljala prva gorska brigada iz Dubrovnika, je zbral
Jovanovič dne 27. malega srpana vse tri brigade pri Vrgorcu in Imo-

183

skem, torej na prostoru, ki je ležal docela ob strani od glavne prodirne
proge. Navzlic temu pa so pripravljale ženijske in pijonirske stotnije
cesto in mostove na poti proti Mostarju, a to je bil le manever zvitega
Jovanoviča; in res so se mu vstaši usedli na limanice. Trdno misleč,
da bo Jovanovič po tej črti vdrl v Hercegovino, so se tu kar najres¬
neje pripravljali na upor.

Med tem pa je korakal Jovanovič* proti Mostarju po stezici, po
kateri se še nikdar ni pomikala vojska.

Lovski bataljon štev. 7., ki je bil pred zasedanjem nastavljen v
Makarski v Dalmaciji, je imel nalog, prestopiti mejo dne 1. vel. srpana.
Tistega popoldne pa pride častnik iz tabora vrhovnega poveljstva in
naznani, da turška vlada ugovarja zasedanju in da torej ostanejo krdela
slej kakor prej v taboru pri Vrgorcu v Dalmaciji.

Poveljnik 7. lovskega bataljona pl. Kos pa je hotel zvedeti, je li
turška vas na meji zasedena ali ne. V to svrlio se je ponudil nadpo¬
ročnik Vindiš, jako neustrašen častnik, da hoče brez vsega varstva
iti na ogled. V zapuščeni turški vasi mu je povedal kmet, da so se
prebivalci napotili proti mestu Ljubuškemu in da je turški častnik
stal do treh popoldne na mostu in držal sabljo v roki, rekoč, da bo
odsekal glavo vsakemu Avstrijancu, ki bi prestopil mejo. Vindiš je vse
to naznanil svojemu poveljniku, od katerega je dobil povelje, da zasede
takoj to vas.

Dne 2. velikega srpana je korakal bataljon skoz vas Vitino po
višavah proti mestu Ljubuškemu. Na gori Humac bi se bil moral sicer
bataljon po dobljenem ukazu ustaviti; ker pa ni bilo o sovražniku
ne duha, ne sluha, je bataljonski poveljnik, podpolkovnik pl. Kos, iz
lastnega nagiba korakal dalje in zasedel ob eni uri popoldne mesto
Ljubuško. kamor so kmalu potem dospela tudi druga krdela.

* Štefan baron Jovanovič je bil iz rodu najhrabrejše rodovine v nekdanji vojaški
krajini. Trije njegovi predniki so bili odlikovani z zlato svetinjo za hrabrost. Porodil
se je kot sin častnika v Pazarištu pri Otočca dne o. prosinca leta 1828. Že v 15. leta
svoje dobe je vstopil v cesarsko vojsko. Leta 1848./49. se je bojeval kot poročnik in
nadporočnik na Laškem, dve leti pozneje se je udeležil kot častnik generalnega štaba
ekspedicije v papeževo deželo in zasedbe San Marina. Potem ga vidimo večkrat v
vojaških diplomatskih,poslanstvih v balkanskih državah, tako L 1858./59. pri uravnavi
mej med Turčijo in Ornogoro. Za to delovanje se mu je izreklo najvišje priznanje.
Dve leti potem je postal generalni konzul za Bosno v Sarajevu. Leta 1866. si je pii-
boril v italijanski vojski kot polkovnik in poveljnik 7. omejnega pešpolka vojaški za¬
služni križ z vojno dekoracijo in tri leta potem v Krivoščiju viteški križ Leopoldovega
reda. Dve leti pozneje je postal, generalni major, leta 1875. baron, leto nato pa feld-
maršallajtnant in poveljnik 28. pehotne divizije v Ljubljani. To divizijo je leta 1878.
zamenjal za 18., s katero je zasedel Hercegovino. Po zasedbi je bil odlikovan z redom
železne krone 1. vrste in z viteškim križem Marije Terezije, postal tajni svetnik in na¬
mestnik vojaškega in civilnega guvernerja za Bosno in Hercegovino, leto pozneje divi-
zijonar na Dunaju in poveljnik šoli za štabne častnike. Leta 1881. je bil imenovan
za vojaškega poveljnika v Zadru in za cesarskega namestnika v Dalmaciji; kot tak je
udušil vstajo, ki je to leto znova izbruhnila v Krivoščiju in Hercegovini ter bil vnovič
odlikovan z velikim križem Leopoldovega reda z vojno dekoracijo; nekoliko mesecev
potem je postal imetnik 43. pešpolka,

Jovanovič je bil popolnoma zmožen srbohrvatskega jezika; bil je torej že glede
na to eden najbolj porabnik avstrijskih generalov v jugoslovanskih pokrajinah; pač
škoda, da ga je pokosila nagla smrt že dne 8. grudna leta 1885.

184

Drugi dan je divizija počivala, da razoroži mesto, uredi civilne
oblasti in odpošlje patrole proti Mostarju, odkoder so dohajale žalostne
novice o neredu in nasilstvih, ki so jih izvrševali uporniki. Vsa oblastva
so bila ustavljena, uradniki umorjeni ali prepodeni, blagajne oropane
— vstaši so uprizorili v Mostarju pravo strahovlado.

Sedmi lovski bataljon je tedaj taboril na nekem obronku blizu
mesta Ljubuškega. Po noči od 3. na 4. vel. srpan je divjal strahovit
vihar. Nad mestom se je utrgal oblak in poplavii ves sedmi lovski
bataljon in njega tabor v dolino. Željno so pričakovali naši lovci svita
jutranje zarje, a še bolj jih je razveselilo povelje, da imajo takoj od¬
riniti proti Mostarju.

Boj pri Čitluku.

Dne 4. vel. srpana je 7. lovski bataljon korakal na čelu 2. gorske
brigade in je naprej potisnil 1. in 2. stotnijo pod vodstvom stotnika
Pavlička; pred tem pa so jahali dalmatinski strelci na konjih. Vsled
deževja so bila pota jako slaba in bataljon je dospel še le po peturni
naporni hoji v okolico Čitluka. Prebivalci so takoj povedali, da jih
vstaši pričakujejo. Kmalu potem zagleda prednje varstvo tisoč korakov
pred seboj na višavah več rdečih zastav in med njimi vstaške čete,
ki so takoj pričele streljati na dalmatinske strelce.

Prednje varstvo se je razvilo, poročnik Tone Pelko je podaljšal
s svojim vodom bojno črto, druga stotnija je hitela na desno, tretja

185

in četrta pod vodstvom stotnika Bolcana pa na levo krilo proti kuli
Miličevičevi, ki so jo Turki dokaj hrabro branili; a naša baterija je
streljala tako uspešno na višavo, da se je pojavil nered v sovražnikovih
stališčih. Nato napade pl. Bolcano kulo in zapodi vstaše; tudi prva
in druga stotnija sta vdrli za njim proti višavi, a Turčin je že zbežal.

Tako je bil ta spopad, še predno se je brigada razvila, vsled
hrabrosti naših lovcev končan in divizijonar je bataljon gorko pohvalil
zaradi njegovega neustrašenega postopanja v boju. To priznanje so slo¬
venski lovci tudi zaslužili; zakaj navzlic veliki utrujenosti in težavni
hoji po opolzlih, od deževja omehčanih potih so šli navdušeno v boj
in naglo zapodili sovražnika v beg.

Mostar od juga.*

Izgube v tem boju niso bile velike; težko ranjeni so bili le lovci
Jaka Lipold, Janez Burger 1., Matija Piselc in Janez Godec 4. stotnije;
lahko ranjeni pa Janez Gombač 1., Janez Tihel 3., Jaka Golič in Jože
Miler 4. stotnije.

Odlikovani so bili v tem boju s srebrno svetinjo za hrabrost
I. vrste: nadlovca Šimen Pihler, Janez Franc, vodnik Janez Trape,
podlovec Miha Piček in lovec Janez Burger.

Srebrno svetinjo II. vrste so dobili: častniški namestnik Polde
Pečar, vodnik Miha Majer, podlovec Elija Haslaher, patrolski vodja
Bupert Jordan, lovca Matija Piselc in Jaka Lipold.

Pohvaljeni pa so bili: častniški namestnik Janez Frank, nad-
lovec Albert Pogačnik, bataljonski trobentač Janez Morane, vodnik

186

Janez Stakni, podlovci Janez Monfreda, Miha Saje in Luka Rehberger,
patrolski vodje Matija Srebotnjak, Janez Ridler in Tone G-ovekar, lovci
Jože Kovačič, Jože Mervar, Tone Felicijan, Tone Same, Jože Miler,
Jaka Godec in Josip Gole, kompanijska trobentača Matija Blaško in
Tone Sejmič.

Mostar se zasede.

Vstaši v Mostarju so med tem še vedno pričakovali, da pride
glavna avstrijska armada po cesti iz Metkoviča. Upali so, da se bodo
mogli uspešno in dolgo časa braniti tudi proti veliki vojni sili, raču¬
najoč na imenitno strategično lego mesta Mostarja. Mesto leži namreč
tako, da zapre glavno in edino trgovinsko in vojno pot od Metkoviča
v Sarajevo, in je velikega pomena za vojaška početja iz Dalmacije v
Bosno in sploh v dolini Neretve. To dolino zožijo obronki gore Huma
na zahodu in gore Podveleža na vzhodu do 400 korakov, tvorec na ta
način v zvezi z goratim sosednjim svetom sotesko, ki jo lahko brani
maloštevilna posadka proti dokaj večji vojni sili. Utrdbe na višavah,
ki obdajajo Mostar, bi ustavile vsako prodiranje proti dolini zgornje
Neretve. Vrh tega so imeli vstaši še ogromno množino vojne zaloge
— pušek in smodnika — in lepo število srditih bojevnikov, tako da
so bili dani vsi pogoji za trdovratno in krvavo obrambo te glavne
vstaške postajanke.

To vse pa je že bil davno preudaril bistroumni Jovanovič in sklenil
presenetiti upornike od strani, kjer so se ga najmanj nadejali. Zato
zapove 5. velikega srpana zarana splošno prodiranje iz Čitluka proti
Mostarju. Pot iz Čitluka v Mostar vodi približno deset kilometrov daleč
v severovzhodni smeri, krene potem vijugasto proti vzhodu do potoka
Jasenice in pripelje slednjič ob vznožju Huma 2000 korakov pred me¬
stom Mostarjem v ožino Neretve.

Vpoštevajoč te razmere, zasede Jovanovič nemudoma s topničar-
stvom goro Hum in sosednje višave, ki so gospodovale nad mestom.
Odtod bi se naj v resnobnem slučaju usula pogubonpsna toča granat in
šrapnelov nad Mostarjem — a do tega ni prišlo. Že se je začela po¬
mikati 2. gorska brigada proti mestu ih dospela do Milkovič-hana, a
tu naleti na odposlanca uporniškega poveljnika Ali age Hamsiča, ki
izjavi Jovanoviču, da se mesto radovoljno vda.

Prva gorska brigada je zasedla že zvečer brez upora Mostar in
bližnje višave; tretja se je utaborila ob vznožju gore Huma, druga pa
je ostala na gorah, ležečih na desnem bregu Neretve.

Sedmi lovski bataljon je stal to noč na gori blizu Sretnice.

Dne 6. vel. srpana je Jovanovič mesto slovesno zasedel. Tako je
cesarska vojska v nerazmerno kratkem času, z malimi težavami in
skoro brez vseh izgub, dospela v glavno mesto Hercegovine, ne da bi
bil padel tukaj le en strel. S tem se je zadelo vstaško gibanje prav
v srce in od tedaj ni bilo pričakovati več resnega odpora.

Ti uspehi pa niso bili nasledki srečnih slučajev, ki se pripetijo
večkrat v vojski, ampak sad globoko zasnovanega načrta in korenitega
poznanja hercegovinskih razmer.

187

Ker je Jovanovič dospel v Mostar pod takimi ugodnimi razme¬
rami, je nameraval, kakor hitro bo Filipovič prodrl do Viteza, poslati
prvo gorsko brigado proti Konjiči, da se zveže z glavno vojsko; toda
žalostne razmere, ki so se zdaj še jasneje pokazale, so Jovanoviču
narekovale drugo nalogo. Povsod brezvladje ali anarhija; prebivalstvo
se je moralo razorožiti, občinska oblastva znova osnovati, v okrajih
so se morali imenovati novi okrajni glavarji in urediti orožništvo; Qd
deževja raztrgana pota so se morala popraviti, vrh tega pa še na¬
praviti brzojavna zveza z glavno vojsko. Jovanoviču je torej brzojavka
jako ustregla, ki je dospela 7. vel. srpana v Mostar in mu velevala
ostati v tem mestu do preklica.

Stari rimski most v Mostarju.*

Utrujenim vojakom je bilo to povelje prijetno, kajti imeli so
priložnost, ogledati si eno najlepših mest v Hercegovini.

*

* *

Mostar,  glavno mesto Hercegovine, leži v dolini ob straneh
reke Neretve in potoka Radobolje. Na zapadni strani ga obdaja gora
Hum, na vzhodni pa Podvelež. Na severozapadu Huma se razprostira
planjava, mostarsko blato, na jugu pa ravan Bišče.

Mesto šteje 20.000 prebivalcev; dve tretjini je mohamedancev,
drugi so kristjani rimskokatoliške in grškopravoslavne vere.

Posebno imenitni dogodki se tukaj niso pripetili, Mostar torej
nima posebne zgodovine; važen je le zaradi svoje lege, ker gospodari
nad reko Neretvo. To so spoznali že stari Rimljani in vzdrževali tu
svojo naselbino, ki so jo imenovali „Matriks“.

188

Vojvoda Štefan je obdal mesto v 14. stoletju z zidovjem, iz kate¬
rega je štrlelo 13 močno zidanih stolpov, in ga povzdignil za glavno
mesto v deželi. Danes Mostar nima ozidja, a vendar se more vstopiti
v mesto le skoz vrata, ker ovirajo hiše s svojim ozidjem vhod drugje.
V 17. stoletju so Benečani oblegali dvakrat to mesto.

Podnebje ima v Mostarju južni značaj. Po letu doseže gorkota do
40 stopinj in meseca svečana že cvete mandeljevo drevo. Okoli Mostarja
raste žlahtno sadje in vinska trta.

Mesto se deli v več okrajev. „Čaršija“ ali trgovinski okraj ni nič
kaj posebnega. Veliki zidani most, o katerem pripoveduje pravljica,

da so ga sezidali Rimljani, je
razpočen in zato vozovom ne¬
dostopen; novi Fran Josipov
most veže kolodvor z mestom.
Dobra pitna voda je napeljana
iz potoka Radobolje v mesto.

Mostar ima lepo rimsko¬
katoliško cerkev, ki je zidana
v korintskem slogu; slog srb¬
ske cerkve pa je bizantinski
ali vzhodnorimski. Turki imajo
v tem mestu 33 mošej, ki so
tako lepe, da jim daleč ni
vrste; posebno krasna je „Ka-
ragjoz džamija".

Poslopja novejše dobe so:
vladno, okrajno, občinsko in
versko poslopje, višja dekliška
šola (dekliška gimnazija), vo¬
jašnici na severni in južni
strani mesta. Velika dobrota
za mesto je tobačna tovarna,
v kateri pripravlja tri do štiri
sto bosenskih kristjanskih de¬
klet in več moških tobak za
cigarete. Ker ti ljudje jako
pridno delajo, mnogo zaslužijo. Turkinje izvršujejo to delo doind.

Mostar ima tudi drevesno poskuševališče in naBiščem polju vinsko
in sadjerejsko postajo. Mostarsko vino je izvrstno, a težko; posebne
važnosti je kupčijska šola in razen te je še mnogo ljudskih šol v mestu.

K novejšim napravam prištevamo železnico skoz Mostar v Met-
kovič in vozno cesto v Nevesinje (gl. str. 197.).

Tujcem, ki prihajajo v Mostar, se za prenočišče najbolj pripo¬
ročata hotela „Narenta“ in ,,Kronprinc“.

Kdor je prišel do Mostarja, naj nikar ne zamudi si ogledati izvir
reke Bune v Blagaju (gl. str. 193.); kaj tako krasnega in slikovitega
se malokje vidi v celi Evropi.

189

Pokopališke Bogomilov pri Stolcu.

Obleganje Stolca.

Da se zavaruje na vseh straneh, je Jovanovič odposlal že dne
6. vel. srpana 19. lovski bataljon in en vod gorske baterije štev. 2/XI.
v selo Buno, južno od Mostarja, da zasede tam most, ki vodi v 14
obokih črez reko enakega imena, in pa rob planjave, ki gospoduje
nad mostarskim poljem. Generalni major Šluderer pa je dobil ukaz,
naj se pomakne drugi dan s 3. gorsko brigado do Tasovčica, tam pre¬
skrbi, da se popravi cesta od Metkoviča do Mostarja, in potem naj
odrine v Stolac.

Dne 8. vel. srpana je Šluderer res odrinil z drugim bataljonom
32. pešpolka in s 3. bataljonom cesarskih lovcev, z enim vodom konjikov
in z gorsko baterijo št. 2/XI. skoz Domanovič v Stolac. Turški vojaki,
ki so bili še v tem mestu, so se po kratkem pogajanju vdali; oblastva
in prebivalci so zagotavljali pokorščino in vdanost.

Drugi dan popoldne se je Šluderer vrnil v Domanovič ter pustil
2. bataljon 32. pešpolka v Stolcu za posadko.

Ta navidezni mir pa ni trajal dolgo. Na vzhodu in jugovzhodu
Mostarja so se pojavile močne vstaške čete, ki so se pomikale proti
mestu Stolcu.

Jovanovič je bil primoran prositi v Zadru po¬
moči. Poslal se mu je dne 13. vel. srpana 5. bataljon
reservnega pešpolka št. 22. iz Metkoviča v Domano¬
vič in Buno; pozneje se je preselil ta bataljon v
Mostar,

Major pl. Halecki, poveljnik posadke v Stolcu,
je zvedel, da se zbirajo vstaši v Ljubinju južno-
vzhodno od Stolca. Da se o tej novici prepriča, je
odposlal dne 12. velikega srpana stotnijo na ogled,
ki pa se je kmalu vrnila z naznanilom, da ni vi¬
dela vstašev.

Drugi dan je dobila 8. stotnija pod vodstvom
stotnika Medveda povelje, korakati do vodnjaka pri
Ravnici (gl. str. 199.) in pozvedovati po vstaših. Da se
pa pokaže, da so že Avstrijci gospodarji v tej okolici, stotnik Medved
se je zapovedalo, da naj se med potjo bobna in trobi, f 13. vel. srpana 1878.

190

Predno je Medved odkorakal, so ga opozorili major Halecki in
drugi častniki, da naj pazi, da ne pride v zasedo. Medved jim je od¬
govoril, da pozna dovolj mirnost hercegovinskega ljudstva, češ, saj je,
ni dolgo tega, kot odposlanec vojaškega geografskega zavoda meril
svet v tej okolici; dobro ve tedaj, kako se mu je obnašati.

Medved je odrinil. Med potjo ga sreča stara žena in ga opominja,
da naj nikar ne koraka dalje, ker ga na desni in levi od vodnjaka
čakajo za zidom vstaši. Medved, ki je bil jako dober človek, poseže
v žep in vrže starki pest srebrnega denarja, rekoč: „Tu imaš plačilo
za prijazno naznanilo!“ In korakal je dalje, ne da bi bil zavarovan
ob straneh, češ, jaz poznam bolj ljudstvo nego ti starka.

Starka Je pobrala srebrni drobiž, milo pogledala za stotnikom in
vzdihnila: „Škoda je te dobre duše za pod turški handžar!“

Gomila stotnika Medveda in drugih 75 pri Ravnici padlih junakov.

Prednje varstvo pride do vodnjaka, ki je ležal med Ravnico in
Zeguljevo karavlo, in ker je bilo žejno, začne piti. Za njim pride
kmalu glavna četa. Zdaj 'pa se bliskoma usujejo od desne in leve
vstaške krogle na Medvedovo stotnijo. Zmešnjava je bila toliko večja,
ker vojaki niso imeli nabitih pušek, niti streliva pripravljenega za
streljanje; še celč usnje, ki je imelo nalogo, varovati užigalnik pri
Verndlovi puški, ni bilo odstranjeno.

Le tisti vojaki, ki niso izgubili v tej skrajni nevarnosti svoje
pameti, so se hitro pripravili za streljanje in postrelili okoli 20 vstašev,
katerih je bilo tri do štiri sto. Vstaši so uničili skoro vse Medvedove
vojake pri vodnjaku; le malo številce teli in zadnje varstvo se je rešilo.

Tako pripoveduje vitez Belmond, major v p., ki je bil takrat stotnik
32. pešpolka in oblegovan v Stolcu.

Stotnik Medved, rodom Spodnji Štajerec, se je boril kakor lev in
ustrelil z revolverjem vodjo Adema Zukova Sehoviča, a takoj potem se
je zgrudil zadet od sovražne krogle mrtev na tla. Vstaš mu je potem

191

odsekal glavo, kakor je starka prorokovala. Stotnija, obkoljena od vseh
stranij, se je morala vrniti. Izgubila je stotnika in častniškega namest¬
nika Kuklendoroviča in 74 mož; le devet ranjencev je vzela kompanija
s seboj. Trupla ubitih so bila tako razmesarjena, da jih skoro ni bilo
poznati. Skopala se je velika jama in položili so se v njo k večnemu
počitku padli junaki s stotnikom v sredi. ,,Lahka jim zemljica!“

Ta žalostna novica se je takoj zvedela tudi v Mostarju. Prvi ba¬
taljon 32 .  pešpolka pod vodstvom podpolkovnika pl. Pahnerja je dobil
povelje, da nemudoma odrine v Stolac, da reši oslabljeni 2 .  bataljon,
ki se je vrnil potem v Mostar.

Soteska ob Neretvi.*

Ta ukaz se je izvršil, ne da bi se bil pokazal sovražnik. Govorilo
se je, da so se vstaši vrnili sicer v Ljubinje, a da se jih zbira okoli
pet do sedem tisoč pri Zimju in Nevesinju.

Jovanovič je tedaj vnovič prosil vojaško poveljništvo v Zadru
za 33. lovski bataljon, ki je bil takrat nastanjen v Dubrovniku, da mu
zavaruje Dubravo planino.

Da se prepreči vsak napad na Stolac, je dobil generalni major
pl. Šluderer ukaz, da naj odrine dne 16. velikega srpana z brigadnim
štabom in s tretjim bataljonom cesarskih lovcev, z eno gorsko baterijo
in z vodom konjikov skoz Domanovič proti Stolcu. Ob enem se je na¬
potil tja tudi 19. lovski bataljon z enim vodom gorske baterije; polovica
stotnije tega bataljona pa je ostala pri Krupi, da zavaruje most črez
to reko.

192

Vstaši so dne 16. velikega srpana ob 7. uri zjutraj Stolac popol¬
noma obkolili. Zveza posadke v Stolcu z Mostarjem je bila pretrgana.
Začeli so se zopet boji, v katerih pa so se vstaši docela premagali,
in končno se je rešila posadka v Stolcu.

Lovski bataljon št. 19. je zasedel ta dan pot en kilometer vzhodno
od Domanoviča in naznanil brigadi in diviziji, da se močne vstaške
čete pomikajo proti Domanoviču, oziroma proti Mostarju.

Ob polštirih popoldne dne 16. vel. srpana je dobil poveljnik tega
bataljona, major Klobus, povelje, korakati proti Stolcu in se utaboriti
na vzhodnem obronku Dubrave planine med Kremencem in Popratom
ter tam počakati, da pride brigada. Klobus je odrinil ob štirih brez
prateža ali trena, ker je ta šel po živež v Metkovič.

Boji za rešitev oblegancev v Stolcu.

Sobojevnik pripoveduje o bojih, ki so zdaj sledili, takd-le:

Krasen, vroč dan je bil 16. veliki srpan. 19. lovski bataljon je bil
ta dan pri Rečici blizu Domanoviča.

Cesta, ki pelje iz Sarajeva skoz Mostar v Metkovič v Dalmaciji,
se pri Domanoviču odcepi in pelje mimo Rečice, Kremenca proti mestu
Stolcu. Ta cesta je bila oni čas podobna našim poljskim potom, ker
se po njej ni veliko vozilo, temveč nosilo le s tovori Vije se kakor
kača skoz majhno gozdovje. Eno uro od Rečice se pride do hribčka
Kremenac.

Oglejmo si Kremenac  malo bliže. Na vzhodni strani leži mesto
Stolac; krasno in rodovitno polje in vinogradi leže ob cesti na tej
strani. V jugoseverni smeri se pa vzdiguje greben, ki meji to polje.
Na južnovzhodni strani je bila lepa, močna turška kul a, na južnozahodni
strani pa strm hrib, dvakrat višji od Kremenca. Ta hrib ni obraste!,
ker se je rabil le za pašo ovcam in je bil za stališče 19. lovskemu
bataljonu kakor nalašč od Boga ustvarjen. Razgled je bil lep, kamenja
dovolj, da si je vsak vojak lahko naredil svoje zavetišče. 20 minut
hodh proti severu je bil vodnjak, kamor so vojaki hodili po vodo.

Dne 16. velikega srpana popoldne proti 4. uri zaukaže bataljonski
poveljnik major Hugon pl. Klobus, ki še živi kot feldcajgmojster v
Zagrebu, naj se moštvu izročijo jedila, da potem odkorakamo proti
Stolcu. Moštvo ni vedelo, kam gre. Iz obrazov poveljnika in drugih
častnikov pa se je brala neka resnost. Sklepati se je dalo, da to ko¬
rakanje ne bo kar v en dan. Moj strežaj je bil nabral želev, ki jih je
v tem kraju veliko, in jih je skuhal, misleč, da jih še pojeva pred
odhodom; ali stvar je bila drugačna. Major zavpije: „Alarm!“ Moj
dečko zagrabi kotliček in teče na svoje mesto. Menda je mislil, da se
bodo želve pri solnčni vročini dalje kuhale. Ko to vidim, mu rečem,
naj vse izlije, umije kotliček ter ga vzame s seboj.

Komaj smo korakali tri četrti ure, že so pričele pokati puške. To je
bilo nekaj, kar še nismo nikoli storili — na žive podobe smo merili
in streljali. Kri je kar zavrela, telečnjak se ni več čutil na hrbtu.
Vsak bi bil najrajši sam postreljal vse Turke, ki so se pa takoj spustili
v beg. Videlo se je, kako so Turki na južni strani cela krdela ovac

193

podili proč, ker so menda mislili, da smo prišli iskat ovac za živež,
kar so poprej delali turški vojaki. Tako se boreč smo dospeli v Črnice.
Ko je pa major videl, da so se v neko turško hišo skrili Turki in
pričeli streljati na nas, je zaukazal, da se naj ustreli s topom v njo.
Omeniti mi je, da je imel bataljon dodeljena dva poljska topova pod
poveljništvom poročnika Miriloviča s potrebnim moštvom, lafetami in
konji. S tema dvema streloma iz topov je bil boj pri Črnici končan
in postal je zopet mir.

Major zaukaže nad-
lovcu .Taklju, da naj iz¬
kuša s svojim moštvom
doseči vrh Kremenca; ko
pride tja in če bo videl,
da ni nikakoršne nevar¬
nosti, naj trobentač za¬
trobi ,, generalni marš".

To se je kmalu zgodilo.

V četrti ure je bilo vse
moštvo zbrano na vrhu
Kremenca. Major si je
hitro ogledal lego ter od-
kazal prostore posamez¬
nim stotnijam Bilo nas
je tri stotnije, blizu 600
mož; pol stotnije je stra¬
žilo most pri Krupi, pol
stotnije pa je bilo za po¬
sadko od vzadi.

Zjutraj 17. velikega
srpana je major zaukazal,
naj se kuha kava. Ogenj
je gorel, kava se je ku¬
hala, kar zagledamo od
vzhoda, oziroma od Stolca
proti nam korakati veli¬
kansko četo. Major in
drugi častniki ugibljejo,
so li naši ali Turki. Tudi
z daljnogledi se ni dalo
dobro razločiti, kdo je,
kajti korakali so pravilno kakor naši.

Turki so imeli zastave in konje. Naposled izpregovori stotnik
Šmidburg: „Sovražnik je to!—  „Pustimo jih priti bliže," reče po¬
veljnik major pl. Klobus. Ko so se približali na 1200 korakov, poprosi
poročnik Mirilovič: „Gospod major, ali smem streljati?" Major mu
reče: „V božjem imenu, votel strel!" Zdajci prične topničar top sukati,
daljava se je cenila na 1200 do 1400 korakov. Meni je srce skakalo
od veselja, misleč, kako bo krogla 200 do 300 Turkov pobila na mah.
Vse dobro, vojak udari in krogla zleti podobna veliki raci med silnim

Izvir reke Birne v Blagajn pri Mostarju.

Slovenski fantje.

13

194

pokom — in pade skoro 100 korakov na desno od Turkov pred neko
figovo drevo; zemlja se je zakadila — a Turkom se ni zgodilo nič
hudega. Zdajci pa so se slišali glasni klici: „Topove imajo, topove
imajo; beži, brate, beži, brate!“ Na mali so Turki izginili v goščavi.

Kavno sem stal na vrhu poleg reservnega poročnika Korerja.
kar na enkrat slišiva: „Trr, čim, brr - pih.“ — „ Gospod poročnik, “
rečem, „kaki sršeni morajo pač to biti ?“ — „Jaz ne vem/ 1  mi je odgo¬
voril. Na mah pa spoznava, da so to krogle turških pušek; hitro sva
se skrila. Poročnik je šel na svoje mesto, jaz pa sem še dalje tam
ostal. Ker pa ni bilo konca brenčanju in je bila nevarnost vedno večja,
sem stekel k bližnjemu drevesu, misleč, da dobim tu dobro zavetje,

Vinogradska postaja pri Mostarju.

ali motil sem se. Tukaj je bilo že kakih osem vojakov, ki so iskali
zavetja. Okrog 8. ure sem zapustil svoje zavetišče in stekel pod voz
za strelivo. Semkaj so nosili tudi ranjence. Prvega so prinesli nekega
topničarja. Krogla ga je bila zadela ravno v čelo. Polkovni zdravnik
mn zaveže rano. Kmalu za tem prin^sd drugega topničarja, ki je bil
zadet v trebuh. Lovec Marpurgo je bil prvi mrtev.

Okrog 9. ure je prišel generalni major Sluderer ter se je razgo-
varjal blizu mene z majorjem pl. Klobusom; a Turki so ju menda videli,
ker so začele gostejše krogle padati. Sluderer se nasmehlja ter pravi:
„Nas že imajo,“ ter počasi zopet odide.

Kmalu potem zavpije major: „Strelivo varovati!“ Vsak vojak je
imel le 72 patron pri sebi in ko bi te postrelil, kaj potem?

195

Ob 11. uri se je videlo, kako so Turki hiteli po vzhodnem robu.
da bi nam prišli za hrbet. Ker nismo vedeli, da nam je 33. lovski ba¬
taljon prišel na pomoč, so nam lasje stali po koncu, in mislili smo,
da je z nami konec. Nekaj časa smo se cel6 streljali s cesarskim
lovskim bataljonom. Ko pa je major to videl, je poklical štabnega
trobentača in še druge trobentače, da so zatrobili generalno koračnico
(generalmarš); potem je lovski bataljon zaznal, da mi nismo Turki.

Ko se je pomota odstranila, se je lovski bataljon vrgel z vso
silo na one Turke, ki so nam hoteli po robu priti za hrbet, in jih je
potisnil nazaj z malimi gorskimi topovi. Takrat je pa naša artilerija
obrnila en top na severno stran in tako so bili Turki v ognju od
dveh stranij. V neki hiši se jih
je bilo morebiti več nego sto
nabralo in postavilo v bran, ali
naš top je hišo zažgal in raz¬
rušil, in vsi Turki, ki so bili tam.
so našli pod razvalinami smrt.

Tako smo se bili privadili
pokanju, da nam ni bilo veliko
mari. Pričeli smo med ognjem
uganjati burke. Lovcu Markoviču
so tovariši jemali kruh in suhar,
ta pa je bil hud, rekoč: „Vi ste
hujši, kakor Turki; oni mi niče¬
sar ne morejo prizadeti, vi pa mi
kradete kruh in suh ar. “

Pisec teh vrstic je tudi po¬
stal žejen — na lakoto ni imel
časa misliti — in seje tudi na¬
potil proti vodnjaku, šel je, kakor
je vedel in znal varno, in kadar
je slišal kroglo brenčati, se je
hitro priklonil, da bi ga ne za¬
dela; seveda je bila krogla ta
čas, ko se je slišala, že Bog vč
kje. Tako in enako smo se pri- ,
klanjali vsi.

Streljalo se je od 7. ure
zjutraj do mraka zvečer. Od našega bataljona jih je bilo 11 mrtvih
in ranjenih; med njimi so bili mrtvi: podlovec Hočevar in lovca Mar-
purgo in Skala; imen drugih se ne spominjam.

Ko se prične mračiti in se je s streljanjem ponehalo, smo slišali
iz turškega tabora glasno vpitje: „Bratko. pojdi domov, pojdi domov,
bratko!“ Ali mi smo dobro vedeli, kaj je njih namen; bili smo na
straži pazni in tihi.

Nihče ni smel narediti ognja, tudi smodčice ne nažgati. Častniki
so držali samokrese v rokah in pričakovali naskok.

V mraku je zaukazal major narediti jamo in padle vojake poko¬
pati. To se je zgodilo, in poveljnik pokliče štabnega trobentača, da naj

13 *

196

zatrobi „k molitvi 11  za rajnke. Dragi bralec, ti ne moreš razumeti, kako
je trobente glas pretresel vsakega izmed nas. Mislil si je vsak: Danes
onim, jutri morda meni.

Nato zaukaže major, ker danes še nihče nič jedel ni, naj se poje
zadnja zaloga, t. j. takozvani „eiserner Vorrat“.

Legli smo vsi k počitku razen straž, seveda ne na blazine, ampak
na golo zemljo.

Zaspal sem. Na enkrat me vzbudi glas „alarm“. Skočim po koncu,
da vidim, kaj je.

Vedeta je slišala, da se nekdo bliža, in ker dotičnik na klic:
„Stoj, kdo tu?“ ni hotel slišati, vojak ustreli. Nato prileti 12 oboro¬
ženih vojakov gledat, kaj je, in slišali so vsi, da nekdo prihaja izza
grmovja. Vojaki drže puške, na kojili so bila bodala nasajena, v rokah
in čakajo nemirni, kdo bo prvi zabodel Turka. — — Ali kaj je bilo?!
— Velika želva prileze ven; ker je lezla črez suhljad, zato je bilo
toliko šuma,

Drugi dan 18. vel. srpana je bil pred Turki mir. Le želodec se
je silno oglašal, kajti dne 17. vel. srpana je dobil le malo — deloma nič,
dne 18. pa tudi ne — to je bilo hudo. Ali glej, proti poldne pride
štabni vodja Tone Vremšak z vozom, ki je bil zelo enak ciganskemu
vozu; pripeljal je kruha, mesa, riža in ruma. Kmalu je gorel ogenj
in etape so bile kuhane. Vsi ljubljanski kuharji vam ne naredč tako
dobrega kosila, kakor je bilo ono dne 18. vel. srpana pri Kremencu!

*

* *

Boju pri Črnici blizu Krem  en  ca  so sledile male praske pri
han Pašiču, Rečici in Jasocu,  dne 21. vel. srpana pa boj pri
Kremencu  in rešitev bataljona v Stolcu.

Pri Kremencu je bilo posebno močno utrjeno poslopje Pježevac,
ki je obstajalo iz štirih večjih in več manjših zidav, ki so pa bile
med seboj zvezane z 2—3 metre visokim zidovjem in so imele obliko
podolgastega četveroogelnika, čigar daljše strani so merile 300 korakov,
in so bile obrnjene proti vzhodu in zahodu. Razen tega je bila vsaka
zidava še posebej obdana z visokim, močnim zidom; posebno je bita
kula na južni strani podobna gradu in imela v zidu napravljene line
za streljanje. Štiri sto korakov pred zapadno stranjo je stala hiša iz
kamenja, ob straneh so se je dotikale žive meje; zemljišče je bilo
odprto in vrh tega je gospodoval nad vsemi temi trdnjavami grič,
takozvana „Ilina glavica 11 , ki stoji 1200 korakov proč na južni strani.
To trdnjavo je bilo treba vzeti vstašem, predno se morejo rešiti ob¬
leganci v Stolcu.

Glavno nalogo je imela tretja gorska brigada pod vodstvom
generalnega majorja Šludererja, kateri je bil tudi dodeljen 33. lovski
bataljon. Ko se je brigada bližala tej trdnjavi, so začeli vstaši peti
kakor petelini in na enkrat je bilo polno Turčinov za zidom.

Na desnem kiilu je prodiral stotnik Mraz s prvo stotnijo 33. lov¬
skega bataljona, kateri se je pozneje pridružil tudi en vod četrte
kompanije, ki ga je vodil poročnik v reservi Kricner, dve stotniji
tirolskih lovcev pa sta se pomikali ob cesti proti Kremencu (Pježevcu).

[97

Ena težka baterija je streljala
na daljavo 3770 korakov proti
Ilini glavici, druga s stališča
19. lovskega bataljona, ki je
bil vgnezden na višavi tisoč
korakov pred Ilino glavico, pa
na kamenito, nekoliko naprej
potisnjeno poslopje blizu Kre-
menca. Svet pred to hišo je
bil sicer odprt, a tako ugoden,
da sta dospela stotnik Mraz in
nadporočnik pl. Sonklar brez
posebnih izgub do ograje; kar
je bilo vstašev zunaj, ograje, te
sta hitro zapodila in hišo ob¬
kolila, a vrata so bila tako
močna, da se niso dala vlomiti
brez posebnega orodja.

Pijonirji tirolskih lovcev
in pa 32. pešpolka so sledili
tema dvema hrabrima junako¬
ma in združenim močem se je
posrečilo vlomiti vrata.

Pijonirji so imeli 1 mrt¬
veca in pet ranjencev. Vstaši
so streljali celo s strehe in se
obupno borili še tedaj, ko so
vdrli stotnik Mraz, nadporoč¬
nik pl. Sonklar in poročnik
Kricner v trdnjavo. Nič ni
zdaj pomagalo več vstašem, vsi
so bili ubiti in hiša zapaljena.
Sonklar je bil hudo, Kricner
pa lahko ranjen.

Zdaj se je pokazalo, da
bi bil ves obseg teh trdnjav
stal mnogo žrtev, ko bi se bilo
hotelo naskakovati vsako po¬
slopje posebej po pešcih. Vsta¬
šem se mora na drug način
priti do živega! Topovi, ki so
stali ob strani 19. lovskega
bataljona, so se pomnožili in
v teku ene ure je bila porušena
druga kula in ograja, a navzlic
temu se vstaši še niso hoteli
umakniti. Od dveh stranij so
naši lovci vdrli v notranji del
kule, a ker so Turčini izza

Nevesinje in Nevesinjsko polje.

198

zida še vedno močno streljali, so bili naši izpostavljeni hudemu ognju;
zato so se vrnili in za zakriljami čakali ugodnejšega trenutka.

V bližavi je bila namreč nakopičena mrva. Dočim je en del
streljal in sovražnika zadržaval, da ni mogel streljati skoz line, je
drugi del nanosil mrve okoli hiš in jo potem zapalil; tako se je pre¬
magala druga kula.

Naslednja poslopja so se vzela z drugo zvijačo. Lovci so prinesli
s polja snopja, se zavili vanje in se plazili po trebuhu kakor kača.
Dospevši do trdnjavskili vrat, so zapalili nekaj snopov; plamen je
visoko švigal. Zdaj se odprd na ozko vrata, orjaški Turčin skoči pred
duri in začne metati goreče snopovje na levo in desno, češ, da ne
bodo zgorela vrata; a s tem je le užgal še druge snope, ki so ležali
na straneh. Poročnik Matiejka 33. lovskega bataljona pomeri s samo¬
kresom na predrznega Turčina in ga ustreli. Turčin pade med odprta
vrata tako, da se ta niso mogla več zapreti. Hipoma so prihiteli drugi
vstaši in so hoteli odnesti mrliča, a to se jim ni posrečilo, ker so ga
naši lovci držali za noge.

Zdaj zadoni poveljka: „Naprej!“ Vrata so zarenčala in notri so
bili naši lovci, na čelu jim poročnik Matejka. Vstaši, vsi preplašeni,
so se deloma poskrili, deloma so bežali po dvorišču in izkušali pre¬
plezati zidovje, a stotnik Mraz jim je sledil in jih mnogo postrelil.
Matiejka pa je vdrl v prvo nadstropje v trdnjavi. Vstaši so tukaj
brez sledu izginili. Kam so se vendar poskrili? Neki patrolski vodja
odpre loputo in vzklikne: „Tu notri v kleti čepezapre  spustne
duri in postavi nanje zaboje s strelivom, rekoč: „Ti nam ne uidejo
več, torej naprej, naprej!“

Stopivši v veliko sobo, zagledajo lovci mlado turško ženo, ki je
takoj ustrelila s samokresom in ranila tri lovce. Turkinja je držala
na levem naročju dojenca, ob desni strani je pa vodila šestletnega
dečka, ki je bojazljivo pogledoval preganjalce. Ko so se lovci bližali
Turkinji, je ta vrgla samokres nekemu lovcu v obraz, zgrabila dečka
za roko in skočila bliskoma skoz okno v švigajoči ogenj, kjer je z
otrokoma vred poginila.

Kdo neki je bila ta neustrašena pogumna ženska? Pravijo, da
je bila soproga onega Turčina, ki ga je ustrelil poročnik Matiejka med
vrati. Maščevala je najprej svojega moža, potem se je pa preselila z
vso svojo rodbino za njim v Mohamedov raj.

Hiša za hišo se je tako in enako užgala in naši lovci so švigajoči
plamen pozdravljali z „ura“-klici.

Kmalu je bila cela trdnjava v ognju. Turki so zdaj začeli bežati,
a naši so jih na begu mnogo postrelili, mnogo pa jih je tudi poginilo
v ognju, med temi neki turški častnik in beg Hamzi Rizvan Begovič;
to je bil oni beg, ki se je pred nekaterimi dnevi še uklanjal v Stolcu
generalnemu majorju Šludererju in mu zagotavljal vdanost.

Beg Rizvan je bil voditelj vstaje in v svoji kuli je imel shrambo
za orožje. Več kot dve sto tisoč patron, mnogo orožja in drugega
vojnega gradiva je uničil ogenj.

*

* *

199

Vodnjak v Hercegovini.

Dne 21. velikega srpana ob devetih dopoldne je bil boj končan
in Šluderer je sledil bežečim vstašem po cesti proti Stolcu. Kremenac
je zasedla 2. gorska brigada, Domanovič in Pašič lian 44. pešpolk, ki
ga je poslalo na pomoč vojno poveljništvo v Zadru.

Zvečer ob sedmi uri so bili rešeni obleganci v Stolcu, ki so v
teh šestih dneh pretrpeli mnogo lakote, žeje in drugega trpljenja.

Mesto Stolac leži na obeh bregovih reke Bregave, kakih 30 kilo¬
metrov južnozahodno od Mostarja, šteje okoli 700 hiš in 3000 večinoma
turških prebivalcev. Promoli gore Hrguta, Križevca in Komanjega brda
segajo v dolino in dele mesto v pet delov. V vzhodnem kraju mesta,
na nizkem brdu Križevca leži grad Stolac. Spodnji del te trdnjave je
porušen, gornji je pa še dokaj dobro ohranjen. Razen bolnišnice se
nahaja v notranjem delu grada še tudi malo prebivališče, razvaline
stare mošeje in pa tri kapnice. Grad gospoduje sicer nad mestom, nad
njim pa gospodujejo višave Komanjega brda in gore Ošanice.

Ko je došel podpolkovnik pl. Pahner dne 14. velikega srpana s
prvim bataljonem 32. pešpolka v Stolac, je bilo mesto popolnoma mirno,
a ta miroljubnost se je že dva dni potem izpremenila v sovraštvo.
Dne 16. velikega srpana ob 5. uri zjutraj je odhajala pratežna kolona
iz Stolca v Metkovič, da bi donesla znova živil. Pri grškem pokopa¬
lišču blizu Stolca so jo vstaši napadli in morala se je vrniti, pu-
stivši šest mrtvih in pet ranjenih vojakov na bojišču.

Vstaši so potem obkolili grad in zasedli višave, Jki gospodujejo
nad to trdnjavo. Posadka je bila v veliki zadregi. Živeža, vode in
streliva je imela samo še za par dnij, in kaj potem, če ne pride
rešitev? Pahner je potrebno ukrenil. Ljudje in živina so dobivali
začenši s prvim dnevom obsede le toliko živeža in vode, da so mogli
živeti. Dne 18. velikega srpana je pošlo goveje meso in konserve;
zdaj so začeli klati konje, a konjsko meso se skoro ni moglo uživati,
ker je zmanjkalo soli in druge dišave.

Da si izprosi pomoči in reši posadko pogina, skliče poveljnik
zbor ter vpraša, kdo se oglasi prostovoljno, da prinese naznanilo o

200

nevarnem položaju divizijonarju v Mostar. Dokaj časa vse molči;
zdajci stopi pred poveljnika častniški namestnik Jurij Mihalčič  in
se ponudi za to nevarno podjetje.

V bolnišnici na gradu je ležalo nekaj bolnih, turških vojakov;
tem je Mihalčič vzel obleko, seveda z dovoljenjem, se opravil po turško,
oborožil s turško puško, strelivom, samokresom in arabskim mečem.
Pismo, ki ga je poslal Pahner divizijonarju, se mu je prečitalo, da si
ga vtisne v spomin, in se mu potem izročilo.

Ko se je zvečer stemnilo, so spustili tako opravljenega Mihalčiča
po vrvi skoz okno pred trdnjavo na sovražni svet. Podrobnostij, kako
je vstaše varal in vodil za nos, ne bom opisoval; samo toliko omenim,
da je z njimi sedel in se grel pri enem in istem taborskem ognju in

Počitelj v Hercegovini.*

zabavljal črez Švaba ali Avstrijanca in nihče ga ni spoznal. Na daljnjem
potovanju je ustrelil dva vstaša, ki sta mu hotela zapreti pot. Prega¬
njalcem, ki so mu bili zdaj za petami, se je odtegnil s tem, daje  prejel
za vejo in se spustil v brezdno. Vstaši. misleč, da se je ubil, so se
vrnili, rekoč: ,,Ga bomo že jutri našli z razbito bučo!“ Mihalčiču se
ni nič žalega pripetilo. Stal je v črni noči na dnu struge reke Bregave.
Da zve, kam se mu je obrniti, je vrgel vejo v vodo in to je voda
nesla proti Neretvi in mu pokazala smer. v kateri ima korakati proti
Mostarju.

Dne 19. velikega srpana proti 5. uri zjutraj ga je ustavila patrola
33. lovskega bataljona in ga ujela. Ko je gredč s patrolo žvižgaje

201

korakal mimo avstrijskega
častnika, je ta dejal: „To je
pa res čuden vstaš, ki žvižga
dunajski valček." Dospevši do
podpolkovnika vitezaFabricijn,
poveljnika 33. lovskega bata¬
ljona, se postavi prav po vo¬
jaško predenj in govori po
nemški: „Častniški namestnik
Mihalčič 32. pešpolka pokorno
javi, da pride preoblečen iz
Stolca, da izprosi pomoči in
rešitev tamošnji posadki." —
„Imate li dokaze za to?“ ga
prijazno vpraša Fabricij. Nato
vroči podpolkovniku pismo iz
Stolca, s katerim je pribočnik
takoj jahal v Mostar k divi-
zijonarju.

Mihalčič je korakal po¬
tem s 33. lovskim bataljonom
proti Domanoviču, a na potu
je zvedel, da je njegova bri¬
gada pri Črnici. V nadi. da ho
ta pomagala posadki, se napoti
tja in pride kmalu do prednjih
straž. Vedeta (straža) ga ustavi
in ob enem pomeri nanj. Mi¬
halčič se pripogne in skoči v
jarek, krogla pa mu je frčala
črez glavo. Spoznal je moža.
ki je streljal nanj; bil je pešec
12. stotnije 32. pešpolka; temu
je zaklical: „Ne streljajte, jaz
sem Mihalčič!" Zdaj pristopi
k vedeti poveljnik straže, spo¬
zna Mihalčiča po glasu ter ga
reši iz nevarnega položaja.
Mihalčiča je spremila patrola
h glavni straži in nato je šel
javit k polkovniku in briga¬
dirju o žalostnem položaju po¬
sadke v Stolcu.

Mihalčič je bil odlikovan
z zlato svetinjo za hrabrost in
povišan za poročnika. Danes
je štabni častnik pri ogrskih
domobrambovcih.

(lačko.

202

Lovski bataljon št. 33. je po rešitvi posadke v Stolcu ostal tako
dolgo pri Črnici, da se je založil Stolac z živili in ob enem zavarovala
okolica med Stolcem in Domanovičem.

Ta bataljon je imel v bojih od 8. do 21. velikega srpana 4 mrtve
in 17 ranjenih; 19. bataljon pa 3 mrtve in 8 ranjenih.

Odlikovanci.

Za hrabre čine v boju pri Črnici-Kremencu so bili odlikovani
pri lovskem bataljonu št. 19.:

z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: major Hugon
pl. Klobus;  z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo: stotnik
Diego van der Hop in nadporočnik Tone Pel;

z naj višjo pohvalo: Jurij Seman  in poročnik v reservi G-ebhart
Fišer.

Srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste so prejeli: častniški na¬
mestnik Josip Golob;  srebrno svetinjo II. vrste: bataljonski trobar
Josip Nusdorfer.  patrolski vodje Tone Pivk,  France Marentič,
Janez Zalcfšnik  in stotnijski trobar Lorene Lužar.

Najvišjo pohvalo so prejeli: vodniki Josip Cerar, Šimen Kramer,
Janez Nemec in Nace Normali; podlovci Nikolaj Dragoš, France Slovša,
Pavel Modronič, Andrej Margon, Nace Bučar in Peče; patrolski vodja
Josip Kopitar; lovci Jakob Šprajcer, Tone Kočevar, France Štanta,
Matija Podlipec, Matija Poč, Janez Jamšek, Janez Jakše, Martin
Žabkar, Janez Gros in Martin Bajda.

Pri 33. lovskem bataljonu za boj pri Kremencu dne 21. velikega
srpana so bili odlikovani:

z redom železne krone 3. vrste z vojno dekoracijo: stotnik Andrej
Mraz;  z vojaškim zaslužnim križem z vojno dekoracijo: stotnik Josip
Donhavzer  in  poročnik Avgust Matiejka;

z najvišjo pohvalo: poročnik v reservi Ferdo Kricner.

Zlato svetinjo za hrabrost je dobil nadlovec France  Loj  er.

Lojer nam o svojem odlikovanju takd-le pripoveduje:

„Dne 21. velikega srpana zjutraj je dobila prva stotnija povelje,
da naj podpira prodiranje drugih oddelkov proti Stolcu z desnega krila.
Bil sem s svojim vodom na skrajnem desnem krilu stotnije. Nismo še
dolgo korakali, že nas začne pozdravljati sovražnik od daleč s kroglami
iz utrjenega Pježevca.

Stotnik Mraz je ukazal podkrepiti moj vod, ki je bil razvit v
bojni črti, še z enim oddelkom in rojna črta se je približala do 280
korakov sovražniku, ki je imel zasedeno močno zidano enonadstropno
poslopje, obdano z visokim zidom, ki je obkroževal vrt.

Posadka, ki jo je vodil beg iz Stolca, je bila okoli 200—250
vstašev močna. Ker pa trdnjave ni bilo možno vzeti z bodali, se je
dalo znamenje, da naj prednja črta naredi prostor (Front raumen) top¬
ničarjem, ki so potem celo uro rušili ograjo in zidovje. Ko je bilo

203

Nadlovec France Lojer, 33. lovskega bataljona, prepleza zid in vdere v sovražno trd¬
njavo, kjer ga zadene sovražna krogla v prsi.

204

poslopje že zadostno razrušeno, so utihnili topovi in trobarji so trobili:
„juriš ali naskok!“ Prva stotnija, na čelu ji stotnik Mraz, je prodirala
neustrašeno z „ura“-klici proti kuli. Jaz s svojim vodom sem si po¬
iskal najkrajšo pot, preplezal v najhujšem sovražnem ognju visoki zid
in sem vdrl z moštvom, ki mi je še ostalo, skoz vrt na dvorišče. Tukaj
sem postavil pred vsaka vrata vojake in jim zapovedal, da jih naj
razbijejo s pušknim kopitom. Vstaši, ki so do našega naskoka branili
ograjo, so se po naskoku umaknili v notranje prostore v trdnjavi ter
zagradili in zaprli vhode.

Ko sem s svojo puško razklal vrata., ustreli vstaš, ki je bil komaj
za dolgost roke od mene oddaljen, skoz luknjo sosednjih vrat. Krogla
mi prodere prsi ter težko rani moža, ki je stal za menoj. V prvem
trenutku sem začutil, da me nekaj skeli v prsih; namignil sem moštvu,
naj mi odpre pas. Spominjam se, da sem še potem opominjal ljudi,
da se naj hrabro borijo, a takoj nato sem omedlel ter se zgrudil na tla.

Ko sem se zopet zavedel, sem bil na visoki gori na pomočišču;
prsi, sploh ves gornji život mi je bil obvezan. Gospodje zdravniki so
mi pomagali, kolikor jim je bilo možno pri tedanjih razmerah;
tolažili so me in zagotavljali, da bom kmalu zopet ozdravel.

Zvečer me je obiskal gospod stotnik Mraz in mnogo drugih čast¬
nikov; vsi so me pohvalili in rekli, da sem s svojim obnašanjem in
postopanjem visoko dvignil čast, bataljona, osobito pa čast 1. stotnije.

Crez 'tri dni so me peljali v Metkovič, kjer sem ležal v neki
cerkvi dokaj časa; potem sem prišel v bolnišnico v Trst in še le
črez nekoliko tednov v garnizonsko bolnico št. 1. na Dnnaj. Tu sem
ostal tako dolgo, da sem popolnoma okreval in sem mogel iti domov
k svojim starišem.

Dne 7. prosinca leta 1879. mi je slovesno pripel okrajni glavar
v Marheku v imenu presvetlega cesarja zlato svetinjo na prsi.“ Lojer
živi danes kot posestnik v Miterrecbahu na Nižjem Avstrijskem.

Srebrno svetinjo za hrabrost I. vrste so pa prejeli: podlovca Tone
Majer  in  Miha Mihelič  ter lovec Vinko Vajninger.

Srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste so dobili: častniški namestnik
Dragotin Dvoršak,  nadlovec France Štromajer,  podlovec Andrej
Ši vic,  Jaka Levstek  in France Šuler.

Z najvišjo pohvalo so bili odlikovani: patrolski vojiji Dragotin
Klajnbaher, Lambert Stal in Jaka Žerijav, lovci Janez Čurk, Avgust
Juravec, liomenik Sajdl, Miha Šu, Matija Drašler, Janez Benedikt,
Jaka Hinterstajner, Polde Grof, Janez Kriše, Pij Volvang in Janez
Suhadobnik.

Prodiranje proti Trebinju.

Po boju pri Kremencu je bil nekoliko časa mir.

Med tem časom se je priklopila 4. gorska brigada 18. pehotni
diviziji. V tej brigadi, kateri je zapovedoval polkovnik baron C. Urban,
sta bila uvrščena 44. pešpolk in 33. lovski bataljon. Ko so drugi od¬
delki korakali proti jugovzhodu, je ta brigada varovala progo med
Metkovičem in Stolcem.

205

Jovanovič je imel proti
koncu meseca velikega sr¬
pana še le zapadni del Her¬
cegovine v svojih rokah;
treba je bilo zasesti tudi
južnovzhodni in druge dele
te pokrajine. Kakor je Jo¬
vanovič že sprva nameraval,
tako je tudi zdaj storil.

Prvo brigado pod vod¬
stvom generalnega majorja
N. Todoroviča, kateri je bil
dodan 19. lovski bataljon, je
poslal v Nevesinje, da zasede
in razoroži to mesto. Neve-
sinje se je vdalo brez upora
in razoroževanje seje mirno
izvršilo.

Dne 14. kimavca je od¬
poslal Todorovič 11. in 19.
lovski bataljon proti Gačku
in Koritu, da zasedeta mesti
in razorožita prebivalce (gl.
str. 201.). Lovski bataljon
št. 11. je potem ostal za po¬
sadko v teh mestih, 19. ba¬
taljon pa se je vrnil v Buno
in se tam stalno nastanil.

Da izvrši zadnji del
svojega vojnega načrta, je
korakal Jovanovič z 2. in
3. gorsko brigado skoz Do-
manovič, Stolac. gorsko rav¬
nino „Dabar‘. Piano, Bilek
proti Trebinju. Podil je
vstaše v oni del Hercego¬
vine, ki leži. kakor zagvozda
v lesu, med Črnogoro in Dal¬
macijo; prej pa je zahteval
in dobil brigado, ki se je
pomikala iz Dubrovnika skoz
Drijeno proti Trebinju, da
se tam vstaši ujamejo, po¬
polnoma uničijo ali vsaj vr¬
žejo na črnogorska tla.

Zakaj pa je Jovanovič
ob začetku zasedanja odklo¬
nil prodiranje iz Dubrovnika
proti Trebinju?

Korito.

206

Tedaj je bilo možno, da bi se bili vstaši, katere bi podila kolona
od dalmatinske meje proti severu, združili z bosenskimi vstaši pri
Sarajevu in potem delali mnogo preglavice našim četam, osobito pri
tem mestu. To združenje je Jovanovič preprečil s tem, da je vdrl ob
začetku zasedanja le na enem kraju v Hercegovino in zapodil vstaše
tja, kjer se jih je potem najlaže iznebil.

Dne 18. kimavca je dospel Jovanovič v Trebinje in se združil z
20. pehotno brigado, ki jo je vodil generalni major Popenhajm. Ta je
imel male praske z vstaši pri Trebinju. Da Turčini ne pridejo Jova¬
noviču v pest. niso. umikajoč se Popenhajmu, korakali več proti severu,
ampak so se obrnili poleg reke Trebinjščice proti črnogorski meji in
izkušali doseči trdnjavo Klobuk, odkoder so se potem rešili na črno¬
gorska tla.

Trdnjava Klobuk se oblega in razdene.

Dne 20. kimavca so odrinile tri kolone iz Trebinja, da prepode
vstaše iz zadnjega zavetišča Klobuka, ki je ležal na skalnatem pomolu
blizu črnogorske meje. Na južni strani te trdnjave zija Milutinski
prepad, a na zahodni in severni je svet odprt, tako da se nihče ne
more neopažen bližati tukaj tej trdnjavici; na vzhodni strani pa so
že črnogorska tla.

Sedmi lovski bataljon je korakal kot stransko varstvo srednje
kolone in podil pred seboj sovražnika po gorah in skoz vas Granča-
revo proti Klobuku.

Za obkoljenje Klobuka se je sestavila dne 24. kimavca posebna
brigada iz ene stotnije 74., enega bataljona 27. pešpolka, 3. bata¬
ljona cesarskih lovcev, 7. lovskega bataljona, gorske baterije št. 2/XI.
in drugih malih pritiklin.

Štiri cele dni so topničarji obdelovali Klobuk in rušili zidovje;
vedno manj so vstaši odgovarjali streljanju, četrti dan pa so na enkrat
utihnili. Da se pozve, so li še vstaši v trdnjavi ali ne, so se prosto¬
voljno oglasili in šli proti Klobuku: častniški namestnik Polde Pečar,
nadlovec Dragotin Pihler, vodnika Florijan Virk in France Smerdel,
podlovec Tone Torkar, patrolski vodja Jernej Juvan in lovec Ferdo
Najbaver, vsi 7. lovskega bataljona. Ko so bili ti junaki že blizu
trdnjave, so jih vstaši začeli pozdravljati s kroglami, a navzlic temu
so se neustrašeno pomikali naprej. Da, drzni desetnik 27. pešpolka, ki
je splezal na visoko skalo, je videl cel<5. kako so se Turčini spuščali po
vrvi v prepad in bežali proti črnogorski meji.

Dne 28. kimavca se je zopet napotila proti Klobuku trojica, ob¬
stoječa iz mohamedanskega poroka, kadija ali sodnika in tolmača,
računskega stotnika Jurija Miširja 7. lovskega bataljona, in z veseljem
naznanila, da so že vsi ptički ušli iz ptičnice. Mišir je stopil na zid
in razvil belo zastavo. Nato zakliče feldmaršallajtnant Jovanovič tri¬
kratno slavo na presvetlega cesarja. Ta proslava je našla pri vseh
krdelih toliko večji in močnejši odmev, ker je bila z vzetjem Klobuka
zasedba Hercegovine končana.

207

Na višje povelje se je trdnjava Klobuk podrla in tam, kjer je
peščica vstašev (170) štiri dni kljubovala celi brigadi, se nahaja danes
lepo zravnan prostorček.

*

* *

Poročnik Fedor Bamberg  7. lovskega bataljona iz Ljubljane
je zapovedoval bataljonskim pijonirjem in omogočil z lastno smrtno
nevarnostjo, da so se prepeljali težki topovi črez reko Trebinjščico,
ki je bila takrat vsled povodenj močno narastla in odnesla brod. Za
to in enaka požrtvovalna dela je bil Bamberg odlikovan z vojaškim
zaslužnim križem z vojno dekoracijo.

Vojaški tabor v Xovcni Bilelcu.

Enako odliko so si priborili v tem boju, kakor tudi v boju pri
Čitluku častniki istega lovskega bataljona, in sicer: podpolkovnik Ivan
vitez Kos,  stotniki Hugon Bolcano,  Alojzij Pavliček,  Alojzij
Hilber,  reservni poročnik Adolf Vagn  er  in računski stotnik Jurij
Mišir,  ki je bil razvil zastavo na obzidju trdnjave Klobuka. Viteški
križ Fran Josipovega reda pa je dobil polkovni zdravnik dr. Josip
Vurner.

Najvišjo pohvalo sta prejela: nadporočnika Dragotin baron Šnajder
pl. Arno  in Alojzij Cobel.

S srebrno svetinjo za hrabrost II. vrste so bili odlikovani za
hrabre čine pri obleganju Klobuka: vodniki Florijan Virk,  Janez
Smerdel  in Janez Vasnik  ter podlovec Tone Torkar;

z najvišjo pohvalo: častniški namestnik Polde Pečar, nadlovec
Šimen Pihler,  patrolski vodja Jernej Juvan  in  lovec Ferdo Najbaver.

Osemnajsta pehotna divizija je praznovala god presvetlega cesarja
v Trebinju.

Drugi dan, t. j. 5. vinotoka je odposlal Jovanovič za pomirjenje
okolice med Trebinjem in Ljubinjem 3. gorsko brigado v Neum-karavlo,
odkoder je ta potisnila 2. bataljon 32. pešpolka v Ljubinje in se potem
skoz Stari-Slano vrnila v Trebinje.

208

Med tem se je prevzelo in razorožilo 7 hercegoviuskili bataljonov,
ki so došli v Trebinje iz Črne gore. Prisotni so bili naš vojaški poobla¬
ščenec podpolkovnik pl. Temel, črnogorski vojvoda Peter Vukotič in
pa celi 7. lovski bataljon. Vseh 4600 mož se je odposlalo potem pod
nadzorstvom serdarjev (narednikov) domov.

V Bilek pa je korakal prvi bataljon 74. pešpolka in pol gorske
baterije 20. pehotne brigade, da prevzame bileški okraj, ki so ga imeli
doslej Črnogorci zasedenega. Politično preskrbovanje tega okraja je
poveril Jovanovič civilnemu komisarju Vukoviču 18. pehotne divizije.

Drugi oddelki 74. pešpolka so pa ostali v Trebinju.

Vsled povodnji na Popovem polju je moral Jovanovič izpreme-
niti svoj potni načrt in korakati skoz Dalmacijo v Mostar.

Dne 7. vinotoka se je napotil divizijski štab in druga gorska
brigada, naslednji dan pa še tretja proti Dubrovniku, kjer so bili
sijajno sprejeti; mesto je bilo njim na čast skoz dva dni čarobno
razsvetljeno.

Po dvodnevnem počitku v Dubrovniku sta korakali brigadi ob
morskem obrežju proti Metkoviču.

Sedmi lovski bataljon je dospel dne 13. vinotoka v Metkovič. se
tu poslovil od svojih bojnih tovarišev 27. pešpolka in se potem napotil
v Mostar, kjer je ostal s 33. lovskim bataljonom vred v garnizoni in se
nastanil v turški vojašnici.

Spremljali smo slovenske lovce po gorati Hercegovini in videli,
da so se obnašali povsod hrabro in možato.

Dasiravno jim je bil vsled umnega vodstva barona Jovanoviča
prihranjen marsikak boj in sploh niso imeli tako hudih spopadov,
kakor drugi oddelki v Bosni, so se vendar tudi oni vsekdar pogumno
in uspešno borili in sovražnika kaj naglo premagali. Zaradi svoje
gibčnosti pa so se, akopram je hercegovinski svet težavnejši in skalo-
vitejši od bosenskega, hitro in čilo pregibali po njem ter lahko in po¬
trpežljivo prenašali vse težave hercegovinskega podnebja.

Tudi njim je ohranjen v zgodovini zasedanja Bosne in Herce¬
govine časten spomin.

Deroč s 3 derviš (turški menih).

Obleganje mesta Livna.

Razvrstitev.

Vojvodi Virtemberškemu je dne 3. kimavca došlo naslednje po¬
velje : „Kadar se Krajina le deloma pomiri in bo dovozna cesta od Save
do Travnika varna, potem se naj močna četa napoti, ako le mogoče
pod vodstvom vojvode Virtemberškega, iz Travnika skoz Dolnji Vakuf,
Bugojno, Kuprež proti Livnu in naj razoroži vse na tej črti ležeče kraje
in naselbine. Po vzetju Livna se naj odpošlje zadostno močen oddelek v
G-lamoč, razoroži tamošnje ljudstvo in naredi red. Vsa početja pri
Livnu naj, kolikor mogpče, pospešuje vojaško poveljništvo v Zadru, če
ne drugače, vsaj z navideznimi napadi. Na povratku v Travnik se naj
pošlje primeren oddelek iz Bugojna skoz G-ornji Vakuf v Prozor. Ta
oddelek naj razoroži prebivalce in bo imel nalogo r  da se zveže z od¬
delki, ki se odpošljejo iz Sarajeva in Mostarja proti temu mestu.
Prozor se naj zasede le začasno, Bugojno pa stalno. 1 '

Po boju pri Ključu dne 8. kimavca ni pretila več nevarnost do¬
vozni cesti od Save do Travnika; druga, tretja, kmalu potem tudi prva
gorska brigada so imele proste roke; sedmi pehotni' diviziji so bile
torej vse tri brigade na razpolago.

Vojvoda Virtemberg, ki je bil med tem imenovan za feldcajg-
mojstra in poveljnika 13. koru, je sklenil, mahniti dne 25. kimavca v

Slovenski fantje. 14

210

treh kolonah ali trumah proti Švici, se tam primerno razprostreti in
na podlagi zanesljivih poročil ukreniti vse potrebno za boj; reservna
brigada v Dalmaciji pa bi naj podpirala početje pri Livnu od dalma¬
tinske meje sem.

Ta načrt poveljnika 13. kora je odobrilo poveljništvo II. vojske
in je v to svrho zagotovilo še nekaj težkih topov.

Ko je dospel prvi oddelek 53. pešpolka, ki se je tudi bojeval
pri Ključu, v Travnik, je odkorakal odtod polkovnik in poveljnik
17. pešpolka Priger dne 18. kimavca z dvema bataljonoma pehote, z
enim eskadronom ulancev in z eno gorsko baterijo v Dolnji Vakuf,
odkoder je potisnil prvo in drugo stotnijo v Bugojno. Naloga mu je
bila, opazovati okolico proti Livnu, razorožiti prebivalce, popraviti
pota in nakupiti potrebnih živil. Hhratu se je tudi prvi gorski brigadi
brzojavnim potom naročilo, naj se napoti iz Sarajeva skoz Gornji Vakuf
proti Livnu.

Dne 20. kimavca so bila za na pot proti Livnu odločena naslednja
krdela: 11 bataljonov pehote, ena ženijska stotnija, eden in tri četrtinke
eskadrona ulancev, štiri gorske, ena lahka in pol težke poljske baterije.
Skupaj brez reservne gorske brigade dalmatinske 9208 mož, 256 konj
in 28 topov.

Prva gorska brigada  pod vodstvom polkovnika Vilca s
tremi bataljoni 46. pešpolka, s četrtinko eskadrona ulancev in z eno
gorsko baterijo je dospela ta dan iz Sarajeva v Gornji Vakuf.

Druga gorska brigada,  kateri je zapovedoval nadvojvoda
Ivan Salvator in v kateri je bil uvrščen naš 17. pešpolk, četrti ba¬
taljon 22. pešpolka (začasno), lovski bataljon št. 10., ena ženijska
stotnija, en eskadron ulancev in ena gorska baterija, je bila ta dan.
razen odposlanih dveh bataljonov polkovnika Prigerja, še v Travniku.

Tretja gorska brigada  pod poveljstvom generalnega ma¬
jorja Pistorja, broječa tri bataljone 26. pešpolka, eno četrtinko eska¬
drona ulancev in eno gorsko baterijo, je bila na potu iz Jezera
v Podoše.

Polovica težke in ena lahka poljska baterija sta bili na potu
iz Stare Gradiške, oziroma iz Sarajeva.

Pod poveljstvom polkovnika Hostineka so ostali za posadko v
Travniku: trije bataljoni 53. pešpolka, en eskadron ulancev, polovica
Krupove baterije in en oddelek ženijske stotnije, skupaj 2531 mož,
112 konj in 4 topovi. Od tega polka je stalo po pol stotnije na Ka-
ravlji gori in na Čardaku.

Ker. je bilo mogoče, da se vstaši upro že pri Kuprežu ali Švici,
je sklenil naš vrhovni poveljnik, drugo in tretjo gorsko brigado zdru¬
žiti pri Kuprežu.

Vsled te nakane se je napotila draga gorska brigada dne 21. ki¬
mavca iz Travnika v Dolnji Vakuf, dospela drugi dan v Bugojno ter
potisnila oba bataljona polkovnika Prigerja v Kuprež.

Tretja gorska brigada se je utaborila 22. kimavca pri Rastičevu,
severnozapadno od Kupreža. Dne 23. kimavca sta se te dve brigadi
združili pri tem mestu, a ker nista tu naleteli na sovražnika, sta se
pomaknili 25. kimavca do Švice.

211

Tako je bila tedaj taktična razvrstitev dovršena. Druga in tretja
brigada s korno artilerijo sta stali pri Švici in imeli varstvene straže
na Lupoglavi in Borovem polju; prva gorska brigada pa se je uta¬
borila pri Mokronogu. Varstvo dovozne ceste od Travnika do Kupreža
se je poverilo deseti, ono od Kupreža do Livna pa osmi stotniji 17. peš¬
polka, a reservna brigada generalnega majorja Čikoša je stala pri Han-
Prologu in v okolici.

V Dolnjem Vakufu.

Poveljnik 10. stotnije, tedanji stotnik Božidar Drenik, pripoveduje
o svojem delovanju v Dolnjem Vakufu takd-le: „Da se cesta od Trav¬
nika do Kupreža zavaruje, je ostala ena polovica stotnije v Dolnjem
Vakufu pod mojim, druga pa v Bugojnu pod poveljstvom nadporočnika
Skrema. Naloga poveljnika dovozne črte v Dolnjem Vakufu je bila zelč
težavna; posadki tega mesta sami je manjkalo vsega. Nakupovati živež
po okolici, je bilo prepovedano. Z velikim trudom sem pridobil tur¬
škega pekarja, da je zalagal posadko vsak dan s potrebnim kruhom.
Živino so prebivalci odgnali od strahu in nezaupnosti na gore, doma
pa so pridržali le toliko krav, kolikor so jih potrebovali za molžo;
vole za klanje, navadno slabo rejene, so nam prodajali le z veliko
nevoljo. Živil pa, odločenih za krdela v Livnu, ki so se nosila skoz
Dolnji Vakuf, se nismo smeli dotakniti.

Nekega dne dospe izprevod volov, spremljan po oskrbnem urad¬
niku v Dolnji Vakuf. Intendant je bil ves zbegan in obupan, ker so
se mu na potu od Travnika v Dolnji Vakuf voli splašili; 23 jih je
zbezljalo in niso jih mogli ujeti. Uradnik me je prosil, naj mu to na¬
znanilo potrdim in obljubim, da bom vole lovil in jih potem poslal v
Livno. Potrdil sem le, da mi je naznanil o izgubljenih volih. Za me
in za posadko je bila to rešitev. Odposlal sem patrole na vse kraje
dve milji daleč in ukazal prebivalcem prignati vsakega ujetega vola
v Dolnji Vakuf ter zažugal, da zadene ostra kazen one, ki bi se pro-
tivili temu ukazu.

Vseh 23 volov sicer niso ujeli, a ujeli so jih toliko, da smo imeli
zadosti mesa za posadko in za izprevode, ki so počivali v Dolnjem
Vakufu in prejemali tukaj kosilo ali menažo.

Mohamedansko prebivalstvo v Dolnjem Vakufu se ni moglo spri¬
jazniti z okupacijo; bilo je vrh tega zelo nezaupno in se je še vedno
nadejalo, da bo boj pri Livnu končal srečno za nje. Kristjani so bili
na naši strani in od teh sem zvedel, da me bodo Turki napadli, ko
zvedd, da je njih stvar v Livnu iztekla ugodno. Zaradi teh poročil
sem ukrenil vse potrebne priprave za slučaj napada in sem se hotel
tudi prepričati, ali je posadka pripravna za boj.

Nekega dne sem se napotil sam črez črto poljske straže, ki je
bila postavljena na severnozapadni strani v dolini reke Vrbasa. Šel
sem tako daleč v hosto, da me poljska straža ni videla, in se tam
postavil na kraj, odkoder sem videl stražo in pa stran mesta, obrnje¬
nega proti meni. Straži sem povedal, da grem ogledovat svet in ji
ukazal, naj pazi na moje znamenje ali klicanje.

