Kmetijſke in rokodělſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 13.
V ſrédo 27. Şuſhza.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Sirotek.
(Poleg česke ljudske pesme).
mladih dneh zgubilo
Dete mater milo.
Začne odrašati,
Misli: kjé je mati?
»Tata, ah moj tata!
Kjé je mama zlata?«
»»Mama je zaspala,
Nikdar ne bo vstala.
Na pokopališí
Vštric duri jo iši.««
Dete to slíšalo,
K grobu pribežalo,
Z iglico kopalo,
V groba dno tišalo ,
K truplu dokopalo,
Britko zajokalo:
»Ah l' en glasik pusti
Mama z sladkih usti.«
»»Milčik, nisim vstani
Težka perst mi brani,
In na serci kamen,
Hujši kakor plamen.
Pojd' domú, saj tamo
Imaš drugo mamo.«
»Ah ta ni tak mila,
Kakor vi ste bila.
Ko krůh reže, bleda
Trikrat ga ogleda ;
Ko ste ga vi dala
Ste ga namazala.
Češe me na glavi,
Laske m' okervavi ;
Vi ste me česala ,
Sladko objemala.
K' mi nožice mije,
Me ob mivnik bije;
Vi ste me vmivala.
V čelo kušovala.
Ko mi srajco pere,
Se nad mano dere ;
Vi srajčico prala,
Sladko prepevala.
Č'mu ta nova mati?
K' vi nemor'te vstati!«
»»Idi ljubčik, zroči
Božji se pomoči.
V kratkim pridem h tebí
Pa te vzamem k sebi.««
Dete se vernilo
Glavco položilo.
Pervi dan zbolelo ,
Drug' dan oterpnelo,
Treti — pokop 'melo.
S.
Reja shidnih zhervov ali goſénz.
6 ali 7. sjutrej ſe isleshejo metulji, to je, pride-
(Na dalje.)
jo is kokonov, ob 8. ſe sazhno sdrushovati, in
Kokoni sa ſéme.
oſtanejo vkup do 2. ali 4. popoldne; potlej ſe
Islesheni metulji nimajo drujih shelj, kakor
vſi ſmejo raslozhiti in on pogine nekaj dni po-
porozhiti in pomnoshiti ſe. On sazhne s peruti
tem, in nizh ne jé, kar je metulj. Ona pa ſéme
ſoflati, in je manjſhi od nje, ona pa je debelj-
sazhne lezhi na popir ali na platno, kamur je
ſhi in s peruti malokdaj in malo migljá. Ko ſe
djana, podobno makovimu ſemenu, in pervih
sazhnó ſporozhati, jih je tréba sa peruti na po-
36 — 40 ur isleshe ſkorej vſe, potlej malo ſhe.
pir ali pa na platno preneſti in jih kazih 6 — 8
Isleshe ena okoli 400 — 500 drobnih jajzhik ali
ur vkup puſtiti. V kozhi mora smirej ſhe sdrava
zhervniga ſemena sa prihodno leto. Zhiſta ſapa,
ſapa in temno biti in gorkota smirej enaka. Ob gorkota in tema oſtane kakor prej. Zhes 8 ali
50
10 dni pogine tudi ona in nizh ne jé, kar je ſe raji vſiga ſadja snebí, ki bi mu ga drévje roditi
snalo, ko de bi ene dni drévje goſénzhne salé-
metulj bila.
ge trebil. Ako ſe pa daljiga dela in truda bojí,
Islesheno zhervino ſéme je ali belo ali pa
rudezhkaſto. V gorkoti ſe farba jajzhik tako ſpre-
bi mu rekel: Kratko nikar, ſaj dôbro véſh, de
ne sagromi drevó ob pervimu mahljeju.
