PLANINSKI VESTNIK želim uspeh. Stiskam pesti, da bi vreme vzdrža­ lo: če bo vreme, bo dosegel vrh, v to ne dvomim. Prvič sem ga videl v Trstu. Dolgi svetli lasje, uhan s turkizom v ušesu, cigareta med prsti; vse to me ni navdušilo. Le njegov glas, kako se je navduševal nad Everestom, nad smerjo, ton v njegovem glasu mi je govoril, da zna biti pravi. Bolj ko sem ga spoznaval, bolj mi je bil všeč. Morda je žel moje simpatije zato, ker je bil pri svojih štiriindvajsetih letih navdušen nad vzponi v Himalaji in hkrati sposoben zanje. Razen dni, ko je imel težave z želodcem, sem PETER MARKIČ Na lanskoletnem tečaju za nepalske gorske vodnike v Manangu so sodelovali dr. Matija Horvat kot zdravnik, inštruktorji Jani Bele, Luka Karničar in Dado Mesaric in vodja tečaja Peter Markič. Arhitekt Klemen Kobal je skrbel za popravilo strehe na šoli, Matjaž in Iča Fistra- vec pa sta v šoli snemala film, ki bo to naše sodelovanje predstavil tudi po svetu. Osmega avgusta smo iz Zagreba prek Amster­ dama in New Delhija poleteli v Katmandu, že dan po prihodu pa začeli spopad z nepalsko birokracijo, proti kateri je celo naša prav pohlev­ na. Kupiti moramo ves material, ki ga rabimo za popravilo šolske strehe. To ob veliki izbiri in iznajdljivih trgovcih ni težko, vzame pa veliko časa. Česar nimajo v trgovini, naročijo ali pa naredijo. Tako je bilo s »klamfami«, ki jih tam ne poznajo. Klemen je narisal skico, bližnji kovač je v desetih minutah izdelal vzorec in naslednji dan smo jih imeli že vseh dvesto. Zataknilo se je le pri najdaljših žebljih in vijakih, pa tudi to so nam pripravili čez dva dni. Poslov­ nosti in iznajdljivosti bi se tam lahko učili tudi naši trgovci. Teže pa je bilo z denarjem. NMA (Nepalska planinska zveza) je odločila, da bodo oni plačali material, mi pa transport v Manang in domače delavce. Za denar pa smo moledovali, kot da bi prosili zase in ne za njihovo streho. Material naj bi plačali čez nekaj dni, mi pa smo vedeli, da ga v tem primeru ne bomo dobili pravi čas. Končno so popustili pred gorenjsko trmo in smo vse dobili pravočasno. Vmes pa je bilo seveda še neskončno mnogo dogovorov in dokazovanj, da gre pravzaprav za njihovo korist in mi od tega nimamo nič - razen nekaj sivih las. SILAŠKI MOJSTER KLEMEN Vmes je bilo treba urediti še vse potrebno za tečaj. Na srečo so inštruktorji zelo izkušeni in smo si delo lahko razdelili. Pri pregledu tečajni- ške opreme smo ugotovili, da je zelo slaba in kar nekaj tečajnikov je moralo po novo v bližnje trgovine in agencije. Slaba oprema je bila tudi znak tečajnikove neizkušenosti, saj so stari mu lahko zaupal. Pred odhodom je bil zame čista neznanka. Tudi zato me je toliko bolj presenetil. Pred tremi leti je bil na vrhu Čo Oja, lani je poskušal na Everestu, letos bo poskusil še enkrat. Tistega osmega oktobra mu bogovi res niso bili naklonjeni. Kljub močnemu vetru je edini vztrajal do Južnega vrha, na ostrem gre­ benu pa je ocenil, da bi bil izid boja s to himalajsko nadlogo preveč negotov. Odnehal je tam, kjer je vrh tako blizu, da bi ga lahko prijel z roko. Pri popolnoma jasnem vremenu mu je moral obrniti hrbet. Veliko dejanje! odpravarski mački točno vedeli, kakšno opremo potrebujejo. Takih pa je bilo lani le slaba tretjina, medtem ko so bili drugi prvič v hribih. Končno je bilo vse nared in inštruktorji so lahko odšli s tečajniki. Ostala sva le midva s Klem- nom, ki sva hotela biti povsem prepričana o pravilni izbiri materiala in pravilni količini, saj Nepalcem, predvsem ko gre za vodilne može iz NMA, pač ne gre preveč verjeti na besedo. Čez dva dni sva uredila vse potrebno in sva lahko odrinila skupaj z nosači. Imamo vse, kar potrebujemo: valovito pločevi­ no, polivinil, žeblje, vijake