H

212

Za nekoliko časa ustrelim, malo počakam in zopet ustrelim hitro
dvakrat zaporedoma; nato se napotim na vzvišeni prostor in vidim,
da je stala poljska straža, broječa 4 može (okolnosti niso dopuščale,
da bi se bila sestavila iz več mož), za boj pripravljena poleg vedete
(mož, ki pazi na vse strani); kmalu pa je skočila v zakop ali šanco
in tam ostala pripravljena za streljanje z nasajenim bodalom, dočim
je en mož letel, kar je mogel, proti Dolnjemu Vakufu. Že na koncu
mesta ga sreča patrola, katero je vodil stotniji dodeljen poročnik in ki
je šla tudi v najhitrejšem koraku poljski straži na pomoč. Patrola je
štela 6 mož. Dospevši do poljske straže, je zvedel poročnik od povelj¬
nika te straže, kako stoji stvar, in potem se je napotil s patrolo proti
kraju, kjer se je streljalo.

Šei sem patroli naproti; možje so bili na videz res veseli, ko so
me zagledali. Poročnik mi je naznanil, da se je streljanje slišalo v
mesto in da je dnevni desetnik takoj zaklical: „Pod orožje!“ (alarm),
ne da bi to zaukazal trobiti. Posadka se je hitro zbrala na odločenem
kraju pod vodstvom narednika, poročnik pa je hitel s šestimi moži
sem, da se prepriča o strelih.

Sploh sem bil s pripravo za boj zadovoljen, samo dvomil sem,
naj li grajam poljsko stražo ali ne, ker mi ni prišla na pomoč, ko
sem trikrat ustrelil, saj je vendar vedela, da sem sam zunaj črte
prednjih straž; na drugi strani pa je bilo njeno obnašanje v toliko
uspešno, da se je pripravila v zakopih dobro za boj in bi bila tam
vztrajala tako dolgo, da bi bila prišla pomoč. Tako sem razsodil o
obnašanju poljske straže. Poročnika pa sem pohvalil zavoljo njegovega
hitrega in srčnega obnašanja.

Ko sem dospel domov, je tudi polstotnija stala na odločenem
kraju za boj pripravljena; tudi ostali dve poljski straži sta se že
bili obvestili o tem streljanju.

Pozneje sem bil prijetno presenečen, ko sem zvedel, da so vojaki
sami obsojali obnašanje poveljnika poljske straže in trdili, da bi bila
morala hiteti straža brez ozira takoj naprej, ko je zaslišala streljanje,
da pomaga in varuje stotnika, ki je bil sam in v nevarnosti.

* *

* *

Med obleganjem Livna je bil položaj v Dolnjem Vakufu zelo
nevaren. Kristjani so nam biii jako zvesti in so poveljniku pripove¬
dovali, da je v okolici severnozahodno od mesta polno vstašev, ki
nameravajo napasti posadko, če bi se slabo godilo cesarskim pri Livnu.

Istinito se je ropala v kristjanskih selih živina. Oropanci so se
vedno zatekali k meni, me prosili pomoči, a nisem jim mogel po¬
magati, kakor bi bil rad, zakaj s posadko nisem smel delati potrate.

Dne 29. kimavca pa se je pripetil rop, ki je resnično zahteval
mojega posredovanja. V noči od 28. do 29. kimavca je prišla hajduška
četa pod vodstvom vstaša Prodaniča v selo Obrče severno od Livna,
ugrabila hčerko Stano iz premožne rodbine Maretičeve, potem nekoliko
konj, oslov in krav. Pri tej priliki je bil brat Stane, ki je branil rop
svoje sestre, težko ranjen; v isti noči so lopovi ne daleč od Dolnjega
Vakufa vlomili v dvor bega Terkaca ter ugrabili govejo živino in dva

213

konja. Obe rodbini sta prosili pomoči, posebno je bila mati Stane
Maretičeve vsa obupana.

Obema strankama sem pojasnil, da takoj nikakor ne morem po¬
magati, ker moram imeti vojake za cestno varstvo.

Sklenil sem bil sicer to pot pomagati, a te svoje nakane nisem
smel razodeti nikomur zato, da je ostal moj namen skrit do izvršitve.

Drugega dne ob dveh po noči sem ukazal patroli, da mi je pri¬
peljala srbskega popa na stanovanje; ob enem je dnevni desetnik
vzbudil prvi vod stotnije, ki je moral takoj kuhati kavo, se oborožiti samo
s puško, strelivom in torbico ter biti pripravljen ob treh ponoči za odhod.

Srbskemu popu, ki je mislil, da je ujet, sem rekel: „Ti mi boš
šel kazat pot do sela Prodaničevega, kjer upamo zasačiti zločince, ukra¬
deno živino in ugrabljeno dekle; ob treh odrinemo. Pred odhodom boš
pil z menoj' kavo, ostal pri meni in ne boš govoril z nikomer nič.“
Pop mi je odgovoril: „Gospodine, pot ti pokažem, a opozarjam te, da
je do tja tri ure hoda; vzemi mnogo vojakov s seboj, ker so trije
bratje Prodaniči zelb siloviti, dobro oboroženi in njih kula (hiša) je
iz kamenja zidana kakor trdnjava. Kdo ve, koliko zločincev je tam?“

„Le tiho; glavna stvar je, da dospemo tja neopaženi in da se
nam tolovaji ne izmuznejo; zato nisem o tem lovu prej nič omenil
nikomur, tudi tebi ne.“

Ob treh smo odrinili, pop pri prednjem varstvu za kažipota.
Ostro sem zažugal, da naj nas tako vodi, da neopaženi dospemo do
kraja, odkoder bomo lahko videli poslopje in okolico.

Ponočna hoja je bila jako težavna; oddelek je korakal po ozki
stezici na desnem bregu reke Vrbasa. Dolina ni širša nego struga, po
kateri teče Vrbas; na obeh straneh so strmi bregovi, obrastli z grmi¬
čevjem. Ko se je začelo daniti, smo zapustili stezico in začeli lesti
navkreber, zakaj po mnenju popa leži kula Prodaničeva na robu širokega
slemena, čigar bregovi se spuščajo proti reki Vrbasu.

Da se podjetje ne prenagli, sem šel sam k prednjemu varstvu.
Ko smo bili že blizu roba, mi pokaže pop griček na bregu, odkoder
smo mogli opazovati kulo, ne da bi nas bil kdo videl.

Na ta deloma z grmovjem obrastli griček smo torej korakali, pop
naprej, jaz pa za njim.

Hipoma obstane pop in mi pokaže kulo v daljavi dveh kilo¬
metrov. Prednjemu varstvu sem zaukazal: „ Stoj te, na tla!“ Tudi
oddelek, ki je korakal še vzadi, je prišel sem in se ulegel na trebuh.

Ogledal sem si kulo in zemljišče okoli nje ter razvidel, da je
težko priti z vsemi vojaki do nje. Zapovedal sem torej naslednje:
„Dve patroli, vsaka s tremi možmi, se morata plaziti ob bregu, in
sicer tako nizko, da jih v kuli nihče ne zapazi. Ena izmed teh se
potem postavi na robu brega proti Vrbasu tako, da kulo dobro vidi;
druga se mora plaziti še dalje, kreniti potem na desno in dospeti na
mesto za hrbtom kule; tretja patrola tudi s tremi možmi stopaj
brzih korakov na stališče, že prej ji zaznamovano, na Vzhodni strani
kule. Vse tri patrole naj se nato obrnejo proti kuli in pazijo, da
jim nihče ne uide. Na moške begune, ki na klic: Stoj! ne slušajo,
se mora streljati."

214

Črez pol ure sta patroli na vzhodni in zahodni strani že stali
na odkazanih mestih; patrole na severni strani nisem videl. Še le zdaj
smo se začeli pomikati proti kuli, prednja patrola v bojni črti.

Nikogar nismo zapazili ali videli. Prednje varstvo je imelo povelje,
se takoj ustaviti in pripraviti za boj, ko hi sovražnik začel streljati
na njo.

Poslopje je bila lepa, kamenita hiša z malimi okni, vrata proti
vzhodu. Na vzhodni strani sta bila dva večja hleva, veliki kupi žita
in dva voza, obložena s snopjem.

Ko sem imel še dve sto korakov do kule, nisem mogel zaradi
žitnih kupov in vozov več pregledati okolice tega poslopja; ukazal
sem oddelku, naj se ustavi, sam sem pa šel do žitnih kupov, ki sta
bila oddaljena 50 korakov. Ko sem prišel blizu, se mi je zdelo, da
leži na enem obloženih voz človek; napel sem petelina na samokresu,
stopil še za dva koraka naprej ter videl dva druga moža, ki sta če¬
pela za žitnimi kupi in me debelo gledala. Takoj sem jima zaklical:
„Kdor se gane, ga ustrelim. 11  Možu, ki je ležal na . vozu, sem ukazal
se splaziti na moji strani na tla, kar je takoj storil in pripomnil:
„Gospodine, mi Smo poštenjaki. 11  Na vprašanje: „Ste li Prodaniči?’ 1  je
odgovoril: „Da, gospodine, vsi trije smo bratje Prodaniči. 11  Nato sem
ukazal vsem trem iti do naših vojakov in pripomnil, kdor bi izkušal
uiti, bo ustreljen; zakaj hišo so obkolili vojaki.

Govornik je rekel: „Gospodine, to nam je znano, zato smo se
hoteli skriti.“

Dospevši do našega oddelka, sem jih vprašal: ,.Kdo izmed vas
je gospodar te kule?“ Oni, ki je ležal na vozu, odgovori: „Gospo-
dine, gospodar sem jaz. 11  Potem nadaljujem: „Tedaj si ti tisti, ki je
v Obrčah odgnal živino in uropal Stano Maretičevo; kje je deklica
in kje ugrabljena živina? 11

Turčin zavrne: „Gospodine, niti jaz, niti moji bratje, temveč
drugi so odgnali živino; jaz sem šel le z njimi, da sem varoval Stano,
ki jo hočem poročiti; ona ni bila ugrabljena, ampak je šla sama pro¬
stovoljno z menoj; pa saj se je že zopet povrnila domov k materi. 11

Med tem stopi iz hiše častitljiva starka ter mi jokaje reče:
„Gospodine, jaz sem vdova in mati teh treh. Bili so po nedolžnem
od drugih toženi iz nevoščljivosti, ker smo premožni. 11  Jaz pa odvrnem,
rekoč: „Če ste res nedolžni, bom kmalu videl; dal bom natanko pre¬
iskati najprej hišo, potem hleve in skednje, in če najdemo, kar iščemo,
vas bomo vse zvezali in peljali v Travnik k sodišču, kjer boste morali
dolgo čakati, predno zagledate zopet beli dan. Zdaj pa pojdi takoj
v hišo in odpri vse prostore od podstrešja do kleti, ker vidim na linah,
da imate globoko klet. 11  Sinovi zopet zagotavljajo s solzami v očeh, da
so nedolžni.

Ukazal sem dvema podčastnikoma s šestimi možmi, naj natanko
preiščeta vso hišo in njene prostore; vzela sta starko s seboj in šla
v hišo.

Stopivši v vežo, je ukazal podčastnik starki, naj odpre železna
vrata, ki so zapirala klet: Ko se je to zgodilo, pride po stopnicah iz

215

kleti dvajsetletno, zalo dekle ter pozdravi vojake, rekoč: „Tukaj sem,
dobro došli!“

V hlevih pa nismo našli ugrabljene živine, ker so jo odgnali na
planine.

Deklica, vprašana, kako so jo ugrabili, je rekla, kažoč na naj¬
starejšega izmed treh bratov: „Ta-le je prišel po noči z več drugimi,
je odgnal našo živino, mene pa s silo posadil na mezga ter me pri¬
vedel sem. Prodanič mi je zagotavljal, da se mi ne bo nič žalega
pripetilo, samo vzeti ga moram za moža; ko smo danes zjutraj zagle¬
dali vojake, so hoteli bratje bežati, mene pa je starka zaprla v klet
in me svarila, naj se le mirno obnašam; ugrabljeno živino pa so od¬
gnali takoj na planino. 11

Po dveurnem počivanju smo zopet odrinili proti Dolnjemu Vakutu.
Najstarejšega Prodaniča, ki se mu je dokazalo zločinstvo ropa, smo
zvezali in vzeli s seboj ter ga izročili sodišču v Travniku.

Da se ognem slabemu potu v dolini reke Vrbasa, sem se povrnil
skoz Babino selo in Savlje ter izročil deklico Stano njeni rodbini.

Nismo še korakali pol ure, kar zagledamo od vzhoda sem temne
gruče, enake vojakom v bojni vrsti. Mislil sem, da so vstaši, zato sem
se pripravil za boj in rekel, da se sme streljati še le tedaj, ko bom
ukazal. Čim bolj smo se bližali drug drugemu, tem bolj smo spozna¬
vali, da se nam bližajo naši. Bilo je pol stotnije 53. pešpolka, katero
je poslalo mestno poveljništvo v Travniku proti tolovajskim četam in
ki smo jih imeli sprva za vstaše. Polstotnija, vesela, da smo že mi
izvršili njeno nalogo, se je takoj povrnila v Travnik.

V Savljah so sprejeli stariši veselega srca svojo hčer Stano Male¬
tičevo, tolovaja Prodaniča sem pa izročil sodišču v Travniku, ki ga
je obsodilo v triletno ječo in povrnitev ugrabljene živine.

Livno in njegova okolica.

Ker se vsa bojna početja pri Livnu opirajo več ali manj na ka¬
kovost zemljišča, hočem nekoliko izpregovoriti o legi tega mesta in o
njegovi okolici.

Ako se pripelješ s parobrodom v dalmatinsko mesto Spljet in
kreneš potem po glavni cesti, ki vodi proti severovzhodu v Sinj, dospeš
v kakili dvanajstih urah v prijazno bosensko mesto Livno. Livno leži
na obronku aii bregu gore Kruči. Na severu in vzhodu ga obdajata
gori Kruči in Vrhovnik z grebenom Borova glava in s strminami
„Crvenice stiene 11 , na jugu pa Tušnica planina s svojim predgorjem;
proti jugozapadu in zapadu se razprostira do Han-Prologa kakih 12 ki¬
lometrov široko Livansko polje, po katerem vodi cesta, zgrajena od
avstrijske ženijske stotnije, v Dalmacijo.

Ako korakaš tedaj od južne ali zahodne strani proti mestu, ti
kaže Livno že od daleč svoje prijazno lice; če pa prideš od severa
ali vzhoda, ga ne vidiš prej, da stojiš pred njim. Na zapadni strani
so obronki gore Kruči kar prelomljeni in vise navpično v dolino. Iz
jame, ki se nahaja v tej strmini kakih 25 metrov od tal, izvira Bi-

216

strica nalik Savici nad Bohinjskim jezerom in je takoj tam, kamor
pada, tako globoka, da se lahko koplješ v njej. Ta reka teče vzdolž
nižave in se slednjič pod imenom Ploča izgubi v nekem požiralniku
Prološkega gorovja.

Vzhodno od bistriškega izvirka je stena na severni in severno-
vzhodni strani le v visokosti kakih 20 metrov skrajno strma, potem
pa prehaja polagoma v ravan. Prihod v mesto od tega kraja je jako
težaven, če ne popolnoma nemogoč. Črez „Crvenice stiene“ vodi le
mala steza. Pod temi strminami stoji gornje, ali ker stanujejo tu samo
Turki, tudi turško mesto ali trdnjava. V spodnjem delu in na obeh
straneh Bistrice prebivajo večinoma kristjani; zaradi tega nazivljejo

Mošeja „(rlavica“ z okolico v Livnu.

ta predel mesto kristjanov. Trdnjavo obdaja 5 metrov visok zid. Na
vseh straneh stojijo 100 do 200 korakov vsaksebi kule ali stolpom po¬
dobna, debelo zidana poslopja, ki so bila tako prostorna, da so mogli
Turki v njih poleg topov vzdrževati celo govejo živino in drobnico,
katero so potrebovali za živež. Najimenitnejše so bile na severni
strani: Krnac- in Efrem-kula; na severovzhodu: Veis- in Glanac-kula;
na jugu: Velika vrata; na zapadni strani: Glavica-baterija in Sa-
rampol - vrata. Proti severozapadu so bile tri stražnice potisnjene
naprej.

Za streljanje so bile pri vseli kul ah v zid napravljene puškarice
ali line.

217

Bližati se Livnu, razen po cesti, je zaradi raztrganega kraškega
zemljišča jako težavno, skoro nemogoče pa je, dalje časa bivati na
gorah Kručiju in Vrhovniku, posebno po letu zaradi pomanjkanja vode.

Iz tega kratkega popisa vidiš, da je Livno že po naravi jako utrjeno
mesto. Ako se še pomisli, da so bili v njem prebivalci najbolj zagrizeni
turški vstaši, potem je lahko umevno, da nam je bilo treti trde orehe.

-k

* *

Te zagrizenosti livanskih vstašev pa ni pripisovati samo okol-
nosti, da je to mesto precej oddaljeno od onih glavnih črt, po katerih
so se pomikali 1. 1878. avstrijski glavni vojni oddelki, temveč zvijači
vstaških poglavarjev. Le-ti so spretno tajili preprostemu narodu vse
uspehe avstrijske vojske; celo resnico, da je Sarajevo že v avstrijskih
rokah, so zanikavali.

Pripovedovali pa so o mnogovrstnih sijajnih zmagah, katere so
si baje priborili vstaši. Da je spričo tega vedno bolj rastel vstašem,
greben, je samo ob sebi umevno.

Po poročilih očetov frančiškanov v samostanu Gorici je štelo
mesto Livno štiri do pet tisoč Turkov in ravno toliko kristjanov; bilo
je tedaj razcepljeno v dve stranki. Manjša stranka, večinoma stranka
posestnikov, je bila za avstrijsko vlado, druga večja stranka, obstoječa
iz nižjih slojev, na čelu jim begi Derviš, Mahmud, Mahumed Bušatelja
in Agan Čižmič, pa je bila za upor do skrajnosti.

Vstaši so imeli 2029 pravih ali regularnih turških vojakov in
3000 nevajenih ali neregularnih bojevnikov, skupaj 5029 mož in 15 topov.
Ker ni bilo nakani vstaškega poveljnika — da se bo ogibal boja na
planem in se branil le v trdnjavi — popolnoma zaupati, in ker je
bilo na drugi strani tudi mogoče, da vstaši ostavijo Livno, predno ga
obkolimo, je vojvoda Virtemberški sklenil zmanjšati obroč okoli Livna
in zasesti obvodno črto tako gosto, da se mu miš skoz njo ne ukrade.

Po tem načrtu so obkolile Livno dne 26. kimavca štiri brigade,
in sicer se je ustavila tretja gorska brigada na vzhodnij strani
na cesti vštric vasi Dobro, prva pa se je pomaknila na jugu do Žabljaka
in Studbe, kjer je naletela na vstaško četo. Po kratkem boju, v katerem
je bil turški kolovodja in poveljnik beg Agan Čižmič ranjen, so se vstaši
vrnili v Livno; druga gorska brigada na severni strani je prišla do
Potočanj in reservna brigada na zapadu je pri Zastini zaprla pot in
zasedla most črez potok Studbo ter se zvezala na severu z drugo
in na jugu s prvo gorsko brigado.

Dne 26. kimavca popoldne je 28 topov zrlo s svojimi pogubosnimi
žreli proti Livnu. Samo ena poveljka in Livno bi ležalo v razvalinah.

Naš poveljnik noče žrtvovati niti enega vojaka, samo s temi
silovitimi stroji hoče ukrotiti upornike.

Polkovnik Priger in stotnik Štromajer na delu.

Omenil sem že zgoraj, da je polkovnik Priger 18. kimavca ob
6. uri zjutraj odkorakal z dvema bataljonoma iz Travnika v Dolnji
Vakuf in da je drugi dan poslal prvo in drugo stotnijo pod povelj-

2] 8

stvom stotnika Štromajerja v že znano mesto Bugojno ter mu naročil,
da pozveduje o sovražniku in njegovih nakanah.

Priger je zopet postavil pravega moža na pravo mesto. Štromajer,
ki je bil v bugojnskem samostanu že znan, je dobro vedel, da vodi
pot do pravih in zanesljivih poročil o vstaših le skoz ta samostan.

Tukaj se je osnovalo pravilno občevanje med bugojnskim in li-
vanskim samostanom. Kristjanski poslanci ali sli so neumorno švigali
sem in tja ter nosili pisma, v katerih so redovniki natančno poročali
o tedanjih razmerah v Livnu in so cel6 prilagali pismom načrte o li-
vanski trdnjavi. Tem pobožnim redovnikom vendar ni bilo jasno, zakaj
se cesarska vojska obotavlja in tako dolgo ne zasede Livna in okolice.
Predstojnik goričkega samostana pri Livnu je v nekem pismu med
drugim tudi prav šaljivo vprašal: „Zakaj se mačka tako dolgo igra
z miško ?“

Delavnost, katero je razvijal tukaj naš stotnik, je res nepopisna
in občudovanja vredna. S pravim vojaškim razumom je izvrševal svojo
nalogo; še tako majhno novico o sovražniku je umel vedno prav raz¬
lagati. Svoje naloge se je skrbno lotil; spal ni nič, noč in dan je
premišljal, kako bi zvedel to in ono. Drugo jutro je že tekel po¬
slanec proti Livnu. Znal je pa tudi porabiti v to svrlio svoje častnike;
vsi so morali z njim misliti, z njim delati. Enemu je narekoval, drugi
je risal načrtke ali skice in tretji je ustavljal potnike in jih izpra¬
ševal o vstaših in primerjal njih izreke z že znanimi novicami: četrti
je vodil patrolo in popraševal v daljavi o neprijatelju, peti je po¬
pravljal pota, šesti nadzoroval službo na stražah; ulanci so dirjali v
tabor in iz tabora ter donašali nova povelja in odnašali poročila o
vstaših vrhovnemu poveljništvu v Travnik.

Poročila in načrtki so bili tako jasni in tako prepričevalni, da so
se dala po njih prav lahko predočiti vsa početja vstašev in tudi kra¬
jevne razmere livanskega mesta in njegove okolice.

Vojvoda Virtemberški je bil neizrečeno zadovoljen z uspehi tega
pozvedovanja in se je večkrat izrazil, da je pravi mož na pravem
mestu.

Razume se samo ob sebi, da so bili tega visokega priznanja de¬
ležni tudi frančiškani obeh samostanov v Bugojnu in v Gorici. Stro-
majerjeva izredna požrtvovalnost v službi in redki čut v izpolnjevanju
svoje dolžnosti pa sta tudi pripomogla med drugim k imenitni odliki,
ki se mu je priznala pozneje.

Po tridnevnem bivanju v Dolnjem Vakufu in v Bugojnu se je
napotil polkovnik Priger na višje povelje dne 22. kimavca proti Ku-
prežu, kjer je nadalje pozvedoval o vstaših.

Pred odhodom iz Bugojna v Kuprež  pa je dal polkovnik Priger
poročniku Modrijanu  povelje, o katerem pripoveduje ta častnik takd-le:

Dne 21. kimavca ob 12. uri po noči me pokliče polkovnik Priger
ter mi zaukaže, naj se poslužim navzočnega Bošnjaka za kažipota in
odrinem v vas vzhodno od Bugojna. Tam naj razpustim zborovanje begov
iz Bosenske in Vrbske doline. Koliko mož naj vzamem s seboj, mi je
bilo dano na voljo.

219

Ko sem vprašal pri stotniji, kdo hoče iti prostovoljno z menoj, so
se vsi oglasili. Izbral sem si 50 mož in odrinil v največjem dežju.
Kažipotu sem pa zažugal, da ga zabodem na mestu, če bi nas zapeljal
v kakšno zasedo.

Črez reko Vrbas ni bilo mostu; morali smo jo torej prebresti,
kar je bilo pri deževnem vremenu in v temni noči zeld nevarno, ker
je bila reka narastla; a hvala Bogu, prebredli smo jo srečno brez
nezgod. Korakali smo potem po tihem v črni noči vedno dalje in dalje,
navkreber, po omehčanem in podrsljivem zemljišču. Slednjič proti 5. uri
zjutraj zagledamo v daljavi selo z nekaterimi pobeljenimi hišami.
Vprašam vodnika, je li to vas, kjer zborujejo begi. „Da, gospodine.“
mi je odgovoril kažipot. Zdaj obstojim, razdelim ljudi v patrole po
5 mož in jim zaukažem vas tako obkoliti, da patrole še vidijo druga
drugo. Kdorkoli se prikaže iz vasi in ne obstane na klic: Stoj! se mora
prebosti in posekati, streljati pa se sme še le v slučaju, ako bi bilo
to neizogibno potrebno; 12 mož sem si pridržal za preiskavo v vasi.
Ko sem bil vse potrebno ukrenil, sem se ozrl po kažipotu, a o tem
ni bilo več sledu; izginil je kakor kafra. Resno sem se poprijel dela,
vsako obotavljanje bi bilo napačno, zakaj vsak trenutek utegne na¬
počiti jutranja zarja. V selu je bilo vse tako tiho, da je človek nehote
mislil, da ni žive duše notri; le sem in tja je zalajala kakšna žival
pasjega plemena.

Dolgo smo iskali, ne da bi bili prišli na sled zborovalcem. Hotel
sem že preiskavo ustaviti, ker sem mislil, da se je zborovanje že iz¬
vršilo in da so udeležniki odšli, kar mi izporoči odposlan vojak: „Gospod
poročnik, tam-le v hlevu sem videl mnogo konj.“ Napotim se v ozna¬
čeni hlev in tu res najdem obrzdane in osedlane konje, ki so bili
obloženi s puškami, samokresi in usnjatimi torbicami, poleg njih so
pa trdo spali sluge. Te smo vzbudili, ob enem jim pa tudi zažugali.
naj bodo tihi in mirni, sicer vsakega, ki bi hotel uiti, ustrelimo na
mestu. Prepričan sem bil zdaj, da tudi gospodarji teh konj in slug
niso daleč. Štirim možem sem ukazal stražiti sluge in konje, z dru¬
gimi sem pa dalje zasledoval zborovalce in jih tudi kmalu našel. V
prvem nadstropju majhne neznatne hiše, kamor se je moglo priti le
po pristavljeni lestvici, sem našel svoje ptičke, ki so spali, kakor bi
bili mrtvi, in ogenj, pri katerem so kuhali kavo in čaj, je bil še živ.
Ko sem postavil vojake v vrsto, pripravno za streljanje, zakličem s
polnim glasom: „Vstanite!“ Obrazi, katere so od zaspanosti pijani
in vrtoglavi Turčini iztegovali, so bili strašni; segali so po puškah,
a tudi teh niso dosegli, ker so bili vsi brljavi. Ponovil sem še
enkrat: „Vstanite!“ Nato je vstal častitljiv starček z belo brado in
rekel: „Tzdani smo!“ Ta me je poprosil, naj jim dovolim, da se umi¬
jejo, kar sem jim tudi privolil. Orožje, katero so imeli pri sebi. pa
sem uničil, ker ga nisem mogel vzeti s seboj.

Potem sem zbral vojake, spravil ujetnike s konji vred v sredo
in odrinil proti Bugojnu, ne da bi bili prebivalci kaj slutili o tem
dogodku. Dospevši v Bugojno, sem izročil vso druhal mestnemu zapo-
vedovalcu nadporočniku Skremu 17. pešpolka. Imena ujetnikov si nisem
zapomnil. Pozneje mi je polkovnik Priger pravil, da je imela ta ekspe-

220

dicija izredne uspehe in da je bil med ujetniki tudi neki Hadži-Loja,
brat znanega Hadži-Loje, ki je bil pri Sarajevu ujet in potem zaprt
v Jožefovem na Češkem.

Po več nego dvajseturni hoji sem dospel še le po noči v Kuprež,
kamor je prikorakal ta dan tudi polk.

Dogodki v taboru pri Kuprežu.

Dne 23. kimavca so dospeli zadnji oddelki 2. gorske brigade za
nami in se utaborili na visoki planjavi pri Kuprežu, ki je kakih
35 kilometrov oddaljen od Livna. Vedelo se je že, da nas v Livnu
čaka kakih 5000 turških vstašev in da se utegnejo približati celo
Kuprežu. Nevarnost je bila torej že precej velika; naj večje pozornosti
in rekel bi tudi najsrčnejšega poveljnika je bilo treba spredaj; in res
jo odmaha major Kerček na prednje straže.

Bil sem poveljnik glavne straže št. 3. na holmcu poleg pota, ki
vodi iz Kupreža proti Livnu. Poljske straže z vedetami so že stale
na odkazanih prostorih in patrole so tudi že odšle, ko zvem, da na¬
znanja osebni uradni list, ki je prišel pred kratkim s pošto, mnogim
tovarišem veselo povišanje, med temi tudi mojemu tovarišu, ki je stal
kakih 2000 korakov na levi strani od mene na glavni straži št. 4.

Ležem na trebuh (tak je bil naš položaj, kadar smo hoteli pisati),
častitam tovarišu in priloživši šivanko in štiri srebrne zvezde, odpoš-
ljem pismo po patroli na glavno stražo št. 4.

Da sem imel pri sebi šivanko, temu se gotovo ne bo nihče čudil,
da sem pa zvezde nosil s seboj, to se bo morda zdelo smešno tistemu,
ki je vedel, da sem bil poročnik še le 2 leti in 10 mesecev.

Pred odhodom iz Trsta v Bosno sem si mislil: Vojska bo huda.
mnogo prednikov se bo preselilo v krtovo deželo; da bi se pa tudi

meni kaj takega utegnilo pripetiti, o tem še sanjal nisem; zato sem

kupil cel „tucat“ zvezd in jih nosil vedno pri sebi, ali žalibože, sebi

nisem delal veselja z njimi, ampak drugim. Iz tega je razvidno, da

sem dober človek in podoben hrastu, ki daje kapice sinovom, sam jih
pa ne rabi.

Nekak vrišč prihaja od levega krila. Kaj more to biti; je li
glavna straža tam napadena?

Hitro puške v roke! — Še nisem tja odposlal patrole, kar za¬
slišim „ živio “-klice. Pogledam z daljnovidom in zapazim, da prenašata
dva kranjska korenjaka poveljnika glavne straže štev. 4. na širokih
ramah, drugi pa mečejo kape visoko v zrak. Takoj sem uganil. To
veselje je povzročilo moje pisemce. Sedaj nisem odposlal patrole, temveč
zapovedal sem vojakom, ki so stali pod puškami, naj odstopijo.

Vem, da se Jaka Modrijan še danes živo spominja te vesele do-
godbice. Zvedel je še pred bitko, kako radi ga imajo fantje — te
poštene kranjske duše — in kako mu zaupajo!

Jaka, trda kranjska korenina, si je pa tudi, da malo kdo tako.
znal pridobiti zaupanje svojih podložnikov, zakaj potegoval se je za nje
pri vsaki priložnosti.

221

Na višje povelje je moralo moštvo Jakovega oddelka neko orodje,
ki je bilo odveč, prenašati od postaje do postaje. Nekoliko dnij je
Jaka to povelje izvrševal, kakor se spodobi pravemu vojaku, misleč,
da prevzame to orodje kmalu kdo drug. Ker se pa to ni zgodilo in
so nekateri vojaki, ki so razen svoje oprave prenašali tudi to orodje,
jeli pešati, poprosi Jaka, naj se mu to breme odvzame. Prošnja se
mu odbije, toda Jaka se poteguje dalje. Bil sem navzoč, ko je po
hudem tresku in blisku vendarle dosegel, kar je spoznal za pravo,
zakaj drugi dan je nosil omenjeno orodje drug vod.

Črna noč je nastopila, straže so se pomnožile. Do polnoči vse
tiho, le sem pa tja se čuje klic naših straž in patrol. Bila je ura pol
štirih, tema je jela jemati slovo, kar se zasliši kratko peketanje
konj. — Pozor! — Sedaj hitim k poljski straži, ki je stala na poti
kakih 400 korakov pred menoj. Dva Turčina na konjih, do zob obo¬
rožena sta prijahala; vi¬
delo se je, da sta vstaša.

— Pok! — Eden konji-
kov vzklikne: „Gjaver!' 1
in nekaj mu pade iz rok.

Oba kreneta nazaj; videti
je bilo, da je bil tisti,
ki je izustil psovko, ranjen
v desno roko, kar je tudi
potrdil handžar, ki mu je
padel iz desnice in kate¬
rega je pozneje pobrala
patrola. Prednje straže
so bile s tem strelom
alarmirane, vse je stalo
na nogah in vleklo na
uho, od katere strani bo
zopet primahal zagrizeni
Turčin.

Beli dan je vedno K up rež.*

bolj preganjal črno noč

in kmalu je priplavalo na jutranjem nebu zlato solnce. V taboru je vse
živo, zajutrk se deli. Prednjim stražam je bilo prepovedano kuriti in
kuhati. Že smo mislili, da nam danes ne bo treba dražiti želodca s
črno kavo, kar se začnejo pomikati mali oddelki s kotliči v rokah
proti nam. Precej smo jo uganili, da nas ni pozabil skrbni oče pol¬
kovnik Priger v svoji znani dobrotljivosti. Nasrkali smo se črne kave
in ogreli z njo malo želodce ter bili potem veseli in čvrsti, kakor da
bi bili ležali na najmehkejših posteljah.

Ura je kazala sedem. Prednje varstvo je že odhajalo iz tabora.
Bliža se tedaj tudi nam rešilna ura. Konec kolone, kamor se imajo
uvrstiti prednje straže, je že dospel do nas. Razvrstitev v kolono je
hitro končana. Pot je sicer slaba, ali navzlic temu se stopa čvrsto in
vse se veseli boja s Turkom; prvi bataljon pa je še vrh tega bil vesel
prestalih težav in premaganega zaspanca na prednjih stražah v prvi noči.

222

Druga noč na prednji straži. Pipec preganja spanec.

Ko smo imeli Kuprež 5 kilometrov za hrbtom, so se jeli dreviti
sivi oblaki na sinjem nebu in so nam zakrili zlato solnce; sicer se
med potem do Švice, kjer smo se zopet utaborili, ni pripetilo nič po¬
sebnega.

Prednje straže je postavil dne 25. kimavca 26. pešpolk, a glavno
stražo v taboru, pol stotnije močno, je preskrbel 1. bataljon. Jaz sem
bil svoboden in akoravno nisem bil nič kaj truden, sem bil vendarle
vesel svobodnega časa, zakaj treba je bilo spraviti v red marsikaj pri
oddelku.

»Sluge svobodnih častnikov so najprej postavili šator, katerega
smo vzeli Turčinu pri Jajcu, in potem so nam postlali z mrvo. Ko je
bilo pri stotnijah vse v redu in je meso že vrelo v kotličih, so posedli
tudi častniki v šatoru na mehka tla.

Prištedili smo ta dan kosilo ali pa večerjo, pa sam ne vem, zakaj;
ko nam je kuhar prinesel kosilo, je bilo že čas večerje. Meso se je
kuhalo in vrelo cele tri ure in je bilo še trdo kakor usnje. Temu se
ni čuditi, ker vol je prišel s polkom v tabor še živ, bil tu pobit in
še gorak vržen v kotliče.

Te skromne hrane sem imel kmalu dosti. Dam si črevlje sezuti
in ravno hvalim Boga, da se bom mogel po dolgem času vendar zopet
naspati na suhem, kar stopi pribočnik prvega bataljona v šator in
pravi: „Na severozahodni strani ena luknja še ni zamašena, na višje
povelje ima to luknjo zamašiti polovica druge stotnije/ 1  Za poveljnika
tega zamaška, ki je moral korakati na prednje straže, sem bil imenovan
zopet jaz. Tiho, brez ugovora, kakor se spodobi pravemu vojaku, se
obujem, poberem svoja kopita in zapustim šator, v katerem sem se
hotel črez noč malo okrepčati.

Ko pridem ob 8. uri zvečer k stotniji, je ta ravno menažirala.
Velim fantom, naj hitro spravijo menažo pod streho, ker gremo potem
zopet na prednje straže. Kdor misli, da je le eden izmed teh, ki so
morali iti z menoj, kaj zarenčal, se zeld moti. Ukati so hoteli od
samega veselja in ponosa, ali pustil jim tega nisem, ker je bilo pre¬
povedano.

Fantje prvega bataljona so bili že malo razvajeni in so mislili,
da imajo vse častne naloge „v najemu"; skoro žalostni so bili vsekdar,
ako jim je 3. bataljon sem pa tja prevzel kak posel; ostalega bataljona
se jim pa ni bilo treba bati, ker se je hrabro in vztrajno držal pra-
teža in tako izvrstno porival topove, da jili je naš divizijonar očitno
pohvalil.

V desetili minutah sta bila 3. in 4. vod druge stotnije za odhod
pripravljena. Pregledati (vizitirati) jih nisem mogel, ker je bilo zeld
temno in so nam bile pošle tudi sveče v svetilnicah. Vprašal sem
samo, je li vsak zdrav in ima li dosti streliva pri sebi. Bilo je vse
v redu in tudi Pipec ima že kovčeg na hrbtu. Poprosim natančnega
povelja. Pokazala se mi je samo z roko smer, v kateri naj korakam
na visoko planino in tam zamašim luknjo, da Turek, ki stoji v Divnu.

223

kakih 16 kilometrov proč, ne pridere v tabor. Res, bilo je nemogoče,
mi o poti na planino povedati kaj bolj določnega, ker je bila noč tako
temna, da se je dalje segalo nego videlo. Bog in sreča junaška mi
bosta pomagala, si mislim in odrinem.

Nisem še dolgo taval v temi, kar zapazim, da brli v bližnji bo¬
senski koči luč. Vzamem dva vojaka s seboj in vstopim, rekoč: „I)ober
večer, bratko! Ne boj se, posveti in pokaži mi pot na planino!“ Starček,
ki je sedel na tleh in luščil fižol, je bil kakih 60 let star; njegova,
okoli 40 let stara žena, katera je sedela poleg njega in mu pomagala
pri delu, se je tresla od strahu po vsem životu in osemnajstletna
hčerka je zbežala v hlev in se skrila tara.

Ko je starec videl, da smo dobri ljudje in da se mu ne bo nič
žalega zgodilo, je poklical Maro iz hleva, vzel svetilnico, zaklenil
vrata in nam šel svetit in kazat pot na visoko planino.

Ljudska veselica na kupreškem polju.*

Po kozji poti smo se razvrstili kakor gosi drug za drugim in
ob desetih po noči smo jo srečno primahali na planino, kjer je silovito
brila mrzla burja.

Utaboriti se vrh gore, bi bilo slabo za moštvo, ker je bilo vsled
težavne hoje vse potno. Dolžan skrbeti za zdravje svojih ljudij, sem
poiskal zavetišča. Svet je bil kamenit, gol in dolinast kakor na Krasu.
Peljal sem utrujene in potne vojake v neko kotlu podobno dolino in
ukazal, naj sedejo ondi s puško v roki.

Napačno bi bilo, ako bi vsi ostali tukaj. Treba je bilo varstva
za lastno kožo. Najprej sem postavil ob robu doline štiri straže in
odposlal malo patrolo, da pregleda okolico. Ta se je kmalu vrnila in
izporočila, da kuri nekdo na bližnjih višavah na levo in desno od nas.
Odposlal sem dva podčastnika na patrolo s poveljem, naj gresta po¬
gledat, kdo kuri, in ako bo mogoče dobiti drv in vode, naj prineseta
te potrebščine s seboj, zakaj ljudi je zeblo in treba bo tudi zajutrka.

224

Ko je cul Pipec, še od hoje truden, o vodi in zajutrku, se je na
enkrat ves poživel ter me prosil, naj mu dovolim, da sme iti z vod¬
nikom Malneričem na patrolo. To željo sem mu rad izpolnil. Pred
odhodom je vtaknil za pas tisti handžar, ki je bil zjutraj padel vstašu
iz rok, rekoč: ,,Pregovor pravi, da črez sedem let vse prav pride, ta-le
handžar pa že danes.“ Kakšne misli so Pipcu tedaj rojile po glavi,
ni povedal nikomur.

O polnoči se povrne vodnik Malnerič in izporooi, da stoji in kuri
na levi strani od nas ena stotnija 26. pešpolka kot glavna straža
št. 1. in da je 40 minut do tja; malo pozneje se povrne desetnik
Pavlišič s poročilom, da na desni kuri ena stotnija 21. pešpolka. Iz
teh poročil sem razvidel, da sem dobro zamašil luknjo, da stojim torej
na pravem mestu in imam zvezo na levo in na desno.

Na povratku je Pipec z enim svojih peterih čutov hitro izvohal
zapuščen ovčji hlev ter vzkliknil: „Gospod vodnik, tukaj je dosti lesa
za kurjavo!" Mahnil je nato nekolikokrat s handžarom po trtah in
kosi lesa so ležali na tleh. Pipec in štirje možje so si potem naložili
ta les in hajdi, patrola je šla nazaj v tabor.

Desetnik Pavlišič sliši žuboreti studenček na sedlu med dvema
planinama, napolni osem kotličev z vodo in jo prinese na planino.
Zdaj smo bili preskrbljeni z vsem, kar smo potrebovali za ogenj in
kuho, kavo in sladkor pa smo nosili v torbicah. Človek si pomagaj sam,
Bog in sreča junaška te bodeta podpirala!

*

* *

Pipec kuha kavo in pripoveduje zgodbico o mori.

225

Z velikim veseljem je kuhal Pipec črno kavo in z njo preganjal
zaspanec tovarišem, ki so bili že drugo noč na prednjih stražah in bi
bili gotovo pc^pali, ako bi jih ne bil Pipec okrepčaval in jim ne pri¬
povedoval zgodbic iz svojega babjeverstva.

Med drugim je to noč tudi pripovedoval, kako so ujeli in pre¬
tepli moro.

Začel je nekako tako-le:

Ne daleč od mojega doma leži selo Zaboršt. V tem selu živi kočar
Tine Drolc, ki izdeluje slamnike. Njegova žena Meta je imela v Pod¬
kraju imovito prijateljico, Učakarico, ki se peča s svinjorejo. Kakor
malokje, tako tudi v Zaborštu niso bili vsi sosedje prijatelji, posebno
se je pa Drolc vedno prepiral z Berglježem. Ako je Berglježev petelin
na Drolčevem gnoju zapel svoj „kikiriki!“, je že godrnjala Drolka in
prorokovala, da rž ne bo „gratala“, ker je petelin zastrupil gnoj. „Ti
bom že pokazal: gnoj zastrupil!“ Bergljež vzame mokro vejo in prav
dobro naklesti jezičnico."

Drolka pa še ne utihne, temveč se zapre v hišo in obdeluje skoz
okno Berglježa z najgršimi psovkami.

„Le počakaj, klepetulja, kar sem ti jaz premalo naložil, dodali
ti bodo drugi.“ S temi besedami je končal sosed prepir.

Bergljež cepi drva na dvorišču, Drolka pa pripoveduje sosedi, da
ji je zmanjkalo kruha in da pojde drugi dan zarana ponj k prijateljici
Učakarici v Podkraju. Pri teh besedah šine Berglježu dobra misel v
glavo. ,.Zdaj te pa imam,“ si misli, stopi v vežo, odloži sekiro in se
precej napoti proti Podkraju.

Ko je šel Bergljež mimo Učakarjeve hiše, malo postoji in vidi
stati gospodinjo pred svinjakom. „Dober dan, Učakarica,“ jo pozdravi
prijazno. „Dober morda za vas, za mene pač slab.“ — „Povejte mi
vendar, zakaj?“ — „Prašiči se mi pri dobri piči nočejo debeliti; ta
presneta mora jih vedno nadleguje in jim izpiva mast; ne gre mi v
misel, zakaj so mi ljudje tako nevoščljivi in mi ne privoščijo, da bi
se mi redili prašiči!" — „Učakarica, pomirite se, pomirite! Hočem
vam pomagati."

„Bergljež, sam Bog vam povrni, nebesa naj vas blagoslovijo,
ako mi res hočete pomagati, da zasačimo človeka, ki se izpreminja v
m Or o in jemlje mojim ubogim pujskom mast," odvrne gospodinja.

„Mati, otroci naj odstopijo!" To se zgodi. Zdaj prične Bergljež:
„Ko prinesete opoldne svojim pujskom piče in ko sedejo pujski na
zadnje noge in se bodo grohotali, zakličite v svinjak: ,Mora, pusti
svinje, pridi raje jutri zjutraj k meni, dam ti kruha in pogače!' Do
jutrišnjega dne pa ne smete o tem, kar sem vam zdaj povedal, proti
nikomur nič črhniti!"

Učakarica se možu presrčno zahvali za pouk in pozneje natanko
izvrši njegov nasvet.

Drugi dan zarana, ko so pri Učakarjevih še spali, trka nekdo
na vrata. Gospodinja gre odpirat in se zelo zavzame, ko vstopi njena
najboljša prijateljica. „Meta, kaj pa ti tako zgodaj?" — „Mlinar mi
ni žita zmlel; nisem mogla speči kruha, danes pa imamo ravno kosce;
prosim te, Katra, posodi mi hlebec kruha!"

Slovenski fantje.

15

226

Zdaj se še le Učakarica spomni, da je včeraj velela mori, da
naj pride zarana po kruha. Učakarica dobro duri zaklene, se vrne v
spalnico k možu, mu razodene, kaj ji je Bergljež povedal prejšnji
dan in pristavi slednjič: „Moro imamo v hiši.“ Učakar, to začuvši,
skoči kvišku, skliče svoje tri sinove, vsi se oborožijo z gorjačami in
začnejo obdelovati moro. „Toča nam je pobila zaradi tebe, tvoja je
bila tista metla, ki smo jo našli pod visoko smreko, po kateri si se
priplazila iz oblakov zopet na zemljo. Le po njej! Bunk, bunk, bunk!
Ni bilo zadosti, da si nam uničila ves naš trud in vso našo nado,
zdaj še izpivaš mast našim pujskom, da se ne debelijo. Le po njej,
bunk, bunk, bunk!“

Drolka je na ves glas vpila: „Moj Bog, usmili se jih, vsem štirim
se je zmešalo, med norci sem, ubiti me hočejo, pomagajte, pomagajte!*'

Učakarici se je mčra jela smiliti, zato je odklenila vrata, skoz
katera jo je še precej urno popihala čarovnica.

Ko je skočila na vrtu črez neko ograjo, je še čutila štirikrat
po dva bunka.

Vsa potrta in črna od samega bunkanja prileze domov.

Bergljež je stal na vežnem pragu in se na vsa usta smejal ter
ji zaklical: „Saj sem ti pravil, jezičnica, da ti bodo drugi dodali, kar
sem ti jaz naložil premalo.“

Tako je Pipec v kraški kotlini na visoki planini stregel s kavo
svojim tovarišem, pripovedoval šaljive bajke in zgodbice in jim na ta
način preganjal zaspanec.

Meni je bilo to šaljivo vedenje povšeči, ker so bili vojaki, ki so
sedeli s puškami v roki okoli njega, vedno budni in čvrsti, samo pre¬
glasno ni smel Pipec govoriti, posebno po noči ne.

Umevno je, da je utihnilo vsako pripovedovanje, ko smo zaslišali
v bližini strel. Na eno izmed patrol, ki sem jih pošiljal proti sovražniku,
se je kmalu po dveh zjutraj dvakrat ustrelilo od nekod. Nato odpošljem
še dve drugi patroli s poveljem, naj natančno preiščeta, odkod so pri-
frčale svinčenke. Postalo je vse tiho, patroli nista mogli nič pozvedeti
o prejšnjem streljanju, zato sta se vrnili. Vse straže in patrole so zdaj
pomnožile pozornost in do jutra zelb skrbno preiskovale prednji svet.

Ko je 26 . kimavca napočil dan, se je tudi v mojem taboru vse
oživilo. Z nekim ponosom so gledali fantje z visoke planine na ostale
tovariše v dolini, ki so se pripravljali na odhod iz tabora.

Četa se že vije proti Livnu; tudi jaz in moj oddelek izstopimo
z levo nogo in spremljamo kot stransko varstvo polk do Han-Borove
glave in se ondi zopet združimo z njim.

Tako je pretekla tudi druga noč na prednjih stražah srečno.

Druga gorska brigada v boju.

Druga gorska brigada je eno uro počivala na planjavi ,,Borova
glava 1 ', kamor je dospela ob poldesetih dopoldne in se napotila potem
v dveh glavnih kolonah proti Livnu. Levo četo onkraj Crvenicih
(Bdečih) sten je vodil podpolkovnik Bravn, desno takraj sten pa major

227

Kerček. Na severnovzhodni strani sta se zopet zvezali obe koloni.
Druga gorska brigada je torej na tej strani polokrožno zasedla višave,
ki so bile za obkoljenje Livna zelo imenitne; in sicer je stal prvi

Obleganje Livna dne 26., 27. in 28. kimavca 1. 1878.



• ,■^6.  'rt

pcmš.S

*,/ ‘M

^UVXO ■ «n


%  :

;wu Medja

isuvmn-

—_ naši pešci, • naše baterije. Vstaši za utrdbami.

Merilo: 1 cm  = približno 800 korakov.

bataljon 17. pešpolka v prvi, 10. lovski bataljon, 4. bataljon 22. peš¬
polka in gorska baterija št. 1/X. v drugi vrsti. Poveljništvo črez to gručo
se je poverilo polkovniku Prigerju. Leva četa pod vodstvom podpol¬
kovnika Bravna je vzdrževala zvezo z glavno kolono na cesti.

15 *

228

Umevno je, da ne morem in tudi ne nameravam opisati bojnega
razvoja pri vseh oddelkih okoli Livna, ampak samo boj na severni strani
tega mesta, kjer je stal prvi bataljon našega domačega pešpolka.

Ko je bila naša kolona na potu od Borove glave proti Livnu
kake 3 kilometre od tega mesta oddaljena, jo sreča bosenski kristjan in
začne poveljniku, majorju Kerčku, takd-le pripovedovati: „V Livnu, od¬
koder prihajam, je vse, kar more nositi orožje, od pete do glave oboroženo;
tudi meni so dali puško, ki sem jo pa vrgel proč in potem pobegnil.
Oboroženih Turčinov in Srbov je gotovo okoli 6000. Mesto, ki leži
deloma v dolini, deloma na bregu, je na vseh straneh jako močno
utrjeno, zlasti stoje na se verno vzhodni strani močne kule in debel zid.
Nad temi utrdbami gospodujejo visoke gore in planine, ki so pa tako
strme, da bi se lahko valile skale v mesto. Od te strani bi bilo naj¬
lažje priti Turčinu do živega. Ako vam je ljubo in drago, gospodine,
vam pokažem pot.“

Našemu poveljniku je bilo to poročilo zeld povšeči in gotovo bi
bil on korakal kar naravnost v Livno in pograbil Turčina, ako bi
ne bil imel drugega povelja. Kerček je bil ves v ognju, ko je slišal
pogovor o oboroženih Turkih, in je kar od veselja poskakoval, zakaj
bil je vzoren vojak.

Ker je bilo zemljišče kakih 6 do 7 kilometrov pred Livnom
tako, da bi vsak trenutek lahko naleteli na sovražnika, ni več major
Kerček korakal z bataljonom v koloni in po poti, ampak je razprostrl
svoj oddelek tako, da sta korakali dve stotniji s takim presledkom
druga poleg druge, da sta se mogli, ako bi bilo treba, takoj razviti
v takozvano bojno črto ali švarmlinijo. Drugi dve stotniji sta sledili
kakih tri sto korakov vzadi za zaslombo (reservo). Spredaj in na straneh
so varovale bataljon patrole.

S tako razdeljenim bataljonom in z bosenskim kristjanom za kaži¬
pota na čelu primaha Kerček 26. kimavca ob eni uri popoldne pred Livno.

V kulah, za zidom in za nasipi v prednjem zemljišču so bile
takrat še samo turške straže, vse drugo je bilo v mestu; Turki nas
niso še pričakovali; prenaglili smo jih.

* *

Ko so nas zagledale te turške straže, so nas začele pozdravljati
s streljanjem in trobiti, da smo mislili, Jeriho se bo v drugič porušilo.

Zdaj so hiteli Turki iz mesta in se v kulah in za zidom posta¬
vili gjavru v bran.

Major Kerček je imel bliže do trdnjav, nego Turek iz mesta do
njih; lahko bi se bil polastil kul pred Turčinovim prihodom in postal
slovit zmagalec. Videlo se mu je na obrazu, da bi bil najraje to tudi
storil, ali spomnil se je še pravočasno, da je poslan le na ogled in
da zasede višave, ki so bile važnega pomena za obkoljenje mesta;
dalje se spomni tudi divizijonarjevih besed, da hoče ukrotiti Livno
brez mnogega prelivanja krvi, pred vsem le s topovi. Kerčku se je
bilo bojevati tu le toliko, kolikor je bilo treba za izvršitev njegove
naloge.

229

Kaj pa si je imel ogledati? Kakovost zemljišča, trdnjave, kje so
naj slabše, in se prepričati, koliko sovražnika tiči v kulah in za zidom.
Zemljišče je bilo golo in se je lahko ogledalo s planine; kakšne so
trdnjave in kje bi se dale najlaže prodreti — to in koliko sovražnikov
je v kulah, za zidom in nasipi, to pa ni bilo razvidno od daleč. Kerček
se je torej moral trdnjavam bližati in sovražnika prisiliti, da se razvije
in začne streljati. Po širjavi in po streljanju mu je bilo možno vsaj
približno določiti število sovražnika.

Ko je Turčin začel streljati na nas, smo bili še kakih 700—800
korakov oddaljeni od njega. Major Kerček si ogleda prednji svet in
potem naznani vsaki stotniji posebej nalogo in prostor, kjer se mora
postaviti v bojni red.

Prva in druga stotnija se razvijeta v bojno črto in kakih 600
korakov od sovražnika oddaljeni začneta streljati.

Druga stotnija, ki jo je vodil prehrabri nadporočnik Lukane* je
zasedla prej nego sovražnik jako, ugodno stališče,, odkoder ji je bilo
mogoče vstaše zgrabiti od strani in jih potisniti nazaj. Ko so padle
naše prve krogle, je Turčin zabrenčal, kakor bi kdo dregnil v osje
gnezdo. Ni se še dolgo streljalo sem in tja, že smo zapazili, kako
Turčin vlači in prenaša mrtvece in ranjence iz trdnjave v mesto. Žali-
bože, tudi nam se je pripetila prezgodaj velika nesreča. Major Kerček,
vzor hrabrega vojaka, je bil nad komolcem ranjen. Ako se pomisli,
da so sovražne krogle frčale kakor čebele, kadar rojijo, in da je Kerček,
kakor je dolg in širok, hrabro hodil sem pa tja in nadzoroval svoj
bataljon v ognju, mora biti Bogu hvaležen, da je bil samo lahko ranjen.
Kerček se ne zmeni dosti za rano in zapoveduje dalje, kakor bi se
ne bilo nič zgodilo; še le ko začne kri curkoma liti iz rane, je šel,
prisiljen po nadvojvodi Ivanu Salvatorju, na takozvano pomočišče, kjer
ga je zdravnik obvezal in mu prepovedal se dalje udeleževati boja.

To je bil za majorja Kerčka, pa tudi za nas, ki smo ga radi
imeli, hud udarec. Za svoje prehrabro obnašanje je prejel vojaško za¬
služno svetinjo.

Na njegovo mesto je stopil stotnik Salomon, značajen, pošten in
zelo hraber mož. Ta je vodil bataljon v zmislu svojega prednika iz¬
vrstno, a Bogu bodi potoženo, tudi njega je zadela kmalu sovražna
krogla in mu predrla stegno; kosti mu ni poškodovala, zato je zapo¬
vedoval in vodil bataljon dalje in ni nikomur nič povedal, da se je
že seznanil s turško kroglo; še le ko prifrči druga krogla in ga
zadene zopet v isto stegno, se zgrudi vrli poveljnik in obleži.

Imam ga še danes pred očmi. kajti padel je 30 korakov od mene.

Prihiteli so nosilci in v splošno žalost odnesli junaka z bojišča,
kjer je že nekoliko časa ležal brez pomoči. Tudi ta častnik je bil od¬
likovan za svoje hrabro postopanje z vojaško svetinjo za hrabrost.

Ta hrabri častnik je bil tudi 1. 1859. v Italiji, kjer se je junaško
branil proti Italijanom in bil težko ranjen na obrazu, kar se mu
še dandanes pozna.

* Ta pogumni častnik je tudi v bitki pri Kustoei 1. 1866. rešil kot kadet bata¬
ljonsko zastavo in je bil zaradi tega hrabrega čina in sploh zaradi svoje hladnokrvnosti
povišan za poročnika.

230

Po teh velikih nesrečah je stopil na čelo prvemu bataljonu že
znani nam stotnik Štromajer. Ko je še Kerček zapovedoval bataljonu,
je bila njegova stotnija odposlana na goro na desnem krilu; ločila jo
je velika vodna drča od drugih treh stotnij.

Začasno je bilo tedaj poveljstvo bataljona v dveh rokah: onkraj
drče je zapovedoval stotnik Štromajer, takraj stotnik Slivnik.

Omeniti moram tudi, da je bil takoj od začetka na bojišču pol¬
kovnik Priger, mož z dobrim srcem v negladki koži.

Moštvo, pa tudi častniki so porabljali zemljišče za lastno varstvo,
ali naš polkovnik je stal po koncu kakor smreka, pa ne vzadi, ampak
v bojni črti in je opazoval z daljnovidom razvitek boja. Gotovo več
nego sto Turčinov je streljalo nanj. Svinčenke so frčale okoli njega,
kakor da je razdrl sršenovo gnezdo, ali mož je imel tako zdrave živce,
da se za to frčanje kar nič zmenil ni.

Fantje, ki so bili poleg njega v bojni črti, so pripovedovali, da
so videli dva angelja z velikanskimi perotnicami, ki sta odbijala svin¬
čenke od njega.

Skoraj bi bilo to verjetno, ako pomislimo, da je bil ta polkovnik,
predno je šel v Bosno, že v 38 bojih in bitkah in da se mu ni nikoli
pripetilo nič žalega.

Polkovnik Priger, vzgled redke hrabrosti in hladnokrvnosti, je
nepopisno ugodno vplival na ves polk; zakaj znano je, da se je po
vzgledu polkovnikovem držal ves polk pri vseh priložnostih in pri
vsakem početju v Bosni hrabro in možato.

Okoli dveh popoldne se pripodi velika četa Turčinov iz mesta in
se razdeli za zidom in po kulah. Krogle frče gosteje; bilo je torej
tudi treba pomnožiti našo bojno črto. Tretja stotnija se razvije in
začne streljati; ranjen je zopet poročnik Sever te stotnije.

Sovražna svinčenka mu je zdrobila kost prednje leve roke. Rana
je bila nevarna, moral je torej zapustiti bojišče.

Ko je zapazil sovražnik, da je naše desno krilo slabejše nego
levo, se obrne z veliko silo proti desnemu krilu. Treba je bilo tedaj
to krilo podpreti, da ne omaga.

S polovico stotnije, s katero sem prejšnjo noč stal na prednjih
stražah, sem bil poslan onkraj drče. Svet, kakor že povedano, je bil
gol, skrito se ni moglo korakati. Desetniku Pavlišiču je bila dana
naloga, zavarovati levo krilo polstotnije, in ker se ni kar nič oziral
na osebno varnost, ga je zadela sovražna krogla. Njegovo obnašanje
pri tej priliki opišem pozneje.

*

* *

Ko sem dospel na planino in ponižno javil, da sem prišel v pod¬
poro, me je poveljnik onkraj vodne črte, stotnik Štromajer, postavil
na desno krilo in mi ukazal odbijati vsakatere sovražne napade.

Mnogim vstašem, ki so hoteli od strani priti nam za hrbet, sem
dal s svinčenkami posvetiti in marsikateri se je tukaj opekel.

Že ko smo prikorakali na visoko planino severno od Livna, nas
je objela mrzla burja; le-ta je proti šesti uri popoldne nekoliko ponehala,
nebo se je pooblačilo, nastala je gosta tema in hud mraz. Noč se je

231

bližala, streljanje je pojemalo. .Kaj zdaj? Zemljišče je zdaj znano,
zvedelo se je tndi, kje bi se najlaže vdrlo v trdnjavo.

Sovražnik, ki nam stoji nasproti, se ceni na 2000 glav; naša
naloga je bila deloma dovršena; odriniti nismo smeli, temveč držati in
braniti nam je bilo zasedene višave in odbijati tudi po noči sovražne
napade. Ostali smo torej, kjer smo stali po dnevi, tudi po noči; samo
zapovedalo se nam je, naj se tako razprostremo in vsako luknjo zama¬
šimo, da se nihče ne bo mogel skoz umakniti. Hote ali nehote sem
moral ostati tudi tretjo noč na prednjih stražah.

Turki so celo noč rjuli in vpili kakor divjaki. Hoteli so nas
splašiti s tem rjovenjem ali so pa klicali svojega Boga na pomoč. Raz¬
umljivo so se culi tudi klici: „Gjavri, pojdite doli, boste ručali ričet!"

Vsem oddelkom, ki so bili razviti v bojni črti, se je ostro pre¬
povedalo spati in zaukazala se jim je največja pozornost in pazljivost.

Kakor že povedano, me je stotnik Štromajer, ko sem prišel pod¬
pirat desno krilo, postavil na visoko golo planino; stal sem torej že
drugo noč najbliže nebes. Ako bi kdo mislil, da smo bili tukaj varni
pred kroglami, bi se zel6 motil; vstaši so nas pozdravljali tudi na
tej višavi preprijazno z njimi. Kamenja je bilo dosti. Vojaki so si
hitro zgradili zakrilja in potem kljubovali vsem sovražnim napadom
in kroglam.

Proti večeru je polkovnik Priger poslal povelje, da naj po noči
moj trobentač trobi vsake pol ure generalno koračnico (generalmarš).
S to odredbo je hotel polkovnik vstašem morda le oznaniti, da naši
čujejo tudi v črni noči in da se jim naj nikar nihče ne bliža, ako
hoče ohraniti zdravo bučo, a Turčin tega ni slušal; bil je radoveden,
še bolj pa krvoločen; dana mu je bila smer in glas vojaškega roga
ga je vabil na goro, na strme vrhe.

Naša straža je bila poučena, da naj pazi na vsak še tako majhen
šum in ropot.

Ura je bila polnoči; slišali je sicer nismo biti iz lin visokih stolpov
turških mošej, ker ti nimajo ur in niti samostan Gorica ni imel turnske
ure. Turčin ne posluša rad zvonjenja in zoprno mu je, če bije kladivo.
Žepna ura torej nam je povedala, da je napočil čas strahov. In res
straža naznani, da se strahovi bližajo. Sest Turkov se plazi in kobaca
po obronku gore proti nam. Zdaj zaukažem, da bodi vse tiho, da se
nihče ne gani, dobiti hočemo strahove v pest. Vedno večje in večje
postajajo pošasti. Zdajci zagrne puške, Turčin zajavka, ker se mu je
zamešalo nekaj svinca med večerjo, ki jo je zaužil pred odhodom.

Ranjeni so bili trije; zaradi ponočne teme vojaki niso mogli
natanko meriti. Turčin je bežal po bregu, kar je mogel, in vlekel
ranjence s seboj; naš trobentač pa je trobil dalje in vabil Turčina
na „korajžo“.

Da je bil Turčin besen in razkačen po tem odbitem napadu, se
razvidi iz tega, da je proti trem zjutraj hotel poskusiti vnovič svojo
srečo od druge strani, misleč, da so kranjski fantje brezskrbno po-
spali, a varal se je; bili so slej kakor prej budni in pripravljeni na
vsak napad. To pot, vstaši niso prišli tako blizu našega stališča kakor
prej, ampak so se klavrno prej vrnili.

232

Glas trobente se je razlegal črez hrib in plan do belega dne in
potem utihnil, a vstaši niso utihnili in tudi ne mirovali; drhteli so
po naši posadki, maščevati so hoteli ranjence, zato so prikobacali skoz
gosto meglo celi) po dnevi še parkrat, a bili so vsekdar pognani v beg.

Tudi na drugih mestih so vstaši napadali straže in oddelke ter
hoteli prodreti bojno črto in uiti, a povsod so bili nesrečni.

Noč od 26. do 27. kimavca je bila temna, v gosto meglo zavita in
tako mrzla in deževna, da so bili vojaki vsi mokri in so se na vsem
životu tresli; povrh so bili tudi še žejni in lačni, ker zaradi boja ta
dan niso dobili niti kosila, niti večerje.

Naskok na Efrem-kulo.

Naš vrhovni poveljnik je sklenil, kakor je bilo že povedano, ukro¬
titi vstaše s topovi. Povelje se je izdalo: „Dne 27. kimavca naj se
štiri brigade, ki so prejšnji dan obkolile Livno, pomaknejo tako blizu
mesta, da se more bombardiranje mesta pričeti ob 7. uri zjutraj."

Topove malega in velikega kalibra, ki so bili prideljeni naši
pehotni diviziji, sta privedli, kakor sem že prej omenil, dve stotniji
2. bataljona 17. pešpolka pod vodstvom majorja Gindla s čudovito
vztrajnostjo po nepopisno slabih in strmih potih pravočasno na kraj,
kjer so se potrebovali. Gindel je prejel za ta svoj trud na licu mesta
priznanje vojvode Virtemberškega in pozneje je bil zato še odlikovan.

Vsak je težko pričakoval belega dne in z njim rešitve iz nepri¬
jetnega položaja, se veselil napovedane kanonade in redkega prizora;
ali tukaj se je zopet uresničil pregovor, ki pravi: „Človek obrača, Rog
pa obrne." Megla, ki se je bila že prejšnji večer gosto ulegla na mokro
zemljo, se v jutru ni hotela dvigniti in tudi solnce ni imelo tolike
moči, da bi jo bilo pregnalo.

Brigade, ki so stale po gorah, so bile 27. kimavca ob 7. uri
zjutraj zavite še v gosto meglo, in ker niso videle Livna, je umevno,
da niso mogle izvršiti prejetega povelja. Samo v dolini, kjer se je
razprostiralo livansko polje, se je megla toliko vzdignila, da so se
prikazale na ravnem ležeče hiše, katere so potem topovi brigade ge¬
nerala Čikoša bombardirali ves dan z uspehom.

Palača bega Bušatelje, v kateri je stanoval pozneje naš polkovnik
in so bile nastanjene štabne pisarne, je bila tako hudo razdejana, da so
jo morali potem dolgo časa popravljati.

Prizor težko pričakovane splošne kanonade je splaval po vodi,.
Le po deseti uri dopoldne se je megla tudi po višavah za nekoliko
časa razkadila in takoj so začeli naši topovi, ki so stali na planini,
metati v mesto smrtonosne bombe. Posebno mi je ugajala gorska ba¬
terija, ki je bila dodeljena drugi gorski brigadi in je stala blizu mene.

Turki so se predrznili z nekim starodavnim topom, katerega so
postavili v Efrem-kulo, streljati na nas. Ustje te starine je molelo skoz
lino. Poveljnik naše gorske baterije, nadporočnik Rubež, nameri nanj in
že druga bomba je razdejala starinski top tako, da je takoj umolknil.

238

Velik strah so povzročili Turkom tudi šrapneli, katere je metala
ta baterija. Kadar se je šrapnel razpočil nad glavami Turčinov, so se
ti razkropili kakor piščeta, kadar pade nanje jastreb.

Ta grozoviti grom topov je kmalu zopet pretrgala megla, ki je
tako gosto nastopila in ležala do štirih popoldne, da se še 50 korakov
daleč ni videlo.

Tudi turške puške in topovi so umolknili. Zdelo se je, da so
vstaši zapustili obzidje in kule. Vrhovni poveljnik zaukaže, naj se
prepriča 2. gorska brigada, je li Efrem-kula še zasedena ali ne. Če
ni, naj jo zasede ta brigada.

Vsled tega ukaza se odpošlje tretja stotnija pod vodstvom stot¬
nika Slivnika; tej stotniji se pridruži tudi stotnik Štromajer, ki je
tvoril desno krilo 2. gorske brigade. Le-ta je spoznal, da bi bila pri¬
dobitev Efrem-kule za boj odločilnega pomena. Skoval si je že zjutraj
načrt in seznanil z njim tudi mene. Štromajer, čigar bojeviti značaj
nam je že znan, je hotel napasti to kulo brez vsakega višjega povelja
v ugodnem času s svojo kompanijo in s polovico 2. stotnije, ki je stala
pod mojim poveljstvom.

Slivnikovo prodiranje proti Efrem-kuli je bilo povod, da Štromajer
ni mogel več strpeti na svojem mestu; videl je z gore v trenutku, ko
se je megla nekoliko vzdignila, da Turčini kakor besni levi hitijo kali
na pomoč in da je Slivnikovo desno krilo v nevarnosti, kajti sovražnik
je tu nameraval prekoračiti zid in zgrabiti Slivnika od strani.

Štromajer, ki je to Turčinovo nakano z gore opazoval, ni zamudil
ugodnega trenutka; postavil se je hipoma na čelo oddelkom njemu
podrejenim ter hitel, kar je mogel, iz lastnega nagona Slivnikovi stot¬
niji na pomoč. To pogumno postopanje je Turčine tako oplašilo, da si
potem niso upali prelesti zida.

Slivnik in Štromajer sta se vgnezdila 200 korakov pred Efrem-
kulo in naši fantje so na to daljavo tako dobro streljali, da se je vsak
Turčin, ki je pokazal glavo izza zidu, mrtev zvrnil na tla. V trenutkih,
ko se je razpršila megla, nas je tudi naša gorska baterija krepko
podpirala in pošiljala s šrapneli in granatami Turčine na drugi svet.

Pripravljeno je bilo že vse za naskok te kule; sovražnik je razvil
vse svoje moči za zidom in čakal, kdaj ga napademo. Polkovnik Priger,
ki je opazoval z gore to gibanje in približno tudi zvedel sovražno
moč, je dosegel torej svoj namen, pa ni hotel več žrtvovati svojih

ljudij; zakaj vedel je, da bodo topovi pozneje porušili kule, in zato je
zaukazal, da se naj Slivnik in Štromajer vrneta.

Na povratku je bilo nekaj naših fantov ranjenih. Zdaj se je Turčin
zopet osrčil in hotel poskakati izza zidu, da bi mučil naše ranjence
po nečloveško in jim slednjič porezal glave, toda polovica 2. stotnije
pod mojim poveljstvom je ostala še v bojni črti; moj oddelek torej,

pod čigar varstvom so se drugi vračali, in patrola, katero je vodil

vodnik Malnerič, sta začela obdelovati Turčina od strani tako močno,
da se nobeden ni upal iz zavetišča. Naši ranjenci so se hitro odnesli
in. bili tako rešeni gotove smrti. Da bi zadostno popisal, s kako

srčnostjo in požrtvovalnostjo so se stotnik Štromajer, Slivnik in sploh

234

vsi tu bojevali, od najvišjega poveljnika do najmlajšega pešca, za to
je moje pero preslabo!

Ob štirih popoldne je močen veter pregnal za nekoliko časa
oblačno meglo, in baterije po gorah so jele zopet bljuvati smrt Tureinu.
Poljske baterije pa so obdelovale, izpremenivši svoje stališče, s pla¬
njave turške utrdbe.

Med gromom topov se je vršila pri prvi stotniji na desnem krilu
zanimiva igra. Prva stotnija je stala nasproti Efrem-kuli in vstaši so
jo neprenehoma nadlegovali s streljanjem; posebno je bil eden izmed
njih jako nadležen in ni hotel mirovati. Naposled je bil tako predrzen,

da se je postavil pred zid zunaj kule in na nespodoben način iz¬

zival naše fante. Zdaj je bilo tamošnjemu nadporočniku Modrijanu
zadosti. Poklical je frajtarja, ki je znal pri celi stotniji najbolje
streljati, mu povedal daljavo na 500 korakov ter ukazal, da naj vzame
Turka dobro na muho, sproži naj pa še le tedaj, kadar si bo svest,
da ga zadene. Frajtar meri le malo trenutkov, sproži in precej
potem se prekucne Turčin in ne migne več. Vedelo se. je, da Turki
tovariša ne bodo pustili ležati pred kulo; zato se je frajtarju vnovič
zapovedalo, naj ostane v tej legi in ustreli, kadar bodo Turčini
prišli po mrliča, Ta ukaz se še ni bil dobro izustil, že je bil

vstaš pri mrtvecu in ga hotel odnesti, a frajtar je ustrelil drugič

in tudi ta Turek se zvrne in se ne pobere več. Le škoda, da je megla
prehitro storila konec tej zanimivi igri. Ko se je zopet razpršila, sta
bila mrtveca že izginila, a videli smo, kako sta dva Turčina držala
mrliča za pete in dirjala z njima proti mestu, da je bila mrtvecema
glava ob tla. Tako so Turčini vedno vlačili mrliče z bojišča, kadar
jih je bilo preveč in jih niso mogli nositi.

Uspehi bombardiranja. Sovražnik se vda.

Navzlic neugodnemu vremenu so bili uspehi bombardiranja vendar
le ugodni. Dne 27. kimavca ob šesti uri popoldne je v Livnu gorelo že
na treh mestih. Vstaši so začeli uvidevati, da ne opravijo nič. Večkrat
so že poskušali prodreti zasedeno črto, a vselej so bili zavrnjeni s krva¬
vimi glavami. Na južni strani mesta se je vdalo popoldne že 35 regu¬
larnih turških vojakov. Zvečer, ko je streljanje potihnilo, je naredil večji
vstaški oddelek zadnji siloviti poskus, da bi prodrl na severnozahodni
strani skoz naše čete in ušel proti G-lamoču. Dve stotniji 17., kate¬
rima je zapovedoval stotnik Štromajer, ena stotnija 21. pešpolka in
oddelki dalmatinskega domobranskega bataljona so odbili tudi ta poskus
odločno in hrabro. V kratkem, a vročem boju, ki se je imel pri tej
priložnosti, je bil lahko ranjen^ major Mitrovič domobranskega dalma¬
tinskega bataljona štev. 79. Šestdeset vojakov turške vojske, ki so
se tudi zoper nas bojevali, se je vdalo.

Minilo je že 36 ur, kar je bil 1. bataljon 17. pešpolka na nogah
in v ognju; črna noč že lega drugič na mokro zemljo in še nimajo
ti reveži nič gorkega v želodcu. Hrabrosti jim ne manjka, to so po¬
kazali, ali slabotnim na telesu in zbeganim na duhu jim za življenje
ni več mari; marsikateri izmed njih bi bil raje mrtev nego živ.

235

Kjer je sila največja, tam je božja pomoč najbližja, pravi stari
pregovor, in ta se je tudi pri nas uresničil.

Ob osmih zvečer je nas rešil 10. lovski bataljon iz tega težav¬
nega položaja.