minja: is rudezhkaſtih poſtanejo bolj samokle in
Gotova reſniza je tudi, de plizhi veliko ta-
rudezhkaſtoſive, potlej rujave, potlej zhernoſive ali
zih meſhizhkov in goſenzhnih saleg pokonzhajo;
pa vshivo pepelnate. Petnajſt do dvajſet dni po-
trebujejo, de ſe takó dogotové, in ſo potem po-
pa nameſti, de bi otrebljenje ſadnih drevéſ pti-
zham srozhili in pervoſhili, vidim ſem ter tje po
polnoma srele. Nekaj dní potlej, ko ſo tako do-
vertih ptizhje naſtave zhes zelo simo in ſpomlad,
sorile, ſe vsame popir, na kterim ſo isleshene,
in koliko ſhkode bi naſhimu kmetovavzu te ne-
ſe dva — ſhtir — ali oſemkrat pregane in svije
dolshne shivalize na ſadnim drévju pervaruvale,
in ſe v hladan, ſuh kraj neſe, kjer gorkota po
zhe bi jih le shiveti puſtil.
letu ne ſtopi viſhe od 15 ſtopinj, po simi pa ne
Tode she ozhe ſvojimu otroku, dezhiku ſhe
pod 0. Zhe bi ſe kmalo potem, ko ſo isleshene,
v narozhju kashe in oterpnjeno ſerzé déla, kako
ſpravile in ſ-hraníle, ko ſo ſhe mokrotne, bi
ſe nedolshni pevzi na naſhih vertih lové in ob
savite lahko ſpleſnovale in ſe ſpridile. Nar bolj
shivljenje ſpravljajo. — O de bi pazh vſi vertni
je tak popir potlej djati pod ſtrop v kak hladan
vlaſtniki in goſpodarji ſadniga drévja k ſposnanju
obók (velb), ali v kamro ali v hram in ga na
priſhli h kakoſhnimu pridu in rabi ſo jim ne-
kak drat obeſti in gledati, de miſhi, podgane,
dolshni ptizhi! gotovo bi ſe jih uſmilili in per-
ki jih grosno rade ſnedó, do njih ne pridejo,
voſhili bi jim shivesha, ki ga po vertih v go-
in pa de prah tudi ne more do njih. V poletni
ſénzhni salegi nevtrudeni obérajo, in veliko ſhko-
vrozhini je tréba vezhkrat pogledati, zhe jajzhka
de ſadju odvrazhujejo. In saréſ per tem ſposna-
niſo na mokrotnim, ki jim slo ſhkoduje, ali zhe
nju ne bodo nikoli zhes zeſarſke goſpoſke goder-
jim ni pregorko, de bi ſe vtegnili zhervi islezhi.
njali, ktére jim prepovedujejo ſpomlad in poleti
Zhe je treba táko ſeme delezh poſlati, ga
ptizhe loviti, moriti in perporozhujejo ſadno drév-
je narbolj v isdovbljenim terſti na obéh konzéh
je od goſenzhnih saleg zhiſtiti in trebiti.
s tanjkim platnam savesaniga poſlati. To ſe ſmé
Ne miſli pa ljubi moj ſoſed, de ti bodo ne-
pa le posno v jeſen ali pa sgodej ſpomlad ſto-
dolshni vertni pevzi ſami po tvojim vertu vſe
riti, de ſe per gorkoti po potu zhervi ne isleshejo.
(Dalje ſledi.)
ſadno drévje goſénzhnih saleg ozhiſtili in potré-
bili; ampak tudi ſam ſi persadevaj ozhiſtiti ga,
Opomba sa ſpomlad.
kolikor moreſh, ne bodi sadovoljen, zhe ſi me-
ſhizhke is ſvojiga drévja ſpravil in po vertu ras-
Po ſvojih opravkih gredé, ſe mi je te dni
metal, ali pod drévjem leshati puſtil, temuzh
pot sa neko vaſjo prav kratkozhaſna sdela, in s
veſéljem ſim ſadno drévje ogledoval, in sraven pograbi jih ſkupej in na meſti jih potari.
