\ i 4 i l \ r**t. s JO. $ 0 ^', Vb i ^ ^ (oH fc k 53493 Spisal J. il primoran nadaljevati svojo ulogo. Iskal je priložnosti, da bi ji to dokazal in jo očaral s kakim znamenitim darom. K njenemu godu ji je prinesel drago¬ ceno brilantno pero, ozaljšano s safiri in velikimi topazi. Deklica je bila vsa razvneta in tudi on se je vrnil ves očaran od nje. Svetli načrti so mu rojili po glavi. Že je nameraval pisati očetu o svojih nadah, ki jih je gojil, toda premagal se je. Zadovolijl se je s tem, da je naznanil nekaterim svojim tovarišem svoje razmere z blagorodno deklico. Ni mogel skrivati radostnih ob¬ čutkov, ki so napolnovali njegovo dušo. Razume se, da jim je zamolčal laž o carskem svojem rodu, s katerim si je pridobil v največji meri dekličje zaupa¬ nje. Tovariši njegovi niso znali, s čim si morejo pojasniti promeno v njegovem življenju in njegovih nazorih. Iz mrač¬ nega skeptika in samotarja se je spre¬ menil v posvetnega gizdalina. Nihče ni več slišal od njega poprejšnjih razgo¬ vorov o principih, o človeški svobodi, — 113 — o borbi, idejah itd. Onkrat so ga videli celo v gledišču v loži znanega mu ari- stokratičnega društva s cvikerjem na očeh. Na pozdrav tovarišev iz partera ni niti odgovoril, marveč se delal, kakor da jih ne vidi. Naravno, ta nova strast, plod nje¬ gove grandomanije (veličja), je popol¬ noma ohladila njegovo navdušenje za nihilizem in je bila vzrok, da je popol¬ noma zanemarjal predavanja. Nekega dne, ko je tako zarad lepšega prišel na vseučilišče, ga pozovejo k ravnatelju v kabinet... Tam je sedel neki gospod, ki je pri vhodu Gorolomova zašepetal: »To je on!<< V ravnateljskem kabinetu je Pa- najot Gorolomov priznal, da je ukradel ono briljantno pero iz skladišča onega trgovca, v času, ko mu je bilo več stvari razpoloženih na ogled. Per6 je bilo na kaj nježen način pridobljeno nazaj, toda deklico in njene stariše je ta dogodek ošinil kakor strela. Gorolomov je presedel dva meseca v zaporu. Vseučiliščno ravnateljstvo, po dobrohotnih napotljejih k njegovi na¬ rodnosti in da ohrani neomadeževano čast zavoda, je stvar kolikor lo mogoče potlačevalo. Gorolomov je samo izklju¬ čen in prognan za mejo. Ko je dospel v Ungheno, neznatno mestece v Moldavski, oddahnil se je svobodnejše. Premišljeval je, kam se 8 Venec slov. pov. VII. — 114 — ima napotiti. Zločinstvo s kloroformom je stalo, kakor nekak zlobni Cerber, pri vhodu na Bolgarsko. Pokazal ji je torej hrbet ter se napotil v Švico. * * * Curih leži v prekrasni švicarski dolini. Mično in čedno stoji to mestece na bregu kristalnega jezera. Velikanske gore, pokrite z večnim snegom, obko¬ ljujejo naokrog ta čarobni ko tič pla¬ ninske prirode. V poletnem času Curih s svojo razkošno zelenjavo, s svojim hladom, tišino in veličanstveno krasoto gora vabi k sebi goste iz vseh pokrajin Evrope. Toda Curih, mesto svobodne Ijudo- vlade, daje zavetje tudi drugim gostom: tujim dijakom, prišedšim semkaj na visoke šole, političnim ubežnikom, kla¬ težem brez podstrešja, členom revolu¬ cije in drugim capinom. Jeden teh poslednjih bil je tudi naš znanec: Gorolomov. Že leto dnij je živel v Curihu. Pozdravili so ga sočutno ruski emi- grantje kot mučenca velikih idej, kot novo žrtev ruskega tiranstva. Vsi so vedeli, da so ga zgrabili, ko je v neki ruski vasi oznanoval nihilističen nauk, in da je le po čudežu ušel iz ječe ter se rešil v tem hipu, ko so menili po- slati ga v prisilno delavnico sahalinskg^" Anarhični organi so znovič zarohneli proti ruskemu barbarstvu ter povznašali do nebes žrtvovanje Gorolomova. Spre¬ jel je dokaj sočutnih pisem od novih tovarišev po ideji in usodi. To ne- drago kadilo je popolnoma porazilo Gorolomova. Sedaj je prvič vzbujal na-se splošno pozornost. Misel, postati glavni apostol nihilizma na Bolgarskem, se je poprijela z novo močjo njegove duše. Zdelo se mu je, da je šele sedaj dospel na svoj pravi pot, ki ga pripelje k slavi... In kaj redko je obiskoval predavanja prava: ves svoj prosti čas pa je uporabil na izučen j e socij alistične literature. Njegova tesna, zakajena iz¬ bica je bila tako rekoč zaphana z anar¬ hičnimi časopisi, z vsake vrste prepo¬ vedanimi spisi, revolucijonarskimi bro¬ šurami, pismi in rokopisi podobne vsebine, in vse to je on čital z naj večjo slastjo. Njegova knjižnica je vsakega dne naraščala. Na stenah je imel obešene podobe novih svojih božanstev — anar¬ histov in nihilistov različnih stanov in narodnosti. G.orolomov je živel sedaj iz sred¬ stev svojega očeta, kajti bolgarske vlade ni smel prositi več za štipendijo. To bi utegnilo spraviti na dan njegovo kra- dež dragocenega pepesa z briljanti. Na ta način je propala ta štipendija, kakor tudi druga »Slavjanskega blagotvori- 8 * — 116 — teljnega društva«, katero je dobil po zvijači. Njegov nepremožen, skoro ubo- žen oče je moral z lastnimi močmi vzdrževati Panajota. Pisma s prošnjo za denar so dohajala vedno pogostejše. Panajot je trošil neizmerno mnogo de¬ narja, kupuje si vsakovrstne sociali¬ stične knjige in obiskuje razne svoje tovariše v Švici; sicer pa je tudi raz¬ metaval denar, kakor more to le človek, ki ga ima polne žepe... Prihranilo oče¬ tovo se je kmalo spraznilo, toda sinova sreča mu je bila mar nad vse drugo, toliko več, ker mu je bil j edino upanje na stare dni... Začel je delati dolgove, zastavljal in prodajal je svoje imetje, samo da pokrije vedno rastoče stroške Panajota. Na očetovo pritožbo, češ, da ga spravi popolnoma na beraško palico in na prošnje, naj poskuša živeti zmer¬ nejše, je Gorolomov odgovarjal z no¬ vimi, še bolj vnetimi prošnjami za de¬ nar, ki so bile že skoro podobne po¬ veljem. In da bi ta pisma bolje pre¬ pričala očeta, prilagal jim je iz časo¬ pisov izrezane članke o socijalizmu, pod katerimi je bil uvrščen njegov podpis. Pritožbe in prošnje očetove ga niso ga¬ nile; take malenkosti niso našle pro¬ stora v njegovem umu, napolnenim s širokimi, občečloveškimi načrti. Celo srdil se je na očeta in njegovo bedasto skopost, ki mu ovira pot k velikanskim namenom. 117 — »Resnica, ta človek hoče na veke ostati Kurudimov in nič drugega!«... je mrmral v svoji jezi na očeta. * * * Nekega dne je stopil oče nepriča¬ kovano v njegovo nihilistično gnezdo. Gorolomov je osupnil kakor bi treščilo vanj. »Sinko,« reče oče, in glas se mu je od razburjenosti tresel, »ti pišeš v ča¬ sopise in hočeš osvoboditi narode od tiranstva. Osvobodi torej najpoprej mene svojega tiranstva!... Ti pomiluješ člo¬ veštvo, nii pomiluj najpoprej svojega očeta !... Spravil si me na beraško palico in sedaj me na stara kolena pustiš na ulici. Ali ni to greh ? čemu si zapustil Rusijo? Ali so te izgnali od tam?« Gorolomov, ki se je s početka zelo prestrašil, misleč, da njegov oče ve za vzrok, čemu je odšel v Švico, se je pri poslednjem vprašanju nekoliko obodril ter odgovoril: »Nil, saj sem vam pisal o tem! Zdravilstvo mi ni ugajalo... Zato sem prišel sem učit se pravo. Kot pravnik bom imel boljšo prihodnost.« »Ali mar tega nisi vedel poprej ? Čemu si mi takrat padel k nogam ter me omamil ? čemu se nisi obrnil na bolgarsko vlado za podporo?« — 118 — »Preponosen sem, da bi prosil še česa te osle.« Oče ga začudeno pogleda. »Ko bi bil vsaj ostal v Rusiji ter se tam učil prava... tam bi utegnil do¬ biti podporo od slovanskega društva.« »Pustite to, jaz ne morem trpeti teh barbarov. Tam me je despotizem kar dušil,« odgovori srdito Gorolomov. »Kako? Rusi barbarji ? !« zakriči nanj jezno oče. >Od katerega časa pa tako nazivamo Ruse?... Bili so dobri, ko so nas osvobojevali, sedaj pa so — barbarji, ki te duše, da jih ne moreš trpeti! Erž\ko ne ~pa si le~sam- katero jrargdiP? Jedni barbarji, drugi pa osli... S čim pa si se ti proslavil ? Le jedna reč je: odrekel si se imenu svojega očeta ter ga na stara leta spravljaš na befaško palico!« »Oče, pusti me!« zakliče Gorolo- mov ter zacepeta z nogami. »Ne pošiljaj mi ničesar več. Ne potrebujem več tvoje beraške miloščine.« »Beraške miloščine? Kako pa se preživiš? Pa se vrni na Bolgarsko.« »Na Bolgarsko se ne vrnem.« »Nil?« »Pojdem nekam, da me nihče več ne bo videl! Samo da bom kolikor naj- dalje od tebe?« »Kam ?« — 119 — »Pojdem v Tonkin! Dam se vpi¬ sati med francoske prostovoljce; naj me tam ubijejo!« Daši zelo razjarjen, ipalc je oče močno ljubil Panajota. Ta obupni sklep je omehčal njegovo jezo in bil je že pripravljen, pomiriti se s sinom. V tem trenutku pa se odpro vrata v stransko sobo in h Gorolomovu stopi brez vsake zadrege neka deklica. Bila je malomarno oblečena, imela ostrižene lase in očale. Bila je prijetnega obraza ter se živahno kretala. Navzočnost tujca je ni spravila v zadrego in smehljaje se je rekla Panajotu : »Zdravstvujte, Panajot Petrovič, dajte mi, golobček, aprilski snopič »Kolokola.« »Zinajda Matvejevna, predstavljam vam svojega očeta,« ji reče Gorolomov zmedeno. Deklica se lahno prikloni, nekoliko zarudi ter smukne v svojo sobo. »Kdo je ta ostrižena ženska?« vpraša začudeni starec. »Madmoazel Berendejeva, Rusinja, kursistka (učenka višjih šol).« »Kako da ona tako prosto zahaja k tebi ?« Še le sedaj je zapazil oče veliko gromado knjig, neredno razmetanih po sobi, slike na stenah in neko žensko obleko, visečo poleg njih. — 120 — »Čemu ti je toliko knjig? Kaj je lepega v njih, in kdo je ta deklica ?« ponavlja oče ter vpira svoj pogled v zbegano in zardelo sinovo lice. »To je moja soseda, ki me uči angleški...« »Da, kaj še ; povej rajše, čemu ži¬ vita skupaj« reče oče ter pogleda na polu odprta vrata, za katerimi je zgi¬ nila kursistka. Potem pa doda žalostno, kimaje z glavo: »Sedaj razumem, čemu si me skoro vsaki dan prosil denarja... Jaz in tvoja mati sva si pritrgovala od ust, samo da sva oskrbela tebi vse potrebno, ti pa si kar tako razmetaval denar!... Glej, kako se ti učiš...« »Oče, Zinajda Matvejevna je po¬ štena deklica !« zakriči vneto Gorolomov. Oče vstane. »Z Bogom, delaj kar hočeš, jaz ti ne pošljem ničesar več. Pojdi, če hočeš, v Tonkin ali celo v Indijo.« Gorolomov zbledi, se nekoliko za¬ misli, kakor bi se pripravljal na nekak skrajni sklep, na to pa vpraša zlobno: »Torej mi res ne pošlješ denarja?« »Niti groša!« odvrne oče ter se napoti k vratom. »Ker je tako, pa vsaj počakaj, da vidiš, da tvoj sin ne umre od glada !« zakriči, pograbi revolver, nastavi si ga na prsi ter vstreli poprej nego se je utegnil oče obrniti. — 121 .Ko se je dim nekoliko razkadil, stal je Gorolomov oprt ob steno, ne¬ premično kakor kip. Zinajda Matvejevna je prestrašena zavrisknila v svoji sobi, pče pa je skočil k sinu. »Sin, kaj si učinil, sinko?« In vzel mu je revolver. »Ne maram za tako življenje!« Po starčevem licu priteko vroče solze. Objel je sina. Roditeljsko njegovo srce se je topilo žalosti... Cez pol ure je Panajot spremil očeta na ulico. * * * Hihotaje je pritekel h kursistki. Začudeno ga je gledala. »Prestrašila si se, Zinajda Matve¬ jevna ?«je dejal ter se začel zopet glasno smejati. Bil je to svetokradežni smeh Mollierovega Don Juana za očetovim hrbtom. »Nisi li razumela komedije ? Kaj sem hotel?« nadaljuje. Treba je bilo nekoliko nastrašiti tega skopuha. Revež, on si je zares mislil, da sl sežem po življenju. Ljudje, kakor sem jaz, umi¬ rajo le za idejale. Sedaj sva preskrb¬ ljena, Zinajda Matvejevna ; dobivala bo¬ deva po 400 frankov na mesec redno in brez moledovanja... Ce ne, tukaj je revolver... In znovič se spusti v glasen smeh. Deklica ga očitaje pogleda. — 122 — »To ni bilo lepo od tebe, Panajot Petrovič!« »Kakoršna klada, takšen klin.« »Vsejedno, on je tvoj oče.« »Za-me ne obstoje več taki pred¬ sodki, Zinajda Matvejevna; pred menoj so vsi ljudje enaki: ni roda, spola, niti starosti, čudim se, kako še obstoje med nama nekateri preživeli nazori.« »Če že ne kot očeta toda kot red¬ nika moral bi ga spoštovati. On te je vzredil in odgojil,« reče deva strogo. »Bravo, bravo, Zinajda Matve¬ jevna! Ti me učiš morale!... Merci (hvala), nisem pričakoval... Tebi je znan moj princip; jaz se klanjam samo ide¬ jam in ne priznavam nikake sentimen¬ talnosti... Ta se ne prilega resnobnemu umu. Glas občutkov, da celo sama nravstvenost, kot postranska stvar, mora molčati, kadar se stvar tiče naših svetih principov. In vedi, s prekrate- njem daljše podpore mi je postavil oče oviro na pot. Nemogoče bi mi bilo, izvršiti svojo misijo na Bolgarskem, ker bi ne bil dobro pripravljen na njo.« »Nu, ti si torej bitje brez srcž,« reče šaljivo in z veselim smehom na licu kursistka. »Moje srce tiče samo tebi, moja Zinočka,« ji odvrne on nežno. Ti si nerazločljiva tovarišica mojega življenja, moj angelj pokrovitelj... Ali veš, napra¬ vila si kaj ugoden vtis na očeta.« - 123 — »Ali res?« vsklikne deklica urno ter zardi. »Hotel sem ga prositi blagoslova, toda ti umazani denarji so to zabranili.« »Za Boga, ne povej mu ničesar, dokler ne prideva na Bolgarsko.« »Ugodim ti, Zinajda Matvejevna!« Gorolomov je lagal in laž ni iz¬ vabljala ni najmanjše rdečice na nje¬ govo lice. Lagal je tako lahko, kakor lahko je pozabljal na svoje odurne in mrzke prestopke. Bil je popolnoma brez vesti. Vsaka blaga čustva, prirojena mladini, so bila tuja njegovi duši. V njej je vladalo samo slavohlepje. Nje¬ govo srce, pokvarjeno v rani mladosti, ni bilo sposobno za kako dobro ga- nutje, zlasti če ono ni bilo spojeno z njegovo osobnostjo. Priroda ga je kaz¬ novala, ker mu je odvzela sveto čutilo ljubezni, ki bi bilo sposobno, preroditi in oblagoroditi njegovega duha. Toda še dokaj groznejše je bilo to, da je do- prinašal vsakovrstne prestopke s pre¬ pričanjem, da ima prav, in s polno za¬ vestjo lastne dostojnosti. Da, še več, sposoben je bil, privabiti na-se največjo nevoljo razžaljene nedolžnosti ter se še delati pri tem nedolžnega. Ta maska mu je posebno ugajala; dobro je poznal njeno ceno.