Ko smo vsi trudni in slabotni dospeli v tabor, so nam privalili
mali sodček ruma, s katerim smo se malo poživili in si ogreli želodec.
Umevno je, da bi nam bila bolj ugajala juha in kos mesa, ali za
kuho ni bilo niti drv. niti vode.

Burja je začela pihati. Kazgnala je meglo in videli smo z višave
ob 9. uri zvečer, da gori mesto že na devetih krajih. Užgale so ga bombe
Čikoševe brigade in topovi težke baterije. Po mestu je postalo vse
tiho; Turčin je bil ves preplašen; videl in zvedel je, ne samo na naši
strani, ampak na vseh straneh, da nič ne opravi.

Že v teku dne 27. kimavca se nam je pokazalo, da gospoduje
Glanač-kula nad vsemi drugimi trdnjavami. Kdor ima to v rokah, je
gospodar trdnjav in mesta.

Feldcajgmojster Virtemberg je hotel na vsak [način to trdnjavo
dobiti v roke; zato je zaukazal, da naj vzame 28. kimavca zjutraj zarana
8 težkih topov to kulo na muho in jo toliko razruši, da jo bo potem
mogla 2. gorska brigada, na čelu ji 4. bataljon 22. pešpolka, naskočiti
in vzeti. Ta brigada naj prežene razkrite vstaše izza zidii in trdnjav
s smrtonosnim streljanjem. Vsa druga krdela naj ostanejo na svojih
mestih.

Dne 28. kimavca nas megla ni več nadlegovala; bilo je lepo,
jasno jutro. Oddelki so bili že pripravljeni, da izvrše prejete ukaze,
kar prideta dva odposlanca, eden Turek, drugi kristjan, z belima za¬
stavama v samostan Gorico, da bi vročila vrhovnemu poveljniku voj¬
vodi Virtemberškemu prošnjo za predajo, ki so jo podpisali uporni
vstaški glavarji.

Virtemberg je kapitulacijo sprejel, a je zahteval, da se podvržejo
vsi brezpogojno ter izroče orožje, glavarje in vse tiste osebe, ki se
zabeležijo ali oznamenijo pozneje zmagalcu. Ako bi se tem pogojem
ustavljali, jim zapreti najsilovitejše kazni.

Sovražnik je sprejel vse te pogoje po kratkem posvetovanju.

Ob 8. uri dopoldne so vse štiri brigade sklenile obroč okoli Livna
ože in tesneje.

Feldcajgmojster vojvoda Vilko Virtemberški in njegovo
glavno stanišče pred Livnom.

Znano je, da je Virtemberg, ko je čul o velikih izgubah in slabem
vodstvu Samčeve brigade pri Ključu, zasedel dne 6. kimavca v Travniku
konjiča in se napotil, spremljan od svojega generalštabnega šefa Al-
borija in nekaterih ulancev, proti Ključu, kamor je dospel drugi dan
dopoldne.

Prejahal je skoro brez oddiha blizu 100 kilometrov. Zvezdi svoje
sreče se je imel zahvaliti, da se mu na tej dolgi poti, ki je bila iz¬
postavljena na vseh straneh sovražniku, ni pripetila nobena nesreča.

236

Pa kar mu je sovražnik prihranil, to mu je dodal general Samec/; Ko
je namreč prišel Virtemberg na bojišče pri Ključu, je bila Samčeva
brigada v takem neredu, da sta vojvodo izpreletela strah in groza.
Oddelki so bili razkropljeni, vojaki že 48 ur niso ničesar zaužili. Samec
ni bil več zmožen izdati pametnega povelja, njegov duh je bil nestalen
in zmeden do skrajnosti; videlo se je, da se revež bliža duševni tmini,
ki ga je pozneje žalibože tudi objela. Zabredel je bil v tej vojski že
drugič na kriva pota; pri Banjaluki mu je bila sreča podala roko in ga
potegnila iz jame, katero si je bil sam izkopal in potem padel vanjo;
pri Ključu pa ga je rešil iz zagate, v katero ga je bila spravila njegova
nezmožnost, Virtemberg na rovaš svojega zdravja.

Vojvoda se je povrnil v Travnik, v resnici ves bolan. Mučila ga
je zlatenica. Dalje časa ni sprejel nikogar. Raztogotil se je nad Samcem
ter pripovedoval, da se ima zahvaliti za bolezen temu nesrečnemu
generalu ter njegovemu nespametnemu zapovedovanju in bojevanju.

Ko se je dne 21. kimavca napotila glavna kolona iz Travnika
proti Livnu, je bil Virtemberg še zeld bolan, a na noben način ni
hotel zaostati. Ker ni mogel jahati, se je vozil do Borove glave, kamor
je truma dospela, kakor smo slišali že prej, dne 26. kimavca.

Predno so oddelki, ki so bili zbrani na Borovi glavi, odkorakali
proti stališčem, kjer se jim je bilo potem bojevati, je odposlal Virtem¬
berg tudi pozvedovalno patrolo do generalnega majorja Čikoša, ki je
stal pri Han-Prologu ob dalmatinski meji. Ta oddelek, ki je imel
nalogo, obvestiti Čikoša o vsem, česar mu je bilo treba vedeti za boj,
je vodil stotnik generalnega štaba Reš, dodeljena pa sta mu bila po¬
ročnika grof Božidar Andraši 6. huzarskega in Kovačič 5. ulanskega
polka z vodom ulancev. Reš je krenil takoj na Borovi glavi na desno,
jahal po brezpotnem, raztrganem, kraškem svetu ob severni in zapadni
strani Livna ter dospel po mnogih nevarnostih ob 4. uri popoldne v
Han-Prolog.

Ko je izvršil svojo nalogo ter pokrepčal svoje in svojih pod¬
ložnikov trudne ude, se je vrnil ob južni in vzhodni strani livanskega
mesta v Virtembergovo glavno stanišče ob 11. uri po noči.

Na poti okoli Livna je naletel mestoma na male vstaške čete,
ki jih je razkropil in se jim potem previdno odtegnil brez vseh izgub;
posebno pogumno se je obnašal v takih primerljajih grof Andraši; po¬
ročnika Kovačiča pa ni treba še posebej omenjati, ker ta mladi častnik
je itak povsod, kamor si ga postavil, postopal skrajno umno in hrabro.

Ker je Reš Livno na vseh straneh objahal, je mnogo zvedel o
sovražniku, kar je potem natanko izporočil kornemu poveljniku; tudi
junaškega obnašanja svojih podložnikov mu ni zamolčal.

Virtembergu je bilo zdaj glede sovražnika skoro vse jasno, raz¬
veselilo pa ga je tudi poročilo o Andrašijevem in Kovačičevem delo¬
vanju na patroli, ki je bilo pozneje poplačano z najvišjo pohvalo.

Grof Božidar Andraši je bil sin tedanjega ministra zunanjih zadev,
grofa Julija Andrašija. Virtemberg je dobro vedel, da ne bo veselilo
le očeta, temveč tudi presvetlega cesarja samega, če si pribori mladi
Andraši odliko; zato mu je šel na roko in mu dal priložnost, da se

237

je mogel izkazati pogumnega v sovražnem ognju. Iz tega razvidimo,
kako nežno vdan je bil Virtemberg svojemu vladarju in kako je umel
izpodbujati mlade častnike.

Ko je odpravil ta pozvedovalni oddelek na Borovi glavi, je za¬
sedel Virtemberg navzlic svoji bolehnosti konjiča in prijahal s svojim
spremstvom na čelu 3. gorske brigade ob eni uri popoldne po cesti
3000—4000 korakov pred Livno ter bil prvi pozdravljen z bombo iz
turškega topa. Ta bomba je tako lepo padla in se kakih 100 korakov
pred njim razpočila, da se je takoj vedelo, da je niso izstrelili vstaši,
ampak pravi turški topničarji. Vojvoda se je ustavil in ostal na cesti,
krdela pa so si poiskala v zakritjih zavetišča.

Virtemberg je čutil, da bo treba s krdeli dalje časa tu ostati,
in dobro je tudi vedel, česar vojaki najbolj potrebujejo na poti, zato
je vzkliknil: „Rad bi zvedel, se li nahaja v bližini voda ali ne?“
Major Vojnovič, ki mu je bil dodeljen, jaha 100 korakov naprej in
res najde za nekim pomolom studenček, ki je tanko curljal. Virtemberg
ukaže, da se pomol zasede, voda skrbno zajezi, da je niti kapljica ne
odteče in da se zbira poslej v vodnjaku. Poveljniku prednjega varstva
pa je zapovedal, da postavi k temu novoustvarjenemu vodnjaku stražo,
katera naj pazi, da nihče ne zajema vode brez povelja.

Na videz je to malenkost, a če se stvar natanko preudari, se
razvidi, da tiči v tem povelju hvalevredna skrb za podložnike in velika
praktična modrost; zakaj težko, skoro neizpeljivo je, brzdati trumo žejnih
vojakov, da bi ne skalili in pokvarili vode.

Da podrobnosti v okolici laže spozna, je vzel Vojnovič župana
muktarja iz Potočan s seboj; slednji je bil kristjan, ime mu je bilo
.Jakuf in imel je široke prsi kakor kraljevič Marko. Ko je padla prva
bomba, je ta orjak zakričal z daleč donečim glasom: „Bežite, gospo-
dine, Turčin puca!“ Virtemberg se ozre in vpraša: „Kaj se je pripetilo
muktarju, da kriči, kakor da bi ga devali iz kože?“ In ko je vzrok
njegovega razvnetja zvedel, je nadaljeval: „Zdi se mi, da se boji manj
bombe, kakor pa Turčina, ki je izstrelil bombo. 11  In tako je tudi bilo.
Druga bomba ga je našla še vedno na cesti nezakritega; vojvoda mu
je slednjič odkazal prostor, kjer je bil varen pred sovražnimi kroglami,
a sam s svojim štabom je ostal na cesti in s tem pokazal krdelom,
kako malo se ‘zmeni za sovražne bombe.

Na gornji strani omenjenega studenčka tik skalnate stene je
stala turška hiša, ki se je po posestniku imenovala „Bučina-kula“. V
tej je imel naš korni poveljnik svoje glavno stanišče, kjer je prenočeval
od 26. do 28. kimavca. Kula je imela tri prostore: v sredi kuhinjo in
ob straneh po eno sobo. V boljši in prostornejši izbi je stanoval voj¬
voda, a ne sam; kakor v drugi sobi, tako se je nastanilo tudi v tej
njegovo spremstvo in še več drugih častnikov.

Med tem ko je zvečer Virtembergov štab izgotavljal povelja za
noč in nastopni dan, je vojvoda preskrbel gorko večerjo, na katero je
povabil tudi divizijonarja Milerja, njegov štab in dva časnikarska
poročevalca. Med večerjo so dohajala mnogovrstna naznanila in vpra¬
šanja, ki so se takoj reševala.

238

Virtemberg je bil navzlic svoji bolehnosti še precej dobre volje.
V nekem naznanilu, ki ga je poslal generalni major Ivan Salvator, je
bilo rečeno, da je stotnik N. ranjen.

„Kje?“ je vprašal vojvoda ordonanco, ki je prinesel naznanilo.

„Na mečah,“ odgovori mož.

„To ni mogoče, 1 ' zavrne vojvoda.

„Zakaj ne? 11  vpraša podpolkovnik Albori.

„Zato, ker stotnik N. nima meč.“

Vse se je smejalo temu dovtipu, a pozneje se je izkazalo, da je
bil stotnik v resnici ranjen v stegno, a krogla k sreči ni dosegla kosti.

Drugi dan so ovirali mrzel dež, burja in gosta megla bojevanje
in streljanje in to je jako neugodno vplivalo na slabotno Virtembergovo
zdravje; a navzlic temu ni tožil, temveč vodil boj s čudovito mirnostjo
in sigurnostjo ter se včasi, kakor smo zgoraj slišali, še celč malo pošalil.

Ko se je dne 27. kimavca ob 10. uri megla nekoliko vzdignila,
sta se bateriji pri Gorici in Žabljaku pomaknili nekoliko naprej, a
kmalu sta morali ustaviti streljanje zaradi goste megle, ki je zopet
nastopila.

Ob 11. uri stopi neki štabni častnik pred vojvodo in meni, da
bi bilo ugodno, porabiti to gosto meglo in naskočiti mesto. Virtemberg,
ki je bil zavit v lahek plašč in se je tresel kakor trepetlikovo listje
— ne smemo pozabiti, da je bil še vedno bolan — ni na to nič od¬
govoril, temveč šel se je rajši gret v Bučino kulo.

Ko se je črez četrt ure zopet povrnil, mu isti častnik opetovano
nasvetuje, da bi se naj mesto napadlo v megli, a Virtemberg zopet molči.
Iz tega se razvidi, kako stanovitno se je držal onega, kar je že prej
za dobro spoznal, namreč, da ne bo brez potrebe prelival krvi, temveč
uničil rajši vstaše s topovi.

Med tem je Čikoševa baterija na planjavi neprenehoma streljala.
Na enkrat se obrne Virtemberg k majorju Vojnoviču z besedami:
„Čikoš strelja! 11

„Da, kraljeva visokost, on strelja. 11

„Pa mora tudi kaj videti! 11

„Tudi meni se tako zdi, 11  odgovori Vojnovič.

„Veste, kaj? 11  reče vojvoda; „pojdimo v dolino, morda bomo mogli
pregledati od tam bolje mesto kakor od tukaj; pokličite mi Alborija!“

Ko je Albori prišel, se je Virtemberg napotil h goriškemu samo¬
stanu. In res v dolini ni bilo megle.

Zdaj ukaže vojvoda, da naj Albori poišče pripraven prostor za
8 centimetrovo baterijo, ki se ima preseliti z gore na ravan, sam pa
se je odpravil v neko sobo v gornjem nadstropju goriškega samostana
in Vojnovič ga je spremljal tja.

Tu se je pripetila naslednja prigodba:

Med samostanom in mestom je ležalo v gruči 4—5 revnih hiš.
Oddelek, pol stotnije močan, je ležal pred samostanom, bil razvit v
bojno črto in obrnjen proti tem hišam, ne da bi streljal. Vojvoda
si je mislil, da bi ne nasprotovalo njegovemu povelju, ako bi se hiše
zasedle, ter je vprašal poveljnika polku, h kateremu je pripadal ta
oddelek: „So li zasedene hiše, pred oddelkom ležeče? 11

239

Polkovnik pritrdi, da se pač nahaja tam sovražnik.

„Ali mari to dobro veste ?“ vpraša vojvoda.

„Prav dobro to vem, 11  odgovori polkovnik.

„Tedaj jih takoj naskočite in vzemite!“ ukaže vojvoda.

Kmalu natd začne oddelek spuščati smrtonosne krogle proti hišam;
tudi gorska baterija, ki je bila v bližini, je storila istotako in vsaka
njena bomba je prevrtala lesene stene v gornjem nadstropju, a nihče
se ni branil, nihče ni odgovarjal temu pogubonosnemu streljanju.
Vojvoda, ki je to prigodbo zvesto opazoval z daljnovidom, se hipoma
obrne proti Vojnoviču, rekoč: „Hiše niso zasedene!“

„Kraljeva visokost, če polkovnik trdi, morajo pač biti zasedene. 11

O vojvodovi trditvi se je prepričal kmalu tudi poveljnik polstot-
nije. Baterija je ustavila streljanje, vodja pehotnega oddelka se postavi
s samokresom v roki moštvu na čelo, pride do hleva, pogleda skoz
odprta vrata in ne najde nikogar; še le ko se približa večjemu po¬
slopju, mu pride stara žena naproti, tresoča se po vsem životu, in ga
prosi milosti.

Vojvoda, to videč, skoči po koncu in ves razgret zakriči: po¬
kličite mi polkovnika! — Vidite li to staro ženo? 11  kriči prihajajočemu
polkovniku naproti; „to starko ste imeli za posadko! Zahvaljujem
se vam!“

To se je godilo na vzhodni strani Livna, a vse drugače je bil
poučen o sovražniku naš polkovnik Priger, ki je stal na severu; ta
je vedel natanko tudi za vsako miš, ki je gnezdila za sovražnim zidom.

Virtemberg je bil še v samostanu, ko je prišla baterija z gore
v dolino, in podpolkovnik Albori jo je postavil na planjavo pri Žabljaku.

Sovražni topničarji v Krnac-kuli so to videli in začeli takoj
streljati na njo; bombe, ki so padale v njeni bližini na tla, se pa
večinoma niso razkosavale.

Zdaj so začele tudi vse naše baterije, ki so stale na livanskem
polju in niso bile zavite v meglo, pošiljati bombe proti mestu, ki je
ležalo v polkrogu pred njimi.

Ob mraku pa je potihnilo bombardiranje in vsakoršno streljanje.

Vojvoda je imel ta večer vse oddelke zbrane in je bil pripravljen
za splošen naskok, o katerem se je posvetoval z Alborijem, ko sta
jahala domov v Bučino-kulo. A do tega naskoka ni prišlo, ker so se
vstaši, kakor smo zgoraj slišali, drugi dan zjutraj vdali prostovoljno.

*

* *

Zadnja trdnjava je padla, Livno se je zasedlo; le v severnem
kotičku Krajine se je še upirala peščica vstašev, ki pa so bili v boju
pri Pečih blizu hrvatske meje dne 6. in 7. vinotoka popolnoma poraženi.
Nato se je vsa Krajina zasedla.

Po krvavih bojih pri Doboju je feldmaršallajtnant Sapari zasedel
tudi še le dne 28. kimavca Zvornik, torej 50 dnij pozneje, kakor bi se
bilo to moralo zgoditi po potnem načrtu. Ta dan je padla, kakor smo
že slišali, tudi trdnjava Klobuk v Hercegovini in tako so prišla na en
in isti dan tri mesta: Livno, Zvornik in Klobuk, našim v roke.

240

Sapari je zasedel nato vsa večja mesta in kraje v okolici in
se zvezal, kakor je bilo že prej ukazano, s Filipovičevo kolono v
Sarajevu.

Generalni major Valdsteten, poveljnik 7., in polkovnik pl. Brukner,
poveljnik 8. pehotne brigade 4. divizije, sta imela nalogo, se zvezati z
18. pehotno divizijo v Hercegovini.

Valdsteten je korakal iz Dolnje Tuzle skoz Kladanj in glavno
mesto Sarajevo proti mestu Konjiči, ki leži ob reki Neretvi; pl. Brukner
pa je korakal skoz Vlasenico in je imel nalogo, zasesti Gorazdo in Fočo,
ki ležita južnovzhodno od Sarajeva.

A iz Mostarja proti Konjiči je odposlal Jovanovič podpolkovnika
Vojnoviča s 3. bataljonom 44. pešpolka, da poda tam Valdstetnu roko
in se zveže z njim.

Tudi VII. pehotna divizija je poslala iz Livna 3. gorsko brigado
skoz Gornji Vakuf v Prozor in se tako zvezala s Filipovičevo in Jo¬
vanovičevo kolono.

Prva pehotna divizija je po dveh bojih, dne 3. kimavca pri Mokrem
in dne 21. kimavca pri Šenkoviču, izmed katerih je bil zadnji posebno
vroč, zasedla dne 4. vinotoka Višegrad in vsa večja mesta ob meji
Novipazarja.

Tako je bila v začetku meseca vinotoka  1. 1878. vsa
Bosna in Hercegovina v avstrijskih rokah.

Odlikovanci.

V boju pri Livnu so se posebno pogumno obnašali in bili odli¬
kovani s srebrno svetinjo I. reda za hrabrost:

Cuderman Dragotin,  kadet 2. stotnije. Bil je poveljnik oddelka,
ki ga je vodil zelo premišljeno in neustrašeno; v najhujšem sovražnem
ognju se ni zmenil za krogle, ki so mu frčale okoli ušes, in je vplival
s tem svojim pogumnim vedenjem jako ugodno na svoje podložnike.
Z veliko spretnostjo je tudi vodil pozvedovalno patrolo proti sovražniku
in prinesel za daljnji razvoj hoja zeld pomenljiva naznanila.

Potočnik Oton,  vodnik 1. stotnije iz Postojne. Ker je bil ta
podčastnik popolnoma vešč srbohrvaščine, je navadno opravljal službo
tolmača in si v tej lastnosti pridobil mnogo zaslug. Vsled svojega
premišljenega obnašanja in poznanja bosenskih šeg in navad se mu
je dostikrat posrečilo zvedeti zeld važne stvari od prebivalstva, nam
nenaklonjenega. Tudi v boju se je izkazal moža. Ko je dobil povelje
pri Livnu zavarovati stotnijo na levi strani in pregnati vstaše, ki so
jo nadlegovali tu s streljanjem, se jim je spretno približal do 400
korakov, zasedel neko višavo, ki jo je potem vztrajno branil, in s tem
dosegel, da se je stotnija čutila varno na tej strani.

Malnerič Janez,  vodnik 2. stotnije. Dne 27. kimavca je vodil
patrolo in imel nalog vzdrževati zvezo z drugo stotnijo in z onim
polbataljonom, ki se je odposlal na ogled proti Efrem-kuli. Temu
oddelku se je Malnerič prostovoljno pridružil in nekaj izvršil, kar se
mora res označiti za vzgled mirne premišljenosti in zavednosti. Ko

241

se je vračal ta polbataljon po izvršeni nalogi, so obležali na naši
strani štirje ranjenci na bojišču. Turčini so to zapazili in planili iz
trdnjave. Ranjenci so bili v veliki nevarnosti. Ako bi prišli Turčinom
v roke, bi morali prestati pred smrtjo grozovite muke; zakaj Turčin
ne pozna usmiljenja do svojih ranjenih sovražnikov. Skrit za gričem
počaka Malnerič, da pridejo vstaši bliže, zasede potem s svojimi šestimi
moži širok prostor na griču in jih začne od strani tako obdelovati, da
niso storili niti koraka več naprej, ampak so bežali, kar so mogli, nazaj
v trdnjavo; zakaj mislili so, da stoji za gričem večji oddelek. Pod Mal-
neričevim varstvom in pod varstvom drugih oddelkov so znosili potem sa¬
nitetni vojaki ranjence na pomočišče, kjer so jih obvezali in pokrepčali.

Sterk Peter,  vodnik 3. stotnije. Ko se je njegova stotnija
vračala iz boja pri Glanač-kuli, je še vedno napadal sovražnika in se
hrabro bojeval z njim; s tem je vso pozornost obračal le nase in tako
obvaroval stotnijo velikih izgub. Smel in predrzen je bil ta mož. In
tako ga je končno vendarle zadela sovražna krogla v prsi; a junak
še ni omahnil. Pogumno in spretno je vodil še naprej podrejeno mu
četo, dokler ga niso zapustile moči in se je zgrudil nezavesten. Krasen
vzgled slovenskega junaka!

Pavlišič Janez,  desetnik 2. stotnije.

Ker je ta podčastnik v isti stotniji z menoj služboval in se po¬
sebno odlikoval v vojski, mu hočem posvetiti malo več vrstic, zlasti
ker je tudi njegovo poznejše življenje precej zanimivo.

Pavlišič je bil rojen 1. 1855. na Vrtači v črnomeljskem okraju
in je služil pri 2. stotniji 17. pešpolka, pri eni izmed tistih dveh stotnij,
ki sta dne 5. vel. srpana prvi začeli streljati v boju pri Rogelju. Ko
je počil prvi strel in je godba zasvirala cesarsko pesem, je Pavlišič
prav od veselja zaukal. Ako bi se bil v mirnem časa tako daleč spo¬
zabil, bi bil gotovo moral za nekaj dnij  v zapor, a ta dan je žel
obilo pohvale; zakaj njegova neustrašenost je jako ugodno vplivala
na tovariše in je pregnala strah, ki prevzame skoro vsakega, ki pride
prvikrat v ogenj.

Pozneje je bil Pavlišič z dvema možema odposlan, da zavaruje
desno krilo. Hipoma poklekne na senen kup ter zakriči: „Tako-le se
streljajo Turki,“ in res se je v tistem trenutku zvalil eden vstaških
poveljnikov raz konja.

V boju pri Jajcu dne 7. vel. srpana pred spopadom s sovražnikom
nam je bilo treba korakati kakih dve sto korakov po odprtem svetu.
Turki so streljali, kakor bi sipali orehe. Nevarnost je bila precej
velika. Marsikateri vojak se je že prekrižal in zraven menda mislil,
da mu bije zadnja ura. Med drugimi je bil tudi Pavlišič, ki je navdu¬
ševal tovariše svojega krdela z besedami: „Fantje, le s korajžo naprej!
Turki slabo streljajo, nič se nam ne bo zgodilo. 11  Pavlišič je imel prav.
Turške krogle so sicer frčale, frčale so pa le nad glavami, nobena ni
zadela. Za to obnašanje je dobil Pavlišič srebrno svetinjo za hrabrost
II. reda.

V boju pri Livnu dne 26. kimavca je bil Pavlišič četovodja in
bila mu je naloga, zavarovati levo krilo stotnije. Obnašal se je tukaj
zopet jako pogumno, rekel bi skoro predrzno, in ker se ni bil dovolj

Slovenski fantje. 16

242

zavaroval v svojem stališču, ga je zadela sovražna krogla v koleno.
Zdaj ni mogel več stopati na nogo; navzlic hudo krvaveči rani pa je
dalje navduševal svoje podložnike.

Še le ko se kri ni hotela ustaviti, se je vdal, a le za toliko
časa, da so mu zavezali sanitetni vojaki rano; odnesti se pa ni dal, češ,
da ima še zdrave roke in se še lahko bojuje za dom in cesarja, ako-
ravno mu služi zdaj samo ena noga. In res se je bojeval tako dolgo,
da je omedlel na bojišču. Vojaki so ga zdaj položili na nosilo ter mu
hoteli odvzeti puško, a pri tej priči se je ranjenec zopet zavedel; še
bolj krčevito nego poprej je poprijel puško ter zamrmral, da se še
lahko bojuje. S puško vred so ga nosači odnesli na prostor, kjer so
obvezovali ranjence.

Pavlišič je bil to pot zaradi izredne vdanosti do vladarja, osobito
zaradi zatajevanja samega sebe, ki ga je kazal kot ranjenec, odlikovan
s srebrno svetinjo za hrabrost I. reda, katero si je krvavo zaslužil v
pravem pomenu besede.

Iz vojske prišedši, je prevzel po očetu zadolženo posestvo in se
oženil. Pridno je gospodaril, a vendar ni mogel poplačati dolgov; zato
je sklenil iti v Ameriko, kjer se je nadejal prislužiti toliko, da bo po¬
plačal svoje dolgove in s tem rešil očevino. Vedel je, da ga veže vojaška
dolžnost na dom; zato je odšel natihoma od doma in prišel srečno v
Ameriko. Tam je pridno delal in si prislužil toliko, da je poplačal
vsaj najsilnejše dolgove. Nenadoma pa je dobil od doma glas, da mu
je hudo zbolela žena. To ga je prisililo, da je moral domov, zlasti že
zato, ker je imel doma drobne otročiče. Pa doma ga je čakala stroga
kazen, ker ni bil v teh letih zadostil vojaškim zahtevam; zato je vložil
večkrat prošnjo, da bi mu zasluženo kazen odpustili, toda vselej je
dobil nepovoljen odgovor.

Kaj stori naš rojak v tej stiski? Sam piše slovensko preprosto
pismo Nj. Veličanstvu avstrijskemu cesarju.

Pismo, s katerim je prosil Pavlišič pomiloščenja, je kaj zanimivo
in se glasi doslovno tako-le:

„Memphis tenesi tega 7. marca 1885.

Prošnja do Njih, presvitli cesar!

Njih visoka častitliva Visokost presvitli cesar, jest Johan Pav¬
lišič iz Vrtače, c. k. glavarstva Černembl, gemajndeamt Semič, poterjen
1875 k sovdaškem stanu, k 17. c. k. Infantrirogoment feldcajgmajster
Baron Kuhnu 2. Kompani. —

Jest vem in spoznam, da sem kazni vreden, kjer sem Njihovo
sveto postavo prelomu, ker sem jest zapustu svoj krej in sovdaško
službo in sem šou v Ameriko. Nadalje jih ponižno prosim odpušanja,
ker so tako žalostne in slabo pisane moje besede. Pervič jim na¬
znanim, presvitli cesar, da sem biu leta 1878. u Bozni; napravu sem
tri bitke, noter v tretji bitki sem biu zadet v nogo in jest se ne
bom sam hvalil, zraven sem zaslužu tri medalje 1. in 2. klasa sre-
berne in pa krigsmedaljo, katere še dandanašni imam za spomin.
Potem sem prišu domu od sovdatov in sem se uženu. Med tem časom

243

so bla slaba leta, duga sem imou veliko za plačat, Bog mi J e dau
otroke, pomagat si nisem mogu in sem se podau po svet. Šu sem
leta 1883. iz doma. Nadalje jih ponižno prosim, presvitli cesar, naj
se usmilijo čez me, ako se pa čez me ne usmilijo, naj se pa usmilijo
čez moje otroke in čez mojo ženo, da bi mi dovolili zopet prit nazaj
k svojim domu brez hudega strahu. Prvič, ako ne bom dobiu usmi¬
ljena pri Bogu vsigamogočnemu in pri Njib, presvitli cesar, tako pod
milem nebom ga ne dobim. Saj je Kristus na zadno uro prosu svojega
očeta za svoje sovražnike, da naj jim odpusti; toraj tudi jest boži
grešnik jih ponižno prosim, presvitli cesar, naj se usmilijo Oni čez
me, da ne bo trepetalo moje serce pred hudim strahom nazaj priti
v svojo očetovsko deželo med slovensko rodbino.

Namenu sem prit domu konc oktobra mesca, ako mi presvitli
cesar dovolijo. Jest jih ponižno prosim, naj se usmilijo čez moje
otroke in mojo ljubo ženo, ker sem jih rešu iz nadlog, da ne bodo
po svet preganjani kakor jest, ko sem mogu iti od doma.

Izkleneno je to moje žalostno pisanje. Naj bodo pozdravljeni
od Boga vsigamogočniga Oni presvitli cesar in Njih Visoka častitliva
presvitla cesarica in cela Njihova rodovina potem od mene Johana
Pavlišič. Ponižno prosim za odgovor nazaj. — tres: Johann Pavlišič
frankco front strit No. 282 Nemphis tenesi North-Ameriko.“

Na to svoje pismo je toliko zaupal, da je takoj odšel iz Amerike
v svojo domovino, ne da bi čakal odgovora. Srečno je prišel v Evropo,
a ko se bliža svojemu domu, mu je začelo tesno prihajati pri srcu, kajti
mogoče je, si je mislil, da tudi njegovo pismo ne izprosi pomiloščenja,
in če ne, potem ga čaka doma le zapor, iz katerega bi ne bil kmalu
rešen. Na njegovo veliko veselje pa zve domd, da je pomiloščen. No,
zdaj je pa zopet veselje prikipelo do vrhunca, in prav po dolenjski
navadi je dal duška svojim čutilom s tem, da je zavriskal kakor tedaj,
ko je šel na Turčina.

Odslej je bil na svojo pisavo — katera mu sicer ni gladko tekla
— jako ponosen. Nekemu gospodu, ki ga je opozoril na slabo pisavo,
je hladno odgovoril: „Moja pisava je že dobra. Še presvetlemu cesarju
je dopadla in mi izprosila milost.“

Ta junak je bil v družabnem življenju navaden človek, a navzlic
temu so se pri njem pokazale resnične besede: Ljubezen do cesarja
in do očetnjave je znak slovenske duše prave.

Pavlišič, ki je prišel iz Amerike že nekoliko bolehen, je umrl
dne 2. prosinca 1. 1888. na svojem domu, zapustivši mlado ženo z dvema
hčerkama. Svetinje, katere si je zaslužil v Bosni, je vzel s seboj v grob.

Da se obrani spomin na tega junaka, sem nabral potrebni denar
ter dal postaviti na semiškem pokopališču pri Sv. Duhu svojemu nek¬
danjemu podložniku, pokojnemu Janezu Pavlišiču, spomenik, ki ga je
iz prijaznosti blagoslovil dne 5. vinotoka 1. 1899. preč. gospod dekan
Anton Aleš.*

*

* *

* Za ta spomenik so prispevali: Njih cesarske in kraljeve visokosti gospodje
nadvojvode Rainer, Friderik in Evgen, c. in kr. državno vojno ministrstvo, ekselenca

16 *

244

Srebrno svetinjo za hrabrost II. reda so si priborili:

Gogala France,  narednik 1. stotnije, iz Kranja. Opravljal je
službo ordonance pri stotniku Štromajerju in prenašal neutrudno ukaze
in naznanila od hriba do hriba v najhujšem sovražnem ognju, ne zme-
nivši se za smrtno nevarnost, ki mu je pretila.

Čadež Janez,  narednik iste stotnije, iz Šiške pri Ljubljani.
Vsled goste megle se je vstašem posrečilo, približati se desnemu krilu
1. stotnije in ga napasti; a Čadež, ki je zapovedoval temn krilu, je ta
drzni naskok tako krepko odbil s svojim oddelkom in tako občutljivo
z bodali pokazal vstašem pot nazaj, da so za vselej opustili poskus,
prodreti skoz bojno črto.

Triler France,  častniški namestnik 2. stotnije, iz Stražišča
v kranjskem okraju. Ko se je dne 26. kimavca stotnija razvila v bojno
črto, zapazi Triler vstaško četo za gričkom zunaj trdnjave; spretno
se ji približa, jo prisili, da se vrne, potčm pa jo zgrabi od vzadi in
od strani ter ji povzroči precejšnjo škodo.

Druskovič France,  častniški namestnik 3. stotnije, iz Brezo¬
vice pri Ljubljani. Ko so v boju pri Jajcu najbolj grmeli turški topovi
in vstaške puške najhuje pokale, je Druskovič vodil patrolo iz središča
na levo krilo in prinesel od tam pomenljiva naznanila. V boju pri
Livnu je nekoliko časa prav uspešno zapovedoval stotniji ter se ob¬
našal povsod, kamor so ga postavili, zelč pogumno in neustrašeno.

Prašnikar France,  narednik 1. stotnije, iz Izlaka v litijskem
okraju. V boju za naše ranjence pri Glanač-kuli dne 27. kimavca je
vodil svoj oddelek jako hrabro, vztrajno in neustrašeno proti sovražniku,
rešil ranjence in si s tem vedenjem pridobil zaupanje svojih podložnikov
in hvaležnost ranjencev.

Fajdiga Janez,  kadet 3. stotnije iz Št. Vida pri Zatičini. Dne
27. kimavca je dobila 3. stotnija povelje, da vzame neko karavlo (turška
stražnica). Fajdiga je pri tej priložnosti kot mlad kadet na vso moč
in izdatno podpiral svojega stotnika. Z redko hrabrostjo in žilavo
vztrajnostjo je vodil svoj oddelek v najhujšem, pogubonosnem ognju,
se v pravem času in vzorno razvil in s tem zagotovil uspeh tega napada.

Nebec Jernej,  vodnik 1. stotnije, iz Orelj pri Ljubljani. Ko je
že huda predla vstašem v Livnu, so hoteli prodreti in uiti na več
mestih skoz našo bojno črto; tudi na mestu, kjer je stal Nebec, se je
nekaj takega pripetilo, a ta podčastnik ni premišljal dolgo, temveč
je planil z vso močjo s svojim oddelkom na sovražnika in ga ustavil in
pozneje zapodil. Nebec se je izkazal tudi kot zelo spreten vodja patrole.

Gramar France,  vodnik iste stotnije, iz Valtevasi v novo¬
meškem okraju. Svojega tovariša Nebeca je močno podpiral s tem, da
se je s svojim oddelkom, ki je služil Nebecu za zaslombo, hitro po¬
maknil naprej in ustrelil iz vseh pušek na enkrat na vstaše, ki jih
je ustavil Nebec. S tem jim je napravil mnogo škode in tako bistveno
pripomogel k ugodnemu uspehu.

gospod feldcajgmojster in imetnik 17. pešpolka Hugon Milde pl. Helfenštajn, Kristijan
vitez Kereek (bivši Pavlišičev bataljonski poveljnik), poveljništvo 17. pešpolka in pi¬
satelj teh vrstic.

245

Peternel Peter, vodnik 1. stotnije, iz Dovjega v radovljiškem
okraju. Bil je tudi s svojim oddelkom v bojni črti, ko sta Nebec in
Gramar zabranila vstašem prodreti in jih ustavila, oziroma zapodila
nazaj; a ti vstaši so se, akoravno že omamljeni, mestoma še ustavljali.
Peternel jih vzame na muho in jih začne od strani tako obsipavati s
kroglami, da so urnih nog zbežali in se niso več ustavili.

Flegar Jože,  vodnik, iz Češnjic v kranjskem okraju, Novak
Jože,  desetnik, iz Cimrnega v krškem okraju, Delorenci Tone,
desetnik, iz Formina v gradiščanskem okraju, vsi trije od 3. stotnije.
V boju pri Glanač-kuli so vodili svoje čete pogumno in jako spretno
v najhujšem nasprotnikovem ognju ter so se približali do 100 korakov
vstašem, katere so potem jako uspešno obdelavali s kroglami.

Bušbek Erhard,  enoletni prostovoljec in desetnik 4. stotnije,
iz Trsta. Bil je dodeljen pisarni YII. pehotne divizije, a ko so drugi
streljali, je tudi njega vleklo in gnalo v bojno črto; zato poprosi svo¬
jega poveljnika, da sme zamenjati pero s puško in se uvrstiti med
bojevnike. V bojni črti se je izkazal Bušbek drznega in premišljenega
četovodjo, ki se ni zmenil za goste sovražne krogle, temveč se je po¬
mikal neustrašeno proti vstašem, se jim približal in jih obdelaval potem
uspešno. Le škoda, da ta bojaželjni mladenič ni imel večje priložnosti
se izkazati. Za odliko ga je priporočil sam vojvoda Virtemberški.

Merzlikar Jernej,  pešec 2. stotnije, iz Črnega vrha pri Ljub¬
ljani. Bil je dne 26. kimavca takoj ob začetku boja ranjen na rami;
o tej rani pa ni nikomur nič povedal, temveč je potrpežljivo prenašal
bolečine dva dni in se med tem vedno bojeval. Še le ko smo po kon¬
čanem boju prišli v Livno, je pokazal rano, zakaj prihajalo mu je že
slabo in kmalu potem je omedlel. Kana je bila že zelč zatekla in
vsled strjene krvi grozna videti. Vprašan, zakaj ni povedal prej, da
je ranjen, je odgovoril: „Čut dolžnosti mi je veleval se tako dolgo
bojevati, dokler sem mogel držati puško v roki.“ V bolnišnici so mu
zdravniki rano izprali, ga obvezali in pokazalo se je, da rana ni bila
ravno nevarna, ker je bilo samo meso prestreljeno. Kes, lep vzgled
natančnega izpolnjevanja dolžnosti in zatajevanja samega sebe!

Ponikvar Janez,  pešec 3. stotnije, iz Cegelnice v novomeškem
okraju. V boju pri Livnu je opravljal službo ordonance ter točno pre¬
našal povelja in naznanila sem in tja, akoravno so krogle frčale okoli
njega, da je bilo strah in groza. Ko je bil poročnik Sever ranjen, ga
je obvezal in spremil iz boja; ko se hoče povrniti v boj na dodeljeno
mu mesto, ga zadene krogla in moral je iti za poročnikom na po-
močišče.

Tomšič Miha  iz Dolenjega kota v novomeškem okraju, in Po¬
povič Janez,  iz Jugorja v černomeljskem okraju, oba sanitetna vojaka
1. bataljona 17. pešpolka. Ko sta se dne 27. kimavca vračali tiste dve
stotniji, ki sta bili poslani na ogled proti Efrem-kuli, je ostalo nekaj
ranjencev na bojišču prav blizu vstaških trdnjav. Navzlic hudemu
streljanju sta Tomšič in Popovič neustrašeno prikorakala do 200 ko¬
rakov pred turško trdnjavo, naložila ranjene tovariše in jih srečno
prinesla na pomočišče.

246

Razen teh odlikovancev je bilo za hrabre činevboju
pri Livnu pohvaljenih še 46 mož, in sicer: narednika Jurij
Kestner, France  Detela; vodniki France Šil er, Jaka Senčar, Jože
Kump, Janez Žagar, Andrej Prešern, Jože Kramar,  Jaka Zupan,
France Likozar  in France Budenik;  desetniki: Tine Kavška,
Janez Kokalj,  Janez Zalaznik,  France Simončič,  Jože  Kotnik,
Jože  Cvetko in Martin  Žnidaršič; frajtarji ali poddesetniki: Viktor
Zalokar,  Jože Matjašič,  Jurij Franc,  France Sušnik,  Tone
Sive,  Andrej Ver h o ve c, Jaka Rad el in Jaka Šušteršič;  pešci:
Martin Lipove,  Grega Mihelič,  Jože Rošelj,  France Gartner,
Tone Bartol,  Janez Celestina,  Rajko  Anderkol, Tone Keber,
Andrej Gerbec,  Janez Lužar,  France Jakše,  Janez Jarc,  Janez
Hovka,  Jože  Pregel,  Tone Trčal, Jurij Šušteršič,  Matija Stare,
Matija Muhič,  France Dejak  in Tone D er k.

Skupno si je pridobilo moštvo 17. pešpolka v Bosni 2 zlati, 15
srebrnih svetinj za hrabrost I. in 53 za hrabrost II. reda. Od 1. 1848.
sein šteje ta polk pri moštvu nad 260 svetinj za hrabrost, in sicer
12 zlatih, 60 srebrnih I. in 188 II. reda.

*

* *

Častniki tega polka pa so si priborili v bosenskih bojih 5 redov
železne krone III. reda, 15 vojaških zaslužnih križev in 17 vojaških za¬
služnih svetinj, in sicer so bili odlikovani z redom železne krone III. reda:

Polkovnik Miroslav Priger,  major Kristijan K er ček,  stotniki:
Albert Štromajer,  Božidar Dre ni k in Aleksander S kr e m.

Z vojaškim zaslužnim križem: major Dragotin Gindel;  stotniki:
Avgust Salomon,  France Stojan,  Andrej pl. Slivnik  in Henrik
Kopriva;  nadporočniki: Miha Lukane,  vitez Dragotin Andrioli,
Matevž Prašnikar  in Jaka Modrijan;  poročniki: Otmar Sever,
Polde Ambrožič  in  Jernej Andrejka;  poročniki v reservi: baron
France Mak Nevin,  Tone Svetek  in Jože Muha.

Vojaško zaslužno svetinjo so si priborili: polkovnik Priger,
major Kerček,  stotniki: Salomon, Štromajer, Stojan,  Jakob
Kavčig, Slivnik;  nadporočniki: Jože Blabolil, Lukane,  Praš¬
nikar, Modrijan;  poročnika vitez Lindor Gerc in Andrejka;
poročniki v reservi: baron Mak Nevin,  Henrik Fabrioti  in Ivan
Roseti  pl. S k and  er.

Z zlatim zaslužnim križem s krono je bil odlikovan polkovni
zdravnik dr. Josip Ban er, z enakim križem brez krone pa polkovni
zdravnik dr. Šimen Mandič  in nadzdravnik dr. Rudolf Klemensievič.

Ko je naš divizijonar in poznejši korni poveljnik vojvoda Virtem-
berški zgoraj omenjene častnike na primernem kraju pismeno priporočal
za odlike, je slednjič tudi pristavil, da mu je jako težavno ločiti, kateremu
izmed teh častnikov naj bi dal prednost, ker so se vsi izredno pogumno
obnašali. Tudi moje pero bi bilo preslabo, da bi dostojno opisalo hrabre in
izvenredne čine svojih tovarišev; trdim samo, da so si pridobili za zmago
pri Jajcu od 17. pešpolka po mojem mnenju največ zaslug polkovnik Pri g er,
stotnik Drenik  in major Kerček. Zadnjega sem se že spominjal na
strani 53., Prigerju in Dreniku pa posvetim v nastopnem nekoliko vrstic.

247

^Č-flND^r

p cč.r-AJO‘ c


*OT.  OHt^

^or.sTO^

^£6iv51^^

j^<R E /■'


^ror.sv^

[o?. cau^]

eiApo^.

^AN

SroT^

£cU0t«^

GfRC 1

S'/  °t SK/V** 0 -}.
■''tfc* nnRO G :



80'Šl Rts-

Častniki 17. pešpolka,

ki so bili odlikovani zaradi junaških činov v bojih pri Rogelju. Jajcu in Livnu

1. 1878.

248

Polkovnik Priger.

Cujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
(brad vali se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,

En junak za njim pritiska,
Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine:
Kdo je mar?

Ta pogumni korenine
.Te slovenski oratar.

Miroslav Ludovik Priger (gl. str. 17.) je bil rojen dne 11. prosinca
1. 1826. v Ptuju na Spodnjem Štajerskem. L. 1843. je vstopil kot kadet v
pešpolk št. 17., kjer je služboval s kratkim presledkom do 1. svečana leta
1880. Mož je bil jeklenega značaja, dobrega srca, neustrašen, izredno
hraber in jako skrben oče svojim podložnikom ter si je vedel pridobiti
tudi njih posebno ljubezen in visoko spoštovanje.

Bojeval se je leta 1848. v Italiji pri Bresciji (Brešiji), Vallegiju
(Valežu), Pontonu, M. Dossaboni, Kastelonu, G-oitu, Kanziji, Vicenciji
(Vičenci), Sv. Luciji, Montebellu, Kustoci, Kremoni, Lodiju, Kastel-
Leonu, Milanu in Roderu; leta 1849. pri Ticinu (Tičinu), Borgu, Gam-
bolu, Bologni (Bolonji) in Ankoni; 1. 1859. ob Padu in pri Solferinu;
1. 1866. pri Kustoci; 1. 1878. pri Rogelju, Jajcu in Livnu. Bil je ta
junak v 43 bojih in bitkah. Povsod se je obnašal izredno hrabro in

je bil odlikovan z najvišjo pohvalo, z vojaškim zaslužnim križem in

z redom železne krone 3. reda, oba z vojno dekoracijo.

Mož je bil sicer redkih besed, a kadar se je razpravljalo o vojski,
takrat se je ogrel tudi on; oči so se mu svetile, lice se mu je raz¬
vedrilo in govoril je potem tako ognjevito, korenito in prepričevalno,
da ga je hotelo vse poslušati. -

Prvega listopada 1. 1874. je postal Priger podpolkovnik in bil
prestavljen k ogrskemu pešpolku št. 67. v Košiče (Kaschau). To pre-
meščenje je bilo za Prigerja najhujši udarec, ki ga je mogel zadeti,

zakaj smatral je 17. pešpolk za svoj dom, ki ga je strastno ljubil in

bil skoro ljubosumen nanj; 17. pešpolk je bil takrat v Trstu. Priger
je obiskal vse vojašnice in se poslovil od vojakov. Ko so prišli častniki
po slovo k njemu, je odgovoril s tresočim glasom, da nikdar prej ni
občutil takih srčnih bolečin, kakor zdaj, ko se mora ločiti od polka,
v katerem je preživel kot mladenič in mož najprijetnejše ure v svojem
življenju; misel, da bo moral živeti odslej daleč od 17. pešpolka, ga
navdaja skoro z obupom.

Šel je v Košiče in se izkušal sprijazniti s tamošnjimi razmerami,
a to se mu ni hotelo posrečiti; kranjskih fantov ni mogel pozabiti,
pa tudi služba v tujem polku mu ni ugajala. Nekoliko telesno, še bolj
pa dušno bolan si je izprosil dopusta, prišel v Ljubljano in sklenil
stopiti v zasluženi pokoj.

Slučajno je prišel ravno takrat v Ljubljano poveljnik 3. voja ali
kora v Gradcu, feldcajgmojster baron Kun, ki je bil Prigerju prija-

249

teljsko vdan že izza časa, ko je Kun zapovedoval 17. pešpolku in je
znal ceniti vojaške čednosti in lastnosti tega štabnega častnika.

Ko se je Kunu povedalo, da je Priger v Ljubljani in da hoče
stopiti v pokoj, ga je povabil k sebi in ga po svoji, sicer malo robati,
a dobrohotni navadi prav pošteno okregal zaradi njegovega naklepa.
Priger mu je moral obljubiti, da ne bo prosil za upokojenje, ampak da
bo še dalje potrpežljivo prenašal svojo kruto usodo; feldcajgmojster
pa mu je nasprotno zagotovil, da bo izkušal izposlovati premeščenje
k prejšnjemu polku.

Nepričakovano hitim je bil Priger potem prestavljen k 17. peš¬
polku v Trst, kamor se je po enoletni odsotnosti, novoprerojen, z naj¬
večjim veseljem zopet povrnil.

Dne 23. svečana 1. 1877. je bil imenovan za poveljnika 17. re-
servnemu pešpolku v Ljubljani; dne 6. sušca 1. 1878. pa za poveljnika
zgoraj imenovanemu redovnemu polku v Trstu. Svoje delo je pričel s
predavanjem o bosenskih razmerah. Tako je seznanil častnike z deželo,
kjer se je kmalu potem polk bojeval.

Priger je bil vojaško vsestranski izobražen. V nekdanjih polkovnih
kadetnih šolah si gojenci niso mogli pridobiti posebnih vednostij in
Bog vedi kakšnega znanstva, a Priger je bil dom d zakopan v knjige,
ki so mu bile največje veselje; iz njih je nabiral bogatih vojaških ved¬
nostij, učil se je celo svoje življenje, bil je v polnem pomenu besede
pravi samouk, a stal je v vseh panogah vojaške vede na vrhuncu svojega
časa. S to svojo pridnostjo in mnogoletnimi izkušnjami v mirnem in
vojnem času je dosegel ono visoko stopinjo vojaške izobraženosti, do
katere ne pripelje nobena vojna šola.

Kot predstojnik je bil pravi oče svojim podložnikom; odlikoval
se je po posebni pravičnosti. Vsako prošnjo ali pritožbo je resno in
dobrohotno poslušal in potem pomagal, ako je bilo le mogoče; če je
pa moral prošnjo odbiti, je navedel vedno razloge ali vzroke, ki so ji
nasprotovali. Pri pritožbah je stvar vestno preiskal in še le potem
skrbno razsodil; bil je sicer nagnjen k jezi, a nikdar ni napovedoval
kazni v jezi; vsakega, ki je krhal disciplino ali pokorščino, je odločno
zavrnil in ga dobrohotno pripeljal zopet na pravo pot.

Vedno si je prizadeval nakloniti polku ali posameznim oddelkom
kaj dobrega in koristnega ter olajšati častnikom in moštvu neizogibne
težave, ki so jih zadele.

Ako je bil kakšen častnik v gmotni zadregi, mu je rad pomagal;
včasi je tudi žrtvoval mnogo denarja, ne da bi bil mislil na povračilo.
Marsikdo se mu ima zahvaliti za svoj obstanek.

Njegova povelja pri vajah in v vojni so bila vedno kratka, jasna
in lahko umljiva. Ako je odposlal ustmeno povelje, si ga je dal pred
odhodom vedno ponoviti in nikdar ni bil nepotrpežljiv pri takih
priložnostih.

Gorko je bil vdan polku in svojim vojakom, kojih bojevite last¬
nosti je visoko čislal in jih očitno priznaval.

Naš polkovnik se sicer kot pravi vojak ni nikoli postavljal na
strogo narodno stališče, pač pa je materinski jezik svojih vojakov
čislal in ga ni nikdar preziral drugim narodnostim na ljubo. Kdor

250

tako spoštuje mišljenje svojih podložnikov, ta se pač sme nadejati, da
pojdejo njegovi vojaki, ako treba, zanj tudi v nevarni boj.

Pravo je zadel polkovnik, ko je na dvornem plesu priznal pre¬
svetlemu cesarju, da lahko -s kranjskimi vojaki vse doseže, kdor zna
z njimi ravnati.

In kakor si je polkovnik sam pridno prizadeval, da do dobrega
spozna svoje moštvo, ter izkušal obračati njih vednosti in čednosti
vojaški službi v prid in korist, takisto je zahteval to tudi od svojih
častnikov. Skrbel je vedno za to, da je bil vsak častnik vešč mate¬
rinščini svojih podložnikov; posebno je čislal tiste, ki so zrastli med
narodom in umeli v odločilnih trenutkih navduševati svoje podložnike
s takimi besedami, kakoršne nikoli niso brez uspeha, kakor je bil sam
izkusil v mnogih bojih. „Le po njem,“ so tri kratke besede, a izrečene
v pravem času, na pravem mestu, od pravega moža, dosežejo velikanski
uspeh; te besede obude v srcih naših fantov nepopisno srditost in ne¬
navadno srčnost proti onim, po katerih jim je mahati. Takih in enakih
„navdušnic“ se nahaja med slovenskim narodom mnogo; umevno pa je,
da so znane le onim, ki bivajo med narodom.

Naš polkovnik je leta 1878. imel 55 odstotkov takih častnikov
v vrstah svojega polka; ni se torej čuditi, da je dosegel z njimi toliko
slave in časti.

Značaj našega polkovnika se je kazal v najlepšem svitu ob času
nevarnosti. V vojski je bil vedno na pravem mestu. V boju pri Bogelju
ga vidimo na levem krilu, kamor ga je pripeljala njegova bistra vo¬
jaška razumnost; tukaj je z oddelki svojega polka neustrašeno tako
dolgo vztrajal v boju, da so dospele stotnije 53. pešpolka; slednjič je
obkolil sovražnika in ga zapodil. — Pri Jajcu je korakal polk v so¬
teski po cesti med visokimi gorami; sovražne krogle so že frčale,
nevarnost je bila velika, da nas vstaši, ki so nas pričakovali na izhodu
soteske, zgrabijo na tem ozkem prostoru in nas vržejo v jezero. Priger
niti za trenutek ni izgubil glave, preplezal je visoke skale s svojim
polkom, se razvil ter se postavil na levem krilu Turčinu v bran. Tu
je stal naš polkovnik trdno in stanovitno kakor skala ter navduševal
svoje vojake. Toda pritisk sovražnika je bil vedno hujši, streljanje
vedno živahnejše; kmalu so se križala tu in tam bodala s handžari.
Mladi naši bojevniki so se bili kakor levi, a moči so jih že zapuščale;
ozirali so se na hrabrega, v bojih in bitkah osivelega junaka. „Naprej,
ne za korak nazaj!“ mu berd na obrazu. Srčnost se podvoji — so¬
vražnik je odbit! Z bistrim očesom zapazi polkovnik, kje je treba
pomoči. En oddelek podaljša levo krilo, drugi zavzame presledek, ki
je nastal vsled spopadka z ljutim sovražnikom. Krogle frčijo kakor
toča, a sreča, da jih le malo zadene. Naskoki se vedno množe, a pol¬
kovnik stoji s svojimi kakor hrast, ter se ne gane; Turčin se mora
umakniti.

Boj je že trajal od devete ure, dan se je bil nagnil in solnce
je stalo nizko na nebu. Nasprotnik strelja, kar najhitreje more; naša
zadnja reserva pritisne, Turčin se zboji, pobere kopita in beži, kar
more. Polkovnik obstoji na višavah in njegovi streljajo na bežečega
sovražnika, kakor bi sipali orehe. Marsikateri Turčin se zgrudi in ne

251

vstane več. Slednjič izgine sovražnik iz obzorja. Mrtveci in ranjenci
krijejo bojišče. Trobentač zatrobi na polkovnikovo povelje v svoj rog
in daleč na okoli, črez dol in log se razlega polkovni klic, napev znane
domače pesmi: Popotnik, pridem črez gor<5 . . . Navdušenje je nepopisno.
Vsi, ki so bili še v dolini in po obronkih, povzdigujejo oči in vidijo, da
stoji na višini priljubljeni polkovnik Priger, in vse se zbira okoli njega.

V boju pri Livnu je vodil Priger svoj polk jako izvrstno in pre¬
mišljeno ter preprečil, da vstaši, katerim je huda predla proti koncu
boja, niso prodrli bojnih črt in ušli. Vrh tega se je Priger osebno
tako hrabro obnašal, da se je vse čudilo in ga imenovalo neranljivega.

Ko je bila pozneje po mnogih mukah in težavah vstaja udušena
in se je zvedelo, da ostane polk v Livnu, je bil Priger ves potrt in
žalosten. Bojaželjen bi bil najraje korakal dalje do Soluna in vzel
Turčinu celo Macedonijo, in skoro bi verjel, da bi se mu bilo to tudi
posrečilo; zakaj navdušenje vojakov je bilo takrat toliko, da je bil
vsak častnik vreden za cel bataljon in vsak kranjski fant za celo stotnijo.

Tudi premeščenje 17. pešpolka iz Livna na Dunaj 1. 1879. Pri-
gerja ni razveselilo; izrazil se je proti onim, ki so bili drugega mnenja,
da se jim ne bo nikoli več tako dobro godilo pri vojakih, kakor zdaj v
Livnu. Marsikdo se je spominjal pozneje besed daleč videčega polkovnika.

Kot polkovni poveljnik je strogo skrbel za to, da je bil polk
vedno dovolj izobražen za vojno. Garnizijske razmere na Dunaju pa
zahtevajo, da se vojaki izobražujejo bolj za parado nego za vojno.
Priger, ki je imel vedno le vojno pred očmi, se ni mogel sprijazniti s
temi razmerami; zato se je s težkim srcem odločil zapustiti dejansko
službo in stopiti v pokoj.

Ker je že služil polnih 40 let, je smel prositi vsak čas za upo-
kojenje, ne da bi navedel vzrok, in tako je tudi storil.

Tudi potem, ko je bil že prošnjo vložil za pokoj, je zapovedoval
z isto natančnostjo kakor prej. Še le ko je naredni list razglasil
njegovo upokojenje, je izročil svojemu nasledniku, polkovniku Knoblohu,
poveljništvo polka, katerega je neizmerno ljubil.

Sklep, zapustiti dejansko službo, ga je stal mnogo bridkih ur;
malo je še vedno upal, da se bo njegovi prošnji le deloma ugodilo;
nadejal se je namreč, da se mu bo pustila pot odprta, po kateri bo
mogel pozneje, ko se bodo izpremenile razmere, stopiti znova v
dejansko službo.

Nekoliko dnij pred upokojenjem je tedanji stotnik Drenik spremljal
Prigerja s strelišča v mesto ter med potjo obžaloval, da Priger stopi
v pokoj. Zdajci se polkovnik ustavi in reče: „Ni še prišel vseh dnij
večer; upam, da se bo vendar kdo oglasil in vprašal, zakaj ta pol¬
kovnik, ki žrtvuje vse svoje življenje le službi in je še čil in zdrav,
hipoma hoče stopiti v pokoj; kaj ga tišči, ali kaj želi?“

Drenik mu je odgovoril: „Nihče ne bo vprašal in nihče se ne
bo oglasil; vaša prošnja se bo rešila po starem kopitu in sploh bodo
zadovoljni, da se je zopet izpraznilo polkovnikovo mesto. 11

„Meni tudi prav,“ zavrne polkovnik in pristavi šaljivo: „Nič ne traja
večno, to se zmeraj vid’, umazan postane s časom najlepši žid; sicer pa
sem prosil za primerno službo v slučaju vojne in upam, da jo dobim. 11

252

In v resnici so ga imenovali in zabeležili za poveljnika brigadi,
ki se je imela sestaviti še le o vojnem času. Takoj po upokojenju je
vzel Priger zopet knjigo v roke in preštudiral nalogo, ki mu je bila
stavljena za slučaj vojne.

Še enkrat zapovedovati oddelkom v vojski in svoje prsi izpo¬
stavljati sovražnim kroglam, mu žalibože ni bilo več dano; prezgodnja
smrt mu je uničila vse načrte, ki si jih je skoval. In ako bi tudi še
danes živel, njegove nakane se mu ne bi izpolnile, ker od onega časa
sem puške in topovi večinoma počivajo po shrambah.

Priger je stopil prvega svečana 1. 1880. v pokoj in je že dne
4. vinotoka 1. 1883. umrl vsled hude neozdravne bolezni. Truplo pre¬
rano umrlega hrabrega junaka trohni že davno v hladni gomili, a
njegova slavna dela so nam še danes živo v spominu. Zgodovina, ki
mu je spletla nevenljiv venec slave, bo še v poznih dneh pričala
našim potomcem o slavnih činih in zaslugah, katere si je Priger pri¬
dobil za naš pešpolk št. 17., čigar poveljnik in vodnik je bil v bosenskih
bojih leta 1878.

Izvir reke Trebinjčice.

m

Mir in delo. >*


\


Obdarovana bosenska živina.

V Liviiu.

Livno se zasede.

i m určin je po vzetju Livna s povešeno glavo odložil puško in
zagotavljal gjauru svojo sevčda prisiljeno podložnost.

Druga gorska brigada je potem zasedla turško mesto,
trdnjavo in kule, prva, tretja in reservna brigada pa spodnje mesto.

V kulah smo zaplenili 6 parov volov in v turškem mestu več sto
ovac. Naš brigadir je dal nakazati prvemu bataljonu 17. pešpolka
68 jarcev, za vsako stotnijo po 16 in 4 za častnike.

Ker že dva dni nismo nič jedli, smo bili res že hudo lačni; bri¬
gadir je bil tedaj za nas v pravem pomenu besede Ivan Odrešenik
(Salvator).

Veselje, s katerim so vojaki kar z bodalom klali ovce, jih drli
na meh, pekli na ražnju in se potem mastili z njimi, se ne da popisati.
Vsak jim je to veselje iz srca privoščil, saj so ga zaslužili krvavo.
Pa tudi častniki so kaj radi rezali dobro pečeno ovčje stegno. Pravo
veselje in vrisk je bil v taboru še le tedaj, ko so nam prinesli Dal¬
matinci v kozjem mehu črnega vina, kakoršnega nismo pili že dalje
časa. Akoravno je dišalo po kozlu, nam je gladko teklo in prav dobro
zalivalo pečenega jarca.

Moštvo, ki je že prej prištedilo mnogo novcev in prejelo danes
zaostala plačila, si je lahko okrepčalo z dalmatinsko kapljico trudne ude.

V kulah so ostale popoldne samo straže, druga gorska brigada
pa se je utaborila na severni strani mesta pod pečinami.

Vreme se je popolnoma zvedrilo, megla je izginila, zlato solnce
je posijalo na novo pridobljeno avstrijsko last, ki je stala posebno
kranjske fante mnogo truda in zatajevanja.

Šatori so se postavili in postlali z mehko mrvo. Tudi v mojem
srcu se je vzbudilo veselje, zakaj prestane so bile vse nevarnosti in
težave dolgega potovanja od Stare Gradiške do mej kamenite Dalmacije.

256

Utrujen sem legel na mrvo v šatoru in celo noč sladko spal.
Vstal sem zjutraj sicer zopet pokrepčan, a službe, ki sem jo opravljal
tri dni in tri noči zaporedoma na prednjih stražah, te ne pozabim nikdar.

Precej po predaji ali kapitulaciji mesta so prikorakale vse štiri
brigade pred mesto in se tam utaborile. Megleno zagrinjalo se je
dvignilo in Turčin je imel pred seboj brez števila vojakov. Zdaj je
lahko spoznal, kako nespametno je ravnal, da se je taki mnogoštevilni
vojski uprl in kako je prav storil, da se je vdal.

Naš korni poveljnik vojvoda Virtemberg je možato izpolnil ob¬
ljubo in sijajno izvršil svojo nalogo. Kar je nameraval, to se mu je
povsem tudi posrečilo; krvi je na naši strani teklo jako malo. Vojvoda
je štel glave svojih bojevnikov in manjkalo mu je samo 40 glav; med
temi je bilo 6 ubitih, 34 pa ranjenih*

Ako pomislimo, da je vojska, Livno oblegajoča, štela nad
12.000 mož, se mora priznati, da so bile te izgube neznatno majhne.

„Samo 27  mož izgube,je  vzkliknil Virtembergov bojni tovariš.
„Je mar li to boj, o katerem se more sploh govoriti?" In ravno zaradi
malih izgub se je vpletel en list slave več v Virtembergov vojni la-
vorov venec. Kjer se je dosegel velik uspeh z malimi izgubami, tam
se je gotovo delovalo s toliko večjo duševno močjo. Napačno bi bilo
torej izpregledati, da bi se bil boj, drugače osnovan, tudi drugače končal.

Glavni načrt — v Livnu zbranim vstašem v samo enem boju
do živega priti in jih premagati — se je že osnoval v Travniku z
vso natančnostjo in se je izvršil potem v Livnu s strogo stanovitnostjo.

Najprej so se pozivali vstaši, da naj odložijo orožje; ko to ni
koristilo, so se oblegali, bombardirali in ob enem se je tudi prepovedalo,
da nihče ne sme vdreti brez ukaza kornega poveljnika v Livno;
slednjič se je tudi ukazalo, da se sme prodirati z višav v mesto le
korakoma, in sicer tako, da se boj vsak trenutek lahko ustavi in tako
pravočasno odvrne vsako nepotrebno prelivanje krvi. Vse je bilo dobro
premišljeno, nič slučaju prepuščeno.

Ravno s takim priznanjem se mora omeniti tehnična izvršitev
vseh naredeb generalnega štaba. Gorske brigade, ki so prihajale od
vseh vetrov v Livno, so dospele tja s tako točnostjo, s kakoršno se
navadno le v mirnem času prihaja na vežbališče, dasiravno so se iz¬
dajala povelja le na podlagi jako pomanjkljivih zemljevidov. Vrh tega
se krdela niso nikoli pretirano mučila in tudi živila so jim dohajala
večinoma pravočasno.

Poleg kraškega sveta in slabih potov je tudi neugodno vreme
jako neprijetno vplivalo na vojake. Da so vojaki uspešno kljubovali
hudim vremenskim nezgodam tej’ stanovitno in potrpežljivo prenašali
vse težkoče vojaškega življenja in s tem prekrasno zadostili vsem za¬
htevam, ki so se stavile nanje na potu, v taboru in v boju, to je njih
zasluga, ki se jim mora šteti v čast.

Kar se tiče zgoraj omenjenih neznatnih izgub, je imel 17. pešpolk
16 ranjencev in enega mrtveca, kar priča, da je imel zopet ta polk,

* V knjigi „Wilhelm Herzog von Wiirttemberg“ se čita, da so vse izgube pri
Livnu znašale samo 27 mož.

257

osobito pa njegov prvi bataljon tudi tukaj največ opraviti s sovraž¬
nikom. Med mrtvimi je bil pešec Janez Borštnar z Vrha v litijskem
okraju; med ranjenci: major K er ček,  stotnik Salomon,  poročnik
Sever;  vodnika Sterk in Urh;  desetnik Pavlišič;  pešci: Janez
Saje,  Andrej Kavčič,  Gašper Suhadolnik,  France Seljak, Janez
Honka,  Tone Ferčel,  France Dejak,  Janez Stare,  Jurij Šu¬
šteršič  in Jernej Mr z likar,  vsi od prvega bataljona.

*

* *

Topovi, s katerimi je vojvoda ukrotil Livno, so ustrelili 2300krat.
Kakor se je pozneje videlo, so bili učinki velikanski. Gradovi, kule in
obzidje v trdnjavi je bilo tako razrušeno, da se sovražnik pač ni mogel
tam več braniti. Še ceh') Efrem-kula. ki jo je obdeloval nadporočnik
Rubež samo z gorskimi topovi, je bila vsa razpadla.

Kar je manjkalo gorskim baterijam do silovite mogočnosti, ki je
potrebna, da se razruši debelo obzidje, to so nadomestile z natančnostjo
svojega streljanja.

S kakšno čudovito natančnostjo so streljali ti mali topovi, naj
pričata naslednja dva resnična dogodka.

Nadlegoval nas je turški top, ki je stal v Ffrem-kuli. Gorska
baterija pomeri in že pri tretjem strelu smukne naša krogla v ustje
starodavnega, turškega topa in ga raznese na vse strani, da se potem
ni oglasil več.

Pri turških cerkvah ali mošejah stoje navadno vitki stolpi, ki se
prav mogočno dvigajo v zrak. V precejšnji višavi stolpa je napravljeno
hodišče enako prižnici. Na to hodišče prihaja petkrat na dan turški
„mujezin“ ali klicar in kliče namesto zvonov, ki jih nimajo Turčini,
vernike k službi božji v džamijo (cerkev).

Dne 27. kimavca je stal „mujezin -<  ves dan na tem hodišču, opa¬
zoval našo vojsko in navduševal turške bojevnike.

Dasiravno se ni z orožjem v roki bojeval z nami, je bil vendar
naš zelb nevarni nasprotnik in nam je morda več škodoval s svojim
opazovanjem in navduševanjem, nego tisti, ki je neprenehoma streljal
na nas, pa malo zadel.

Ker je bil predaleč, se mu ni moglo posvetiti s puško na drugi
svet, a vzame ga na muho gorska baterija, ki je bila od njega odda¬
ljena kakih 1500—2000 korakov, in že po drugem strelu je zaropotala
prižnica po najkrajši poti na tla, „mujezin“ pa jo je spremljal.

Res goreča je morala biti njegova molitev, da se mu razen malih
prask ni zgodilo nič žalega.

Topovi pa niso podirali in rušili zidovja samo v trdnjavi ali
turškem mestu, temveč napravili so mnogo škode tudi v spodnjem mestu.

Bombe so predirale strehe in padale brez razločka v turške ha¬
reme in kristjanska stanovališča. Kakor se je pozneje zvedelo, so se
ženske in otroci poskrili v podzemeljskih kleteh, pa tudi sem jih je
prišla pozdravljat marsikatera težka bomba. Mnogo ne samo Turkov,
ampak tudi kristjanov je poginilo na ta način. Zopet drugi, katere
so pozneje zdravili naši vojaški zdravniki, so se tako hudo prestrašili,
da so zboleli in večinoma tudi pomrli.

Slovenski fantje.

17

258

Topovi generalnega majorja Čikoša so zapalili z vžigalnimi bom¬
bami mesto na več krajih. Kamorkoli si pogledal, si slišal jok in stok
ter videl podrtine, razvaline in pogorišča, veliko revščino, strašen prizor!

Kako je naš korni poveljnik vojvoda Virtemberški celil rane onim,
ki so prišli po nedolžnem v nesrečo, nam kaže nastopna dogodbica:

Major Vojnovič, ki je bil prideljen Virtembergovemu štabu, je
imel po zasedbi Livna dne 28. kimavca na trgu pred okrajnim gla¬
varstvom opraviti, kar ga sreča štirinajstleten fant, ki je bridko jokal.
Na vprašanje, kaj mu je, pove deček, da je včeraj zvečer padla vži-
galna bomba v hišo njegovih starišev, mu ubila mater in upepelila
dom, in da zdaj njegov slaboumni oče s svojimi peterimi otroki nima
niti hrane, niti bivališča. Resnico te izpovedbe so potrdile tudi priče.

Da bi to revščino olajšal in drugo škodo popravil, ki jo je na¬
redilo naše bombardiranje po krivdi upornikov, je Vojnovič svetoval
Virtembergu, da naj naloži livanskim veljakom, ki so zakrivili upor,
10.000 gld. vojnega davka (Kriegskontribution). Vojvoda je takoj odobril
ta nasvet. Tedanji mestni poveljnik, generalni major Čikoš, je dal po¬
brati ta davek in je razdelil nekaj tega denarja po Virtembergovi,
nekaj pa po svoji razsodbi. Obitelj jokajočega fanta je dobila 1.500 gld.

O vprašanju, je li bil korni poveljnik opravičen, zaukazati po¬
biranje tega davka, bi se dalo pričkati.

Šteti se mora vojvodi v čast, da se le za trenutek ni pomišljal,
prevzeti nase vso odgovornost. Našemu ugledu je to bistveno koristilo,
posebno zato, ker se ni delal pri povračilu škode razloček med kri¬
stjani in Turki.

„Kar se mene tiče,“ pravi Vojnovič dalje, „mislim, da nisem
svetoval lahkomiselno, temveč sem upiral svoj nasvet na neki prejšnji
tak slučaj,

Ko je bilo 1. 1849. v Padovi pri vstaji več častnikov in vojakov
nevarno ranjenih, je tedanji brigadni in mestni poveljnik v Padovi,
generalni major Ludovik pl. Benedek (poznejši nesrečni vojskovodja),
naložil upornikom tega mesta 60.000 gld. vojnega davka, ga dal po¬
brati in potem okoliščinam primerno razdeliti med ranjene častnike
in vojake; kar je bilo torej v Padovi pravično, je moglo biti v Livnu
pač pristojno. 11

Po vzetju Livna niso imeli le častniki opraviti po ulicah, temveč
švigale so tudi sem in tja vojaške patrole, hodile iz hiše v hišo in so
pridno razoroževale prebivalstvo. Celi kupi orožja so bili. nakopičeni
po ulicah; sprva so stražili Turkom odvzeto orožje vojaki, pozneje pa
so je spravili v turško mošejo „(flavico“.

Tu sem so prinesli ta dan poleg mnogega starega turškega orožja
tudi še črez 2000 pušek novejšega sestava, mnogo samokresov, več za¬
bojev streliva in tudi 15 topov; med temi jih je bilo pet tako raz¬
streljenih in poškodovanih, da niso bili več za rabo.

Med ostalimi še rabljivimi topovi so bili štirje izza renesanske
dobe, in sicer trije brez okraskov, eden pa z okraski; tega, čigar sliko
predstavljamo tukaj č. čitateljem, je tedanji poročnik Albin Panian
53. pešpolka narisal, ko je bil top še gorak.

259

Na tem topu se čita
letnica 1579; spredaj na
topu sedi ptica kos, pred
njo pa je vdolbena sle¬
deča kitica nemške pesmi:

„Auf Baumes Spitz im

griinen Wald

Siiig’ ich; vor mir die

Mauer fallt“,

ki se slovensko takd-le
glasi:

„Na vrhu drevesa v gozdu
zelenem

Pojem; pred mano pada
zid ob enem“.

Vzadi za kosom se vidijo grški boritelji; za branikom, ki pred¬
stavlja dve konjski glavi, se nahaja krasen grb, na koncu topa pa
bujni Bah (bog vina in moči).

Top je umetniški vlitek prve vrste izza renesanske dobe. Ime

Zelenko“ mu je dal narod, ker je prevlečen s krasno zeleno patino
(barvo).

Kako je prišel ta top v Livno, se ne ve dobro, a skoro gotovo
so ga Turki vzeli Ogrom, ko so se vojskovali in so ga potem privedli
v Livno.

Dandanes se nahaja ta top v dunajski orožnici ali arzenalu.