Stori to, boſh vidil, de nam boſh hvalo ve-
tega ſo ſe me te le shelje oſule: O, de bi pazh
naſhi rojaki ſvoje verte s ſadnim drévjem bolj dil; imel boſh sdravo drévje, in obilno ſadja ti
— zh
pogoſtama saſadili! de bi ſadja imeli sa ſvojo rabo, bo jeſenſko plazhilo!
kolikor je le mogozhe, gotovo ne bi jih toliko
denarjev sa-nj smetali. Dôbro vém, de ga vſaki
zhiſla, bodi ſi mlad ali ſtar; de ga pa nima.
moram usrok le v njegovi lenobi in sanikernoſti
iſkati. — In do nekiga prav proſtorniga verta
pridevſhi, saſliſhim nenadjama v njemu to le
ojſtro in hudo gorizo: „Naj perporozhujejo
ſadno drévje ſaditi in rediti, kolikor
hozhejo, per naſ ne ſtorí po nobeni ze-
ni, in zhe ravno kaj sraſte, ti preſneti
marzheſi od goſénz vſe poshrejo in po-
konzhajo, kdo bo vſe te meſhizhke in
salege goſénzhne obral? nozh in dan bi
ſe mogel po drévju plasiti, ſhe bi nizh
ne opravil; goſpoſka ne úmi, kaj je s
tem slodjem opraviti, preden ſe satare.“
Tega ſliſhati ſe nevoljen zhes mejo ſtegnem
in vidim preſherniga vlaſtnika preklinjati, in zhes
goſénze grositi ſe. Réſ, prav velik in proſtoren
vert imá, in prav doſti bi imel opraviti, preden
bi vſe drévje obral. Ali moj preſherni abotnik
Dober ſvet.
Şéj proti vezheru in puſti ſéme zhes nozh verh
semlje leshati, de roſa na-nj pade, drugi dan pred
ſolnzhnim is-hodam ga pa savlezhi. Taka ſétev ti
bo vezh dni popred selenila, hitreji raſtla, in do
deſétih dni od druge pred dosorela. Şlama in klaſ
bo vezhi in serno bolj moknato, nekteri tudi pra-
vijo, de taziga shita ptizhi ne sobljejo.
Dr. Orel.
Ferlanova pinja in zheſki kolov-
rat.*
Is Şhoſhtanja na Şhtajerſkim.
Pinjo, ki ſo jo zhaſti vredni goſp. Matévsh
Ferlan snajdli, ne bodem po vſih uſtah hvalil.
Berite kar od nje v novizah v 2. in 18. liſtu piſhe-
jo, in jeſ po ſkuſhnji poterdim. „Gotovo je tako"
Novo pinjo, ktéro mi je z. k. kmetijſka drushba is
*) Sa kmetijſtvo vneti uzhitel goſp. P. Muſy je sheljil Fer-
lanovo pinjo in zheſki kolovrat kupiti, ktére mu je z. k.
kmetijſka drushba prav rada poſlala, proſiti ga, ſtorjene
ſkuſhnje od nju v ſvojim zhaſu rasodéti.
Vredniſhtvo.
T
Ljubljane poſlala, ſim mnogoterikrat, po manj in
vezh ſmetane, oſtarane in nove molshe ſkufil. Perva
ſkuſhnja, ki ſmo ſhéſt funtov ſroviga maſla ſtorili,
je zélo uro terpela — ſizer pa ſo pol dneva ume-
tali, de jim je pot po obrasi tekel; druge pota ſe
je umedlo v pol uri, v dvajſetih, petnajſtih in zelo
v deſetih minutah.
Dal ſim jo po predkladu ali muſhtru pinjo ne-
kimu kolarju v Şhoſhtanj (Schönstein im Schall-
thale) narediti, ki je ſhe lizhnejſhi od predklada,
in prav dobro isrekuje. Pokróv ima is zeliga in
kembelj manjſhi, ki je s ſvinzam saljit. Vzheraj
3. Şuſhza ſmo jo po poldanſhini boshji ſlushbi v
ſholi poſkuſili. Bilo je vezh ko oſemdeſet oſéb —
malih in velikih — vkupej sbranih. Pinja je vſa-
kterimu dopadla, in zhudilo ſe je vſe, ki v oſmih
minutah dve ſhtruzi ſroviga maſla is pinje ſe per-
valite. Vezh kolarjov in misarjov je pinjo she ogled-
valo, ki ſo pri njih pinje vdinjane. Dopadil mi je
ſklep ſhtirih ſoſedov, ſi pinjo ſkup omiſliti. Naj jih
vaſi poſnemajo!