^- Zinajda Matvejevna ga je poznala le po njej ter bila po njem zapeljana. Predstavil se ji je bil kot trpin za svo- — 124 - bodo. Z ganljivimi besedami ji je opisal dve leti svojega mučeništva v ječi... Ognjeno ji je govoril o tej veliki ideji, kateri je baje posvetil vse svoje živ¬ ljenje... Oči so mu kar gorele... Ona je videla v njem svoj ideal in zabredla v njegovo mrežo, kakor tudi ona prva blagorodna deklica. Zinajda Matvejevna je sprejela njegov predlog in že skoro leto dni sta živela skupaj. Verjela je njegovi obljubi, da pojde ž njo kot s svojo zakpnsko žene na Bolgarsko, dasi brez poroke; da bosta tam izda¬ jala socijalističen časopis »Uragan«, okrog katerega se zbero vse mlade moči v deželi. Bila je zaslepljena. Pa še da¬ našnja burna komedija z očetom je dvignila Gorolomova v njenih očeh. Te sofizme, s katerimi je Gorolomov opra¬ vičeval svojo brezsrčnost, bila bi sma¬ trala pri vsakem drugem za sofizme, toda pri njem so se ji oni kazali kot pravcato ogledalo idealne njegove duše. »Panaša!« mu je rekla zavzeta, »meni so všeč tvoje skrajnosti, ki te povznašajo nad druge prostake. S tvojimi rezkimi, čarobnimi črtami si zares interesanten, ko bi bil še Bog ve kak podlež!« je dostavila ter ga nežno božala po licu. »Pred vsem so ideali, Zinajda Matvejevna !« »Ali je potlačevan vaš narod?« »Da, z groznim despotizmom...« 125 - »Povej mi, prosim te, ali imate pri vas agrarno gibanje? delavsko vpra¬ šanje?« vpraša kursistka. / »Nimamo jih, toda treba jih je zbuditi... Naš narod je suženj čakojev (malih posestnikov), popov, žandarjev.« »In kaj, Panajot Petrovič, kaj uči- niš, kadar prideva na Bolgarsko in ti ponudijo službo ?« je vprašala kursistka. Gorolomov jo razžaljen pogleda. »Kako mi moreš staviti, Zina, po¬ dobna vprašanja? Ali morem jaz po¬ stati uš na telesu svojega naroda ? Ni¬ sem bedak, da bi hodil na Bolgarsko iskat službe in blaženosti! Da, jaz po¬ vzdignem svoj glas za poteptano pra¬ vico naroda, zbudim zaspane njegove moči in eneržijo ter proizvem novo, ve¬ liko revolucijo, katera mu prinese res¬ nično svobodo. Lažejo namreč oni, ka¬ teri govore, da je on svoboden: suženj je, kakor poprej, in jaz ga vzdraipim k novemu življenju. To, kar je doprinesel vaš Aleksander II. z milijoni svojih ba¬ jonetov, to isto doprinese Gorolomov z močjo svobodne besede, z nenasprot- ljbdun čarom svojega »Uragana« ! Pri teh besedah, s katerimi je Go¬ rolomov ponosno postavil svoje ime v vrsto z imenom Cara-Osvoboditelja, se je lice domišljevalca nekako zasvetilo, kar ga je še bolj prikupilo Zinajdi Mat- vejevni. In stal je pred njo raven, z — 126 ošabnim pogledom ter te nehote spo¬ minjal Napoleona I. * * * Napočil je dan 6. septembra. Mnogim se je izbruh v Bolgarski zdel podoben dinamitni bombi, katero je kdo položil pod njeno bodočnost. Toda proglas zjedinjenja Bolgarske je bil sprejet povsod z navdušjem. Samo Gorolomov ga je sprejel z grozo. On ni imel niti slutnje pred to revolucijo, ki bi ga bila utegnila dvigniti kaj vi¬ soko v očeh naroda. Z zavistjo je pre- čital imena odličnjakov, ki so se pro¬ slavili na ta znameniti dan. Pa še po¬ ročali mu niso o tem ! Podleži! Mislijo nemara, da je postala revolucija njihov monopol! Ni mogel dalje ostati v Gurihu. Ne vsled ljubezni do roditeljev, marveč vsled zavisti in častiželjnosti je sklenil oditi tjekaj, kjer se more proslaviti tudi on. Toda... jedna stvar mu je naprav¬ ljala sitpabo: strah pred opolčepcem Nedeljkovim, očetom Marice. Njemu na srečo so prinašali časopisi same pri¬ jetne novice. Revolucijo je proizvela opozicija ; stranka, ki je imela v rokah oblast, je bila skoro popolnoma potla¬ čena in uničena. K poslednji je pripadal tudi njegov oče in Nedeljkov, pa tudi on sam, dokler se ni sprl z uredništvom. — 127 — Torej je sklenil, oditi nemudoma, čemu tudi odlašati. Odposlal je svojo foto¬ grafijo v neki ilustrovan časopis, pred¬ stavil se kot član plovdivskega revolu¬ cijskega komiteta, na to pa se poslovil z osuplo in jokajočo se Zinajdo Matve- jevno ter, vzemši s seboj zgodovino francoske revolucije, odpeljal se proti Bolgarski. Zločin mu je bil zaprl va-njo vrata, revolucija pa mu jih je odprla. % :Js * V Plovdivu v prvih dnevih revo¬ lucije so bila tla zanj zares kaj ugodna, ugodnejša nego je pričakoval. Anarhija je kar cvetela. Sodišča so bila prazna, polnile pa so se ječe; stranka, ki je prišla na površje, je na vrhuncu svoje slave padla ter bila razpeta na križ. Ni bilo več »zjedinjencev« in »zjedinje- nili«, marveč tlačitelji in potlačevani. V Gorolomovi glavi je oživela v spominu francoska revolucija in njeni junaki. Po njegovem mnenju mogla bi bila plovdivska revolucija lahko postati po¬ dobna francoski ter proslaviti se z bol¬ garskimi Robespierrovci in Dantonovci. Gorolomov se je vrgel v naročje patriotični tolpi, katero je preustrojil. ter jo imenoval »jakobinsko legijo«. Bila je sestavljena iz krčemskih in jetniških junakov, iz capinov brez podstrešja in — 128 — brez imena, prišedših semkaj Bog ve odkod, iz prognanih gimnazij alcev, skratka : iz človeških plev. Bili so med njimi tudi idealisti. Vsa ta raznobarvna sodrga se je spremenila v rešitelje do¬ movine, oblekla se v rdeče srajce, pre- pasala sablje, dela si na glavo velike klobuke z rdečim dnom in debelim le¬ vom *) od spredaj. Bili so tudi taki, ki so nosili nekako gledališko opravo, drugi pa so bili oboroženi s »soparni«.**) Gorolomov sam, kot voditelj te legije, se je odičil z velikim belim peresom, ki si ga je pripel na visoki volneni klobuk. »Jakobinska legija«, posnemajoča francoske jakobince, si ni postavila za smoter svojega delovanja, braniti do¬ movino pred unanjim sovražnikom, marveč izkoreniniti notranje. Ker pa takih ni bilo, nadomeščala je rojaliste in žirondiste ona padla stranka, ki se je jednoglasno strinjala z zjedinjenjem. V shajališče jakobinske legije je služila krčma »Markovo Koleno« blizu mest¬ nega vrta. Tam so se vršila vriščeča posvetovanja »jakobincev«, glasili se ognjeni govori proti »izdajalcem«. »Mar¬ kovo Koleno« je postalo nekak »Comite de salut publique«, kjer so sklepali, če- gavo štacuno imajo po noči oropati in komu polomiti kosti. Razume se, prva *) Ovenčani lev je bolgarski državni grb. **) Palicami. — 129 — kazen je nadomeščala konfiskacije fran¬ coske revolucije, druga pa — guilotino. Da je zares živela ta »jakobinska legija«, to je zgodovinski fakt, kakor tudi naslednji dogodki. Toda zgodovina ne napiše o njih ni besedice, kakor ona ne zapisuje diarijev vojsk na pohodu, niti tolpo vranov, letečih na gostijo na bojno polje. V revoluciji, ki je enaka plovdivski, so podobne prikazni nekaj navadnega. Revolucija je podobna raz¬ burkanemu morju, izbruhajočemu iz sebe na obrežje bisere in gnile ostanke razbitih bark iz svojega dna... Ona spravlja na beli dan in na svetlo vse ponočne ptiče, vso nravno gnusobo ob¬ činstva, ki je bila skrita dotlej./Vsak nravstveni bankerot se skriva pbd ne¬ kak blagorodni prapor, pod katerim stoji tudi poštenjak ter mu postane enak... Drzni zločinec, sramotno zazna¬ movan z roko zakona, podjetni bahač, opljuvan od občinstva, navesi na-se zna¬ menja nekega narodnega idejala ter drzno stopi naprej, spleza se drugim na rame, vspenja se vedno više in više ter postavi svojo nogo na naj višji klin družabne lestvice, sredi ploskanja tolpe, ki je vsikdar pripravljena, pokloniti se malikom, narejenim iz blata, po kate¬ rem se valja. Pri takih groznih pre¬ vratih, v katerih poginjajo cela društva in se rušijo države, dvigajo se na prva mesta oni, ki nimajo ničesar zgubiti, ter 9 Venec slov. pov. VII. — 130 — se jih polaste. Na tak način skačejo na¬ rodi slepo v propast, pridobivajo se slavna imena, katera danes venčajo z lovorikami, jutri že po njih pljuvajo, pojutršnjim pa so že popolnoma po¬ zabljena... Zgodovina je polna takih slučajev. * * * Na večer jednega poslednjih sep- tembrovih dnij so imeli »jakobinci« kaj važno sejo v »Markovem Kolenu«. Krčma, le slabo osvetljena z mrač¬ nimi svetilnicami, je bila polna naroda. Težavno je bilo razločiti lica navzočih v dušljivi atmosferi, prenapolneni s to¬ bačnim dimom, vinskim duhom in po¬ dobnimi dišavami. Po klopeh poleg sten so sedeli tesno drug poleg drugega rdečesrajčniki, med katerimi je bilo moči zapaziti nekoliko oboroženih kme¬ tov v narodni obleki. Med njimi se je nahajal mladi pop, oborožen s sabljo, obešeno z belim jermenom preko ra¬ men, in z vrsto patron okrog pasu, ter dve deklici, jedna kmetica, druga me¬ ščanka, tesno obkoljeni od tolpe moža¬ karjev. Tam zadi blizo mize, na kateri je imel krčmar steklenice in čaše, je stal Gorolomov, raven z odkrito glavo iz z razgaljenimi prsi, ter nekaj govo¬ ril. Cesto je obračal svoj pogled na stran proti peči, kjer sta stala osam¬ ljena dva tujca, Poljaka, dopisnika 131 evropejskih časopisov. Zdelo se je, da jeden piše za ilustrovan časopis, ker je v naglici risal v svojo knjižico navdu¬ šeno postavo govornika. Gorolomov, dospevši med svoj živelj, je postal v kratkem času znamenit; njegovo ime je zbujalo grozo! Gorolomov je skončal svoj govor in sedel. To je bilo znamenje h groz¬ nemu hrupu, ki so ga napravili navzoči, kakih tri sto mož po številu, ki so vstali ter se jeli riniti semtertje. Govor Goro- lomova, kakor je bilo videti, je nalil olja na ogenj... Deklici sta skočili na naslonjač, da ju niso pomandrali. »Sprejme se!« »Ura!« »Bravo!« so kričali hripavi glasovi naokrog. »Dovolite mi govoriti! Prosim za be¬ sedo ! Govoriti hočem !« so kričali drugi. »Ne! Jaz hočem govoriti!« je kri¬ čal s hripavim glasom pop, mahaje s sabljo nad glavami navzočih. S tem drznim gibanjem je obrnil na-se po¬ zornost. »Dragi moji, jaz vidim tukaj škan¬ dal ! Kdo more to trpeti?« Pri teh be¬ sedah pokaže na dve sliki venčanih glav, ki sta viseli na steni. »Proč z barbarji!« zakriči neko¬ liko glasov. »Raztrgajmo jih na kosce.« »Ne, vrzimo ju v ogenj, naj- se. - zgodi ; autodafe G je kričal neki gim¬ nazij albe. 9 * — 132 Gorolomov dene klobuk na glavo ter vstane. »Državljani! Del sem si klobuk na glavo, ker nameravam govoriti o ven- čanih glavah, — naj si nihče ne misli, da jim skazujem čast. Državljani, jaz sem sovražnik monarhov in tiranov! Monarhi so sovražniki človečanstva in kot take jih sovraži vse človeštvo! »Tam, kjer padajo krone, dvigajo se narodi,« je dejal veliki Danton. Žal, da je francoska revolucija odsekala glavo samo jednemu Ljudoviku XVI. ter ni uničila vseh evropejskih tiranov. Proč z venčanimi glavami!« Glasno ploskanje je bil odgovor. Kmalu je bila jedna slika obrnena z glavo navzdol in potem razkosana, pri drugi so se uzadovoljili s tem, da so ji izkopali oči. Komaj je bila ta eksekucija kon¬ čana, predloži gimnazijalec drugo, bla¬ goslovljeno sliko, obešeno v nekem kotu v krčmi. Toda krčmar se jim postavi po robu. Gorolomov mahne z roko, na kar nastane molčanje. »Državljani! ni potrebno razdirati slik in s tem žaliti poštenega našega gospodarja. Njihov Kristus je že davno izgnan iz naših duš. Mi se ne pokla¬ njamo bogovom, katerim se uklanjajo carji in ta sodrga... Naše božanstvo je drugo...« — 133 »Da, da! Jaz priznavam samo Go¬ spoda Sabaota !« se oglasi pop. »Molči, tepec! Ti tega ne razumeš !« zakriči nekdo. »Državljani!« nadaljuje Gorolo- mov, »velika francoska revolucija je prevrgla oltarje in malike in na njih mesto je Robespierre postavil krasno žensko, predstavljajočo boginjo razuma, ter se ji prvi poklonil... Naš Bog je — svoboda ; njej se klanjam jaz v osebi te krasne junakinje...« In, pustivši klobuk na mizi, je stopil Gorolomov k deklici v liljevi obleki ter padel pred njo na kolena. Deklica se niti ni ganila. Bila je opojena z zgodovinsko svojo slavo ter se ni čudila, da so ji skazovali božjo čast. - Vsi so ploskali, dasi niso razumeli pomena tega obreda, s katerim se je posnemala francoska revolucija. Med ploskanjem se je začul nekak posebni plosk, popolnoma podoben temu, če kdo da komu zaušnico. Visoki popov klobuk se je valjal po tleh. Vsi so obrnili svoje oči proti onej strani, kjer je stal pop v zadregi. Druga deklica s kmetov, vsa zardela, ga je srpo gledala. Gorolomov si je mislil, da je uganil vzrok, čemu se jezi nanj kmetica. »Državljanka!« je dejal, »pravična je tvoja jeza. Njegoša dolžnost je bila, — 134 - sneti klobuk, ko je skazoval čast bo¬ ginji svobode.« »Toda ta »državljanka« ni razu¬ mela pomena Gorolomovih besed in si je mislila, da jo graja, zato je razjar¬ jena pojasnila, da je bila k temu pri¬ siljena z nespodobnostjo od strani popa, stoječega blizu nje. Splošen glasen smeh je napolnil krčmo. Nekateri pa so se rogali popu ter hvalili hrabro »državljanko«. »Državljani! dovolj je smeha, do¬ movina je v nevarnosti!« zakliče glasno Gorolomov, On je hotel še nekaj do¬ staviti, toda v tem trenutku je stopil k njemu žandar in salutovaje mu zaše¬ petal nekaj na uho. Gorolomov se na to namuzne in lice mu zažari veselja. Na to^pa nekaj zašepeta žandarju. »čujem !» odvrne žandar ter odide. * * * Nov šum obrne na-se pozornost. Dva jakobinca sta držala drug drugega za vrat ter se zmerjala s ta¬ kimi besedami, kakoršnih ne najdeš v nobenem slovarju na svetu. Gorolomov skoči med nju ter ju raztrga. Pulila sta se za neko zlato verižico. »Hanibal je pred vratmi, vidva pa se tu prepirata ! čegava je ta verižica ?« vpraša Gorolomov ter jo jima izpuli iz rok. — 135 — »Moja, jaz sem jo vzel neki »črni duši«.*) »Ne, jaz sem mu jo vzel, ti ne- čimnik!« seže mu drugi v besedo. »Ne, ti lažeš kakor cigan!« se oglasi zopet prvi. • »Prav, Lepavčev, ti si odtrgal ve¬ rižico, čemu pa si pustil uro !« vpraša Gorolomov. Lepavčev zmeden nekaj zamomlja. »Ti se nisi odlikoval... Ta verižica tudi ne bo nikogar. Ona ostane kot glavnica za kommuno.« »Za kako kommuno?« so kričali od več stranij; »toliko da še ne umi¬ ramo gladu!« »Kdo vam pravi, bedaki, da naj gladujete ? Ali mar ni gostilnic?« »Spočetka so nam še dajali, sedaj pa so se nam uprli.« »Kako si usojajo to delati s pa- trijoti? Dajte jim torej pobotnice.« »Niti pobotnic ne sprejemajo več !« »Mestni zbor jih tudi ne priznava.« »Kako? Mestni zbor je dolžan oskrbeti sredstva za preživljenje patri- jotov. Ce se on osmeli in se nam bo ustavljal, dam vam besedo, da zberem ves narod in razrušim zbor, kakor se je zgodilo z Bastillo.