Razoroževanje se pa ni vršilo gladko. Nekaj zagrizenih Turkov
ni nikakor hotelo oddati orožja; posebno je bil zelo razkačen 20leten
turški mladenič, ko so od njega zahtevali s srebrom okovano puško;
vsekal je s svojim handžarom vojaka 26. pešpolka tako močno za vrat,
da mu je glava spredaj obvisela samo za kožo.

Razume se, da je drugi vojak na mestu maščeval svojega tovariša
in porinil zagrizencu bodalo v srce, da se je takoj zgrudil in ni več
dihnil. Zopet drugi so tajili, da nimajo orožja. Ob natančni preiskavi
pa smo ga našli obilo v žitu, po kleteh in na vrtih skritega.

Taki lažniki in prikrivači so se zaprli in pozneje ostro kaznovali
zaradi prikrivanja prepovedanega orožja.

Turčini, ki so nosili že od nekdaj orožje in so se smatrali za
višja bitja od kristjanov, so hodili zdaj, ko se jim je odvzelo orožje,
vsi poparjeni in razkačeni kakor oskubeni petelini in bi nas bili naj¬
rajši prikrajšali za glavo, ako bi le bili mogli; kristjani pa so nas
presrčno pozdravljali kot osvoboditelje.

Posebno so se veselili našega prihoda očetje frančiškani v bližnjem
samostanu Gorici. Tu se je darovala dne 29. kimavca zahvalna sveta
maša najvišjemu vojskovodji nebes in zemlje.

Tej svečanosti je prisostvovalo razen vojaških dostojanstvenikov,
častnikov in drugih vojakov na stotine ljudstva.

Cerkev je bila kar najlepše okrašena. Pred njo je vihralo več
zastav, med njimi nekatere z napisi, na primer:

Eden izmed 15. topov, vzetih Turkom pri Livnu
dne 28. kimavca 1878. (Po izvirni sliki gardnega
ritmojstra A. Paniana pl. Pohorskega.)

17 *

260

„ Bosna 1463.

Živio Franjo Josip L, naš hrvatski kralj!“

„Ave, alma mater Anstro-Hungaria, magna virum,
magna frugum!

Exsultans populus bosnensis."

(,,Dobro došla, mila mati avstro - ogrska, velika v
možeh, velika v uspehih!

Hudujoče se ljudstvo bosensl:o.“)

Nagla sodba.

Med tem, ko se je v cerkvi pela čast in hvala Bogu, ni počivala
roka pravice in plačila; vodili so kolovodnike vstašev in druge zlo¬
čince v samostan ter jih tu zapirali. Mnogo teh nesrečnikov je zapadlo
nagli sodbi.

Prišel sem prav od zahvalne svete maše ter sedel v šatoru na
polsuhi travi. Danes je dan počitka, sem si mislil in že pogledoval,
kako bi postregel vsem udom svojega trudnega života, kar vstopi
ordonanca in mi poda listek, na katerem je bilo zapisano, da moram
med drugimi tudi jaz kot priča prisostvovati nagli sodbi Osmana Bajriča,
derviša bega Bušatelje in hadžija Šali Efendi Čižmiča ter se nemudoma
napotiti v samostan Gorico.

Opasal sem sabljo ter stal za pol ure v prostorni dvorani go-
riškega samostana.

Tukaj se je kmalu zbral ves vojni svet, kateremu je predsedoval
tedanji podpolkovnik 17. pešpolka, Ivan Bravn, sodnika pa je nado¬
meščal izprašan avditor ulanskega polka št. 5., major Valter. Prič,
večinoma kristjanov, je bilo okoli dvajset.

Privedli so najprej obtoženca Osmana Bajriča, ki je bil doma iz
Glamoča. Ta je bil obdolžen, da je podpihoval k vstaji in da je vrh
tega šestim ranjenim dalmatinskim brambovcem v boju pri Gubiru in
Kabliču dne 15. vel. srpana porezal glave.

Ta dan so namreč korakale tri stotnije dveh dalmatinskih domo¬
branskih bataljonov št. 79. in 80. pod poveljstvom majorja Mitroviča
od Han-Prologa na bosensko-dalmatinski meji skoz sela: Odžak, Lju-
bunčič, Priluka, Kablič v Livno, da bi se prepričali, kakšen je ondotni
svet in koliko je sovražnikov.

Prebivalci vasij, skoz katere je korakal Mitrovič, so bili prijazni;
vsa okolica je kazala pogled največjega miru.

Po obronkih ali bregovih gore Kruči, ki leži na severozapadni
strani Livna, se je pasla čreda volov. Kmalu je zvedel Mitrovič, da
je za to čredo skrit sovražnik, a navzlic temu je korakal poveljnik
proti volovski čredi.

Ko se ji je bil približal, so poskakali vstaši iz zavetišča, odgnali
najprej vole, potem pa postavili gorsko baterijo na strel in vnel se je
hud boj. V tem boju, ki je trajal skoro tri ure, je imel Mitrovič 10
mrtvih in 6 ranjenih vojakov, 28 pa jih je pogrešal.

261

Ko je bil Mitrovič slednjič sovražnika vendarle zapodil in se
potem vračal, so videli kristjani iz Kabliča in drugih bližnjih vasij,
da je Osman Bajrič planil izza grma na ranjence in opešane dalma¬
tinske brambovce in šestim možem odrezal glave, katere je potem
nabral kakor gobe na trto in jih nesel kot znamenje zmage v Livno.

Tu jih je nasadil na droge, katere je potem postavil na ograjo okoli
turške mošeje Glavice. Te glave nesrečnih dalmatinskili brambovcev
so poveličevale tukaj celih osem dnij junaštvo brezbožnega in grozo¬
vitega Bajriča.

Izpovedi kristjanov, ki so pričali o tej grozovitosti, so bile tako
prepričevalne, da je sodni svet Bajriča soglasno obsodil na smrt na
vešalih.

Drugi zatoženec je bil derviš beg Bušatelja, glavni kolovodnik
livanskih vstašev, Ta je prisilil na upor ne samo vse Turke, ki so
mogli nositi orožje, temveč tudi kristjane, da so se morali bojevati
proti svojim bratom.

Kdor se je obotavljal, tega je zadela gotova smrt.

Livanski vojaški poveljnik Mustafa Bej se je hotel v zmislu
sultanovega ukaza brez upora podati Avstrijcem, a to je Bušateljo
tako razkačilo, da je dal Mustafi odsekati glavo.

Zaradi teh dveh in še drugih zločinov, ki so se mu dokazali po
pričah, so prisodili sodniki Bušatelji smrtiio kazen na vislicah.

Tretji zločinec, hadži Šali Efendi Čižmič, je bil tudi obdolžen
podpihovanja k vstaji in je zakrivil vrh tega smrt mnogih kristjanov.
Streljal jih je, kakor strelja lovec race ali gosi na vodi.

Pri izviru reke Bistrice, ki je čitateljem že znan, je učinjal
Čižmič svoja grozovita zločinstva.

Ako se je kak kristjan zameril Čižmiču ali ga ni hotel slušati,
ga je dal vreči v Bistrico, ki mu je segala takoj do vrata, ter je
potem na kakih dvajset korakov streljal tako dolgo nanj, da ga je
zadel. Dal ga je potem potegniti iz vode, odrezal ranjenemu ali mrtvemu
glavo, jo nataknil na enega izmed drogov, ki so bili postavljeni pred
mošejo Glavico nalašč za to. da so natikali nanje glave kristjanske.

Tudi to grozovito dejanje je bilo dokazano po pričah in sodišče
je obsodilo Čižmiča na smrt na vešalih.

Dne 30. kimavca opoldne je nesel vojaškega sodišča predsednik,
podpolkovnik Bravn, katerega sem spremljal, obsodbo feldcajgmojstru
Virtembergu v podpis.

Ko je Virtemberg obsodbo prečital, je bil malo osupel in nemiren.
Peresa ni precej pomočil v črnilo, temveč je vprašal predsednika, je
li res prepričan, da so obsojenci zaslužili vešala. Še le ko mu je Bravn
kratko in odločno odgovoril, da ni le on sam, ampak da so tudi vsi *
sodniki popolnoma prepričani o krivdi teh hudobnežev, je podpisal s
tresočo roko smrtno sodbo s pristavkom, da jim odpusti kazen na
vešalih, ker ni rablja in vislic pri rokah, a prestati jim je smrt s
svincem in smodnikom.

Ko je Virtemberg podpisal, je vstal in kakor bi mu bilo žal,
vzkliknil: „Danes sem prvič v svojem življenju podpisal smrtno ob¬
sodbo brez pomiloščenja.“

262

Virtemberg je bil v vojni vedno eden najpogumnejših in naj-
brezobzirnejših avstrijskih generalov, a kadar je imel razoroženega
nasprotnika pod seboj, se mu je omehčalo srce. Znano je tistim, ki so
se bojevali 7. vel. srpana pri Jajcu, da smo po boju privedli okoli
600 ujetih vstašev v tabor. Slovenski vojaki so jih varovali ves dan,
a pred odhodom iz tabora je izpustil Virtemberg vse iz neznanih
vzrokov. Vstaši pa se niso razkropili in šli domov, temveč so hiteli
proti Sarajevu in tam so se bojevali dne 19. vel. srpana zopet proti
avstrijskim četam.

Podpisana smrtna obsodba se je takoj razglasila hudodelnikom.
Hkratu so se tudi obvestili, da bodo ustreljeni 30. kimavca ob dveh

Trije na smrt obsojeni Turki se ustrele.

popoldne. Dovolilo se jim je dalje, da smejo dotlej govoriti s svojci
in narediti oporoko, ako hočejo.

Tega dovoljenja se je poslužil samo derviš beg Bušatelja. Poslal
je po svojega 16letnega sina in po svoji dve ženi, ki pa se nista od¬
zvali njegovi želji.

Ko sem odhajal iz samostana, sem videl, kako je sedel prav po
turško tam v kotu na dvorišču osiveli mož; na levi in desni sta stra¬
žila dva vojaka, v sredi pred njim je pa stal in jokal njegov sin.

Hipoma sem pozabil tudi jaz vse ostudne zločine tega nesrečneža
in začel se mi je smiliti. Malo sem postal in slišal, kako se je poslavljal
starec od sinka in ga poučeval; čul sem med drugim tudi besede:

263

„Ako pridejo Avstrijci desetkrat še v deželo, pojdi jim desetkrat na¬
proti in jih sprimi prijazno!“ Mož se je kesal svojega grešnega početja,
a bilo je prepozno.

Agan Cižmic leži ujet in ranjen v samostanu Gorici pred vojvodo Virtemberškim in
njegovimi spremljevalci. (Po izvirni sliki gardnega ritmojstra A. Paniana pl. Loborskega.)

Sredi pota med goriškim samostanom in Livnom, na severni
strani ceste, kakih trideset korakov od te oddaljena, je med dvema
gričkoma dolinica; v tej dolinici je bila 30. kimavca opoldne že izko¬
pana precej široka jama, odločena za vse tri zločince.

Točno ob dveh popoldne je šest vojakov 26. pešpolka, katerim
je načeloval častnik, privedlo zgoraj označene hudodelnike iz samostana.
Bataljon tega polka jih je sprejel v sredo. Godba je zasvirala žalohno
koračnico in počasi so korakali pogrebci na smrt obsojenih Turkov
proti izkopani jami. Na tisoče ljudij jih je spremljalo. Ko je godba
prenehala, so se oglasili udarci na črno prevlečen boben.

Ko je prišel izprevod do kraja, kjer se je imelo zadostiti pravici,
je bataljon obkolil od treh stranij jamo. Nadporočnik 26. pešpolka se
je postavil s šestimi vojaki pet korakov pred obsojence, ki so tako
stali ob robu jame. da so gledali proti vojakom.

Sodnik jim je še enkrat prečital smrtno obsodbo, potem so jim
hoteli zavezati oči, a tega niso pustili; z odprtimi očmi so drzno
gledali smrti v obraz.

Zaslišali sta se dve kratki poveljki; le en pok iz vseh šesterih
pušek in zgrudili so se vsi trije.

Zadet je bil vsak dvakrat tako dobro v glavo in srce, da je
zdravnik, ki je imel pri tem ostudnem poslu službo, kar stoje potrdil
in poveljniku izporočil, da so res mrtvi.

Vojaki so po izvršitvi te žalostne službe takoj odkorakali, ljudstvo
pa je radovedno gledalo, kako so grobokopi polagali usmrčene zločince
z vsem, kar so imeli na sebi, v jamo ter jih zagrebli.

Nekoliko mesecev pozneje je zadela enaka usoda Agana Čižmiča.
Tega že poznamo; bil je kolovodnik in poveljnik ter jako vnet pod¬
pihovalec k vstaji. Dne 26. kimavca je bil ranjen v boju na južni
strani Livna.

Agan Čižmič je imel črno dušo; zakrivil je razen zgoraj označenih
še mnogo drugih zločinov. Da bi ga ne zadela roka pravice, se je
po vzetju Livna skrival. Patrole kranjskih fantov so ga povsod iskale
in ga še le dne 22. kimavca našle.

Kristjanka jim je pokazala harem, v katerem je bil ta zločinec
skrit. Vojaki so mu povedali, da imajo povelje ga zapreti, ter so ga
zato pozivali v imenu postave, da naj gre z njimi. Čižmič je nato
začel razgrajati in ker se ni dal nikakor zlepa odvesti, ampak se je
zoperstavljal patroli, se je ta poslužila orožja in ga na glavi občutljivo
ranila; rana jo bila sicer grozna, a ne nevarna.

Čižmič je legel na tla in ni hotel iti s patrolo. Kranjski fantje
so bili torej primorani, nesti ga; a kako ga naj nesejo, ker je bil
takov hrust in je bil z rokami okoli sebe, kakor da bi bil besen.
Zvedeni naši fantje so si znali pomagati tudi v tem slučaju. Zgradili
so nosilo, položili nanj Čižmiča in ga nesli v samostan Gorico, da se
tam zasliši.

Vojvoda Virtemberški in njegov pribočnik Albori, ki sta stanovala
ondi, tolmač poročnik Panian 53. pešpolka, frančiškan in nekaj kranjskih
fantov in bosenskih kristjanov je obkolilo Čižmiča. Na stavljena mu vpra¬
šanja ni hotel odgovarjati, ampak je trdovratno zrl pred se in pušil
mirno dalje iz svojega čibuka (pipice), čisto nič se ne meneč za okoli
stoječe. Kranjski fantje so ga potem odnesli v bolniščnico.

Ko je ozdravel, se je pa vendar moral zagovarjati pred sodiščem
zaradi mnogih zločinov, katerih je bil obdolžen in kateri so se mu

265

tudi dokazali po pričah; zapadel je torej smrti, da se ustreli. Turki
so se čudili tej smrtni obsodbi in vprašali: ,,Kakšno navado imate?
Najprej zdravite človeka, potem ga pa ustrelite.“

Bil je mož, kakor že povedano, velike, krepke postave od nog do
glave in še v najboljših letih. Različno od svojih tovarišev je zel<5
nerad umrl.

Na morišče ni hotel iti; legel je zopet na tla in se delal težkega,
a vse mu ni nič pomagalo; vojaki so ga zgrabili in nesli na mesto,
kjer se je moralo zadostiti pravici.

Ko je imel že nekoliko svinca v životu, še ni padel, ampak je
bil in mahal z rokami okoli sebe ter razgrajal, da je bilo vojakom
res težko, ga zadeti v glavo ali v srce. Naposled so mu morali z jeklom
pomagati na oni svet.

Pohvala 17. pešpolka.

Dne 30. kimavca 1. 1878. ob 8. uri dopoldne je napovedal naš
vojni poveljnik veliko revijo ali pregledovanje cele vojske, ki je oble¬
gala Livno. Ob tej priložnosti je vse vojaštvo zeld pohvalil, posebno
laskavo se je pa izrazil o 17. pešpolku in o 10. lovskem bataljonu, kar
je razvidno iz naslednjega povelja polkovnega poveljstva od 30. kimavca.

„Njegova kraljeva visokost, gospod korni poveljnik princ Vir-
temberg mi je blagovolil danes v navzočnosti generalov in štabnih
častnikov vseh štirih tukaj zbranih brigad izraziti svojo zahvalo v
teh-le besedah:

.Zahvaljujem se 17. pešpolku za njegova izvrstna neprimerljiva
dejanja v hladnokrvni mirnosti, redu in hrabrosti na bojišču, v lahkem,
neutrudnem in veselem premaganju neizrečenega trpljenja pod naj¬
neugodnejšimi taborskimi razmerami. — Ni je boljše trume, kakor
je ta polk in slavni 10. lovski bataljon, katerih vrednost sem spoznal
v teh petih letih, ko sem jih imel pod svojim poveljstvom. 1 '

Ukazujem, da se razglase te spomina vredne, prečastne in ne¬
precenljive besede našega kornega poveljnika vsem častnikom in
vsemu moštvu vseh šesterih bataljonov, in prepričan sem, da se bo
17. pešpolk z vsemi svojimi deli temu priznanju vedno sijajno odzval
in si v bojih zmeraj ohranil prekrasno obnašanje, na katerem sta
nam že v prejšnjih bojih milostljivo častitala Njegova kraljeva, pa
tudi Njegova cesarsko-kraljeva visokost, naš gospod brigadir nad¬
vojvoda Ivan Salvator.

Neizrečeno sijajno je bilo v bojih 26. in 27. t. m. obnašanje
polka; natančnost in spretnost, s katero je 17. pešpolk izvršil povelje
in obkolil brezštevilne kamenite stolpe ali „kule“, ki so ležale na
severni strani livanskega gradu v nepristopnem, skalovitem-zemljišču
in so bile stalno utrjene.

Nič manj sijajni niso bili boji pred temi kulami, hrabrost in
razumnost, s katero so se tukaj odbijali vražni poskusi v prodiranju
■ in napadih.

266

Občudovanja vredna je bila tudi vztrajna moč, s katero so
vojaki prenašali mrzlo burjo, ledeni dež, žejo in lakoto; 36 ur so
bili brez jedi, pijače in ognja. Kakor prej na potu, tako jim je bilo
zdaj pretrpeti najhujše težave; noč in dan so stali v bojni črti in
bili za boj vedno pripravljeni.

Posebnega priznanja je vreden boj pri zapadnih, trajno utrjenih
kulah, ki je bil potreben za ogled in pozneje za rešitev ranjencev.

V imenu celega polka se zahvaljujem stotniku Štromajerju,
Slivniku, njih častnikom in moštvu za junaško, res prav viteško
zapostavljanje lastnega življenja v svrho, da se rešijo ranjenci smrtnih
muk po nečloveškem sovražniku."

Priger  1. r., polkovnik.

Vsled sklepa občinskega sveta deželnega glavnega mesta Ljub¬
ljane od dne 3. grudna 1. 1878. se ima zgoraj označeno povelje pol¬
kovnega poveljstva od dne 30. kimavca 1. 1878., ki slavi junaške čine
kranjskega pešpolka št. 17., v trajen spomin hraniti v občinski dvorani
glavnega mesta.

Po tej reviji je dne 1. vinotoka tretja gorska brigada odkorakala
skoz Gornji Vakuf v Prozor, da razoroži popolnoma to mesto in oko¬
lico ter se zveže z oddelki, ki jih je poslalo vojaško poveljstvo v Sa¬
rajevu in Mostarju proti temu kraju. Po izvršitvi tega povelja je
odrinila tretja in tudi prva gorska brigada v Travnik, četrti bataljon
22. pešpolka pa je ostal v Bugojnu.

Do povratka druge gorske brigade, ki je odkorakala v Glamoč, je
ostala reservna gorska brigada v Livnu in generalni major Oikoš je
prevzel začasno poveljništvo tega mesta.

Deseta stotnija na potu v Livno. Posadka v Zupanjcu,
Kuprežu, Švici, Han-Prologu in na Borovi glavi.

Ko je bilo Livno vzeto in so se krdela vračala razen posadke
tega mesta, se je tudi varstvo dovozne črte v Dolnjem Vakufu in
Bugojnu izročilo drugim oddelkom in 10. stotnija se je vrnila k svo¬
jemu polku v Livno. Poveljnik te stotnije pripoveduje takb-le:

Dne 10. vinotoka je prišla posadka iz Dolnjega Vakufa v Bugojno
in 11. dne je odkorakala cela stotnija skupaj v Kuprež. Živila, ki so
bila potrebna na poti, je moštvo nosilo s seboj. V Kuprežu, precej
revnem bosenskem mestu, je použila naša vojska v treh tednih doha-
janja in odhajanja vso zalogo, le drva za kuho so se še dobila. Knez
(župan) je zagotavljal, da nima bilke slame, torej je tudi dati ne more
za vojake, ki taborijo pod milim nebom. Moštvo samo je prosilo, naj
se mu dovoli, prenočiti zunaj, zakaj po turških hišah je bilo preveč
mrčesa.

Ko smo govorili o tej stvari, sem stal z županom, mladim bo¬
senskim korenjakom, na nekem gričku poleg tabora, kar se nama
približa čreda goveje živine, ki so jo gnali s paše domov. Nekatere
krave začnejo vse vesele in site dobre paše skakati sem in tja. Da

267

pokaže svojo hinavsko vdanost, reče knez smehljaje: „Poglej, gospo-
dine, še krave se vas Avstrijcev vesele, zato pa tudi divje bezljajo.“

„Prav imaš,“ mu odgovorim, „neumna živina ima več srca za
nas, kar kaže z bezljanjem, kakor vi Bošnjaki, ki pustite ležati v mrzli
noči na goli zemlji izmučene vojake, ki so vas osvobodili.“

,,Ne, gospodine, manj nego neumna živina nočemo biti; slame v
resnici nimam, a sena vam hočem dati, saj ga ne vzamete s seboj,
ampak ga vrnete in vojaki naj leže na njem.“ To izrekši, odide.

Še ni preteklo pol ure, so že začeli prinašati mrve in 200 mož
je po noči spalo na senu.

Ko sem bil četrti dan na potu, sem dospel do lesene koče na Bo¬
rovi glavi, ki so jo zgradili pijonirji ob cesti na pol pota med Švico
in Livnom. Vojaki so morali nositi les za zgradbo iz gozda na ramenih.
Ker je bilo dosti vode, sem tu nekoliko časa počival s stotnijo. Vprašal
sem podčastnika, ki se je oglasil pri meni, kako močen je oddelek, ki
dela tu in kdo mu zapoveduje. Odgovori mi, da je polstotnije tu pod
poveljstvom nadporočnika Romberga.

Ta častnik mi je bil prijatelj; zato sem se čudil, zakaj ni prišel
sam me pozdravljat.

Na vprašanje, kje je nadporočnik, dobim odgovor, da leži bolan
v šatoru in da je narednik v gozdu. Grem v šator in vidim prijatelja
ležati na slamnici na tleh; malo je govoril in s steklenimi očmi me
je gledal; takoj sem spoznal, da je hudo, nevarno bolan in da bi tukaj
brez zdravnikove pomoči moral umreti.

Poklical sem narednika, ki je prevzel blagajnico, vse listine in
povelje črez polstotnijo. Romberga pa smo s slamnico vred položili
na voz in ga vzeli s seboj v Livno ter ga izročili zdravnikom ondotne
bolniščnice.

Revež je imel legar ali vročinsko bolezen in zdravnik se je iz¬
razil, da je bil skrajni čas, da smo ga pripeljali tja.

*

* *

Vsled ukaza kornega poveljnika je morala 2. gorska brigada v
Livnu vzdrževati posadke razen v Glamoču tudi v Zupanjcu, Kuprežu,
Švici, na Borovi glavi in v Han-Prologu.

V zmislu prejetega povelja se je napotila ena stotnija 17. peš¬
polka v malo mestece Zupanjac, ki leži na jugovzhodni strani Livna
in je kakih 25 kilometrov oddaljeno od tega mesta. Pozneje sem bil
tudi jaz v tem prijaznem mestu, ki je imelo takrat 1800 mešanih
prebivalcev.

Tudi sem so vodile le ozke stezice. Leta 1879. se je zgradila
cesta od Zupanjca do Švice. Ljudstvo je bilo te ceste zeld veselo in
je iz hvaležnosti postavilo na začetku mesta kamenito piramido (steber
na tri ogle), na kateri še danes čitaš, da je to cesto zgradila 2. stotnija
17. pešpolka pod vodstvom nadporočnika Polajnarja, poročnika Andrejke
in pl. Krešela.

V katoliški cerkvi v Zupanjcu pa so naši fantje položili nov
kamenit tlak.

268

Da se zavaruje nova dovozna cesta iz Dalmacije skoz Livno v
Travnik, sta se zgradili stražnici na Borovi glavi in Han-Prologu.
Prva leži vzhodno, druga zahodno 10 kilometrov od Livna na glavni
cesti, ki vodi iz Dalmacije v Bosno. Te dve stražnici in pa vas Švico
ter mesto Kuprež so zasedli oddelki do polstotnije.

Te nove dovozne črte nam je bilo res potreba, ker so neznatna
živila v Bosni že pohajala, donašanje blaga iz Stare Gradiške pa je
bilo zaradi daljave in slabih potov zelb težavno.

V samostanu Gorici in tudi v mestu Livnu je vojaško oskrbništvo
vzelo v najem prostorne shrambe in ondi nakopičilo mnogovrstna živila,
s katerimi je potem zalagalo ne le oddelke v Livnu, ampak tudi druge
oddaljene posadke; zakaj turški trgovci so imeli takrat v svojih pro-
dajalnicah samo toliko blaga, kolikor so ga potrebovali za se in za
domačine.

Nova cesta od Livna črez Prolog do dalmatinske meje.
Pripenjanje svetinj. Dalmatinski trgovci. Zdravstvene

razmere v Livnu.

Omenil sem že, da se je odprla po vzetju Livna druga dovozna
cesta, ki vodi od Jadranskega morja v srce blažne Bosne, a na tej
črti so bila pota tako zanemarjena, da ni bilo mogoče, voziti po njih;
posebno pa je bila proga med Livnom in Han-Prologom za vožnjo po¬
polnoma nerabna; vodila je po močvirnatem zemljišču. Zaradi tega je
ukazalo državno vojno ministrstvo, naj zgradi ženijska stotnija s
pomočjo vojakov in civilnih delavcev črez to močvirje novo trdno cesto
in potrebne mostove, po kateri se bo moglo voziti v vsakem poletnem času.

Delo, ki ga je vodil Šmerčani. stotnik ženijske stotnije, so pričeli
s tem, da so nalomili kamenja, ki je služilo cesti za podlago v tem
močvirnem svetu.

Izvrševali so to delo tudi Turčini, ki so precej zaslužili, zakaj
plačevalo se je odrastlim delavcem v kratkih jesenskih dnevih po
goldinarju na dan. Takega zaslužka Bošnjaki pod turško vlado pač
niso bili vajeni; zato so bili vsak dan bolj zadovoljni z Avstrijo.
Navzlic neugodnemu zemljišču, po katerem vodi ta cesta, je delo tako
hitro napredovalo, da se je moglo spomladi 1. 1879. že voziti po njej.

Ta 10 kilometrov dolga proga je stala vlado črez sto tisoč gol¬
dinarjev, a ker je sezidana na kameniti podlagi, ki so jo položili v
močvirju, bo trajala na veke.

Po zgradbi ceste od Livna do Prološkega gorovja pa še dovozna
pot do morja vedno ni bila popolnoma odprta, ker je črez goro Prolog
do dalmatinske meje vodila le ozka, za vožnjo nerabna težavna pot.
Tudi to je bilo treba razširiti in popraviti. Pa kako, ker se je ves
denar že porabil za zgradbo zgoraj omenjene ceste?

Sto tisoč goldinarjev se je že izdalo, a navzlic temu se še ni
moglo voziti iz Livna v Spljet; pregibala se je po tej črti slej ko prej
le tovorna živina, ki je prenašala pošto; blago, ki se ni moglo nalagati
tovorni živini zaradi nerodne oblike ali teže, se sploh ni prenašalo.

269

Za Livno, posebno pa za tamošnjo posadko je bila la nepristojnost toliko
bolj občutljiva, ker so se morale dovažati vse potrebščine iz Avstrije;
kajti v Livnu si mogel dobiti samo mesa in vode.

Kako se je ta nedostatek odstranil, nam povedo naslednje vrstice.

Ko je spomladi 1. 1879. generalni major pl. Laterer odšel iz Livna,
je prevzel polkovnik Priger postajno poveljništvo v Livnu in takoj
naredil prošnjo na državno vojno ministrstvo, v kateri je poudarjal,
da so obstoječe potne razmere posadki v veliko gmotno škodo, da
častniki in moštvo vsled teli občutljivo trpe, da pride celo v poštev
čast avstrijske uprave; kajti bosensko ljudstvo že godrnja in pravi,
da sedanji stan potov ni mnogo boljši, kakor je bil pod Turkom, ki

Livno od zahoda 1. 1878. s turškim pokopališčem.

je mnogokrat začel graditi umetne ceste, a jih ni skoro nikoli dovršil,
kolikor pa jili je bilo dovršenih, so sčasoma razpadle.

Na to prošnjo je vojno ministrstvo odgovorilo, da prizna žalostne
razmere, a za to leto nikakor ne more pomagati, ker se je denar, ki
je bil namenjen za vso zgradbo, že izdal za polovico ceste, drugih
denarnih pripomočkov pa ministrstvo nima na razpolago.

Ta odgovor Prigerja ni oplašil; prosil je drugič in se zavezal,
da bo zgradil cesto črez Prolog s pomočjo vojakov svojega polka v
šestih tednih in jo zvezal z umetno cesto na dalmatinski strani, ako
mu vojno ministrstvo dovoli le deset tisoč goldinarjev. Nato se je
Prigerju dovolilo šest tisoč gld. s pristavkom, da naj varčno z njimi
ravna in cesto dovrši.

Delo se je takoj pričelo, in sicer na več mestih ob enem. Ker
vodi cesta od vznožja Prologa do dalmatinske meje po goratem kraškem

270

svetu, ni temelj povzročal posebnih težav; tudi gramoza ali peska je
bilo dovolj v bližini, orodje je bilo na razpolago še od prejšnjega leta,
kar ga je pa manjkalo, so ga skovali polkovni kovači.

Pot, po kateri je doslej hodila le tovorna živina, je bila takoj v
začetku že tako široko začrtana, da se je mogla pozneje zgraditi brez
posebnih težkoč iz nje taka cesta, da sta se mogla priležno pregibati
dva voza eden poleg drugega.

Gradili so to cesto vojaki in civilni delavci. Med vojaki se je
nahajalo mnogo zidarjev, pa tudi več takih mož, ki so bili že izurjeni
v zgradbi cest.

Da so mogli delavci kuhati, pod streho spati in se pred vre¬
menskimi nezgodami zavarovati, so se začasno zgradile ob cesti male
koče ali barake; vrh tega so delavci prenočevali v Han-Prologu in v
poslopjih blizu dalmatinske meje.

Vojaki so dobivali razen navadne hrane dnevno doklado v de¬
narjih, civilne osebe pa brez razločka po kroni sedanjega denarja na
dan. Lenuhi ali manj porabni delavci so se odslavljali konec tedna in
se niso potem več sprejemali.

Delo sta vodila po načrtu polkovnika Prigerja dva častnika, v
pijonirski službi izobražena, za svoje pomočnike pa sta imela polkovne
pijonirje. V teku šestih tednov je bila zgradba ceste od Prologa do
dalmatinske . meje dovršena in Livno zvezano s Spljetom z dobro do¬
vozno cesto.

Prvi poštni voz, ki je pridrdral iz Dalmacije v Livno, je bil
okrašen s cesarskimi in deželnimi zastavami, cvetlicami, pisanimi traki
in zelenimi vejicami. Ljudstvo na vsej črti, posebno pa v Livnu, ga
je navdušeno pozdravljalo.

Potem se je v kratkem času razvil med Livnom in Spljetom
živahen promet z blagom in osobjem. Polkovnik Priger je izporočil
vojnemu ministrstvu, da je zgradbo ceste črez Prolog dovršil, da pa
je dovoljeno svoto izdatno prekoračil, in to je s podpisanimi računi
temeljito opravičil. Ta uspeh je vojno ministrstvo tako presenetil, da
je takoj brez vsakega daljnjega besedičenja presežek odobrilo in pol¬
kovnika Prigerja posebno pohvalilo.

*

* *

Vojaki pa niso imeli opraviti s cesto samo tukaj, ampak tudi na
drugih straneh mesta.

Po napornem delu je prišel vsaj za nekatere vojake tudi vesel
dan, dan plačila.

Dne 21. vinotoka je stal 17. pešpolk v praznični opravi na li-
vanskem polju blizu stanovališča našega preljubljenega brigadirja.
Dolga vrsta izbranih vojakov je stala pred polkom.

Ukaznik je prinesel namreč z Dunaja veselo novico tistim fantom,
ki so se posebno odlikovali v boju pri Rogelju in Jajcu ter jim na¬
znanil, da dobijo svetinje. Naš brigadir, nadvojvoda Ivan Salvator, je
po primernem nagovoru pripel vsakemu odlikovancu zasluženo svetinjo
na prsi in mu častital. Mnogo častitek jim je došlo tudi od drugih stranij
in še celd zlato jutranje solnce ni zaostalo, temveč je prijazno obsevalo

271

nove bleščeče svetinje na prsih prehrabrih bojevnikov, kakor bi hotelo
reči, da so tudi nebesa vesela nad temi pogumnimi slovenskimi junaki.

Po končanem slovesnem pripenjanju je ves polk korakal ali de-
tiliral mimo odlikovancev in jim s tem izkazal veliko čast.

Opoldne so bili povabljeni na obed. Nadvojvoda jih je zopet
pozdravil in se z vsakim jako prijazno pogovarjal. Po primerni zahvali,
ki jo je izrekel najstarejši podčastnik v imenu vseh drugih odlikovanih
tovarišev, je godba zasvirala cesarsko pesem in s tem zaključila to
redko slavnost.

Ta dan nam je prinesel poleg vesele tudi drugo novico, ki ni
bila vsem po godu; zvedeli smo namreč, da ostane 17. pešpolk še
najmanj eno leto v Livnu. Obljuba vojvode, da se povrnemo kmalu v
domovino, se torej ni izpolnila. Presenetila nas je sicer ta nepričakovana
novica, a vajeni takih presenečenj, smo se toliko hitreje potolažili,
ker so napredovale družabne razmere v Livnu od dne do dne.

Trgovci in obrtniki iz Dalmacije so prišli kmalu po osvojitvi
mesta v Livno in odprli ondi gostilne, kavarne, prodajalnice i. t. d.
Tudi Turčini so se kmalu sprijaznili s svojimi prejšnjimi nepri-
ji in začeli kupčevati z njimi; odpirali so mesnice in prodajalnice
ter tržili in kaj radi spravljali v svoje žepe denar, ki jim ga je iz¬
plačal gjaver (kristjanski pes) za kupijeno blago.

Naši fantje so imeli zdaj časa dovolj opazovati, kako koljejo turški
mesarji živino. Turčin nastavi močno, ravno šilo živinčetu na vratno
vrtalko (ono mesto, kjer se sklepa zadnja kost glave z vratom) in
udari s tako silo na njo, da se šilo zadere v podaljšane možgane.
Žrtev se takoj zgrudi. Potem zgrabi Turčin nož in odreže živali vrat.
Kupčevalci kož takoj spoznajo, je li klal živino Turčin ali kristjan.

Znano je, da so Srbi v
Bosni, kjer gre za dobiček,
najboljši prometniki ali špeku-
lantje. Tako je zgradil neki
Srb kavarno v dolnjem mestu
ob strani trga nad potokom
Bistrico, ki teče tukaj po ozkem
rovu. Po letu je bilo v tej ka¬
varni zel6 hladno in prijetno;
zato je bila skoro vedno pre¬
napolnjena; a lahko se je se¬
delo tudi zunaj kavarne v senci
košatili dreves.

Ne daleč od te kavarne je
odprl neki podjeten Dalmatinec
gostilno in nad vrata zapisal:

„Cum bekomen ales“. Naši
fantje, ki so imeli takrat za pol¬
kovnega imetnika še feldcajg-
mojstra Kuna, so bili na ta napis
zelb ponosni in so se bahali: ,Kun
(polk) dobi vse, drugi pa nič!‘

ifSijji

Bušateljeva mošeja v Livnu 1. 1878.

272

Večkrat so prihajali potujoči narodni pevci in druge vesele družbe
v Livno in nam prirejali veselice po kavarnah in gostilnah tako iz¬
borno, da smo le malo pogrešali prejšnje svoje bivališče (Trst).

Pa tudi druge dni, ko teh veseljakov ni bilo v Livnu, se je po
kavarnah in gostilnah razvijalo zelo živahno življenje.

Kranjec je rad vesel in kamor pride, rad zapoje. Tedanji narednik
Predalič je osnoval vojaško pevsko društvo in pelo se je, da se je čudil
cehi Turčin; posebno pa je ugajalo petje slovenskih fantov očetom
frančiškanom. Le-ti so Predaliča pridobili zase in kmalu se je razlegala
slovenska pesem: „Pred Bogom pokleknimo .. .“ po cerkvi samostana
Gorice. Bosenski kristjani so bili vselej ginjeni, kadar so se razlegali
po tem božjem hramu močni glasovi kranjskih pevcev, katere so zatirani
kristjani visoko čislali in spoštovali. Kadar je bil večji praznik, so
hodili naši kranjski fantje v zvonik pritrkavat, a ker zvonovi niso
imeli kembljev, so se posluževali pri pritrkavanju črevljarskih kladiv.
Po službi božji pa so bili pritrkovalci in naši izborni pevci povabljeni
pri očetih frančiškanili na kozarec rujne dalmatinske kapljice. Ob takih
prilikah so se pele slovenske narodne pesmi, med temi tudi: „Jaz pa
pojdem na Gorenjsko . . Ta pesem je redovnikom zelo ugajala in
vselej so jo morali zapeti za odhodnico, zakaj očetom frančiškanom
je bila dobro znana krasota gorenjskega planinskega raja. Ta pesem
jih je navdajala z nado, da pride vendarle čas, ko bodo videli ta kraj,
ki ga je narava obdarila s toliko krasoto.

Kmalu po zasedbi Livna se je pojavila v tem mestu vročinska
bolezen ali legar. Povod tej strašni in nalezljivi bolezni so bila slaba
stanovanja, nezdrava voda iz turških vodnjakov, v katere je dotekala
nesnaga, in zlasti nasledki prejšnjega nenavadnega trpljenja.

Vsak dan je umrl eden ali pa še več kranjskih fantov za to
hudo boleznijo, ki je zahtevala več žrtev nego sovražne svinčenke.
Marsikateri slovenski vojak, ki je hrabro prestal vse nevarnosti v
vojski in se nadejal, da se kmalu povrne v domovino, je zaspal za
večno in čaka vstajenja na livanskem katoliškem pokopališču. '

Zdravniki so si zeld prizadevali, da omejijo in ustavijo legar.
Preiskali so vse vodnjake in če so našli izprijeno vodo, so jih zaprli
in nihče ni smel zajemati vode iz njih pod ostro kaznijo; snažnost po
ulicah, v stanovanjih in po straniščih se je strogo nadzorovala; hrana
se je izboljšala, in da se vojaki zopet okrepe, so prejemali vsak dan
tudi vino; stanovanja, v katerih so bili ljudje doslej natlačeni kakor
slaniki v zaboju, so se razširila. Marsikateri Turčin je moral izprazniti
svoj harem in marsikateri kristjan odstopiti od svojega pohlevnega
bivališča eno ali dve sobi, da so se naši kranjski fantje mogli nasta¬
niti, kakor se spodobi ljudem; in ko se je zajemala še voda za kuho in
pijačo večinoma pri izviru Bistrice in so se stanovanja pridno razkuže-
vala in zračila, je legar začel pojemati in kmalu nat/) je popolnoma
ponehal. A navzlic temu so ostali vojaki slej kot prej v razširjenih
staniščih.

*

* *

273

Na zahodni strani mesta, tik Sarampolvrat, ne daleč od izvira
Bistrice, je imel premožen Turčin svoje pohištvo, katero je moral, ko
so se stanišča razširjevala, odstopiti drugi stotniji 17. pešpolka, pri
kateri sem služboval.

Poslopje je bilo enonadstropno z dokaj prostornim dvoriščem,
krog' in krog obdanim z visokim zidom. Zapadni del tega prostornega
dvorišča je bil nekoliko vzvišen in zasajen s češpljami ali slivami, ki
so bujno rastle in s svojim širokim listjem delale senco. S slivami
zasajen vrt imenuje Bošnjak „slivnik“.

V prvem nadstropju so se nahajale tri velike sobe, kuhinja in
mostovž, ki sta ga razsvetljevali dve okni. Kazen širokih, 20 cm  visokih
klopij, ki so stale ob stenah, so bile izbe prazne. V steni harema je
bilo napravljeno kopališče, čigar vrata so se odpirala na dve strani,
kakor pri nas omare. Iz harema (sobe za ženske) so vodile stopnice
na vrt; tu sem je zahajalo o lepem vremenu turško ženstvo razkri¬
tega obraza. Iz tega se razvidi, da bogatejši Turčin skrbi tudi za to,
da njegovo ženstvo ni vedno zaprto v zaduhlih sobah, ampak da pride
večkrat na sveži zrak in se razvedri v zeleni bujni naravi. V pritličju
sta bili dve sobi in klet.

Marsikateri radovednež je zrl skoz puškarico ali lino na gradu
v turški Slivnik in se potem bahal, da je videl lepo lice mlade Turkinje.

Umevno je, da so nam prepustile Turkinje le težkega srca to
„idilo“ v bližini šumečega bistriškega slapa.

Predno smo zasedli to turško trdnjavo, smo jo zunaj in znotraj
skrbno osnažili. Dvorišče smo poravnali in posuli s svežim, belim
peskom; stene pobelili, tla in klopi pomili, kopališče, iz katerega je
pritekala umazana voda skoz steno na ulico, tam ostajala in se parila,
smo korenito očistili, izkopali precej globok rov, podaljšali cev in ne¬
snaga se je potem vsesavala v tla globoko pod zemljo. Vodnjak na
dvorišču z nezdravo vodo se je zaprl in voda za kuho in pijačo, kakor
že omenjeno, se je zajemala pri izvirku Bistrice. Tako so se osnažile
tudi vse druge hiše, v katerih je stanovala 2. stotnija, odnosno drugi
oddelki 17. pešpolka.

V dveh sobah prvega nadstropja so se nastanili častniki, v eni
pisarji; kuhinjo je zasedel častniški kuhar prvega polbataljona, pri¬
tlične sobe pa sluge in nekaj moštva 2. stotnije. Hišna oprava je bila
jako skromna. Vojaški mizarji so stesali nekaj miz in stolov ter jili
postavili v posamezne sobe in na mostovž, na vrtu pa se je naredila
nepremična miza in ravno take klopi.

Spali so častniki na slamnicah, položenili na široke klopi ob
hišni steni, obedovali pa so le tedaj na mostovžu, kadar zaradi slabega
vremena na vrtu ni bilo mogoče. Ob hudi vročini, ko tudi črna noč
ni mogla ohladiti soparnega zraka v sobah, so počivali častniki te
stotnije v Slivniku, kjer so padale slive v pravem pomenu besede same
od sebe onim v usta, ki jih niso zapirali med spanjem.

Začasni poveljnik 2. stotnije namesto stotnika Stojana, ki je bil
takrat v šoli za štabne častnike na Dunaju, in pa gazda ali gospodar
te hiše je bil tedanji nadporočnik Zmagoslav Handšu.

Slovenski fantje.

18

274

Vsled zdravnikovega nasveta so se častniki prvega polbataljona.
ki so navadno skupaj obedovali, zel<3 ogibali vode, ker je tičala v njej
kal nalezljive bolezni. Pa kaj naj pijd, da si ugase žejo v veliki vročini?
Naročili so si več sodov rajnega vinca z otoka Visa (Lissa) in ga
postavili v klet. Ta kapljica je bila tako dobra, tako izvrstna, da je
zaslovela kmalu po celem Livnu. Tovariši so prihajali semkaj kakor
v kako krčmo in ni dolgo trajalo, imela je naša idila že novo ime;
imenovali so jo Handšujevo krčmo (Han Handšu).

V tem „hanu“, posebno pa v Slivniku pod senčnatimi češpljami
nam je potekla res marsikatera prijetna ura in kadar nas je po letu
sem in tja le preveč nadlegovala huda vročina, smo se hodili kopat
v Bistrico, ki izvira za streljaj od „hana“, ter se kmalu zadostno
ohladili.

Pa če solnce
še tako ljubko sije,
enkrat mora vendar
zatoniti; tudi mi
nismo doživeli v tem
kotičku bosenske
zemlje samo prijet¬
nih ur, temveč do¬
letel nas je nekega
poletnega dne hud
strah. Sedeli smo
pri kosilu na vrtu,
kar zaslišimo krik:
„Na gradu gori! •“
Vedoč, da se hrani
na gradu smodnik
in strelivo, smo bili
sprva nekoliko osup¬
nili, a nihče ni iz¬
gubil glave. „Hand-
šujev gaj -1  („Hand-
schuh-Hain“, tako
so tudi nazivali ta vrt) je ostal osamljen, a njegovi prebivalci so hiteli
na grad.

Med potjo sem naletel na zakrite turške ženske, ki so zbežale
iz haremov in kričaje iskale zavetišča na prostem. Mimogrede sem
jim zaklical, da naj se nikar ne boje, ker ni nobene nevarnosti za
njih življenje. Te besede in pa pogumno obnašanje častnikov, ki so
hiteli neustrašeno na grad, je pomirilo Turkinje in tudi drago ljudstvo
na ulici.

Shrambe na gradu, h katerim so vodile stopnice, so bile pokrite
z deskami in streha ene kolibe je gorela.

Na dano znamenje so prihiteli vojaki s kotliči in se postavili od
grada do izvira Bistrice v dve vrsti tako daleč drug od drugega, kakor
daleč so mogli segati; ena vrsta je podajala z vodo napolnjene kotliče
na grad, druga pa prazne kotliče nazaj.

275

Naš major je bil prvi v goreči shrambi in jaz poleg njega. To
mu pa ni bilo všeč ; pokaral me je, da izpostavljam življenje po nepo¬
trebnem veliki nevarnosti. Lahko bi mu bil odgovoril z enako mero,
a vzdržal sem se, zakaj pričkati se s predstojnikom v službi, se vojaku
podložniku ne spodobi.

Črez dobre pol ure se je ogenj pogasil in odstranila vsaka nevarnost.

Straži se je potem strogo zaukazalo, da naj pazi na shrambo, v
kateri se je hranil smodnik in strelivo.

Kako je ogenj nastal, se ni moglo dognati. Straža ni dovolila
nikomur vstopa na grad razen onim, ki so imeli tu opraviti; tujega
človeka torej ni bilo na gradu. Domnevalo se je, da so solnčni žarki,
ki so istega dne grozno hudo pripekali, užgali staro, leseno streho,
kar bi bilo tudi verjetno.

Kmalu potem je dobila 2. stotnija za poveljnika nadporočnika
Polajnarja in se preselila iz Livna v Zupanjac. Poveljnik vojaške
posadke v tem mestu je bil ob enem tudi okrajni glavar in sodnik.
Ta dva urada in davkarija so mu dali toliko opraviti, da je moral
poveriti izobrazbo vojakov povsem meni; pa saj nam je za vežbanje
preostajalo le malo časa. Vojaki so morali hoditi na vojaške službene
izlete ali ekspedicije, spremljati pošto, potnike, provijantne izprevode itd.;
posebno pa jim je bilo sodelovati pri zgradbi cest, potov in pri drugih
kulturnih napravah in uredbah; kranjski fantje so torej položili tudi
tu temelj današnjemu blagostanju tega mesta in okraja.

Sveti večer v hajduškem brlogu.

Izven navadnega vojaškega življenja so imeli vojaki v Livnu še
mnogo drugih opravkov, med temi tudi vojsko v miru.

Po udušeni vstaji so se vstaši sicer razkropili, a šli niso vsi
domov, ampak nekaj se jih je poskrilo po gozdih in brlogih, odkoder
so potem kot hajduki napadali male vojaške oddelke in mirne potnike,
pa tudi sela in vasi, v katerih ni bilo nič vojakov ali orožnikov.

Vojaki so morali biti vsak čas pripravljeni, da se vzdignejo proti
kaki hajduški četi.

Tako gonjo proti hajdukom hočem tukaj malo bolj natanko opisati.

Bilo je 24. grudna 1878. Naš pešpolk je prezimoval v Livnu.
Debel sneg je pokrival gomile naših junakov, ki so padli na bojišču
časti in slave, ali pa pomrli za legarjem daleč od svojega doma, Kamor
si pogledal, povsod se ti je razprostirala dolgočasnost in puščoba.

Tudi po našem mestu je bilo vse prazno in tiho, le sem ter tja
si videl korakati po ulici vojaka ali pa hlačati bosenskega široko-
hlačnika. Povsod si pogrešal ono živahno življenje, katero se razvija
na dan pred svetim večerom po drugih avstrijskih mestih.

Letos bomo torej prvikrat brez jelke? — Nikakor ne! Častniški
sluge imajo že povelje, da okrase drevesce in ga postavijo v gostilnici
pri ,,Nadvojvodi Ivanu“, kamor so navadno zahajali častniki na hrano.

Da se napravi šaljivo žrebanje, je moral prinesti vsak udeleženec
kakšen dar s seboj.

18 :

276

Zavijal sem ravno v deveti papir neko stvarco, ki je bila po¬
dobna tistemu konjičku, ki vzadi piska, kar potrka nekdo trdo na
vrata. „Naprej!“ zakličem.

Ordonanca mi poda listek ter odstopi. Hlastno ga prečitam. Gra¬
dovi, katere sem zidal v oblake, so se mi zdajci podrli in upanje
nekaterih veselih ur mi je splavalo po vodi. Odriniti mi je bilo, in
sicer takoj odriniti proti hajdukom in to pred svetim večerom, ko vse
počiva in se veseli.

Iz malega zvonika samostanske cerkve v Gorici se je milo raz¬
legal glas zvonov črez hrib in plan. Zemljo je pokrivala bela zimska
odeja, ko je majhen vojaški oddelek pod mojim poveljstvom stopal
počasi proti vzhodu.

Smrtna tihota je bila med moštvom, kar se oglasi Pipec ter reče:
„No, Lazar, zakaj se kremžiš, kakor bi strgal hren ali rezal čebulo?
Korajže, korajže je treba vojaku, potem pa beži pred njim tudi sam
hudir.“

„Ljubi Pipec, poguma mi ne manjka, a to zvonjenje mi pretresa
srce; zdi se mi, da me spremljajo zvonovi na zadnji poti.“

„Lazar, ti si hipodrom 5 * — hotel je reči „hipohonder“ — „ne
govori tako žalostnih rečij, sicer zleze tovarišem srce v škornje, in
kdo naj lovi potem roparje?“

„Nikomur nočem pobijati srca, a prav mi ni, da smo morali od¬
riniti tako hitro; ostalo mi je jedva toliko časa, da sem mogel zakleniti
skrinjico, v kateri hranim denar, ki sem si ga prihranil pri vojakih,
— izroči ga moji ženi; kupi si naj zanj lepo kravo in naj jo ima za
spomin na revčka Lazarja, ki se morebiti še danes preseli v krtovo
deželo; „ekstrabluzna“, ki je tudi v skrinjici zaklenjena, bodi pa tvoja!"

Pipec mu prestriže besedo: „Za božjo voljo, Lazar, kaj pa
čenčaš! Ali delaš testament? Vedi, da s tem strašiš tovariše, kakor
napaženi Marko vrabce v prosu. Taki ste vsi stiskači. Denar je vaš
bog, in kadar je treba, da se ločite od njega, takrat javkate kakor
mačka, ko ji stopiš na rep. Cesar ne plačuje vojakov zato, da bi si
s plačo množili svoj imetek. Mene ne skrbi, kaj bo z mojim prihrankom,
ko umrem; kajti pošteno zapravim vse, kar dobim, in zraven tega
sem vedno vesel, danes pa najbolj, ker imam zopet priliko, da se izkažem
v boju proti roparjem. — Gotovo se še spominjaš tistega jutra pred
zadnjim bojem, ko ti je spečemu pod drevesom padel list v odprta
usta in te vzbudil; ali si že morda pozabil, da si nato tako prebledel,
kakor bi bil ležal že štiri dni v grobu ? Že takrat si mi hotel zapustiti
svojo „ekstrabluzno“. Pa nič žalega se ti ni pripetilo v tistem boju
in prepričan sem, da tudi to pot prineseš zdravo kožo domov, kajti
kopriva ne pozebe in strahopetci imajo srečo.**

„Kaj? Jaz strahopetec?“

„Ničesar ne prekličem, kar sem rekel; pristavim pa še, da ima
vsak zajec več poguma nego ti.“

„Še danes boš drugače govoril o meni.**

„Vesel bom, ako se uresničijo tvoje besede.**

Lazar je bil hudo užaljen in ni črhnil besedice več. —

277

Kažipot, ki nam je izporočil o roparjih in nas potem vodil, mi
od daleč pokaže tisti obrastli hrib, na katerem so se baje skrivali
lopovi, s pristavkom, da je treba že sedaj kreniti na desno, sicer bi
prezgodaj zapazili pretečo jim nevarnost.

Ko smo prigazili do vznožja omenjenega hriba, se je dan po¬
slavljal in mračilo se je že. Vodnik me opozori na sivi dim, ki se je
valil počasi izmed vrhov šibkih jelk in smrek.

„Tam-le,“ pravi, „imajo roparji svoj brlog; le tiho in previdno
— zasačimo jih ravno pri večerji. 11

V Ramski dolini.

Omenjeni hribček je bil na treh straneh obrastel, na četrti pa
gol. Vojake, ki so zdaj korakali skupaj, je bilo treba malo razprostreti.

Lazar, ki se je obnašal na poti tako malodušno, in pa Pipec, ki
je prevzel puško moža, ki je opešal, sta hotela biti prva. Poslal sem
ju z nekoliko pešci na levo; na desno je odšla večja patrola, jedro
z vodnikom pa je ostalo v sredi. Tako razdeljeni smo korakali tiho,
kakor bi lovili miši.

Hajduki so bili neprevidni; postavili niso nikake varstvene straže.
Menda so se vsi gostili pri večerji, ne pričakujoč nobene nevarnosti
na sveti večer.

Sreča nam je bila mila, hosta in mrak sta nas podpirala. Toda
človek naj ne hvali dneva pred večerom!

278

Zmrzla snežna skorja, ki nam je brstela pod nogami, nas je
izdala; hajduki so nas zapazili, ko smo bili oddaljeni še dve sto ko¬
rakov od njih.

Nepričakovani napad jih je pa prestrašil in zmešal tako, da so
vse popustili ter se spustili v divji beg proti oni strani, kateri je
zapovedoval Pipec.

Ko Lazar zagleda bežeče tolovaje, plane za njimi, kričeč: ,,Stojte
in vdajte se!“

Hajduki se niso zmenili za te klice, temveč so bežali, kar so
mogli, Lazar pa za njimi. Kmalu se mu je posrečilo, da je dohitel
enega izmed roparjev. Ker se mu pa ni hotel vdati ter je udrihal po
njem z nekim železnim orodjem, mu Lazar z bodalom posveti tako,
da se je takoj zgrudil hajduk.

Ne daleč od njega pa se je ruval Pipec z drugim roparjem, ki je
srčno sukal nož ter se branil uspešno. Tedaj pa je Lazar prihitel Pipcu
na pomoč in zabodel nasprotnika v srce, da je bilo precej po njem.

Tudi drugi vojaki so napeli vse svoje moči, da bi ujeli kakega
tolovaja; ker se jim pa to ni posrečilo in se hajduki za njih klice
niso nič zmenili, so začeli streljati na nje, a zaradi boste in mraka
brez uspeha.

Med tem se je nebo stemnilo in oster veter je drevi! padajoči
sneg, da se je vse kadilo.

V tem metežu in nastopajočem mraku pa so izginili hajduki.

Ker jih zaradi teme ni kazalo dalje zasledovati, smo vzdignili
mrtveca in ranjenca ter se povrnili z njima v špiljo.

Ondi je sanitetni vojak preiskal ranjenega hajduka ter izjavil,
da je rana sicer nevarna, da pa se je nadejati, da mož okreva, ako
ga prej ne obesijo.

Izpraševal sem potem ranjenca, zapisal njegove izreke v zapisnik
in ga dal nato položiti v brlogu na tla, ki so bila postlana z mahom.

Zdravnikov namestnik je preiskal tudi mrtveca ter izrekel, da
je tolovaj umrl zaboden v srce. Da se ga čim prej iznebimo, sem takoj
zaukazal izkopati jamo. Pipec, ki je tudi včasi v domači cerkvi pri¬
žigal sveče in najbolj poznal cerkvene obrede, je prevzel svečeniško
opravilo, in črez pol ure je krila roparja že črna zemlja.

Preiskal sem potem brlog. Bil je ob vznožju strme skale ter imel
prostora za kakih 50 ljudij; pred vhodom je bilo nekaj podstrešja.
Notri je bilo pripravljeno ognjišče in na njem pečeno jagnje, s katerim
so se pravkar mastili hajduki, ku smo jih iznenadili. Na desni strani
vhoda smo zapazili najprej kup drv, na tleh pa dve odrti ovci, a tri
žive so bile privezane na kolec v drugem kotu špilje. Na koncu
brloga smo našli meh s črnino, ki so jo bili tolovaji skoro gotovo
ugrabili kakemu Dalmatincu. Po stenah so viseli handžari in puške,
katerih hajduki v naglici niso utegnili vzeti s seboj.

Vojaki, ki so gazili že več ur po debelem snegu, so bili zelo
trudni. Do najbližje vasi je bilo še daleč. Po noči, po neznanem torišču
nam roparjev nikakor ni kazalo zasledovati, a v brlogu vsega zadosti,
kar more pokrepčati utrujenega vojaka; nismo se torej dolgo pomišljali,
ampak sklenili, da obhajamo sveti večer v hajduški špilji.

279

Po storjenem delu se sladko počiva, pravi pregovor; a mi se še
nismo smeli ravnati po tem izreku, zakaj zlikovci bi utegnili dobiti
pomoč in se vrniti po pečeno ovco; pripravljeni smo torej morali biti
vsak trenutek na napad. Zavarovali smo brlog na vseh straneh ter
čuvali celo noč. Pečena ovca nam je pa dobro dišala. In kdo bi vojakom,
ki so bili tako vrlo izvršili svojo dolžnost, ne bil privoščil, da si spe¬
čejo tudi drugi dve, ki sta že bili odrti?

Mastno pečenko pa je bilo treba tudi pošteno zaliti. Pipec, ki
je razumel natakarski posel, je privalil iz temnega ozadja meh z vinom
in napolnil tovarišem skledice, pri čemer pa seveda ni pozabil sebe.

Ko so bile vse skledice napolnjene, je vzdignil Pipec svojo skle¬
dico in Lazarja takd-le nagovoril:

„Dragi tovariš! Kakor ni vsak dan nedelja, tako se tudi že
dolgo ni pripetilo, da bi se bil kdo opral tako čisto, kakor si se ti. Danes
si pokazal, da si najprej hraber vojak, potem še le mož in oče. Odpusti
mi, da sem te sodil napačno in te še
celč razžalil. Veruj mi, da te zdaj
imamo vsi za pogumnega vojaka.

Bog živi Lazarja, našega hra¬
brega tovariša!“

Lazar se je ginjen zahvalil za te
laskave besede in podal Pipcu roko
v spravo.

Pipec ni bil nikoli zaspan, to
je že mnogokrat dokazal; posebno pa
je to noč povedal marsikatero šaljivo
in tako preganjal zaspanec svojim
tovarišem.

„Lazar, kaj ne, da se ti v brlogu
na tolovajevi sedmini bolje godi, nego ' lan l ec  na ražnju,

tvoji ženi doma, ki nocoj skoro gotovo

krhlje kuha in hruševko pije — pa tudi bolje, nego tvojemu očetu,
ki sedi v svojem kotu in puši tobak ?“

Besedica „tobak“ je zbodla Lazarja in začel je takb-le govoriti:
,.Zadovoljen sem z današnjim dnevom, še bolj pa sem bil zadovoljen,
ko sem se odvadil tobaka. Koliko sem si že prizadeval, da bi to sto¬
rili tudi moj oče, a doslej je bilo vse zastonj. Oče imajo izgovorjen
kot, obleko, živež in tobaka, kolikor ga pokadč.“

„Lazar, dam ti dober svet. Tvoja hiša je zeld slaba, močan veter
ali rahel potres jo gotovo zrušita; poderi jo raje sam in sezidaj okrogle
sobe brez kotov, potem stopi pred očeta in reci: .Oče, vi ste si iz¬
govorili kot, kota pa zdaj moja hiša nima, torej tudi vi izgubite
vsako pravico, da bi stanovali pri meni/ — Ako te tožijo, izgube pravdo.
Tako, ljubi moj, se lahko iznebiš očeta/ 1

„Kaj pa bo potem s tobakom?“ — „Oče pojdejo gostovat drugam,
in ker so že zeld slabi, bodo raje tičali domd in tako se raje odva¬
dijo tobaka, nego da bi vsak dan hodili k tebi ponj.“

Take in enake nasvete in zgodbice je pripovedoval Pipec.

280

S tem in pa s pomočjo dalmatinske črnine je dosegel, da so to¬
variši celo noč bistro gledali.

Sveti dan je bil že davno napočil, roparjev pa še ni bilo po
pečeno ovco.

Ostali smo do osme ure v špilji ter si o belem dnevi ogledali
njih skrivališče.

Pobrali smo potem vse, kar je imelo kaj vrednosti, položili ranje¬
nega hajduka na nosila, katera je bil v naglici stesal sanitetni vojak,
zapalili brlog in nato zasledovali roparje proti selu Mrčenovce.

Pipec je to pot načeloval zadnjemu oddelku in vodil na tankem
konopcu tiste tri ovce, ki smo jih našli privezane v brlogu.

Ko smo korakali kakor v mrtvaškem izprevodu proti omenjenemu
selu, nas je srečal bosenski kmet in ne meneč se za izprevod, je kričal:
„Moje ovce, moje ovce! Hvala vam, da ste mi rešili vsaj tri; lopovi
so mi jih pred včeranjim odgnali šest — dajte mi nazaj vsaj tri ! 11

»Potrpite malo, očka,“ mu rečem, »pokličite mi kneza (župana),
in ako on potrdi, daje istina, kar govorite, potem še le vzemite te ovce!“

Na knezovo in drugih potrdilo je smel odgnati kmet ovce; jaz
sem pa dalje izpraševal kneza, kam so jo bili sinoči udarili hajduki.

Toda niti knez, niti kdo drug v selu ni hotel ničesar vedeti o
njih, dasi nas je bil privedel sled do sela in se je tam izgubil; pre¬
iskali smo vso vas, a zasledili nismo nikogar.

Naš izprevod, ki je bil obložen s handžari in puškami, se je sedaj
počasi pomikal proti domu.

Ko smo na sveti dan ob štirih popoldne dospeli do samostanske
cerkve v Gorici, je zvonilo ravno večernice svetemu Štefanu na čast.

Ranjenec na nosilih je ječal bolj in bolj in nosači so postavili
nosilnico na tla; tedaj pa je hajduk hipoma utihnil in za večno
zaspal.

Mrtveca so sedaj namesto v bolniščnico nesli takoj v mrtvaščnico.

Ko smo se bližali domu, je Pipec od vzadi pripihal in vzkliknil:

»Dragi Lazar, tvoje slutnje so se torej uresničile; imeli smo res
pogreb, pa ne samo enega, temveč kar dva. Toda hvala Bogu, ti si to
pot zopet srečno odmaknil pete. Pa v tretje gre rado — pazi se!“

Takoj po svojem povratku sem izporočil polkovniku o vseh do¬
godkih, ki so se pripetili v malem in kratkem boju, ter mu tudi pisal
o Pipčevem in Lazarjevem junaštvu.

Polkovnik ni bil skop s pohvalo; drugi dan si je dal predstaviti
oba junaka, ju vrlo pohvalil ter povrh še podaril vsakemu cekin.

*

* *

Kmalu potem je vrhovno poveljništvo zaukazalo, da se stotnije
zmanjšajo.

Meseca prosinca 1. 1879. je odrinil zopet večji oddelek reservnikov
prek morja domov, med njimi tudi Pipec in Lazar . . .

Zvečer pred odhodom iz Livna so se zbrali Pipčevi prijatelji v
gostilni s čudnim napisom: »Cum bekomen ales“, da se poslove pri
kozarcu rujne dalmatinske kapljice od njega in se mu še enkrat za¬
hvalijo za razvedrila v oblačnih, žalostnih urah; opoldne istega dne

281

pa je bil Pipec zaradi svojega neumornega delovanja kot pomožni kuhar
v častniški kuhinji odlikovan z zlato uro, na kateri je visela ravno
taka verižica.

Na svetega Matije dan istega leta je kupil Lazar na semnju v
Moravčah za denarce, katere si je prihranil pri vojakih, lepo kravo;
Pipec mu je pa mešetaril.

Še isto pomlad si je dal Lazar sezidati tudi novo hišo, a ne po
Pipčevem, temveč po navadnem načrtu. Njegov oče je dobil v novi
hiši zopet svoj kot, kjer je pušil z veliko slastjo tobak, katerega mu
je prinesel sin iz blažne Bosne.

Cekin pa, ki mu ga je bil podaril polkovnik, hrani Lazar še dandanes
in ga kaj rad pokaže vsakemu v potrdilo, da je res ustrelil hajduka.

Drugače pa Pipec; ta ti ne ve povedati, je li bil cekin bel ali
rumen. Zvest svojemu načelu: „Kar se pri vojakih zasluži, naj pri
vojakih ostane," je cekin takoj zdrobil in potem nekoliko dnij živel
veselo in zadovoljno.

Pipec in Lazar pa še dandanes, posebno pri čaši rujnega vinca,
kaj rada pripovedujeta, kako sta obhajala sveti večer 1. 1878. v haj-
duškem brlogu.

Sprejem in blagoslavljanje nove zastave.

Dne 1. majnika 1. 1879. se je v cerkvi očetov frančiškanov v
Gorici slavila srebrna poroka presvetlega cesarja in cesarice ter se
je tem povodom tudi blagoslovila nova zastava 17. pešpolka; stara se
nam je namreč v bosenski vojski tako strgala, da ni bila več za rabo;
poslali so jo v Ljubljano, v cerkev sv. Petra, kjer zdaj uživa zasluženi
pokoj na strani svojih prednic.

Polkovnik Priger je naročil novo in ta je dospela meseca malega
travna 1. 1879. v Spljet. Da se pa ta novi prapor, pod katerim se bodo
zbirali prihodnji slovenski rodovi, primerno sprejme, je ukazal Priger,
da ji gre naproti oddelek vojakov s častnikom na čelu, a to krdelce
mora biti iz samih odlikovancev. S tem je povzdignil njeno veljavo in
izrazil svojo željo, kakšni vojaki naj bi se vedno zbirali pod to zastavo.

Ta častni nalog je zadel mene. Odkorakal sem dne 18. malega
travna iz Livna, dospel drugi dan v Spljet, počival tretji in se dne
21. zopet povrnil v Livno.

Znano je, da je naš presvetli cesar obhajal koncem malega travna
1. 1879. svojo srebrno poroko. Da se udeležč te redke slavnosti, so
prihajali civilni in vojaški dostojanstveniki od vseh krajev na Dunaj.

Tudi naš korni poveljnik, feldcajgmojster vojvoda Virtemberg, se
je mudil na potu iz Sarajeva na Dunaj ravno v Spljetu, ko je dospel
moj oddelek tja.

Po naključju pride vojvoda v trenutku, ko je v vrsto postavljeni
oddelek ravno sprejel novo zastavo.

Pomladansko solnce je obsevalo zastavo in blesteče svetinje na
prsih naših prehrabrih slovenskih fantov. Prizor je bil krasen in
vojvoda vidno ganjen. Predstavljal sem si, da imam pred seboj že blago¬
slovljeno zastavo ter izkazal svojemu višjemu poveljniku čast, ki mu gre.

282

Vojvoda je malo osupnil, a bil je vendar vesel, da je bil prvi,
pred katerim se je povesila nova zastava.

Korni poveljnik mi je naročil, naj izporočim polkovniku Prigerju
in celemu nedosežnemu polku njegove srčne pozdrave in zahvalo za
veselje, ki mu ga je napravil oddelek odlikovancev in nova zastava.

Ko sem se dne 21. mal. travna bližal Livnu, je ropotal boben in
oznanjal kranjskim fantom, da so dobili novo zastavo.

Polkovnik Priger me je pričakoval na vrtu pred svojim bivališčem.
Naznanil sem mu, da se je vse srečno izšlo, in izporočil, kar mi je
ukazal korni poveljnik.

Priger je bil ta dan izredno vesel. Morebiti so ga razveselili
pozdravi, ali pa je vzbudila te vesele čute nova zastava; vsekakor pa
je vplivalo nanj vsaj nekoliko tudi zlato pomladansko solnce ter črešnje
in druga drevesa, ki so krasno cvetela na njegovem vrtu.

Svečanosti blagoslavljanja nove zastave so se udeležili vsi do¬
stojanstveniki iz Livna in vsak izmed njih je prejel kladivo v roke
in zabil žrebelj v banderišče. Nekateri žreblji nosijo na glavi vdolbena
imena tistih, ki so jili zabili.

Polk je imel ta dan poseben praznik. Moštvo se je pogostilo,
častniki pa so imeli skupen obed, na katerega so bili povabljeni civilni
in vojaški dostojanstveniki.

Dal Bog, da bi zastava, ki sem jo prvi spremljal po takrat še več
ali manj nevarnih potih, vodila moje rojake vedno le do slavnih zmag!

Kako je dandanes v Livnu?

Od leta 1878. do danes se je mnogo izpremenilo v Livnu.

Na zahodni strani mesta je zgrajena cesta črez goro Prolog in
sezidana vojaščnica za dve stotniji, vojaška bolniščnica in shramba za
živila. Okoli teh poslopij se razprostira lep vrt, zasajen s sadnim in

Postaja kmetijske družbe v Livnu.

283

gozdnim drevjem. K samostanski cerkvi v Gorici je prizidan zvonik,
v katerem visijo trije zvonovi. Cerkev se je prenovila zunaj jako lepo.
notranja oprava pa še ni dovršena. Za to popravo cerkve je bilo pro-
računjenili 40.000 kron. Razen te samostanske cerkve se je dozidala
1. 1901. tudi župna cerkev v mestu, prav lepo poslopje zunaj in znotraj,
z enim zvonikom in s tremi zvonovi. Oče Andjo Curie, ki je 1. 1878.
preskrboval našo vojsko z zanesljivimi novicami o vstaših in bil od¬
likovan s Franc-Jožefovim redom in z redom železne krone, je zdaj
mestni župnik ter jako priljubljena oseba. Dalje so nove zgradbe:
vladno poslopje ali konak. civilna bolniščnica, klavnica, kupčijska šola.
ljudska srbska, osnovna ljudska in dekliška šola, ki jo vodijo šolske

Ovčji hlevi na Krug-planini pri Livnu.

sestre, šola za oskorjavo (inkrustacijska šola), kmetijska šola s 30 usta¬
novami, več turških ljudskih šol, en hotel, vodovod, mnogo hiš v dolnjem
mestu in hlevi v kmetijski postaji.

Kmetijska postaja je ob enem združena s kmetijsko šolo, v kateri
se poučujejo učenci teoretično in praktično o živinoreji, sirarstvu, po¬
ljedelstvu in vrtnarstvu.

Postaja poseduje 250 komadov goveje živine, 2000 ovac, 60 pra¬
šičev angleške pasme, 12 oslic, 180 komadov kuretnine.

Na planini Krug, ki je bogata z dobrimi pašniki, se pase drobnica
celo leto. V to svrlio so se zgradili hlevi na tej planini. Tu se izdeluje
mastni sir (Fettkiise), na postaji pa liptavski, Cincarov in Rošefortov sir.

284

Od močvirnega livanskega polja se je
že osušilo kakih 6000 hektarov. Voda je
tako zaježena, da se morejo posamezni kosi
polja namakati ali pa popolnoma preplaviti.
Svet je podoben ljubljanskemu barju ter je
že četrto leto obsejan s pšenico in ržjo.
Tudi se zasajajo sadna drevesa iz drevesnice
za cesto, ki vodi črez to močvirje.

Najrodovitnejši del livanskega polja
je lastnina Firdus-bega, ki pa se malo meni
zanj; zaradi tega pa kosi samo slabo kislo
mrvo.

Osušenje tega njegovega dela bi stalo
140.000 kron. Vlada mu je že ponudila
inženirja, ki bi vodil delo zastonj, potem
70.000 kron in vrh tega brezobrestno glavnico za 70.000 kron; a beg,
dasiravno zelo premožen, zahteva, da mu vlada podari vseh 140.000 kron,
tedaj bi še le osuševal močvirje.

Osušenje livanskega polja je stalo vlado do danes že 1,400.000
kron. Ko se bo popolnoma osušilo vse močvirje, tedaj bo to prava
žitnica za Dalmacijo.

Mošeje se načeloma ne opuščajo. Turčini so leni in zaradi tega
dan za dnevom revnejši, vendar pa nihče ne zapusti svojega rojstnega
kraja. Prva leta po zasedbi so se nekateri preselili, a posestev niso
prodali, ampak dali so jih v najem.

V Livnu ima sedež okrajna oblast, okrajna sodnija, davkarija,
urad zemljiške knjige in gozdarska gosposka.

Mesto šteje 2000 rimsko-katoliških kristjanov, 2000 Turkov, 1000
pravoslavnih Srbov; število kristjanov narašča, ono mohamedancev
pa pada.

Kristjani napredujejo ne le na gospodarskem, ampak tudi na
družabnem polju. Njih društvo „Dinara“ ima godbo, ki šteje 20 mož,
ravno toliko jih šteje tudi pevsko društvo. Izvršujoči člani so sami
domači mladeniči in opravljajo jako resno svojo dolžnost. Vsak dan
imajo preskušnjo po eno ali dve uri, ne da bi zraven pili kaj drugega
nego čašo črne kave.

Družabno življenje je v Livnu jako prijetno; zaradi tega slovi
to mesto po celi Bosni. Za posadko se nahaja v Livnu ena stotnija
pešcev, ki spada k bataljonu v Travniku. Ni treba še posebej omeniti,
da bivajo častniki in moštvo kaj radi v tem bosenskem raju.