Per tej perloshnoſti ſmo tudi poſkuſili na zheſki
kolovrat preſti. Proſil ſim is blishniga terga s Ve-
lenja (Wöllann) nékiga Zheha, ki je tam oshenjen,
goſpoda Karl Weidlicha, priti, de je kasal s zhe-
ſkim kolovratam preſti in obnaſhati ſe. Vezh prediz
je poſkuſhalo preſti; pa bolji prediza, ko je bila,
ſlabeji ji je ſhlo od rok. Po navadi ſo kolo hitro
gonile, nit pa med perſtmi ſukale in perdershovale,
in kir tak kolovrat naglo vlézhe, ſe je nit rozhno
ſkrotizhila ali pa vtergala. Sdi ſe mi zheſki ko-
lovrat, kakor mali ſvojoglavni, oshertni otrozi, ki
jeſti sazhno; ako ſe jim urno shliza sa shlizo jedi
ne da, krizhijo, ali pa vezh jeſti nezhejo.
Mamike in tetike tudi nimajo sadoſti poterpesh-
ljivoſti, na ſtaroſt ſe kaj koriſtniga nauzhiti. Naj
oſtanejo tedaj pri ſtarih keſnik kolovratih, kir ſe
loshej puſti pri njih predenju sadremati, in naj hod-
nik sa plahte in shakle predejo. — Devizhize ſo
kolo bolj pomalim gonile predivo urno v nit poda-
jale, ne perdershavalje in ſukale, ſo ſe bolj ſka-
sale. Upanje imajo, ako ſe jim ſhe ene krati po-
kashe, v kratkim na zheſki kolovrat preſti ſe na-
vaditi.*) Moja shena je ſklenila, ene dni h Zhehu
v uk iti, in potem deklize bres plazhila preſti va-
diti. Tudi ſim obljubil deklizi, ktera ſe nar hitrejſhi
in nar lepſhi nauzhi preſti, ji zheſki kolovrat vſvo-
jiti in druge v novizah po iménu pohvaliti.—
Goſpod Weidlich, rojen Zheh lépo tanzhizo prede
in pové, de na dan funt in ſhe vezh poveſmi ſprede.
Lepo ga je bilo pogledati, ki je s eno roko predel
v drugi pa knige dershal in bral. Veſela miſel me
je obſhla: „Kaj velja! naſhe hzherke snajo v krat-
kim tudi nar lepſhi tanzhizo nam sa ſrajze préſti,
sraven tega pa novize brati!"
Le perganjajmo jih h uku! vſe je mogozhe
Peter Muſy, uzhitel.
sgoditi ſe.
*) Kar Zhehi in Zhehinje snajo, ſe bodo vunder tudi Şlo-
venke navadile! Şaj ni zopernija — dobizhek pa je v reſ-
nizi prav velik! Smiraj bolj ſe Krajnize tega priprizhajo in s
veſeljem osnanimo, de ſe she prav veliko zheſkih kolovra-
tov pri naſ verti.
**) Prav lepa obljuba, pa ſhe lépſhi darilo! take ne najdemo
kjer bi bilo. Tazih uzhitelov, ko je goſp. P. Muſy, she-
ljimo prav pogoſtama imeti, ktéri ne trobi ſvojim uzhenzam
vſeſkosi is Abezednika kaj; ampak jih tudi drusih koriſtnih
rezhi uzhi in ne ſamo ſvojim uzhenzam, temuzh tudi od-
raſheni mladoſti v mnogih rezheh pamet jaſni. Hvala, prav
velika hvala naj pridnimu uzhitelu od vſih krajev naproti
doní! —
Kako Zeſar kmetijſtvo zhaſti.
(Prava pergodba.