« »Izvrstno ! Izvrstno !« *) Črna duša ali »rubladžija« - privrženec opozicije; ime, ki se rabi še dandanašnji. — 136 — »In kateri krčmar ne sprejme va¬ šega podpisa, on je izdajalec, ogleduh, dajte mu po čeljusti, prav dobro mu jo zasolite ! Naj vas gre tožit, če hoče k zlodju — tudi ta je z nami!« »Tako je!« se oglasi več glasov. »Kako naj bo drugače? Jedni hočejo žrtvovati življenje za domovino, drugi pa krmiti se z narodnimi žulji. Proč ž njimi!« »Trgovci kradejo celo po dnevu!« »Treba jim je pobrati imetje in razdeliti med druge, da bo vsakdo imel nekaj !« »Kaj vendar počenjate, vi bedaki, ki ste padli na glavo. Imam-li vam to naznaniti z bobnom ?« »K zlodju z obskuranti! Proč ž njimi!« »Naj žive reveži!« In vsi skupaj zapojo Botevo mo¬ litev.*) Pri besedah: »Ne ti, kateremu se poklanjajo menihi in popje«, vrže raz- čiljen pop klobuk na tla, kričeč, da ne priznava več Sabaota. Glasovi pesmi so se razlegali daleč naokrog. Navdušje je postalo splošno. Gorolomov je zahte¬ val vina. Kozarci zažvenkljajo zadone zdravice. Krič, smeh in roganje se je vrstilo drugo za drugim. Nastala je »pa- trijotična« orgija, ki je trajala vso noč. *) Ta pesem, nazvana »Boteva molitev«, ob- ' sega zanikanje Boga in poklanjanje razumu. Če je nastala za trenutek tišina, bilo je moči slišati v krčmo ubrane glasove vojaške godbe. Ti glasovi so doletavali sem iz nasprotnega konca vrta, iz poslopja Mestnega zbora, kjer se je tega večera vršil ples v čast knezu Aleksandru Battenbergu. »Pošljimo deputacijo od naroda k njegovemu visočanstvu,« reče nekdo. »Urra!« zakriči tolpa. Predlog je bil takoj sprejet eno¬ glasno. Izvoljen je bil Gorolomov in dva jakobinca. Prvega so kot zmago¬ valca nesli na rokah iz krčme. Depu- tacija je zapustila tovariše ter se na¬ potila v mestno hišo. Potoma je Goro¬ lomov koval govor, ki ga je hotel go¬ voriti. Prehodivši kakih dve sto ko¬ rakov, zapazijo človeka v rdeči srajci, ki je navdušeno nekaj govoril ter pri tem močno mahal z rokami. »To je Kardašev,« reče jeden de¬ putatov ; sklical je miting (tabor), na vrtu .. . Govorniška šegetljivost mu ne da miru.« Na vrtu je bilo temno in tiho. Samo pri bufetu je gorela svetilnica, obešena na stolp. Govornik je bil obr- nen proti temu stolpu, kajti občinstva ni bilo. Samo točaj, Grk, je stal pri vratih ter se potuhneno smejal, gledaje govornika. — 138 — »Oj pobratim, na z dar ! Ali ti nič ne ploskajo?...« zakliče Lepavčev. Kardašev mu pokaže z roko, naj molči, ter nadaljuje svoj govor. Med tem časom prideta iz bufeta nekako skrivoma dva jakobinca s šampanjcem in bordo. Pri deputaciji se nahajajoči pop se pri pogledu na vino ni mogel premagati, ter reče: »Oj vi zlodjevi hlapci, dajte tudi popu, da vam pobla- goslovi zjedinjenje.. .« Na to je ko¬ rakal dalje, prepevaje novo patrijo- tično pesem : * 1 * * »Hitimo tje v Rumelijo, Da jej pomagamo, Od krutega tiranstva Okove ji poberemo.« Pri vhodu v mestno hišo so se stražniki spoštljivo umaknili pred rde¬ čimi srajcami. V plesni, zelo razsvet¬ ljeni dvorani, so ravno plesali valček. Gorolomov se vstavi pri vratih ter išče z očmi kneza. »Zdravstvuj, Gorolomov!« zakliče leskeče oblečen častnik, prijateljski mu stiskajo roko. »Koga iščeš?« »Njegovo Visočanstvo — poslanci smo !« Častnik je začuden ogledoval ne- prilično vnanjost deputatov, ki so rav¬ nokar zapustili gostijo. Rdeča srajca Gorolomova, razdrapana na prsih, je 139 — nosila na sebi sledove vina, ki mu je kapalo z brade. - Visoka, zaprašena čapka mu je stala po strani, tako, da mu je levji grb prišel nad uho. Belo njegovo pero je drzno štrlelo kvišku ter se dotikalo viseče svetilnice. Pop in Lepavčev tudi nista bila bolj a od njega. Iz ust se jim je širil smrad žganjice ter dušil nežno vonjavo damskih robcev. častnik ni utegnil opozoriti depu- tacijo na nedostojno opravo, ko je za¬ čela godba svirati kadrilijo. Zdirjal je v plesno dvorano, da poišče svojo ple¬ salko. Gorolomov in tovariša pa se na¬ pote k bufetu, kjer najdejo kneza, kakor so mu bili povedali. Šel je s čapko na glavi, šireč naokrog omamljivi smrad. Knez je bil prišel semkaj, da se poživi s čašo šampanjca. Bil je jako živahen in vesel. Njegova visoka po¬ stava je ponosno nadkriljevala zbrane častnike v bliščeči opravi. Zagledavši Gerolomova, se z gnusom obrne na stran ter vpraša šepetaje adjutanta: »Qui me Pa fait entrer cette ca- naille la (Kdo je dovolil vstopiti ti ka- nalji) ? Toda razsrdil se je le kot ari¬ stokrat, ne pa kot vladar. Fosiloma se je nasmehnil ter krepko stisnil roko Gorolomovu. Gorolomov je snel čapko ter začel govor z besedami, ki so bile takrat kaj navadne: »Hanibal je pred vratmi« (v posnemanje francoske revolucije); svoj — 140 govor je končal z apostrofo na kneza z besedami narodne pesmi: Šumi Ma¬ rica.« »Marš, marš: Carigrad je naš!« Knez Aleksander, ki ni bil bedast, se je samo zasmejal pod brkami, ne¬ mara za to, da po usodepolni neob- hodnosti, namesto da bi razširil bol¬ garsko mejo do Carigrada, je menil le turško spraviti bliže Plovdivu. * * * Bila je tiha in zvezdnata noč. Ulice so bile popolnoma prazne. Zma> govite, pijane tolpe so se razšle. 'Le poredkoma so se razlegali po ulicah veseli, oddaljeni glasovi vojaške godbe. Gorolomov je zginil v nočni temi. Cez nekaj časa je potrkal na vrata neke hiše. Bil je to tretji policijski oddelek, katerega Plovdivci nikdar ne pozabijo. »Nu, kaj, ali ga dobro stražite?« je vprašal neko temno postavo. »Oni tiči v posebni ječi,« odgovori temna postava. »A oni ,,izdajalci" ?« »Pripeljali smo jih.« Ti »izdajalci« so bili členi ured¬ ništva, ki niso hoteli tiskati njegovega romana. Gorolomov stopi v ječo. Svetilnica je le medlo osvetljevala postavo člo- — 141 — veka, privezanega k stolpu. Bil je to opolčenec Nedeljkov. Gorolomov je nehote strepetal, kakor bi bil izgubil pogum pred straš¬ nim tožnikom. On se je zares bal opol- čenca. Od onega časa, ko je dospel v Plovdiv, je hodil neprestano oborožen in vsikdar v spremstvu nekoliko členov »Markovega Kolena«. Ne glede na vedno naraščajočo popularnost, mu vendar maščevalno lice Nedeljkova ni dalo miru ter je kalilo njegovo slavo. Danes pa je zaukazal policiji, zapreti ga pod kakoršnim si bodi povodom. Zagledavši in spoznavši Gorolo- mova, ni mogel premagovati svoje jeze. »Čemu si prišel semkaj, prokleti sin?« Gorolomov se je komaj zavel. Usta¬ vil se je v prilični daljavi od jetnika ter rekel: »Nedeljko! Pomiriva se in poza¬ biva na vse.« »S teboj? Zaradi tega si me torej privlekel semkaj in me tu privezal?« Glas se mu je tresel. »Premisli si, brate, kaj govoriš. Ti veš, kdo je Gorolomov. In ta Goro¬ lomov te — prosi odpuščanja, ti pa se mu upiraš?« Po teh besedah stopi k jetniku. »Pojdi mi izpred očij, gnusoba!« »Poglej, jaz te takoj osvobodim, toda pod jednim pogojem. Glej, pod- — 142 — piši mi tu, da nimaš proti meni nikake pritožbe radi Marice. Jaz bi jo celo vzel, toda sam vidiš, revolucija mi je zvezala roke. Sedaj nisem več sam svoj . .. Nu, poljubiva se po bratovski.« V odgovor na to mu Nedeljko pljune v lice. Gorolomov se molče obriše ter zbeži iz ječe. Na dvorišču so stali štirje moža¬ karji s sajajni pomazanimi obrazi v dolgih suknjah. Vsi so imeli v rokah velike gorjače- »Nu kaj ? Ali je priznal svoje iz¬ daj alstvo ?« vprašajo potihoma jakobinci. »Ne, še vedno se roga njegovemu visočanstvu. ..« ^ »In rublji?« »Nameraval je tudi mene podku¬ piti ž njimi, češ, naj mu pomagam iz ječe... Nu, vstopite,« jim ukaže Goro¬ lomov, »potem pa obiščite še te-le...* Na to pa doda z nizkim glasom : »Pa le prav čvrsto po prsih, ali čujete ?■...« Prišedši k vratom, je poslušal. Kmalu se začuje nekako zamolklo člo¬ veško rjovenje... Sedaj se Gorolomov napoti domu. Na ulici je bila črna noč, toda na ušesa so mu doletavale iz »Markovega Kolena« poslednje besede pesmi: »Hitimo tje v Rumelijo«. 143 — Toda predno se je vlegel v postelj, je napisal in odposlal naslednjo brzo¬ javko v neki evropejski časopis : »Danes je knez sprejel jako lju¬ beznivo narodno poslanstvo, na čelu katere se je nahajal znamenit revolu¬ cionar Gorolomov. Zamenjala sta po¬ litične napitnice. Splošno navdušje. V deželi je vse mirno.« Brzojavke Gorolomova je spre¬ jemal brzojavni urad brezplačno. Drugega dne, v jutro ob zori, ko so ljudje še spali, so pripeljali skozi vrata tretjega policijskega oddelka vo¬ ziček, namenjen na pokopališče. Na njem je ležalo krvavo telo, ki je še di¬ halo. Bil je to opolčenec Nedeljko. Gorolomov si je svobodnejše od¬ dahnil. * * * Srbska vojna je bila napovedana. Neumna in prokleta vojna! Toda ona je bila magnet za Ru- melijo, katero je rešila turške vojske in opustošenja, in deloma tudi za Plov¬ div, iz katerega je izvabila ono legijo. Poslednja je bila prisiljena, bodisi tudi na videz, pokazati svojo hrabrost v borbi ne le z neoboroženimi državlja¬ ni, marveč tudi z zunanjim sovraž¬ nikom. Toda tu so se legijonisti raz¬ pršili: nekateri so se vdinjali za vo¬ jaške pisarje, drugi so se zbrali v trope — 144 — prostovoljcev, ki so jako hrumeče in zmagoslavno odrinili iz Plovdiva, toda na poti proti Slivnici so se topili kakor kafra: večina njih pa je ostala v So¬ fiji kot politiki in novinarji. Gorolomov se je dal vpisati za prostovoljca pri konjiči z nekaterimi bivšimi tovariši iz gimnazije. Med njimi je bil tudi Spasov, sedaj že učitelj. Dir jajo či oddelek, v katerem je bil, se je nahajal na srbski meji nekje blizu reke Timoka. Njegov namen je bil: neprestano vznemirjati Lješanina in ugonabljati njegove moči. Toda zaresno se oddelek s sovražnikom še ni srečal doslej. Povišan že v častnika v nagrado za svoje politične zasluge, se je Goro¬ lomov zelo hudoval na usodo : »Resnica, mi nimamo sreče ! Vojna bo skoraj končana, mi pa bomo prisi¬ ljeni, sramotno vrniti se domu, ne da bi bili zamenjali svoje kroglje s so¬ vražnikovimi... Najhuje pa to preseda meni, ki sem na vrat na nos pritekel semkaj iz Curiha ... Ali je mar to vojna ? Pravcati škandal!« »Škandal ne tiči v tem, Gorolo¬ mov, c omeni mu Spasov, prijezdivši do njega, »marveč v sami vojni med dvema bratskima narodoma. To-le je, kar me žali.« Gorolomov ga ošabno pogleda. — 145 »Ti evangeljski razsodki dišijo ne¬ koliko po strahu,« omeni on ter se na¬ muzne. »Ne, to ni strah; jaz mislim le kot človek na brezvspešno prelivanje krvi, toda kot zvest sin domovine sem pripravljen izvršiti svojo dolžnost ter braniti domovino. Ko bi šli Srbi pro¬ stovoljno z naše zemlje, bi bil jako vesel tega, da mi niso dali priložnosti, vstreliti proti njim niti jedne patrone ; toda če jih srečam, pa se bom boril ž njimi kot s svojimi sovražniki.« »To so same fraze . .. Povej rajše resnico: ne ljubi se mi umreti, saj ra¬ zumeva drug drugega,« odvrne Goro- lomov. Spasovseje čutil razžaljenega. »Ko bi bilo tako,« reče, »ne hodil bi sedaj tukaj s teboj, Gorolomov. Vrhu tega tudi jaz morem reči, da je tvoja hra brost dovolj .. .« »Ne draži me . . . dejanja sama po¬ kažejo ... Ti še očividno ne poznaš mene in mojega značaja. Jaz govorim : a la guerre comme a la guerre .. . Kdor gre na vojno, pa zraven misli na mir, on ni vojak. Brenčanje in žvižganje krogelj mi je prijetnejše od Bethove- nove godbe.« Na večer je dospel oddelek k vznožju nekega skalnatega hriba. Kraj je bil divji in pust. Vrhu tega ni bilo nikakih znamenj, da je sovražnik blizo. 10 Venec slov. pov. VII. — 14-6 - »Nu, ali je to vojna? To je le sprehod! Škandal!« zakliče glasno Go- rolomov. Poveljnik oddelka je najavil, da hoče prenočevati v bližnji prazni pri¬ stavi. Razsedlali so konje, privezali jih, postavili straže ter šli k počitku na pristavo. Gorolomov se je delal kakor obup- než ; to koprnenje po borbi in nevar¬ nosti je vzbujalo k njemu spoštovanje tovarišev ter jih obodrovalo. Nakrat pa priskače poveljnik, ki je razstavljal straže ter ogledoval po¬ krajino, in najavi, da je poizvedel od kmetov, da je mali oddelek srbskih pešcev dospel v vas na drugi strani griča in da namerava tam prenočiti. »Bratje,« nadaljuje, »sedaj se vam nudi priložnost, pokazati svojo hrab¬ rost.. . Do polnoči si počijemo, potem pa napademo vas.« Vojaki so se razveselili in oživeli. Samo Gorolomov je zbledel, ne vede, kaj se godi okrog njega. Novica o bližnji bitki ga je popolnoma poparila. Šel je iskat poveljnika ter stopil k njemu. »Kaj želiš, Gorolomov?« vpraša ga zaupljivo poveljnik, ki je bil od¬ ločen človek, toda naklonjen Gorolo- movu. »Gospod Radinov, ali ste zares sklenili, napasti po noči vas?« — 147 — »Ali res nisi slišal? Si-li pripravil, kar je treba?« i »Toda to je nevarno za naš od¬ delek.« Kapitan ga nemirno pogleda. »Gospod Radinov, naš oddelek je sestavljen večinoma iz gimnazijcev, in sicer prostovoljcev ... Mislim, da nam ni treba jih iz posta vljati. « »Kaj vse mi to godeš, Gorolomov ?« »To niso navadni prostaki.« »Mar imajo prostaki po dve duši?« » Toda to j e bolgarska inteligencij a!« »Tim bolje. Inteligencij a se bo borila še z večjim navdušjem. Zato smo tudi prišli semkaj.« »Toda inteligencija ...« jame upor¬ no nadaljevati Gorolomov. » Gospod poročnik ! Tukaj se ne presoj uje, marveč uboga,« seže mu po¬ veljnik v besedo. »Kaj za to, če je to inteligencija?... Vpraša se le, ali res predstavljate vi inteligencijo Bolgarske ? V vrstah naše vojske je še na tisoče inteligentnih ljudij, h katerim je treba prišteti stotino častnikov z višjo iz¬ obrazbo. Vsi ti gredo v boj brez mr¬ mranja. Sramota!« »Radinov! Pomislite, kako veliko odgovornost si nakladate!...