Od Livna do Glamoča, kamor je vodila prej le ozka stezica, se
je zgradila vozna cesta, po kateri vozi pošta vsak teden trikrat, od
Livna prek Sinja v Spljet pa vsak dan. Iz Livna v Zupanjac vodita
dve cesti, ena črez Borovo glavo in Švico (po tej vozi pošta), druga
pa prek Buškega blata okoli Tušnice planine; le-td je bila dovršena
leta 1903.

Postaja kmetijske družbe v Modriču.

V Glamoču.

Druga gorska brigada odrine v Glamoč.

Druga gorska brigada pod vodstvom nadvojvode Ivana Salvatorja,
ki je bila odločena, da ostane v Livnu, je dne 1. vinotoka 1. 1878.
odrinila v Glamoč, da v tem mestu in njegovem okolišču uravna raz¬
mere in s tem izpopolni uspehe VII. pehotne divizije.

Glamoč  leži na severozapadni strani Livna na obronku ali bregu
Staretine planine in je kakih 35 kilometrov oddaljen od tega mesta.

Leta 1878. je štelo mesto približno 800 večinoma turških prebi¬
valcev; v prejšnjih časih je bilo močno utrjeno, a za časa zasedbe je
bilo zidovje te utrdbe že zelo razrušeno.

Mesto se deli v gornje in spodnje. V gornjem se nahaja trdnjava
ali grad, ki pa ne zasluži več tega imena. Hiše so večinoma pritlične
in le sem in tja zgrajene iz apna, sicer pa iz blata, Kakih 800 — 1000
korakov pred mestom stojita na severni strani dve močno zidani kuli.

Proti severu in vzhodu se razprostira glamoško polje, ki je kakih
15 kilometrov dolgo in mestoma 2—5 kilometrov široko; tukaj je torej
svet odprt in mesto se vidi že iz daljave. Na jugu ga obdaja nižje,
na zapadu višje gorovje. Na tem polju izvira Jaruga potok, ki teče v
smeri proti Livnu, a že pri selu Dolcu mu zapre pot gora Kruči, ki
loči livansko polje od glamoškega.

O suhem vremenu se voda poizgubi nalik Cerkniškemu jezeru v
požiralnikih; ob času nalivov ali trajnega deževja, ko voda ne more
tako hitro odtekati, pa se izpremeni glamoško polje od Dolca do Kar¬
lovca, torej v daljavi 6 kilometrov, v pravo pravcato, mestoma 600—800
korakov široko jezero. Voda, ki izgineva pri Dolcu, priteče, kakor
Ljubljanica pri Vrhniki, z imenom Bistrica pri Livnu zopet na svetlo.
Po letu daje ta kotlina kmetom obilo paše, v jeseni in po zimi je pa
večinoma preplavljena. To začasno jezero nima rib, dočim priplavajo
v Cerkniškem jezeru z vodo takoj tudi ribe. To pa prihaja odtod, ker
so pod dnom Cerkniškega jezera kotline, ki jih ne obdaja lukenjčasti
apnenik, ampak druga gostejša tvorba (zemlja), skoz katero voda
le počasi kaplja. Iz takih z vodo napolnjenih votlin priplavajo ribice
na površje, kakor hitro zopet nastopi jezero.

286

Tako nastajajo začasna jezera ob celem severnem in vzhodnem
obrežju Jadranskega morja, in sicer 70—140 kilometrov tako daleč v
deželo, dokoder sega Kras, a v teh jezerih se nahajajo ribe le iz¬
jemoma, na primer na Popovem polju blizu Trebinja.

Pred zasedbo so bila pota v Bosno povsod slaba. Nikjer nisem
videl vozov. Blago je prenašala le tovorna živina od kraja do kraja.
Tudi od Livna v Glamoč so vodile po raztrganem kraškem svetu le
ozke stezice, po katerih so mogli vojaki korakati le drug za drugim;
vrh tega sta bili tisti dve stezici, ki sta vodili ob robu glamoškega
polja, za časa velikega deževja nerabni, ali vsaj zeld nevarni. V takih
časih se je moralo hoditi po daljši, jako težavni poti, ki vodi iz Livna
skoz Čelebič v Glamoč.

Danes so potne razmere tukaj boljše; na zapadni strani gla¬
moškega polja vodi iz Livna v Glamoč lepa vozna cesta.

*

* *

Dne 1. vinotoka, ko se je nadvojvoda Ivan Salvator s svojo bri¬
gado napotil proti Glamoču, še glamoško polje ni bilo pod vodo. Nad¬
vojvoda je torej odposlal 10. lovski bataljon iz Livna v Dolac in potem
po stezici, ki vodi ob vzhodnem robu glamoškega polja, oziroma jezera
v Vidimlje, 3. stotnijo 17. pešpolka pod poveljstvom prebrisanega stot¬
nika Slivnika v Čelebič, sam je pa korakal z glavno četo skoz Priluko.
Glamoško karavlo in potem po stezi ob zapadnem robu glamoškega
polja v selo Karlovac.

Ta dan so vsi trije oddelki na enkrat odkorakali in vojvoda
Virtemberg je bil izredno prijazen; videlo se mu je na obrazu, da
je bil zadovoljen z nami. Za vsakega častnika je imel prijazno
vprašanje in laskavo pohvalo že kar pripravljeno; posebno je pa znal
vlivati olje na srce oženjenih. Vedel je dobro, da so pustili doma, kar
jim je najljubšega: soprogo in deco; hotel je torej vedeti, kako se godi
tem gori v blaženi domovini. Veselilo ga je, da je trpljenja konec, ki
smo ga prestali od Stare Gradiške do Livna; vesel je bil pa tudi la-
vorik, katere mu je podelil presvetli cesar in katere je že nosil na
svojih hrabrih prsih in na svojem ovratniku; zakaj bil je odlikovan
z redom železne krone 1. vrste z vojno dekoracijo in povišan za
feldcajgmojstra.

Hvaležen je bil in priznal, da so mu k tej velikanski časti pri¬
pomogli več ali manj njegovi podložniki; zato se jim je kazal prijaznega.
Spremljal nas je do sela Zastine. Šel bi bil gotovo še dalje z nami,
a pot se je zožila, treba je bilo korakati po gosje in navkreber. Po¬
slovil se je še enkrat najsrčneje od Kimovcev, jim obljubil, da pridejo
kmalu v svojo domovino ter se potem vrnil s svojim spremstvom v
Livno. Ko smo se črez štiri dni vrnili iz Glamoea, je bil že odpotoval
v Travnik.

Bil je solnčni dan, a pihala je že jesenska sapa, ko smo korakali
po ozki poti večinoma drug za drugim na Korično planino, kamor smo
dospeli ob deveti uri dopoldne.

Počivali smo ob meji naše Dalmacije vse drugače nego v notranji
Bosni, zakaj Pipec je imel v kovčegu veliko zalogo krepilnih jedij in

287

hladilne pijače, katere je nakupil od dalmatinskih trgovcev, ki so prišli
z nami vred v Livno.

Po enournem počitku se napotimo dalje in pridemo opoldne v
Karlovac. Tukaj smo se utaborili sredi glamoškega polja, a prednje
straže so se postavile na potu v Glamoč in ob naši levi in desni
na gorah.

Nadvojvoda Ivan je stanoval v borni hišici revnega bosenskega
težaka blizu našega tabora; kočo so stražili Kunovci. Ta cesarski princ
se je drugo jutro izrazil, da že dolgo ni tako mirno in dobro spal,
kakor minulo noč, ko so ga stražili kranjski fantje. Privoščil sem
straži to pohvalo tem bolj, ker so služili fantje z menoj pri isti stotniji.

Sapa, ki je že po dnevi brila neprijetno, je postala po noči mrzla
in zjutraj je bila dlaka na telečnjakih bela; padla je slana, a dobre
volje kranjskim fantom ni pomolila ; veseli so bili in 'navzlic mrzli noči
so sladko spali na travniku, ki ga je preplavila mesec pozneje že voda.

Dne 2. vinotoka je bilo zjutraj zarana v taboru vse bolj živo in
veselo nego prejšnje dni. Upanje na bližnjo povrnitev v ljubo domovino
je povzročilo to veselje. Najraje bi bili hitro izvršili vse, kar jih še
čaka, in potem odrinili domov.

V splošno veselje smo zapustili že ob 7. uri dopoldne tabor in se
napotili proti zadnji trdnjavi, ki nam jo je bilo še vzeti.

Nadvojvoda Ivan je hotel 10. lovski bataljon, ki je bil odločen
za posadko v Glamoču, spremiti le do Karlovca in se potem z ostalim
delom svoje brigade povrniti v ‘Livno. Vsled poročil nekaterih prebi¬
valcev, da se nameravajo vstaši. ki so bili v Krajini premagani in
razpršeni, zopet upreti pri Glamoču, je pa sklenil korakati s celo bri¬
gado proti Glamoču, da zatre na mah vsako gibanje.

Nismo bili še dobro uro na potu, kar zagledamo od daleč izprevod
z zastavo na čelu. Z daljno vidom se je dalo dokazati, da ljudje niso
oboroženi in da torej nimajo slabega namena. Korakali smo dalje in
jih kmalu srečali. Zdaj začne ves izprevod, na čelu mu kajmakam.
kadij ali turški sodnik in več plemenitih begov, klicati: ,,Dobro došli.
gospodine; živio, živio! ; ‘

Potem stopi kajmakam pred
vojvodo, ga ponižno in spodobno
pozdravi in mu zagotovi, da se mu
ves okraj brezpogojno podvrže, da
je v Glamoču vse mirno in da se
torej ni bati upora. V znamenje
vdanosti nam izroči potem zastavo.

Nadvojvoda se je s kratkimi,
a primernimi besedami zahvalil za
zagotovila vdanosti, a poročilu glede
varnosti ni zaupal; korakal je torej
s prej zaukazanim varstvom dalje
in kmalu po deseti uri je stopil z
godbo na čelu v glamoško mesto.

Godbeni zvoki ali glasovi so
se razlegali po glamoškem polju in

288

odmevali na bregovih tamošnjega pogorja ter oznanjali prebivalcem
mesta in okolice začetek nove dobe, zanje zeld pomenljive.

Deseti lovski bataljon je pod poveljstvom majorja pl. Beka takoj
zasedel z dvema stotnijama grad in z drugima dvema spodnje mesto.

V shrambah na gradu se je našlo mnogo zabojev deloma že po¬
kvarjenega, deloma še rabljivega streliva, mnogo suharja in žita.

Razoroževanje se ni nikjer vršilo tako gladko, kakor v gla-
moškem okraju, akoravno je bilo to mestece eno najbolj razvpitih in
zagrizenih vstaških gnezd.

V mestu in okolici so prebivalci prostovoljno izročevali orožje
vojaškim oddelkom; zakaj vedeli so, da je avstrijska vojska podjarmila
že celo Bosno in da jim zdaj ne preostaja drugega, kakor priznati
avstrijsko oblast in se podvreči njenim naredbam.

V taboru pri Glamoču pred godom presvetlega cesarja.

Pešpolk št. 17. se je utaboril na bregu tik spodnjega mesta. V
tem severnem bosenskem mestu se je to leto pač zgodaj pričela zima.

Počivali smo pod milim nebom. Nič ni pomagalo, da nam je tekla
mladeniška kri po žilah; mraz je bil tako hud, da nam je zmrznila
voda v čutarah, in zeblo nas je, da smo bili skoro vsi trdi.

Le eden morda ni občutil mraza in ta je bil naš Pipec. Tik
tabora pod nekim podstrešjem je odprl svojo kuhinjo; precej velik
zaboj je predstavljal mizo, nekaj manjših pa stole. Na desko pa je
šaljivo zapisal: „Kantina k Pipcu. Vse zastonj!“

Tu je celo noč kuril, kuhal kavo, čaj in se grel kakor maček
zdaj na tej, zdaj na drugi strani.

Častniki, katerim je bilo premraz v šatorih, so zahajali sem, da
si pogrejejo roke in želodec. Omeniti moram tukaj, da smo vzeli so¬
vražniku v Livnu in pri Jajcu nekaj šatorov, ki so nam dobro za¬
legli to noč.

Nadvojvoda Ivan Salvator, naš brigadir, je stanoval v hiši bega
Filipoviča tik našega tabora. Pravili so, da so bili predniki našega
vrhovnega poveljnika feldcajgmojstrabarona JosipaFilipoviča tukaj doma.

Svoje dni se je en rod teh. Filipovičev, ki se ni hotel dati potur-
čiti, preselil iz G-lamoča, oziroma iz Sitnice na Hrvatsko in iz tega
izvira naš Filipovič.

Filipovič v Glamoču je Turčin. O njem se je govorilo, da se je
v Krajini bojeval proti avstrijski vojski. Pač čudno nanesd včasi raz¬
mere, ko se bojuje sorodnik proti sorodniku, ne da bi vedel za to.
Dne 3. vinotoka zvečer zbere naš nad vse priljubljeni polkovnik Miro¬
slav Priger svoje častnike ter koraka z njimi in z godbo na čelu pred
stanovanje našega prevzvišenega brigadirja. Častniki so ostali zunaj,
Priger pa je vstopil in prosil Njegovo cesarsko visokost nadvojvodo,
da bi blagovolil izporočiti na najvišjem mestu čutila najglobokejše vda¬
nosti, največjega spoštovanja in najsrčnejša voščila, ki jih goji 17. peš¬
polk za blagor Njegovega Veličanstva vedno, posebno pa na dan godli
preljubljenega vladarja in na dan, ko polk zaključi veliko in težko nalogo.

289

Nadvojvoda stopi iz hiše in z njim Priger.

Še danes vidim polkovnika Prigerja, moža v službi osivelih las,
a še vedno korenjaka, z razkrito glavo in z največjim spoštovanjem
stati poleg mladega princa. Nadvojvoda je z vidnim veseljem obljubil
ugoditi polkovnikovi prošnji, a pri tej priložnosti si ni mogel kaj, da
je opetovano proslavljal nedosežno požrtvovalnost, vztrajnost in hrabrost
17. pešpolka.

Prigerja je imenoval vzor junaških čednostij; poudarjal je, da ga
neizrečeno veseli ravno na dan godu presvetlega cesarja mu podati v
dar zadnjo trdnjavo v razburjeni Krajini.

S trikratnim slava-vzklikom na Njegovo Veličanstvo, kateremu
so se pridružili vsi častniki domačega polka, je zaključil nadvojvoda
svoj govor in godba je zaigrala cesarsko pesem, katero so poslušali
častniki in moštvo z razkritimi glavami.

Zopet so odmevali godbeni zvoki v večernem mraku na gorskih
bregovih, kjer so še malo prej pokale puške.

Potem je korakala godba skoz malo mesto in vse ljudstvo je
vedelo, da bo novi vladar drugi dan obhajal svoj god.

Uravnavši razmere med vojaškim in civilnim oblastvom in pu-
stivši 10. lovski bataljon v Glamoču za posadko, se je nadvojvoda
napotil s 17. pešpolkom dne 4. vinotoka zopet proti Livnu, kamor je
dospel drugi dan dopoldne.

Prvi bataljon v Glamoču. Napori tovornih kolon.

Dne 2. listopada je prevzel prvi bataljon 17. pešpolka od 10. lov¬
skega bataljona posadko v Glamoču in jaz sem bil imenovan za pro-
vijantnega častnika. Naloga mi je bila torej skrbeti za živila, ki jih
je potreboval bataljon. Zdaj se je začela zame še le prava vojska; ves
mesec sem bil na nogah in skrbi so me mučile noč in dan.

Posadka v Glamoču je prejemala vse svoje potrebščine iz vojaških
shramb v Livnu, katere je donašala tovorna živina, ker ni bilo
voznih potov.

Imel sem pod svojim poveljstvom 68 tovornih konj, ki so donašali
živila iz Livna v Glamoč za 1000 mož. Da so ti vojaki mnogo po¬
trebovali in da se more enemu konju le malo naložiti, ni treba
omenjati; bil sem skoro ves mesec le na poti, in če še pomisliš, da
je meseca listopada istega leta vedno deževalo, je potem lahko umevno,
da sem opravljal najnapornejše in najtežavnejše delo.

Kar je 68 konj prineslo živil, je zadostovalo za 1000 mož ravno
4 dni. En dan sem bodil v Livno, drugi dan prejemal živila, tretji
dan se povračeval in četrti dan delil živila stotnijam, pregledoval
konje in se pripravljal zopet na odhod.

Pravi reveži pa so bili vojaki gonjači; vsak je moral voditi in
oskrbovati dva konja; ves dan je hodil, se skromno živil, do kože
premočen dostikrat ni imel potrebnega perila, da bi se bil preoblekel;
spal je le malo in še takrat ves moker pod milim nebom ali pod
streho na skromnem prostoru v hlevu poleg svojih tovarišev, konjskih
trpinov.

Slovenski fantje.

19

290

Da se je iz sodov, ki so bili napolnjeni z rumom, izgubilo na
poti vedno nekaj tega blaga, se v tedanjih razmerah pač ni dalo pre¬
drugačiti; zakaj steza je bila ozka, korakali smo po gosje drug za
drugim, vrsta je bila 500—600 korakov dolga, večkrat je moral kdo
zaostati, da je popravil tovor konjem, največkrat in najraje pa so
zaostajali oni gonjači, ki so nosili rum ali vino.

Spremljalo nas je sicer vedno nekaj vojakov s puškami, a toliko
jih nikdar ni bilo, da bi bil mogel vsakega gonjača posebej opazovati.

Dne 9. listopada je bilo glamoško polje od Dolca do sela Vidimlje
že pod vodo. Moja konjska četa se je ob 7. uri zjutraj napotila proti
Livnu. Nebo je bilo črno, dež je lil kakor iz Vedra, od Dinarskih planin
sem pa je pihala prava kraška burja in nam z veliko silo vtepala
debele deževne kaplje v hrbet, da smo bili na tem delu života kmalu
mokri do kože.

Ker je imela burja z nami enako smer, nam je bila hoja sicer
olajšana, a siloviti sunki, ki nam jih je bilo sem in tja prestajati, so
me začeli skrbeti toliko bolj, kolikor bolj sem se bližal strmini, po

Omeniti je treba, da me je
moral Pipec ta mesec povsod sprem¬
ljati. Imel je tudi svojega konja,
ki je bil obložen z dvema plete¬
nicama.

Ker moje malenkosti, ki sem
jih potreboval na poti, niso bile
težke, je Pipec včasi sedel na konja,
ne da bi prekoračil predpisano težo.
Tudi ta dan je jahal brezskrbno na
koncu čete svojo Vando (tako je bilo
kobili ime).

Vse je previdno in srečno pre¬
koračilo nevarno mesto, a Pipec se
zjutraj gotovo ni dobro prekrižal, ali pa ni opravil pobožno svoje mo¬
litve; bil je ta dan nesrečen.

Ko je prijahal do nevarnega mesta, bi bil moral stopiti raz konja
in ga peljati previdno po tej nevarni stezici, a tega ni storil in bil
je vrh tega, kakor že rečeno, tudi nesrečen; zakaj ko je prijahal do
srede nevarne strmine, pritegne silovita burja ter vrže Pipca in Vando
v kake tri metre globoko glamoško jezero, kjer sta se potem Pipec
in Vanda izkušala v plavanju, kakor bi bilo šlo za visoko stavo. Prizor
je bil sicer smešen, a strah vendar velik.

Pipec tudi v smrtni nevarnosti ni izgubil glave. Dobro vedoč,
da je konj v plavanju vztrajnejši nego človek, je krčevito držal živin-
četov rep v eni roki in se upiral nanj, z drugo roko in z nogama pa
je plaval. Vanda je kmalu priplavala do brega in se hotela postaviti na
noge, a zvrne se vznak nazaj v jezero, ker je bil breg prestrm. Žival
je plavala potem ob bregu dalje in dospela kmalu do nižjega kraja;
prednje noge so že na trdnem, zadnje narede še en sunek po vodi

kateri vodi steza ob robu jezera.

Domači jezdeci pri dirki.

291

nazaj in Vanda je stala z vsemi štirimi na suhem ter za seboj pri¬
vlekla Pipca, ki je bil sicer moker kakor miš, a se vendar ni dosti
zmenil za to nezgodo.

Neznatno škodo sem trpel le jaz; zakaj nekaj malenkostij, krtač
in par škornjev mi je splavalo po vodi, obleka pa, ki je ostala v ple¬
tenicah, je bila samo mokra.

Vesel, da mi silovita burja ni povzročila še večje škode, sem
korakal dalje in dospel ob 4. uri popoldne v Livno.

V Livnu so bile takrat stanovalne razmere jako neugodne.
Hoteli ali gostilne, v katerih bi se bilo moglo prenočiti, še niso bile
v navadi. Ako je prišel tujec tisti čas v Livno, je moral hoditi od
hiše do hiše in si iskati stanovanja.

Tako se je tudi godilo meni, kadar sem prišel s svojo konjsko
četo v Livno.

Konji in vojaki gonjači so bili za silo nastanjeni, a jaz s Pipcem
sem iskal prenočišča, a nikjer ga nisem mogel dobiti ta dan; vse je
bilo zasedeno in mogel sem vzklikniti: „Ptice imajo svoja gnezda,
lisice svoje brloge, a jaz, do kože moker človek, bom moral, če pojde
tako, spati na ulici.“

Ko sem ves moker taval tako po ulici in premišljal, kaj mi je
storiti, me sreča tovariš nadporočnik Jaka Modrijan in me ves začuden
vpraša: „No, bratko, kje si se pa ti oblečen kopal? Saj se boš še
prehladil v tem hudem zimskem mrazu in pri tej neznosni burji, ki
je tako silovita, da je včeraj podirala kule.“

„Kje in kako naj se preoblečem in posušim, ker ne morem dobiti
stanovanja?“ Povedal sem mu, v kako neprijetnem položaju se nahajam.

Tovariš me povabi potem v svojo sobo, katere se je tiščala tudi
mala kuhinja, in pokaže na posteljo, rekoč: „Tu pod odejo se lahko
malo pogreješ in Pipec naj ti v kuhinji med tem časom posuši obleko;
za drva je tukaj huda, a dobila se že bodo za dober denar.“

Kmalu potem je na odprtem ognjišču plapolal ogenj in plamen
je švigal kvišku in izganjal mokroto glamoškega jezera iz moje obleke.

Ko sem se zvečer vzbudil, sem imel suhe obleke, da bi jo mogel
dvakrat obleči, razen škornjev, ki so mi splavali po vodi.

Še le zvečer sem potolažil pri dalmatinskem krčmarju poglavarja
svojega života in bil potem zopet gost svojega vojnega tovariša.

Drugi dan je bila nedelja, dan počitka, a navzlic temu je živino-
zdravnik ta dan pregledal vso mojo konjsko četo; posebno natančno
je preiskal Vando in potrdil, da ji ni nič škodovala kopel v glamoškem
jezeru.

Dne 11. listopada sem prevzel nakazana mi živila in 1271 gld. 64 kr.
gotovega denarja, pripravil tovore, naslednji dan pa sem dal z njimi
obložiti konje in potem sem se napotil proti G-lamoču.

Mrzel dež nam je bil v obraz in burja nam je zadrževala stopinje.
Korakali smo po poti, ki vodi iz Livna skoz Vidimlje v Glamoč.

V Vidimljah je odložilo šest konj svoje tovore. Nastanjen je bil
namreč v tem selu en vod 4. stotnije pod poveljstvom reservnega
častnika Svetka.

lir

292

Ta vas leži približno na polpoti med Livnom in Glamočem na
vzhodnem robu glamoškega polja. Ta prometna vojaška postojanka je
odpošiljala patrole proti Livnu in Glamoču večkrat na dan, posebno
pa ob urah, ko je prihajala in odhajala pošta.

Poveljnik je imel nalogo, da je posredoval med vojaškim oblastvom
v Glamoču in med selskimi knezi (župani) z glamoškega polja.

Selo Vidimlje je jako dolgočasno, toliko bolj je razveselila po¬
veljnika te postojanke novica, ki sem mu jo prinesel dne 22. listopada
iz Livna z živili vred.

Izporočil sem mu namreč, da pojde nekaj starejših reservnih
častnikov in starejšega moštva domov, med njimi tudi on. Razume se,
da je bil vesel te novice, zakaj v kratkem bo videl zopet svoje drage
in se veselil z njimi srečne povrnitve.

V Vidimljah smo počivali le eno uro in potem nadaljevali svojo
pot. Zel6 smo bili osupnili, ko smo zagledali, da leži pot, ki vodi prek
glamoškega polja in ki je bila pred dvema dnevoma še prehodna, danes
že en meter pod vodo.

Vojaki gonjači in spremstvo je posedlo na konje in tako prebredlo
vedno bolj naraščajoči potok; pri tej priložnosti nam je prav prišlo
tistih šest konj, ki so se, odloživši tovore v Vidimljah, prazni vračali
proti Glamoču.

Po trudapolni deseturni hoji smo dospeli do kože mokri še le
zvečer v Glamoč.

Gonjači so odložili tovore na gradu v shrambah, ki sem jih za¬
klenil in potem naznanil poveljniku, da smo po nekaterih nezgodah
vendarle zopet srečno dospeli domov.

Tako se je ponavljalo prejemanje živil za posadko v Glamoču
celi mesec. Kadar smo bili na potu, nas je vedno pral dež in veter
nas je nadlegoval zdaj od te, zdaj od one strani. Ko smo se potem
privadili, se nam ni pripetila nobena nezgoda več.

Pipec je po znani nesreči vodil svojo Vando previdneje, posebno
po nevarnih strmih potih.

Dne 22. listopada sem tudi zvedel v Livnu, da bomo kmalu rešeni,
ker dne 1. grudna zasede 3. bataljon Glamoč in 1. bataljon se vrne
v Livno.

Te novice je bil vesel ves prvi bataljon, posebno pa so se veselili
tisti izmed moštva, ki jih je zadela sreča, da se vrnejo že zadnje dni
meseca listopada k svojim dragim v domovino.

Tretji bataljon v Glamoču.

Dne 1. grudna je prišel 3. bataljon 17. pešpolka v Glamoč. Ker
je bil bataljonski poveljnik bolan, ga je zastopal stotnik Božidar
Drenik.  Ta pripoveduje o svojem bivanju in delovanju v tem
mestecu takd-le:

Dasiravno je bilo več starejših stotnikov še v polku, ki so sicer
dobro umeli si ohraniti svoje pravice, se to pot ni nihče ganil, zakaj
v Glamoču se ni cedil med in tudi sladka mana ni padala ondi.

293

Glamoč je imel takrat zato tako močno posadko, ker so bili tam
in v okolici najzagrizenejši Turčini doma. Severno od Glamoča in vzhodno
od reke Une so se malo prej trdovratno bojevali in pozneje so se v
tej okolici še vedno prikazovale tolovajske čete.

Okolica je zaradi vstaje mnogo trpela; več malih vasij je bilo
popolnoma porušenih in prebivalci so bežali črez mejo v Dalmacijo.

Nastanjenje enega bataljona, ki je štel takrat 1000 mož, je bilo
v tem mestecu tem bolj težavno, ker je dne 1. grudna pritisnila zima
že od vseh strani j. Bilo je nekaj večjih prostornih hiš, a te so bile
večinoma brez tlaka, brez stropa; stale so same stene in nad njimi se
je razprostirala slaba raztrgana streha iz desek ali skodelj. Tu se je
pokazala zopet spretnost naših kranjskih fantov.

Največja neprijetnost je bila ta, da ni bilo stropov; mraz in veter
sta imela prost vstop v vojaška bivališča.

Najprej je bilo treba tedaj misliti, kako bi se zgradili stropi.
Okolica glamoška je bogata vrbovine. Fantje so pridno pletli lese iz
vrbovine, tramove so donašali iz bližnjega gozda; na nje so polagali
lese in iste zamazali z vlažno ilovico. Taki stropi, v kratkem času
sezidani, so se posušili že v nekaterih dneh; lepi sicer niso bili, a
koristni.

Ob tej priliki se je izkazalo, da je ta vlažna ilovica izvrstna;
poskusili smo torej tudi zidati peči iz nje.

Namesto dimnika smo naredili luknje v zid; tudi te skromno
sezidane peči so se obnesle. Kadar je bila soba dosti gorka, se ni
več kurilo, in da gorkota ni izstopala, se je luknja (dimnik) zamazala
z ilovico, ki so jo imeli vojaki vedno pri roki.

Kjer je bilo le mogoče, so se zgradila stranišča, črez nekaj časa
se zasula in izkopala nova; kjer pa to ni šlo, so se izkopali jarki
in se je napeljala vanje deževnica, ki je potem izplakovala nesnago.

Razen volov, ki so žive gonili iz Livna v Glamoč, so se nosila
vsa živila na tovornih konjih iz Livna v Glamoč. Glavno težavo je
povzročalo donašanje kruha za 1000 mož. V Glamoeu je bila turška
shramba za moko, v kateri je bilo še črez sto centov moke nakopičene.

Dal sem shrambo odpreti ter bil presenečen; zakaj našel sem
notri tudi 200 vreč avstrijske moke, ki so jo takoj po vzetju Livna
znosili v Glamoč. Preiskal sem jo in našel, da je bila moka za žemlje
najboljše kakovosti.

Ker sem našel ob pregledovanju hiš v Glamoču dve porušeni peči
za kruh, sem poklical dva izučena zidarja, ki sta služila pri bataljonu,
ter ju vzel s seboj. Spoznali smo, da se dasta te dve razburkani peči
popraviti. Zidarja sta vedela tudi za Turka, ki ima ugašenega apna.
Poklical sem kajmakama (okrajnega glavarja) in mu zaukazal skrbeti
za to, da dobimo v treh urah apna in pa orodja, ki ga potrebujemo
za popravo peči. To se je tudi takoj zgodilo. Peči in zraven pekarnici
sta bili v dveh dneh pripravljeni, in ko se je oglasilo še sedem izučenih
pekov pri bataljonu, sem moral resno misliti na peko kruha doma.

Ker sem dobro poznal svoje ljudi, se nisem obrnil na vojaško
intendanco (preskrbovališče živil), ampak naravnost na brigadno po-
veljništvo v Livnu ter tožil, da dela prevoz (prenos) živil vedno več

294

težkoč, ker je četrtinka tovorne živine za službo že nerabna in da sem
našel v shrambi dovolj moke.

Poprosil sem potem dovoljenja, da se sme peči kruh v Glamoču,
in ga tudi takoj dobil, seveda s pristavkom, da stroški ne smejo za¬
deti državnega zaklada.

Takoj drugi dan se je pričelo s peko. Nekoliko zaprek je hotela
delati okolnost, da nismo imeli tehtnice, na kateri bi tehtali testo in
pečeni kruh (predpisi namreč natanko določajo težo obema); tehtati se je
moralo torej približno. Iz prvili kosov so nastali preveliki hlebi, a drugače
je bil kruh jako dober in okusen; vojaki so bili zeld zadovoljni z njim.

Še le črez osem dnij smo dobili malo tehtnico za posamezne hlebe
iz Livna, ob enem pa tudi nalog, takoj vposlati izkaz o doslej po¬
rabljeni moki in o kruhu, spečenem iz nje. Izporočil sem, da moke ne
moremo tehtati, ker nimamo tehtnice, kruli pa da je jako okusen in
da so ljudje z njim popolnoma zadovoljni; po drva za kurjavo ho¬
dimo sami v gozd, za peko potrebno sol pa bo zaračunila 10. stotnija.

Priznati se mora, da je vojaška intendanca pozneje vestno do-
pošiljala moko, in pekarija v Glamoču ni prenehala, dokler je bila
močna posadka tam.

Bosenski beguni v Glamoču.

Po zimi od 1878. do 1879. leta so bosenski beguni, ki so doslej
uživali avstrijsko gostoljubnost na dalmatinskih tleh, moški, ženske in
otroci, odrinili v svojo pravo domovino, torej nazaj v Bosno.

V glamoškem okraju je bilo več tisoč teh nesrečnikov. Sela ali
posamezna poslopja, v katerih so prebivali pred svojim prognanstvom,
so bila brez izjeme porušena in požgana, polja ne obdelana, kratko
povedano: beguni niso našli domd ničesar razen podrtin svojih prejšnjih
stanovališč.

Tisti, ki niso bežali na tuja tla, ampak so ostali doma, niso mogli
pomagati vračajočim se sosedom, zakaj imeli so sami jedva toliko, da
so se mogli preživih do prihodnje žetve.

Ti pomilovanja vredni beguni so hiteli prve dni svojega povratka
v Glamoč; slišali so namreč, da so tam avstrijski vojaki in da se peče
v Glamoču noč in dan kruh. Oblegali so stanovanje poveljnikovo,
obkolili pekarne, ogledovali z gladnimi očmi kruh, ki so ga prenašali
peki iz peči v krušno shrambo.

Kadar sem se jim prikazal, so me obkolili in prosili: „Gospodine,
pomagaj nam; lačni smo, lačni, in naši otroci nam bodo lakote umrli.“

Da bi razdelil kruh med nje, o tem se še misliti ni moglo, zakaj
v popravljenih pečeh se je moglo speči jedva toliko kruha, kolikor ga
je bilo potreba za naše vojake. Sklenil sem torej, ne da bi bil prej
koga vprašal, polagoma razdeliti med begune turško moko, ki je bila
v turški shrambi. Da odvrnem hipno silo, sem vendar podaril ma¬
teram, ki so imele več otrok, eden ali dva hleba. Niti prej, niti slej
nisem bil priča večjega izraza hvaležnosti, kakor ravno tedaj. Obda-
rovanci so hiteli proč, se poskrili, da so mogli veselega srca zaužiti
košček darovanega jim kruha.

295

Nato sem odprl turško shrambo in pričel deliti turško moko in
obdaroval z njo vse, ki so bili v resnici potrebni pomoči. Tako se je
delilo dan za dnevom in velika zaloga se je že zmanjšala za tri če-
trtinke, ko je prišla komisija iz Sarajeva, ki je že poznala prav dobro
razmere beguncev in jim podarila toliko denarja, kar ga je bilo potreba,
da se prežive do žetve prihodnjega leta. Za denar so dobili v Glamoču,
v Livnu, oziroma v dalmatinskem mestu Kninu soli in koruzne moke, v
okolici pa krompirja; drugih živil pa itak trpini niso potrebovali.

Lov. Praznik svetega Jurija.

Nekega dne prideta dva mladeniča iz Glamoča k meni z naslednjo
prošnjo:

„Gospodine, morali smo oddati svoje
orožje, ki je zdaj v shrambi, do katere
imaš ti ključ; med tem orožjem je tudi
nekaj lovskih pušek. Gozdje na severu so
bogati divjačine, ti in tvoji nimate časa
hoditi na lov, tudi vam niso znani kraji,
kjer je največ divjačine; zaupaj nama dve
puški s strelivom. Zaveževa se ti dona-
šati vedno dovolj zverinskega mesa in nama
se bo tudi delo izplačalo; puške nama pa
lahko vzameš, kadar hočeš.“

Izpolnil sem jima željo in se nisem
kesal. Od tistega dne naprej smo bili vedno
bogato preskrbljeni z divjačino; mnogokrat
sta skakala zajec in srna po mizi.

Na svetega Jurija dan so prišli v
Glamoču k meni trije turški begi, na čelu
jim beg Filipovič. Ta začne govoriti takd-le:

„Prišli smo ti častitat k današnjemu praz¬
niku.“ Na moje vprašanje, kakšen praznik
je danes, so vsi trije osupnili in beg Fili¬
povič povzame besedo, rekoč: „Ni li Jurijev dan za vas kristjane
praznik? Mi bosenski mohamedanci častimo tudi svetega Jurija, ki je
bil pobožen junak, in njegov dan, današnji dan, je tudi' za nas praznik,
ki ga obhajamo, kakor so to storili naši prednamci, ko so bili še kristjani.“

Čutil sem se osramočenega, da so Turki mene, kristjana, morali
opozoriti na svetega Jurija. Pohvalil sem pobožnost mohamedancev
ter jih pogostil, kolikor mi je bilo mogoče; potlej pa so odšli ponosni
in zadovoljni.

Turška sodna obravnava.

Nekega dne zjutraj je prišla k meni kristjanka in je govorila
takd-le: „ Vdova sem, mož mi je umrl pred tremi dnevi. Takoj po smrti
so prišli hlapci bega, mojega zemljiškega gospodarja, in so zahtevali
najboljšo kravo, ki jo imam, s pretvezo, da jo je beg kupil od mojega

296

moža in plačal. Vem. da to ni res, ker je imel moj mož navado, da
se je o vsem, kar je storil, prej posvetoval z menoj; nikoli bi pa ne
bil'prodal krave, ne da bi bil mene vprašal, zakaj dobro je vedel, da
mi je ravno ta krava najljubša. Res je pa, da se je beg izrazil že
pred dolgim časom, da mu naša krava ugaja, in nas vprašal, kaj za¬
htevamo za njo. Oba sva takoj odgovorila, da krava ni na prodaj, ker
nama daje več mleka nego dve^ drugi. Hlapci so hoteli odgnati kravo
s silo, a jaz sem jim rekla: ,Če mi vzamete kravo, poletim takoj k
poveljniku v Grlamoč in zatožim vas in bega, da ste mi ugrabili kravo
in potem boste videli, kaj se vam bo zgodilo. 1  Beg me je tožil na
turškem sodišču, in če mi ne pomagaš ti, mi bodo vzeli kravo. Danes ob
10. uri je obravnava pri kajmakamu in jaz sem poklicana tja.“

Verjeti se ne sme nikomur, zakaj kristjani in mohamedanci so
lagali, da se je kar kadilo. Sklenil sem se udeležiti seje na sodišču in
poslal ukaz kajmakamu, da tega slučaja ne sme prej obravnavati, dokler
ne pridem jaz tja. Vdovi sem pa namignil, naj pride, kakor se ji je
ukazalo, na sodišče; kdo ima pravo, se bo že izkazalo.

Ko sem prišel na sodišče, sem videl, da je beg pripeljal s seboj
svoja dva hlapca in dva druga Turčina; pa tudi z vdovo sta prišli dve
priči. Ukažem, naj odstopijo vse priče, in si pridržim samo tožnika in
toženko.

Prevzel sem sam vodstvo obravnave ter rekel najprej begu : „Na-
vada je pri prodaji živine, da prevzame kupec kupljeno kravo (konja,
vola, teleta itd.) takoj v posest, kakor hitro jo je plačal; kravo ima
pa zdaj še vdova, kupčija je malo verjetna. Kakšne dokaze imaš, da
je krava kupljena?“

Beg je odgovoril: „Gospodine, kupčija se je izvršila v moji kuli
(hiši). Ko je prišel rajnki k meni se pogajat zaradi tretjine, sem mu
plačal tri gotove cekine za kravo in mu odpustil vse, kar mi je bil
dolžen. Priče te kupčije sta moja dva hlapca in dva soseda; dneva, kdaj
se je izvršila, pa ne vem. 11

Nat6 sem mu rekel: „Dan mi moraš vsaj približno določiti; morda
si kravo kupil en teden ali dva pred smrtjo prodajalca, a natanko mi
moraš povedati, ali se je kupčija vršila dopoldne ali popoldne in v
kateri izbi tvoje „kule“ in kako sta se pogodila zaradi prevzetja krave! 11

Beg se je dalje časa premišljal in slednjič odgovoril: „Bilo je
nekoliko dnij pred smrtjo kristjanovo; pogajala sva se pred mojo hišo;
gledč prevzetja se ni nič določilo; hotel sem poslati takoj po kravo,
pa sem pozabil na to.“

Potem sem vprašal vdovo: „Kaj praviš k temu? 11

Vdova povzame besedo ter govori, rekoč: „Gospodine, beg je rekel,
da je kravo kupil nekoliko dnij pred smrtjo mojega moža in pred svojo
kulo. Begova kul a je dobre pol ure proč od nas, moj mož se pa tri
tedne pred svojo smrtjo ni oddaljil iz hiše in vasi, ker je med tem
časom že bolehal; a ležal je v postelji in se ni ganil zadnje tri dni.
Tudi ni imel moj mož že leta in leta cekina v roki ; a kar zadene
dolg na tretjini, je izpovedba begova popolnoma neresnična, ker je beg
tretjino in še nekaj več sam določil in jo nama takoj odvzel. 11

297

Ukazal sem, naj vstopi
eden hlapcev. Priča je trdila:

Kupčija se je vršila 4 dni pred
smrtjo v sobi begove hiše in on
je videl, da je beg rajnkemu
vročil tri cekine; o daljnjih
dogovorih mu nič ni znano.

Zdaj vstopi eden begovili
sosedov in se izrazi tako-le:

Kupčija se je dognala tri tedne
pred kristjanovo smrtjo pred
begovo hišo; videl je tudi ta,
da je beg izplačal prodajalcu
3 cekine za kravo; kaj več o
tem mu ni znano.

Slednjič pokličem eno
vdovinili prič v obravnavno
sobo in ji zaukažem, naj pove,
kar ji je znano o tej kupčiji.

Priča pravi, da se je govorilo
pred nekoliko meseci v hiši
vdove, da hoče beg kupiti
označeno kravo in da se je
izrazila vsa rodbina, posebno
pa umrli gospodar, da krava
nikakor ni na prodaj, ker ima
največ in najboljše mleko. Pozneje ni bilo več govora o tem.

Tej priči sem vendar oporekal in ji predstavljal, da se je pokojnik
morda vendarle odločil za prodajo krave in da se je morebiti pogodba
res sklenila nekoliko dnij pred kristjanovo smrtjo v begovi hiši.

Priča odgovori: „ Mogoče bi bilo to, a zgoditi bi se bilo moralo dolgo
časa prej; zakaj rajnki je bil sicer samo 3 dni v postelji, ker se sploh
ni mogel po koncu držati, a svoje hiše in okolice ni zapustil že tri
tedne prej zaradi kašljanja, mrzlice in splošne slabosti. Da bi bil šel
v tem času pol ure daleč do begove hiše, o tem se še govoriti ne more.“

Druga priča, ki jo je pripeljala vdova, je izpovedala približno
isto tako.

Potem ukažem, da odstopi beg, toženka in vse priče; zdaj, ko
sem bil sam s kajmakamom, ga vprašam, kako si on misli razsodbo.
Kajmakam reče: „Grospodine, beg je znan poštenjak, on se ne laže;
izpovedbe prič, in če bi jih bilo še več, vse skupaj bi ne imele toliko
veljave, kakor izpovedba bega samega. “

Nat6 sem pripomnil, da bi moral kajmakam kot pravičen sodnik
prisojati izpovedbam obeh strank enako veljavo, izpovedbe prič pa po
potrjenih okolnostih pretehtati. Zdaj so kajmakamu ušle besede: „(xo-
spodine, po mojem prepričanju so izpovedbe prič brez vse veljave;
ljudstvo je lažnivo in se kaj lahko pridobi za vsako izpovedbo; v tem
so si kristjani in naši enaki.“

Katoliška kmetica iz Konjice.

298

Po tem kajmakamovem pojasnilu vstopita obe stranki s pričami
v obravnavno sobo in jaz sem razsodil takd-le:

„Izpovedbe tožnika, toženke in prič si oporekajo in ena podira
drugo; pravična sodba je tu nemogoča. Ravnati se je torej treba po
nedvomljivo potrjenih okolnostib.

Mogoče je, da je rajnki, dokler ni bil v postelji, vendarle prišel
do begove kule in prodal kravo navzlic nasprotni izpovedbi prič; priče
pa, ki so bile navzoče pri prodaji krave, si popolnoma oporekajo glede
časa, kraja in načina pogodbe; samo tri cekine je videla vsaka begova
priča, Te izpovedbe prič torej nimajo nikakoršne dokazne moči; kup
in prodaja torej nista dokazana. Tebe, beg, pa toži stvar sama, ker
nisi vzel v posest kupljene krave takoj, ampak si jo zahteval še le
po smrti moževi od njegove žene, ki je posedala po pravici kravo.
Če bi se tvoje dejanje uveljavilo, bi ti lahko, če jaz danes umrem,
jutri trdil, da je ta zlata ura z verižico, ki jo nosim v žepu, tvoja
posest, ker si jo kupil pred dvema dnevoma od mene. Razsojam torej:
Prodaja krave ni dokazana; toženka je v pravični posesti krave in
gorje tistemu, ki bi izpodbijal to posest. “

Turške ječe.

Izkušnje, pridobljene pri obravnavi, so me napotile, da sem posegel
tudi v kazensko pravno početje kajmakamovo.

Pregledal sem takoj drugi dan ječe. Kar sem našel tu, je bilo
gnusno; 31 jetnikov je bilo zaprtih v dveh malih ječah, ki sta imeli
le toliko prostora, da so mogli jetniki stisnjeni ležati drug poleg dru¬
gega. V vsaki ječi je stala posoda za vodo in majhen pločevinast
kozarec. Jetniki niso dobivali jetniške hrane, ampak jedila so jim do-
našali sorodniki ali drugi usmiljeni dobrotniki, in sicer se je smelo
to zgoditi le enkrat na dan. Kdor ni imel nikogar, da bi mu bil pri¬
nesel hrane, si je kupil živeža pri ječarju, ako je imel denar; če ga
pa ni imel, je bil odvisen od usmiljenja in milih darov svojih tovarišev.
V čast človekoljubja moram omeniti, da so imeli jetniki drug z drugim
usmiljenje; lakote umreti ni bilo treba nikomur.

V kotu vsake ječe je bilo nekaj kocev,
ki so bili last jetnikov in s katerimi so se
odevali po noči, a jedva polovica jetnikov
je imela odejo; vsi drugi so morali ležati
nepokriti na golih kamenitih tleh. Le malo
se jih je moglo ob istem času pregibati,
drugi so sloneli ob steni ali pa sedeli.

Bili so sami možje in mladeniči v ječi.
Ukazal sem kajmakamu, naj mi pošlje do
popoldne zapisnik, v katerega naj vsprejme
ime, domovinski kraj, kaznivo dejanje vseh
31 jetnikov in od kdaj so posamezniki v
ječi; ob dveh se mi naj predstavijo na dvo¬
rišču konaka (vladnega poslopja) vsi jetniki.

299

Vsi jetniki so bili v preiskavi nekateri že poldrugo leto, samo
štirje zaradi velikih hudodelstev, umora, ropa itd., vsi drugi zavoljo
malenkostij; skoro 4 tedne se ni nihče zaslišal.

Neki mladenič, ki je bil tožen, da je ukradel ovco, je bil že
4 mesece v zaporu, ker niso mogli najti njegovih tožnikov.

Ta velika množica jetnikov, med njimi nekateri celd iz boljših hiš,
je bila za ječarja vir, iz katerega je zajemal svoj dobiček; zakaj vse one,
ki niso bili v Glamoču doma, je preskrboval ječar s potrebnim živežem.

Vsakega posebej sem vprašal v navzočnosti kajmakama, kaj je
pregrešil, da se mora pokoriti v zaduhli celici. Devetnajst jetnikov
sem takoj izpustil s pristavkom, da se pred razsodbo ne smejo ganiti
od doma, in če je v šestih mesecih ne dobe, so popolnoma prosti, ker
je kazenski pregrešek zastarel.

Izmed dvanajsterih ostalih je bilo pet takih, ki so že dolgo sedeli;
tem sem zaračunil čas preiskave v kazen in jih izpustil, glede drugih
sedmerih pa sem kajmakamu ukazal, da jim mora razglasiti razsodbo v
48 urah.

Kajmakam je dobil nalog, skrbeti
za to, da daje zvečer jetnikom hrano,
ki sem jo predpisal in da mu turška
davkarija plača znesek vsak mesec po
določeni ceni.

Štirinajst dnij potem sem odslovil
vse turške uradnike pri davkariji, zakaj
bili so sami sleparji, in postavil sem
častnika za davkarja.

Meseca majnika se je povrnil z do¬
pusta bataljonski poveljnik, ki je bil
doslej bolan; ker ni bil mož korenitih
izprememb, ni posegal v turško upravo, a
mojih naredeb ni mogel več izpremeniti.

Vaška turška mošeja
s pokopališčem.

Podnebne, zdravstvene in verske razmere v Glamoču.

Glamoč ima sam ob sebi za zdravje ugodno lego; skoro nepre¬
nehoma piha veter.

Velika dobrota za to mesto je dobra voda, ki je bila takrat napeljana
po skromnih, lesenih ceveh od gorskega studenca v mesto. Vrh tega se
nahajajo prav blizu Glamoča viri, iz katerih kipi najčistejša pitna voda.

Dobra voda in še druga dobrota, da za gotov denar ni bilo težko,
dobiti prav dobrega krompirja, kislega zelja, repe in drugih takih živil,
je omogočila, da je moštvo dobivalo dobro hrano.

Navada, dajati vojakom denar namesto kruha, se je popolnoma
odpravila zato, da vojaki niso mogli kupovati slabega žganja (rakije),
ki se jim je tu ponujalo. Fantje so bili s to odredbo zadovoljni, zakaj
dobivali so res izvrsten kruh iz domače pekarne.

Vaje in druga vojaška dela so se vršila, kadar ni deževalo,
vedno le pod milim nebom.

300

Zdravstvene razmere so bile pozneje zeld ugodne, v začetku pa
manj, ker so morali vojaki prestati nasledke prejšnjega bivanja v Livnu,
čigar lega, zrak in zidava poslopij je bila odločno neugodna.

Bistveno dobro za me je bilo, da sem bil sam svoj gospodar in
da sem mogel ukreniti vse, kar se mi je zdelo koristno, ne da bi bil
koga vprašal.

Nekateri prebivalci tega mesta, posebno Turčini, so gnusni in
umazani, in če traja ta zanemarjenost dalje časa, se okužijo hiše in
okolica. Ako se je pokazalo, da so v tem ali onem turškem stanovališču
vojaki večkrat zboleli, so se takoj preselili v bolj zdrave prostore.

Najbolj smo pogrešali redne službe božje. Kristjani v Glamoču
niso imeli niti cerkve, niti kapelice; v tej stiski sem si pomagal
s tem, da sem zbral moštvo pri pogrebih in ob večjih praznikih okoli
sebe ter jim potem govoril o verskih stvareh, kakor to stori duhovnik
na prižnici, seveda tako, kakor sem pač znal. Dobro mi je delo, ko
sem opazil, da me vojaki poslušajo radi in z neko častitljivo cerkveno
dostojnostjo in pobožnostjo.

Livno primerjam z Glamočem zato, ker so nasledki tega razločka
postali pozneje usodepolni.

V Glamoču je umrlo samo četvero vojakov, v Livnu pa ob istem
času sto. Vzroki, ki so to neugodnost zakrivili, so se omenili že na
strani 272.

Podpolkovnik Božidar Drenik.

Doslej nam je Drenik pripovedoval marsikaj zanimivega; oglejmo
si zdaj malo bolj natanko njegovo življenje.

Drenik je bil rojen 1. 1831. v Ljubljani. Njegov oče je bil po
dokončanih pravnih naukih okrajni sodnik grajščinskega dednega so¬
dišča v Mirni (Neudegg) na Kranjskem in med francosko zasedbo
pravnik v Iliriji, pozneje pa, ko sam ni dosegel advokature, je bil
družnik svojega prijatelja, odvetnika Homana.

Drenikova mati, rojena Baraga, je bila sestrična misijonarja in
poznejšega amerikanskega škofa Barage.

Pozneje mu je oče ubožal; Drenik je moral opustiti svoje nauke;
posvetil se je veliki kupčiji z žitom in moko in že deloval z ugodnim
uspehom. Da bi bil postal vojak, tega ni nikdar mislil, temveč je na¬
meraval se odkupiti.

Leta 1854. je bil zakon o odkupu od vojaštva razveljavljen. Ker
Drenik ni prišel na nabor, so ga s silo pripeljali pred naborno komisijo
in ga kot ubežnika potrdili; a ker je dokazal, da se ni hotel odtegniti
vojaški službi, so mu izpregledali podaljšano službo, ki bi jo bil moral
trpeti kot begun.

Ker je imel jako prebrisano glavo, je kmalu postal častnik. Služ¬
boval je potem povsod z odliko. Bil je adjutant ali pribočnik pri ba¬
taljonu, polku in brigadi.

Leta 1866. je bil častnik generalnega štaba, a to leto je imel
smolo. Malo pred izbruhom vojske zboli njegov poveljnik in general
ter gre v pokoj. Takrat so bili brigadni adjutantje takorekoč osebni

301

pribočniki; z novim generalom je
prišel tudi nov pribočnik in Drenik
je bil odveč.

Polkovno vodstvo ga odloči zdaj
za nabornega častnika pri drugem na¬
boru. Drenik pa, ki je kotel iti na
vsak način v vojsko, se napoti v Go¬
rico k feldcajgmojstru grofu Koroni-
niju, imetniku 6. pešpolka, mu pove
svojo žalostno usodo in pristavi, da
je bil tudi leta 1859. zadržan iti v
vojsko ter ga prosi, naj ga vzame v
svoj polk, ki se je bojeval pri severni
armadi na Češkem. Koronini mu ob¬
ljubi in dovoli na svojo odgovornost,
naj ostane v Gorici in pričakuje tu
svojo uvrstitev.

V Gorici je bil takrat 4. bata¬
ljon 17. pešpolka. Mesto uvrstitve
pride novica o nesrečni bitki pri
Kraljevem Gradcu in Koronini mu je
izporočil, da ne ve, kje je zdaj njegov
polk in ali sploh še životari.

Polkovno poveljništvo ga je med tem časom oprostilo službe na¬
bornega častnika in ga uvrstilo v bataljon, ki je bil v Gorici in čigar
poveljništvo je bilo poverjeno stotniku baronu Rehbahu, Dreniku v
veselje, zakaj Rehbah je bil vrl poveljnik.

Bataljon je dobil nalog, korakati po furlanskih gorah proti Ga-
ribaldincem; v to svrho jo je mahnil po dolini reke Soče v Trbiž.
Tu je doletelo bataljon vsem neumevno povelje, namreč da se morata
dve stotniji takoj razorožiti in vojake poslati na dopust. Vsled tega
povelja sta res odkorakali dve stotniji v Ljubljano in moštvo se je
poslalo domov.

Eni ostalih dveh stotnij je zapovedoval Drenik.

Rehbah se je napotil s polbataljonom po Zilski dolini, prekoračil
gorski prehod „Pleken“, vdrl v Furlanijo ter prišel skoz vas Paluco,
Arto, Tolmeco v dolino reke Taljamento.

Garibaldinci so imeli zasedene vse te vasi, a ko so se jim naši
bližali, so zbežali in našim so ostale puške še vedno nabite.

Rehbah je bil s svojim oddelkom v deželi, čigar prebivalci mu
niso bili naklonjeni; brez vsake zaslombe, sam nase navezan, se je
moral preživiti z nakupovanjem živeža ali rekvizicijami. Polbataljonski
poveljnik pa je tudi z veliko spretnostjo preskrboval živila brez po¬
sebnega nadlegovanja.

Ko se je sklenil mir in je ostal 17. pešpolk na Tirolskem, se je
Dreniku poverilo nadzorovanje orožja in vodstvo streljanja pri polku.

Stotnik Božidar Drenik.

(Sedaj podpolkovnik v p.)

302

Leta 1872. se mu je izročilo vodstvo 10. stotnije, katero jo vodil
pri 17. pešpolku celili devet let. Kako izvrstno in praktično je Drenik
umel izuriti in izučiti vojake svoje stotnije za boj, to se je sijajno
pokazalo v bosenskih spopadih in bojih 1. 1878.

*

* *

Kadar je Drenik v Bosni govoril o verskih stvareh svojim pod¬
ložnikom, jih je v  vsekdar ganil do joka.

Narednik Šmuc pripoveduje o enem teh govorov tako-le: „Spremljal
sem vojno blagajno iz Livna v Glainoč in naletel na mrtvaški izprevod,
ki se je pomikal na mali holmec, na katerem je bilo zgrajeno poko¬
pališče za vojake; k pogrebu so nesli slovenskega rojaka junaka. Ves
pogreb je naredil na me sicer žalosten, a zraven tudi nenavadno
veličasten vtisk, zakaj svetilo se je pri pogrebu z vsemi svetilnicami,
ki so se nahajale pri bataljonu, in teh je bilo precejšnje število.

Oddal sem hitro blagajno in se pridružil pogrebcem. Prišedši na
pokopališče, so nosilci postavili svetilke drugo vrh druge tako, da so
naredili piramido ali triogelnik. Ker ni bilo duhovnika, je opravil
stotnik Drenik sveti obred.

Ko so pogreznili slovenskega junaka v jamo, je imel Drenik
nagrobni govor, ki je bil tako ganljiv, da niti eno oko ni ostalo
suho. V svojem življenju nisem jokal razen v otročjih letih, a ta dan
so se mi valile debele solze po licu. Pa kako bi se bil mogel tudi
vzdržati joka, ker tako ganljivega, do srca segajočega govora še
nisem slišal, kar živim, niti v cerkvi, niti zunaj cerkve; le škoda, da
si ga nisem ohranil doslovno v spominu, da bi ga mogel tukaj navesti.“
Tako Šmuc.

Pa saj govor tudi ni mogel biti drugačen, zakaj Drenik je sin
slovenskega naroda, ki z njim misli in čuti. Znane so mu bile vse
potrebe vojakov, ki jih je vpošteval ob vsaki priliki, kolikor je bilo
le mogoče; videl je svojim podložnikom v srce in celil jim je srčne
rane, kolikor je le dopuščala služba vojaška; zato so ga pa vojaki
ljubili, spoštovali in cenili.

Splošno je znano, da je sedanji podpolkovnik Drenik neustrašen
in izredno pogumen častnik. Pred bojem je bil vedno pred kompanijo
in si tu ogledal brez posebnega varstva bojne razmere; a v takih
slučajih in vsekdar, kadar mu je pretila nevarnost, so se mu pridružili
vojaki, ne da bi jim bil kdo ukazal, in so bili vedno pripravljeni, va¬
rovati in ščititi svojega priljubljenega stotnika. To nagnjenje do svojega
poveljnika so vojaki kazali tudi ob vsaki drugi priložnosti. Kadar so
po mučnem delu v taboru spekli jarca, ki jim ga je kupil stotnik, so
prinesli vselej prvi in najboljši kosec stotniku; zvečer pa so mu zgra¬
dili šator in mu ga postlali s travo.

To redko zaupanje in to veliko priljubljenost si je Drenik pridobil
s svojim strogo pravičnim postopanjem in natančnim poznavanjem svojih
podložnikov. Dal je vsakemu, kar mu je šlo, in s tem dosegel, da je tudi
vsak storil, kar je le mogel.

Srečen polk, čigar oddelkom načelujejo taki in enaki poveljniki;
uspeh mu je zagotovljen že naprej.

303

Vojaški pogreb. Stotnik B. Drenih pokoplje v GlamoSu pešca Janeza Berganta 10. stotnije 1(. pešpolka, ker ni bilo katoliškega duhovnika.

304

Umevno je tedaj, da je bivši stotnik Drenik tudi mnogo pripo¬
mogel, da se je srečno končal boj pri Rogelju (gl. str. 39.), da se je
bojeval pri Jajcu (gl. str. 54.) z veliko hrabrostjo in čudovito vztraj¬
nostjo, in da je umno vodil svojo stotnijo. S tem je obvaroval 7. pe¬
hotno divizijo, da je niso vstaši vrgli v jezero, ter se je na ta način
približal zahtevam, ki so potrebne za pridobitev reda Marije Terezije.
Dalje smo se seznanili z njegovo neprimerljivo skrbjo, ki jo je imel
za svoje podložnike, in tudi slišali, kako se je potegoval za zatirane
in pomagal revežem med bosenskim zasedanjem; zdaj se pa pomudimo
še nekoliko časa pri njegovem delovanju izven Bosne!

Po dovršeni šoli za štabnega častnika je bil Drenik prestavljen
od redovnega k reservnemu pešpolku z Dunaja v Ljubljano. Tu je
sijajno pokazal, da je stavil čast svojega stanu, posebno pa čast krdela,
pri katerem je služboval, vedno na najvišjo stopnjo.

Z golo sabljo in odkritimi prsmi se je postavil žalilcu celega polka
nasproti in ga krvavo poplačal za njegovo razžaljenje, a žalibože dobil
je tudi sam, a le po naključbi, rano na čelu, ki pa se je dobro zacelila
in ga nikakor ne kazi.

Svojo mater je Drenik zelb ljubil. Dokler je bival v Ljubljani,
jo je hodil skoro vsak dan obiskovat na Drenikov vrh, kjer je stanovala
v mali, lični hišici in uživala svež zrak in lep razgled na vse strani.
Ko ga je pa poklicalo najvišje povelje v Dalmacijo, v Bosno in na
Ogrsko, se je pač težko ločil od nje, a dopisoval ji je potem pogosto
in jo celb gmotno bogato podpiral.

Meseca listopada 1. 1881. so prestavili Drenika k 22. pešpolku v
Dalmacijo; dve leti potem je postal major in poveljnik izpostavljenega
bataljona v Spljetu.

Meseca grudna 1. 1885. je prišel v Sarajevo k 6. pešpolku, h ka¬
teremu je želel priti že leta 1866.

Ko je bil 1. 1887. ta polk prestavljen v Budimpešto, je bilo Dreniku
poverjeno zopet poveljništvo izpostavljenega bataljona v Novem Sadu.

Leta 1888. se je udeležil Drenikov bataljon vaj pri Budimpešti
in tam je zadel Drenika hud udarec. Pri dvodnevni vaji je bil poveljnik
ene stranke.

Po noči v taboru napaden, je sovražnika v ponočnem boju dobro
poplačal za njegovo predrznost in ga zapodil.

Vrnivši se, je oblečen legel na zemljo in čakal novega napada.
Bil je vroč in ves pregret; takoj natd pa je nastala huda nevihta,
dež je lil in ga premočil do kože. Drugega dne sta mu nogi ohromeli
in mogel je zasesti konja le s pomočjo dveh vojakov; ta dan je vodil
še vajo, a v Budimpešti ni mogel drugi dan več vstati; nogi sta mu
popolnoma ohromeli.

Cele štiri mesece je trajalo, da je mogel zasesti konja; zdrav
do cela pa ni bil nikdar več, a navzlic temu je bil meseca listopada
1. 1889. povišan za podpolkovnika in ob enem prestavljen k 86. peš¬
polku na Dunaj.

Prišedši v cesarsko prestolnico, je dobil od vojnega ministrstva
povelje, naj predela ravno izgotovljeni navod za streljanje. To delo
in preosnovo je izvršil Drenik v štirih tednih in jo skrčil za polovico.

305

Meseca rožnika 1. 1890. ga je pri neki bojni vaji presvetli cesar
prav posebno pohvalil. Posledica tega naj višjega priznanja je bila,
da je bil predlagan v izvenredno povišanje za polkovnika. Tudi je
bil že odločen za poveljnika tistega bataljona, ki se je imel preseliti
v jeseni istega leta v Bosno, a bolezen se mu je povrnila in vse nade
so splavale po vodi.

Še le po preteku štirih mesecev je bil zopet sposoben za službo
in je dobil poveljništvo dopolnilnega bataljona v Sobotici na Ogrskem,
pa tudi tukaj ni mogel okrevati.

V jeseni 1. 1891. je bil poklican h kornim vajam; zato je vprašal
zdravnika za svet, a ta se je izrazil: „Eno prehlajenje že lahko po¬
vzroči, da se bolezen povrne in Drenik do cela in za vedno ohromi.“
Preostalo ni drugega, nego prositi za sprejem v trajni zasluženi pokoj.

In tako zopet ni dopustila kruta usoda, da bi bil postal general
eden najodličnejših slovenskih častnikov.

Nadloge v Glamoču. Zidanje in blagoslovljenje nove

kapelice.

Spomladi 1. 1879. se je v Glamoču in okolici pojavila živalska
kuga. Da se omeji ta strašna bolezen, se je postavil okoli okuženih
krajev vojaški kordon ali mejne straže, ki so imele paziti, da noben
rep ne prestopi te kordonske črte.

Vsak dan se je pobilo mnogo okužene goveje živine. Sprva so
prebivalci temu pobijanju ugovarjali, a pozneje, ko so videli, da jih
vlada za pobito živino odškoduje, so se pomirili. Razen tega strašnega,
nevidnega sovražnika so se vtihotapljali volkovi in medvedje ter raz-
mesarjali konje, govejo živino in včasi tudi ljudi.

Dne 6. majnika 1. 1879. je prilomastil velik, star medved in strgal
blizu sela Kovačevca konja, ga deloma požrl ter nato zopet zbežal v gozd.

Poveljnik kordonske straže v tem selu in še en pešec sta ga
zasledovala in ga po večurni težavni hoji tudi našla; ležal je v hosti
in prebavljal ukradeno kosilo. Podčastnik ustreli in zadene kosmatinca,
a ne smrtno. Medved se zapodi v napadalca, a v tem trenutku sfrči
krogla iz peščeve puške in mu toliko doda, da se zgrudi; ker je pa
še migal in celd poskušal vstati, sta se mu posvetili še dve krogli in
potem je bil mrtev.

Vojaka sta položila mrtvega kosmatinca na sveže veje ter ga
tako privlekla do bližnje vasi, kjer so jih prebivalci sprejeli z neiz¬
rečenim veseljem. V tej vasi sta potem naložila medveda na voz in
ga pripeljala v Glamoč. Tudi tukaj je vrelo vse vkup in hvaležno
pozdravljalo pogumna vojaka.

Da se je vsak ril naprej in si hotel ogledati kosmatinca, je ob
sebi umevno. Ta velika, stara zver, ki je nosila še od prej štiri krogle
v glavi, je tehtala tri cente in imela zeld okusno meso, katero so po-
ručali vojaki 8. stotnije, ki so ga ustrelili. Kožo z jako lepimi kremplji
pa hrani še dandanes tedanji poveljnik 8. stotnije in sedanji polkovnik
v pokoju Janez Polajnar za spomin na tiste nevarne kraje.

Slovenski fantje.

20

306

Nekoliko dnij
pozneje je sluga
stotnika Vateriha
v obližju Glamoča
ustrelil mladega
medveda. Častniki
so bili na kegljišču,
ko prisopiha sluga

Samostan v Poj niči.

ves bled in prestrašen ter
pripoveduje, da je naletel na
medvedko z dvema mladi¬
čema, na njo ustrelil, in misli,
da je zadel enega mladiča;
potem pa je moral zbežati,
ker se je medvedka obrnila in ga hotela napasti.

Oddelek oboroženih vojakov, ki se je odposlal na gonjo, je pač
našel mrtvega mladiča, ki ga je sluga res ustrelil, a o medvedki in
o drugem mladiču ni bilo ne sluha, ne duha.

Ta zverjad je bila včasi tako drzna, da se je priplazila celo v
mesto in tam napadala domačo živino in bila nevarna tudi prebivalcem.

Pozneje se je prirejala pogostoma gonja na to zverjad in se tako
omejila nevarnost.

Tudi živinska kuga je polagoma ponehala in tako so bili ubogi
prebivalci tega goratega kraja rešeni dveh jako hudih nadlog in šib.

Naši fantje so v Glamoču mnogo trpeli, zakaj imeli so razen
omenjene službe še več drugih težavnih poslov. Hodili so pogostoma
lovit po gorah hajduke in tolovaje, izostajali več dnij in taborili ve¬
činoma pod milim nebom.

*

*

*

Slovenec je dober kristjan in se rad zateka v urah trpljenja z
molitvijo k Bogu, od katerega po pravici pričakuje izboljšanja svojega
položaja. Take prošnje poklada najraje v božjih hramih ali cerkvah
na oltar svojega stvarnika. Kranjski fantje v Glamoču tega pač niso
mogli storiti, ker tam ni bilo, kakor že povedano, nobene katoliške
cerkve; molili so torej doma vsako jutro, opoldne in zvečer angeljslco
češčenje, zvečer pa tudi rožni venec ter prosili Boga, da bi jih kmalu
rešil iz tega zapuščenega kraja, kjer še v cerkev ne morejo hoditi.

307

Ko je bataljonski načelnik, major Gindel, nekega večera slišal
moliti rožni venec in zvedel, da vojaki in tudi katoliško prebivalstvo v
Glamoču zelo pogrešajo katoliške cerkve, je začel premišljati, kako bi se
dalo odpoinoči temu nedostatku. Na razvalinah starega, porušenega gradu
se je rodila dobra misel za vstajenje novega, če tudi malega poslopja.

Tu so ležali kupi porabnega kamenja za zidanje in za kuho apna.
Italijanskih zidarjev, kranjskih tesarjev, mizarjev, ključalničarjev in
drugih potrebnih rokodelcev je bilo pri bataljonu dovolj. Med njimi je
bil narednik Šmuc ne le izvrsten tapetnik, temveč tudi jako porabna
moč za vsako drugo delo in opravilo. Tedanji poročnik Josip Milavc
je bil znan kot stavbeni mojster, častniki pa so se prostovoljno izrekli,
da bodo dajali delavcem za težka dela nekaj doklade in da bodo kupili
zvonove.

V takih ugodnih razmerah se je naredil načrt in takoj so začeli
zidati kapelico za rimsko-katoliški obred na glamoškem gradu.

Pod vodstvom poročnika Milavca in narednika Šmuca je šlo delo
hitro od rok in 10 metrov dolga in 6 metrov široka kapelica je bila
dne 10. vel. srpana 1. 1879. dozidana.

Poročnik Milavc je pisal na vodstvo ljubljanskega cerkvenega (pa-
ramentnega) društva in od tam so došle mašne knjige, oblačila in druge
za mašni obred potrebne stvari. Mali zvonovi in zvončki so se naročili
pri Samasi v Ljubljani. Blazine na oltarju in druga tapetna dela je
izvršil narednik Šmuc.

Dne 18. vel. srpana istega leta, na rojstni dan presvetlega cesarja,
je prišel oče gvardijan iz frančiškanskega samostana v Gorici pri
Livnu in je blagoslovil naš mali božji hram.

Te redke slavnosti v tem gorskem bosenskem mestecu so se
udeležili vsi častniki, ki so bili takrat v Glamoču navzočni, vsa vo¬
jaška posadka ter brezštevilna množica kristjanov od blizu in daleč.

V svojem govoru se je gvardijan zahvalil najprej načelniku po¬
sadke, častnikom in moštvu za neizrečeno veliko dobroto, ki so jo
izkazali rimsko-katoliškim prebivalcem s tem, da so postavili božji
hram, ter je zagotavljal, da hvaležnost za ta velikodušni dar nikdar
ne ugasne v srcih bosenskih kristjanov; moštvu pa je rekel, da si je
s polaganjem kamenja na kamen sezidalo stopnice, po katerih bo do¬
spelo gotovo v nebeško kraljestvo. Slavil je tudi matere kranjskih
fantov, ker so odgojile za božjo čast tako vnete sinove, ter je zagotavljal,
da jih bo vsemogočni poplačal za to v obilni meri.

Posadka v Glamoču je torej ta dan obhajala dvojen praznik:
rojstni dan najvišjega vojskovodje in praznik cerkvenega blagoslov-
ljenja. Opoldne tega dne sta sedela zopet bosenski menih in avstrijski
častnik skupaj za mizo in s tem zopet pokazala, da jih navdaja le ena
in ista misel in želja, namreč želja: osrečiti zaostalo bosensko ljudstvo.

Tudi vojaki so bili veseli prvega „žegnanja“ v Glamoču, zakaj
vzbujalo jim je vesele spomine na enake praznike v domovini. Razlika
med tu in tam je bila pač velika. Fantje imajo sicer orglice, a kje
so krasotice kranjske dežele, ki se znajo tako urno in spretno sukati
na plesišču in ki so zeld ponosne na krepko pohvalo, ki jim jo izkazuje
plesalec s tem, da udriha z licem celega podplata močno ob tla,

20 *

308

Za to leto so se morali odpovedati veselju pri domačem „žegnanju“,
a ostalo jim je upanje na boljšo bodočnost.

Po prvem „žegnanju“ v Glamoču so hodili očetje frančiškani iz
Gorice vsako nedeljo in praznik in mnogokrat tudi med tednom v naše
mesto opravljat službo božjo, katere se je vsakokrat udeležila posadka
ter verno ljudstvo iz Glamoča in okolice.

Kapelica pa ni bila polna vernikov le ob teh dneh, temveč vojaki
so hodili vsak večer sem iskat tolažila in prosit rešitve iz težavnega
položaja. Njih prošnje niso bile zastonj; rešeni so bili še isto leto in
se vrnili v domovino.

Glamoč, kjer so položili častniki in moštvo 17. pešpolka temelj
novi dobi, pa napreduje na tej trdni podlagi veselo in uspešno. Danes
vidimo, da se mesto širi na planjavi proti glamoškemu polju ob vznožju
starega mesta, in da se je tu sezidalo novo vladno poslopje ali konak,
nova šola, zemljiško-knjižno poslopje, vojašnica za orožnike, klavnica,
nova župna cerkev, nov vodovod in okoli 60 novih hiš.

Kakor v Livnu, tako se nahaja tudi v Glamoču sedež okrajne
oblasti, okrajne sodnije, davkarije, zemljiške knjige in gozdarske
gosposke.

Povrat v domovino. Slovesen sprejem.

Dne 20. listopada leta 1879. je bil pešpolk št. 17. v Livnu pri¬
pravljen za odhod v domovino ter je zapustil drugi dan to mesto s
prvim in tretjim bataljonom; drugi bataljon pa je zaostal in čakal,
da je prišla nova posadka v Livno.

Odhod je bil slovesen. Prišli so načelniki vseh uradov s svojimi
uradniki, mestni zastopniki s svojim županom, očetje frančiškani in
brezštevilna množica krščanskega ljudstva, da vzamejo slovo in se še
enkrat zahvalijo za toliko dobrot, ki jim jih je izkazal odhajajoči polk.

Nekateri Bošnjaki so spremljali polk na konjih do dalmatinske meje
in se potem z živio-klici vrnili z zagotovilom, da ne pozabijo nikdar
svojih osvoboditeljev.

Na levi strani ceste, ki vodi iz Livna proti dalmatinski meji,
na malem holmcu, dobro četrt ure od Livna oddaljenem, se razprostira
katoliško pokopališče.

Tu se je ustavil polkovnik Priger s svojim polkom, se obrnil
proti mirodvoru in zaukazal: „Puške k nogi, molite!“ (Beim Fufi, zum
Gebet!) Vse je po vojaško molilo s tem, da je povzdignilo levo roko
tako, kakor se po vojaško pozdravlja; godbeni glasovi pa so spremljali
to molitev daleč na vse strani in visoko proti nebeškim višavam.

Tako je naš polkovnik molil za vojake in vzel slovo od onih
junakov, ki so padli v boju ali pa pomrli za nalezljivimi in drugimi
boleznimi v Livnu in ki zdaj počivajo v tuji zemlji daleč od svoje
domovine.