in celo dve samokol- nici, ki sta pravo tehnično čudo za domačine. Vanje naložijo dve vreči cementa, po dva prime- ta za vsak ročaj, samokolnica pa noče nikamor. Pa pristopi Klemen in ročno odpelje naloženi material kar sam. S tem dobi v očeh nosačev velik ugled, kar nam močno koristi kasneje pri delu na šoli. Z mojstrom, ki zlahka opravi delo, ki ga niso mogli štirje, se pač ne gre šaliti. Z nosači imamo kar precej težav, saj demokra­ cijo, ki prodira tudi v Nepal, oni razumejo tako, da lahko svobodno navijajo ceno za svoje delo. Zdaj tudi razumemo, zakaj so Nepalci predlaga­ li, naj mi plačujemo nosače, oni pa material. 13 DESETI TEČAJ ZA NEPALSKE GORSKE VODNIKE TEČAJ IN ŠOLA STA POD STREHO PLANINSKI VESTNIK 14 Fotografija za spomin: to so vsi, ki so leta 1990 sodelovali na tečaju za nepalske gorske vodnike in pomagali pokriti šolo v Manangu Cena tega je fiksna, plačilo nosačev pa znaša od tri do šest dolarjev dnevno, odvisno od iznajdljivosti sirdarja. Tudi tu imamo srečo, saj nepalski inštruktor Kamal Bhandari, sicer poli­ cijski inšpektor iz Katmanduja, prevzame orga­ nizacijo transporta in najemanje delavcev in nas tako reši velikega dela, prihrani precej skrbi in denarja. Spet se izkaže, da so glavni problemi vedno v Katmanduju, kjer smo nemočni pred brezbriž­ nostjo uslužbencev NMA, na terenu, kjer je večina stvari v naših rokah, pa je precej laže. KOZE V INŠTRUKTORJEVI SOBI Po tednu hoje ujameva tečajnike in inštruktorje. Kar veseli smo drug drugega, saj se odlično razumemo. Pri tako velikem delu, ki nas čaka, je to nujno potrebno. Naslednji dan skupaj pridemo v šolo, kjer nas čaka nov šok: zgradba je v obupnem stanju, vse je zanemarjeno in zasvinjano. Hišnik, ki vse leto živi tukaj, skrbi le zase in za svoje koze, ki prenočujejo kar v inštruktorski sobi._ Dva dni čistimo šolo in okolico. Že na tem primeru se vidi, kako nujno bi bilo šolo izkori­ ščati vse leto, saj bo sicer kmalu popolnoma propadla. Razen z našim tečajem šola živi sedaj le še en mesec, ko imajo tukaj tečaj Francozi. Ti pa tudi nimajo nobenega pravega odnosa do šole, saj so jo dobili brez vsakega truda - preprosto zato, ker so Francozi. Medtem počasi prihajajo nosači z materialom, ki je kar dobro prestal transport. Tudi stroški niso preveliki, čeprav nas stane transport celo več, kot je bil material vreden v Katmanduju. Delo se lahko začne. Tečaj poteka po ustaljenem programu, ki je kombinacija alpinistične šole, tečaja iz tehnike reševanja in vodenja. Teoretična predavanja popestrimo s praktičnimi vajami po skupinah, ki jih sestavimo tako, da je v vsaki nekaj izkušenih tečajnikov. Zdravnik vadi prvo pomoč, ostali inštruktorji pa jih navajamo na skalno plezanje, ki je za večino prava novost. Hkrati poteka tudi delo na strehi. Pri tem nam tečajniki precej pomagajo, pa tudi inštruktorji ves svoj prosti čas preživimo na gradbišču. DRUGAČNA ŠOLSKA STREHA Delo si razdelimo tako, da vsak prevzame področje, ki ga najbolj obvlada. Tako Luka opravi vse, kar je potrebno za pripravo ostrešja, saj je pravi mojster za delo z motorno žago. Ima tudi največ občudovalcev, saj je žaga za domačine pravo čudo. Sploh imamo srečo, da smo pripeljali od doma dovolj orodja, ki nam močno olajša delo. Za vse, kar diši po elektriki, skrbi Dado, tako da naše električno orodje deluje neprekinjeno. Pri tem moramo uporabljati generator, saj Nepalcem ni uspelo napisati prošnje za elektrifikacijo šole, čeprav poteka napeljava mimo zgradbe. Klemen ima največ dela, saj vodi vse operacije na strehi in poleg nje. Pomaga mu Kamal, ki skrbi za najete delavce, Jani poprime, kjer je najbolj potrebno, Matija ima veliko dela z doma­ čimi bolniki, ki jim je to edinstvena