« reče Go¬ rolomov z grozečim glasom. »Gospod poročnik ! Ukazujem vam, izvršiti dolžnost, sicer pa vas ukažem to* — 148 — vstreliti, če boste deraoralizovali vojake,« zakličč poveljnik ter se oddalji. Gorolomov je stal kakor zadet od strele. * * * Po polnoči je oddelek tiho odrinil iz prenočišča. Brez šuma je prišel iz doline, zavil okrog griča ter dospel na ravan, presekano s suhimi jarki in rovi. Na vshodu je že nekoliko svitalo, toda zemljo je še pokrivala črna tema. Jez¬ deci so bili podobni sencam; noben glas se ni ozval. Samo konjski topot po mokri zemlji je dramil gluho tišino. Vas, katero so hoteli napasti, bila je že jako blizu. Začelo je svitati. V Gorolomovu je umiralo srce. Še nekoliko minut, mislil si je, in prekobalim se s konja, zadet od sovražnikove kroglje... Vsak korak naprej je smatral za korak k smrti... Čutil je, da mu je lice oble¬ delo kakor mrliču, da čez kratko časa ne bo zmožen skrivati več svojega strahu, niti rešiti iz nevarnosti svoje življenje !... Na beg ni bilo skoro mo¬ goče misliti. Vsaka minuta mu je bila draga in nenadomestljiva. Oddelek je že korakal v novi jarek, za katerim se je imel pripraviti k napadu. Jarek je še zakrivala gosta megla. Gorolomov ni premišljeval dalje: ustavil je konja, počakal, dokler se jezdeci niso skrili v — 149 — jarku, na to pa na vso moč zdirjal nazaj po dolini. Pobegnil je! Bil je podoben človeku, ki hodi naokrog v spanju, ne vede, kaj hoče in kam gre. Že je prijezdil precej daleč, ne da bi vedel, kam in po kaj. Nebo se je vedno bolj jasnilo ; vrhovi gr¬ mičja in mladih drevesc so se ka¬ zali vedno bolj razločno iz mraka. Gorolomov je čutil, da se bliža pro¬ pasti: oddaljil se je od tovarišev, ne sluteč, kaj ga doleti tam spredaj. Danilo se je. Pred ubežnikom se je razprosti¬ rala košata, črna gora. Napoti se k njej. Dospevši v goščavo, si oddahne svobodnejše, stopi s konja, ga priveže, na to pa sede in jame premišljevati, kaj hoče začeti sedaj. Oj, kako mu je bilo žal za »Markovim Kolenom!...« Toda, ono je daleč, jako daleč!... Še le sedaj je spoznal, kako bedasto je postopal, ko je izpostavljal življenje v nevarnost... Med tem je zaslišal iz da¬ ljave strel... Njegov oddelek je brž¬ kone pričel napad. Začela se je borba. Gorolomov je komaj dihal. Streljanje je postajalo časih močnejše, časih pa je oslabevalo. To je trajalo kake pol ure in naposled vse utihnilo. Gorolo- movu je odleglo, čutil je sladko po- mirjenje, da se je nahajal daleč proč od nevarnosti. Ničesar drugega ni čutil v tem trenutku. Kaj urno se je jelo daniti tudi — 150 — pod drevjem v goščavi. Gorolomov se je nemirno oziral okrog. Ni5 še ni vzne¬ mirjalo gluhe tišine. Splezal je neko¬ liko naprej ter se oziral naokrog skozi brezlistnato vejevje dreves in opazil, da spodaj se razprostira dolina, na čije koncu je ležala neka vas. Stal je dolgo ter premišljeval, kaj mu je po¬ četi. V tej goščavi ni mogel ostati; danes ali jutri jo bo treba zapustiti! Vrhu tega se je jel oglašati še glad. Dospeti k bolgarski meji je bilo zelo težavno. Dobro bi pa bilo, ko bi se mu posrečilo priti na Bolgarsko; tam bi se mu gotovo nič ne zgodilo. Kaj pa, če se sreča s kakim srbskim od¬ delkom?! Poslednje je bilo še najver¬ jetnejše! Vedel je, če pride v roke Srbom, da ga ti kot ogleduha brez vseh ovir vstrele, ker oni naših prosto¬ voljcev niso smatrali za vojake. Toda nakrat se mu zablišči lice; sklenil je, da se prostovoljno uda srbskemu na¬ čelniku one vasi. Kot jetnik ohrani si življenje in svojo čast. On je že vedel, kako naj opraviči svoje postopanje pred začetkom bitke. Urno strga s sebe vsa vnanja znamenja bolgarskega prosto¬ voljca, odvrže orožje in prekrižavši se (sedaj je veroval v Boga) zleze iz go¬ ščave. Na ravani ni bilo žive duše. Po¬ gumno se napoti proti vasi, držeč v rokah beli robec. * * * — 151 Vojna se je pretrgala s Pirotskim premirjem. Zmagovita naša armada se je vra¬ čala v ozaljšano prestolnico, ukajoča in popevajoča. Toda najbolj je triumfoval kapitan Gorolomov. Ko je prijezdil na parado mimo kneževe palače na črnem konju v leskeči opravi, ozaljšan z redovi in zlatimi epoletami, s ponosnim ponosom ovenčanega junaka, so se oči vseh nav¬ zočih obrnile vanj. Knez pa mu je pri¬ jazno pokimal z glavo. Toda kaj se je zgodilo z ubež¬ nikom ? Evo kaj : Ko je prišel v srbsko vas Živa- novacz visoko dvignjenim belim robcem, je našel tam veliko zmešnjavo. Novica, da je bolgarska vojna blizu, je pro- vzročila v vasi grozen strah. To je bilo tudi vzrok, da so se trije vojaki, pri- šedši iz krčme, ud ali Gorolomovu z orožjem vred, misleč, da je sovražnik že v vasi. Gorolomovu je bilo, kakor bi padel z drevesa. Takoj je uganil, kaj to pomeni.... Urno je priskakal k svojemu oddelku ter najavil, da je sam zajel vas z vojaki in orožjem. Kmalu na to so zasedli prostovoljci vas Živa- novac. Tovariši so obsipali Gorolo- mova s pozdravi in pohvalami. Ves razvnet jim je pripovedoval, kako je zablodil v jarku, kako dolgo je zaman iskal oddelka ter v obupu mislil, da si — 152 bodo mislili, da je pobegnil, na kar je sklenil, umreti junaške smrti ter z golo sabljo planil na Srbe in s tem provzročil splošni strah itd. In tu glej, nagrada, povišanje, slava... To pot se mu je res zasmejala sreča, podpirana z njegovo zvijačnostjo, spremenila je njegov sra¬ motni beg v zmagoslavni triumf! V tem času pa si na Slivniških gričih opazil še sveže mogile drugih junakov, ki so šli na sovražnika, ne z belimi robci v rokah, marveč z bodali in kriki »urra!« Vsa čast njim; oni se niso borili za slavo, marveč da izpolnijo svojo dolžnost do domovine. Zavest tega vzvišenega čustva je jedini svetli in blagodarni žarek vojn, sicer dostikrat ogavnih in gnusnih, ker so one naj¬ večkrat le plod hudičeve častiželjnosti onih, ki jih narede neizogibne ter se okoriščujejo ž njimi. Neprenehljivi krik »urra« je pre¬ tresal ozračje. V tem samem trenutku pa so se na drugih mestih prestolnice oglašali vzdihleji in stokanje. Bolnišnice so od¬ govarjale ukajočim na ulici. Bilo je to podobno protestu. Spasov je ležal v bolnišnici, pri¬ rejeni v prostorih narodnega sobra¬ nja. Okrog njega so na petdeseterih posteljah stokali ranjeni vojaki. Zrak — 153 — v njej je duhtel po jodu in drugih močnih zdravilih, čestokrat je rezko stokanje ranjenih dramilo gluho tišino. Krdelo zdravnikov, ranocelnikov in usmiljenih sester je molče pristopalo k bolnikom ter jim prevezovalo rane. Ni¬ česar zmagoslavnega ni bilo zapaziti v tem bivališču smrti, kjer so se molče vršile vzvišene človeške dolžnosti, z junaško potrpežljivostjo prenašale se mučne bolečine, kjer so se čistile duše v ognju muk in trpljenja in kjer je kapal krvavi pot s čela Bolgarske, dasi na videz ovenčan z lovorjevim vencem. Spasov je bil ranjen od kroglje v levo roko v boju s sovražnikom, v ka¬ terem je kazal veliko hladnokrvnost in pogum. Že dvakrat so mu brskali z inštrumenti po rani za krogljo, da bi jo našli, toda on pri tem ni niti jeknil. A sedaj so nanj popolnoma pozabili; ležal je pozabljen brez vsakega vladar- stvenega obodrenja, brez nravstvene pomoči, dasi si je to vse zaslužil kot vrl vojak. Nagrade in milosti je stran¬ karski veter odnašal na drugo stran... Spasov se ni pritoževal radi tega. Saj je itak vedno tako: pravo junaštvo ne računa na nagrado. Nekega mračnega dne vidi Spasov naenkrat Gorolomova, bližajočega se mu z jasnim licem in leskečimi redi na prsih. Prišel je obiskat prijatelja, ne — 154 — zaradi tega, da bi mu izrazil svoje so¬ čutje — marveč da mu pokaže svoje urno napredovanje v vojaški službi. Spasov je nehote nagrbančil čelo. Tu v bolnišnici je bil izvedel, da so ubili Nedeljkova, in Gorolomov mu je bil sedaj neznanski zoprn. »Dober dan, brate,« reče mu Go¬ rolomov z dobrosrčnim glasom, poda¬ va j e mu iz daljave roko. »Oprosti, ne morem se ganiti.« »Ah, pardon, pozabil sem... Nu, kako se imaš? Hvala Bogu, dobro?« Spasov mu samo pokima z glavo. Gorolomov ves zateleban v sa¬ mega sebe, ni zapazil hladu na S pa¬ sovom licu. Vsedši se na postelj, je na¬ daljeval : »Naj si je temu kakor hoče, Spasov, toda mi smo oživeli. To je glavna stvar. In koliko čudežev se je dogodilo v tem kratkem času! Vojna je, brate!... Nu, čestitaj mi vendar,« reče naposled sme- jaje ter mu kaže redove na prsih. »čestitam,« reče skoro stokajo ra¬ njenec ter malomarno pogleda na pripet križ na prsih. Začuden nad tako malomarnostjo, ga Gorolomov resnobno pogleda. »Zdi se mi, da še zelo trpiš. Oh, dragi prijatelj, zadovoljen bi bil tudi s polovico svojih vspehov, le ko bi ti bil zdrav.« Spasov od silne nejevolje kar — 155 — zardi, toda Gorolomov ni razumel tega. Na to si bolnik nekoliko popravi vzglavje, da bi mogel bolje govoriti, in reče: iHvala ti za tako velikodušnost, Gorolomov.« »Da,« nadaljuje Gorolomov, »le pomisli, kaka prevara ! Premirje ! Komaj se je začela vojna, že se prikaže ta ogavnež Khevenhiiller, in knez, kakor kaka baba, podpiše premirje!... Jaz sem mu osobno izrazil svojo nevoljo ter ga pripravil do tega, da sam. pri¬ znava svojo zmoto... To je sramota!... Naša dolžnost je bila, narekovati Mi¬ lanu mir v Belemgradu... Da, da, sra¬ motno in škandalozno se je končal naš pohod ! Toda to še ni glavna reč ! Naj¬ slabše je le to, da sem se jaz vstavil na polovico — poti: nisem »ni riba, niti meso!« kakor govore Rusi. Kapitan in basta ! In nahajajo se še ljudje, ki me zavidajo. Za Boga, čemu neki?... Skratka: mene proganja usoda. Šele sedaj sem prav za prav spoznal svojo nalogo, svoj poklic. In kaj vse sem iz¬ vršil v Živanovci! Sovražniki beže pred teboj kot preplašena čeda : pridejo trije garjevi Srbi, pa ti s solznimi očmi go¬ vore : »Udarno se, bračo!« Ha, ha, ha, pa še »braco« ! Glej, podleži!... Vrhu tega še nekoliko pušk z bodali... Skratka, to me ni stalo najmanjšega truda... Sedaj pa ti kriče: junak! Da* toda porečeš : »kjer ni rib, je pa rak — 156 — riba*... Tako je to. Toda priznaj, kake velike vojaške nadarjenosti so zako¬ pane s tem bedastim mirom!... Da, veli¬ kanska škoda, brate moj, Spasov ■!« Spasov je nestrpljivo poslušal to brezsrčno in brezobzirno blebetanje. Nestrpljivo je pričakoval minute, ko pride ranocelnik, da mu polajša bo¬ lečine. Gorolomov nadaljuje: »Spasov! Ti še nisi videl moje slike v ilustraciji ? če hočeš, pa ti jo prinesem ?« »Ne trudi se,« odvrne tiho Spasov. »In ti nesramneži! Spodaj so na¬ pravili napis: »Gorolomov, junak iz srbske vojne.« »Veseli me to, ker sicer bi si mislil, da si junak samo plovdivskih policij¬ skih oddelkov,« reče Spasov, preme- rivši ga s svojim jeznim pogledom. Gorolomov ga začudeno pogleda. »Ne razumem te, Spasov.« »Za to pa te jaz dobro razumevam.« »Kam meriš s temi besedami ?« vpraša Gorolomov s tresočim se glasom in vstane. Spasovu se je stemnilo pred očmi in nič ni odgovoril. Jeza ga je dušila in rana močno zabolela. On zapre oči. Njegovo bledo lice je bilo jako nabuhlo. Gorolomov je stal kakor štor ter čakal, kedaj Spasov odpre oči, da bi mu z udarcem odbil- njegov udarec. — 157 — Toda v svoji notranjosti je čutil, da je obsojen. Ta bledi trpin je bil njegov strogi sodnik ! V tem trenutku pride k njegovi postelji usmiljena sestra. Goro- lomov stopi na stran, da ji ne bi delal napotja. Ta pa stopi k postelji ter vpraša nežno: »Spasov, ali spite?« Na ta prijazni glas Spasov odpre oči. Blažen mir se mu razlije po licu. Gorolomov se koketno skloni, da bi po¬ gledal sestri naravnost v lice. In ves okameni: Videl je Marico Nedeljkovo. Bila je krasna, črnooka, vitka deklica, z dobrim, detinsko-nežnim in nekoliko otožnim pogledom. Rdeč križ na prsih je spominjal na redovnika. Navzočnost mlade deklice na tem mestu zdihovanja je osvetljevala ta prostor z žarki po¬ milovanja in nade. Sočutno se je sre¬ čavala s pogledi trpinov in blažen nasmeh se ni zgubljal z njenih nežnih ustnic. Prišla je vprašat Spasova, kako se počuti, na to je urno pripravila po¬ trebne reči za prevezovanje rane, ne pogledavši pri tem niti enkrat Gorolo- mova. Tudi Spasov se je izogibal nje¬ govemu pogledu. Gorolomov, uvidevši, da je tu popolnoma nepotreben, je zardel do ušes ter škripajo z zobmi odšel. Razjarjen se je vrnil domov. Kar iz kože bi bil skočil, ne zmožen pre¬ nesti takega razžaljenja in ponižanja. In kdo ga je tako razžalil in ponižal? - 158 — Nečimrn Spasov in ona zapeljana dek¬ lica. Ko mu je njegov oče pljunil v lice, ni se čutil tako razžaljenega (ker takrat ni bilo poleg prič), kakor po tem pre¬ prostem preziranju teh dveh bolniških bitij!... Šele služabnik mu je pregnal njegove trpke misli, ki mu je prinesel vabilo na večerjo v knežjem dvorcu. * * * Minilo je nekaj časa in Gorolomov je že zasedal važno mesto v dvorani, kjer se je odločevala usoda države. Pripravljali so mu visoko državno službo. Enkrat v jutro, ko je pred od¬ hodom iz hiše v leskeči opravi in ves duhteč od vonjav, ogledoval se v zrcalu, mu naznani služabnik, da ga čaka neka gospa, ki hoče govoriti ž njim. Gorolomovu se od veselja zaleske¬ čejo oči. »To je Marica«, je rekel sam pri sebi. Njena takratna napihnjenost ni bila nič drugega nego priprosto žensko koketstvo. Jaz sem to spoznal... Sedaj mi zopet pride v roke«. »Reci ji, naj vstopi,« ukaže slu¬ žabniku. V sobo stopi Zinajda Matvejevna! »Ah, dragi Panajot Petrovič!« za¬ kliče vsa ginjena ter skoči k njemu. Gorolomov je stal kakor štor. Jako hladno ji je vrnil njen pozdrav. — 159 — »Zdravstvuj, ljubezniva Zina!« je odvrnil s prisiljeno ljubeznivostjo. Bilo je moči opaziti, da mu njen prihod ni bil prav nič po godu. Ona ni opazila tega. »Glej, ti se nisi nadejal, videti me kedaj tukaj? Priznaj, da je tako!« je dejala prisrčno se smejaje. »Toda glej, naša dolžnost je, prispeti na pomoč človeškemu trpljenju... Nu, pozdravljam te, golobček, in ti čestitam k tvoji slavi, dostojanstvu in odlikovanju. Oj, moj Panajot, je junak! Ne umikaj se mi, dovoli, da te poljubim, in sicer na čelo, ovenčano z lovorjevim vencem.« Po teh besedah ga je poljubila na čelo. Na to je malomarno odložila vrhno obleko ter dodala: »nu pozneje mi opišeš svoje bojne čine, sedaj mi pa reci, ali sem se kaj popravila ta čas, odkar se nisva videla.« Pri teh besedah mu je zrla zaljub¬ ljeno v oči. Mraz na ulici je privabil na njeno lice živo rdečico ; njene plave oči pa so se lesketale od sreče. »Prekrasna si, ZinajdaMatvejevna«, odgovori posiloma Gorolomov, med zobmi pa mrmra : »Kak zlod te je pri¬ nesel sem ?