List 24.
Gospodarske stvari.
Vpljiv krme z ozirom na njeno pripravljanje.
Za rejo naše domače živali da nam narava različna krmila, katera imajo dostikrat take lastnosti, da jih je treba z ozirom na njih redilnost pretvarjevati, bodi-si, da jih napravimo lože užitne, ali pa lože prebavljive. Iz tega vzroka izmislil si je človek sredstva , s katerimi pripravlja krmo za domače živali ravno tako kakor hrano za* se. Različna pripravljanja krme zamoremo deliti v tri načine, in sicer:
1.   Razkosanje (razrezanje, razdrobljenje),
2.   namehčanje. in
3.   kemijsko pretvorjenje krmil.
Prva dva načina pretvorujeta krmila le zvunajno, zadnji način pa tudi notranjo sestavo krmila. Ako se tudi z vsemi temi načini redilna vrednost krme različno poviša, je vendar nasledek ta, da je treba manj krme, toraj posebno važno ob času pomanjkanja krme.
V" naslednjem hočem pretresavati vsacega posebej teh treh načinov pripravljanja krme.
Maša žitna in sočivna zrna, slama, seno, korenske rastline itd. so krmila, ki veliko pridobe, ako jih bolj ali manj razdrobimo, razrežemo ali razkosamo; nekatera teh krmil se še celo morajo tako pripraviti. Ako porabimo za krmo turšico, ječmen, grah, fižol itd., ne smemo živini pokladati te krme cele, ker bi jo živica le težko razgnzla in prežvečila ter bi morala iti taka krma od živine ne prebavljena. Posebno se pa cela zrna ne smejo pokladati živalim, ki imajo slabo zobovje ali ki prav hlastno zrejo ali pa živalim, ki sploh zrna slabo prežvekujejo, na pr. goveji živini in prešičem. Znano je od ovsa, ki se med vsemi zrni najlože prežveči, da ga gre vendar nekaj odstotkov neprebavljenega tudi od mladega konja.
Da se toraj taka zguba zapreci, se zrna razdrobijo ali zmeljejo. Z razdrobljenjem se olajša prežve-kanje, nepotrebno se pa ne stori.
Krmenje moke pa naredi prežvekanje skoraj nepotrebno; nasledek je pa, da se krma premalo s slino pomeša ter tako precej redilne moči izgubi. Živina, ki je krmena z moko ali otrobi, je na videz rejena, zraven  je  pa  vendar  slabotna.   Krmenje mletega zrna
priporoča se toraj za živino, ki naj se dobro redi, na pr. molzne krave, ne da bi se kaj moči, na pr. za vprego od nje tirjalo. Zmleta krma se zelo lahko pokvari, moka, ako dlje časa leži, se zgreje in je potem vsaki živali škodljiva. Vsled tega naj se dajo vselej le manjše množine v malin.
Vsa zmleta ali razdrobljena krmila morajo se pred krmenjem dobro z vodo namočiti. Ako jih suhe krmimo, sprimejo se v gobcu ter jih živina težko požira, celo želodec obtežijo, ter so vzrok različnim želodčnim boleznim. Ako se takim krmilom malo vode primeša, je dobro jih skupaj pokrmiti z rezanico ali plevami; ako se pa veliko vode doda, porabijo se tudi lahko za pijačo.
Rezanje ^krme je v navadi pri slami, senu in zeleni krmi. Če se poklada, na pr. nezrezana zelena turšica, ki je precej dolzih in debelih štibel, ni le zrenje in prežvekanje težko, ampak velik del krme pade v steljo in gre od tukaj na gnoj. Ako pokla-damo krmo, sostavljeno iz različnih krmil, poišče si žival najboljo, slabšo pa pusti; če je pa vse razrezano in dobro pomešano, povžije žival tudi slabšo z okusno vred. Pri začetku krmenja s zelenimi krmili priporoča se rezati vmes suho krmo, na pr. slamo, seno, ker se na ta način zapreci slabi vpliv, kojega ima v začetku zelena krma.
Gombe in korenske rastline morajo se tudi razkosati, drugače so le slaba krmila; razrezana taka krmila žival lahko prežveka ob enem se dajo pa tudi lahko mešati z druzimi krmili.
Krmila, ki so uže po svoji naravi trda, težko prebavljiva in dostikrat celo neužitna, moramo najprvo omehčati, in sicer z namakanjem, poparjenjem ali kuhanjem.
Namakanje je navadno pri sočivji, ki je postalo vsled dolzega ležanja posebno trdo. Krmila se pri namakanji drugače nič ne spremene.
Poparjenje rabi se za suho, trdo slamo, pleve, stročje itd. ter obstoji v tem, da se krma popari z vročo vodo. Učinek je toliko veči, kolikor bolj vroča je bila voda. Poparjeno krmo žival lože je, preba-vanje se okrajša in slabša krma se na ta način bolje izkoristi. Tako pripravljanje krme je v navadi le za govejo živino, posebno pri pitanji; nepriporočljivo J<|~u za breje krave ali sploh ovce, popolnem nesposoffei^^ pa za konje.                                                        f j&Sffi
iS* ^^C<
190
Najboljše se pripravi krma s kuhanjem. Največkrat se kuha krompir, ki postane s tem veliko več vredno krmilo. Kuhajo se tudi druge korenske rastline, pleve, rezanica, celo zrna. — Ker je tako pripravljanje krme precej drago, mora se kmetovalec vprašati, predno gre na tako delo, ali se mu pa tudi izplača ali ne. To vse je pa odvisno od krmil, njih cene, od stroškov za delo in kurjavo in slednjič od živine same. Pri konjih in prežvekovalcih, kateri rastlinsko krmo uže tako dobro prebavljajo, je kuhanje največkrat nepotrebno, med tem, ko s kuhanjem krme za prešiče postane krma dosto več vredna.
K kemijskemu pretvorenju krmil prištevamo kalenje in kipenje.
Za kalenje dajo se porabiti vsa zrna, koja imajo v sebi škrob ^šterko). Pri kalenji pretvori se škrob v sladkor pa tudi duščeve spojine se tako razkroje, da postanejo lože prebavljive. Splošno ima kalenje le ta pomen, da naredi lahko prebavljivo in zelo okusno krmo za bolno ali slabotno živino.
Veliko važnejši je kipenje krme. Pri tem ravnanji s krmo porabijo se lahko vsa suha krmila, kakor slama, pleve, rezanica z dodatkom nekaj krompirja, repe, otrobov itd. Vsa ta krmila treba je najprvo drobno razrezati, potem z vodo ali pomijami namočiti in v kaki primerni posodi dobro skupaj stlačiti. Vsa ta zmes se vsled v nje vnetega kipenja kmalu zgreje in zadobi prijeten kislikast duh; tako krmo živali prav rade jedo. Gospodarstvo, ki ima na razpolaganje velike množice slame, zamore jo na ta način najkorist-neje porabiti, se ve da le za govejo živino ali oyce.