127
12. Vrabec.
Pravijo, da sem tatiček                    In ker delajo tako,
in povsod nepridiprav;                     grem poleti na proso:
vsak izteza že jeziček,                     latje teže se šibf —
da sem drzen, trmoglav —              malo, da se ne polomi  —
toda vrabec ni osliček —                vrabček kavsne: pik, pik, pik,
da le sit je in pa zdrav.                  latje spet stoji navpik.
Drugi ptički  še dobijo                      A pozimi v kurjo  družbo
milodarov tupatam,                          se povabim v gosti sam;
mene pa od hiš podijo,                    kaj je moje, kaj je kurje —
naj poiščem si jih sam,                    teh razločkov ne poznam. kakor vem in znam.                                                  Maksimov