Miloš Vesel
Rože na oknu
Vse je škripalo od mraza.
Nedica je bila na obisku pri stari materi, ki je bila čisto sama, povrh pa je v zadnjem času še bolehala. Nedica jo je rada obiskovala in vselej je pri-šla k njej s polno košarico. Tudi da-nes je položila stari materi na mizo vrečico riža, malo kave in sladkorja, nekaj kolačkov, tri jabolka in še več malenkosti. »Stara mama, ne bodite hudi, ker ne morem ostati delj časa pri vas, mama je naročila, da se mo-ram takoj vrniti, ker bo kmalu tema in bo zdaj zdaj začelo snežiti,« se je opravičevala  Nedica.
Stara mati je pobožala Nedico: »Se-veda pojdeš takoj domov. Samo tale lonček čaja izpij, da se ogreješ!«
Nedica se je branila, slednjič pa je vendarle izpila čaj, želela lahko noč in odšla.
Zunaj se je mračilo in veter je ostreje pihal. Nedica se za to ni me-nila. Veselo je korakala po kolovozni poti, krenila proti gozdiču in šla po časi po strmem gričku. Zdajci je za-čelo snežiti v gostih, velikih kosmih. Zapihal je še močan veter, in kmalu je pokrivala težka plahta snega vso pckrajino.
Nedica se je za trenutek ustavila, da bi si oddahnila. Toda že je pri-divjal nov veter, se zasukal, odbil od tal kakor žoga in zatulil kakor ranjen volk. Nedica je že omahovala, komaj je premikala noge po snežnih zametih. In ko bi trenil, je padla na zemljo te-ma, tako strašna medla tema, da vidiš okrog sebe le sivo prepast, a nikjer izhodišča.
Nenadoma začuti Nedica, da že ne hodi več po kolovozu, temveč se opo-teka med grudami. Stemni se ji pred očmi, v glavi ji šumi kakor slap. »Po-moč! Na pomoč! Na pomoč!« zakriči v temo, ko je veter nekoliko utihnil. Z največjim trudom napravi nekaj korakov in spet kliče, kriči na vse grlo, hkrati pa čuti, da noge ne mo-rejo dalje, da dih pojema, da glava še komaj komaj misli. Še enkrat za-kriči, še enkrat se malo dvigne, potem pa se tiho zgrudi v zamet...
Luznarjev Miha je bil v gozdu po dračje. Pozimi se veliko pokuri, in de-narja je malo. Če torej nočeš vso zimo zmrzovati, -moraš v gozd.   Miha hodi
prav rad, ker je v gozdu tudi pozimi lepo. Veje so pokrite s sneženim cve-tjem, kakor da si zablodil v pravljico. In če gledaš pazljivo okoli sebe, vidiš povsod toliko zabavnih reči. Tukajle se je podpisal zajček s svojimi šapami v sneg, tamle vidiš stopinje jerebic in fazanov, ondi so gospodarile vrane, in tole poleg so srakoperjeve zaloge, tamle pa spet kašča razposajene ve-verice.
Vse to Mihec vidi, vse to razume, ker gozd tako ljubi. Hodi od drevesa do drevesa, boža z očmi in rokami, ogovarja krokarja in pozdravi podla-sico. Pri tem pa kajpak ne pozabi, da je prišel sem po drva. Pobira dračje, ga znaša na kup, zveže butaro z vrv-jo ter si jo zadene na ramo. Še en-krat se gozdu široko nasmeje in jo mahne proti domu.
S kučmo skoraj na očeh prodira var-no snežene zamete. Tudi teme ga ni strah. Zavežite mu oči, pa pojde prav tako varno in zanesljivo. Saj po tej poti vendar najrajši hodi.
Zdajci prisluhne. Kaj je to? Ali ni bil to človeški glas? Najbrže ne. Mor-da je bila sova, morda je samo drevo zastokalo v vetru. Toda — že spet — spet — da, to je glas, obupan glas! Mihec se ustavi, vrže butaro na tla in stoji kakor struna. Od kod prihaja glas? Zdi se mu, da čaka celo večnost, sliši lastno srce in pritisne roko nanj, da bi ne preglušilo neznanega glasu. Zdaj — končno zdaj! Miha šine ka-kor strela, nič ga ne ustavi, ne sneg ne vihar. Včasih se spotakne, pade, a spet leti dalje, ker čuti, da je glas, ki je prej klical še z vso silo, vedno slabejši. Zdajci nekaj pravi v fanto-vem srcu: »Tu! Išči!« Miha razmeče z nekoliko zamahi debeli sneg in za-dene ob neko telo. Poklekne, dela ka-kor stroj, sneg leti na vse strani, in kmalu ima Miha v naročju malo pri-jateljico. Približa lice drobnim ustom in začuti toplo dihanje; z deklico v naročju hiti naravnost proti vasi.
Vihar se je polegel, snežni metež je prenehal,  nekoliko  se  je   zjasnilo.  In
Miha vidi, da nese sosedovo Nedico. Nedica je ravno odprla oči in se bla-ženo nasmehnila. Potem je zašepetala: »Kaj se je zgodilo z menoj?« »V za-mete si zašla!« ji je mirno odgovoril Miha »Ali ti ni nič?« »Nič,« je za-šepetala Nedica; »mislim, da bom že lahko sama hodila.« »Samo vsaj še košček!« ji prigovarja Miha in ne od-neha, dokler je ne prinese prav pred hišna vrata. Tam jo oprezno postavi, in preden se Nedica ozre, je že za ovinkom.
Nikar se ne čudite, saj se mora vr-niti še po butaro, sicer ne bo mogla mati skuhati krompirja. Leti kakor veter. Tako lepo in veselo mu je. Pred gozdom zavriska, splaši jato vran, po-grabi butaro in kmalu si otepa na pra-gu sneg s čevljev. V sobi je tema. Ma-ti se oglasi od mize: »Malo si se za-mudil!« »Pihalo je preveč in snega so cele gore!« pravi mimo Miha in sede na klop.
Večerja mu gre v slast, in ko potem izgine pod pernico, takoj zaspi. Usta so mu na smeh — gotovo ima lepe sanje.
In plačilo?
Do zjutraj mu je nekdo naslikal na okno šopek prekrasnih rož.