Ko ſe je Eſtrajſki Zeſar Joshef II. o veliki-
mu Serpanu léta 1769 v Prajſe na Shlesáſhko
pelal, obiſkati Prajſovſkiga kralja Fridrika II.,
ki je bil ravno tazhaſ v veſélotabori per oglédu
ſvoje vojſkine armade, kar ſe mu oſ pri kozhiji,
v ktéri ſe po veliki zeſti med Brinam in Oljmi-
zam na Marſkim péle, bliso Kauſniza 19. ve-
liki Serpana ſtare. Blagi Samoblaſtnik te negodne
neſrezhe ne ſveſti ſi, in preſtraſhiti ſe, ſhine rozh-
no is kozhije.
Anton Trenka, kmetovavz is Slavikovza,
je lih ondi bliso zeſte sa osimnino njivo praſhil.
Şvitli Zeſar viditi ga, ſe k njemu ſpuſti, ter mu
pravi: „Puſti me nameſti ſebe sa drevó der-
shati, boſh vidil, de ſim mu koſ prav rav-
nati ga!“ — ter je s edinimi rokami zelo brasdo
kakor je njiva dolga isoral. Naſh dragi orázh
Trenka jo pa korazhi sraven ſvojih kljus, ktére
vèſ prepaden vſeſkosi besá, in nad njimi krizhi.
In debelo gleda mnoshizo salih goſpodov s slatimi
svesdami na perſih, ki jih je bil zel tróp krog nje-
ga, in ktérih nar imenitniſhi sa drevó dershí, in
ne vé, kaj mu je pozheti, klobuk zhes sativnik
dershé, in premiſhluje ſam per ſebi, ali bi ſe od-
kril, ali pa pokril, ter ſe plaſhen vſeſkosi sa uſhe-
ſam praſka. Kar imajo tudi naſhi Slovenzi v na-
vadi, ki kakſhniga goſpoda ſrezhajo, ali popraſha-
jo in poproſijo kaj.*)
Kako ſe je pa Trenka savsel, ki je ſliſhal, de
je goſpod, ki je nameſti njega oral, njegov Zeſar bil.
In kmali ſe je ta pergodba rasvedila, ſhla je, ko
bi treſhil, od uſt do uſt po zeli Marſki desheli.
Blagi knes Venzel Lihtenſtajnſki, goſpod
in vlaſtnik v temu kraju, je bil tega ſliſhati neis-
rezheno sadovoljen in veſel, ter poſtavi v ſpomin
prave hvaleshnoſti Zeſarſkimu orazhu preſvitlimu
Zeſarju Joshefu II. vezhno snaminje 19. veliziga
Serpana 1770. lih sa oblétnizo ſtorjene pergodbe,
na ravno tiſti njivi, kjer je Zeſar Joshef II. oral,
in velji na snaminje ob kratkim vſiga napiſati, zhe-
ſar ſe je na Trenkovi njivi godilo. Ta napiſ je bil
tréh jesikov, in ſe tako le glaſi:
„Zeſarju Joshefu II. preſlavimu Sinu
Franzovimu in Marije Teresije, kteri je
19 dan velikiga Serpana 1769, de bi obert-
noſt naródov, pridnoſt kmetovavzov v ob-
zhinſki drushbi vnel, in oshivil, lih na te-
mu meſtu drevó vladal." (Joshef is kamna is-
ſekan sa delovzam kakor orazh ſtoji.) Tudi Slavi-
kovſka ſoſéſka je ſvojimu Ozhetu, preſvitlimu Zeſarju
Joshefu snaminje (viſoki kamniten ſteber) poſta-
vila v vedni ſpomin, ki je na polji oral.
Potém pa, ki ſte ſi ſzhaſama she obedve sna-
minji proti rasſipu nagibale, ſklenejo Marſki de-
shelſki shlahtniki pod deshelſkim oblaſtnikam grofam
I. Ditrihſtajnſkim drugo na ravno tiſtim meſtu is
shiviga kamna ſosidati, in kmali je ſtal prav lep
deſet zhevljev viſok ſteber s latinſkim napiſam, ki
ſhe dan danaſhen ſtoji.
Drevó pa, s kterim je Zeſar Joshef II. oral
je Marſko dershavno ſtaliſhe v Brin perpelálo,
Vredniſhtvo.