« Pijan od svojih vspehov, je popolnoma pozabil, da živi na svetu neka gospodična Berendejeva, in na svojo obljubo, da jo vzame v zakon, kakor je on sploh pozabljal na vse, kar — 160 — se ni strinjalo z njegovim samoljubljem in slavohlepnostjo. Ni se mogel premagati, da ne bi ji rekel: »Oh, Zinajda Matvejevna, kaj te je vendar prignalo sem iz Švice sredi zime? To je norost!« »človeška dolžnost! Panaša ! Glej, kake žrtve, kaka trpljenja slede tem prokletim vojnam...« *čemu prokletim?« seže ji Goro- lomov v besedo. »Vojna je prirodni zakon.« »Inu, višji nego prirodni zakon je zakon vesti. Ta nam nalaga, olajševati zlo, kateremu se ni moči izogniti.« »Oh, te sentimentalnosti!...« »Kako? Panajot Petrovič? Pa naj ne podamo ^ pomožne roke trpečemu človeštvu? čuden človek!« reče začu¬ deno kursistka. »Miruj mi, radi Boga, s tem člo- večanstvom, s temi zvonečimi frazami. Jaz sem se prepričal iz skušenosti, da ti naši principi in ideali so le prazni mehurčki... Življenje je hazardna igra, Zinajda Matvejevna. Kdor ima močno čelo, prebije steno. Srečnež je vedno srečen, nesrečneža pa le pustimo, saj mu itak nič ne pomaga, naj pogine.« Zinajda ga osuplo gleda. »Panajot Petrovič, kaj ti vse go¬ voriš? Zopet same skrajnosti, same čudne — 161 — reči.« Na to pa doda malomarno; »Ra¬ dovedna sem, ali se vrneš sedaj v Curih, nadaljevat študije, ko si že enkrat okusil vabo« (pri teh besedah se dotakne nje¬ govega leskečega križa na prsih). »Sedaj ne mislim vračati se, Zinajda Matvejevna... Domovina, veliki moment. Potrebne so moči...« »To pomeni, da si si izbral vojaški stan ?« »O ne; ko bi se bila vojna nada¬ ljevala, takrat bi bilo kaj drugega. Člo¬ vek bi se lahko/ popel visoko. Toda ta prokleti mir, ki so ga nam nasilno obesili na vrat... Treba bo izbrati državno službo, ki se kaže jako leskeča.« »Kaj, nemara ministerski sedež?« Gorolomov le prikima ter se na¬ smeje. Deklica se za trenutek zamisli. »A najini visoki idejali ? ,,Uragan?“ Kakor vidim, ti daješ vsemu slovo!« reče začudena. »„Uragan?“ Oh, Zinajda Matvejevna, čemu ne rečeš: ,,najine detinske neum¬ nosti. “ Jaz sem se že streznil od napoja smešne humanitete in raznih uraganov. Svet je tak, kakoršen je. Nihče ga ne more predrugačiti. Najpametneje je, oko¬ ristiti se z okoliščinami. Smešno je, dir¬ jati za zajcem, ko imaš vrabca v pesti.« »čudno, zares čudno. Kako dolgo pa je že od tega čaša, ko si se srdil nad narodnimi ušmi ter veroval v blagor in n Venec slov. pov. VII. — 162 — napredek ? Kakošna promena se je zgo¬ dila s teboj, Panajot Petrovič ? Sra¬ mota!« je dejala deklica živo. »Oj, dolgo je že od tega časa, jako dolgo. Ko je še Bog hodil po svetu, Zinajda Matvejevna ! Toda odrastel sem! Sedaj priznavam samo jednega Boga, jeden napredek : to je osebna sreča in basta!« Gorolomov je izrekel poslednje ci¬ nično priznanje z razdraženim glasom, ker je čutil, da se razgovor nagiba k dokaj neljubemu predmetu. Zelo mučna mu je postajala njegova obljuba. Zinajda Matvejevna pa je bolje ohranila v spo¬ minu njegove besede, nego on sam, ter ga spominjala na nje s svojo navzoč¬ nostjo. Prišla je, da se mu obesi na vrat ravno sedaj, ko je bila njemu svo¬ boda tako potrebna. Sklenil je torej en¬ krat za zmeraj, napraviti ž njo konec. Za to je imel na razpolago celo kopico pripomočkov, okrutnih ali podlih; izbral si je poslednje, ki so bolje ugajala nje¬ govemu značaju. Naredil se je žalost¬ nega ter globoko vzdihnil. »čemu vzdišeš, Panajot Petrovič? Kaj ti je ? Nasprotno, ti bi moral biti vesel, če ne radi česa druzega, pa vsaj radi tega, ker vidiš pred seboj svojo Zino, ki te ljubi kakor poprej.« Pri teh besedah ga nežno pogleda. »Oh, prav radi tega se žalim, draga Zinajda!« — 163 Deklica obledi. Nemirno ga pogleda ter urno vpraša: »Kaj se je pripetilo, Panajot Pe¬ trovič?« »Zinajda Matvejevna, jaz sem velik grešnik pred teboj. Žrtva sem svoje usode in najnesrečnejši človek na svetu,« doda on navidezno žalostno. »Kaj je vendar, za Boga!« Gorolomov dvigne glavo ter jo pri¬ me za roko. »čuj mojo izpoved kot izpoved poštenega človeka, potem pa me zavrzi ali pa mi odpusti.« S trepetajočim glasom ji je pripo¬ vedoval svojo historijo z Marico Nedelj¬ kovo, svojo prisego, ki jo je bil dal, nesrečo, katero je to ljubkovanje deklici prineslo in katerega ji on po svoji neod¬ pustljivi lahkomišljenosti ni odvrnil; breme, ki mu je tlačilo njegovo vest radi te okrutnosti k revni deklici; k temu pa je prišla še nova strast v Švici k Zinajdi, katčre še sedaj ni konec, laž, s katero jo je bil omamil, ko je zatajil prej sveto dolžnost do Marice. Potem ji je opisal, kakd se je srečal z Marico, svojo žrtvo, opisal pretresujoč prizor, ki je temu sledil, grozno borbo med dolžnostjo na jedni in med srcem na drugi strani, katera ga je tako pretresla, da prosi Zinajdo za svet in pomoč, kako hoče pošteno priti iz te borbe. li — 164 — Lice kursistke se je zamračilo. Ta grenka izpoved, prizadjavša smrtni uda¬ rec njenim nadajn, jo je popolnoma potrla. »Panajot Petrovič!« je dejala na¬ posled, »ti ravnaš kot pošten človek. Jaz se prostovoljno odrečem svoji sreči. Oddaj svojo srce deklici, ki ima več pravice do tvoje roke!« S komaj skrivajočim čustvom za¬ dovoljnosti in veselja jo prime Gorolo- mov za roko ter jo poljubi. Po teh besedah je trpljenje kmalo premagalo trdno voljo mlade deklice. Solze jo polijejo. Urne navleče na-se plašč ter se napoti k vratom. Predno pa dospe do njih, se še vstavi ter reče Gorolomovu s slabim in trepetajočim glasom: »Bodite zagotovljeni, Gorolomov, da se ne jezim na vas.« * * * V tem trenutku se vrata nakrat odpro in v sobo stopi Spasov. Bil je po civilno oblečen in jako bled. Levo roko je nosil še na motvozu. »Zdravstvuj Spasov!« reče-nehote Gorolomov. »Kuridimov! Ti si človek brez časti!« zakriči gost, mereč ga s svojim ognjenim pogledom. »Kako si drznete... gospod?« — 165 — »Pravim ti, da si človek brez časti!« ponavlja Spasov razjarjeno. »Ni ti do¬ volj, da si omadeževal in nravno ubil Marico, ni ti dovolj, da si zverinski ubil njenega očeta v ječi, še sedaj si dovoljuješ zbijati šale s svojo žrtvo; ti brezbožnež!« »Jaz te ne razumem.« »Ti me ne razumeš?« rjove Spasov ves razburjen. »Včeraj si bil pri Marici ter si jo sramotno razžalil, predlagaj e jej ogavnosti, kakoršnih si zmožen samo ti. V tebi ni kapljice človečanstva!« »To je moja reč. Kaj imaš z Ma¬ rico, da tako skrbiš za njo?« »Marica je moja nevesta, da veš, ti lažnjivi junak!« Z urno roko mu strga naplečnik (epolet) ter zamahne, da bi ga udaril ž njim po obrazu. Gorolomov se zgrozi, skoči na stran ter zakriči: »Blazen! Blazen!« Spasov ga prezirljivo pogleda ter počasi /Odide. Kursistka je nemo gledala ta prizor. Razumela je skoro vse. Njena ženska bistroumnost je spoznala, da gre tu za Marico, ono Marico, o kateri ji je Gorolomov še pred hipom pripovedoval tako ginljivo. Po njegovi strašni zme¬ denosti je spoznala, da ga Spasov ni dolžil po krivici, da je bila torej to sama laž, kar je še pred hipom slišala 166 — iz Gorolomovih ust. Da pa pa osramo- tenje, doprinešeno mu z naplečnikom, ni odgovoril, je videla pred seboj pod¬ leža in babeža. Premerila ga je z zaničljivim po¬ gledom ter šla iz sobe. Gorolomov je dolgo stal kakor po¬ parjen. V zmedenosti ni mogel takoj prečitati posetnici dveh dopisnikov, ki sta ga čakala v prednji sobi. Mir je bil že davno sklenjen, toda Bog ni privoščil Bolgarski miru. Vedno novi prevrati so potresali njene temelje. Orni oblaki so se nakopičili nad Bol¬ garsko ih zakrili pred njo solnce pra¬ vice in milosrdja... Gorolomov je ple¬ zal vedno višje in višje. V literaturi, v nauku, v idejologiji, v armadi in člo- večanstvu je prišel popolnoma na nič. Ostalo mu je odprto samo jedno polje — politika. Pa je tudi plaval sedaj v kalnih prodeh svojega življenja. Postal je publicist ter izvabljal na beli dan naj¬ nižje živalske nagone. Pisal je krvave članke, posipane s strelnim prahom in petrolejem; ti članki so raznašali po zraku lom človeških kostij in smradljivo vonjavo mesnine ... In slava njegovega imena je vedno rastla! ;Je * Preteklo je nekaj časa. V seji pri nekem ministru se je vršilo posveto- — 167 — vanje, komu se ima oddati jako važna državna služba. Na njem je bil slučajno navzoč tudi Kiterov, ki se je bil rav¬ nokar vrnil iz Rusije. Ime Gorolomova se je glasilo iz vseh ust. »Nu, ali pa veste, kdo je ta Goro- lomov ?« vpraša Kiterov začuden. »To je tisti, ki je bil sramotno izgnan z vseučilišča.« »Da, radi svojega prepričanja,« odvrne minister. »Radi prepričanja? Ne, on je ukra¬ del brilantno pero nekemu trgovcu, za kar so ga izključili.« Vsi so se zelo začudili ter nezaup¬ ljivo gledali Kiterova. »Jaz ne govorim o tukajšnji nje¬ govi slavi...« Zbrani na posvetovanju so za tre¬ nutek šepetali med seboj. »Gorolomov je moč, gospodje!« reče odločno j eden minister. »Resnica! On je moč!« pritrdi drugi. »Moč, moč!« ponove ostali. In govorica se zaobrne na drug predmet... \ i ; t l ■ : ' . / ■ >Y-< V / glasna ošteta. M. V. Gogolj. Šum in krik se razlega konec Ki¬ jeva: asavel Gorobec praznuje svatbo svojega sina. — Došlo je mnogo ljudstva k asavlu v goste. V starih časih so se kaj radi gostili, še raje po¬ pivali, a še raje so veseljačili. Prijezdil je na svojem rjavcu tudi Zaporožec Mi- kita, naravnost od veselega popivanja s Perešljajega polja, kjer je napajal sedem dnij in sedem nočij kraljevske šlahčiče z rujnim vincem. Prišel je tudi pobratim Danilo Buruljbaš s svojo mlado ženo Katarino in jednoletnim sinkom z onkraj Dnjepra, kjer je ležal mej dvema gorama njegov dom. Čudili so se gostje belemu licu gospe Katarine, njenim obrvim, črnim kakor nemški baržun, njenemu svilenemu oblačilcu in njenim čeveljcem s srebrnimi podkvicami; a še bolj so se čudili, da ni prišel zajedno ž njo njen stari oče. Živel je na Zadnje- provju vsega skupaj samo jedno leto, nato je izginil za jedenindvajset let brez glasu in se nato zopet ,yrnil k svoji hčerki, potem ko se je ta že omo¬ žila in porodila sinka. Gotovo bi povedal on mnogo čudnega. In kako tudi ne, ko je bil tako dolgo na tujem ! Marsikaj — 172 je tam drugače: tudi ljudstvo ni isto, niti cerkev Kristovih ni ... Pa kaj, on ni prišel. Gostom so prinesli sladke žganjice z rozinami in slivami in na precejšnem krožniku pogačo. Godci so posegli po spodnjem delu pogače, kjer so bili za¬ pečeni novci, utihnili so za malo časa in položili poleg sebe cimbale, gosli in bobniče. Mej tem so znova zapuščale svoje prostore mladenke, otrši se z ve¬ zanimi robci; mladeniči so pa vprti v bok zrli ponosno na vse strani, pri¬ pravljeni pohiteti jim nasproti — tu prinese stari asavel dvoje svetih podob, da bi blagoslovil ž njima mlada zaro¬ čenca. Dobil je ti podobi od častitlji¬ vega samotarja, starega Barfolomeja. Nimati bogatih okraskov, saj se niti zlato niti srebro ne blesti na njih — ali nobena nečista sila nima moči do onega, ki ju ima shranjeni v svoji hiši. Kvišku dvigne asavel podobi, hoteč iz- pregovoriti kratko molitev ..., ko za- kriče nakrat prestrašeni otroci, ki so se igrali na tleh, a za njimi se zboji vse ljudstvo in vse je kazalo v strahu s prsti na kozaka, stoječega sredi njih. Nihče ni vedel, kdo da je. Pa glej, že je zaplesal kazačka (kozaški ples) ljud¬ stvu v slavo, in že se mu je tudi po¬ srečilo, spraviti njega obkrožujočo mno¬ žico v smeh. Ko pa je dvignil asavel podobi, se je hipoma premenilo vse 173 — lice kozakovo: izrasel mu je nos in se nagnil na Stran, prej temnorujave oči so zablestele zeleno, ustnice so posinele, podbradek je zadrgetal in se zaostril kakor kopje, iz ust se mu je izvil krik, izza glave se je pokazala grba in stal je kozak — starec. * — On je! On je! je kričalo vse vprek, in tesno so se stiskali drug k drugemu. — čarovnik je zopet tu! so kri¬ čale matere in prijemale svoja deteta za ročice. Ponosno in častitljivo je stopil asavel naprej, povzdignil proti njemu podobi in rekel z močnim glasom : — Poberi se, izrod satanov, tu ni prostora za-te ! in dni je zasiknil in za- škrtnil z zobmi kakor volk in zginil je, čudni starec. In zašumelo je med ljudstvom od razlaganja in besedovanja, kakor za¬ sumi morje pred viharjem. — Kdo je ta čarovnik? je izpraševala neizkušena mladina. — Slaba bo, slaba! so govorili sta- reji in majali z glavami. — In po vsem širnem podvorju asavlovem so se zbi¬ rali ljudje v kopice in poslušali pripo¬ vedke o čudnem čarodeicu. No, skoro vsak je govoril drugače,'kaj resničnega pa ni mogel povedati o njem nikdo. Privalili so na dvor sodček medice in postavili mnogo veder ruj n ega vina ; — 174 — vsi so se znova razveselili: godci so zagodli, zavrtele so se mladenke in čili kozaki v svetlih suknjah. Devedesetletni in stoletni starci, opivši se, so se pre- rajali, spominjajoči se svojih ne zastonj minulih let. Pirovali so do pozne noči, a pirovali so tako, kakor zdaj ne več. Jeli so se razhajati gostje, a malo jih je prišlo domov: mnogo jih je ostalo pri asavlu in nočevali so na širokem dvoru: še več kozakov je zasnulo hočeš-nočeš pod klopmi, na tleh, zraven konjev, blizo hleva; kjer se je izpod- taknil vinjen kozak, tam je obležal in hreščal, da ga je bilo slišati po vsem Kijevu. Tiho je zablestelo po svetu: ipesec se je pokazal izza gore. Kot draga sne- žnobela damaskina tančica se je razlila njegova svetla milina po skalo vitem obrežju Dnjeprovem in se izgubhala daleč tja v goščo temnih smrek. Čoln plove sredi Dnjepra. Spredaj sedita dva hlapca : črni kazaški čapki sta po¬ maknjeni na čelo in izpod njunih vesel prši voda na vse strani, kakor iskre od žarečega železa. Zakaj ne pojeta kozaka ? Ali ne govorita niti o tem, kako podijo po Ukrajini ksendzi*) in preobračajo kazaški narod za katolike? niti o tem ne, Kako se je dva dni bila bitka pri Slanem jezeru? Kako bi pač ') duhovnik rimskega obreda. — 175 - pela, kako bi govorila o junaških činih: njun gospod Danilo se je zamislil, rokav njegovega rdečega plašča je zdrknil iz čolna in se moči v vodi; njuna gospa Katarina ziblje tiho svoje dete in ne umakne očij od njega, a njeno neprepasano, od prahu sivo krilo moči voda. Lepo je gledati sredi Dnjepra na