prilika, da pridejo do zdravniške oskrbe. Fištra vse skupaj dokumentira na filmski trak, mene pa najbolj zaposluje usklajevanje tečaja in dela na strehi. Po štirih dneh predavanj odidemo na ledenik pod Gangapurno, kjer vadimo hojo z derezami, uporabo cepina, zabijanje lednih klinov, reševa­ nje iz razpok in plezanje strmih ledenih odstav­ kov. Vadbo moti slabo vreme, saj nas ves dan pomalem namaka. Drugače imamo srečo z vremenom, saj delo na strehi nemoteno napre­ duje. Deževalo je le dve noči, sicer pa je bilo lepo. Nagajal nam je le močan veter, ki je običajen v tem času. Streha že dobiva svojo novo obliko. Do letos je bila ravna, tako kot večina domačih. Razpon pa je na šoli prevelik, zato je že kmalu začelo zamakati. Dvajset centimetrov blata čez stropne deske pač ni moglo zadržati velikih padavin. Odločili smo se za klasično ostrešje z majhnim naklonom, izolacijo in valovito pločevino kot kritino. Tak način kritja je že povsem običajen za novogradnje tu okoli. Vse delo smo opravili v enajstih dneh. To je za 200 kvadratnih metrov strehe soliden čas celo za naše razmere, kaj šele za Nepal, kjer se vse odvija precej počasneje. ČAKA ŠE VELIKO DELA Tečaj zaključimo s pohodom pod Čulu Far East, 6400 metrov visoko piramido dva dni hoje od šole. Na ledeniku obdelamo še ustavljanje s cepinom, ki je za višinske nosače življenjske- Šola je (skoraj) kot nova Objekt, zgrajen v letu 1980, oblikovan v smislu avtohtone arhitekture okoliških vasi (terasasti način gradnje z ravnimi strehami), je po več letih zaradi velikih površin ravne strehe, zaradi uporabe sicer tam edino do­ segljivih, vendar neprimernih materialov in zaradi nevzdrževanja pričel puščati in pro­ padati. Leseni deli konstrukcije stropov so pričeli gniti in nevarnost, da se poruši, je bila vsako leto večja. Zaradi tega je bila v letu 1989 izdelana skica sanacije strehe in stropov s popisom osnovnega materiala z namenom, da bi dela izvedli v letu 1990. Težko, vendar zaradi omenjenih vzrokov smo se morali odločiti za valovito pločevino, ki na žalost počasi, a vztrajno nadomešča obstoječo kritino v vsej dolini reke Marsvangdi. Zaradi močnih dolinskih vetrov smo morali poseb­ no pozornost posvetiti sidranju konstrukcije s skobami v osnovno konstrukcijo, pritrjeva­ nju špirovcev s posebnimi žeblji in dodatne­ mu pritrjevanju pločevine ob robovih, kapeh in slemenu. Z izvedbenimi načrti in popisom materiala smo v Katmandu prispeli 10. avgusta lani, po štirih dneh iskanja in dogovarjanja za material in denar pa sva s Petrom končno kupljen material s tovornjaki prepeljala na dvorišče Adventure Nepal Trekking Agencv, kjer sva jim dala natančna navodila glede transporta. Varianta je bila tudi helikopter, vendar je bila cena enega poleta previsoka. 23. avgusta smo prispeli v šolo in takoj naslednji dan pričeli meriti objekt in že prej nabavljen les. Ugotovimo, da je desk dovolj, konstrukcijskega lesa pa le tretjino naroče­ nega. Ker pa je medtem prišlo do spremem- ga pomena. Ponoči pa spet sneži in zbudimo se pod dvajsetcentimetrsko snežno odejo. Tako se je na zamrznjeni podlagi nabralo že precej novega snega, saj je snežilo že tretjo noč zapored. Zaradi nevarnosti kložastih plazov vzpon na vrh prekinemo. Tečajnike pač mora­ mo naučiti tudi to, kdaj se je treba vzponu zaradi nevarnosti odpovedati. Po vrnitvi v šolo imamo še izpite. Od 25 tečaj­ nikov jih 5 dobi zlati znak, 12 srebrnega in 8 bronasti znak nepalskega gorskega vodnika. Večina tečajnikov naslednji dan odide po naj- bližnji poti v Katmandu, kjer jih že čaka delo, ki ga bodo sedaj lahko opravljali varneje kot prej. Tečaj je uspel, streha je popravljena - kako pa naprej? Dela je še veliko: nadzidava učilnice, kjer bi dobili primerne prostore za inštruktorje in zdravnika, popravilo polomljenih oken, uredi­ tev zajetja za vodo, predsem pa elektrifikacija šole, za katero je že vse pripravljeno; to so le najnujnejša opravila. Toda kje dobiti denar? Tako kot doslej ne bo šlo več, saj državne podpore že dolgo ni več, vsakoletna prosjačenja pa so tudi vse napornej- ša. Prizadevamo si za ponovni prodor šole v be (južni trakt naj bi v prihodnjem letu nadzidali), smo zdaj potrebovali lesa le za večji trakt. Tega pa bo v kratkem času lahko dokupiti. 