Polk se je vkrcal v Spljetu na parobrodu dne 23. in dospel dne
26. listopada 1. 1879. ob polsedmih zvečer v Ljubljano.

Mnogim je gotovo še živo v spominu slavni sprejem, ki ga je
priredila bela Ljubljana domačemu polku, došlemu iz Bosne.

309

Slovo od mrtvih. Polkovnik M. Priger izkaže na povratku v domovino pri livanskem mirodvoru zadnjo čast vojakom

17. pešpolka, ki so padli v boju ali pa pomrli v Livnu.

Prihod iz Bosne in slovesni sprejem 17. pešpolka v Ljubljani, dne 26. listopada 1. 1879.
Grospica Jfargita .Tamšekova pripne srebrn lavorov venec na zastavo.

310

Najlepša tedanja gospodična je poklonila polku v
imenu celega mesta srebrn lavorov venec in mu'ga pripela
na zmagonosno zastavo.*

* Ta venec, ki se je hranil v jedilni dvorani polkovi, je nekdo ukradel; tatu
še danes niso zasačili.

3 L1

Priger je poljubil tej krasotici roko in se ves ginjen presrčno
zahvalil za to častno darilo.

Polk je ostal 4 dni v Ljubljani ter je tu zamenjal odpustnike
za novince. V tem času je mesto sijajno pogostilo častnike in moštvo
domačega pešpolka.

Ko se je pri obedu napivalo polkovniku Prigerju in se mu časti-
talo na uspehih in slavi, je v svoji ponižnosti odklanjal vse zasluge
z besedami: „Ne meni, temveč deželi, ki nam pošilja tako pridne in
hrabre sinove, gre vsa čast in hvala.

Vojaška izobrazba in odgoja se vrši v vsej armadi po enem in
istem načinu, vendar so uspehi po času in ljudstvu zelo različni.
Kranjski pešpolk št. 17. se je pa vedno odlikoval, posebno v vojski.

V bojih in bitkah 1. 1848., 1849., 1859. in 1866. na Laškem se
je tako izvrstno, tako izredno hrabro in vztrajno držal, da njegovega
pogumnega postopanja niso le hvalili domačini, ampak tudi inozemski
strokovnjaki, ki so pisali knjige o zgoraj označenih bitkah in bojih.
Pruski general Vilisen večkrat posebno pohvali v svoji knjigi naše fante.

Ta bojevita vztrajnost, ki nikdar ne usahne, ima temelj v tem,
da so vojaki tega polka sinovi zvestega, korenjaškega ljudstva, v čigar
krvi že tiči vrl vojak, in tako bo ostalo, ako Bog da, na veke!“

Dne 1. grudna 1879 je dospel 17. pešpolk na Dunaj in bil na¬
stanjen v Franc-Jožefovi vojašnici. (Ta vojašnica danes ne stoji več,
ampak so jo podrli; na njenem mestu in pa na vežbališču tik bivše
vojašnice se zdaj zidajo mogočne dunajske palače.)

Štirinajst dnij pozneje so prikorakali naši fantje prvikrat na
stražo na cesarskem dvoru. Za to službo so se odbrali samo velikani
in odlikanci, ki so presvetlemu cesarju zelb ugajali in za katerimi so
Dunajčanje radovedno zrli, češ, kje je ta dežela, ki rodi take orjake
in krepke junake!

*

* *

Dne 12. kimavca 1. 1882. se je pešpolk št. 17. preselil z Dunaja
v Ljubljano in odposlal drugi bataljon v Koper, petega pa je oddal
novosestavljenemu pešpolku št. 97.

Leta 1884. se je drugi bataljon vrnil v Ljubljano, četrti pa se je
napotil v Trebinje dne 30. kimavca istega leta.

Od leta 1893. biva polk s tremi bataljoni v Celovcu, z enim pa
v Ljubljani.

Trebinje od severozahoda.

Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini.

1884  — 18 ©©.

Na potu v Trebinje.

Dne 30. kimavca 1. 1884. se je napotil četrti bataljon našega peš¬
polka, kakor že omenjeno, v Trebinje. Temu bataljonu je zapovedoval
prvo leto v Trebinju Dragotin Hoh, polkovnik generalnega štaba; za
njim pol leta major Viktor Šemerl in potem do konca njegovega bi¬
vanja v tem mestu major Žiga Klug.

Meseca prosinca 1. 1888. je bil stotnik Dragotin vitez Andrioli pre¬
stavljen od 17. pešpolka k deželnim brambovcem v Ljubljano in mesto
16. stotnije v Trebinju je bilo prosto. Ker se zanje nihče ni oglasil
prostovoljno, je tedanji polkovnik Hejrovski poveril poveljništvo te
stotnije meni, ki sem bil takrat najstarejši nadporočnik v polku.

Varnostne razmere v Hercegovini so bile tedaj še jako žalostne;
hajduške čete so pogosto napadale pošto in druge male vojaške
oddelke; treba se je bilo pripraviti kakor za pravo vojno, in kdor je
imel družino, jo je moral pustiti domd. Ločitev od doma je bila vsa

313

drugačna kakor pred desetimi leti, ko sem bil prost kakor ptič v zraku,
a zdaj mi je bilo zapustiti rodbino.

Zapustil sem dne 1. sušca 1. 1888. belo Ljubljano in že drugi dan
sem se bližal na mogočnem parniku po širokem morju skalnati Herce¬
govini; a vožnja se ni vršila gladko. Morski valovi v Kvarnerskem
zalivu so bili tako hudo razburjeni, da je moral kapitan ali poveljnik
parnika ustaviti črez noč parnik in ga zasidrati, sicer bi ga bila vrgla
silovita burja na morske skale in ga razbila.

Dne 5. sušca je „Maksimilijan“, tako je bilo parniku ime, srečno
priplul v Gruž. Drugi dan sem si ogledal starodavno mesto Dubrovnik
in otok Lakromo, posestvo še takrat živečega, a že leto pozneje umrlega
prestolonaslednika Kudolfa.

Dne 7. sušca zjutraj zarana se je poštni voz počasi pomikal po
dobro ohranjeni, a zelo napeti cesti iz Dubrovnika proti Trebinju.
Sedel sem tako, da sem gledal nazaj, ker na ta način sem mogel ob¬
čudovati še dolgo časa prekrasno obrežje Jadranskega morja. Ob deseti
nri smo dospeli v Drijeno. Ker je poštni voz tu obstal, da nakrmi
konje, sva si ogledala s sopotnikom, nekim Hercegovincem, ki se je
udeležil med vstajo več bojev, trdnjavico; in ta mi je začel takd-le
pripovedovati:

„Leta 1876. je Hubmajer, rodom Kranjec, hotel pognati to kulo z
dinamitom v zrak, a njegova nakana se mu ni posrečila. Pri drugih
mnogokratnih napadih so vstaši omet tako razstrelili, da je še zdaj
podoben kozavemu človeku. Turški posadki v Drijenu, ki je bila močna
eno stotnijo, je zapovedoval med vstajo stotnik Kalasi Hač, podložniki
pa so ga imenovali „Ata Efendi“.

Znano je, da so dne 28. malega srpana 1. 1876. Črnogorci in her-
cegovinski vstaši v Vučjem dolu pobili 4000 in ujeli 300 Turkov ter
uplenili 5 topov in 4000 pušek. Odslej je bil Ata smrtni sovražnik
vsem vstašem in Črnogorcem; kdor je padel njemu v roke, je gotovo
izdihnil svojo dušo po neizrečeno hudih mukah.

Prebivalci iz Brenske doline so nosili živila v Trebinje in her-
cegovinski vstaši so jim pomagali.

Begun Spaco Mitrovič je gredč domov nekoliko zaostal. Pri
Drijenu ga Ata ustavi, pelje v kulo ter ga vpraša, kdo je, odkod pride
in kam gre. V svojo nesrečo je Mitrovič govoril resnico. V petih mi¬
nutah so beguna zvezali, mu zamašili usta, ga suvali in slednjič zve¬
zanega vrgli v gnojnico. Ker je še živel, so mu dali jesti suharja v
gnojnici namočenega, katerega pa se begun seveda ni dotaknil.

Med tem je njegov brat, ki je živel v Dubrovniku, to zvedel ter
se takoj obrnil na turškega generalnega konzula v Dubrovniku. Le-ta
je pisal Muktar paši v Trebinje in ob enem poveljniku v Drijenu, da
se ne sme begunu ničesar storiti, dokler vojni poveljnik v Trebinju
ne razsodi, kaj se ima zgoditi z njim.

Ati Efendi je bilo to dovolj. Ukazal je Mitroviča potegniti iz
gnojnice in ga vreči iz kule, a v tem trenutku so ga tudi že zadele
tri krogle, da se je zgrudil mrtev na tla. Ata se je bal, da mu bodo
beguna oprostili, zato ga je spravil tako hitro s sveta.

314

Ko je brat zvedel to žalostno novico, je poslal nekega Brenca k
Ati v Drijeno, da mu naj izroči vsaj mrtvo truplo in konja, ki ga je
imel Mitrovič pri sebi. Konja je Ata že davno prodal, za mrtvo truplo
pa je zahteval cekin. Brenec mu ga je plačal, a hotel je imeti tudi
sam dobiček; zato je Mitrovičevega brata nalagal in rekel, da je
plačal Ati za truplo dva cekina; konja pa seveda brat ni nikdar
več videl.

Drugi dan, to je 5. velikega srpana, je dal Ata drugega beguna,
po imenu Saro vica, na kosce razsekati in vreči psom, a osem dnij
pozneje je zadela enaka usoda Gjuro Tanasoviča iz Zagorja,

Dne 14. velikega srpana pa je prišel Muktar paša sam v Drijeno in
povišal Ato na mestu za majorja v plačilo za njegovo hvalevredno
postopanje kot poveljnik posadke v tej kuli.“

Med tem ko je sopotnik pripovedoval o grozovitem Ati, so konji
pozobali in pošta je drdrala zdaj navzdol po cesti med 300—500 metrov
visokimi gorami, na katerih se vidijo še danes razvaline nekdanjih utrdeb.

Turki so vozili po tej cesti živila od morske strani v Trebinje;
vstaši so jih večkrat napadli in jim odvzeli marsikateri voz in marsi¬
katero tovorno živinče. Da se zavarujejo, so sezidali po gorah prek te
dovozne črte kule, ki so bile oddaljene za streljaj druga od druge. Do Tre-
binja sem naštel 21 takih utrdeb, ki so pa danes večinoma razvaline.

Pri „Gluhi smokvi" in Stražici prehaja gorati svet v ravan in
začne se šuma (gozd), ki je pokrita večinoma z nizkim hrastovim
grmovjem, med katerim se nahajajo kupi drobečega se kamenja, tu in tam
kakšno večje drevo, po kraških dolinah pa skrbno ograjene njivice, ob-
sejane s tobakom. Ta gozd ali šuma se razprostira do reke Trebinjčice.

O grobovih, ki se nahajajo pri „Gluhi smokvi", mi je sopotnik
zopet takd-le pripovedoval:

„Dve turški stotniji sta zasedli pet gričkov pri „Gluhi smokvi"
in holmec Stražico, da bi zavarovali vozove, z živili obložene, ki so
se pomikali proti Trebinju.

Tri tisoč najhrabrejših Črnogorcev in hercegovinskih vstašev jih
je napadlo. Peščica Turkov se je tri dni in tri noči borila proti naj¬
pogumnejšim bojevnikom in vztrajala do zadnjega moža.

Črnogorci navadno ne napadajo radi, ampak streljajo najraje iz
dobro utrjenih stališč ali pa iz zased na sovražnika, najljubše pa jim
je, valiti nanj skale z visokih gor.

Tukaj pa je bilo ravno narobe. Turki so bili v utrdbah, iz katerih
jih je bilo treba pregnati. Črnogorci in Hercegovinci so imeli tedaj
težko stališče. S streljanjem jim niso mogli dosti škodovati, ker so
bili Turki predobro vgnezdeni, vrniti se pa tudi niso hoteli, ker bi jim
užalilo to njihov ponos. Petkrat so Turke naskočili in vselej so bili
odbiti, še le šesto pot se jim je posrečilo vdreti v utrdbe in pokončati,
kar je bilo živega notri, a tudi sami so izgubili tu mnogo najboljših
bojevnikov, med njimi vodjo Maksa Bačeviča, ki so ga potem pokopali
v Dubrovniku."

Med tem pripovedovanjem je poštni voz pridrdral do sela ,.Dra-
žindola". Tu se spominjamo malih bojev, ki jih je imela 20. avstrijska
pehotna brigada 1. 1878. z vstaši.

315

Od tega sela proti severozapadu se razprostira med Tulijem in
Utavo Popovo polje, ki je 30 kilometrov dolgo in poprečno 1—3 kilo¬
metre široko; na obeli straneh ga obdajajo precej visoke gore. Ob
vznožju teh gor leži približno 20 vasij. Od jeseni do pomladi preplavi
Trebinjčica to polje in iz podzemeljskih jam priplava, kakor v Cerkniškem
jezeru na Kranjskem, brezštevilno rib, ki so sardelam podobne. Prebi¬
valci ondotnih krajev jih imenujejo gajovice in jih love v mrežah,
spletenih iz domače svile.

Vrti, vinogradi in polja so tu jako rodovitna in donašajo mnogo¬
vrstno sadje, kakor olive, jabolka, hruške, slive, fige, črešnje, kutne,
breskve, dobro vino, obilo žita vsake vrste; posebno dobro pa se obnaša
tobak. Zrak je zdrav, zima mila, poletje pa Iliade morski vetrovi.

Na južni strani tega polja vodi železnica iz Mostarja v Trebinje,
oziroma v Gruž in Novigrad.

Tudi na tem polju je že tekla junaška kri. Četovodnik Luka
Vukalovič in katoliški župnik Mušič sta imela opraviti tu 1. 1876. s
Turki pod vodstvom Djeladina in Mustaje paše. Mušič pa se je tu
bojeval proti vstašem tudi 1. 1878., pomagal oteti oblegance v Štolcu
ter bil odlikovan od našega cesarja s Franc-Jožefovim redom in z
vojno svetinjo.

Pri Dražindolu smo se prepeljali črez zidani most na desni breg
Trebinjčice in dospeli potem po cesti, ki vodi ob vznožju gorovja, v
Trebinje.

V Trebinju.

Ker so naši kranjski fantje prebivali štiri cela leta v Trebinju,
sij hočemo ogledati malo bolj natančno to mesto.

Trebinje leži v široki, kotlu podobni dolini ob desnem bregu
Trebinjčice in se deli v trdnjavo ali grad, novo mesto in ciganski
okraj, ki se razprostira onstran ceste severozapadno od grada. Staro
mesto ali grad, ki so ga sezidali svoj čas Dubrovčani zaradi prevozne
kupčije, se naslanja na vzhodni strani na reko Trebinjčico, na drugih
treh straneh ga obdaja 5—6 metrov širok in 1—2 metra globok jarek,
ki je z vodo napolnjen.

V tem jarku je utonil dne 27. prosinca 1886 pešec France Žagar
16. stotnije 17. pešpolka iz Javorja v okraju ljubljanske okolice.

Na severozapadni strani vodi črez ta jarek most v trdnjavo. Ob
levi pred mostom stoji na mestu nekdanje kavarne „Nike“ novo eno¬
nadstropno poslopje, v čigar pritličju se nahaja kavarna z vrtom in
kegljiščem, kamor zahajajo najraje častniki. Kazen te kavarne vidiš
v Trebinju še nekoliko drugih manjših kavaren. Prišedši črez most
v trdnjavo, imaš na levi stanovanje postajnega poveljnika ali bri¬
gadirja z lepim vrtom. Po ulicah v starem mestu je nasproti drugim
turškim mestom jako čedno in tiho, le sem in tja moti to tihoto, ki
vpliva skoro olajšljivo na živce, klic mujezina s stolpa turške mošeje.
Vrh tega obdaja trdnjavo ali grad močen, precej visok zid, na vzhodni
strani zida stoji urni stolp, na mestu smodnišnice pa se je sezidala nova
vojašnica, v kateri je danes nastanjena pjjonirska stotnija.

316

Kakor je generalni major G-algoci ustvaril Novi Bilek, tako je
oživil in razširil general Babič opustošeno in zapuščeno mesto Trebinje.
S tem si je pridobil velike zasluge in se uvekovečil v zgodovini tre-
binjskega mesta. Babič je bil vešč srbo-hrvaščine in je tudi poznal
šege in navade hercegovinskega ljudstva.

Stari Turčin se je dobro počutil v svoji polpodrti koči v ozki
ulici; tu je prebival že njegov praded, pa tudi njegov oče, tu je sam
zrastel, ljubo mu je bilo, kar je prevzel od svojcev; da bi na tem
kaj izpremenil, na to ni nikdar mislil. A zdaj stopi general Babič

Most Srez TreMnjfiico pri Dražindolu poleg Trebinja.

predenj ter mu prav umno razloži, da bo Turčin mnogo na boljšem,
ako podere svojo staro, deloma že porušeno kočo, razširi ulico in sezida
malo proč od ceste novo, prostornejšo hišo zase, pa tudi za druge,
ker ljudstvo se množi od dne do dne in stanovanj primanjkuje čim
dalje bolj. Ako se je Turčin vdal, je Babič zaznamoval kočo takoj s
kredo; to je bilo znamenje, da se podere in druga sezida. Onim pa,
o katerih je vedel, da imajo mnogo cekinov, je svetoval, da si naj
nakupijo zunaj trdnjave prostor in si tam sezidajo nove hiše, katere
bodo dali prav lahko v najem in imeli več dobička od njih, kakor pa
od mrtvo ležečega denarja, ki jim prav nič ne nese.

317

Omenil sem že prej, da je Turčin kaj rad hranil svoj denar v
piskrih in vrečicah, ne da bi ga bil naložil na obresti. Babičevo po¬
jasnilo jih je spametovalo; večinoma so se vdali in hkratu je nastalo
zunaj trdnjave novo mesto.

Vzhodna ali turška zidava se nahaja le še v ciganskem okraju,
v trdnjavi in v Brijegovi, prebivališču nekdanjih trebinjskih gospodarjev,
begov Bezulbegovičev. Ti in drugi mohamedanski plemenitaši so imeli
nekdaj posestva tudi v Kotoru in Novem gradu v Dalmaciji; njih rod
je še danes ponosen na zidane grobe svojih pradedov, ki se nahajajo
na morskem obrežju in so okrašeni z grbi starodavnega slovanskega
plemstva. Narodna pesem poje o lepih, beloličnih Turkinjah, ki so
prijahale na zlatoopravljenih konjih iz Dalmacije v Trebinje trgat
grozdje in se izprehajat po temnozelenih travnikih.

Novo trebinjsko mesto pa je zgrajeno po zidavi malih laških mest
s širokimi ulicami; posebno široka je cesarska cesta, ki deli, vodeč od
zahoda proti vzhodu, mesto v dva dela. Na precej velika, večinoma
dvonadstropna poslopja se naslanjajo vrti in obširna dvorišča. Poslopja
so pokrita z opeko, katera se izdeluje v deželi. V tem delu mesta se
nahaja razen mnogih novih zasebnih hiš tudi vojaški tabor, ki obstoji
iz več poslopij in leži na zapadni strani na cesarski cesti takoj na
začetku mesta. V tem taboru je nastanjenih 5 stotnij pehote in nekaj
drugih oddelkov; 500 — 600 korakov severno od tega tabora na malo
vzvišenem kraju stoji trdnjava in vojašnica Hrupjela, v kateri stanuje
ena stotnija in polkovna godba; na severnem robu vežbališča so se¬
zidali Albrehtovo vojašnico, ki ima prostora za dve stotniji; dve stotniji
sta nastanjeni v trdnjavah, ki obkrožujejo Trebinje, in dve se nahajata
vedno na kordonu. Dalje imamo v novem mestu: vojaško bolniščnico,
tobačno tovarno, okrajno glavarstvo, katoliško in pravoslavno cerkev,
deško šolo, Nagličev hotel na cesarski cesti in Babičev trg, na ka¬
terem se prodaja mnogo lepega sadja.

Novejše zgradbe so:

Železniški kolodvor ob cesti, ki vodi v Grab, kupčijska šola na
cesarski cesti, nova tobačna tovarna zraven stare, dekliška šola in
dve tobačni poslopji med Albrehtovo vojašnico in tobačno shrambo.
Poslopje za poštni in telegrafski urad pa se zida.

Trebinje ima vodovod že od jeseni 1. 1903. Napeljali so vodo v
Trebinje iz Oko-studenca, ki se nahaja v dolini reke Trebinjčice blizu
Arzlanagiča, vodnjak ali vodohram so pa zgradili na višavi pred
hrupjelsko vojašnico; odtod se preskrbuje vse trebinjsko mesto z
izvrstno pitno vodo.

Družabne razmere v Trebinju še niso tako razvite, kakor po
drugih mestih v stari Avstriji. Domačini mnogovrstnih veroizpovedanj
živč sicer mirno drug poleg drugega, a le počasi napredujejo. Doslej
so ustanovili samo prostovoljno gasilno društvo z godbo, obstoječo iz
8 mož, ki se pa nikakor ne more meriti z vojaško godbo.

Za prevažanje ljudij se nahaja v Trebinju 6 izvoščkov.

Odkar je generalni major Babič zapustil Trebinje, se je sezidalo
le malo novih zasebnih poslopij. Do leta 1903. sta bili v tem mestu

318

dve večji kavarni, ena pa se je pred polletom opustila in prostor se
je izpremenil v bralno dvorano.

Od treli hotelov: „Naglič“, „Central“ in „Trebinje“, sta se zadnja
dva opustila zaradi slabega prometa, kajti mesto Trebinje leži pač
preblizu Dubrovnika. Kdor se pripelje do Trebinja, še malo požene
ali pa sede na železnico in kmalu potem se izprehaja v Dubrovniku
in uživa zmernotopli, mili morski zrak.

Kar mesto posebno oživlja, to je vojaštvo z godbo in uradništvom.
V Trebinju prebiva okoli sto častnikov, 20—30 uradnikov večinoma z
rodbinami. Za zabavo si morajo ti pač sami skrbeti. Po zimi prirejajo
medsebojne gledališke predstave, koncerte in druge take veselice, po
letu pa večkrat poleti kakšna vesela družba v okolico in si prav po
hercegovinsko speče janjca na ražnju, ga zaliva potem s trebinjcem in
dalmatincem ter prepeva zraven vesele domače pesmi.

Tako poteka čas marsikomu v kraški Hercegovini dostikrat ve¬
selejše nego doma.

Po mestu je povsod jako čedno; že generalni major Babič je
strogo na to gledal in skrbel, da so bile ulice in ceste snažne in da
ni ležalo debelo kamenje po njih.

Nekega dne je prišel Babič k meni na strelišče in mi med drugim
rekel: „Kaj ne, gospod stotnik, streljanje je najvažnejši del vojaške
izobrazbe ?“

„Istina je to, gospod general/' sem mu odgovoril.

„Pa tudi pota so za nas vojake važnega pomena; kadar boste
korakali domov in videli ležati na potu kakšen debel kamen, brcnite
ga v stran!"

Priznati se mora, da je bil general Babič pravi pijonir na pravem
mestu; kjer je le mogel, je ustvarjal nove zidave, gradil potrebne ceste
in pota, zidal kapnice in vodnjake, utrjeval stanišča na vojaških po¬
stojankah, itd.

Trebinje je močno utrjeno, a vse te umetne utrdbe nimajo za to
mesto tolike vojaške vrednosti, kakor lega sama. V Trebinju se zdru¬
žujejo najbolj uhojena pota iz vseh krajev dežele; to je namreč tudi
pravi vzrok, da je bilo to mesto doslej vedno središče vstaškega gibanja
v južnovzhodni Hercegovini.

Na najvišjih vrhovih gorskega venca, ki obkrožuje dolino, stoji
9 trdnjav, in sicer: I. na zapadli Kličanj (797 m)\  II. na severu Leotar
(1229 m); III. na severovzhodu Gliva (1038 m)-,  IV. Jovanovičeva ba¬
terija (650 m)  in V. Kravica (803 m); VI. na vzhodu Cerkvina (401 m)
in vmesna baterija (670 m); VIL na jugovzhodu Golo brdo (813 m);
VIII, na jugu Petrina (646 m)  in IX. Hum (401 m).

Vrh tega se nahajajo okoli Trebinja tudi manjše utrdbe, in sicer
stoji nekoliko korakov zapadno od hrupjelske vojašnice stražnica Pogača,
pri mostu v Dražindolu na desnem bregu Trebinjčice kula Tvordoši,
na levem stražnica Dražindol, ob cesti malo naprej proti Dubrovniku pa
kula Duži ter na meji med Hercegovino in Dalmacijo trdnjavica Drijeno.

Vse te utrdbe imajo svoje vodnjake in vrte z nasadi, a slednji
se po letu le slabo obnašajo, ker se jim zaradi pomanjkanja vode v
veliki suši ne more zadostno prilivati.

319

Mesto Trebinje.

320

Na utrdbe V., VI., VIL in IX. vodi vozna cesta; istotako vodi
lepa vozna cesta skoro vedno po ravnem ob desnem bregu Trebinjčice
po Popovem polju v Stolec.

Vse te trdnjave imajo manjše ali večje posadke, ki se menjavajo
vsak mesec.

Posadkam v utrdbah III., V., VII., IX. in v Drijenu zapovedujejo
nižji častniki, vsem drugim pa podčastniki.

Utrdba na gori 1229 metrov visokega Leotara, na severni strani
Trebinja, gleda ponosno črez vse tovariše na sinje Jadransko morje;
ona na Golem brdu in sosedinje pa imajo obrnjene svoje topove proti
črnogorski meji, a sprožili jih mislim nikdar ne bodo, ker črnogorski
sokoli dobro vedd, da bi si na teh utrdbah prismodili perotnice in
razbili glave.

Razen teh novih trdnjav se nahaja okoli Trebinja mnogo razpa-
denih utrdeb in razvalin izza časa beneških, turških in vstaških bojev.

Na jugu Trebinja pri Tzrnacu se nam kaže razvalina samostana,
ki ga je, kakor pravijo, ustanovil sam apostol Peter. Drugo razvalino
starodavnega samostana vidimo pri selu Tvordošiju na desnem bregu
Trebinjčice, katerega so Turki razdejali 1. 1693. Tu je bival nekoliko
časa škof Klumski. Namesto tega samostana so sezidali na drugem
bregu reke pri vasi Dužini novega, ki še dandanes stoji.

Trebinje šteje okoli 4000 prebivalcev katoliškega, pravoslavnega
in turškega veroizpovedanja, ki se pečajo s kupčijo, osobito pa s sa¬
ditvijo tobaka in vinske trte. Trebinjski tobak je svetovno znan; sam
turški cesar ali sultan najraje kadi ta tobak. Odkar Avstrija zapoveduje
v Trebinju, se je saditev tobaka zeld razširila po vsej okolici; vsak

prostorček, vsaka najmanjša dolinica na kraškem svetu, v kateri se

nahaja le količkaj zemlje, se izkorišča v to svrho. Vprašanje po tem

tobaku je toliko, da se ne more ustreči vsem naročbam. V veliki

državni tovarni se izdeluje in pripravlja tobak večinoma za svaljčice
ali cigarete; mnogo delavcev iz mesta in okolice dobiva tu dela in
dober zaslužek.

Saditev in izdelovanje tobaka ter vinoreja tvorita blagostanje in
bogastvo ondašnjega meščana in kmeta.

Neko neprijetno cviljenje in škripanje pač vznemirja uho potniku,
ki pride prvič v Trebinje. Odkod neki prihaja ta neprijetni glas?

Znano je, da v Hercegovini od meseca rožnika pa do kimavca
le malokdaj dežuje. Vedno jasno nebo se razprostira nad skalovitim,
kraškim svetom, solnce pripeka in neznosno žge, po gorah in bregovih
je vse rujavo; odkod vendar ta bujnost in rast zelišč na trebinjskem,
rajskem polju?

Kar po letu dež zamudi na tem polju, to nadomesti reka Tre-
binjčica. Mogočna kolesa ob njenem bregu vzdigujejo, glasno škripaje
celi dan in celo noč, v loparjih, na kolesnih obodih pritrjenih, vodo,
jo izlivajo v korita, odkoder potem odteka v jarke med njivami. Na
ta način se namaka tudi polje ob reki Nilu. Neki turški paša, ki je
prišel iz Egipta, je uvedel v prejšnjih časih tudi tu namakanje polja,
ki se prav dobro obnaša in mnogo koristi.

321

Le škoda, da leži vojaški vrt predaleč od Trebinjčice in se ne
more namakati na označeni način.

Posadka v Trebinju je precej močna; obstoji danes iz enega peš¬
polka s tremi bataljoni in godbo, nekaj topničarjev, pijonirjev, sanitetnih,
pratežnih in oskrbnih (Verpflegs-) vojakov.

V veliki poletni vročini morajo dobivati vojaki, da ostanejo zdravi,
hladilno, svežo hrano. Na trgu bi se dobilo pač težko zadosti sočivja
in salate za toliko množico. Da se temu nedostatku opomore, so zgra¬
dili naši fantje in vojaki drugih krdel velik vojaški vrt, na katerem
nasajajo mnogovrstno zelenjavo, in ker rastlinam pogosto škrope in

Vas Gradina pri Trebinju.

jim pridno zalivajo, rastejo jako bujno in zalagajo bogato vojaške
kuhinje s sočivjem.

Pes veliko nasprotje opaziš, ako pogledaš po letu s trebinjskega
polja na obronke gor, ki ga obdajajo. Tu doli vse lepo zeleno, po
gorah pa vse osmojeno, tu doli rajski vrt, tam gori kamenita puščava.

Za ohlajenje prebivalcev v vročem poletnem času skrbi pro¬
storni „Kalajev vrt“ s svojimi košatimi drevoredi, v katerih stoje
klopi, kamor se more usesti utrujeni šetalec; kdor pa se hoče okrepčati,
pa lahko stopi v gostilno, ki stoji na tem vrtu. Vrh tega se nahaja
ob reki Trebinjčici več kopališč, kamor se hodijo kopat vojaki in
drugi prebivalci tega mesta.

Slovenski fantje.

21

322

Kako so nastale mejne straže ali kordon?

Po odločilnih bojih 1. 1878. so se mohamedanci v Bosni in Her¬
cegovini bali, da se bo nova vlada dotaknila njih vere in jim odvzela
pravice, ki so jih uživali doslej, nasprotno pa so si kristjani pred¬
stavljali prekrasno prihodnjost in so pričakovali od oprostiteljev, da
jim bodo takoj uredili zemljiška posestva, katera so bila že od nekdaj
vzrok vednih razprtij.

Nova vlada ni takoj osnovala novih naredeb, ampak je hotela
prej vse dobro preudariti V začetku se je ravnala deloma po starih
turških postavah; zahtevala je redno plačevanje davkov in si izkušala
pridobiti zaupanje ljudstva s tem, da je priznala vsakemu veroizpo-
vedanju enake pravice.

Obe stranki sta bili presenečeni. Modrejši mohamedanci so se
sčasoma sprijaznili s temi naredbami, a Turčini v južni Bosni in Her¬
cegovini so sovražili tujce in njih naredbe; ni jim šlo v glavo, zakaj
bi naj kristjani (raja) uživali taiste pravice kakor mohamedanci.

Kristjani teh dveh pokrajin, katerim se tudi niso izpolnile njih nade,
so začeli nezaupno pogledovati svoje oprostitelje, posebno nezadovoljni
pa so bili kristjani pravoslavne vere; dozdevalo se jim je, da si nova
vlada prizadeva pridobiti Turke na svojo stran; tudi jim ni bilo prav,
da so se od njih zahtevali davki slej kakor prej.

Kristjani v Hercegovini bi bili tudi radi imeli, da bi si bila
Črna gora prilastila oni del Hercegovine, ki ga je zasedla že 1. 1877.
vsled šentštefanske pogodbe. Med tem kratkim zasedanjem kmet, kristjan,
ni plačeval nikakoršnega davka, a zdaj zahteva Avstrijec, da naj kristjan
daje poleg državnega davka tudi tretjino begu, katerega sovraži! Kaj
takega torej jim ni šlo v glavo.

Akoravno je bilo ljudstvo v nekaterih krajih Bosne in Hercegovine
po zasedbi še vedno nezadovoljno in so ga Črnogorci vrh tega vedno
podpihovali k vstaji, je čakalo vsaj na videz mirno boljše prihodnjosti.

Ko so pa 1. 1879. Avstrijci zasedli nekatera mesta v Novi-
pazarju, se je tudi opazilo neko skrivno gibanje, ki se je kmalu očitno
pokazalo. Nezadovoljneži so dne 7. kimavca istega leta zapalili orožniško
vojašnico v Koritu in ob enem so se pojavili oboroženi vstaši pri Lukavcu.
Stotnija 21. pešpolka jih je pri Zalomski napadla in razkropila. Ta
pojav vstašev je pokazal, da je med pepelom še vedno tlelo.

Leta 1880. in v prvi polovici prihodnjega leta je bilo v zasedenih
pokrajinah vse mirno, a v drugi polovici 1. 1881. se je začelo zopet
vstaško gibanje.

Razglas postave za vojaško službo za Bosno, Hercegovino in
Krivošijo, ki se je to leto izvršil, je morda nekoliko pospešil to gi¬
banje, a nikakor se ne more trditi, da bi bila ta postava povzročila
vstajo 1 . 1882.; potisnila je le hujskačem orožje v roke, s katerim so
mogli še bolj uspešno obdelovati in podpihovati nevedno, že prej ne¬
zadovoljno ljudstvo. Kristjani so se slepili s tem, da se bodo jemali
vsi njihovi sinovi brez izjeme v vojake, mohamedancem pa se je lagalo,
da bodo morali novinci izpremeniti svojo vero in služiti izven dežele.

323

Razsodnejšim vstaškim načelnikom tudi ni bilo neznano, da so
bile posadke v mestih tako majhne, da že zdaj niso mogle lahko
krotiti hajduških čet.

Ako vstaši boj takoj pričnejo, se jim je nadejati vsaj nekaj
uspehov, ki jim pridobe zaupanje pri ljudstvu in pomoč od zunaj.

Število vstašev na gornji Neretvi, okoli Uloka, Kalinovika, Foče,
Kojnice in v Zagorju je rastlo od dne do dne in tem vstašem so se
pridružili tudi nezadovoljneži iz Krivošije, ki se nikakor niso hoteli
podvreči vojaški dolžnosti.

Soteska v dolini reke Neretve in gora Prenj.

Koncem 1. 1881. je izbruhnila v teh pokrajinah očitna vstaja.
Ne moremo se tu spuščati v podrobnosti tega upora; omenim samo,
da je vojno ministrstvo pomnožilo krdela v Bosni in Hercegovini in
južni Dalmaciji ter jim postavilo na čelo pravega moža, feldmaršal-
lajtnanta barona Jovanoviča, ki nam je znan že izza leta 1878.

Le-td je od 2. prosinca do 30. velikega travna 1882 v 192 bojih
in praskah vstaše deloma uničil, deloma prepodil na črnogorska tla,
odkoder so pa pozneje še vedno hodili črez mejo ropat v Hercegovino
in Krivošijo.

Da se jim prestop kolikor mogoče zabrani, je Jovanovič osnoval
mejne straže ali kordon, ki sega od Krivošije do Novipazarja in še
dandanes obstoji.

21 *

324

Na kordonu.

Izmed treh bataljonov, ki tvorijo posadko v Trebinju, se je na¬
hajal 1. 1888. eden vedno na mejnih stražah. Mejna črta, ki jo ima
zavarovati trebinjska posadka, se razprostira od gore Orijona v Kri-
vošiji do meje bileškega okraja.

Glavne postaje na tej črti so bile: Grab s stranskima posto¬
jankama Bogojevičselo in Vrbanje; Visoka glavica z Milanovim odsi-
jekom in Borovo glavo; Kosmač s Pečinami in Arzlanagič s Skoči-
grmom in Lastvo.

■ ■

Kordonska postaja Grab v Žubcih.

Dandanes obstoji ta kordon iz dveh glavnih gruč, in sicer tvori
prvo gručo Kosmač s podrejenimi postojankami Skočigrm, Visoka glavica,
Milanov odsijek. Povsod se nahaja za posadko en vod vojakov s častnikom
ali častniškim namestnikom. Poveljnik stotnije pa biva na Kosmaču.
Posadka v Milanovem odsijeku pošilja vsak dan 4 može močno stražo
na Borovo glavo; tu in v kulah pri Grabu imajo tudi pse za varuhe.

Drugo gručo tvori Grab s postojanko Vrbanje, kjer biva en vod
s častnikom, v Grabu pa trije vodi s stotnikom.

Postojanka Pečine so je razdejala, posadke v Bogojevičselu, Ar-
zlanagiču in Lastvi pa so se opustile.

325

Kordonske utrdbe na Kosmaču, Visoki glavici, v Skočigrmu, Mi¬
lanovem odsijeku in Vrbanju so se prezidale in izpremenile v prave
trdnjave, kjer se morejo posadke braniti z uspehom tako dolgo, da
pride pomoč.

Vse te posadke so zvezane telefonsko z brigadnim poveljništvom
v Trebinju.

Služba na kordonu je jako naporna; zato so se priznale častnikom
in moštvu posebne kordonske priklade, in sicer je dobival stotnik po
dve kroni, nižji častniki T50, moštvo pa po 12 vinarjev več na dan.
Za prežanje po noči so se dovolile še posebne pristojbine; moštvo je
dobivalo za opravljanje te službe po 28 vinarjev na dan.

V Grabu.

Dne 1. malega travna 1. 1888. je odkorakala 16. stotnija 17. peš¬
polka, kateri sem bil jaz poveljnik, na kordon v Grab, ki leži 15 km
južnovzhodno od Trebinja. V Grabu je ostala polovica stotnije pod
mojim poveljstvom; en vod, kateremu je zapovedoval nadporočnik
France Dreoik, se je ločil od stotnije že pri vasi Tuli in korakal v
Bogojevičselo, ki leži na severnovzhodni strani pet kilometrov od Graba.

Tu se je porodil vstaški vodja in kovač Luka Vukalovič, ki je
izdeloval iz črešnjevega lesa topove, jih zvezal z železnimi obroči in
potem streljal z njimi na Turčina.

Nadporočnik Josip Ripšl je nadaljeval hojo skoz Grab v Vrbanje,
ki se nahaja pod goro Orijonom v dolini, kotlu podobni, deset kilo¬
metrov južnovzhodno od Graba. V vojaškem oziru je sicer ta postojanka
dvomljivega pomena, a za varstvo tamošnjih prebivalcev in potnikov,
ki obiskujejo ta kraj, velike važnosti; zakaj ravno tu imajo hajduki
največ skrivališč.

*

* *

Od Trebinja do Vrbanja se vije lepa vozna cesta, ki se bo kmalu
podaljšala do orijonske lokve, a odtod naprej vodijo v Dalmacijo in
Črno goro le ozka pota in stezice, po katerih prenaša blago le tovorna
živina; voziti se po njih nikakor ne more.

Dne 25. malega srpana 1. 1888. je prestolonaslednik Rudolf, vra¬
čajoč se po pregledovanju krdel v Trebinju in drugih mestih v zasedenih
deželah, jahal po tej cesti do Graba, potem po gorski poti, ki vodi
skoz Vrbanje na goro Orijon do Cerkvic in odtod po cesti do Rižane
na obali Jadranskega morja. Ta potna črta je bila tedaj še posebno
zavarovana, a vsekako bi se bil lahko priplazil kakšen hajduk iz Črne
gore črez mejo; torej ta precej drzna ježa prestolonaslednikova ni bila
brez vsake nevarnosti.

Vzvišen in spomina vreden je trenutek, ob katerem je prestolo¬
naslednik prestopil mejo med Hercegovino in Krivošijo, zagledal
višnjevo Jadransko morje v kotorskem zalivu in bil sprejet od vo¬
jaškega poveljnika iz Zadra, vojaškega pooblaščenca v Črni gori, te¬
danjega polkovnika pl. Milinkoviča ter drugih dostojanstvenikov. Ti

326

in vsi po višavah postavljeni
vojaki so mu zaklicali večkraten
„živio!" ki je daleč in dolgo
odmeval ob skalnatih bregovih
kraške Krivošije in Herce¬
govine.

Na Orijonu pri orijonski
lokvi (luži), ravno na meji med
Hercegovino in Črno goro stoji
spomenik, ki oznanjuje pot¬
nikom, da je tu rajnki prestolo¬
naslednik Rudolf počival in od¬
tod gledal na novo pridobljeno
avstrijsko deželo.

Prestolonaslednik je bil
dvakrat v Trebinju, in sicer
prvikrat dne 3. malega travna
leta 1886.; drugikrat pa dne
24. mal. srpana 1. 1888. Oba¬
krat je bil slovesno sprejet in
uprizorila se je njemu na čast
čarobna razsvetljava po mestu
in gorah, ki ga obdajajo.

Ob zadnjem razgledovanju
krdel se je prestolonaslednik
izrazil, da je 4. bataljon 17.
pešpolka eden najbolj izvežba-
nih bataljonov, ki jih je videl in
pregledal v zasedenih deželah.
Iz tega je jasno razvidno, da
se vojaško vežbanje pri tem
bataljonu ni zanemarjalo navzlic mnogovrstnim drugim kulturnim
opravkom.

Spomenik na orijonski lokvi v spomin
na obisk prestolonaslednika Rudolfa
1 . 1888 .

Del Hercegovine, ki se razprostira v južnovzhodni smeri med
Trebinjem, črnogorsko in dalmatinsko mejo, se ti predstavlja, ako po¬
gledaš na zemljevid, kakor edini zob v čeljustih, in se imenuje „Žubci“;
temu okraju je dala ime najbrž gora „Vučji zub“, ki se dviga proti
nebu na skrajno vzhodni strani te zagvozde, kjer se dotika Hercegovina
Črne gore in Dalmacije ob enem (trojna meja).

Okraj Žubci je pač najrevnejši del Hercegovine. Narava ga je
obdarila skoro s samim kamenjem; sem in tja se najde šopek trave
ali zveriženo drevesce, ki raste za skalo, kjer se je nabralo malo
rodovitne zemlje; le na visoki planjavi, ki se razprostira kakor pahljača
med vasjo Tulijem in Grahom ter je 7 kilometrov dolga in poprečno
2—3 kilometre široka, vidiš tu in tam nekaj polja in z nizko travo
obrastlih pašnikov; sicer pa pokriva to planjavo hrastovo in gabrovo
grmovje in kupi kraškega drobečega se kamenja.

327

Prebivalci se pečajo večinoma z drobnico. Koze in ovce se pasejo
celi dan zunaj, iščejo trave po skalovju in objedajo mladike nizkih
dreves; na ravno ta način se preživi ta uboga žival tudi po zimi.

Težak prebiva večinoma z drobnico v enem in istem prostoru in
prezebava vso zimo, ker tudi drv ni lahko dobiti v tem okraju.
Revščina je tu velika; ni se torej čuditi, da se je v tej okolici v
prejšnjih časih največ ropalo.

Vas Grab leži v južnem kotu visoke grabške planjave, na za¬
četku soteske, ki vodi odtod v Dalmacijo in Orno goro.

Sprejem Njega c. in kr. visokosti nadvojvode feldmaršallajtnanta in prestolonaslednika

Rudolfa v Trebinju.

Vojno ministrstvo je dalo tu sezidati enonadstropno vojašnico in
popraviti poslopje za orožnike; te dve zgradbi tvorita danes trdnjavo,
v kateri se morejo vojaki v slučaju napada brez posebnih izgub vsaj
tako dolgo braniti, da pride pomoč iz Trebinja. Na jugu, dva kilometra
od Graba, ob poti, ki vodi proti dalmatinski meji, stoji kula Presjeka,
na gori na vzhodni strani pa močno zidana trdnjavica Prašište; obe
utrdbi sta zgrajeni v svrho, da pomagata zabraniti sovražno prodi¬
ranje proti Trebinju.

V Grabu se nahaja tudi lepa enonadstropna ljudska šola zraven
vojaškega vodnjaka, enonadstropno poslopje za finančne paznike, poštni
in brzojavni urad, orožniška postaja ter kakih deset zasebnih hiš,
med temi ena posebno lepa in enonadstropna.

328

Vse te uredbe so ta revni kraj na mah oživile. Blizu vojašnice
je odprl neki Srb prodajalnico in krčmo, v vasi so začeli prebivalci
stare hiše podirati in zidati nove. Nastali sta dve gostilni, v katerih
so mogli naši fantje svoje dostikrat do skrajnosti izmučene ude po¬
krepčati s črno dalmatinsko kapljico.

Iz bližnjih vasij pa so ženske in otroci donašali prodajat jajca,
mleko, sir in druge enake stvari. Blagostanje tega revnega okraja se
je vidno izboljšalo in prebivalci so dobro vedeli, odkod prihaja ta iz-
prememba; zato so se nam zaupno bližali in opozorili marsikdaj na
kakega nevarnega ptička. *

* *

Na kordonu nam je za navadno vežbanje vojakov preostajalo pač
malo ljudij in časa. Patrole so švigale ob črnogorski meji po dnevi
in večkrat tudi po noči; spremljale so pošto in živila na postojanke
ter popravljale in gradile pota in druge potrebne utrdbe.

Zeld naporno, rekel bi tudi nevarno je bilo ponočno prežanje
ali „vorpas“ na hajduke, ki so sem in tja še vedno prihajali iz Črne
gore, da bi ropali v Hercegovini.

Mnogokrat so nam vdani Hercegovinci znali povedati, kdaj in
po kateri poti pridejo hajduki zopet tostran meje. V takih slučajih je
šel vedno sam stotnik z izbranim moštvom na prežo.

Bilo je na večer pred svetim Jurijem 1. 1888. Zaupnik mi je na¬
znanil, da je zvedel iz zanesljivga vira, da pridejo trije nevarni hajduki
ropat v grabško okolico. Vzel sem s seboj razen desetih mož, ki so se
večinoma prostovoljno oglasili za to podjetje, tudi kompanijskega psa
Marka. Tu omenim, da je imela vsaka stotnija četrtega bataljona
svojega psa, ki je dobival pristojbine kakor vsak drugi mož; vodil ga
je podčastnik na konopcu in vežbal v vojaških strokah po vodilih
bataljonskega poveljnika.

Prišli smo na mesto, katero sem spoznal pripravno za prežo, ob
polednajsti uri po noči. Legli smo v zasedo tako, da nas ni mogel
nihče zapaziti, in bili smo od pota, po katerem so imeli priti ptički,
oddaljeni 10 korakov.

Noč je bila precej temna; sivi oblaki so se drevili nad našimi
glavami in nič ni motilo nočne tihote; a ta tihota ni dolgo trajala.
Marko začne migljati z ušesi, postaja nemiren, renči. Kmalu zaslišimo
votlo doneče korake, a dolgo nismo mogli ničesar zazreti. Slednjič
se prikažejo človeške podobe; zdaj nismo več dvomili, da prihajajo
ptički iz Črne gore. Prepričani smo bili, da nam ne uidejo več, a ta
presneti Marko nam je prekrižal račun. Ko je zagledal tudi on črne
postave, je skočil po koncu, raztrgal konopec in lajaje drevil proti
hajdukom, ki so nam pokazali takoj hrbet in bežali po skalovju, od¬
koder so prišli.

Lajanje potihne; kaj je to? Ali jo je Marko izkupil?

Ne, našel je handžar, ki ga je bil izgubil hajduk, in nam ga
je z največjim dobrikanjem prinesel ter javil s skakanjem svoje veselje,
da je zapodil hajduke v beg.

Marko je preskušnjo slabo izvršil; bil je prevroče krvi, zato je
moral odslej ostajati v enakih slučajih vedno domd.

329

Handžar pa, ki ga je pobral za hajduki, hranim še danes. Krogle,
ki so frčale za njimi v črno noč, niso zadele sicer nikogar, a imele
so viden uspeh; kmalu se je raznesla govorica onkraj meje, da imajo
avstrijske čete zasedena vsa pota in stezice. Bilo je vse mirno in za¬
upniki mi niso dalje časa ničesar poročali o enakih nakanah, patrole pa
so imele opraviti le sem in tja z neoboroženimi, a sumljivimi postopači.

Koncem velikega travna smo oddali naporno delovanje na kordonu
v Grabu stotniji 53. pešpolka in odkorakali v Trebinje.

Samostanska razvalina v Tvordošiju poleg Trebinja.

Pasji izpiti.

Kmalu potem so delali kompanijski psi izpit; sam brigadir, ge¬
neralni major Čebule, jih je izpraševal. Pred izpitom jim je pokazal
rumenjake ali cekine, ki so bili namenjeni pridnim pasjim učencem.

Klek, lovski pes 13., Bela, lovska psica 14., Švarcel, ovčarski pes
15. stotnije, so meter visoko skakali, kakor bi hoteli imeti rumenjake
že kar naprej; Marko, volčji pes 16. stotnije, pa je ležal s podvi-
tima zadnjima in stegnjenima prednjima nogama na trebuhu ter se za
cekine še zmenil ni. Takoj se mi je zdelo, da bodo oni trije dobro
prestali izpit, Marko bo pa padel.

330

Izkušnja se prične.

Kleku se priveže listek okoli vrata, pokaže se mu trdnjava na
gori, ki je bila kake 4 kilometre oddaljena in je ležala onstran reke
Trebinjčice; Klek z glavo prikima v znamenje, da je razumel, potem
se podviza, hiti kar more, preplava reko in v 10 minutah je bil na
gori. Po preteku drugih 15 minut je pritekel nazaj in prinesel listek,
ki mu ga je bil poveljnik posadke v trdnjavi pritrdil okoli vrata. Prvo
vprašanje je dobro izpadlo, Klek je dobil ,,izvrstno".

Vojaku se je ukazalo, da je splezal na visoko košato drevo, ki
je stalo 2 kilometra v stran. Generalni major je Beli pokazal najprej
drugega vojaka, potem pa s prstom na visoko bližnje drevo. Bela je
razumela, da je sovražnik skrit na nekem drevesu, a vedela ni, kje.
Nekaj časa je skakala od drevesa do drevesa in slednjič obstala in
začela lajati in skakati na deblo onega drevesa, na katerem je bil
vojak skrit med vejami. Ker je Bela našla še le po ovinkih sovražnika,
je dobila samo „prav dobro".

Švarcel je bil poslan na patrolo in je našel celo stotnijo v koruzi
skrito, katero je z lajanjem izdal. Dali so mu „prav dobro".

Tudi Marku so privezali listek okoli vrata in so mu pokazali
stotnijo, ki se je vežbala na gori blizu razvaline Tvordošija, ter mu
ukazali, da naj listek nese tja. Marko, spuščen s konopca, je tekel samo
do bližnje črede, ogrizel tam ovco in prinesel nazaj v gobcu kos volne,
češ, jaz vsaj nekaj prinesem. Dobil je „dvojko“, izgubil zopet prostost;
a on je to krivico potrpežljivo prenašal, kakor bi si bil mislil: Ne¬
hvaležnost je plačilo sveti"

Pri ponočni vaji, ki se je vršila zvečer, je Klek izvohal sovraž¬
nika, ki je ležal v zasedi, in s tem rešil patrolo, kateri je bil dodeljen,
iz nevarnosti, da ni bila ujeta.

Bela je stala na prednji straži ali vedeti in je s svojim finim sluhom
dosti prej slišala, kakor mož na straži, da se bliža sovražnik. Stotnija
se je mogla pravočasno in na pravem kraju pripraviti za obrambo;
oba sta dobila „prav dobro", Švarcel, ki je prenašal to pot malce
zanikamo naznanila, pa „dobro“.

Z Markom pa je bil zopet križ. Šel je s patrolo, kateri je bilo
preiskati neko selo. Sto korakov pred tem se je poveljnik patrole
ustavil in poslal Marka k hišam na ogled. O sovražniku ni bilo ne duha,
ne sluha, a tam pod podstrešjem zasliši Marko neki „kok, kok, kok!"
Hipoma se zakadi v kurjo družino, podavi piščeta, kokljo pa prinese
poveljniku, češ: „Jaz vedno kaj prinesem." Dali so mu zopet „dvojko“.

Drugi dan so vojaki pri vaji slepo streljali. Klek in Bela sta
pogumno donašala strelivo, Švarcel pa naznanila v najhujšem ognju v
bojno črto. Vsi so dobili „izvrstno“.

Tudi Marku se je potisnila v gobec vrečica, napolnjena s stre¬
livom, a ta jo je prinesel samo do Trebinjčice in jo tam izpustil, da
je splavalo strelivo po vodi. Poleg dokaza svoje popolne nesposobnosti
za pasji generalni štab je Marko učinil to pot tudi izdatno škodo na
vojaškem blagu, zato je dobil „trojko“, močnejši konopec okoli vrata
ter bil vržen enkrat za vselej; tovariši pa so prestali izpit z odliko
in bili častno obdarovani.

331

Kleku se je priznalo pet, Beli štirje in Švarcelnu trije cekini,
kateri so se takoj izplačali podčastnikom, ki so poučevali pse.

Marko je ležal kakor prejšnji dan na trebuhu in renčal, kakor
bi si bil mislil: „Jaz sem cekine zaslužil, drugi so jih pa dobili —
narobe svet!“

Predno je odkorakal bataljon iz Trebinja v Ljubljano, je oddal
pse stotnijam, ki so stopile na naše mesto v Trebinju.

Pozneje sem tudi zvedel, da je Marko v svoji vročekrvnosti po¬
padel in nevarno ogrizel osemletnega fantiča ter bil zaradi tega
obsojen na smrt s smodnikom in svincem.

Iz te resnične dogodbice sledi poučen nauk: „Ne jemlji volčjih
psov v pasjo vojno šolo!“

Na poti proti Visoki Glavici.

Ko smo prišli s kordona, bi se bili najraje zopet vrnili v Grab,
zakaj v Trebinju je vladala takrat huda poletna vročina. Vojaško
poveljništvo, ki je resnično skrbelo za blagor podložnikov, je izdalo
jako modro povelje. Odhajali smo na vaje zjutraj zarana in se vračali
že ob osmi uri zjutraj v vojašnico.

Po dnevi je bilo videti le malo ljudij na ulici, vse se je zatekalo
v senco, najraje pa v Trebinjčico. Razume se, da smo v takih razmerah
z veseljem pozdravili povelje, ki nas je klicalo vnovič na kordon, in
sicer to pot na Visoko glavico, kjer si listje košatih bukev šepeta
skrivnostne pravljice.

Zračna črta od Trebinja do Visoke glavice, ki leži na vzhodni
strani tega mesta znaša 20 kilometrov, a 16. stotnija, ki se je na¬
potila tja dne 30. velikega srpana 1. 1888. je potrebovala za preko¬
račenje te daljave celih 10 ur; zakaj korakati ji je bilo mestoma po
zeld strmih bregovih.

Ker nas na tej črti marsikaj zanima, se bomo večkrat ustavili
in se le počasi pomikali proti Visoki glavici.

Iz Trebinja vodi danes 14 kilometrov dolga nova vozna cesta
skoz Arzlanagič najprej ob desnem bregu Trebinjčice, tri kilometre pred
Lastvo pa prekorači cesta to reko na železnem mostu in pelje potem
na levem bregu Trebinjčice do Lastve.

Za seboj imamo že dva kilometra in pol, dospeli smo v vas Gorico,
ki se je 1. 1878. uvekovečila v zgodovini hercegovinske zasedbe na
ta-le način:

Po zasedbi mesta Trebinja dne 10. kimavca 1. 1878. so se vstaši
umaknili proti vzhodu in razdejali ob bregu gore Glive pet kilome¬
trov vzhodno od Trebinja cesto, ki vodi iz tega mesta v Bilek.
Od severa sem se je bližal Trebinju feldmaršallajtnant Jovanovič s
svojimi krdeli. Da se pred njegovim prihodom odstranijo vse ovire in
popravi cesta, je odposlal brigadir, generalni major Nadž (Nagy), dne
15. kimavca istega leta majorja Penša z enim bataljonom in pijonirskim
oddelkom 74. pešpolka ter s petimi topovi proti Glivi in mu ukazal, da
se nima spuščati v boj z vstaši. Ko je Penš korakal skoz Gorico, ga

332

ni nihče motil in nikjer ni videl vstašev. Goričani pa so mu celb za¬
gotavljali svojo vdanost.

Dospel je kmalu po osmi uri zjutraj na sedlo, ki leži južno od
Glive. Penš je okolico, kjer se je cesta popravljala, takb-le zavaroval:
Na višavo ob levi strani ceste je postavil 2 voda in poslal dva roja
(švarma) v prednji svet; trije vodi in dva topova sta stala na desni
strani ceste, trije vodi pa v reservi; 4. stotnijo je potisnil na skrajno
desno krilo, en vod je zavaroval hrbet in 3 topovi so ostali na sedlu
poveljniku na razpolago; ostale oddelke pa je dodelil pijonirjem, češ,
da bo šlo delo hitreje od rok.

Kmalu potem se je vnel boj na desnem krilu. Po 11. uri se je
opazilo, da se močnejši vstaški oddelki pomikajo po poti od Klobuka
sem proti našemu stališču. Generalni major Nadž, ki je dospel ravno
v tem času na bojišče, je zaukazal topovom na sedlu, da vzamejo na
muho bližajočega se sovražnika, ob enem pa je podprl desno krilo z
enim vodom.

Boj je trajal brez posebnih izgub do poldveh popoldne. Ker je
bila zdaj cesta že popravljena, se je Nadž povrnil v Trebinje. Pod
varstvom vzadi stoječih oddelkov so se vračale stotnije proti višavam,
ležečim na severni strani mesta; le četrta stotnija, ki je stala na
skrajnem desnem krilu, je v težavnem, nepreglednem kraškem svetu
zaostala. Ta za stotnijo neugodni položaj so Goričani, ki so se zjutraj
še prilizovali, porabili ter so zavratno napadli od vseh stranij stotnijo.
Krvavo ruvanje se je pričelo. Stotnik Matija Sandner, poročnik Adolf
Marks in 51 mož je padlo pod turškim handžarom, poročnik v reservi
Vaclav Kazda in 21 mož je bilo ranjenih, 11 so jih pa pogrešali, a
tudi ti se smejo prištevati mrtvim, ker so jih skoro gotovo Turčini
najprej posekali, potem oropali in pometali v bližnjo reko Trebinjčico.
Tudi je zmanjkalo generalštabnega častnika, nadporočnika Maksa
Švajgerja, ki se je napotil takoj, ko so se začeli vračati, k 4. stot¬
niji, da ji izporoči, da naj hitro ustavi ogenj in se vrne v Trebinje;
tudi trupla tega častnika niso mogli najti. Vstaši so ga najbrž vrgli
v kakšno jamo ali pa v reko.

Tako je bila uničena skoro polovica stotnije v nekoliko minutah.

Na katoliškem trebinjskem mirodvoru, ki leži med Gorico in Tre-
binjem, stoji velik kamenit spomenik, ki nam oznanja, da počivajo pod
njim junaki, ki so prelili kri za dom in cesarja.

Na tem pokopališču počiva tudi nekaj kranjskih fantov, ki so
umrli vJTrebinju, in sicer: desetnik France Grabec iz Šenčurja in
France Žagar iz Javorja v ljubljanski okolici; pešci Josip Markovič
iz novomeškega okraja; Lojze Temfer iz Rateč in Janez Dobravc iz
Zaspa v radovljiškem okraju; France Primic iz Polšnika in Luka Baš
iz Jarš v litijskem okraju; Tone Grebenc z Vrha in France Novak
iz Jesenic v krškem okraju ter častniški sluga France Lev iz Šentvida
na Koroškem in še nekaj drugih.

*

* *

Ko smo si ogledali zadostno kraj in tla, ki jih je pojila kri av¬
strijskih vojakov, se napotimo dalje in dospemo v 30 minutah v Arzlan-

333

agič. Ta precej velika turška vas leži na začetku soteske, skoz katero
prišumi od vzhoda po globoki, skaloviti strugi reka Trebinjčica v
planjavo, kjer se pomiri in potem jako leno in počasi dalje teče.

Črez reko vodi okoli 100 metrov dolg most, ki je zgrajen po
staroturški zidavi na dveh visokih srednjih in dveh nižjih stranskih
obokih; na sredi mosta je stala kula, ki so jo pa sedaj odstranili.
Razen te kule brani most na levi strani okop ali šanca, na desni pa
tudi velika kula. Pri mostu je Trebinjčica precej globoka. Neki pešec
53. pešpolka, ki ni znal plavati, je pri kopanju tu utonil.

Kordonska postaja Arzlanagio z velezanimivim staroturškim mostom od jugozahoda.

V prejšnjih časih so Arzlanagiči pobirali tu mostnino od človeških
in živinskih glav. Promet je bil zelb živahen, zakaj Hercegovinci so
nosili črez ta most prek Žubcev iz Novigrada (Castelnuovo) na obali
.Jadranskega morja sol in druge potrebščine. Od Arzlanagiča do izvira
Trebinjčice sta bregova strma in skalovita. Pri Uščah, kjer se nahaja
orožniška^ postaja, se izteka v Trebinjčico gorski potok Sušica, ki pri¬
teka iz Črne gore in vdere na hercegovinska tla pri hercegovinsko-
črnogorski božji poti Arhangjelu. Tu smejo vstopiti v Hercegovino
Črnogorci s potnim listom, uvažati in izvažati blago, živino itd.

Pri Uščah se je nahajal 1. 1888. tudi brod, ki je prepeljaval ljudi
z enega brega na drugega.

334

Bilo je meseca svečana omenjenega leta. Vodnik Dular 13. stot¬
nije 17. pešpolka je spremljal z dvema pešcema s JKosmača v Trebinje
vojaškega beguna 75. pešpolka, ki so ga izročili Črnogorci kordonski
postojanki na Kosmaču.

Med prepeljavanjem je skočil begun v deročo mrzlo reko Trebinj-
čico. Dular se ne pomišlja, vrže puško in pas z bodalom proč, skoči za
begunom v vodo, ga zgrabi od vzadi, liud boj se vname med njima —
boj na življenje in smrt.

Begun si je prizadeval potegniti rešitelja v globočino in ga
utopiti.

Dular, močan, mlad fant in izurjen plavalec, je slednjič z vso
svojo močjo vendarle premagal samomorilca, ga privedel na breg, mu
zvezal roke s pomočjo spremstva in ga potem srečno privedel v Trebinje.

Vojaško poveljništvo, ki je zvedelo za ta junaški čin po očividcih,
je predlagalo Dularja za odlikovanje.

Vojno ministrstvo je dne 2. rožnika 1. 1888. Dularju podelilo sre¬
brni zaslužni križ zaradi posebnega junaštva, s katerim je rešil beguna.

Ko je dospel križec z Dunaja v Trebinje, ga je major Klug po
primernem nagovoru pripel junaku na prsi in ves bataljon, ki je bil
priča te redke časti, je korakal ali defiliral pred njim; častniki pa so
ga povabili na obed v častniško dvorano. Pri obedu je bataljonski
poveljnik še enkrat laskavo pohvalil junaka, za kar se je Dular prav
ponižno zahvalil.

V Arzlanagiču je bivala za posadko stotnija vojakov, ki je služila
kot reserva kordonskima postojankama na Visoki glavici in Kosmaču;
vrh tega je spremljala pošto in druge take izprevode ter skrbela
sploh za varnost v tem okraju.

*

* *

L. 1886. so se varstvene razmere okoli Trebinja v toliko izboljšale,
da je generalni major Štefan Babič mogel javiti c. in kr. visokosti,
feldmaršalu Albrehtu, ki je prišel dne 7. velikega travna razgledovat
garnizijo v Trebinju, da se je hajduštvo udušilo in da potovanje v tem
okraju ni več nevarno. Babič je pač naredil račun brez hajdukov, ki
so hoteli ravno zdaj, ko se nahaja cesarski princ v deželi, pokazati,
da še životarijo.

Med Trebinjem in kordonskimi postojankami so prenašale pošto
vojaške patrole, ki so bile vsled povelja sestavljene iz enega poveljnika
in štirih pešcev; oborožene so bile s puško in preskrbljene s strelivom,
za vojno predpisanim.

Ker so take patrole morale nositi težke zavitke po jako napornih
potih in so zaradi tega mnogo trpele in ker se že dalje časa ni pripetila
nobena nesreča, je poveljnik kordonske postaje v Arzlanagiču za dobro
spoznal, zmanjšati to patrolo na tri može.

Naključju ali pa zanikarnosti podčastnika, ki je pošto odpravljal,
je pripisovati, da je bil dne 7. vel. travna izmed treh pešcev oborožen
le eden s puško, a druga dva, ki sta nosila ta dan škatlice z mesom
ali konserve, stare črevlje in torbe za patrone, sta bila pustila puške
in strelivo domd.

335

Iz Arzlanagiča v Lastvo, kamor je bila patrola namenjena, je
vodila takrat v soteski poleg levega brega Trebinjčice le ozka stezica,
ob kateri se je nahajalo mnogo prostorčkov pripravnih za zasede.
Vojaki so bili o varnosti tega zapuščenega kraja tako prepričani, da
nihče ni mislil na preiskavo teh skrivališč.

Patrola je do Lastve srečno prispela, tam oddala pošto, malo po¬
čila, pošiljatev prevzela in se zopet vrnila po isti poti proti Arzlanagiču.
Ko je imela polovico pota že za hrbtom, ustreli hajduk iz zasede in

Sprejem Njega c. in k. visokosti nadvojvode in feldmaršala Albrehta v Trebinju

dne 7. vel. travna 1886.

poveljnik patrole, pešec France Novak, doma iz Dolenjih Jesenic šent-
rupertske občine v krškem okraju, se zgrudi, zadet v glavo, mrtev na tla.

Drugi pešec France Štefin, tudi iz krškega okraja, je bil ranjen
na stopalu; debelo turško svinčenko, ki je obtičala pod kožo, mu je
zdravnik pozneje odstranil s ščipalnimi kleščami.

Tretji pešec Janez liogelj z Gorenjskega, kateremu se ni nič
žalega pripetilo, je odvzel mrtvemu tovarišu puško in strelivo ter streljal
na hajduško četo, ki je bila 5 mož močna, a žalibože ni nikogar zadel.
Slednjič je nehal streljati in letel v Arzlanagič, da naznani, kaj se je
pripetilo patroli.

336

Ta žalostna novica je posadko hudo osupnila. Hipoma zbere stotnik
Kavčič vse proste vojake in odrine z njimi, kar najhitreje more, na
kraj nesreče. V pol uri je dospel do „ Oko “-studenca in tam naletel na
pešca Štefina, ki je, izpiraje si rano, strašno stokal in ječal. Stotnik
je posadil ranjenega vojaka na svojega konja in ga poslal pod varstvom
domov, z drugimi vojaki pa je korakal dalje in kmalu našel v krvi
ležečega mrtvega Novaka, kateremu so hajduki prestrelili glavo in
potem prerezali vrat. Tudi mu je manjkalo eno uho.

Vojaki so hitro stesali nosilo, položili tovariša nanje in ga potem
prinesli do Arzlanagiča. Odtod so prepeljali Novaka z vozom v Trebinje
v mrtvaščnico, Štefina pa v bolniščnico.

Z ostalimi vojaki je stotnik preiskal vso okolico, a hajduki so
izginili kakor kafra; o njih ni bilo ne duha, ne sluha. Popihali so jo
gotovo zopet črez črnogorsko mejo, odkoder so bili prišli.

Novak je imel dne 9. vel. travna v Trebinju jako lep pogreb;
udeležila se ga je vsa posadka in brezštevilna množica ljudij.

Umevno je, da je napravila ta prežalostna novica jako neprijeten
vtisk na brigadirja, generalnega majorja Babiča, ki je malo prej javil
cesarskemu princu, da je okoli Trebinja vse varno.

Nadvojvoda Albreht je drugi dan obiskal Štefina v bolniščnici,
ga pohvalil zaradi njegovega obnašanja in mu podaril 5 cekinov po
20 kron današnjega denarja.

Štefin, kateremu se je v osmih tednih rana zacelila, je šel potem
za tri mesece na dopust.

Hajduki še niso mirovali. Pešec Janez Dobravc je bil dodeljen
za pomočnika orožnikom v Lastvi. Ko je stal po noči od 28. do 29. vel.
travna 1. 1886. na straži pri orožniški vojašnici, se je priplazil hajduk
in trikrat nanj ustrelil.

Prva krogla mu je predrla prsi, druga desno zgornje stegno, tretja
pa sredo života. Prepeljali so ga v Trebinje in pokopali na katoliškem
pokopališču.

Odslej so se hajduki prikazovali na več krajih.

Štirinajsta stotnija v Arzlanagiču je po teh nesrečah mnogo trpela;
ljudje so bili skoro noč in dan na nogah in so pozvedovali po hajdukih.

Večkrat so bili na sledu hajduškemu stotniku Luki Sijeniču, a
posrečilo se jim le ni, da bi ga bili ujeli ali ustrelili in tako mašče¬
vali svojega tovariša.

Kar se pa tej stotniji ni posrečilo, to so izvršili drugi. Nekega
dne so finančni pazniki in vojaška patrola zasačili blizu ceste pri
Bileku Sijeniča in njegove sodruge, ga rauili in ujeli. Bil je pozneje
obešen za vojašnico v Bileku in pokopan poleg gnojnice.

*

* *

Seznanili smo se že z Arzlanagičem in s sotesko, po kateri buči
TrebinjČica; nismo se več ustavljali na potu ob njenih bregovih, temveč
korakali smo neprenehoma dalje in dospeli ob deseti uri dopoldne v
Lastvo, glavno selo Korenjičev. Tu smo se ustavili in si ogledali ta
rajski kraj.

337

Okraj Korenjiči se razprostira med Trebinjčico, Žubci, Črno goro
in Klobukom. Prebivalci so vseskoz korenjaki. V preteklih časih so
hodili sosednji Črnogorci sem ropat. Turško vojaško poveljništvo je
vzelo Korenjiče v svojo službo in da so se mogli bojevati proti Črno¬
gorcem, jih je tudi oborožilo ter jim dajalo, kakor pri nas vojakom,
vsak dan takozvani „tajin“ (lenungo), ki je obsegal hrano v blagu
in nekaj denarja.

Zaradi vojaškega posla so Korenjiči zanemarjali poljedelstvo. Ko
je Avstrija prevzela gospodarstvo v zasedenih deželah, je bil ta kraj
opustošen. Prebivalci niso več dobivali ,.tajina“, polja tudi niso obde¬
lovali, vladala je torej velika revščina. Korenjiči so začeli godrnjati in
trditi, da jim je šlo pod Turkom bolje.

Naša vlada jih je po svoji moči podpirala, a vse to ni mnogo
pomagalo; treba je bilo tej revščini korenito odpomoči.

Lastva je eden najkrasnejših in najrodovitnejših krajev v Her¬
cegovini. Poljski pridelki so izvrstne kakovosti; krompir iz Bjele gore je
debel kakor otročja glava in okusen kakor med, da mu ni najti vrste.

Že stari Rimljani so sadili v Lastvi in okolici vinsko trto. Vlada
je vse to dobro vedela, premislila in preudarila ter kmalu pravo po¬
godila. Oživiti je bilo treba torej poljedelstvo, vino- in sadjerejo.

Že 1. 1892. je nakupila 40 hektarov (približno 80 oralov) zemlje,
napravila vinograde in sadne vrte. Drugo leto je razširila ozko pot v

vozno cesto in tako zvezala Lastvo s Trebinjem; zgradila je poslopje

za oskrbnika in uradnike, pet hiš za vinogradnike in klet. Za pouče¬
vanje ljudstva v vino- in sadjereji so se tu naselili ljudje iz Ogrske,

vodstvo pa se je izročilo prejšnjemu oskrbniku ali vodji v Gnojnici

pri Mostarju.

Jeseni 1. 1893. so bila ta poslopja, ki so vlado stala 50.000 kron,
dozidana. Nekaj ogrskih družin iz tolnskega okraja in tokajskih gor se
je sem preselilo. Vsaki rodbini je bilo odkazano pol hiše in četrtinka
orala zemlje; črez deset let so prešla ta nepremična posestva v last
dotičnih rodbin. Vrh tega prejema vsaka rodbina 30 kron stalnega
dohodka na mesec in gospodar še eno krono na dan, kadar istinito
dela; drugi za delo sposobni člani, ki se nahajajo v rodbini, pa dobivajo
po 80 vinarjev na dan, kadar delajo.

Prvo zimo so obdelali 8 hektarov celine in spomladi nasadili na
6 hektarih 60.000 vinskih trt najžlahtnejše vrste, na drugih dveh hek¬
tarih pa so zgradili sadne vrte in nasadili žlahtne jablane, hruške,
češplje, višnje, slive in breskve. Razen tega so zgradili prvo leto
3000 metrov vijugastih potov po bregovih med vinogradi, po katerih
se more za silo tudi voziti.

Več tisoč ljudij je moralo tu delati, da se je dosegel tak uspeh.
Sad te skrbnosti in marljivosti pa se kaže že dandanes.

Korenjiči so si s tem zagotovili dohodke, ki so odstranili' vso
revščino v tej okolici.

To vzgledno kmetijstvo pa nam ni samo izboljšalo ljudskega bla¬
gostanja. ampak donaša tudi ustanovitelju bogate obresti.

V Lastvi se nahaja danes osnovna šola, katero posebno moha-
medanci kaj pridno obiskujejo; orožniška postaja, carinski in finančno-

Slovenski fantje.

22

338

stražni urad. Lastva je zdaj jako ljub kraj. Razprostira se med dišečimi
vrti in ima milo podnebje; zaradi tega si premožnejši prebivalci iz
Trebinja kaj radi iščejo tu hladila v vročem poletnem času.

*

* *

Po enournem počitku v Lastvi smo se napotili dalje po jako
strmi poti proti Visoki glavici. Ob levi strani nekoliko niže pota leži
selo Skočigrm, ki ima malo posadko.

Na svetega Jerneja dan (24. vel. srpana) 1. 1886. je nastala v tej
okolici strašna nevihta; strele so švigale sem in tja in ena izmed
teh je zadela tudi pešca Blaža Hribarja 15. stotnije 17. pešpolka, doma
iz Trnove pri Zlatem polju v kamniškem okraju, ki je na mestu mrtev
obležal; tri pešce pa je omamila. Hribar je stal na straži z nataknjenim
bodalom, ki je izvabilo strelo ndse. Preminil je v službi za dom in
cesarja ter pričakuje zdaj v tuji zemlji daleč od svojih vstajenja.