visoke gore, na široke poljane in zelene gozde! Te gore niso gore, vznožja ni¬ majo, spodaj in zgoraj so šiljasti vr¬ hovi in pod njimi in nad njimi je vi¬ soko nebo. Ti gozdi po holmih niso gozdi: to so lasje, vzrasli na kosmati glavi gozdnega moža. Pod njo se izpira v vodi brada in pod brado in nad lasmi je visoko nebo. Te poljane niso poljane: one so zelen pas, ki prepasuje po sredi okroglo nebo, in po zgornji in spodnji polovini plove mesec. Gospod Danilo ne zre v daljne strani, on zre na svojo mlado ženo: — Zakaj, moja mlada žena, moja zlata Katarina, zakaj si tako žalostna ? — Nisem žalostna, gospod moj Danilo! Prestrašile so me čudne pripo¬ vedke o čarovniku. Pravijo, da se je porodil tako strašen ... in že z mala se ni hotel ž njim igrati noben otrok, čuj, gospod Danilo, kako strašne reči govore ljudje: vedno se mu je baje zdelo, da se mu vse posmehuje. Ako je srečal v temi kakega človeka, se mu — 176 — je vedno zazdelo, da je oni zazijal in mu pokazal zobe... In drugi dan so našli tega človeka mrtvega, čudno, strašno mi je bilo, ko sem poslušala te besede, je govorila Katarina, vzela ru¬ tico in obrisala ž njo ličice detetu, spe¬ čemu na njenih rokah. Na rutici so bila všita z rdečo svilo peresca in jagode. Niti besede ni rekel gospod Da¬ nilo, a začel se je ozirati v temno stran, kjer je črnel daleč izza gozda nasip, za njim se pa dvigal stari grad. čelo se ipu je hipoma namrščilo v tri gube; z levo roko si je gladil brke. To še ni tako strašno, izpregovori, — da je čarodejec, pač pa to, da je hudoben gost! Kaj ga je vendar pri¬ vleklo sem? . .. Čul sem, da nameravajo zidati Ljehi trdnjavo, da bi nam pre¬ prečili potk Zaporožcem. Da je to res...! To vražje gnezdo porušim, če le ko¬ ličkaj izvem, da ima ondi kakšno skri¬ vališče. Starega čarovnika pa sežgem, da še vranam ničesar ne ostane, kar bi mogle razkljuvati. Naj bo že kakor hoče, mislim, da ni baš brez zlata in brez imetja. Tu živi ta hudič! če ima kaj zlata ... Takoj bodemo pluli mimo križev — to je grobišče ! tu gnijo nje¬ govi nečisti dedje. Vsi so bili baje pri¬ pravljeni prodati se satanu z dušo in svojimi raztrganimi plašči. Ako ima — 177 — res kaj zlata, ni odlašati: na vojski se ga itak ne dobi vedno .. . — Vem, vem kaj namerjaš ; slabo znamenje je, da smo se srečali ž njim. Pa ti tako težko dišeš, tako surovo gle¬ daš, tvoje obrvi so se tako čmerno na- hmurile nad očmi! ... Molči, baba! je dejal srdito Da¬ nilo, — kdor se zveže z vami, se sam pobabi. Hlapec, daj mi ognja v dimko! Tu se obrne k jednemu veslarju, ki je takoj iztrkal iz svoje pipe žarečega oglja in ga nasul v gospodovo. — S čarovnikom me straši! nadaljuje gospod Danilo. — Kozak se, slava Bogu, ne boji ne hudičev ne ksendzov. Mnogo koristi bi imeli, če bi ne slušali ženske ; ni li tako, hlapca? naša žena — dimka (pipa) in ostra sablja! — Katarina je umolknila in uprla oči v tiho vodo ; a veter je lahno rezal po nji valjčke in ves Dnjeper se je lesketal v srebrnem svitu, kakor volčja koža po noči. Čoln je krenil proti gozdnatemu bregu in plul ob njem. Na bregu se je pokazalo grobišče: trhljivi križi so stali blizu skupaj. Niti kalina ne rase med njimi, niti ne zeleni trava, samo mesec seva nanje z nebesnih višav. — Ali slišita, hlapca, klicanje? Nekdo nas kliče na pomoč! reče gospod Danilo, obračajo se k svojima vesljačema. 12 Venec slov. pov. VII. — 178 — — Slišiva, in kakor je čuti, priha¬ jajo kriki z one strani, odgovorita oba hlapca hkrati in pokažeta proti gro¬ bišču. No, vse je utihnilo. Ladjica je kre¬ nila zopet proti sredini, ter se ogibala brega, ki se je zarival daleč tja vDnje- per. Naenkrat spustita veslača svoja vesla in srepo izbuljita oči. Tudi gospod Danilo je stal nepremično; kozakom se je ustavila od strahu kri v žilah. Križ se je zamajal na gomili in tiho se je dvignil iz nje posušen mrtvec. Brada mu je do pasu; na prstih so dolgi nohti, še daljši od samih prstov. Tiho je povzdignil roki kvišku. Zadr¬ htelo mu je vse lice in se pokrivilo. Očividno je trpel strašno muko. »Duši me, duši!« je zaječal z divjim človeškim glasom. Njegov glas je presunil kozaška srca kakor nož in hipoma je izginil mrtvec pod zemljo. Zamajal se je drugi križ in pri¬ kaže se mrtvec, še strašnejši, še višji od prejšnjega : ves zaraščen, brada do kolen in še daljši so koščeni nohtovi. Še bolj divje je zakričal: »Duši me!« in izginil. Pomajal se je tretji križ, dvignil se je tretji mrtvec. Videlo se je, kakor da se je kar samo ogrodje vzdignilo vi¬ soko nad zemljo. Brada je prav do peta, prsti so se zarili z dolgimi nohtovi v zemljo. Strahovito je stegnil roke — 179 — kvišku, kakor da hoče mesec doseči, in zaklical tako, kakor da mu je jel kdo žagati žolte kosti ... Dete, speče v Katarininem naročju, je vzkliknilo in se prebudilo; gospa sama je zavpila; vesljačema sta padli čapki v Dnjeper; gospod sam se je stresel. Hipoma je izginilo vse, kot da ni bilo ničesar; vendar nista prijela hlapca še dolgo za vesla. Skrbno je pogledal Bukulj-bad na mlado ženo, ki je strahoma tešila svoje kričeče dete, pritisnil jo na srce in poljubil v čelo. — Ne boj se, Katarina! Glej, saj ni ničesar, je dejal in pokazal v stran: — ta čarovnik hoče strašiti ljudi, da se ne bi nihče upal do njegovega ne¬ čistega gnezda. S tem ostraši k večjemu babe ! Daj mi sinka sem v naročje ! Pri teh besedah je vzdignil gospod Danilo svojega sina kvišku in ga vroče poljubil: Kaj ne, Ivan, ti se ne bojiš čarodejcev ? Nič, reci: tata, jaz — kozak ! Dosti je že, ne plači več ! Kmalu, kmalu pridemo domov — mati ti skuha kašice, položi te spat v zibeljko in zapojčka: »Ajaj, ljubček, ajaj Mili sinček spavaj, Rasti, vzrasti vsem v zabavo, Vsem kozakom v čast in slavo In sovragom ljut kozak!« — Čuj me, Katarina: meni se zdi, da tvoj oče neče ž nama v miru živeti. 12 * — 180 — Prišel je črnogled, surov, kakor da se jezi. — — No, če ni zadovoljen, čemu je pa prišel. Kozaški svobodi ni hotel napiti! Deteta ni ponjčkal na rokah! Sprva sem mu hotel vse poveriti, kar mi teži srce, pa nekaj mi je dejalo, da ne, in beseda mi je zastala v grlu. V njem ne bije kozaško srce! Ne! Kadar se dva kozaka srečeta, se poljubita kakor rodna brata! No, moja ljuba hlapca, ali je že blizu? čopki dobita novi! Tebi, Stecko, tebi dam ono, ki je obšita z baržunom in zlatom ; snel sem jo Tatarinu z glavo vred; vse njegovo orožje sem si priplenil; le njegovo dušo sem pustil svobodno. No, priveži čoln ! Glej, Ivan, mi smo že prišli, ti pa še plačeš ! Vzemi ga, Katarina ! Izstopili so. Izza gore se je poka¬ zala slamnata streha: dedno posestvo gospoda Danila. Zadej je zopet gora in za njo ravan; tam pa, če greš tudi sto vrst ali še dalje, ne dobiš niti jednega kozaka. III. Dom gospoda Danila leži med dvema gorama v ozki dolini, ki se vleče do Dnjepra. Hiša ni visoka; na videz koča — kakor jih imajo prosti kozaki, z jedno samo izbo; a dosti je prostora zanj, za njegovo ženo, za staro služab¬ nico in deset izbranih dečkov. Zgoraj - 181 — naokrog po stenah so police iz hrasto- vine; tam so poveznjene skledice in lonci in druga namizna posoda; med njo se bleste srebrni kozarci in z zlatom obrobljene čašice, prejete v dar ali pa uplenjene v vojni; nižje doli vise drage muškete, sablje, puške in kopje: vse z lepa ali z grda dobljeno od Tatarjev. Turkov ali Ljehov; zato je pa tudi marsikaj poškodovanega orožja in že pri samem pogledu nanj se je spo¬ minjal gospod Danilo svojih bojev; zdolaj/pod steno so hrastove gladko iztesane klopi; pred klopjo ob peči visi zibelka na vrvicah, predejanih skozi obodec, ki je pritrjen v strop; tla so narejena iz dobro uhojene in uglajene gline. Na klopeh spi gospod Danilo, v zibeli pa mirno in lahno malo dete, na tleh po kotih leže dečki. No, kozaku je ljubše spati na goli zemlji pod milim nebom; ni mu treba ni blazine ni per¬ nice; podloži si pod glavo svežega sena in se po polju steguje po travi ; veselje mu je, vzbuditi se sredi nbči in pogle¬ dati na visoko z zvezdicami posejano nebo in zadrhteti od nočnega hladu, ki krepča kozaške kosti: steguje se ti na vse strani in mrmra v sanjah, užiga si pipico in se zavija v svoj topli kožuh. Dolgo spi Buruljbaš po včerajšnji veselici in vzbudivši se pozno, sede v kot na klop in začne brusiti novo turško sabljo, ki jo je dobil v zameno ; a gospa — 182 Katarina je jela vezati svilen robec z zlatom. Naenkrat pride Katarinin oče, raz¬ srjen, čemeren, z inozemsko pipo med zobmi, pristopi k hčerki in jo začne su¬ rovo izpraševati, zakaj je prišla tako pozno domov. — Veš kaj, tast, te reči nimaš vprašati nje ampak mene! Ne žena, ampak mož odgovarja. Pri nas je že taka navada, ne srdi se ! govoril je Danilo, ne da bi prenehal z delom: — mogoče, da v tujih nevernih deželah tega ni — ne vem. Rudečica je polila surovi obraz tastov in njegove oči so se divje za- blesnile. — Komu bo vendar mar za hčer, ako ne očetu! je zamrmral za-se. — No, vprašam te, kje si se klatil v pozni noči? — A, to je pa druga stvar, dragi tast! Na to ti pa povem, da je že davno, kar sem se izkopal iz plenic. Vem, kako je sedeti na konju, umejem tudi vih¬ teti ostro sabljo in še marsikaj znam. Vem pa tudi, da nisem nikomur odgo¬ voren za to, kar delam. — Jaz vidim, Danilo, jaz vem, ti želiš prepira ! Kdor se skriva, ta gotovo ne namerava ničesar dobrega. — Misli si, kar ti je drago, dejal je Danilo — tudi jaz mislim svoje. Slava Bogu, pri nobeni nečastni stvari nisem še bil ; stal sem vedno za pravoslavno vero in — 183 — za očetnjavo, ne tako kakor oni pote¬ puhi, ki se bogve kje klatijo, ko se pravoslavni bijejo na smrt; potem pa pridero nazaj in pobero ono žito, ki ga niso sejali; celo unijatom niso podobni, saj niti ne pogledajo v cerkev Božjo. Take bi bilo treba povprašati, kje so se klatili. — Ej, kozak ! veš kaj.. . slabo sicer streljam : na sto sežnjev ti vendar prevrta moja krogla srce; in tudi ne sekam baš najbolje: od človeka ne ostanejo večji kosci od pšena, iz kate¬ rega pripravljajo kašo. Pripravljen sem, je dejal Danilo, in ročno prekrižal zrak s sabljo, kakor da je že prej vedel, čemu jo je nabrusil. — Danilo ! je zakričala glasno Ka¬ tarina, ga poprijela za roko in obvisela na nji, — pomisli, blaznik, na koga dvigaš roko! — Oče, tvoji lasje so beli kakor sneg, in ti si se razvnel kot ne¬ razumno dete ! — Žena ! je grozno kriknil gospod Danilo — ti veš, da ne ljubim tega; skrbi za-se ! Strašno sta zazvenketali sablji; jeklo je udarjalo ob jeklo, iskre so se sipale in zakrivale bojujoča se kozaka. Jokaje se je oddaljila Katarina in šla v posebno sobico, legla na posteljo in zakrila ušesi, da ne bi slišala sabljinih udarcev. Pa kozaka sta se bila tako, da ni bilo možno preslišati njunih — 184 — udarcev. Srce ji je hotelo počiti, po vsem telesu je čutila, kako se je vrstil zvok za zvokom: tuk, tuk . .. »Ne, ne ! ne pretrpim, ne pretrpim. — Morebiti teče že rudeča kri iz belega telesa kar v curkih; morebiti omaguje — zdaj le moj mili; a jaz ležim tukaj!« In vsa bleda komaj še živa je šla v izbo. Jednako in strašno sta se bila ko¬ zaka; ne ta, ne oni ni na boljem. Zdaj napada Katarinin oče — umika se gospod Danilo; zdaj napada gospod Danilo — umika se surovi oče, in zopet sta jednaka. Kipita. Zamahnila sta... uh ! sablji zvenita... in tresk! sta od¬ leteli ostrini v stran! — Zahvaljujem se ti, Bog! je de¬ jala Katarina in vskriknila znova, ko je zagledala, da sta kozaka pograbila mušketi; napravila sta si kremena, da bi užgala. Ustrelil je gospod Danilo — ni zadel! Nameril je oče... star je, ne vidi tako dobro, kakor mlad kozak, vender se mu ne trese roka. Zagromel je strel... Omahnil je gospod Danilo; rudeča kri je porudečila levi rokav ko¬ zakovega župana. — Ne ! je zakričal — ne prodam se tako ceno; ne bojujem se z levico, ampak z desnico. Tam na steni mi visi turška pištola : še nikdar me ni zapu¬ stila celo življenje ; zlezi s stene, stari — 185 — tovariš! pokaži se zopet prijatelja! Da¬ nilo je iztegnil roko. — Danilo! zakričala je obupno Katarina, prijela ga za roko in se mu vrgla k nogam. — Ne prosim te zase, jaz bi itak več ne smela živeti: nič ni vredna ona žena, ki živi še po smrti svojega moža; Dnjeper, hladni Dnjeper mi bode gomila. — No, poglej na sina, Danilo! poglej na sina! Kdo poskrbi za to bedno dete? Kdo ga bo ljub¬ koval? Kdo ga izuči letati na vranjem konju, biti se za 'fero in svobodo, kdo ga nauči piti in veseljačiti po kozaško? TJ mri, sinko! umri! neče te poznati več tvoj oče! glej, kako odvrača svoje lice. O, zdaj te poznam ! Ti si zver, pa ne človek ! Ti imaš volčje srce, ti misliš kakor kača ! Mislila sem, da je v tvojem srcu vsaj kapljica usmiljenosti, da gori v tvojem kamenitem srcu človeško čuvstvo. Joj! Kako sem se zmotila! Vzradostiš se, tvoje kosti zaplešejo v grobu od veselja, ko zveš, kako vle¬ čejo one divje lješke zveri na ogenj tvojega sina, ko bode sin tvoj kričal pod noži ali v kropu. Oj, poznam te! Iz groba bi vstal in s čapko bi razpi¬ hal ogenj, da bi še bolj vzplamtel pod njim! — Stoj, Katarina! Srčice moje, moj nenagledni Ivan, poljubim te! Ne, dete moje, nihče se te ne dotakne; vzrastel boš v slavo domovine; kakor — 186 — vihar bodeš letal pred kozaki, z baržu- nasto čapko na glavi, z ostro sabljo v roki. Daj, oče, daj roko ! Pozabiva, kar je med nama, kar sem zakrivil na tebi — oprosti! Kaj mi ne daš roke ? je govoril Danilo Katarininemu očetu, ki je stal še vedno na istem mestu, ne da bi njegovo lice izraževalo gnjeva ali pomirljivosti. — Oče! vskriknila je Katarina, objemši in poljubivši ga, — ne bodi ne¬ izprosen, oprosti Danilu: on te ne raz¬ žali več. — Samo radi tebe, draga hči, odpuščam! odgovoril je, jo poljubil in strašno blesnil z očmi. Katarina je nekoliko zadrhtela: čuden se ji je zazdel i poljub i strašni blesk njegovih oči j. Naslonila se je na mizo, na kateri je gospod Danilo pre¬ vezoval svojo ranjeno roko in premišljal,, kako da ni storil prav in po kozaško, ker je prosil odpuščenja, dasi ni bil nič kriv. IV. Zdanilo se je, a solnce ni sijalo : nebo se je oblačilo in droben dež je škropil polja, gozde in široki Dnjeper. Vzbudila se je gospa Katarina, pa ne¬ vesela : Oči ima objokani in vsa je ža¬ lostna in nemirna: — Moj mili mož,, dragi mož, čudne sanje sem imela! — 187 - — Kake sanje, moja ljuba gospa Katarina ? — Sanjalo se mi je čudno, tako resnično in tako živo, kakor da sem bdela, sanjalo se mi-je, da je moj oče ona pošast, ki smo jo videli pri asavlu. Pa prosim te, ne verjemi sanjam : kakih neumnostij pač ne vidimo! Kakor da sem stala pred njim, vsa sem se tresla in bala in pri vsaki njegovi besedi mi je zastala kri v žilah. Oj, ko bi ti slišal, kaj je govoril. — — Kaj ti je vendar dejal, moja zlata Katarina ? — Rekel je: »Poglej me, Katarina, ali nisem lep ! Po krivici pravijo ljudje, da sem oduren: jaz ti bodem dober mož; Poglej, kako znam gledati z očmi! « Tedaj je obrnil name svoje ognjene oči, jaz sem vskriknila in se prebudila. — Da, sanje povedo mnogo res¬ ničnega. No, bodi si, kakor hoče; ali že veš, da ni nič kaj mirno tam za goro: ali se ti ne ozirajo zopet Ljehi po naših krajih! Gorobec mi je dal sporočiti, naj ne spim; no, on se je precej zmotil: saj ne spim. To noč so uničili moji hlapci dvanajst zasek. S svinčenimi slivami pogostimo ono lješko gospodo, šlahčiči kar zaplešejo pri po¬ gledu na naše biče. — Pa ve-li moj oče kaj o tem ? — 188 — — Sedi mi za vratom, tvoj oče! Še zdaj mi je on uganjka. Mnogo se je res pregrešil na tujem. In res, kaj pomeni to: dober mesec je že tu, pa se še ni razveselil kakor dober kozak ! Medice ni maral izpiti! slišiš, Katarina, ni maral izpiti medice, katero sem ugrabil brestovskim Židom. Ej, hlapec! kriknil je gospod Danilo, — beži, deček, v klet in prinesi židovske medice! Žganja tudi ne pije! Kak človek je to! Zdi se mi, gospa Katarina, da on niti v Gospoda Krista ne veruje. A kaj, meniš ti ? — Bog ve, ali je res, kar govoriš, gospod Danilo. — čudno je to, gospa, je nada¬ ljeval Danilo in jemal kozaku prsten vrč iz rok — pogani in katoliki, oboji ljubijo žganje; samo Turki ga ne pijo. Kaj, Stecko, ali si se dobro nasrkal medice v kleti ? Samo pokusil sem ga, gospod ! — Lažeš, pasji sin! vidiš, kako so se zagnale muhe v tvoje brke! Na očeh se ti pozna, da si ga pospravil kar pol vedra. Eh, ti kozaki! Kak narod je to! Vse je pripravljen dati tovarišu, le pijačo bi posušil vso sam. Gospa Katarina, kaj ne, jaz že davno nisem bil pij an ? — Da davno že ne! a zadnjič. — — Ne boj se, ne boj, samo še en vrček ga spijemo. A tam le pa leze naš — 189 — turški pop skozi vrata, pomrmra zadnje besede, uzrši tasta, ki se je baš nagnil, da vstopi skozi vrata. — Kaj pa je to, moja hči! je dejal oče, snel čapko z glave in si popravljal pas, na katerem je visela sablja s čudnim kamenjem : — solnce je visoko, ti pa še nisi pripravila obeda. — Obed je že gotov, oče, takoj postavimo na mizo! Vzemi lonec s cmoki od ognja! je dejala gospa Kata¬ rina stari služkinji, ki je brisala leseno posodo. — No, čakaj, vzamem sama, je rekla dalje Katarina, — ti pa po¬ kliči hlapce. Sedli so v krogu na tla : kotu nasproti oče, na njegovo levo gospod Danilo, na desno gospa Kata¬ rina in deset najvernejših dečkov v sinjih in žoltih županih. — Ne ljubim cmokov! je dejal oče, potem ko je nekoliko pokusil in odložil žlico: — niso prav nič okusni! — Vem, da imaš raje židovske svalke, si je mislil Danilo. Kako je vender to, tast, je nada¬ ljeval glasno, — da praviš, da cmoki niso okusni? Ali so slabo narejeni, kaj-li? Moja Katarina nareja take cmoke, kakoršne celo hetman redkokedaj dobi na mizo; da bi se ti pa skutili, kako je to mogoče: to je kristjanska jed! Ne besedice ni zinil oče. Umolknil je tudi gospod Danilo. Podali so pečene svinjine z zeljem in slivami. — 190 — Ne ljubim svinjine! je dejal Katarinin oče, zajemaje z žlico zelja. — Zakaj ne maraš svinjine? dejal je Danilo: — samo Turki in Židi ne jedo svinjine. Še grše je pogledal oče. Edino ajdov močnik z mlekom je jedel starec, mesto žganja pa je potegnil iz steklenice, katero je imel za nedrijem, nekako črno vodo. Obed je bil končan; Danilo je trdno zaspal in se prebudil še le okoli večera. Sedel je in začel pisati pisma v kozaško vojsko; a gospa Katarina je sedla k peči in jela zibati zibelko. Gospod Danilo sedi, z levim očesom gleda na pisanje, z desnim v okno. Daleč, daleč se bleste gore in Dnjeper; za Dnjeprom se sinje gozdi; a visoko nad Dnjeprom, visoko nad lesovi se zopet sveti jasno nočno nebo ; pa go¬ spoda Danila ne veseli daleko nebo niti sinječi se lesovi — on gleda na štrleči gorski greben, na katerem črni stari grad. Zazdelo se mu je, da je v gradu, kakor ogenj blesnilo ozko okence. Pa vse je tiho; to se mu je najbrže res samo zazdelo. Komaj slično, tako gluho šumi v nižini Dnjeper in s treh strani j se čuje, kako padajo neprestano vsta¬ jajoči Dnjeprovi valovi drug za drugim v vodo. Dnjeper ne vihra ; kakor starec godrnja in mrmra; nič mu ni po volji, vse se izpreminja okoli njega ; na-trhem — 191 — sovraži pribrežne-goce, gozde in loge, in svo]5~tOzl)e^ svojo nevoljo pošilja v črno morje. Glej, na širokem Dnjepru je začr- nela ladjica in v gradu je znova nekaj blesnilo. Na lahno je zvizdnil Danilo, in na ta zvizd je pritekel njegov zvesti hlapec. — Vzemi si, Stecko, ostro sabljo in puško in stopaj za menoj! — Ti greš ? vprašala je Katarina. — Grem, žena. Treba mi je pre¬ gledati, je-li vse v redu. — Meni je tako hudo, kar strah me je, če ostanem sama. Zdaj me že spanec premaguje; kaj, če se mi bo sanjalo spet isto? Jaz še zdaj ne vem, ali so bile res sanje ali tako živo se je godilo. — Pri tebi ostane starka; a pred hišo in po dvoru spe kozaki! — Starka že spi, a kozakom ne morem zaupati. Guj me, gospod Danilo, zakleni me v čumnato,' a ključ vzemi s seboj. Potem me ne bo tako strah; kozaki naj pa leže 'pred durmi. — Naj bo tako! dejal je Danilo, obrisal prah s puške in nasul smod¬ nika v prašnico. Zvesti Stecko je že stal opravljen s svojim kozaškim orožjem. Danilo se je pokril s kosmato čapko, zakril okence, zapahnil duri in zaklenil in šel tiho sredi med spečimi kozaki z dvora v gore. 192 — Nebo se je zjasnilo popolnoma. Hladen veter je poveval z Dnjepra. Da se niso culi iz dalje stoki galeba, bilo bi vse kakor izumrlo ali onemelo. Tu slišita kozaka neki šum.-Buruljbaš se je tiho skril s svojim zvestim slugo za trnovec, ki je prikrival zaseko. Nekdo v rudečem županu z dvema pištolama in s sabljo na strani se je spuščal z gore. — »A, to je tast!« je izpregovoril Danilo, gledajoč izza gr¬ movja. Čemu in kam gre vender ob tem času ? Stecko ne zevaj, gledaj z obema očesoma, kam bode krenil gospod oče. — — človek v rdečem županu je prišel prav do brega in se nato obrnil proti visokemu grebenu. — A ! Glej no kam! dejal je gospod Danilo. — Kaj, Stecko, ali je res izginil k čarovniku v duplo ? — Da, drugam že ne, gospod Da¬ nilo 1 Sicer bi, ga videla na drugi strani; no on je izginil pod gradom. — Čakaj, da se zopet pokaže, a potem pojdeva po njegovih sledeh. Tu se nekaj kuha. Da, da, Katarina, vedno sem ti pravil, da tvoj oče ni nič prida; ničesar ne stori tako, kakor mi pra¬ voslavni. Že sta se pokazala gospod Danilo in njegov zvesti hlapec na bregu ; in že ju tudi ni več videti; neprodirni les okrog gradu ju je skril. Zgoraj se je tiho razsvetilo okence; zdolaj stojita — 193 — kozaka in mislita, kako bi se splazila gori; ne vrat, ne duri ne vidita, z dvo¬ rišča bi se že dalo priti, kako bi pa prišla tje ? Iz dalje se čuje, kako be¬ gajo psi z rožljajočimi verigami. Kaj vendar mislim, dejal je gospod Danilo, uzrši pred oknom visok hrast! deček, stoj tu! jaz zlezem na hrast; z njega mi bo mogoče videti kar v sobo. Snel je s sebe pas, vrgel sabljo na tla, da ne bi zvenela, oprijel se vej in splezal kvišku. Okence je bilo razsvet¬ ljeno. Sedel je na vejo, skoraj poleg okna, oklenil se z roko drevesa in gledal. V sobi ni sveče, a vendar se sveti. Po stenah so čudni znaki, orožje visi po njih, pa vse tuje: takega ne nosijo ne Turki, ne Krimci, ne Ljehi, ne krist¬ jani in celo slavni švedski narod ne. Pod stropom frče naprej in nazaj ne¬ topirji, in njih sence švigajo po stenah, po durih in po tleh. Tu so se odprle duri brez škripa; nekdo v rdečem žu¬ panu vstopi in stopi naravnost k mizi, pokriti z belim prtom. - To je on, to je tast ! Gospod Danilo se je spustil malo nižje in se še krepkeje oklenil drevesa. No, tastu ni prišlo na um, pogle¬ dati skozi okence, gleda-li kdo k njemu v sobo. Prišel je čemeren, nevoljen, strgal z mize prt — in nakrat se je razlil tiho po sobi prozoren, modrikast svit; samo oblački prejšnjega bledo- 13 Venec slov. pov. VII. — 194 -- zlatega svita so se prelivali vanj in plavali po njem, kakor valčki po modrem morju, ne da bi se mešali, in so se raz¬ tezali kakor žile na mramorju. Tu je postavil na mizo lonec in začel metati vanj neka zeljišča. Gospod Danilo ga je pogledal, a ni več videl na njem rdečega župana; mesto tega je opazil na njem široke hlače, kakor jih nosijo Turki; za pasom pištole; na glavi nekaka čudna čapka, vsa pisana od črk, ki pa niso niti ruske niti poljske. Pogledal mu je v lice — tudi lice se je jelo preminjati; nos se mu je iztegnil in povisel nad ustnicami, usta so se razširila v minuti kar do ušes, zob mu je prirasel do ust, se nagnil na stran, in pred njim je stal oni isti čarovnik, ki se je pokazal na svatbi pri asavlu. »Resničen je bil tvoj sen, Katarina!« je pomislil Buruljbaš. čarovnik je pričel hoditi okolu mize, znamenja na strani so se izpremi- njala hitreje, a netopirji so zaprhutali močneje gori in doli, naprej in nazaj. Modri svit je medlel, temnel, toliko da ni popolnoma izginil. A sobica se je že razsvetlila s tenko, rožasto svetlobo. Bilo je, kakor da se razliva ta čudna svetloba s tihim zvenkom na vse strani, a v hipu je čisto izginila in nastala je tema. Šuma je bilo komaj toliko, kakor kadar poigrava v tihem, večernem času veter, krožeč po vodnem zrcalu in pri- — 195 gibajoč vedno nižje k vodi srebrno bi¬ čevje. čudno, čudno vidi gospod Da¬ nilo, da sveti mesec v sobi, da se bleste zvezde, da miglja od njih temno-modro nebo, in čudno se mu zdi, da mu je zavel hlad nočnega vzduha v lice. In zopet opazi gospod Danilo (tu se vščipne v brke, če morda ne spi,) da že ni več neba v sobi, pa da je njegova lastna spalnica : na steni vise njegove tatarske in turške sablje; okoli po stenah so police; na policah domača posoda in oprava, na mizi je kruh in sol: zibelka visi .... a mesto svetih slik gledajo strahovita lica, ob peči ... pa gosti oblak je pokril vse, in bilo je zopet temno. In zopet se je razsvetlila s čud¬ nim zvenkom vsa sobica v rožastem svitu in zopet stoji čarovnik nepremakljivo v čudni svoji čalmi. Zvenki so postajali glasneji, oglaševali so se češče, nežni rožasti svit je postal jačji, rezkeji, in nekaj belega, kakor oblak, je velo sredi sobe in čudno se je zdelo gospodu Da¬ nilu, da oblak ni oblak, da stoji pred njim ženska postava ; pa iz česa je — je-Ii iz vzduha, ali iz česa je pač ona? Kakor da stoji in se ne dotika tal, in tudi oprta ni nikamor, in skozi njo se vidi, kako migljajo znamenja na steni? Tu je nekoliko zgenila s svojo prozorno glavo : tiho ' svetijo njene bledomodre oči; lasje se vijo in padajo po njenih plečih, kakor svetlosiva meglica; ust- 13 * 196 — niče se bledo-rdeče, kakor kadar posije skozi belo prozorno jutranje nebo rdeči svit jutranje zarje, obrvi potemnjevajo . . . Ah, to je Katarina ! tu je občutil Danilo, kot da so mu členi okovani; hotel, je govoriti, pa ustnici sta se gi¬ bali brez glasu. Nepremakljivo je stal čarovnik na svojem mestu. — Kje si bila? vprašal jo je, in pred njim stoječa prikazen je vstrepetala. Oj, čemu si me pozval? zaječala je tiho. — Bila sem tako radostna. Bila sem na onem kraju, kjer sem se rodila in preživela petnajst let. Oj, kako je tam lepo ! Kako zeleni in diši oni log, kjer sem se igrala v mladosti, in one poljske cvetke, naša koča in naš vrtec! Oj, kako me je objela moja dobra mati! kako žare ljubezni polne njene oči! Ljubkovala me je, poljub¬ ljala me na usta, v lice, česala mi je z gostim česlom moje plave lase. — Oče! tu je uprla v čarodej ca svoje blede oči: — Zakaj si zaklal mojo mater? Grozno ji je pogrozil čarodejec s prstom. — Ali sem ti morda rekel, da govoriš o tem?! In krasotična duša je zadrhtela. Kje je zdaj tvoja gospa ? Gospa moja Katarina je zdaj zaspala, a jaz sem se temu obradovala in odletela iz nje. Davno sem že želela - 197 — videti svojo mater; hipoma sem bila petnajst let stara; postala sem lahka kakor ptica. Cernu si me poklical ? Ti pomniš še vse, kar sem ti pravil včeraj ? jo je vprašal čarovnik tako tiho, da ga je bilo komaj slišati. Pomnim, pomnim; pa česa bi ne dala, da bi mogla ono pozabiti. Uboga Katarina! marsičesa ne ve, kar ve njena duša. »To je Katarinina duša«, je pomislil gospod Danilo; niti zganiti se ni upal. Pokori se, oče! ni-li to strašno, da vstajajo po slednjem tvojem uboju mrtveci iz grobov ? Zopet stare reči! zadrl se je grozno čarovnik, — jaz ostanem pri svojem, ukazujem ti, da storiš to, kar je meni ljubo. Katarina me mora ljubiti! — Oj, ti pošast, a'ne oče! zaječala je ona, — ne, nikdar ne ! Res je, pri¬ dobil si si oblast z nečistimi čari klicati dušo in jo mučiti; pa le Bog ji more velevati, da stori to, kar On hoče. Ne, nikdar ne stori Katarina, dokler bodem jaz v njenem telesu, kaj Bogu neljubega. Oče! Blizu je strašna sodba; ko bi tu tudi ne bil moj oče, bi mi ne mogel veleti, naj izdam svo¬ jega ljubega zvestega moža ; da ko bi moj mož tudi ne bil veren in mil, niti tedaj bi ga ne izdala, zato ker Bog ne ljubi hudobnih in nezvestih duš. — 198 — Tu je vprla svoje blede oči v okence, pod katerim je sedel gospod Danilo, in nepremično zrla. — Kam gledaš ? Koga vidiš ondi ? zakrival je čarovnik. Katarinina duša je vstrepetala ; pa že je bil gospod Danilo na zemlji in že je urno tekel proti svoji gori. »Strašno, strašno!