*) Lepo bi bilo, de bi naſhi kmetje to navado popuſtili. Şaj vi-
dijo, de ſe tudi meſiniki pred tiſtim popolnama odkrijejo ,
ktériga poſebno ſpoſhtujejo. Vſak ptujiz, ki ne posna take
kmetovſke ſhege, bi pazh lahko menil, de ſe savoljo kaj
drusiga po glavi praſka, in gotovo bo dalje od njega ſto-
Vredniſhtvo.
pil, de bi od njega kaj ne nalesil.
2
in v vezhni ſpomin kakor slato hranila v tajiſti hi-
ſhi, ki ſe vladarji sa prid deshele sbirajo. Drevo
je ravno tako, kakorſhniga je preſvitli Zeſar v
Trenkovik rokah dobil, ſhtoraſto in prav nesloshno.
She okovanih nima koleſiz, ſamo peſtizi imate she-
lesne oklepe. Stojí na prav lepimu is marmora vſe-
kanimu ſhéſt zhevljev viſokimu podnushju s latin-
ſkim napiſam.
Danecki.
Smér.
(Čudno rešenje ali izbavljenje.) V ru-
sovskih pismih najde se sledeča prigodba, od
ktere terdijo, de bi se bla leta 1530 resnično zgo-
dila: Neki kmet, ki je vdaljnih rusovskih gojzdih
stanoval, odide zjutrej zgodej v dobravo, de bi
medu iz šupljiviga ali votliga drevja nabral, ker je
v tistih krajih še zdaj, kakor tudi v lepih Poljskih
deželah, veliko dovjih čbel, ktere k velikimu pridu
ondašnjih stanovavcov mnogo medu in voska nano-
sijo. Ko ta kmet ali seljan na, od bčel zapušeno
drevo spleza, de bi iz globokih rup ali šupelj steblà
med skopal, poči pod njegovimi nogami trohljivo
drevo; on pade, in se do vráta v med pogrezne. Z
velikim trudam in napenjenjem je pa vender roke
iz medu zlekel, in upehan zaspal.
Brez dvomenja bi bil tam poginil, ker te gôjzde
redko kdo obiše, če bi ga ne bla resnično čudna
prigodba rešila. Že sta dva dneva prešla, kar je
v médu ležal, kar se na enkrat medved perkaže.
Ki je med obvohal, je splezal na drevó, in znišel v
votlo steblo, de bi svôjimu medvedovskimu téku ali
poželenju zadovoljil; ali kako se ne vplaši, ki se
strašna čbelina (kmetova) glava z medu pokaže.
Medved oplašen se oberne, de bi pobegnil, kmet
ga pa z celo močjo za zadnjo taco zagrabi, in jo
tako čversto z obema rokama derží, kolikor mu je
le mogoče. Medved v naj veči stiski, napne vse
svoje žíle, potegne z celo močjo, de bi se tega
neznaniga brémena znebil, in zleče tako kmeta srečno
z njegove sladke sužnosti na drevo, dokler se po-
slednič oba doli ne prekucneta. Od svôje teže re-
šen medved se zdaj mermrajoč spusti v beg, kmet
pa, de si ravno vpehan zdrav perpiha domú, k
velikimu veselju žene in otrok, kteri se ne nadja-
jo, ga še kdaj živiga viditi.
zhemo, de ſo vſe beſede po Abezednikovimu redu
sverſtene, in de ſe le perva zherka beſéde imá, ſe
tudi zela beſéda urno najde, ktéra ſe iſhe. Koriſt
teh bukev ſe pa tudi po hitri prodaji rasſodi; sakaj
bilo jih je v létu 1834 natiſnjenih 2000, in pre-
tezheno léto ſo she vſe poſhlé; ravno sato jih je
bilo sopet 2000 drugiga natiſa omiſliti treba. Ta
beſednják pa perporozhimo poſébno vſim mladim Şlo-
venzam, ktéri ſe s Némzi pezhajo kaj, in ktéri ſe
némſhko brati, piſati in govoriti uzhiti hozhejo. Skorej
vſaki dan ſmo s Némzi v taki mnogoteri svesi, de
vſeſkosi némſhki jesik potrebujemo, in gotovo vezh-
krat k pridu nam je, de némſhko snamo. De je pa
némſhko snati tudi kmetovavzam potrebno, tega n
ſlim mi ne bo pazh nihzhe overgel, kteri ſe je
she is naſhih noviz preprizhal, de snajo tudi Ném-
zi ſhe kaj vezh, kakor hruſhke pezh.