Med tem gorovjem treska in grmi
celo po zimi. O božiču 1. 1886. je treščilo
v vojašnico na Visoki glavici in jo vžgalo.
Eno poslopje je do tal pogorelo, drugo pa
se je otelo le z največjim trudom.

Ko smo prišli že blizu Visoke gla¬
vice, smo zagledali na desni strani pota
spomenik. Napis nam je povedal, da tu
počiva pešec Kudlek 13. stotnije 53. peš¬
polka, ki je tu zmrznil v izpolnjevanju
svoje vojaške dolžnosti.

Tedanji stotnik Alfonz Bernat pl.
Bosutpoljski, sedanji general v pokoju,
nam pripoveduje o korakanju na Visoko
glavico v mrzlem zimskem času takč-le:

„Vsled prejetega povelja sem se na¬
potil dne 2. prosinca 1. 1887. ob 7. uri
zjutraj iz Trebinja na Visoko glavico. Vso
prejšnjo noč je treskalo, bliskalo in lilo
kakor iz vedra. Proti jutru je sicer dež
prenehal, a črni oblaki, pridrevivši se od morske strani, so se kopičili
nad našimi glavami in nam jasno oznanjali, da se bomo med potjo z
njimi še bolj seznanili.

Že ko smo imeli Trebinje le nekoliko kilometrov za hrbtom, je
izbruhnila znova nevihta; dež, blisk in grom nas je spremljal na poti
skoz Arzlanagič do Lastve. Prišedši v to vas, je dež prenehal, a vsa
stotnija je bila do kože premočena in vsled slabega pota tudi nekoliko
izmučena. Da se malo odpočije, sem ji dal tri četrti ure počitka.

Proti ednajsti uri smo se napotili dalje; bilo nam je zdaj pre¬
koračiti sicer krajši, a težavnejši del pota, namreč strmi breg med
reko Trebinjčico in Visoko glavico; vrh tega je začelo zopet deževati.

Le počasi smo korakali iz Lastve proti kapelici blizu Orahovca
in potem dalje proti gori Dubovcu. Tu je ležal že sneg in nekoliko
minut dalje je bela odeja pokrivala že vse gorovje.

Počitek pri poljskem delu.

339

Prišedši na goro Skorupan, se je izpremenil dež v sneg, katerega
je mrzel veter podil vojakom v obraz. Naša vsa premočena obleka je
zmrznila in bila trda kakor kozlov rog in čutili smo se, kakor da bi
nosili leseno obleko.

Na tej gori nas je pričakovala že patrola z lopatami. Poslal jo
je poveljnik stare posadke na Visoki glavici nam naproti. Poveljnik
patrole, neki podčastnik 75. pešpolka, je javil, da ima nalogo, odkidati
sneg in pripraviti pot tovorni živini, obstoječi iz 16 obloženih konj.
To naznanilo nas je že osupnilo, a navzlic temu smo korakali vedno
više in više, tovorna živina pa se je pomikala počasi za nami.

Temno gručasti snežni oblaki so se podili tako nizko nad našimi
glavami, da bi jih bili lahko z rokami objeli; sem in tja se je spustil
tak oblak do tal in povzročil, da nismo videli drug drugega. Metež,
blisk in grom je rastel in vedno bolj počasi smo se pomikali dalje v
meter visokem snegu.

Ura je bila poldveh popoldan, goro Skorupan smo imeli že za
hrbtom, strele, debele kakor roka, so prišvigale skoz oblake in treščile
150 korakov od nas v razpočeno skalo, molečo iz snega, tako strašno,
da so skaloviti kosi odletavali v stran in da je stotnija kakor na po¬
velje obstala in gledala, kje bi dobila zavetje; a zaman, kakor daleč
je segal vid, ni bilo niti strehe, niti kakšnega drugega pribežališča.
Bili smo v sneženi puščavi, iz katere se moremo le rešiti, ako kore-
njaško dalje korakamo. Pa ravno to korakanje je bilo zeld težavno.
Metež se je izpremenil v snežni vihar, sneg je padal tako gosto, da
smo videli le nekoliko korakov pred se.

Strašen vihar nam je zametel pot in nakopičil na tej poldrugi
meter visoke, mestoma tudi višje snežene kupe. Smer, v kateri se naj
pomikamo, so nam kazali drogi, ki so bili postavljeni poleg pota in
so le malo moleli iz snega.

Po velikem naporu smo dospeli na Stalovetni breg ter smo bili
oddaljeni le nekoliko več nego 3000 korakov od Visoke glavice. Tu
sem ukazal, da naj stotnija napne svoje moči do skrajnosti, da dospe
na cilj, tam odloži prtljago, nekoliko počije ter se potem vrne, da
odmeče sneg z lopatami in olajša pot tovorni živini.

Da bi se stotnija in tovorna živina vrnila, na to se še misliti
ni moglo, kajti mnogo daljša pot za hrbtom v Orahovac je bila ravno
tako zametena, kakor pred nami ležeča krajša, na Visoko glavico
vodeča pot.

Korakali smo torej dalje drug za drugim. Jaz sem bil na čelu.
Zadnji so stopali v stopinje prednjih; večkrat smo obstali, da smo si
malo oddahnili in odpočili ter nabrali novih močij, da gazimo dalje v
snegu, ki nam je segal mestoma do prsij. Marsikateri vojak se je hotel
usesti, da hi malo počil, a to se mu ni dovolilo.

Pešec Janez Kudlek, ki je korakal za stotnijo, je bil pa že tako
utrujen, da se je le težko in počasi dalje pomikal; zato je zaostal in
potem korakal z zadnjim varstvom.

K sreči je nevihta ponehala, celb solnce se je sem in tja prikazalo
na jasnih prostorih sinjega neba. Le mrzla, ledena burja je brila ne¬
prenehoma in podila sneg kakor prah vojakom ravno v obraz.

22 *

340

Na daljnjem potu smo tu in tam zgrešili drogove in zašli nekoliko
v stran; v takih slučajih se je prigodilo, da se je moj konj pogreznil
v kotanje, s snegom zametene, iz katerih se sam ni mogel izkobacati.
Vojaki, ki so bili že sami zel<3 utrujeni in do prsij v snegu, so morali
pomagati konju iz te zadrege. Pri nekem takem vdrtju je konj zadel
z nogo oh skalnati zob in si je svitek ali krono nad rogom prednje
noge tako poškodoval, da je hudo krvavel in se mogel le počasi po¬
mikati dalje. Ker bi ta počasna koDjska hoja povzročila na celi črti
zadržke, ki bi utegnili biti usodepolni za vso stotnijo in bi se ne dali
opravičiti, sem odločil 2500 korakov pred Visoko glavico nekoliko ljudij
in jim ukazal, da naj korakajo s konjem za stotnijo, kakor morejo.
Ko pridem na Visoko glavico, jim pošljem vojake z lopatami na pomoč.

Ob 5. uri popoldne smo dospeli po velikih naporih na Visoko
glavico; potrebovali smo za prekorakanje eno uro dolgega pota, visoki
sneg gazeč in teptajoč, tri cele ure.

Dospevši na cilj, je moštvo odložilo takoj prtljago, hitro zaužilo
že pripravljeno kosilo ter je z lopatami obloženo odkorakalo zaostalim
na pomoč.

Tovorna živina je prekoračila z veliko težavo Stalovetni breg in
dospela v Budinje ali Vučijak, kjer je popolnoma opešala. Nato sem
ukazal, da se tovorna živina takoj razsedla, tovori zložč poleg pota,
konji pa se pripeljejo na vsak način na Visoko glavico.

Moj jezdni konj je gazil s pomočjo moštva počasi naprej, a ko je
bil kakih 1200 korakov od cilja oddaljen, se je zopet pogreznil v sneg,
iz katerega ga izmučeni vojaki niso mogli več izvleči; kajti konj je
bil že sam skrajno zdelan in je izgubil vsled rane na nogi tudi že
mnogo krvi.

Ob osmi uri zvečer je došlo naznanilo od zadnjega varstva, da je
pešec Kudlek na Stalovetnem bregu zaostal in da ne more dalje korakati;
poslal sem nato šest mož Kudleku in zadnjemu varstvu na pomoč.
A ko je ta šestorica srečala tostran Stalovetnega brega zadnje varstvo,
je bilo to izmučeno in pešec Kudlek že zmrzel.

Dalje se mi je izporočilo, da moj konj leži ves utrujen in skoro
zmrzel tako prek pota, da je ta zaprta tovorni živini, ker ravno tam
ni mogoče zaviti mimo njega.

Spoznal sem takoj nevarnost, ki je pretila gonjačem in tovorni
živini, ako bi morali dalje časa tu stati v mrzli burji, ki jim je drevila
sneg nasproti.

Ukazal sem takoj spraviti s pota mojega konja in nato se nam
je posrečilo privesti tudi tovorno živino do vznožja gore, na kateri
stoji trdnjavica.

Na poti od vznožja do vrha gore je kos te črte v daljavi 50 ko¬
rakov tako strm, da ga konji niso mogli prekoračiti.

Moštvo stare posadke, 13. stotnije 75. pešpolka, je deloma izvleklo,
deloma pa v pravem pomenu besede znosilo konje na Visoko glavico.
Na ta način so se spravili vsi konji proti polnoči v hlev, kjer so takoj
legli in se v bogati stelji odpočili od napornega pota.

Moj konj je na mestu, kamor so ga z ozke poti odrinili, zmrznil.

341

Pa tudi moštvo, ki se je odposlalo na pomoč in se le polagoma
vračalo, je bilo do smrti izmučeno in skoro zmrzlo. Nekateri so oma¬
hovali, kakor da bi bili pijani; hitro so se morali sleči in otrpli udje
so se jim drgnili s snegom; počasi so prišli zopet k sebi in so se
potem okrepčali z gorkim čajem.

Tovorna živina je počivala celi dan v hlevu, prtljago pa, ki jo
je odložila, so znosili vojaki drugi dan dopoldne na Visoko glavico.

Dne 4. prosinca 1. 1887. ob 4. uri popoldne je bil slovesen pogreb
/mrzlega pešca Janeza Kudleka.

Zaradi kamenitega sveta je bilo pač težko najti prostorček, na
katerem bi se bila mogla izkopati zadosti globoka jama; slednjič se
je vendar posrečilo zastaviti lopato 600 korakov južnozahodno od
trdnjave, na razpotju Visoka glavica-Orahovac-Milanov odsijek, in tam
preskrbeti predpisano večno stanovanje junaku, ki je izdihnil blago
dušo v službi za dom in cesarja. 41  Tako general Bernat pl. Bosutpoljski.

Na Visoki glavici.

Nam se je na tem potu godilo bolje, kajti korakali smo na Visoko
glavico v poletnem času ob ugodnejšem vremenu, a navzlic temu smo
dospeli tja še le ob treh popoldne brez vsake nezgode. Potili smo se,
da je vse kapljalo od nas; pa kako bi se tudi ne, ker smo od Lastve
do Visoke glavice hodili težko obloženi cele štiri ure po strmih stezicah.

Poveljnik stare posadke, nadporočnik Albin Panian, nam je iz¬
kazal veliko prijaznost s tem, da nam je dal pripraviti kosilo, ki je
ljudem po tej dolgi in težavni poti jako dobro teknilo. Po kosilu smo
si ogledali kraj, kjer nam je bilo prebivati več tednov.

Stali smo 1262 metrov nad morsko površino, na gori, odkoder
smo imeli na vse strani, posebno pa proti jugu krasen razgled na
Jadransko morje, proti vzhodu pa na zelen bukov gozd.

Površje te gore je podolgasto in le toliko široko, da moreta stati
dve poslopji vštric; ožji strani sta obdani s precej visokim zidom; v
sredi je dvorišče, pri vhodu pa stoji mala stražnica. V zidu so na¬
pravljene puškarice ali line, skoz katere se more streljati. Vsa zidava
je podobna trdnjavi, nad katero pa gospoduje na severni strani neka
višava, odkoder se more streljati na podolgasto dvorišče.

Prostora je v obeh poslopjih za eno stotnijo, a navadno je bila
ob mojem času tu nastanjena le polovica stotnije, druga pa na odvisnih
postojankah. Poleg prostora za moštvo se nahajajo v tej trdnjavici
tudi tri sobe za častnike; ena izmed teh služi vojaškim tujcem, ki
včasi tu prenočujejo.

Kapnico na dvorišču so začeli zidati predniki, dovršila pa jo je
16. stotnija 17. pešpolka pod mojim vodstvom. Voda za pomivanje, ki
smo jo iz te zajemali, se nam je pozneje pristudila, kajti večkrat se
je prigodilo, da so kuharji zajeli z vodo vred gada.

Zunaj dvorišča na južnozapadni strani vojašnice se je zgradil
vrt z malo leseno utico v sredi. Zgradba tega vrta je stala naše
vojake mnogo truda, zakaj tam, kjer se danes vrtnari, je bil prej ska-

342

lovit breg. Koliko kamenja in zemlje je bilo treba prenesti, da se je
zravnal ta prostor in se izpremenii v gorski raj, more umeti le oni,
ki je imel opraviti s tako zgradbo.

Na južni in vzhodni strani vojašnice se razprostira precej široka
in dolga gorska planjava, pokrita s pašniki, in pragozd, v katerem
stoje stoletne bukve.

Ob hercegovinsko-črnogorski meji, ki je kakih 800—1000 korakov
oddaljena od Visoke glavice, se nahaja Begovo korito, to je mali stu¬
denček, ki sicer nikdar ne usahne, a v poletnem času curlja samo

Kordonska postaja Visoka glavica.

toliko, kolikor je dreta debela. Voda, ki se tu nateka, pač ne zadostuje
za vse ljudi, ki ondi prebivajo, in za živino, ki se pase tostran in
onstran meje.

Zaradi te vode je nastal za časa mojega poveljevanja na Visoki
glavici med našimi in črnogorskimi pastirji prepir.

Da se poravna ta razprtija in zajemanje vode uredi mirno in
kratko, sem pisal knezu (županu) v Grahovem in ga povabil na po¬
svetovanje k Begovemu koritu. Knez se je odzval povabilu. Po kratki
razpravi sva se pogodila, da od šeste ure zjutraj do šestih zvečer teče
voda Avstrijcem, drugih dvanajst ur pa Črnogorcem.

343

Kakor popotniku v puščavi, tako draga nam je bila vsaka kap¬
ljica vode na tej višavi, na kateri se je nahajal edino le ta studenček.
Gledali smo torej strogo na to, da smo ujeli vsako kapljico te stu¬
denčnice.

Imeli smo 4 sodčke, ki so držali po 25 litrov; dva oslička sta
jih prenašala in oborožena patrola ju je spremljala sem in tja. Ko sta
bila napolnjena dva sodčka z vodo na Begovem koritu, se je osliček
z njima obložil in hajdi z vodo na Visoko glavico! Med tem časom pa
je studenček curljal in napolnjeval druga dva sodčka. Na ta način
smo dobivali pitno vodo in vodo za kuho.

Črnogorci pa so posekali debelo bukev, iztesali dolgo globoko
korito, v katero je voda curljala po noči, zjutraj pa so prišle ovce,
goveja^ živina in konji ter so izpraznili korito.

Živina je žejna večkrat črez dan; kam je hodila pit, ko je zmanj¬
kalo vode v koritu?

Ne daleč od Begovega korita se nahaja prostorna, globoka, brezdnu
podobna jama, v kateri leži večni led in sneg. Črnogorec je jako iz¬
najdljiv; vsekal je v led in skalo stopnice, po katerih hodi z leseno
brento v jamo po led in sneg, ter ga stresa v korito, poleg jame po¬
stavljeno, kjer se potem na solncu kaj hitro raztopi. In s to snežnico
si je tudi ugašala črnogorska živina po dnevi žejo na Visoki glavici.

Vodne razmere so bile na označeni način uravnane in prepir v
tej zadevi poravnan. *

* *

Na tem svetu pri Begovem koritu so se shajali naši fantje s
Črnogorci.

Nekega dne sem prišel na izprehodu do Begovega korita, kar
zaslišim pričkanje med našimi vojaki in Črnogorci. Ti hodijo vedno
oboroženi; za pasom nosijo handžar in samokres, na rami pa puško;
domišljujejo si, da so najboljši strelci na celem svetu. Črnogorci so se
ponašali tudi proti slovenskim fantom s svojim
izvrstnim streljanjem in očitali Avstrijcem,
da ne znajo tako dobro streljati, kakor oni.

Naše fante je to krivično očitanje užalilo.

Da pomirim obe stranki, izpregovorim,
rekoč: „Znano je, da vas vaš vrhovni po¬
veljnik, knez Nikolaj, sam naziva sokole
zaradi vašega bistrega vida, ki vam pomaga,
da ste izborni strelci; premagali ste celd
Turčina, pa tega so premagali i Avstrijci,
ki so v streljanju tudi jako dobro izurjeni. 41
Nato vzamem iz žepa kovani denar za štiri
krajcarje (firar), ga prevlečem, da se je bolj
videl, s papirjem, ga prilepim s smolo na
bukovo deblo in nadaljujem: „Izberite si
iz vaše srede najboljšega strelca in mi sto¬
rimo isto tako; kdor bo na daljavo sto
korakov zadel ta denar v sredo, temu se
bo priznalo prvenstvo v streljanju.“

/

Del Foče.

344

Nekoliko časa je bilo vse tiho. Črnogorski sokoli so se začeli
spogledovati in drug drugega bodriti; slednjič stopi krepak 24leten
mladenič ponosno na odkazano mesto, nameri in ustreli; denar se ne
gane, samo nekaj kože od debla odleti v stran.

Obnašanje naših fantov je bilo po tem strelu pravilno; nihče ni
črhnil besedice, nihče se ni smejal ali celd norčeval; vsi so bili resni
in tihi.

Zdajci pokličem vodnika Varška in mu velim, da naj tudi on
mirno pomeri in ustreli na prilepljeni denar na bukovem deblu. Povem,
da je bil Varšek, ki je svojo puško dobro poznal, najboljši strelec pri
celi stotniji; zato le za trenutek nisem dvomil, da bi ne rešil časti
avstrijskega orožja. Mirno kakor na strelišču pomeri in sproži, a v tem
trenutku je že tudi odskočil in padel na tla prilepljeni četrtak, ki je
bil v sredi od udarca svinčenke dokaj izbuhnjen.

Črnogorcem na čast moram priznati, da so se obnašali pri tej
priliki povsem dostojno. Bili so sprva nekoliko presenečeni, a kmalu
jih je minula ta osuplost; častitali so prijazno zmagalcu na sijajnem
uspehu in odslej so govorili vedno z velikim spoštovanjem o naših
vojakih in avstrijskem orožju.

Razume se, da sem vpričo celega zbora pohvalil Varška, ki je
potem spravil četrtak za spomin na slavno zmago, in mislim, da ga
hrani še dandanes.

Črnogorci so nato pripovedovali o svojih slavnih činih iz bitek in
bojev, ki so jih imeli s Turčinom.

Starosiv, a še korenjaški in zelb dovtipen Črnogorec je trdil, da
je v bitkah v Vučjem dolu, pri Krstacu, Ljubinju, Klobuku in Foči 37
Turkov prikrajšal za glavo.

„Za Boga milega , 11  je vzkliknil rojak: „Gjuro, ali se mar ne
bojiš, da te kaznuje Bog zaradi tolikih zločinov ?‘‘

„Kaj se bom bal, saj me je že kaznoval; dal mi je pet žen in
23 otrok. Toliko jih je pač preveč za borno kočo in za tri orale zemlje,
ki jo posedujem.“

Ko je ta dovtipnež proti večeru hotel zasesti svojega konja, da
se vrne v Grahovo, je poklical vse svetnike na pomoč, ki bi mu naj
pomagali zasesti kljuse. Svetniki so mu res pomagali, a preveč; padel
je na drugi strani raz konja. Pobiraje svojega rojstva kosti, je vzkliknil:
„Preveč vas je bilo, polovica naj odstopi!“ Zagnal se je potem drugič
na konja in ga tudi srečno zasedel.

Od Begovega korita proti jugozapadu vodi meja skoz gozd, v
katerem stoje visoke starodavne bukve. V njihovih duplih gnezdi brez¬
številna množica polhov, ki se jeseni, ko žir dozori, tako izrede, da jih
je skoro sama mast.

Naši fantje, katerim ni bila nobena bukev previsoka, da bi ne
splezali na njo, so jih hodili lovit ob nedeljah popoldne, ko so bili
prosti. Pogumno, kakor povsod, so segali v dupla in davili polhe, a
vedno niso mogli zgrabiti polha za vrat, večkrat je ta zgrabil lovca
za prst in ga prav pošteno do krvi ogrizel; a fantje se niso dosti

345

zmenili za to ščipanje; lovili so dalje polhe in jih cvrli za večerjo,
polhovino pa so spravljali in si dali delati iz nje, ko so prišli na do¬
pust, kape polhovke, katere morda še dandanes nosijo.

*

* *

Pri Visoki glavici in mestoma tudi drugje loči Črno goro od Her¬
cegovine obojestranska pot, katero so Črnogorci s tem zaznamovali,
da so položili kamen poleg kamena v dveh vrstah, ki vodita vštric
3—4 metre vsaksebi.

Kako strogo in pazljivo nadzorujejo Črnogorci mejo, nam povedd
naslednje vrstice.

Nekega dne je patrola kordonske posadke na Kosmaču ponevedoma
prestopila črnogorsko mejo. Brigadni poveljnik v Trebinju je to prej
zvedel nego stotnik na Kosmaču. Kako je bilo to vendar mogoče?

Črnogorci so brzojavili takoj v Cetinje,
avstrijski pooblaščenec pa od tam v Trebinje.

Posadka v Milanovem odsijeku je posekala ob
meji nekoliko dreves, ki so stala nedvomno na
naši strani. Pri spravljanju dreves iz gozda je
prišlo kamenje, ki je zaznamovalo mejo, nekoliko
v nered; to je zadostovalo, da so se Črnogorci
zopet pritožili.

Tudi hercegovinski prebivalci so bili jako
strogi v tej zadevi, a zdi se mi, da bolj iz se¬
bičnosti, nego iz domoljubja.

Tik vojašnice na Visoki glavici sta stali dve
borni kolibi; v eni je prebival mesar, ki nas je
zalagal z mesom, v drugi mali trgovec in proda¬
jalec opojnih pijač. Oba sta bila Turčina, a pri¬
jateljske vezi ju niso družile; bil je drug dru¬
gemu trn v peti, zato sta si nasprotovala, kjer
sta si le mogla.

Mesar je bil zavezan, imeti v zalogi najmanj
10 volov, ki so se po dnevi pasli po pašnikih
okoli Visoke glavice. Da je mogel preskrbovati
vojake s potrebnim mesom, je pobil poprečno vsak dan eno živinče.
Turčin je kupoval voliče tudi v Črni gori, a uvažati jih ni smel pri
Visoki glavici, ampak kakor je bilo že prej omenjeno, pri Arhangjelu,
kjer je plačeval tudi carino in so se voli zaznamovali na koži, da so
res tam prestopili mejo.

Stotnik na Visoki glavici je moral večkrat te voliče pregledati
in če bi bil zasačil katerega brez označenega znamenja, bi ga bil moral
takoj zapleniti.

Bilo je 1. 1888. na svetega Matevža dan (21. kimavca). Zdavna
je že legla noč na Visoko glavico in sova je skovikala v gozdu za
črnogorsko mejo, straži v naši trdnjavi pa sta korakali gori in doli,
da so odmevali votli koraki ob skalovitih bregovih in gladkih deblih
mogočnih bukev. Tudi jaz sem ugasnil luč v sobici, kjer sem samotaril
in reševal službene stvari, ter se podal k počitku.

346

Ura jeodbilaravno dvanajst,
ko nekdo potrka na dvoriščna
vrata. Straža me pokliče in mi
naznani, da želi nekdo govoriti z
menoj. Hitro vstanem in v treh
minutah sem popolnoma opravljen
stal na dvorišču pred vrati; tudi
samokres je bil za vsak slučaj
na svojem mestu.

Vrata se odprd. Strašna prikazen,

Trg v Rogatim. mislil sem, da stoji pred menoj sam hudir

iz „jame Radkuše 11  (globoka jama blizu
Visoke glavice). Pod dvema dolgima in krivima rogovoma sta se
svetili dve očesi in iz gobca je pošast pihala kakor stroj na ozkotirni
bosenski železnici; bil je vol, katerega je star Turčin držal za desni
rog in ves vnet komaj čakal, da sem ga vprašal, kaj vse to pomeni.

Starec začne takd-le pripovedovati: „Gospodine, mesar, moj sosed,
je vtihotapil vola in ga hotel pobiti, a jaz sem to preprečil; evo ti
vola in če želiš, ti tudi lahko dokažem, da je mesar hajduk.“

Ponočni čas se mi ni zdel ugoden za preiskavo.

Dal sem vola odpeljati na dvorišče, preiskavo pa sem odložil na
drugi dan.

Prihodnje jutro zarana sta stala tožnik in obtoženec na dvorišču
in vol^ pred njima. Obtoženec je prinesel s seboj pismo, v katerem
prosi Črnogorec, da se mu naj vrne vol, ki je včeraj zvečer zbezljal
črez mejo in se na paši primešal mesarjevim volom.

Zatoženi mesar je bil zeld užaljen in ni hotel priznati, da je vola
vtihotapil, ampak je v enomer trdil, da ga je še le sosed opozoril, da
žene nezaznamovanega vola v mesnico.

Tožnik ni mogel dokazati, da je mesar barantal s Črnogorcem
in vtihotapil vola.

Obravnava, ki je trajala celi dan, je dognala, da je črnogorski
vol res prostovoljno pribezljal obiskat svoje tovariše tostran meje.

Iz te resnične zgodbice je razvidno, kako škodoželjni in nevošč¬
ljivi so tudi Turčini celo svojim sovercem, kadar se gre za boljši košček
kruha.

*

* *

Razen domače živine se je nahajalo okoli Visoke glavice mnogo
divjačine, zajcev, lisic, skalnih jerebic, najbolj nadležni in predrzni pa
so bili volkovi. Večkrat so napadli drobnico, a velikanski psi, ki so
to varovali, in puške naših vojakov so marsikaterega zvrnile.

Napadali pa niso le drobnice, ampak prišli so večkrat celd do
naše vojašnice, kajti meso v mesnici jim je dišalo; a to predrznost so
morali plačati večinoma z življenjem.

Nadporočnik Matija Kump je mnogo teh predrznežev usmrtil z
zastrupljenim govejim drobom, katerega je zvečer položil na kraj, kamor
so volkovi navadno zahajali, drugi dan pa je našel za streljaj od tega
mesta mrtva trupla teh krvoločnikov.

347

Častniški namestnik Miroslav Peternel pa se je pečal le bolj s
streljanjem zajcev in jerebic ter preskrboval kuhinjo s slastnimi grižljaji.

Življenje na Visoki glavici ni bilo tako slabo, kakor bi kdo morda
mislil. Jaz sem se počutil na tej gori jako zadovoljnega; bil sem sa¬
mostojen, kakor kakšen turški paša v svojem okraju.

Navadna živila smo prejemali pravilno iz Turčinove zaloge. Razen
teh živil so nam pa Hercegovinci donašali marsikaj, česar še v Trebinju
ni bilo dobiti.

Nekega dne sem sedel v mali vrtni lopi, kar se mi približa Tkirčin
s košarico v roki ter me vpraša: „G-ospodine, kupiš li meda?“

„Kupim,“ mu odgovorim.

Hercegovinski kmetje na semnju.

Nato postavi dve okostji konjskih glav pred mene na mizo, rekoč:
„Evo ti meda, gospodine.“ Jaz sem ga srepo pogledal in mislil, da mi
je opraviti z norcem; mož pa, ki je takoj uganil moje misli, je prijel
eno izmed okostij za čeljusti, ji raztegnil toliko, da se je ulil med iz
žrela, ter pristavil: „Tu notri, gospodine, je med!“

V svojem življenju še nisem videl prej takih panjev in tudi ne
čul o njih.

Ko sem pozneje razkrehaval okostji, da sem prišel do medu, sem
opazil, da je pridna čebela prej korenito očistila svoje stanovanje vsake
nesnage in še le potem zastavila satovje in nanosila vanje medu.

Slišali smo že, da turški mesar najprej omoti živinče, ki je na¬
menjeno za klanje, potem mu odreže glavo, in ako je to namenil za
panj, jo odere, ji požaga rogova, izreže jezik in ušesi ter jo vrže potem

348

v mravljišče. V nekaterih mesecih jo mravlje oglodajo tako, da ostane
le okostje, v katerem se kaj rade naselijo čebelice, ki potem letajo
skoz gobec, nosnice, ušesne in očesne luknjice ven in noter.

Kadar je pa tako okostje polno medu, se podrži malo nad ognjem
in dim prisili čebelice, da izlete, prepustivši posestniku sad svoje
marljivosti.

Vsak mesec po enkrat je hodil bataljonski poveljnik pregledovat
kordonske postojanke. Kdaj (la pride, nam je naznanil vedno nekoliko
dnij poprej. Pri takih priložnostih se na Visoki glavici ni nič manj
fino obedovalo, kakor v kakšnem dunajskem hotelu. Razen zajca, jerebic,
ocvrtih polhov so prišle na mizo tudi morske ribe in raki, ki smo jih
dobivali iz Dalmacije po najkrajši poti skoz Grab. V Lastvi in Gran-
čarevu je že takrat sem in tja rodila vinska trta; od ondod smo dobivali
grozdje, fige in drugo sadje, pa tudi med nam je šel dobro v slast.

Kadar smo nujno potrebovali kakšno stvar, ki se je dobila v selih,
pod Visoko glavico ležečih, smo se posluževali posebnega brzojava,
namreč pastirjev, ki so pasli svojo čredo po bregovih. Povedali smo
prvemu najviše stoječemu pastirju, kar smo hoteli imeti; ta je brzo¬
javil z močnim glasom niže se nahajajočemu i. t. d. V dobrih petih
minutah je bila pastirska brzojavka z gore v selu, v dolini ležečem,
in kmalu potem jo je pripihal lahkonogi opankar po najkrajši gorski
stezici in nam prinesel, kar smo želeli. Umevno je, da smo mu vselej
prav dobro plačali blago, s katerim nam je postregel.

Takega brzojava so se posluževali tudi vstaši v bojih s Turki
1. 1876. in z Avstrijci 1. 1878. in 1882.

*

* *

Prekrasen je solnčni vzhod na Visoki glavici. Zlato solnce pri¬
plava izza gor na jutranjem nebu in posije najprej na vrhove košatih
bukev, kakor bi hotelo pokazati svoje dopadenje nad ondašnjimi kri¬
latimi pevci, ki skakljajo od vejice do vejice in prepevajo že od ju¬
tranje zore čast in slavo stvarniku in razveseljujejo človeško družbo.
Daleč tam na jugu se leskeče v svitu jutranjih solnčnih žarkov široko
površje Jadranskega morja. Na grebenih in obronkih med sivim ska¬
lovjem se kaže grmičevje nekoliko poživljeno in okrepčano. Živinska
čreda je zapustila že davno svoje hleve, podobne velikim kurnikom,
in je odšla na pašo. Votlo žvenkljanje zvoncev, ki jih nosita stara mavra
in kosmati oven okoli vrata, se razlega daleč na široko po tej mični
gorski okolici. Psi velikani varujejo čredo, prežč in pazijo z bistrim
očesom na krvoločnega volka, ki večkrat prilomasti iz bližnjega gozda,
da hi si poiskal masten zajutrk. Tudi pastir s puško na rami je vedno
pripravljen, da odžene drznega tatii. Vojaški kuhar hodi od sivke do
plavke, od dime do belke ter namolze kar na pašniku za male novce
toliko mleka, kolikor ga potrebuje, da postreže posadki z belo kavo.

Patrole, ki odhajajo na vse strani, se javljajo pri poveljniku, ki
že davno občuduje iz vrtne lope krasni razgled na mnogolično površje
tega kraja, ki ga ravno zdaj čarobno obsevajo žarki goreče oble. Srce
mu radosti utriplje; strinja se s pastirji, ki tu prepevajo:

349

Ljepo sunce posvetilo,

S svitom travico oblilo;
Travi ovan kosmatin,
Čreda druga tudi z njim!

Vuka z lesa se ne boj,
Jovo puško nos’ s seboj,
Tudi Marko, zvesti pas,
Pazno čuva, vaije vas.

Krvoločnež sam tud’ ve,
Da se bližat’ nam ne sme,
Travi ž’vinca brez skrbi,
Varna tukaj si mi ti!

Hercegovinski pastir.

V Milanovem odsijeku in na Borovi glavi.

Omenil sem že prej, da je bila nastanjena na Visoki glavici le
ena polovica stotnije, druga pa se je nahajala v Milanovem odsijeku
in na Borovi glavi.

Ta dva kraja ležita na jugozapadu 3000, oziroma 3800 korakov
proč od Visoke glavice. Milanov odsijek je zgrajen na obronku Borove
glave, ki je 1336 metrov visoka, torej najvišja naselbina na celi kor-
donski črti.

Tudi tu je vladala še pred 1. 1882. gorska samota, a pridne roke
avstrijskih vojakov so zgradile dve mali trdnjavici, eno v Milanovem
odsijeku, drugo na Borovi glavi.

Ne bom popisoval, odkod in kako se je donašalo gradivo za zi¬
davo teh dveh postojank; vsak si lahko sam predstavlja, da je stalo
naše vojake donašanje gradiva, posebno na Borovo glavo, mnogo truda
in napora.

Na Borovi glavi je po letu jako prijetno bivati, kajti tu pihlja
vedno hladen vetrc, a po zimi žvižga in buči burja, da je strah in groza.

Življenje na teh dveh postojankah je enako onemu na Visoki
glavici.

Pitno vodo in vodo za kuho donaša i tu osliček iz Begovega ko¬
rita; voda za snaženje pa se nahaja v kapnici, katero so dokončali
fantje 16. stotnije pod vodstvom nadporočnika pl. Kolerusa.

Ker se te dve posadki nahajata tik gozda, sta imeli poleg na¬
vadne kordonske službe še poseben posel. Sekali in napravljali sta
namreč drva za posadko v Trebinju.

350

Povelja sta prejemali v prvi vrsti od poveljnika na Visoki glavici;
v to svrho je bilo večkrat treba, da je prišel poveljnik iz Milanovega
odsijeka na Visoko glavico; v takih slučajih je najstarejši podčastnik
prevzel poveljništvo posadke.

Kako vestno in skrbljivo je tak namestnik opravljal svojo službo,
nam kaže naslednji prigodek:

Po letu 1885.1. je 16. stotnija opravljala kordonsko službo na Visoki
glavici in na odvisnih postojankah. Poročnik Josip Ripšl je zapovedoval
postojanki v Milanovem odsijeku. Nekega dne se je napotil v službeni
zadevi na Visoko glavico, kjer je gospodaril stotnik vitez Dragotin
Andrioli. Med tem časom pa je prišel častnik iz Trebinja s tovorno
živino po drva.

Ura je bila šest popoldne. Častnik je nastanil konjiče in se podal
potem na Visoko glavico, da se oglasi pri poveljniku kordonske postaje
in pozdravi tovariše.

Častniki na kordonu so se vsekdar zelo razveselili, kadar jih je
kdo obiskal in jim prinesel kakšno novico iz širšega sveta; kajti razen
časnikov že 10 dnij starih niso imeli nobene duševne hrane.

Razume se, da so si imeli tovariši mnogo povedati in pri čaši dobrega
dalmatinca jim je kaj hitro potekel čas v vrtni lopi na Visoki glavici.

Solnce je že davno zatonilo za robom Jadranskega morja, tudi
zarja na večernem nebu že mineva. Kosmati oven z votlo donečim
zvoncem okoli vratu se na čelu svoje črede ponosno vrača v ponočno
zavetje, pastir dobro zatvori vrata in psa velikana ležeta vsak na eno
stran hleva in pazljivo čuvata in zreta proti hosti, odkoder bi utegnil
priti volk. Pastir se poda v svojo kolibo, obesi nabito puško na steno,
zaužije skromno večeijo in se poda potem k počitku. Črna noč je na¬
stopila. Vrtno kolibo na Visoki glavici razsvetljuje svetilnica, a častniki
se ne morejo ločiti; pogovoru ni konca, ne kraja.

Poveljnik posadke v Milanovem odsijeku se še ni nikdar tako za¬
kasnil; podčastnika, njegovega namestnika, že obhajajo skrbi: „Kaj
neki zadržuje sicer jako točnega poročnika ?“  Vsakokrat, kadarkoli se
je oddaljil, se je povrnil še pred mrakom domov, a danes ga ni in ni.
Se li mu je pripetila morda kakšna nesreča? Podčastnik ne premišlja
dolgo, odda poveljstvo posadke nasledniku, oboroži patrolo in hajdi
iskat poročnika.

JBilo je sicer prijetno sedeti v vrtni lopi, kjer je hladil večerni
vetrc potna čela, a navzlic temu so se tovariši slednjič vendarle ločili.

Ker je bilo zelo temno, je stotnik ukazal, da spremi patrola
častnika domov.

Prekorakali še niso polovice pota, kar zaslišijo votlo hojo in
kmalu potem klic: „Stoj, kdo tukaj?“

Ripšl odvrne: „Častnik!"

Poveljnik patrole odgovori: „Hodi dalje!"

Ko se je Ripšl približal patroli, se je zeld začudil, kajti spoznal
je poveljnika patrole. Na vprašanje, kaj dela tu, mu podčastnik od¬
govori: „Iščem vas, gospod poročnik; ker niste prišli domov, kakor
po navadi, me je že jelo skrbeti; mislil sem, da se vam je pripetila
kakšna nesreča in zato sem vzel patrolo ter šel vas iskat."

351

Poročniku je to vestno ravnanje podčastnikovo zeld dopadlo; po¬
hvalil ga je na mestu in mn izrekel prisrčno zahvalo za njegovo redko
skrb in vdanost. Najraje pa hi ga bil objel, kakor se je poročnik sam
izrazil, in mu s tem pokazal svoje veliko veselje nad njegovim obna¬
šanjem. Veselilo ga je to tem bolj, ker je bil tuj častnik priča tega
dogodka.

Kipšl iskreno obžaluje, da se danes več ne spominja imena tega
vdanega in vestnega kranjskega Janeza.

*

* *

Kordonski postaji Milanov odsijek in Borova glava.

Kakih 800 korakov južno od Borove glave se razprostira „Krstati
dol“. Tu je imel 22., tedaj deloma slovenski pešpolk, dne 21. sušca
1. 1882. boj z vstaši.

Ker je ta boj jako poučijiv in sta se ga udeležila dva častnika
(Sartori in Gati), ki sta službovala tudi pri 17. pešpolku,* hočem
omeniti glavne poteze tega boja.

* Poročnik Sartori se je udeležil pri 6. stotniji boja pri Jajcu, kjer se je jako
hrabro obnašal. — Ko je proti koncu 1.1881. izbruhnila vstaja v Hercegovini in Krivošiji,

352

Pešpolk št. 22. je bil na kordonu v Grabu, Bogojevičselu, Konjskem
in Orahovcu in je zvedel, da so se pojavile na Bjeli gori tik črno¬
gorske meje vstaške čete, ki so prej ropale čredo in poljske pridelke
v bližnjih selih.

Da se pride tem hajdukom do živega, so se napotile stotnije s
kordonskih postojank proti Bjeli gori. Jutro je bilo mrzlo in zavito v
gosto meglo; o vstaših ni bilo nikakega sledu, le skoz gosto, sivo
meglo so se culi dolgo zategli klici: „0 Jovo, hoj Gjuro, bježite,
bježite — evo Švaba, mnogo Švaba!“ Tudi so se čula znamenja na
rog iz Črne gore, ki so oznanjala bratom, da je previdnost boljša nego
hrabrost.

Ko so naši dospeli na Bjelo goro, niso našli tam žive duše, a
onkraj meje so videli oborožene čete.

Po kratkem počitku so se stotnije vrnile po istih potih, po ka¬
terih so prišle, zopet na svoja mesta.

Ednajsta in dvanajsta stotnija tega polka sta prišli na povratku
v Bogojevičselo in ednajsta, ki je bila tu nastanjena, je že sedla h
kosilu. Zdaj priteče nenadoma pešec, kričeč na vso moč: „Deseta
stotnija napadena, brzo nazaj!“

Iz tega kratkega, dokaj nerazumljivega naznanila je posnel major
Een, poveljnik 3. bataljona 22. pešpolka, da je močnejši sovražnik na¬
padel 10. stotnijo, ki se je vračala v Konjsko.

Dvanajsta stotnija se je takoj vrnila, ednajsta pa, ki je bila ravno
pri kosilu, 10 minut pozneje. Te dve stotniji sta prišli prepozno, a v
pravem času je prišla 9. kompanija pod vodstvom korenjaškega stotnika
Sokupa deseti stotniji na pomoč.

To pa se je prigodilo takd-le: Po kratkem počitku na Visoki
glavici sta se 9. in 10. stotnija ločili. Sokup je korakal v Orahovac,
Kober, poveljnik 10. stotnije, pa skoz Krstati dol v Konjsko.

Pri Paklani glavi je cul Rozman, poročnik v reservi, ki je vodil
zadnje varstvo, klice: „Evo Švaba, udri Švaba!" in ob enem so frčale
krogle 10. stotniji črez glave.

Rozman se je hitro razvil v bojno črto, Kober pa se je obrnil
nazaj, poslal narednika Hanela za varstvo levega krila proti Paklani
glavi, sam pa se je razprostrl z ostalima vodoma na desni strani Roz¬
manovega oddelka.

Vstašev je bilo okoli 200 in ti so se drevili proti Hanelu, a ta
junak se jih ni ustrašil, temveč mirno in dobro meril ter počasi stre¬
ljal. Vodnik Valenčič ga je krepko podpiral in ko so uporniki na¬
meravali obkoliti levo krilo, sta se ta dva podčastnika odločno izrazila,
rekoč: „Fantje, streljajte dobro, nazaj se nikakor ne damo potisniti! 1 '
Ta sklep je bil vsekako drzen, a podpirala ga je vojna sreča.

Ko je namreč Sokup na potu v Orahovac zaslišal pokanje, se je
ustavil s stotnijo in vprašal hercegovinskega kažipota: „Kaj je to?“

ni bilo Sartoriju več obstanka na Dunaju. Šel je prosit vojnega ministra, da ga naj
prestavi k enemu onih polkov, ki se nahajajo na južnem bojišču. Minister, kateremu
je ta bojaželjnost zel6 dopadala, je še isti dan prestavil Sartorija k 22. pešpolku, kjer
smo se ravnokar z njim seznanili.

353

„ Gospodine, to so mine (zavrtane skale). 11

Stotnik koraka dalje. „Brrm, brrm, brrm, pok, pok, pok! 11

Stotnik se ustavi znova, se obrne s celo stotnijo ter pravi obrnjen
proti kažipotu: „To so mine, zvita kača? Ako me ne pelješ po naj¬
krajši poti tja, kjer zažigajo mine, izgubiš na mestu glavo. 11

„Ej, gospodine, kakor ukažeš, tako se bo zgodilo; idimo, idimo! 11

Sokup je korakal proti kraju, odkoder je prihajal grom, kar naj¬
hitreje in je prišel vstašem, ki so lezli na goro, za hrhet ravno v onem
času, ko sta podčastnika moštvu pojasnila, da se pod nikakim pogojem
ne umakneta.

Trdnjava Klobuk od severa.

Poročnik Sartori, ki je^ vodil prednje varstvo 9. stotnije, je prvi
ustrelil sovražniku v hrbet. „Živio, ura!“ so ga pozdravili vojaki 10. stot¬
nije, katerim je prišla 9. o pravem času na pomoč. Nekoliko pozneje
se mu je pridružil nadporočnik Gati, ki je prevzel povelje obeh vodov.

Od strani in od vzadi napaden, se je sovražnik začasno umaknil,
a dobivši pomoč, je znova izkušal obkoliti levo krilo in hotel vreči
naše z Paklane giave.

Nadporočnik Gati in poročnik Sartori sta hrabro vztrajala v hudem
sovražnem ognju, stotnik Sokup pa je razvil še druga dva oddelka
svoje stotnije na levem krilu, zgrabil sovražnika od strani in v ozadju
ter dal povelje za splošni napad. Na obeh krilih je pel rog in veleval
na naskok, a do tega ni prišlo, ker vstaši so pokazali prej hrbet in

Slovenski fantje. 23

354

bežali na črnogorska tla. Stotnika Sokup in Kober sta jim sledila
do meje. Vsekakor jih je oplašilo pogumno in odločno postopanje stot¬
nika Sokupa in njegovih častnikov ter hrabro vztrajanje 10. stotnije.

Narednik Juvan 9. stotnije, ki je bil poslan za levo stransko
varstvo do Begovega korita, je bežeče vstaše pozdravljal s kroglami
in jim učinil mnogo škode.

Nadporočnik Radanovič, poveljnik 9. stotnije 35. pešpolka, ki je
bil v Konjskem za posadko, je hitel, ko je čul streljanje, iz lastnega
nagona na pomoč, a prišel je prepozno, toda navzlic temu zasluži po¬
sebno pohvalo.

Ob 4. uri popoldne je bil boj končan in oddelki so se vrnili domov.

Naši niso imeli nikakoršnih izgub, sovražnik pa je vlekel 5 mrtvih
in 7 ranjenih črez mejo.

Divizijonar Kober je jako laskavo pohvalil vse častnike in moštvo,
ki se je udeležilo boja v Krstatem dolu.

Pozneje pa so bili odlikovani še z najvišjo pohvalo: stotnik Sokup,
narednik Juvan in vodnik Čondič 9. stotnije; srebrno svetinjo za hra¬
brost 2. vrste pa sta dobila: narednik Vaclav Hanel in vodnik Jakob
Valenčič 10. kompanije.

Na Kosmaču in Pečinah.

Te dve postojanki ležita 20 kilometrov vzhodno od Trebinja tik
črnogorske meje. Zračna črta med Kosmačem in Visoko glavico pa
znaša 7 kilometrov.

Približno 2000 korakov južno od Kosmača se je nahajala trdnjava
Klobuk, katero je dal feldmaršallajtnant Jovanovič 1. 1878., kakor smo
že slišali, podreti in svet poravnati.

Lega tega kraja je za vojaška početja ugodna; to so že spoznali
hercegovinski mohamedanci in Francozje 1. 1806., ko so se tu borili
proti Rusom in Črnogorcem.

Dne 7. vinotoka 1. 1876. ob treh zjutraj je tu prelomil Ahmed
Muktar paša premirje in zvijačno napadel s 25.000 vojaki 5000 Črno¬
gorcev, katerih prednje straže so se bile zazibale v sladkem spanju,
nič hudega sluteč.

Ta nepričakovani napad s toliko premočjo je napravil med Črno¬
gorci veliko zmešnjavo in omogočil, da so Turki Črnogorce zapodili in
jim vzeli tri močne okope ali šance. Muktar se pa ni dolgo veselil
svoje zmage; kajti vojvoda Vukotič je prihitel z drugimi oddelki prednjim
stražam na pomoč, ki so se med tem nekoliko opomogle od nenadnega
napada, ter zgrabil nepoštenega, petkrat močnejšega sovražnika s tako
togoto in srčnostjo, da mu ni vzel samo izgubljenih okopov, ampak
tudi zapodil Muktarjevo vojsko do Klobuka, kjer je zasedla višave
pri Kosmaču.

Pregnati Muktarja iz tega stališča pa ni kazalo, ker je bila ura
že sedem ter se je jelo mračiti. Vrh tega so bili črnogorski sokoli že
16 ur v ognju.

Črnogorci so izgubili v tem boju 154, Turčini pa 1500 mož.

Kako se je Jovanovič 1. 1878. tu bojeval, nam je že znano.

355

Iz teli kratkih potez razvidimo, da je ta kraj vojaške važnosti,
zato se je 1. 1882. postavila tudi semkaj kordonska postaja.

Življenje in vrvenje na tej postaji je bilo enako onemu na drugih
že označenih kordonskih postojankah. Omeniti hočem le žalosten do¬
godek, ki se je tukaj pripetil.

Meseca vel. srpana 1. 1886. je bil poveljnik te postaje nadporočnik
Hugon Trost, častnik precej vroče krvi, ki je imel tudi svojo rodbino
in to je moral pustiti izven Hercegovine; služboval je prej le v večjih
mestih, kakor v Gradcu, Celovcu. Ljubljani itd., in je bil rad vesel. Vedno

Klobuk od vzhoda.

ni mogel ostati v lepih mestih, kruta usoda ga je pripeljala tudi na
Kosmač, kjer razen vojakov, sinjega neba in kraškega kamenja ni
videl žive duše. O razvedrilu, kakoršnih nam nudijo velika mesta, se
tu pač ni moglo govoriti; vrh tega je mislilo očetovsko srce večkrat
na dom, katerega še dolgo ne bo mogel videti; otožnost se gaje  lotila,
um se mu je stemnil, prijel je za puško, ko je ležal v postelji, in se
ustrelil dne 3. velikega srpana 1886. Zadel se je tako dobro v glavo, da
je bil takoj mrtev.

Komisija je prišla in truplo pregledala, ki se je potem položilo v
rakev, iztesano iz skromnih desek, in se pokopalo med dvema skalama.

23 *

356

Črez dve leti so sorodniki dali izkopati truplo in ga prepeljati
v Gradec.

Ko so truplo izkopali, so videli, da so lisice napravile luknjo do
rakve in tam gnezdile; pač čudna druščina po smrti!

*

* *

Na kordonski postaji v Pečinah, ki je bila odvisna od posadke
na Kosmaču, je bilo življenje in službovanje dokaj enolično, le enkrat
se je pripetilo nekaj posebnega.

O tem dogodku pripoveduje tedanji poveljnik te postojanke, nad¬
poročnik Franjo Drenik tako-le:

Kakor vsako leto, tako so se pojavljali tudi spomladi 1. 1887. haj-
duški napadi ob črnogorski meji.

Poveljništvo druge gorske brigade v Trebinju je zaukazalo, da
naj krdela na kordonu in orožniki odpošiljajo patrole na vse kraje in
natanko preiskujejo vstaška skrivališča.

Tudi posadka v Pečinah je odposlala vsled označenega povelja
tri patrole, ki naj bi korakale vštric proti črnogorski meji in se zdru¬
žile pri Parežu na levem bregu Trebinjčice. Svet, po katerem jim je
bilo korakati, je bil zelb zarastel z grmovjem in mladimi drevesci;
zato je neki desetnik 13. stotnije, ki je vodil 7 mož močno patrolo,
izgrešil pot in nevedoma prekoračil črnogorsko mejo.

Poveljnik patrole, misleč, da koraka v pravi smeri, vidi na enkrat
pred seboj naselbino, pred katero so stali oboroženi prebivalci, ki so
desetnika takoj ustavili in zahtevali, da naj odda orožje.

Med tem ko se je patrola ustavila in pripravila za boj, je na
koncu patrole korakajoč pešec pobegnil in letel, kar je mogel, do bližnje
orožniške postaje pri Uščah in tam naznanil, da je patrola prekoračila
črnogorsko mejo ter bila ujeta in razorožena.

Poveljnik te orožniške postaje je, kakor so mu velevali predpisi
in dolžnost, naznanil to poročilo potom brzojavnega urada v Lastvi
brigadnemu poveljništvu v Trebinju.

Generalni major Babič je hipoma poklical pol bataljona pod orožje
in ga poslal na črnogorsko mejo z ukazom, da mora na vsak način
oprostiti patrolo, in če bi drugače ne bilo mogoče, naj se posluži v to
svrlio tudi orožja.

Vsled odločnega in previdnega postopanja poveljnika patrole se
je pogajanje tako-le vršilo:

Na zahtevo, da naj patrola odda orožje, odgovori poveljnik pa¬
trole : „Prekoračili smo nevedoma mejo in prišli sem, orožja pa nikakor
ne oddamo; vrniti se hočemo v miru v Hercegovino. Ako s tem niste
zadovoljni, pa naj razsodi orožje; zmagalec naj razoroži zmaganega
in ga vzame s seboj.“

Ker je vodja Črnogorske patrole razvidel, da mu je opraviti z
odločnim in pogumnim nasprotnikom, ki se sklicuje na moč svojega
orožja, je odjenjal že z ozirom na slabejše orožje, kajti Črnogorci so
bili oboroženi s puškami in samokresi na „kapsel“, in je razsodil, rekoč:
„Ostanimo si dobri prijatelji in vrnite se mirno; mi vas več ne za¬
držujemo !“

357

In tako se je vrnila patrola brez posebnih dogodkov še isti dan
v Pečine.

Ko so Črnogorci našo patrolo ustavili, so ji bili že tako blizu,
da je eden prvih, ki so bili na čelu črnogorski patroli, enemu izmed
naših ugrabil puško; to puško so vrnili po mirovni pogodbi, ki sta jo
sklenila poveljnika patrol; zakaj naš desetnik ali korporal le pod tem
pogojem ni porabil orožja, da se je vrnila patroli ugrabljena puška.

S tem dogodkom se je pečala pozneje vojaška sodnija. Mož, ki
je napačno izporočil, da je bila naša patrola ujeta, in s tem povzročil,
da se je en del posadke v Trebinju poklical pod orožje, je dobil 3, oni,
ki si je bil dal puško ugrabiti, pa 4 mesece garnizijskega zapora.

Vrnitev.

Prve dni meseca vinotoka 1. 1888. so 4. bataljon 17. pešpolka na
kordonu rešili oddelki 75. pešpolka in Kunovci so se vrnili v Trebinje,
da se tam pripravijo po štiriletnem trudapolnem službovanju v skal¬
nati Hercegovini za odhod v domovino.

Zadnje dni pred odhodom je bilo opaziti v Trebinju neko živahno
vrvenje in občevanje. Kunovci so se poslavljali. Naši fantje pa niso
jemali slovesa samo od prijateljev in znancev, ampak tudi, kar se jim
mora šteti v posebno čast, od svojih umrlih tovarišev na trebinjskem
mirodvoru; obiskali so njih gomile in jih okrasili. Od te dobe
naprej so te gomile pozabljene nalik  onim na livanskem
pokopališču.

Dne 10. vinotoka je bataljon odkorakal v najhujšem dežju proti
Dubrovniku; navzlic temu so ga spremili civilni dostojanstveniki in
častniki v Trebinju ostalih krdel do mosta v Dražindolu.

Dež je premočil sicer naše fante do kože, a dobre volje jim ni
odvzel, saj jih je vendar grela misel na milo domovino. Tudi so bili
za to potrpežljivost že obilno poplačani, ko so dospeli v Drijeno; zakaj
tu je posvetilo zlato solnce in kmalu potem se je razprostiralo pred
njimi široko Jadransko morje.

Zvečer tega dne smo se vkrcali v G-ružu in dospeli dne 13. zjutraj
v Trst, kjer so fantje do večera počivali.

Dne 14. vinotoka zjutraj smo dospeli v belo Ljubljano. Častniki
tam bivajočih treh bataljonov so nas čakali in na kolodvoru prijazno
sprejeli ter nas spremili do šentpetrske vojašnice, kjer se je ta bataljon
naselil.

V Ljubljani so se pričeli za bataljon hudi dnevi in marsikdo si
je želel nazaj na Visoko glavico. Priznalo se nam je sicer, da znamo
trdnjave zidati, pota graditi, pse poučevati in sem ter tja kakšnega
hajduka ujeti, korakanje za parado pa se nam je odločno odrekalo;
preostajalo nam ni torej drugega, kakor čvrsto stegovati kolena in se
vaditi korakati tudi za parado.

358

Sklep.

Povsod, kjer je v zgodovini avstrijski zaplapolala starodavna, črno-
žolta zastava, je oznanjala s svojo slavo tudi slavo slovenskih -junakov.

Od Severnega morja do obal vroče Sicilije, od daljne Sene do
bistre Save in deroče Drave, na Nizozemskem in na Ogrskem, ob Kenu
in Padu — kamorkoli je bil postavljen slovenski vojak, povsod se je
izkazal hrabrega in zvestega bojevnika za svojo domovino in za svojega
vladarja.

Kakor bajnokrasni zvezdi se svetita na slovenskem nebu imeni
vzorjunakov Čehovina in Vege,  a njima sledi še nepregledna vrsta
drugih svetlih zvezd.

Jugoslovani so najboljši vojaki  — to je resnica, ki jo
je priznal največji vojaški veleum vseli časov, veliki Napoleon sam, ko
je izustil nekoč besede: „Dajte mi par ilirskih polkov in z njimi
si osvojim ves svet.“

Te lepe vojaške čednosti Slovencev in naših bratov Hrvatov so
se pokazale pri zasedanju Bosne in Hercegovine v najsijajnejši luči.

Slovenski narod je pri zasedanju ne le po vrlinah svojih vojakov,
ampak tudi po njih številu prinašal Avstriji izmed vseli narodov so¬
razmerno največ žrtev; kajti v Bosni in Hercegovini so bili
zbrani vsi tedanji slovenski polki,  namreč kranjski (17.),
primorsko-dalmatinski (22.), koroški in južnoštajerski reservni pešpolk
št. 7. in 47.; vrh tega še vsi trije slovenski lovski bataljoni št. 7., 19.
in 33. in nekaj dragoncev, ženistov, pijonirjev, pratežnili in sanitetnih
vojakov in poljskih orožnikov. Nič manj kakor 9—10 tisoč mož iz
slovenskih pokrajin se je udeležilo vojne v Bosni in Hercegovini!

A kak6 so se bojevali!

V skalovitem in raztrganem kraškem svetu, ki tvori velik del
Bosne, po divjih strminah, po skoro nedohodnih stezah prodirajoč —
koliko so morali pretrpeti in kake železne narave so morali biti, da
niso omagali tedaj, ko jih je, utrujene in izmučene od dolgega pota,
zavratno napadla četa ljutih vstašev.

In v večjih bojih, kakor pri Maglaju, Žepčah, Sarajevu, Livnu, v
nevarnih, odločilnih trenutkih, kakor pri Jajcu in Banjaluki, so se od¬
likovali s čudovito hladnokrvnostjo, vztrajnostjo in junaškoveselim
preziranjem smrtne nevarnosti.

Kako prijetno in domače pa nas dirne, ko čitamo, da so slovenski
fantje klicali besnega Turčina šaljivo na korajžo, kakor da bi bil ta boj
za življenje in smrt le čisto navadna fantovska praska. „Le po njem“,
ali „udri ga!“ se je čulo dostikrat v najljutejšem ruvanju, in ta klic,
dobro znan izza mladeniških spopadov in tepežev, je postal tedaj v smrto¬
nosnem boju našim fantom oživljajoče geslo, ki je vzbujalo v njihovih
srcih spomin na daljno domovino in podvojilo vsakemu hrabrost in pogum.

Tako si lahko tolmačimo razmeroma visoke izgube, ki so jih imeli
naši polki. Pešpolk št. 17. je imel na pr. 126 mož mrtvih in ranjenih;
22. pešpolk celd 378. Iz vseh slovenskih polkov in bataljonov je bilo
mrtvih in ranjenih okoli 600 mož, ne vštevši onih, ki so oboleli vsled
naporov, težav in nalezljivih boleznij ter pomrli v vojnih bolniščnicah.

359

Kot znamenito posebnost moram označiti občudovanja vredno
vztrajnost in potrpežljivost naših ranjencev v bojni črti, ki
se za prizadete jim rane še zmenili niso, ampak so dalje streljali in se
dali obvezati še le po končanem boju. Zopet drugi so zapustili bojišče
še le na opetovano opominjanje svojih poveljnikov, in tudi tedaj so, če
so le mogli stati na nogah, stopili pred poveljnika, ga pozdravili in
mu po predpisu naznanili odhod z bojišča. Po boju so pa radi in z
veseljem pomagali pri dobrodelnih napravah, zgradbah itd. in si s
tem zagotovili trajen in hvaležen spomin v tistih krajih Bosne in Her¬
cegovine, kjer so bivali.

To pa, kar je bilo v tem zasedanju odločilnega pomena, je bila
ona uprav slovenska žilavost in čilost duha,  ki si jo je ohranil
slovenski vojak tudi v najhujših položajih.

V največji vročini je zmanjkalo včasi vode, ob najtežavnejših
hojah po strmem gorovju in premočenih udrtih lazih ni bilo najti niti
koščka kruha ali sploh živeža — naši fantje niso obupali. Ulil se je
dež kakor iz škafa, in vojaki so morali, trepetajoč od mraza, prenočiti
na mokri, blatni zemlji ali pa ob ledeni burji celo noč prestati na
straži — a dobra volja jih ni minila in vedno se je našel kak dovtipnež,
ki je ob plapolajočem taborskem ognju bril svoje burke in tovarišem
preganjal spanec in malosrčnost, ki se v takih slučajih kaj rada po¬
lasti človeka. Prirojena slovenska šaljivost je zmagala in izvabila tudi
najneprijetnejši stvari nekaj veselega in tolažljivega.

In to, kar se pri drugih narodih slavi kot nekaj posebnega, to
so izpolnjevali slovenski vojaki kot stvar, ki se sama ob sebi razumeva,
kar sploh ne more biti drugače. Pregovor pravi sicer, da se krepost
najlepše sama poplača, a slovenskim junakom ni izostalo zasluženo
plačilo — priznanje najvišjega vojnega gospoda, presvetlega cesarja.

Slovenski polki, posebno 17. in 22., so bili odlikovani tako lepo,
kakor malokateri.

Pešpolk  št. 22. sam je dobil nič manj kakor 125 odlikovanj,
ne vštevši posebne pohvale, in sicer: 3 rede železne krone 3. vrste,
19 vojaških zaslužnih križev, vseh 22 z vojno dekoracijo; 19 najvišjih
priznanj, dva zlata križa s krono; 18 srebrnih svetinj za hrabrost prve
in 64 za hrabrost druge vrste; 36 mož je bilo pohvaljenih.

Pešpolk  št. 17. je prejel 110 odlikovanj, namreč 5 redov že¬
lezne krone 3. vrste, 15 vojaških zaslužnih križev, vseh 20 z vojno
dekoracijo; 17 najvišjih priznanj; dve zlati svetinji, pa 15 srebrnih
za hrabrost prve in 53 za hrabrost druge vrste ter tri zlate križce,
izmed teh eden s krono; 61 mož pa je bilo pohvaljenih.

Reservni pešpolk  št. 47. si je priboril en Leopoldov red,
en red železne krone 3. vrste, štiri vojaške zaslužne križe, vse z vojno
dekoracijo; eno najvišje priznanje; 8 srebrnih svetinj za hrabrost prve
in 29 za hrabrost druge vrste.

Reservni pešpolk  št. 7. je dobil en Leopoldov red, en red
železne krone 3. vrste, 9 vojaških zaslužnih križev, vse z vojno deko¬
racijo; tri najvišja priznanja; eno zlato in šest srebrnih svetinj za
hrabrost prve in 26 za hrabrost druge vrste; 6 mož je bilo pohvaljenih.

360

Lovski bataljon št. 7. si je priboril en viteški križ Franc-
Jožefovega reda, 7 vojaških zaslužnih križev z vojno dekoracijo, dve
najvišji priznanji; 5 srebrnih svetinj za hrabrost prve in 10 za hrabrost
druge vrste; 23 mož pa je bilo pohvaljenih.

Lovski bataljon  št. 19. je prejel en red železne krone 3. vrste,
dva vojaška zaslužna križa, vse tri z vojno dekoracijo; tri najvišja pri¬
znanja; eno srebrno svetinjo za hrabrost prve in šest za hrabrost druge
vrste ter 21 najvišjih priznanj za moštvo.

Lovski bataljon  št. 33. je dobil en red železne krone 3.
vrste, dva vojaška zaslužna križa, vse tri z vojno dekoracijo; eno
najvišje priznanje; eno zlato svetinjo, pa 3 srebrne za hrabrost prve
in 5 za hrabrost druge vrste; 14 mož pa je bilo pohvaljenih.

Če pogledamo to bogato vrsto krasnih odlikovanj, se nam nehote
vsiljuje spomin na oni izrek v Šilerjevem „Valenštajnu“: „Le v bitvi
možak je vreden še kaj, tu kaže junaštvo se pravo.“ Pa ne le v boju,
ampak tudi pri kulturnem delu so slovenski fantje izborno izvrševali
svojo nalogo; v posebno čast pa se jim mora šteti, da so bili napram
premaganemu sovražniku prizanesljivi in prijazni; s to prijaznostjo in
sorodno govorico so si hipoma pridobili zaupanje in naklonjenost
slovanskega prebivalstva v zasedenih deželah. Slovenska beseda je
bila torej tudi tukaj tista vez, ki je mnogo pripomogla vladi, da
je pomirila v tako kratkem času razburjene duhove v Bosni in Her¬
cegovini.

Da, v teh izvenrednih razmerah, ki so zahtevale najhujše telesne
in duševne napore, je pokazal rod slovenski opetovano, koliko zdrave,
neizčrpne moči, koliko pristnega junaštva tiči v njem. In naj je tudi
po številu majhen narodič, njega vrline, ki so skrite v njem, mu za¬
gotavljajo trajen obstanek!

Četrt stoletja je minilo izza onih burnih, slave polnih dnij. Iiod
mine za rodom in kmalu ne bode nikogar več od onih, ki so se nekdaj
bojevali v Bosni in Hercegovini. Zgodovina človeštva bo pač poročala
o zasedbi teh dežel, o glavnih bojih, bitkah in kulturnem delovanju,
a imena posameznih hrabrih junakov se bi našla le v zaprašenih vojnih
arhivih. Da pa ne zatone v morju pozabnosti spomin na junaštvo slo¬
venskih bojevnikov v Bosni in Hercegovini, kakor že tone misel na
hrabre čine naših fantov izza laških bojišč, sem spisal to knjigo, a
ne toliko v proslavo zasedbe same, kolikor v čast in slavo hrabrim
žilavim slovenskim fantom. Spisoval sem jo z ono ljubeznijo do naših
vrlih fantov, ki navdaja vsakega, ki je imel, kakor jaz, priliko, spo¬
znavati izvenredne vrline slovenskih korenjakov v žalostnih in veselih
trenutkih skupnega bojevanja.

Naj bi sijaj njih slavnih del, ki osvetljuje ves narod, tudi osvet¬
ljeval in prešinjal s ponosom še pozne rodove, naj bi spomin na junaštvo
prednikov vzbujal isto junaštvo v srcih potomcev, da pohite, kadarkoli
jih pokliče bojna tromba, veseli in čili v boj, proti vsakemu sovražniku
zmagonosno braneč cesarja, narod in milo domovino — kot pravi
slovenski junaki!

Vojska v Bosni.

(Narodna pesem.)

I.

Vsi cesarji in vsi kralji
So v Berlinu vkup se zbrali,
Sodbo ostro so držali
In tako-le so spoznali:

„Tur’k velika je nesnaga,

Mora se pomesti s praga;

Več ne sme kristjanov dreti,
Bosna se mn mora vzeti.

Naš prijatelj Avstrijan
Je za to dovolj močan;

On najlaže to stori,

Ker korajžne ’ma ljudi.“

Ko se sodba ta prebere,

Cesar vojsko skupaj zbere
In potem Filipoviča
K sebi na svoj dom pokliče.
Cesar reče generalu:

„ICtere bomo v boj poslali,

Al’ Madjare, ali Nemce,

Al’ Hrvate, ali Pemce?“

Rekel je Filipovič:

„Naši fantje so vsi ptič’;

Toda Kranjci so med vsemi
Najbolj čvrsti in iskreni;

Kamor ti se zapraše.

Vse pred sabo polome.

S Turkom star račun imajo,

Naj ga letos poravnajo.

Ce junake te dobim,

Turka nič se ne boj im.“

Cesar vse mu potrdi,

Pismo pisati veli
V Trst, na kranjski Kunov roj.
Naj pripravi se na boj.

Kunovci so pismo brali,

So veselja zavriskali:

„Ha, poskušal boš, Turčin,

Kaj je kranjske zemlje sin.
Kvišku, fantje, mi smo mi.
Greje nas slovenska kri!

S Turkom star račun imamo,
Prav je, da ga poravnamo.“

II.

Godba je lepo igrala,

Vojska se je v boj peljala;

Le v Ljubljani se še vstavi,

Da domači kraj pozdravi.

So Slovenke se joklfle,

Ko so šopke povijale.

Mokro vsako je oko,

Ko jemale so slovo.

Priger pa na konj’ sedi

In tako jim govori:

„Fantje, več se ne mudite,

V vrsto skupaj se vstopite!
Resen mora bit’ vojak,

Ker vas čaka boj težak.“
Fantje v vrsto so stopili,

Niso se nič več mudili:

„Z Bogom, ti domači kraj,
Prišli bomo še nazaj,

Ce nas svinca in bodala
Mati božja bo var’vala.“

Voz železni je zažvižgal;
črez Posavje vlak biti,

Zgine nam izpred očij
Doli na hrvatsko stran,

Kjer se zbira Tur’k močan.

III.

Kmalu v Zagreb so dospeli,
Kjer so jih lepo sprejeli;

Tam pozdravljajo Hrvate
Kakor svoje rodne brate.

Dosti vojske tam je zbrane
Od vseh krajev tja poslane;
So Madjari in Poljaki.

Nemci, Cehi in Slovaki;

So Tirolci, Bukovinci
In Hrvatje, Dalmatinci;

Pešci, lovci, topničaiji,

So ulanci in Luzarji;

Grdo Turek gledal bo,

Kadar ti ga zgrabijo.

Ko Filipovič ji migne,

Vojska vsa se kvišku dvigne;
Stopa proti turškem’ Brodi
In Filipovič jo vodi.

Še le pri deroči Savi
Cela truma se ustavi.

Most črez Savo naredili
In na turško stran stopili.
Ceste tri so napeljane

V kraje Bosnije prostrane:
Prva se zavije v levo,

Druga kaže v Sarajevo,

Tretja pa na desno pelje,

V Banjaluko in Rogelje.
Vkup stopili generali

In so se posvetovali,

Kak’ se naj Turčin prekane.
Brž Filipovič jo vgane:
Vojsko loči na tri dele,
Vsak’mu svoje da povelje.

V levo stran do reke Drine
■le poslal madjarske sine.

V sredo je postavil Nemce

362

In pa štajerske Slovence,

In po cesti desne plati
Šli so Kranjci in Hrvati.
Tak’ Turčina so prijeli,

Od vseh krajev ga zajeli.

IV.

V levo stran so šli Madjari,
Vodil jih je grof Sapari.
Malo sreče so imeli,

Vmikati so se začeli.

Štajerci so šli po sredi,
Zgrabi Tnr’k jih grdogledi;
Dobro so se mn branili

In nazaj ga zapodili;

Niso mu počitka dali,

Do Sarajeva, ga gnali.
Kranjci in za njim’ Hrvati,
Krenejo po desni plati.

Ko so prišli do Kogelja,
Turek že na naše strelja.
Kape vidijo rudeče,

Polno jih po hribu teče;
Kakor toča so se vsule
Sem po naših turške krogle.
To junake kranjske zdraži,
Da postanejo vsi vražji,

Da se v Turke zakade;
Kmalu v beg jih zapode.
Turki niso se vstavljali,
Proti Jajcu so bežali.

Tak’ je srečno bil končan
Prve bitke vroči dan.

V.

Ves srdit je turški paša,
Vojska slab’ se mu obnaša.
Sem in tja po sobi hod’

In preklinja kranjski rod.

Po vsi Bosni bobnat’ reče,
Turek na pomoč mu teče.
Moški vsak za puško zgrabi,
Kar je Turka, vse privabi,
Močno vojsko skupaj spravi.

V mesto Jajce jo postavi.
Tam za trdnim zidom čaka,
Kdaj da Kranjec prikoraka.
Ko so naši tja dospeli,

Nad Turčinom so strmeli.
Orez vse hribe in planjave
Turka je ko listja trave:
Naših fantov je le malo,

Pa srce jim ni upalo.

Bogu izroče si duše

In nabijejo si puše.

Ko se jutro zazori,

Vojska v vrsti že stoji.
Kranjce vprašajo Hrvati:

„A1’ za vami hoč’mo stati,

Al’ pa vi za nam’ hoditi,

Nas pa v boj naprej spustiti ?“
Kranjci so odgovorili:

„Mi smo vedno spred hodili,
Zdaj tud’ hoč’mo prvi biti
In se s Turkom poskusiti.
Treba ni za nas se bati,

Turku hoč’mo pokazati.

To pa mislimo, da malo
Dela bo za vas ostalo. 11  —
Glasno jim zapel je boben,
Kranjci šli so prvi v ogenj.
Turki streljat’ so začeli;
Strašni topi so grmeli.

Krogle spred in zad padale,
Mim’ ušes so jim brenčale.

Ene v zemljo se zarile.

Druge našim smrt nosile.
Kranjci se pa ne splaše,

Mirno v ognju tam stoje;
Turke s svincem trušajo,

Hudo kri jim pušajo;

Hruške mečejo jim suhe,

Turki padajo ko muhe.

Ker pretežke te jedi
Vsak želodec ne strpi.

Zdaj se Turki vkup zbero,
Strašno vpitje zaženo:

„Alah, Alah! 11  so zavpili,

V naše so se zakadili.

Naši nočjo se vmaknit’

In začne se boj srdit.

Puška poka, boben poje,

Paša kolne Turke svoje.
Kranjci niso' nič se bali,

Turke dobro so kresali.

Turkom že pogum upada,

Trese se jim dolga brada.

Še Hrvatje so prihruli
In na Turke so se vsuli,

Prišli Kranjcem na pomoč,

Boj je trajal pozno v noč.

Vrli Kranjci in Hrvatje,

Kakor pravi rodni bratje,

Turke so z močjo zgrabili
In nazaj jih zapodili.

Kakor snopje od rži,

Mrtvih Turkov tam leži.

Tur’k se branit več ne more,.
Bežal je v visoke gore.

Turška moč je b’la zdrobljena.
Bosna pa za nas dobljena.

O veseli se, kristjan,

Zate to je srečen dan!

Hvala večnemu Bogu,

Ni več turškega strahu.

VI.

Bosna se je vsa podala,

Samo Livna je še stala;

363

Livna ima trden zid
In za zidom Tur’k je skrit.
Turki so se v Livni zbrali,
Našim so se posmehovali:
„če ste Bosno vso vkrotili,
Livne niste še dobili.“

Ko Filipovič to Suje,

Sam pri sebi premišljuje:
„Livna ima trden zid,

Težko bo jo ukrotit’.

Druz’ga sveta zdaj ne vem,
Ko da Kranjce tja pošljem."
Kranjci v Travniku so bili,
V hribih Turke so lovili.