25. avgusta prično prihajati nosači in ob pogledu na zvito pločevino se zgrozim. Ta­ koj organiziram sprejem, ravnanje, zlaganje in evidentiranje materiala. 27. avgusta pričnemo pripravljati les, pri čemer si ne moremo zamisliti dela brez motorne žage, nabavo katere je omogočil Merkur iz Kranja. Od 28. do 30. avgusta smo postavili in sidrali osnovno konstrukcijo, od 30. avgusta do 2. septembra pa postavili špirovce, roči­ ce in klešče in pričeli zamenjevati strope, pri čemer je bilo potrebno odstraniti večje količine nasutega materiala. Obenem smo pričeli pozidavati čelne stene in dimnik. 2. septembra smo pričeli letvati, nameščati PVC folijo in polagati pločevino. Vseskozi je delalo na strehi 10 do 12 delavcev, občasno pa so priskočili na pomoč tudi inštruktorji in tečajniki. Vreme je bilo vetrovno, vendar v glavnem suho. Delavci razen nekaterih iz­ jem nimajo delovnih navad, zato sem moral nekatere odsloviti in zamenjati. 4. septembra je bil večji trakt dimenzij 10x21 metrov v celoti pokrit, večina stro­ pov pod streho pa v celoti zamenjana. V noči od 4. na 5. september je lilo kot iz škafa... Do 10. septembra, ko je bil predviden odhod v dolino, so delavci očistili objekt, tečajniki in inštruktorji okolico, sam pa sem organizi­ ral vskladiščenje in popis materiala. Pred odhodom smo še zavarovali in zaščitili objekt in zunaj vskladiščeni material. Klemen Kobal, dipl. ing. arh. 15 PLANINSKI VESTNIK PLANINSKI VESTNIK državni proračun, predvsem pa za celoletno obratovanje šole, ki bi jo najele turistične agen­ cije in v njej prirejale tečaje. Amaterska organizacija tečajev ne ustreza več. Zasebne agencije pri nas se zanimajo za tak način dela. Ponudimo lahko nekaj, česar tujci nimajo - stavbo na 3300 metrov višine, med šesttisočaki. Ti tečaji bi potem dali tudi finančno podlago za adaptacijo zgradbe in organizacijo MATIJA HORVAT Za zdravnika sta potovanje in delo v zvezi s šolo za gorske vodnike v Manangu za Anapur- nami velik strokovni izziv in pomembna življenj­ ska izkušnja. Šola je oddaljena okoli 7 dni hoje od najbližje ceste, po kateri lahko vozijo avto­ mobili. Tri dni hoje je na drugo stran do najbli­ žjega letališča v Yomosomu. Da prideš tja, je treba prekoračiti 5400 metrov visok prelaz. Se nekoliko ur stran pa je tisto medicinsko zaledje, ki ga je današnji zdravnik tako navajen, da se mu zdi pri vsakodnevnem delu samo po sebi umevno. Tukaj so rentgeni, laboratoriji, ultra­ zvoki, elektrokardiogrami, operacijske dvorane, specialisti raznih strok tako oddaljeni, da na njih lahko pomisliš samo izjemoma. Med našim tečajem si edini zdravnik za številne prebivalce mananškega okrožja, seveda pa tudi in predvsem za tečajnike in inštruktorje. Ker v teh krajih ni lekarne in je v šoli le majhna zaloga zdravil od prejšnje odprave, moraš vse potreb­ no preskrbeti v domovini in prinesti s seboj. Zato se prične zdravniško delo na tečaju z zbiranjem zdravil in sanitetnega materiala že nekaj mesecev pred odhodom. Na srečo sem še od prejšnjih odprav poznal prave ustanove in prave ljudi, ki so mi bili vedno pripravljeni pomagati. Tovarni Krka in Lek sta nam podarili dovolj veliko količino zdravil, Krka je celo dodat­ no pomagala z denarjem. Do vseh potrebnih zdravil in sanitetnega materiala smo potem prišli z zamenjavami v lekarni Univerzitetnega kliničnega centra, inštrumente za ruvanje zob sem si sposodil na kliniki za maksilofacialno kirurgijo, mali kirurški komplet v Centru za intenzivno interno medicino. Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo nas je vse zastonj cepil proti koleri in nas opremil s table­ tami, ki smo jih potem jemali preventivno proti malariji - in še zdravila so nam dali za primer, če bi do malarije vseeno prišlo. Vse inštruktorje sem pregledal v kardioloških ambulantah na Polikliniki, tam so prijazno vsem posneli ekg. Končno sem vse potolažil, da si pred odhodom ni treba popravljati zob, saj vendar potrebujem prakso v ruvanju, ker sem zadnji zob nekemu bolniku izdrl že pred 30 leti. Kaže, da je ta prošnja zalegla - očitno so vsi oddrveli k svojim zobozdravnikom in v šoli z zobmi nisem imel 16 prav nobenega dela. tečajev za Nepalce. Le tako bomo lahko nada­ ljevali humano poslanstvo v deželi, ki ima dovolj gora, nima pa dovolj vodnikov, ki bi lahko varno vodili turiste nanje in tudi enakovredno sodelo­ vali na alpinističnih odpravah. To smo dolžni če ne drugim vsaj tistim trem odstotkom višinskih nosačev, ki vsako leto izgubijo življenje na odpravah in trekingih, precej tudi zaradi nezna­ nja. SAMARITANSKI EKSPEDICIJSKI ZDRAVNIK Bolj ko se je bližal dan odhoda, bolj sem bil prepričan, da sem še kaj pozabil. Končno sem nabasal 80-litrski sod z zdravili, kar pa za šefa šole in transporta ni bil prav razveseljiv pogled. Kar odleglo nam je, ko smo leteli proti Katman- duju, to pa je zadnji trenutek, ko moraš vse strogo opozoriti, da ja ne bodo jedli solate, neumitega sadja in sladoledov in pili vode, ki ni prekuhana. Verjetno pa se bo že našel kakšen bolj samostojen mislec in za take je dobro imeti kar v žepu baktrim, kupiti nekaj prekuhane vode in rezervirati stranišče. Zadnjič sem bil v Katmanduju pred devetimi leti in navduši te mešan vonj po gnilem, zatohlem, začimbah in preprosti umazaniji, ki z leti ostaja nespremenjen. To te pomladi, ker imaš obču­ tek, da si imel ta vonj še včeraj v nosu. Poleg ostalih zanimivosti pa je za zdravnika le dobro vedeti, da je tukaj kar kronično žarišče kolere. Ker ima nosač s tovorom zdravil svoj tempo hoje, ki se niti približno ne ujema s tempom inštruktorjev, moraš imeti nekaj pomembnih zdravil v nahrbtniku, v primeru potrebe pa mo­ raš nosača čakati več ur ali pa celo ves dan. Med pohodom je zato bolje, da prebivalstvo ne zve, da po dolini hodi zdravnik. Brez skrbi: če se bo zgodilo kaj hujšega, te bodo hitro odkrili! Pri nas še vedno živi predstava o samaritan- skem ekspedicijskem zdravniku, ki s pomočjo civilizacijskih dosežkov vsestransko pomaga neukemu in zaostalemu prebivalstvu. Taka mi­ selnost pa ni samo hudo naduta, pač pa tudi medicinsko škodljiva. Na to opozarjajo že ne- palska priporočila, ki so natisnjena na zemljevi­ du dežele okrog Anapurn. Tam namreč odsve­ tujejo dajanje zdravil domačinom in svetujejo, da naj turist rajši usmeri ljudi, ki so potrebni pomoči, k domačim zdravstvenim ustanovam. V resnici je spoznava bolezni zelo težka in predpisovanje zdravil tudi za največjega stro­ kovnjaka zelo odgovorna naloga, ki ji večkrat sploh ne more biti kos. Površno, pa če še tako dobronamerno dajanje zdravil domačinom je zato dvorezen meč, ki bo neogibno pripeljal v kar velikem odstotku do večje škode kot koristi. Mnogokrat bo zdravilo sploh napačno, ker je diagnoza bolezni zgrešena. Tudi pri pravilno postavljeni diagnozi in pravilno izbranem zdra- ZDRAVNIŠKO POROČILO O ŠOLI ZA GORSKE VODNIKE MANANG 1990 ZDRAVNIK POD ANAPURNAMI