Imenovani beſednják ſe prodaja v knigoproda-
javnizi shlahtniga J. Klajnmajerja v Ljubljani
po 36 krajzerjev. Miſlimo, de ſe tudi v Gradzu,
Zelovzu, Gorizi, Terftu in v Zelji dobiva.
Nasnanje.
Travne in vertne ſemena ſvojiga pridel-
ka ſo per meni v Ljubljani poleg zeſarſkiga moſta
Nr. 10 na prodaj: pahovke (französisch Raigras
funt po 20 krajzerjev in mazhjiga rèpa (Thi-
mothäusgras) funt po 30 krajzerjev. Tudi imam ne-
koliko odraſhenih murv s viſokim dèblam in shlaht-
nim perjam po 15 krajzerjev — ter vezh ſto ſhteri-
letnih lepih in sdravih murvinih drevzov, vſaziga
po 4 krajzerje v prodaj.
Dr. Orel.
Prislovice
Stajerskih Slovencov.
34. Ta čaka, kó grešnik na pokoro. 35. Tukej je
hudič mlade 'mel. 36. Gdér niga, tam volk ne vze-
me. 37. Ta si je vuš za kolér spustil, ktera bo ga
jéla, dokler bo živ. 38. Timu je raka v nadra djal.
39. Ugradnik je ukradnik. 40. Tam Nemec Slo-
venci preje, gdér se kača na ledi greje. 41. To bo
ti povernil, kda vrabel proso. 42. Bob v steno me-
če. 43. Odprédi se sladí, odzadi pa z plotnicoj
stojí. 44. Z betva vóz. 45. Tebe se tol'ko bojím,
kó žaba dežja. 46. Oná sta si, kó dva persta.
47. Vsak' je sebi najrajši. 48. Vsaki ima perste
k sebi obernjene. 49. Obá v en róg trobita.
A. Krempl.
Osnanilo bukev.
Mali beſednják, ſlovénſkiga in némſh-
kiga jesika (Kleines Wörterbuch der ſloweni-
schen und deutschen Sprache). Şoſébno sa Şlovenze,
kteri ſe hozhejo némſhkiga jesika uzhíti. Drugi na-
tiſ. V Ljubljani, natiſnil Joshef Blasnik. 1843.
She sdavnej ſo maliga beſednjáka sheleli, in
po njemu vſeſkosi popraſhovali tiſti, ki ſo ſe jeli
némſhkiga jesika uzhiti. S beſednjákam ſo jim do-
polnili shelje zhaſtitljivi vodja némſhkih ſhol goſp.
J. Şhlaker. Tiſtimu, kteri ſe hozhe némſhkiga
uzhiti, ga perporozhimo, is kteriga ſe svuriti sna,
kako ſe ſlovénſka beſéda po némſhko, ali pa kako
ſe némſhka po ſlovénſko glaſi. Ravno sato je ta
beſednják v dva déla rasdeljen: pervi je ſlovén-
ſko-némſhki dél — in drugi pa némſhko-
ſlovénſki.
Beſéde, ki jih v navadnimu shivljenju potre-
bujemo, bo vezhidel v njemu najdel. Tiſtimu pa,
kteri ſhe ne posna naredbe nekiga beſednjáka, re-
Snajdba vganjke v poprejſhnim liſtu je:
Kert.
Shitni kup.
U Ljubljani
20. Şuſhza.
U Krajnju
18. Şuſhza
fl. kr.
fl. kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
1 
Turſhize.
1 „ ˛Sorſhize .
1 „ Ershi .
1
Jezhmena .
1
Proſa .
Ajde
Ovſa
1
15
25
6
53
1
31
32
54
36
1
5
40
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef
Blasnik.