S pismom sel jih tam dobi,
Livno vzeti jim veli.

Priger skliče svoje gade,

K’ jim srce nikol’ ne vpade.
Urno so se skupaj zbrali
In pred Livno se podali;
Celo mesto obstopili
In nikogar ven pustili.

Tri so dneve, tri noči
Turka tam oblegali.

Postelj trda je zemljica,
Streha mokra je meglica.
Burja črez pečine brije,
Straža v plašče se zavije.
Noč in dan ognjene strele,
Iz topov so v mest’ letele.
Bombe pokale, šrapneli,

Da so Turki obledeli;

Mesto se od bomb uneld.

Na vseh krajih je gorelo.
Turkom v mestu ni strpet’,
Ven poskušajo.prodret’;

Se iz mesta ven spustč
Ih se v naše zapode.

So na Kranjce naleteli,

Ti so jih tako sprejeli,

Da se brž obrnejo.

In se v mesto vrnejo.

Paša kolne, jadikuje
In si črno brado ruje;

Livna se ne da rešiti,

Našim mora jo pustiti.

Jezno migne Turkom z glavo.
Belo vzdignit’ da zastavo.
Turki so se priklonili
In orožje odložili.

Godba je lepo igrala,

Ko se Livna je podala.
Kunovci pa vsi veseli
V turško gnezdo so hiteli;
Turkom puške vse pobrali,
Vjete v Avstrijo poslali.

Slava Kunovcem doni,

Livna se jim pokori.

Vzeta Bosna je prostrana,
Vojska pa je dokončana.

VII.

Ko je cesar vse to zvedel,
Se je silno razveselil:
Hvalo Kunovcem poročil
In povedat jim naročil:
..Dokler Avstrija bo stala,
Hvalo bode vam dajala;
Bosno ste nam pridobili,
Tam kristjane ste rešili.
Pometena z naš’ga praga
Divjih Turkov je nesnaga.
Kunov polk pa slavnoznan
Bo pred vsemi odlik’van.“

Slavnost ob petindvajsetletnici zasedenja Bosne in

Hercegovine.

Leta 1903. je minilo 25 let, odkar se je bila zasedla Bosna in
Hercegovina. Petindvajsetletnica te zasedbe se je slovesno obhajala
na velikega šmarna dan 1903 v Ljubljani.

Slovenski bojevniki iz leta 1878., ki so prihajali od blizu in daleč,
so se zbirali na vrtu gostilne pri „Novem svetu“ na Marije Terezije
cesti št. 14. ter so potem odkorakali v nunsko cerkev, kjer se je slav¬
nost pričela s sveto mašo.

Cerkvene slavnosti se je udeležil tudi nadvojvoda Josip Ferdinand
z vsemi tremi v Ljubljani bivajočimi generali, mnogimi aktivnimi in
umirovljenimi častniki. Pred cerkvijo sta sprejela nadvojvodo člana
slavnostnega odbora, gg. gimnazijski ravnatelj Andrej Senekovič in
računski nadsvetnik Anton Svetek.

364

Sveto mašo je daroval po navdušenem cerkvenem govoru bivši
vojaški kapelan in sedanji gimnazijski profesor g. dr. Ivan Svetina ob
asistenciji gg. župnika Malenšeka in Henigmana; stregli pa so pri
maši bivši bojevniki in sedanji poštni poduradniki, gospodje: Jakob
Skala, France Štrukelj, Miha Palovec in Ivan Jenko. Imenovani trije
duhovniki in župnik Zamida, ki je tudi prisostvoval tej slavnosti, so se
udeležili 1. 1878. zasedbe. Prav lepo je bilo videti pri slavnostnem
obedu to četvorico duhovnikov s častnimi svetinjami na prsih.

Pogled po cerkvi je pričal, da so tu zbrani res sinovi našega
naroda; pobožno so se zahvaljevali Bogu, ker jih je pred 25 leti ob¬
varoval vsake nevarnosti in jih pripeljal zdrave domov; spominjali pa
so se tudi onih tovarišev, katere krije že 25 let črna bosenska zemlja;
pa kako bi obnašanje naših vrlih bojevnikov v cerkvi moglo biti tudi
drugačno, ko je sam nadvojvoda med mašo klečal in s tem dajal lep vzgled
drugim. Po slovesni zahvalnici so redovnice zapele cesarsko pesem.

Po sveti maši se je vršilo defiliranje sobojevnikov in veterancev
pred nadvojvodo in njegovim vojaškim spremstvom. Na čelu te trume
so korakali odlikovanci s srebrnimi svetinjami za hrabrost pod vod¬
stvom gg. Goršeta in Rota, nato slavnostni odbor, v katerem so bili
gg. Pogačnik, Ženko, Šeme, Korsika, Belič, Zorman, Kralič, Filipan,
L. Blaznik, Baloh in Tramte, za tem 160 veterancev. Na prsih so imeli
bojevniki pripete črnorumene trakove; pogled na njihove prsi je pre¬
pričal slehernega gledalca o njihovi hrabrosti; zakaj vsak je imel po
dve in tudi več svetinj. Videti toliko zaslužnih mož korakati skupaj
po štiri in štiri v eni vrsti, je bil res slovesen prizor, katerega je na
tisoče ljudij gledalo. Vse je bilo soglasno v sodbi, da ni čuda. če je
pred takd krepkimi postavami slovenskih fantov plaho bežal Turčin.
Nad 500 okupacijskih bojevnikov je tako čilo in čvrsto stopalo, kakor
pred 25 leti v Bosni in Hercegovini; nič se jim ni poznalo, da imajo
že dva in pol križa več na hrbtu. Odlični gospod je korakal poleg
preprostega možaka, vse pa je družila ponosna misel, da so storili za
cesarja in domovino svojo dolžnost. —

Ob pol eni uri popoldne se je vršil na vrtu pri „Novem svetu“
slavnostni obed, katerega se je udeležilo 120 oseb, med temi deputa-
cija 17. pešpolka, mnogo drugih vojaških in civilnih dostojanstvenikov
in lepo številce duhovnikov, bivših sobojevnikov. Banketu je predsedoval
bivši bojevnik in poročnik 47. pešpolka, gosp. gimnazijski ravnatelj
Andrej Senekovič,  ki je prvi govoril in v navdušenih besedah
napil presvetlemu cesarju; tej napitnici je sledilo še mnogo drugih.

Ljudska slavnost z godbo in šaljivo loterijo, ki se je pričela po¬
poldne ob 4. uri na vrtu pri „Novem svetu 11 , je bila nekaj velikanskega
in dokaz naklonjenosti ljubljanskega prebivalstva do vrlih bojevnikov.

Počastil je zabavo tudi nadvojvoda Josip Ferdinand  z
mnogimi častniki in bil pri vstopu navdušeno sprejet.

Za nadvojvodo in njegovo spremstvo je bil pripravljen poseben
paviljon ali šator, ovit z zelenjem, cvetlicami, cesarskimi in slovenskimi
zastavami. Zvečer pa se je zažigal umetelni ogenj.

Zabava je bila neprisiljeno živahna; stari znanci so si odkrili
srce, pravili so o dogodkih, katere so doživeli v bojih in v teku svo-

365

j ega življenja tekom dolgih 25 let. Pozno so se ločili in odšli zopet na
razne strani in po raznih potih življenja, nesoč s sehoj prijetne spo¬
mine na dan, ko so se po 25 letih sešli še vedno živahni in navdušeni
za dobro stvar, kakor v nekdanjih mladih dneh.

Dne 12. vinotoka 1903 se je v spomin proslave petindvajsetletnice
zasedenja Bosne in Hercegovine vzidala v steno hiše, v kateri se je
vršila slavnost, plošča iz črnega mramorja, fino izdelana, na kateri je
z zlatimi črkami vdolbeno ime Njih c. in kr. Visokosti, nadvojvode
Josipa Ferdinanda in drugih vojaških in civilnih dostojanstvenikov,
kakor tudi imena članov slavnostnega odbora in ime darovalca te
plošče, hišnega posestnika, občinskega svetovalca in bivšega predsed¬
nika slavnostnemu odboru, Antona  G-oršč-ta.

*

* *

Marsikoga bo gotovo tudi zanimalo zvedeti po 25. letih usodo
onili častnikov, častniških namestnikov in kadetov, ki so se udeležili
v posameznih oddelkih 17. pešpolka bosenske zasedbe 1. 1878. Zdi se mi
torej umestno, da navedem na tem mestu njihova imena, sedanji značaj
in bivališče.

Pri polkovnem štabu: Polkovnik M. Priger  je umrl, kakor znano, na imen-
dan presvetlega cesarja 1. 1883. v Gradcu, njegov pribočnik in nadporočnik D. vitez
Andrioli  pa kot domobranski major v Jožefovem na češkem 1. ,1898; nadporočnik
in bivši provijantni častnik Andrej Hauptman  biva kot umirovljen stotnik v Gradcu;
poročnik in nekdanji pijonirski častnik Oton amid  pa služi kot podpolkovnik pri 54.
pešpolku v Olomucu; bivši polkovni zdravniki dr. Jos. Ban er, dr. S. Mandič in dr. A.
Vagner  bivajo kot umirovljeni nadštabni zdravniki, in sicer prvi v Celovcu, drugi na
Dunaju in tretji v Gradcu; izmed bivših nadzdravnikov v reservi deluje dr. F. Zupanc
pri deželni vladi v Ljubljani kot vladni svetnik in deželni zdravstveni poročevalec,
dr. K. Klemensievič  kot profesor zdravilstva na graškem vseučilišču, dr. A. Hajnrih
pa je praktični zdravnik; računski stotnik'R. Bergkesel  je umrl dne 10. vinotoka
1. 1890. v Ljubljani.

Pri prvem bataljonskem štabu: Major K. vitez K er ček biva kot upokojen
feldcajgmojster na Dunaju; njegov pribočnik in poročnik M. Prašnikar  pa kot umi -
rovljen podpolkovnik v Ljubljani.

Pri prvi stotniji: Stotnik Alb. Štromajer  je umrl kot podpolkovnik 97.
pešpolka v Pulju; nadporočnik, sedanji major I. Blabolil  živi v pokoju v Gradcu,
poročnik J. Modrijan  pa kot umirovljen stotnik v Ljubljani: izmed poročnikov v re¬
servi je Ivan Roseti  de Skander namestniški svetnik v Pulju, Jos. Muha  pa zasebni
uradnik pri tvrdki bratov Vasilijevih v Trstu; častniški namestnik Jurij Lukačuk
službuje kot komisar pri finančni straži v Tridentu.

Pri drugi stotniji: Stotnik F. Stojan  je umrl po dovršeni izkušnji za štab¬
nega častnika 1. 1881.; nadporočnik Iv. Polajnar  uživa kot polkovnik svoj pokoj v
Beljaku na Koroškem; poročnik Jernej Andrejka  služi kot ritmojster v cesarski
gardi na Dunaju; nadporočnik v reservi H. Fabrioti  je zasebni uradnik v Trstu;
častniški namestnik F. Triler  je umrl 1.1901. kot deželni uradnik v Ljubljani; kadet
I). Cuderman  pa je pokopan kot stotnik 97. pešpolka v Pulju.

Pri tretji stotniji: Stotnik A. Slivnik  počiva kot podpolkovnik na mari¬

borskem pokopališču; poročnik Otm. Sever  biva kot upokojen nadporočnik v Kosta¬
njevici na Dolenjskem; poročnik Jos. Černe  je preminil v Jajcu vsled prizadete mu
rane; poročnik v reservi baron Mak Nevin  biva kot umirovljen vladni svetnik v
Gmundenu na Gornjem Avstrijskem; častniški namestnik F. Druškovič  je sodnijski
sluga v Idriji; kadet Ivan Fajdiga  je umrl kot stotnik v Ljubljani.

Pri četrti stolniji: Stotnik Avg. Salomon  in nadporočnik M. Lukane
bivata kot umirovljena polkovnika v Ljubljani; poročnik Lindor vitez Gorz  je po do¬
vršeni vojni šoli kot stotnik utonil v Tridentu ; nadporočnik v reservi A. Svetek  je višji

366

računski svetnik v Ljubljani; častniški namestnik Ivan Brus je gospodarski oskrbnik na
Ogrskepi, kadet Janez Svetličič pa je umrl 1. 1904. v Ljubljani kot železniški uradnik.

■ r  Pri drugem bataljonskem štabu: Major D. G-indl je umrl kot umirovljen
podpolkovnik v Badenu pri.Dunaju; njegov pribočnik in poročnik P. Smolnikar
pa uživa svoj pokoj kot podpolkovnik v Ljubljani.

Pri peti stotniji: Stotnik Ant. Gati  biva kot upokojen major na Dunaju;
nadporočnik Julij Miler  je umrl kot stotnik 97. pešpolka v Pulju; sedanji podpol¬
kovnik in nekdanji poročnik II. Zebiš  služi pri 43. pešpolku; poročnik v reservi P.
Mušič  pa kot stotnik pri 2. polku tirolskih deželnobranskih strelcev v Tridentu; častniški
namestnik Avg. Glavacki  je umrl kot železniški inženir, kadet E. Krištof  pa kot
stotnik v bolniščnici v Budimpešti.

Pri šesti stotniji: Stotnik H. Kopriva  je umrl 1. 1878. v Gradcu vsled
rane, zadobljene v boju pri Jajcu, stotnik M. pl. Vaterih  pa je preminil v Kopru
1. 1884.; poročnik Lud. Hipšič služi kot podpolkovnik pri 79. pešpolku, poročnik Usko
Sartori  pa kot poštni uradnik baje v Gorici; poročnik v reservi Mir. Polej  je umrl
kot rudarski svetnik v Dolnji Tuzli 1. 1898.; častniški namestnik Miha Bižal  je poštar
v Starem trgu, kadet L. Ilir šal pa major pri 14. pešpolku.

Pri sedmi stotniji: Stotniki’. Semliner  biva kot umirovljen podpolkovnik
v Celju; poročnik .los. Milavc  je podpolkovnik pri 89. pešpolku; poročnik v reservi
F. N o S je gimnazijski profesor na Dunaju; častniški namestnik Jos. Š m u c pa opravlja
posel kantinerja v šentpetrski vojašnici v Ljubljani.

Pri osmi stotniji: Nadporočnik Iv. Delič  je umrl kot umirovljen major v
Zagrebu 1.1902.; poročnik E. Matanovič  je polkovnik in poveljnik 58. pešpolku v
Premislu; poročnik v reservi Lud. marki Gozani  posluje kot vladni svetnik v Ljubljani;
častniški namestnik Ferd. Janežič  je umrl dne 24. sušca 1. 1887.

Pri tretjem bataljonskem štabu: Podpolkovnik Iv. Braun  je preminil na
Dunaju kot umirovljen polkovnik, njegov pribočnik in poročnik L. Ambrožič  biva kot
umirovljen major v Ljubljani.

Pri deveti stotniji: Stotnik Jakob Kaučig  biva kot upokojen podpolkovnik
v Trstu; nadporočnik E. Komberg  je pokopan kot major v Benešovu na Češkem;
izmed poročnikov v reservi je F. Rabi  odvetnik v Trstu, Ivan Toriser  trgovec v
Celovcu, častniški namestnik M. Mulej  pa je umrl kot profesor v Uralskem v Aziji.

Pri deseti stotniji: Stotnik B. Drenik  živi kot umirovljen podpolkovnik v
Dubrovniku; nadporočnik D. Barbo  služi kot stotnik pri mestnem poveljništvu, po¬
ročnik Evg. Krusič  pa kot uradnik pri carinskem uradu v Trstu; častniški namestnik
Iv. Keber  je umrl kot domobranski okrajni narednik v Kamniku, kadet Sešel  pa za
legarjem v Livnu.

Pri ednajsti stotniji: Stotnik Alb. Berg  je preminil kot podpolkovnik 83.
pešpolka; nadporočnik Aleks. S krem  biva kot umirovljen gardni major na Dunaju,
nadporočnik Handšu  kot upokojen polkovnik v Gradcu, poročnik Al. Kaligar  kot
umirovljen stotnik v Novem mestu, častniški namestnik F. Švajger  pa kot uradnik
v Ameriki.

Pri dvanajsti stotniji: Stotnik Drag. Pot je umrl v Ljubljani 1.1890.; nad¬
poročnik H. Dolcsat  pa je bil ubit v boju pri Rogelju; poročnik .los. Arkar  je izstopil
in pozneje služboval pri železnici; častniški namestnik Iv. Kastelic  služi kot carinski
uradnik v Istri, kadet Feliks Andrian  pa je major 9. pešpolka in poveljnik kadetne
šole v Kiinigsfeldu pri Brnu.

Slavnost petindvajsetletnice zasedenja Bosne in Hercegovine je
minila, tridesetletnica pa je še pred nami. Dal Bog, da bi zgoraj ozna¬
čeni in vsi dragi še živi naši korenjaški bojevniki, kojih imena zaradi
pomanjkanja prostora tukaj ne morem navesti, ostali zdravi in čili,
da bodo mogli obhajati tudi ta praznik z istim navdušenjem, kakor so
slavili petindvajsetletnico zasedenja Bosne in Hercegovine!


Konjiča.

Dodatek.


■■■  Turški običaji. =:.

Turški harem.

Jene mohamedanske vere žive v Bosni in Hercegovini povsem
tako, kakor sploli vse mohamedanke na Turškem, verske obi¬
čaje pa izpolnjujejo še strože kakor prave Turkinje.

Bosenske mohamedanke so zeld pobožne in z malim zadovoljne;
one se ne izprehajajo po ulicah, ne zahtevajo nobenih posebnostij ter
prenašajo s čudovito vdanostjo vse neprilike svojega življenja, ki jim
nudi le malo veselja in užitka. Vedno sede doma, in sicer v odkazani
jim sobi, ki je dostikrat samo štiri korake dolga in ravno toliko široka.
Ta izba se imenuje ,,harem" (soba za ženske).

O haremu imamo čudne pojme. Zdi se nam, da mora to biti
soba, polna lepih mehkih klopij ali „zof“, krasnih zrcal, ki se v
njih leskeče tisoč in tisoč lučic, kamor vodijo skrivna vrata, skoz ka¬
tera prihajajo in odhajajo naj lepša ženska bitja tega sveta i. t. d. Tak
harem se morda nahaja na dvoru turškega cesarja ali sultana v Cari¬
gradu, ali v Bosni temu ni tako.

368

VLbosenskem haremu ne vidiš nobenega hišnega orodja; po tleh
je razprostrta plahta, črez njo so pogrnjene večinoma že raztrgane
preproge. Ob stenah stojijo nizke in precej široke lesene klopi, na
katerih se sedi, pa tudi lahko spi. Sredi stropa visi svetilnica, ki se
zvečer prižge le za malo časa. Okna so zadelana z lesenim omrežjem,

vrh tega pa še zagrnjena z zavesami, ki so z belimi ali pisanimi

cvetlicami okrašene. Zaradi teh ovir je po dnevi v haremu tak mrak,
da more v njem delati le tisti, ki je vajen temine.

Obraza turške ženske ne obseva nikdar zlato solnce; domh ga
ne pusti v sobo, zunaj pa se zakriva pred njim; zato so mohamedanke
brez izjeme jako blede.

Turkinja stopi v deviški mladosti v harem; tu preživi vse svoje
žive dni kot ujetnica in ga zapusti še le, ko jo nesejo k pogrebu.

Harem smatra Turčin za sveti kraj, tujcem je vstop strogo pre¬
povedan; še celd soprog ne sme vstopiti, kadar ima soproga ženski

poset ali obisk. Da so gostje pri soprogi, spozna mož po opankah, ki

jih puste prijateljice zunaj harema.

Če mohamedanska hiša nima več prostora kakor 10 štirijaških
metrov, se odmeri pet metrov za harem, drugih pet pa za „selamlik , ‘
(soba za moške). V selamliku prebiva gospodar s sinovi, v haremu
gospodinja s hčerami. Harem je dostikrat tako razdejan in vetrovit,
da bi naše ženske v njem po zimi gotovo trepetale od mraza, a bo¬
senske Turkinje, ki so tega vajene, prenašajo z veliko potrpežljivostjo
vse pomanjkanje, telesne muke in revščino. Ta velikanska vdanost
izvira iz slepega zaupanja v turško vero.

Bogati turški begi zidajo za svoje ženske posebne dvorce, včasi
pa zgradi tudi več bratov skupaj za svoje žene in odrastle hčerke
lastne hiše.

Možitev in ženitev.

Ko je mohamedansko dekle izpolnilo 12. leto, začnejo stariši že
misliti na možitev, in sicer zato, da se čim prej mogoče iznebijo bre¬
mena v haremu in pa skrbi, ki jim jo dela nadzorovanje hčerke. Turki
mnogo drže na neomadeževano dekliško ime.

Ker se tudi turško dekle, kakor omožena turška ženska, moškim
ne sme kazati, pride redkokrat po njo mladenič sam iz lastnega na¬
giba. Pri možitvi posreduje navadno dekletova sorodnica. Turško dekle
ni izbirčno, pa saj tudi ne more biti, ker nima lastne volje.

Zakon se smatra pri Turkih za verski čin. Le sem in tja se
zaročita ljubljenca na ta način, da ženin odpelje ali ugrabi nevesto.

Bosenski mohamedanci se zaročajo na tri načine.

Prvi način,  ki je pri revnejšem ljudstvu v navadi, je zaroka
s strelom. Ta obstoji v tem, da dekle in fant, ki se že prej poznata,
skleneta, da jo snubač ugrabi in odpelje na svoj dom.

Fant, ki to namerava, pove svoj namen prijateljem in se potem
napoti k hodži (turškemu duhovniku) in mu naznani, da bo ta in ta
dan ob 10. dopoldne ugrabil dekle in ustrelil s samokresom. Hodža si
naznanilo zapomni in ne povč o tem nikomur nič.

369

Določenega dne si mladenič potisne nabiti samokres za pas, za¬
sede konja in jaha pred hišo svojega dekleta, ki ga zakritega obraza
pričakuje. Snubač (ropar) posadi izvoljenko na konjiča in oddirja.

Kakih 600 korakov od hiše dekletovih roditeljev potegne mladenič
samokres izza pasa in ustreli v zrak; nato ustrele tudi ugrabeževi
prijatelji, ki so se postavili med tem na mnogih krajih mesta ali vasi.

Ti streli naznanijo celemu kraju, da je bilo neko dekle uropano.

Dolžnost hodže pa je zdaj, da o tem ropu ali unosu obvesti po
slugi dekletove stariše.

Mladenič pelje svojo izvoljenko v harem, jo pusti tam samo in
gre v izbo, kjer se že zbirajo njegovi prijatelji.

Kakor hitro z ve d 6 dekletovi stariši to novico, hite vse ženske
sorodnice k njim. Če tudi bi jim ta možitev ne bila po godu, se morajo
zdaj vdati; zakaj za deklico bi bila velika sramota, ako bi se morala
povrniti k roditeljem, mladeniču bi pa pristojala tudi pravica, zabraniti
vrnitev.

Ker bi se za dekle pozneje težko dobil drugi ženin, se stariši
pri takih okolnostih skoro vedno vdajo.

Harem, kjer zdaj biva ugrab¬
ljenka, je kmalu poln turških rado¬
vednih žen. Prvo delo teh je, da dobro
skopljejo dekle in oblečejo, oziroma ji
velijo, da obleče bele hlače (salvar),
bele nogavice (čorab) in bel oprsnik
(ičerma). Potem jo peljejo v kot sobe
in tam dekle dolgo moli zahvalno mo¬
litvico. Vse prisotne ženske pa si umi¬
jejo noge, se poslove od deklice, ki
tiho sedi na preprogi, ji polagajo svojo desnico na glavo ter mrmrajo
kratko molitvico.

Dve ženski ostaneta dva dni pri deklici. Med tem ženin ne sme
obiskati svoje prihodnje žene, ampak se zabava s svojimi prijatelji v
sosednji sobi, je vedno praznično oblečen in veli dati vsakemu, ki vstopi,
čašo sladkorjeve kave.

Ugrabljeno dekle mora prenašati celih sedem dnij precejšnje muke;
jesti sme le enkrat na dan, in sicer zvečer, a piti ne dobi ves dan nič.
Petkrat na dan se skoplje in ravno tolikokrat opravi svojo pobožno
molitev.

Sedmi dan se zopet zberd žene; pri vstopu ji namigujejo s po¬
ljubom, jo zopet skopljejo, zraven molijo in pojo. Nat6 jo oblečejo v
praznično obleko, in sicer ji dado namesto salvarja dimije (mahadra-
laste hlače), vrh tega bogato pretkano srajco, ji pristrižejo lase spredaj
in vzadi ter polože na glavo z zlatom obrobljeno čepico (fes) in ruto,
obšito s cekini (dukati).

Dekle se vrže potem na obraz, ostane več ur v tej legi in opravlja
svojo molitev. Med molitvijo zapuste turške ženice neopaženo harem.
Še le zdaj vstopi ženin, vzdigne in objame svojo izvoljenko. Taka
poroka je precej romantična, in škoda, da je dandanes le malo še v
navadi.

Slovenski fantje.

24

370

Drugi način zaroke je mnogo lažji. Sorodnica turške deklice
si poišče vrlega fanta, ali pa mladeničeva sorodnica lepega dekleta.

Ta posredovalnica pokliče mladeniča k sebi ter mu zakritega
obraza razloži svoj namen, mu pripoveduje, čigavo hčer mu hoče na¬
kloniti za ženo, mu večkrat prešteje na vseh desetih prstih vse dobre
in lepe lastnosti, naglasa dvajsetkrat sramežljivost in krotkost ter
omeni marsikaj o doti, rodbini dekletovi in o veselju zakonskega živ¬
ljenja; če pa vse to nič ne pomaga, ga še opominja na turško vero,
ki ukazuje zgodnje zakone, Turkinja obdeluje in prigovarja tako dolgo,
da se mladeniču slednjič vendar le omehčajo srce in možgani in ga
pridobi za svoj namen.

Kakor hitro se je prepričala, da ima mladenič resne namene,
pove to dekletovim starišem. Potem se določi dan, kdaj more mladenič
videti deklico in jo občudovati, ne da bi imela obličje zakrito. Kdor
je imel priliko videti, kako se turške žene ali deklice na ulicah vedejo
napram tujcem, kako ves život kakor v kako vrečo zavijajo, da še celo
sin ne spozna matere; kdor je izkusil, kako spoštujejo turški možje to
navado, ta še le razume, kaj se pravi videti odkriti obraz turškega
dekleta. Ker pa ta ogled že skoro pomeni zaroko, se turški mladenič
odloči zanj le tedaj, kadar mu je nevesto priporočila taka žena, na
katero se more popolnoma zanesti.

Tak ogled se vrši tako, da pride mladenič v selamlik starišev.
Po kratkem pogovoru z očetom, vstopi deklica odkritega obraza, oki-
čena z ovratnikom, na katerem vise cekini, ter ponudi mladeniču čašo
kave, ki jo je sama skuhala. Mladenič ji vzame sam čašo iz rok; ko¬
likor bolj mu dekle dopade, toliko bolj počasi srka kavo, med tem pa

stoji turško dekle nepremično pred njim in čaka na prazno čašo. Ko
ji mladenič slednjič to vrne, pristavi: „Bog plačaj, zala deklica!" Nato
dekle odide ravno tako tiho in pohlevno, kakor je prišlo. To je torej
turški ogled pred ženitvijo.

Če je mladeniču devojka dopadla, izroči drugi dan dekletovemu
očetu prstan, na čigar notranji strani je vdolbeno njegovo ime, in od
tega dne naprej se smatra mladenič za ženina (giveja), ženitovanje
(dijin)^ pa se vrši navadno 8 ali 10 dnij potem.

Ženitovanje se obhaja tako, da se zberd možje v pritličnih
sobah, ženske pa v prvem nadstropju in tako dolgo jedč in pijejo,

dokler je kaj živil v hiši. Potem puste ženina in nevesto, ki se od

onega dne nista več videla, sama.

Za gospodinjstvo prispevajo v takih slučajih, kakor pri nas, vsi
sorodniki in prijatelji, zlasti pa preskrbijo svatje navadno vse kuhinjsko
orodje in opravo.

Včasi traja tako ženitovanje ves teden. Pri takih prilikah najme
ženin vojaško godbo, ki gode od jutra do večera novoporočencema in
svatom v razveseljevanje.

Tretji način  zaroke pa se izvršuje kakor pri veliki gospodi
sploh. To je takozvana poroka iz dobičkarije in je v navadi med vi¬
sokimi uradniki in prav bogatimi begi. Tukaj sklenejo stariši zaroko,
ne da bi se ozirali na voljo svojih otrok. Sin pošlje na očetovo povelje
deklici, ki naj postane njegova žena, zaročni prstan. Ženitovanje se

371

obhaja, ne da bi se ženin in nevesta
prej videla, poznala in slišala kaj
drug o drugem. Še le ko se po ženi-
tovanjn vse oddali, se peljeta ženin
in nevesta vsak na svojem vozu v
odločeno jima palačo.

Tako ženitovanje se dostikrat
prav žalostno konča, zakaj mladenič
prepozno opazi, da je njegova žena
slepa, gluha, ali ima pa še druge
telesne hibe, s katerimi se ne more
nikakor sprijazniti.

V takih slučajih vrne prevarjeni
soprog drugi dan svojo drago zakonsko
polovico starišem, ali jo pa na pritisk
svojega očeta pridrži. V tem slučaju
si pa prizadeva prav pošteno, da ji
prikrajša življenje in jo prej ko mogoče odstrani, v čemer so moha-
medanci pravi mojstri.

Za vse to se stariši poročencev prav nič ne zmenijo; svaščina
(sorodstvo) se je posrečila. To je glavna stvar, vse drugo jih zdaj nič
več ne briga. Samo ob sebi je umevno, da sodelujeta pri teh zakonih
tudi cerkvena in posvetna oblast.

Turška noša. Noša bosenskih kristjank.

Noša bosenske žene je pisana in se v teku stoletij kar nič ni
izpremenila. Bosenske Turkinje se oblačijo zeld kričeče, in sicer zato,
da bi s tem pokazale svoje blagostanje in dopadale svojim soprogom.

Kakor pri nas, imajo tudi mohamedanke dvojno obleko: delavniško
in praznično. Po kroju sta obe enaki. Kadar napravi mož svoji ženi
novo praznično obleko, ne gleda na ceno. - Dostikrat ga stane taka
obleka več, kakor je vredna cela hiša; a nič ne de, zakaj taka oprava
traja celo življenje in po smrti žene jo nosi še hčerka 15 do 20 let.
Vsa ta obleka je s težkim zlatom obšita, posebno mnogo zlata in srebra
pa visi na „peškiru“ ali ruti in na svilnatem oprsniku ali „ičermi“.

Ob delavnikih nosi bogatejša Turkinja  v haremu mahadralasto
krilo iz pisanega blaga (basma), ki jo „salvar“ imenujejo, srajco s
širokimi rokavi (košuljo), po istem kroju, kakor je srajca za moške,
samo da je nekoliko daljša, na glavi „fes“ ali čepico, okoli katere se
zavija bogato vezena ruta. Na nogah nosijo mohamedanke kratke no¬
gavice in opanke.

Kadar se turško dekle omoži, ji ostrižejo lase. Ona dekleta, ki
se ne morejo ponašati z dolgimi lasmi, se potem vedno strižejo, nosijo
kratke lase, kakor moški pri nas, in si zavezujejo črez „fes“ belo rutico,
ki pokriva spredaj čelo, vzadi pa vrat. Če pa je imela žena kot deklica
dolge lase, in če je še malo gizdava, tedaj si pristriže pač spredaj lase,
ker vera tako zahteva, a vzadi si jih pusti rasti ter si jih vpleta v
lepo kito. V tem slučaju si ne zavezuje glave z ruto.

24 *

Plešoč ciganski tnrški fant.

372

Deklice nosijo z zlatom vezeno čepico iz rdečega, višnjevega ali
črnega baržuna (žameta). Tak „fes“ ima namesto čopa zlat gumb.

Kadar gre mohamedanka iz doma, obleče mahadralasto krilo (di-
mije), obuje vrb opank škornje iz rumenega usnja (jemenije), ki so tako
narejeni, da spakedrajo ali ogrdijo nogo. Odrastla dekleta nosijo okoli
vrata rdeče bisere na vrvico nabrane, žene pa na trak našite cekine.
Tak s cekini obšit ovratnik ima večkrat posebno zanimivo zgodovino.
Kakor hitro pride deklica na svet, se edini cekin, ki ga premore hiša,
odloči za njo, in potem se pri vsakem veselem dogodku shranjujejo na¬
daljnji cekini za to novorojeno deklico. Kolikor več ima cekinov na
ovratnici našitih, toliko veselejša so bila mladostna dekliška leta. Ta
vratna vrvica s cekini predstavlja torej rodbinsko zgodovino.

Ves život zavije Turkinja potem
v zelen ali rdeč plašč (feredže), glavo
in obraz pa si zakrije s snežno belim
neprozornim pajčolanom (peškir.)

Razen tega plašča imajo moha-
medanke še praznične plašče, ki jih
oblačijo samo ob petkih in drugih
praznikih.

Kroj teh plaščev je isti, kakor
pri navadnih, a obšitki so lepši in bo¬
gatejši.

Predno Turkinje ob petkih oble¬
čejo to opravo, se prej skopljejo. Ko¬
pališče ima vsaka turška hiša; revnejše
rodbine imajo za kopanje široke kot-
liče z nizkim robom. V to posodo stopi
Turkinja, si ulije nekoliko vode na
glavo in se opere. Opomniti pa je, da
se umiva od zgoraj navzdol; umazana
voda pa odteka skoz luknjo v hišni
steni na ulico. Te umazane vode se
dotakniti, je velik greh, in če se je
je kdo vendarle dotaknil, se mora
vnovič skopati.

Revnejše bosenske Turkinje niso v svoji noši nič kaj lično oprav¬
ljene; od nog do glave so zavite kakor v vreči, obraz jim je tako
zavit, kakor bi bile slepe. Deklice in mlajše ženske strastno ljubijo
cvetlice, zlati denar in srebrne niti. V več krajih se nahajajo Tur¬
kinje, ki imajo mnogo zmisla za slikarsko lepoto. Dekleta tega stanu
pokrivajo glavo navadno s čepico (fes), s srebrom vezeno, na kateri
visijo srebrni čopki. Zlati denar ali steklene bisere vpletajo v lase
ali pa jih nosijo okoli vratu. Na čelu si lase kratko strižejo ali pa
jih spletajo v kratke kite. Glavna obleka jim je dolga srajca, ki je
na prsih preklana in sega od vrata do gležnjev ter je navadno na
ramenih in rokavih bogato vezena. Take srajce mohamedanke na¬
vadno same tko. Spredaj in vzadi imajo predpasnik, okoli života pa

Most 6rez reko Žepo.

373

pas, a malokdaj oprsnik, ki bi bil spredaj izrezan. Na nogah nosijo
kakor moški pisane nogavice in opanke.

*

* *

Po letu nosijo Bošnjaki na kmetih brez razločka bela platnena
oblačila, se prepasujejo s pisanimi, večinoma usnjatimi pasi, površna
obleka pa je iz rjavega sukna. Kmet navadno pokriva glavo z veli¬
kanskim turbanom (dolgo ruto, ki jo ovije okoli glave), vrh glave po¬
kriva „fes“ ali čepica, ki zavaruje obrito glavo proti slabemu vremenu.

Neverjetno strogo se drže Bošnjaki verskih zapovedij ter si brijejo
lase na glavi. Mahadralaste hlače so zeld široke in gubaste ter segajo
do gležnjev, gube pa le do kolen, od kolen do gležnjev pa se tesno
prilegajo mečam. Za obuvalo imajo opanke ali škornje iz safijanovega
usnja. Platnena srajca (košulja), ki je na prsih preklana, se nosi po¬
vršno in se sredi života prepasuje s suknenim pasom. Črez ta sukneni
pas se zapenja še usnjati „pojaš“, v katerega se vtikata navadno še
dva samokresa, neizogibno potrebni handžar
in robec, na zadnji strani pa se obeša usnjata
torbica ali pa medena (mesingasta) škatlica za
strelivo; na desni strani visi v pisani nožnici
nož, zraven kresilo in majhen vrček za olje.

Tako je bil oborožen bosenski turški
kmet, kadar je stopal po ulici domače vasi.

Ako je pa šel na potovanje, je vzel s seboj
še rjav ali svetlovišnjev plašč, veliko torbico
in puško. Turški kmet v tej junaški noši
je napravljal res slikovit prizor.

Premožni mohamedanci se nosijo boga¬
tejše. Široke gubaste hlače so večinoma iz
višnjevega sukna ter obšite s črnimi vrvi¬
cami ; črez srajco nosijo pisane oprsnike (jelek)
in črez te kratek, pa bogato ožnoran jopič
(gunjač), ki je po zimi obrobljen.

Pol metra široki, 6—10 metrov dolgi pas je iz platna, v katero
so vpletene pisane cvetlice; večkrat je pa tudi izdelan iz kašmira ali
line svile. Oprsniki ali prsni del srajce so obšiti z zlatimi vrvicami,
ali pa so vezeni z zlatom. Orožje je bogato okovano s srebrom, han-
džarov ročaj je okrašen s srebrnimi ploščicami in žlahtnimi kameni;
v ostrino (klinjo) pa so vjedene vrstice iz korana, ali pa družinski
pregovori.

Pravi biseri so dostikrat tudi medene ali bronaste torbice za
strelivo na zadnji strani pasa, ki so večkrat kovane iz čistega srebra.
Bogatejši mohamedanci nosijo na nogah pisane nogavice (čarape), mesto
opank pa line škornje iz safijanovega usnja in črez te velike kaloše
ali copate. Po zimi nosijo velik, gorak plašč (kaftan), ki je obrobljen
z volčjo kožo. Ta noša ni povsod enaka, ampak se v nekaterih krajih
malo izpreminja. Včasi se pa boljši Turki oblačijo tudi po naši šegi,


Bosenski kmet.

posebno kadar potujejo v naše kraje; pri tej noši pa se nikdar ne
poslužujejo turbana, ampak pokrivajo glavo vedno s fesom ali rdečo
čepico.

*

* *

Znano je, da v Bosni prebivajo poleg mohamedancev tudi kristjani
rimsko-katoliške in pravoslavne grške vere. Moška noša teh se le malo
razlikuje od turške, a ženska noša kristjank je občudovanja vredne,
slikovite lepote, o kateri se pa vendar ne more trditi, da bi bila čisto
narodna, ampak je mešana s srbsko, bolgarsko, slavonsko in laško nošo.
V malih revnih vaseh nosijo kristjanke belo srajco, s pisanimi veze¬
ninami bogato okrašeno, pas in predpasnik, ki je s „franžami“ lepo
obrobljen; glavo si lepotičijo s cvetlicami, školjkami in biseri. V lase
(večinoma rumenkaste), ki so spleteni v dolge kite, vpletajo pisane
trakove; po letu hodijo bose, po zimi nosijo volnate nogavice, škornje
ali pa opanke in vrh te obleke kožuli. Imovitejše kristjanke in Grkinje
nosijo obleko po istem kroju, a iz finejšega blaga; tudi je ovratni okras
na glavi bogatejši. Starejše ženske nosijo črez mahadralaste hlače,
kadar se prikažejo na ulicah, tudi dolgo pisano krilo.

Družabne in verske razmere.

Mohamedanke so jako pobožne in krepostne, pa saj so tudi lahko,
ker nimajo priložnosti grešiti, in ko bi bile možu nezveste, bi jih ta
za vselej zapodil in stariši bi jih ne sprejeli več k sebi. Znano jim
je tudi, da bi brat tako spozabljeno sestro ustrelil na mestu.

Bosenski pregovor pravi sicer, da je lažje čuvati vrečo bolh, kakor
pa eno samo žensko, vendar se med Turkinjami nahaja malo lahko¬
miselnih žen; zakaj mohamedanko čuje in varuje pred zmotami njena
vera. Turška soproga duševno ni tako tesno zvezana s svojim soprogom
kakor pri nas; ona živi brez skrbi, ne pomaga možu pri delu, ga ne

tolaži v žalosti, ga ne navdušuje, kadar ga
navdajajo obupne misli; njo veže na moža le
koran, ki ji nalaga težke dolžnosti in ji ne
priznava nobenih pravic.

Da si uravna življenje kolikor mogoče
prijetno, si prizadeva pridobiti ljubezen svojega
moža v polni meri, posebno pa skrbi, da ji
ostanejo obraz in roke sveže in fine. Nikdar
se ne zadovolji s tem, kar ji je podelila narava,
ampak porablja v to svrho vsakoršne pripo¬
močke. Svoje obrvi, ustnice in nohte kaj skrbno
lepotici.

Turkinje ne hodijo delat na polje, temveč
opravljajo samo domača dela; kuhajo, šivajo,
perd itd. Pri revnih Turkih se kuha enkrat
na teden. Hišna gospodinja razdeli potem je¬
dila v sedem delov in spravi vsak del v posebno
posodo. Vsak dan se jedila, ki so shranjena v

Deklica iz Prozora.

375

taki posodi za dotični dan, pogrejejo in zaužijejo. Pri bogatih Turkih se
kuha vsak dan, a v teh hišah gospodinja nikdar ne stopi v kuhinjo,
temveč kuhinjska dela oskrbujejo posli.

Dokler je mohamedansko dekle še mlado, oskrbuje tudi zunanja
dela; ko pa stopi v 12. leto, pride v harem in odslej naprej se mora
strogo ravnati po istih pravilih, kakor omožene mohamedanke; zakaj
deklica lepega lica, neomadeževanega obnašanja je ponos cele rodbine
tudi pri Turkih. Mohamedanske žene najraje kuhajo kavo, vezejo prte
ali brisalke, ki jih rabijo soprogi pri umivanju, predno gredo v ,.dža-
mijo“ molit, ter izdelujejo cigarete zase in za soproge.

Mohamedanec obeduje navadno v haremu skupno s svojo rodbino,
le kadar ima goste, jih sprejme v selamliku in tu z njimi obeduje.
Ženske se nikdar obeda ne udeleže, kadar so tujci povabljeni.

Sredi sobe stoji stolec; nhnj se postavi velik podstavek ali „tasa“,
ki jo Turčin „tepšijo“ imenuje in ki je iz lesa ali pa iz brona ter
okičena z mnogovrstnimi rezbami. V hišah bogatejših mohamedancev
je ta „tepšija“ iz zlata ali srebra in ima velikansko vrednost.

Sluge donašajo jedila v velikih skledah ter jih polagajo na „tep-
šijo“. Vsi udeleženci obeda sedejo nato okoli stolca na tla. Vsak gost
dobi svojo žlico, s katero zajema iz sklede, kakor pri nas po kmetih,
najprvo čorbo ali juho, ki ima barvo in okus mleka. Za juho se prinese
drobno sekljano ovčje meso, potem močnata jed (pipta) ter riž ali
pilaf, ki ne sme manjkati pri nobenem obedu; za tem pride sladko
mleko, lešniki, orehi in med. Turčin gleda posebno na to, da so pri
vsakem obedu zastopane sladkarije, ki jih imajo mohamedanci zelo radi.
Opresni, samo nekoliko centimetrov visoki kruh (pogača) se ne reže,
ampak lomi z roko. Sadjevec in voda sta vedno pripravljena; ako ju
kdo poželi, mu urno z njima postrežejo v krasnih vrčkih.

Pri bogatih mohamedancih se vmešava v močnate jedi rožna voda,
olje in med. Med jedjo se ne govori, obed se vrši nekako slovesno,
resno in častitljivo.

Sluge vestno opravljajo svojo dolžnost, gostje pa se vedejo jako
tiho, zakaj razen lesene žlice nimajo drugega jedilnega orodja. Noža
ali vilic pri turškem obedu ne vidiš.

Po končanem obedu se odstranijo sklede, „tepšija“ in stolec. Sluga
prinese veliko medeno ali kositrno skledo in vrč vode, da se vsak
umije. Nekateri si ne umijejo samo rok in ust, ampak tudi oči, nos in
potem se obrišejo ob brisalko, katero so jim položili sluge na kolena
pred obedom.

Po umivanju zasedejo gostje in domačini nizke klopi ob stenah;
na mesto, za blazino vzvišeno, ki jo Turčini ,,mindar“ imenujejo, pa
sede hišni gospodar. Sluge donašajo črno kavo, čibuke ali pipe za one, ki
hočejo kaditi, in karte za igralce. Še le zdaj se govor oživi in traja do konca.

Po obedu Turek najraje mirno počiva (opravlja svoj „kef“ ali
sijesto) doma, ali pa gre ven v naravo, sede v senco košatega drevesa,
tam kadi par ur svoj čibuk in oblačke pred seboj pihajoč, opazuje
lepoto in krasoto narave.

Tako se Turčin najraje kratkočasi.

*

* *

376

Bosnjakinje, bodo že mohamedanke ali pa kristjanke, niso znale
za časa, ko so prišli Avstrijci v deželo, niti brati, niti pisati, in ako
so slišale, da po drugih krajih tudi ženske znajo pisati pisma, se jim
je to zdelo neverjetno. Danes je v Bosni tudi v tej zadevi drugače,
zakaj po mestih in večjih vaseh se nahajajo šole, kakor pri nas.

Značilno je, da mohamedanec, akoravno zna pisati, ne piše rad,
ampak si najme hodžo (turškega duhovnika) ali kakšnega drugega pi
sarja, ki ima lepo pisavo. Ker Turčin nima mize, piše vse na dlani
svoje roke.

Bosenski mohamedanci govorč večinoma srbo-hrvaščino, le malo
jih je, ki lomijo turški. Tisti, ki nosijo priimek „haflza“ ali „hadžija“,
znajo samo toliko, da se morejo s pravim Turkom le za silo pogovoriti,
a v njih turški jezik je vmešanih mnogo hrvatskih besed.

Hafiz se imenuje oni Turek, ki je veliki množici ljudij vsaj enkrat
ves koran (turško sv. pismo) razložil na pamet in more to dokazati po
izpričevalu; priimek hadžija si pa pridobijo tisti, ki romajo k svetemu

grobu proroka Mohameda v Meko, ali pa kam
daleč drugam. Hadži nosi beli turban in po
tem znamenju ga vsak spozna in ve, da je bil
v Meki. Oba priimka nosijo Bošnjaki s ponosom
do konca svojega življenja.

Mohamedanec je skrajno strankarski;
sveto mu je samo ono, kar mu predpisuje koran,
vse drugo zaničuje in pogublja. Koran zapove¬
duje Turčinu moliti vsak dan petkrat. Ker
mohamedanec ne trpi zvonov v minaretih ali
stolpih pri turških mošejah, kliče vernike k mo¬
litvi klicar ali mujezin s hodnika, ki je na¬
pravljen okoli vitkega stolpa, s tako glasnim
petjem, da ga lahko slišiš uro daleč. Besedilo
njegovega petja, ki ga dvakrat ponavlja, je
naslednje: „Bog je velik in mogočen, ni Boga
razen njega in ni proroka razen Mohameda. Zbirajte se v božjem kra¬
ljestvu, na kraju pravice! Pridite pod streho večnega zveličanja!“

To pesem poje vsak dan petkrat, in sicer zjutraj, opoldne, po¬
poldne, ob mraku in zvečer. Ko Turčini zaslišijo to klicanje, se začnejo
umivati, naj že bodo doma ali na potu, na polju ali v kavarni. Če so
na polju in ni vode blizu, se umivajo z zeliščem, na potu hitč do prve
hiše, v kavarni pa jim prinese kavarnar vode, da se umijejo in potem
hite v džamijo. V turških mošejah ni klopij; verniki čepe, se na čudne
načine premetavajo sem in tja, se vzdigujejo, počepajo, poklekujejo, glavo
obračajo zdaj na levo, zdaj na desno, zdaj naprej, -zdaj nazaj, potem se
vržejo s celim životom na tla, križajo roke na prsih in jih spuščajo med
noge, a pri vsem tem čudnem gibanju imajo obraz obrnjen vedno proti
Meki; smer proti temu mestu je zaznamovana na steni vsake mošeje.

Ker smatrajo mohamedanci umivanje za neizrekljivo važno, je
povsod, kjer Turčini stanujejo, dosti studencev; zakaj vsak premožnejši
mohamedanec je dolžan kopati studence ali vodnjake, na smrtni postelji
pa voliti pripomočke, da se zgrade javna kopališča.

Hadži z Visokega.

377

Praznikov imajo Turčini malo; kar je kristjanu nedelja, Židu so¬
bota, to je moliamedancu petek, s tem razločkom, da ga obhaja samo
dopoldne, do končane službe božje, a po tej sme zopet odpreti svojo
prodajalnico in opravljati druga dela. Ta dan ima turški duhovnik ali
imam (hodža) govor o romanju in o vojskah zoper nevernike. Značilno
je. da ga skoro nihče ne ume, ker govori v arabskem jeziku.

Če je Turčinu treba odpotovati med tednom, stori to vedno v
petek popoldne, ker misli, da mu bo ta dan prinesel največjo srečo.
Ženske ostanejo v petek dopoldne doma, ali pa se gredd kopat v javna
kopališča za ženske. Navada je, da se Turkinje ta popoldan med seboj
obiskujejo; nekateri soprogi pa dovoljujejo tudi svojim ženam, da se
gredd v petek popoldne izprehajat.

Razen petka imajo mohamedanci še nekaj drugih praznikov. Naj¬
imenitnejši so: kičik-bajram, ki ga obhajajo tri dni. Začetek teh praz¬
nikov se naznanja s streljanjem, v večjih mestih s strelom iz topa.
Ob teh praznikih prirejajo mohamedanci mnogovrstne veselice, kristjani
pa prinašajo darila turškim uradnikom; a
tudi med seboj se Turčini obdarujejo, in
sicer podarijo na praznik „bujuk-bajrama“
drug drugemu jagnje v spomin na Abra¬
hamovo daritev.

Najvažnejši verski in rodbinski praznik
je obrezovanje turških dečkov, ki se ne ob¬
haja, kakor pri Židih, osmi dan po rojstvu,
ampak še le v 7. ali 8. letu dečkove starosti.

Dečki morajo biti toliko razviti, da pri ob¬
redu lahko izrečejo besede: „Le en Bog je
in Mohamed je njegov prorok!" K temu
obredu se zbere več dečkov te starosti v
hiši najimenitnejšega Turka. Sorodniki in
oblastva se povabijo in veselice se potem
obhajajo celi teden. S hvalevredno mirnostjo
in potrpežljivostjo se podvržejo dečki temu obredu, in če kdo izmed
njih zajoka, ga hitro potolažijo z lepimi darili.

Poleg teh praznikov imajo mohamedanci tudi postne dni, ki se
posebno v Bosni jako strogo izvršujejo. To so Ramazanovi postni dnevi,
ki so najdaljši in najbolj pomenljivi. Celi dan se mora vse postiti in
še le zvečer po molitvi je dovoljeno jesti in piti. Po dnevi je po mestih
in vaseh vse mrtvo, a ko se prikažejo zvezde na nebu, se po ulicah
vse oživi. Veselice se pričnd, mladeniči streljajo, godejo, plešejo in se
našemijo, da se odškodujejo za prestane postne muke.

*

* *

Mohamedanski duhovniki v Bosni so v nekaterih zadevah pod¬
rejeni velikemu duhovniku, šajk-il-izlamu v Carigradu. Bosenski uče¬
njaki ali ulemi se uče v medresah ali turških semeniščih nekoliko let
turško sveto pismo ali koran. Koran pa ne obsega samo verskih resnic,
ampak tudi pravoznanstvo, zato so ulemi eden najbolj izobraženih in
najvplivnejših turških stanov.

Hodža iz Rogatice.

378

Po končanih študijah jih šajk-il-izlam imenuje za imame (župnike)
in jim podeli župnije, kjer opravljajo, kakor pri nas župniki, vse verske
obrede. Kazen teh opravljajo službo božjo pri Turkih tudi mujezini
(klicarji), kajmi (cerkveni sluge) in derviši (turški menihi).

Imami nimajo rednega plačila, ampak zagotovljene so jim samo
pristojbine od vsakega verskega opravila, enake našim stolnim pristoj¬
binam ; največ dohodkov mu prinaša obrezovanje turških dečkov, manj
pa zakoni, ker pri teh ima imam ali hodža le malo opravka.

Mujezin in kajm dobivata svoje plačilo iz cerkvenega zaklada.

Derviši so imeli več pomena prej, ko so izpreobračali drugoverce,
a danes, ko izpreobračanje nazaduje, je njih usoda precej žalostna.
Derviši stanujejo enako našim menihom mestoma skupno, nekateri pa
so tudi oženjeni; ti smejo stanovati zunaj samostana, a dolžni so spati
vsak teden vsaj enkrat v samostanu. Derviši tudi mnogo romajo po
deželi in prirejajo plese in druga glumstva,

Na obriti glavi nosijo čepico, ki je enaka sladkorjevemu klobuku.
Kar je bolj izobraženih dervišev, so kristjanom v verskih rečeh zelo
prizanesljivi in celd dobrotljivi.

Njih poglavar stanuje v Konijah v Mali Aziji. Ondotni samostan
šteje nad 500 dervišev. Izmed teh jih 400 vedno roma in skrbi za
pomnožitev mohamedancev po raznih deželah.

Turški duhovniki tolažijo tudi bolnike. Kadar je Turčin bolan,
trpljenje in muke voljno prenaša. Zdravniku ne zaupa. Vse, kar se
pripeti, se zgodi po volji božji. To prepričanje mu olajšuje največje
muke, zato se pri mohamedancih samomori le malokdaj pripetijo. Turčin
pričakuje smrti z nepopisno vdanostjo v božjo voljo. Pred zadnjo uro
pokliče hodžo in naredi oporoko.

Bogatini zapuščajo, kakor pri nas, večkrat svoje premoženje za
nove hrame božje, kopališča, studence, vodnjake in druge dobrodelne
namene; slednjič prepove ali pa dovoli ženi, da se sme drugič možiti,
priporoči svojo dušo Bogu in umre sredi molitve, ki jo mrmra do zad¬
njega vzdihljaja.

Po smrti se zbere vsa rodbina, truplo se skoplje ali opere, nos,
usta in ušesa se z bombažem zaniaše; potem se mrlič zavije v veliko
plahto in še isti dan pokoplje. O mrliških oglednikih še dandanes
nočejo v Bosni nič vedeti. Pri pogrebu nihče ne joka, zakaj vsak ve,
da je rajnki umrl po božji volji.

Joka mohamedanec sploh ne pozna.

Turčini dosežejo visoko starost, pa saj jo tudi lahko, ker tako
neizrekljivo zmerno živč.

Če kdo pogreb sreča, ga mora spremiti na pokopališče. Nosači se
izpreminjajo vsake tri do štiri korake. Pokopališča so navadno blizu
mošej ali pa celd okoli teh. Kakor vsi javni trgi, tako so tudi'.turški
mirodvori zelč zanemarjeni, dočim so kristjanski jako snažni in redno
zgrajeni.

Edino, kar na turških pokopališčih napravlja dober vtisk, so dre¬
vesa. Ko se Turčin pokoplje, se mu vsadi na grob drevo in postavi
spomenik. Na spomeniku je vdolben turban in tako se lahko spozna,

379

da je tu pokopan moški. Napis pa poveličuje njegovo dobroto, boga¬
boječnost, hrabrost in modrost, oni na ženskem spomeniku pa njeno
lepoto, lepo obnašanje in neskončno dobrotljivost.

*

* *

Končno naj še omenim, kako si Turčin predstavlja večno življenje,
in navedem nekaj naukov iz korana.

Tudi mohamedanci trdno verujejo na pekel, nebesa in vstajenje
na sodnji dan. V pekel, kjer bodo večno goreli in trpeli, pridejo greš¬
niki in krivoverniki, v nebesa oni, ki so bili spoznani pri sodbi za
pravične, vendar morajo prej prekoračiti most „alširaš“, ki je ožji in
tanjši, kakor las na glavi.

Na sodnji dan bo vsak mohamedanec od mrtvih vstal, in sicer
pravičniki kot 20 ali SOletni možje, telo se bo združilo z dušo in sodba
se bo pričela.

Arhangelja Mihael in Gabrijel ga bosta postavila pred božji stol;
tam bo prečital angelj na glas vsa dela iz njegovega življenja in
potem se izreče sodba. Ker pa bodo vsi mrtveci na enkrat vstali in se
po vrsti sodili, bo ta sodnji dan, kakor uči koran, trajal 50.000 let.

Mohamedanska nebesa so tlakovana z drago rudo in obrastla z
dišečimi rastlinami in cvetlicami. Sredi nebes stoji palača proroka
Mohameda, ki se blesti v čarobni lepoti. Na dvorišču te palače se
košati drevo „Tuba“, drevo modrosti; njegove korenine so zlate, deblo
in veje srebrne, listje in sad pa je iz samega žlahtnega kamenja.
Veje tega drevesa segajo črez vsa nebesa, ki so tako velika, da jih
naj hitrejši konj predirjati ne more.

V nebesih ostane vsak pravični vernik vedno mlad in ima v
sebi moč stotero umrjočih. Ko vstopi v Mohamedov raj, ga sprejme
77 bajnokrasnih devic kot ženina v bleščeči obleki, ki ga spremijo
potem v prelepo stanovišče, kjer že čaka 200 slug na njegovo povelje.
Kakor mož, tako ostanejo tudi njegove žene v raju večno lepe in mlade.
Ker Turčin trdno veruje, da se bo po smrti združil v raju s svojo
ženo, zato le malokdaj dovoli, da se sme ta zopet omožiti, ako bi on
prej umrl.

V Mohamedovem raju je brez števila hiš in vsaka hiša je pre¬
krasno urejena, bogato preskrbljena z dragoceno in krasno hišno
opravo. Pred hišo teče potok, katerega napaja mleko, med in rožna
voda. Vejice drevesa „Tube“ pa vsekdar milo zapojč, kadar jih lahni
vetrič poboža.

Tako in enako veselje bo na veke užival vsak pravični Turčin
v Mohamedovem raju.

Pot, po kateri more Mohamedanec dospeti v ta raj, mu kaže
koran. „Koran“ pomeni prav za prav čitati ali predavati, a moha¬
medanci razumejo pod to besedo „sveto pismo 11 . Turčin koran tako
zelb spoštuje, da si vedno prej roke umije, predno prime za koran;
kadar pa najde na tleh košček papirja, na katerem so napisani izreki
iz korana, ga spoštljivo prebere, vtakne v razpokano steno ali pa po¬
loži na kakšen drug višji kraj, češ, da ne bo kdo stopil nanj. Koran
si da mohamedanec vezati v platnice, ki so prevlečene s srebrom ali

380

zlatom; mnogokrat vlaga v te platnice celo dragulje ali žlahtno ka¬
menje; s koranom v roki gre v vojsko, poln zavesti, da pride, če pade,
še gorak v nebesa. Na koran prisega, v koranu najde v dvomljivih
slučajih dober svet. Turčin ne pozna knjige, ki hi imela zanj večji
pomen, kakor ga ima koran. Kdor zna koranove nauke na pamet, zna
vse; njemu se ni treba dalje učiti. Koran obsega torej višek božje in
človeške vede.

Koran govori tudi o „kismetu“,  to je o usodi, katero je Alah
(turški bog) namenil vsakemu že pri rojstvu in kateri se človek ne
more izogniti, naj že stori, kar hoče. Ta točka iz korana se posebno
pogosto zabičava vojakom in gotovo ne brez uspeha; zakaj turški
vojak je smel in pogumen do skrajnosti.

Koran veleva vsakemu mohamedancu, naj sovraži in preganja
drugoverce, naj si prizadeva pridobiti nadvlado nad njimi, jih izpre-
obrniti, ali vsaj njih število zmanjšati. Odtod izhaja sovraštvo moslimov
do vseh prememb in novih naprav, zakaj bojč se, da bi vnanji vplivi
ne omajali ljudstvu vere.

Žrtvujejo in vojskujejo se le v prid in razširjanje svoje vere, in
če izvršijo kako grozovitost, ne store tega iz prirojene krvoločnosti,
ampak ker menijo, da je to Alahu dopadljivo; prijatelj jim je vsak,
ki priznava njih vero, sovražnik, kdor tega ne stori.

Pri verskih opravilih se ne šopirijo in ne lišpajo. Molit hodijo
v mošeje v navadni vsakdanji obleki. V mošejah ne vidiš razen priž¬
nice, nekoliko svetilnikov in preprog nobene druge oprave.

Koranovi nauki mnogo pripomorejo, da se preprosto turško ljudstvo
stanovitno drži svoje vere in daje  veri tako zvesto vdano, kakor noben
drug narod na svetu. Turčin živi in umre, kakor ga koran uči, in
zapostavlja posvetno veselje oni blaženosti, ki ga čaka onkraj „alši-
raševega mostu “ v Mohamedovem raju.

Razen teh imajo Turki še mnogo drugih običajev, ki se bistveno
razločujejo od naših; predaleč bi me pa privedlo, ako bi hotel vse opi¬
sati. Navedel sem zgoraj le nekaj glavnih turških navad, ki bi naj
prepričale posebno naše ženstvo, da stoji na prijetnejšem stališču nego
njih tovarišice Turkinje.

Kazalo.

Stran

Predgovor . 5

Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovini. 7

Zasedanj

Pešpolk feldcajgmojstr
Stran

Vojska bo!. 15

Kako je nastal polkovni klic ... 17

Slovo od domovine.18

V Slavoniji.20

Prehod črez Savo pri Stari Gradiški 22

Banjaluka se zasede.27

Prvi boj pri Rogelju blizu Varcar-

Vakufa.83

Boj pri Jajcu.42

Trdnjava Jajce pade.56

Kdo je bil odlikovan za hrabre čine

pri Jajcu? .60

Naše izgube. Pipec čuva ujetnike.

Pipec ranocelec. Pipec na straži 67

Zadnja čast padlim vojakom ... 72

Izprevod ranjencev.72

Zborovanje častnikov. Dražba . . 74

e Bosne.

•a barona Kuna štev. 17.

Mesto Jajce nekdaj in zdaj ... 76

Proti Karavlji gori.77

Mesto Travnik se zasede ....  82

Ekspedicija v Bjelo.87

Moč razvite zastave.90

Podarjeno orožje.91

Rojstni dan presvetlega cesarja . . 92

Odhod na sedlo Cardak. Na patroli
do Kopile in v Bugojno ... 93

Posadka na Čardaku se napoti v
Dolnji Vakuf in v Bugojno . . 99

Ustavljeno prodiranje proti Livnu . 104

Razoroževanje v Gornjem Vakufu . 105

Najdeni komis.108

Nakupovanje živeža v Dolnjem Vakufu 109
Drugi lov na Omer bega v Doglodu 111
Bosenske češplje.115

Pešpolk feldcajgmoj stra barona Vebra štev. 22.

Boj pri Banjaluki.117 j Tridnevni boj pri Ključu ....  128

Boj pri Bjelalovcu.127 j Odlikovanci.135

Reservni pešpolk štev. 22.

Boj pri Gnbiru in na gori Kruši . 137 ! Vrnitev v domovino.139

Reservna pešpolka štev. 7. in 47.

Odhod od doma in prehod črez Savo

pri Bosenskem Brodu ....  140
Zavratni napad pri Maglaju . . . 142

Boj pri Kosni in Maglaju ....  144

Boj pri Žepčah.152

Boji pri Kakanju, Bjelalovcu, Kolo-

tiču in Visoki.158

Sarajevo se zasede .164

Odlikovanci.174

Delo po bojih in povrat v domovino 178

Zasedanje Hercegovine.

Poljski lovski bataljoni štev. 7., 19. in 33.

Pred zasedanjem.181

Boj pri Čitluku.184

Mostar se zasede.186

Obleganje Stolca.189

Boji za rešitev oblegancev v Stolen 192

Odlikovanci.202

Prodiranje proti Trebinju .... 204

Trdnjava Klobuk se oblega in razdene 206

382

Obleganje mesta Livna.

Stran

Razvrstitev.209

V Dolnjem Vakufu.211

Livno in njegova okolica ....  215

Polkovnik Priger in stotnik Štro¬
majer na delu.217

Dogodki v taboru pri Kuprežu . . 220

Druga noč na prednji straži. Pipec
preganja spanec .222

Stran

Druga gorska brigada v boju . . 226

Naskok na Efrem-kulo . 1 . . . 232

Uspehi bombardiranja. Sovražnik

se vda.234

Feldcajgmojster vojvoda Virtemberški
in njegovo glavno stanišče . . . 235

Odlikovanci.240

Polkovnik Priger.248

Mir in delo.

V Livnu.

Livno se zasede.255

Nagla sodba.■ 260

Pohvala 17. pešpolka.265

Deseta stotnija na potu v Livno.
Posadka v Županj eu, Kuprežu,

Švici, Han-Prologu in na Borovi
glavi.266

Nova cesta od Livna črez Prolog
do dalmatinske meje. Pripenjanje
svetinj. Dalmat. trgovci. Zdrav¬
stvene razmere v Livnu ....  268
Sveti večer v hajduškem brlogu . . 275
Sprejem in blagoslavlj. nove zastave 281
Kako je dandanes v Livnu? . . . 282

V Gla

Druga gorska brigada odrine v Glamoč 285

V taboru pri Glamoču pred godom

presvetlega cesarja .288

Prvi bataljon v Glamoču. Napori to¬
vornih kolon.289

Tretji bataljon v Glamoču . . . 292

Bosenski beguni v Glamoču . . . 294

Lov. Praznik sv. Jurija . . . . 295

m o č u.

Turška sodna obravnava ....  295

Turške ječe.298

Podnebne, zdravstvene in verske raz¬
mere v Glamoču.299

Podpolkovnik Božidar Drenik . . 300

Nadloge v Glamoču. Zidanje in bla-
goslovljenje nove kapelice . . . 305

Povrat v domovino. Slovesen sprejem 308

Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini.

Kazalo podob

Stran

Cesar Prano Jožef. 2

Banjaluka . 7

Filipovič.13

Prjedor.15

Pero Livaneič (sedeč na črki L). . 15

Sluga Pipec. 16

Nož (pipec). 17

Polkovnik Miroslav Priger ... 17

Prehod 17. pešpolka črez Savo pri

Stari Gradiški.23

Grad (trdnjava) v Banjaluki ... 28

Samostan trapistov: Marija-Zvezda

v Banjaluki.29

Tabor pri Dobrinji.32

Jezero, turška vas pri Jajcu ... 33

Načrt bojišča pri Rogelju ....  34

Nadvojvoda Ivan Salvator ....  35

Pešec knez Dragotin Jablanovski
10. stotnije prebode zastavonošo
in mu vzame zastavo ....  37

Nadporočnik Herman Iloksat ... 38

Blagajski grad.39

Mošeja v Varcar-Vakufu ....  39

Baron Evgen Albori, fcm. ... 41

Vojvoda Vilko Virtemberg ... 41

Načrt bojišča pri Jajcu.44

Gorska baterija izpreminja stališče

v boju pri Jajcu.45

Stotnik »krem.46

Stotnik Kopriva.46

Boj pri Jajcu. 47

Jajce s slapom reke Plive ....  49

Trdnjavska vrata v Jajcu ....  51

Lukežev stolp v Jajcu.51

Major Kristjan pl. Kerček ... 52

Major Kristjan pl. Kerček naskoči
Turoma v boju pri Jajcu . . . 53

Poročnik Prašnikar reši svojega ra¬
njenega tovariša Černeta iz naj¬
hujšega ognja.55

Nadporočnik Aleks. Sltrem se ruje s
Turčinom in ga premaga ... 57

Nadporočnik Kalbaher 53. pešp. od¬
strani turško in razvije avstrijsko
zastavo na gradu v Jajcu ... 59

Jak. Skodlar, pešec5. stotnije 17. pešp.,

pobije pet Turkov.61

Kavarna in stara vrata v Jajcu . . 63

Tovorno živinče na potu pri Jajcu . 65

Medved-kula pri Jajcu.67

Pri Plivskem slapu.69

Mlini ob reki Plivi pri Jajcu . . 71

Poročnik Černč Jože. 73

Stran

Soteska ob reki Vrbasu.73

Na cesti .Tajce-Banjaluka ....  75

Cesta med Jajcem in Banjaluko 77

Cesta v Vrbasovi dolini ....  79

Na cesti v Vrbasovi dolini ... 81

Travnik z gradom .83

Turško semenišče z mošej o v Travniku 85
Kavarna in turško pokopališče v

Travniku.85

Ulična turška kavarna.85

Turkinje na izprehodu v Travniku . 87

Ulica v Travniku.89

Moč razvite zastave.91

Kolo (ples).93

Stotnik Albert Štromajer ....  94

Bugojno z železniško postajo . . . 100

Dolnji Vakuf.102

Gornji Vakuf.106

Poročnik Jernej Andrejka išče Omer
bega v turškem haremu ....  113
Pipec: Oj kako je lepo višnjevo na-

dahnjena!.116

Senica.117

Načrt bojišča pri Banjaluki . . . 120

Boj pri Banjaluki. Poročnik Ren reši
s svojimi topovi posadko tega mesta 123
Načrt bojišča pri Ključu ....  129

Doboj.140

Spomenik v Bosenskem Brodu . . 140

Feldmaršallajtnant Ludovik pl. Kinart 145
Načrt bojišča pri Maglaju ....  147

Boj pri Maglaju. Polkovnik pl. Ki¬
nart docela uniči vstaše ....  149

Načrt bojišča pri Kosni.151

Načrt bojišča pri Žepčah ....  153

Ob bregu reke Miljačke ....  155
Vranduk od južne strani ....  157

Prodajalec drv v Senici.158

Sarajevo z grada (trdnjave) . . . 159

Han (turška gostilnica) na Romanji

planini.160

Načrt bojišča pri Kolotiču . . . 161

Sarajevo (Bistrik in grad) ....  162

Begova mošeja (molilnica) v Sarajevu 163
Miljačka dolina z višegrajskimi vrati

v Sarajevu.164

čaršija (trg) v Sarajevu (2 podobi) 164

Sarajevo s Hrida.165

Katoliška stolna cerkev in deželni

muzej v Sarajevu.166

Sarajevo od zahoda.167

Deželnovladna palača v Sarajevu . 167
Mestna svetovalnica v Sarajevu . . 168

384

Načrt bojišča pri Sarajeva ....  169
Turška pravniška visoka šola v Sa¬
rajevu .170

Vhod v Sinan-Tekijo (derviški samo¬
stan) v Sarajevu.170

Boj pri Sarajevu. Mesto se naskoči 171

Tržna lopa v Sarajevu.172

Kopališče Ilidže (šetališče z ribnikom) 173
Sejmišče (pazar) v Sarajevu . . . 174

Kopališče Ilidže s hoteloma,Avstrija 1

in .B° sna< .175

Kmetska dirka v Ilidžu.176

Na izviru reke Bosne.177

Slap Skakavac pri Sarajevu . . . 178

Vožnja s plavom na Drini . . . 178

Bosna in Hercegovina (zemljevid) . 180

Mostar od jugozapada . . . . . 181

Jovanovič.182

Metkovič v Dalmaciji.  184

Mostar od juga.185

Stari rimski most v Mostarju . . 187

Pri mostovih v Mostarju ....  188
Pokopališče Bogomilov v Stolen . 189

Stotnik Medved .189

Gomila stotnika Medveda in drugih
75 pri Ravnici padlih junakov . 190

Soteska ob Neretvi.191

Izvir reke Bnne v Blagaju pri Mostarju 193
Vinogradska postaja pri Mostarju . 194
Kafedžija v Blagaju pri Mostarju . 195
Nevesinje in Nevesinjsko polje . . 197

Vodnjak v Hercegovini.199

Počitelj v Hercegovini.200

Gačko.201

Nadlovec Prance Lojer prepleza zid 203

Korito.205

Vojaški tabor v Novem Bil eku . . 207
Deroč se derviš (turški menih) . . 208

Livno od juga 1. 1878. 209

Mošeja „Glavica" z okolico v Livnu 216

Kuprež .221

Ljudska veselica na Kupreškem polju 223

Pipec kuha kavo.224

Načrt obleganja Livna.227

Odlikovani častniki 17. pešpolka . 247

Izvir reke Trebinjčice.252

Obdarovana bosenska živina . . . 255

Top „Zelenko“.259

Trij e na smrt obsoj eni Turki se ustrele 262
Agan Cižmič ujet in ranjen . . . 263

Livno od zahoda 1. 1878. 269

Bušateljeva mošeja v Livnu 1. 1878. 271
Deželni hotel v Jablanici .... 274

Stran

V Eamski dolini.277

Janjec na ražnju.279

Postajaja kmetijske družbe v Livnu 282
Ovčji hlevi na Krug-planini pri Livnu 283

Turški goslar.284

Postaja kmetijske družbe v Modriču 285
Na zdravje! Katoliški kmetje iz sa¬
rajevske okolice.287

Domači jezdeci pri dirki ....  290
Kmet iz Samske doline pri Prozoru 295
Katoliška kmetica iz Konjice . . 297
Mladi cigan iz Sarajeva ....  298
Vaška turška mošeja s pokopališčem 299

Stotnik Božidar Drenik.301

Vojaški pogreb pešca J. Berganta . 303

Samostan v Pojnici.306

Slovo od mrtvih pri livanskem pok. 309
Prihod iz Bosne in slovesni sprejem
17. pešpolka v Ljubljani ....  310
Trebinje od severo-zahoda ....  312
Most črez Trebinjčico pri Dražindolu

poleg Trebinja.316

Mesto Trebinje.319

Vas Gradina pri Trebinju ....  321
Soteska v dolini reke Neretve in gora

Prenj. * • • 323

Kordonska postaja Grab v Žubcih . 324
Spomenik na orijonski lokvi . . . 326
Sprejem prestolonaslednika Rudolfa v

Trebinju.327

Samostanska razvalina v Tvordošiju 329
Kordonska postaja Arzlanagič . . 333
Sprejem feldmaršallajtnanta Albrehta

v Trebinju.335

Počitek pri poljskem delu ....  338
Kordonska postaja Visoka glavica . 342

Del Poče.343

Hercegovinski konjski mešetar . . 345
Trg v Rogatici .......  316

Hercegovinski kmetje na semnju . 347

Hercegovinski pastir.349

Kordonski postaji Milanov odsijek in

Borova glava.351

Trdnjava Klobuk od severa . . . 353

Klobuk od vzhoda.355

Konjiča.367

Turški denar.369

Plešoč ciganski turški fant . . . 371

Most črez reko Žepo.372

Bosenski kmet.373

Deklica iz Prozora.374

Hadži z Visokega.376

Hodža iz Rogatice.377



. (■




(,