« je govoril sam pri sebi in začutil v svojem kozaškem srcu plašljivost; skoro je došel na svoj dvor, kjer so še vedno krepko spali kozaki razven jednega, ki je sedel na straži in kadil iz pipe. Vse nebo je bilo posejano z zvez¬ dicami. V. Kako si storil prav, da si me vzbudil! je rekla Katarina, si otirala oči z vezenim rokavom svoje srajce in pogledavala od nog do glave svojega moža, stoječega pred njo: kako strašne sanje sem videla ! kako so dihala moja prša! uh! — Ždelo se mi je, da umiram. — Kake sanje ? Morebiti si videla to-le? in Buruljbaš je pričel pripovedo¬ vati svoji ženi vse, kar je videl. A kje in kako si pa zvedel vse to, moj mož? vprašala je zadučeno Kata¬ rina. — Mnogo mi je bilo do cela ne¬ znano, kar si mi zdaj povedal. Ne, — 199 — meni se ni sanjalo, da bi mi ubil oče mater, niti mrtvecev, ne, ničesar nisem videla ; ne, ne, Danilo, ti mi nisi pove¬ dal pravega. Oj, kako strašen je moj oče ! Saj pa tudi ni nič čudnega, da nisi videla vsega! Ti ne veš niti dese¬ tega dela tega, kar ve duša v Ali veš, da je tvoj oče antikrist? Še lansko leto, ko sem šel z Ljehi vred nad Krimce (takrat sem se že bratil s tem nezvestim narodom), še lani mi je pravil opat Bratskega samostana (žena, on je svet človek!), da ima antikrist oblast dušo vsakega človeka prizvati; a duša ide, kamor hoče, kadar človek zaspi, in leta z arhangelji vred okoli Božjega svetišča. Jaz nisem poznal sprva tvo¬ jega očeta ; da sem vedel, da imaš ta¬ kega očeta, pustil bi te in ne jemal greha na svojo dušo, da sem se združil z antikristovim plemenom. Danilo ! dejala je Katarina, si za¬ krila lice z rokama in jokala: — ali sem se v čem pregrešila pred teboj ? sem te izdala, moj ljubi mož? S čim sem si vender zaslužila tvoj srd ? Ali sem ti morda nezvesto služila ? sem ti li kaj hudega rekla, kadar si se vesel vračal od kozaškega popivanja? Ali ti nisem rodila črnoobrvega sina ? Ne plakaj, Katarina, zdaj te poznam, ne bom te zapustil ne ! Vse je zagrešil le tvoj oče. *- 200 — Ne ! ne imenuj ga mojim očetom! On mi ne bode oče, Bog mi je priča, odrekam se njemu, svojemu očetu ! On je antikrist, sovražnik Božji! Naj izgine, naj tone — ne podam mu desnice v rešitev. Naj umrje žeje — ne podam mu vode, da si jo ugasi. Ti si mi oče! VI. Globoko pod zemljo sedi pri go¬ spodu Danilu za tremi zapahi čarodejec, vkovan v železne verige, a v dalji gori nad Dnjeprom njegov vražji grad in kot kri rdeči oblaki se vale krog in krog iz starih zidin. Ne radi čarodej¬ stva, ne radi Bogu neljubih činov sedi čarovnik v globoki temnici — take stvari sodi in kaznuje Bog; on sedi zavoljo dogovorov s sovražniki, vsled skrivnega izdajstva pravoslavne ruske zemlje — hotel je prodati sovragom ukrajinski narod in požgati kristjanske cerkve. Mračno gleda čarovnik; misel, črna kot noč, mu vstaja v glavi; samo še jeden dan bo živel, a jutri, jutri se že bode moral posloviti od sveta ; jutri ga čaka kazen. Ne čaka ga prav lahka kazen: to bi bila še milost, ko bi 'ga skuhali živega ali ko bi odrli njegovo grešno kožo z njega. Mračno gleda ča¬ rodejec, omahnila mu je glava ; morebiti se kesa pred svojo smrtjo; a njegovi / — 201 — grehi so toliki, da mu jih Bog ne more oprostiti. Zgoraj nad njim je ozko okence z železnim omrežjem. Z veri¬ gami rožljaje se je dvignil k oknu, da bi pogledal, ne priliaja-li morda njegova hči. Ona je krotka, nedolžna kot golo¬ bica, ali se ne usmili svojega očeta? — No, nikogar ni : spodaj gre pot; po nji ne prihaja nihče; nižje doli teče Dnjeper: on se ne meni za nikogar: on drvi! in obupno se odzivlja jedno- lično njegovo šumenje v čarodejčevi duši. Glej, nekdo se je pokazal na poti — kozak je, vzdihne težko jetnik, zopet je vse pusto; glej, zopet se nekdo pri¬ bližuje iz dalje-zeleni kontuš*) je razpihljaval veter — na glavi se lesketa zlati nakit. Ona je ! Še bliže se je pri¬ maknil k oknu. Že prihaja, že je tu! Katarina ! hči! usmili se me, usmili se me! Ona je nema, ne mara slušati, niti očij ne obrne na stolp: že je odšla mimo, že se je skrila. Pusto je zopet po vsem svetu; otožno šumi Dnjeper; otožno je tudi srce čarovnikovo; pa, ali pozna čarovnik otožnost ? Dan se nagiba k večeru. Že je zašlo solnce; ni ga več; že je tudi večer. Hladno je; nekje tuli vol; od- nekod se Čujejo glasovi; ljudstvo gre *) Vrhnja obleka na Maloruskem in Poljskem. — 202 — z dela, veselo je in zadovoljno; po Dnjepru plove hitra ladjica. — Komu je mar čarodejec? Blesnil je na nebu srebrni srp; glej ondi prihaja nekdo z nasprotne strani po poti; težko je razločiti v temi; Katarina se vrača ! Hči, radi Krista ! niti divja volčad ne raztrga svoje matere, hči, vsaj ozri se na svojega očeta! Ona ne sluša in gre dalje. Hči, radi nesrečne matere! Postala je. Pridi in sprejmi poslednje moje besede ! Oemu me zoveš, neprijatelj Božji? Ne imenuj me več svojo hčer! Med nama ne bodi nikakega sorodstva. Kaj hočeš od mene radi nesrečne matere ? Katarina! bliža se mi konec: — vem, tvoj mož me hoče privezati ko¬ bili na rep in jo spustiti po polji, a si more izmisliti tudi strašnejšo kazen. Ali bi morda zadostovala sploh kaka kazen na zemlji tvojim grehom. Čakaj jo ; nihče ne bode prosil za-te ! Katarina! ne straši me kazen, kaj muke na tem svetu. — Ti si nedolžna, tvoja duša bode letala v raju okoli Boga; a duša tvojega grešnega očeta bo gorela v večnem ognju in nikdar ne ugasne ta ogenj: še silneje in silneje — 203 — bode plamtel; niti rosne kaplje ne dobi nihče, niti veter ne zaveje ondi. — Ni mi mogoče zlajšati ti one kazni, je dejala Katarina in hotela oditi. Katarina! postoj, samo še jedno besedico: lahko rešiš mojo dušo, ti še no veš, kako dober in usmiljen je Bog ; ali si slišala o apostolu Pavlu, kako velik grešnik je bil; potem se je spokoril in postal je svetnik! Kaj naj storim, da rešim tvojo dušo? je rekla Katarina; si-li morem kaj izmisliti jaz, slaba žena? Ko bi se mi le dovolilo iti odtod, vse bi popustil; pokoril bi se, šel bi v puščavo, nadel bi na glavo raševnik, dan in noč bi molil k Bogu; ne živel bi samo skromno, da niti rib bi ne vzel v usta! nič bi si ne postlal, kadar bi šel spat! Samo molil bi, samo molil! In ako mi ne odvzame Božja milost niti stoti del vseh grehov, tedaj se za¬ kopljem do vratu v zemljo, ali pa se zazidam v kamenite stene in ne vzamem ne jedi, ne pijače, in umrem: a vse svoje imetje izročim redovnikom, da bi 40 dnij in 40 nočij brali maše za mene. Zamislila se je Katarina. — Ko bi ti tudi hotela odpreti, pa mi ni mogoče razbiti verig. Ne bojim se verig, nadaljeval je on: — ti praviš, da so mi zakovali roke in noge? Ne, jaz sem jim po- — 204 temnil oči in mesto rok sem jim podal poleni; glej tu sem, glej na meni ni niti jedne verige! rekel je on in stopil sredi ječe: jaz bi se tudi teh sten ne bal, šel bi skozi nje; a tvoj mož ne ve, kake so te stene: naredil jih je svet puščavnik, in nikaka nečista sila ne more izvesti odtod čarovnika razven, ako se mu odklene z istim ključem, s katerim je zapiral svetnik svojo celico. Tako celico si bom izkopal tudi jaz, veliki grešnik, kadar bodem zopet prost. Slušaj: izpustim te ; a če me varaš ! dejala je Katarina in postala pred durmi; če postaneš zopet hudičev brat ? ! Ne, Katarina, ne bom več dolgo živel; bliža se mi konec, čeprav nisem kaznovan. Ali misliš, da se prodam večnemu trpljenju ? Ključavnica je za¬ škripala. — Ohrani te dobri Bog, dete moje! del je čarovnik in jo poljubil. Ne dotakni se me, veliki grešnik ; odidi! — — izgovorila je Katarina, in že ga ni bilo. »Izpustila sem ga«, rekla je in zrla divje na stene : »Kaj naj rečem možu? Izgubljena sem, drugega mi ne preostane, kakor da živa ležem v grob !« In zaplakala je in se skoro zgrudila na mesto, kjer je sedel čarovnik. — A rešila sem dušo, je dejala tiho, storila sem dobro delo; no, moj mož — — zdaj sem ga prvi¬ krat prevarila. Oj, kako strašno, kako — 205 težko mi bo govoriti pred njim neres¬ nico ! Nekdo gre ! On je! Mož! vskri- knila je obupno in nezavestna padla na zemljo. VII. Jaz sem, jaz sem, moja hčerka! jaz sem, srčice moje ! zaslišala je Kata¬ rina, ko je zopet izpregledala, in zagle¬ dala je pred saboj staro služkinjo. Žena se je sklonila k nji kot da ji kaj šepeče in na to jo iztegnivši svojo suho roko škropila s hladno vodo. Kje sem? govorila je Katarina, dvignila se in zrla krog sebe: pred menoj šumi Dnjeper, za menoj je gora — kam si me zavedla, starka? Nikamor te nisem zavedla, izvedla sem te; odnesla sem te na svojih rokah iz zaduhle ječe; zaklenila sem s klju¬ čem duri, da se ti ni treba bati gospoda Danila. Kje je ključ? dejala je Katarina, ko je pogledala na svoj pas. — Jaz ga ne vidim. Odvezal ga je tvoj mož, šel je pogledat k čarovniku, moje dete. Pogledat je šel ? Starka, iz¬ gubljena sem ! je kriknila Katarina. Bog nas varuj tega, dete moje! Le molči, moja gospodaiuca, nihče ne zve o tem! — 206 Ubežal je prokleti antikrist ! Ali si že slišala, Katarina, ubežal je, rekel je gospod Danilo, prišedši k svoji ženi. Oči so se mu iskrile; zveneča sablja se mu je kar tresla ob boku. Žena je po- bledela. Izpustil ga je najbrže kdo, moj ljubi mož, pregovorila je ona drhte. Izpustil, da* res ; a izpustil ga je hudič. Poglej, mesto njega poleno za- kovano v železo. Bog je že tako storil, da se hudič ne boji kozaških pestij ! Ce bi se upal kateri od mojih ljudij o tem samo misliti in da bi jaz zvedel.... ne bi si mu mogel izmisliti kazni! A da sem jaz? — zavprašala je Katarina in strahoma umolknila. Ko bi si bila ti kaj takega iz¬ mislila, ne bi bila več moja žena. Zašil bi te v meh in utopil na sredi Dnjepra ! Duša je zatrepetala v Katarini in zdelo se ji je, da so se ji zježili lasje. Vlil. Na mejni cesti so se zbrali v krčmi Ljehi, ondi pirujejo že dva dni. Zbralo se je tam i dokaj potepuhov. Sešli so se bržčas na kak napad ; nekoji imajo tudi hiuškete ; ostroge žvenketajo ; sablje rožljajo; gospodje se vesele in popi¬ vajo, govore o junaških činih, ki se niso nikdar dogajali ; zasmehujejo pra- — 207 - voslavni narod, imenujejo ukrajinski narod svoje hlapce, mogočno višejo svoje brke, mogočno nosijo glave po¬ konci in mogočno se vsejajo in vsta¬ jajo izza miz. Tudi ksendzov je dosti med njimi. No ksendz je prav tak kakor ostala lješka gospoda ■ -na videz ni kar nič podoben kristijanskemu popu: pije in popiva z dhigimi, in go¬ vori s svojim nečistim jezikom ne¬ sramne reči. Nič bolje tudi ni služab- ništvo : zasukali so si rokave svojih raztrganih županov nazaj in zdaj ho¬ dijo kot petelini, kakor da je vse nji¬ hovo. Igrajo kvarte, bijejo se ž njimi po nosovih ; nabrali so si tujih žena; krik, pretep! — Gospoda besni in uganja norčije : za brado grabijo Žida, mažejo mu na nečisto čelo križ ; stre¬ ljajo v babe z nenabitimi puškami in plešejo krakovjak s svojim nečastnim duhovnikom. Nikdar še ni bilo take soblazni na ruski zemlji, da celo od Tatarjev ne; jasno je, da ji je Bog odločil tako sramoto radi grehov ! čuti je v ti obči Sodomi, da govore o Zadnjeperskem hutorji gospoda Danila, o krasotici, njegovi ženi... Ni se zbrala z dobrim namenom ta druhal! IX. Gospod Danilo sedi za mizo v svoji sobi oprt na komolec in misli. — 208 — Na klopi ob peči sedi gospa Ka¬ tarina in poje pesmi. Nekaj me muči, žena! je dejal gospod Danilo: — glava me boli in boli me srce; kako mi je hudo; gotovo ni več daleč moja smrt. O moj nenagledni mož! Skloni svojo glavo ! čemu se vendar baviš s tako črnimi mislimi, je pomislila Ka¬ tarina, a ni se upala izreči. V svesti si je bila svoje krivice in bilo ji je hudo, da bi ji ljubkoval njen mož. Slušaj me, žena! je dejal Danilo: — ne ostavi sina, kadar me ne bo več; ne da ti Bog sreče, ako ga ostaviš, ne na tem ne na onem svetu; težko bode mojim kostem gniti v mokri zemlji; a še težje bode moji duši! Kako vendar govoriš, mož moj ? Ali se nisi norčeval iz nas, slabih žensk? A zdaj ti sam govoriš kakor slaba ženska; ti moraš še dolgo živeti! Ne, Katarina, moja duša sluti bližnjo smrt. Nekam mučno je živeti na svetu; slabi časi nastajajo. Oh, pomnim, pomnim jaz leta ; mi se pač ne vrnejo več. Bil je še živ on, čast in slava naše vojske, naš stari Konaševič! Kakor da idejo zdaj le kozaški polki tu pred mojimi očmi! To so bili zlati časi, Katarina! Stari hetman je sedel na vranjem konju ; blestela je v njegovi roki bulava, krog njega so bili zbrani poveljniki, po straneh se je gibalo — 209 — rdeče morje Zaporožcev. Začelje govo¬ riti hetman — in vse je stalo kakor vkopano. Zaplakal je starček, ko nas je spomnil prejšnjih činov in pobojev. Eh, če bi ti vedela, Katarina, kako smo se tedaj klali s Turki! Na glavi se mi še zdaj pozna brazgotina ; štiri krogije so me prodrle na štirih krajih in niti jedna rana se mi ni zarasla popolnoma. Koliko zlata smo takrat nabrali! Drago kamenje so kozaki zajemali kar s čapkami ; kake konje, Katarina, če bi ti vedela, kake konje smo si takrat priplenili! Oh, nič več se ne bom tako bojeval! Star nisem, krepak sem, a kozaški meč mi že iz¬ pada iz rok, živim brez dela in sam ne vem, čemu živim. Reda ni več v Ukrajini: polkovniki in asavli se grizejo kakor psi med seboj; nobenega glav¬ nega poveljnika nimamo; naša šlahta se je premenila v poljsko, navzela se je lokavosti.... prodala se je, privzemši unijo ; židovstvo se vedno bolj zajeda v bedni narod. O časi, časi! minoli časi! Kam ste prešla srečna leta? — Stopi, deček, v klet, prinesi mi vrč medu! Izpijem ga v spomin minole sreče in davnih let! Kako hočemo vsprejeti goste, gospod? Ondi z one strani gredo Ljehi po polju! je dejal Stecko, vstopivši v hišo. Venec slov- pov. VII. 14 — 210 — Vem, čemu gredo, je pomrmral Danilo, dvignivši se z mesta. — Se- dlajte, moji verni sluge, konje! Oboro¬ žite se ! Sablje gole! Ne zabite tudi nabrati svinčenega drobiža: s častjo nam je treba vsprejeti goste ! Kozaki še niso zajahali svojih konj, niso še pripravili svojih mušket, a že so se Ljehi kot listje v jeseni usuli po gori. Ej, še enkrat se bomo borili na slavo! je dejal gospod Danilo, pogle¬ dujoč na tolste gospode, odvažno se zibajoče na konjih v .zlatih oklepih. -- Glejte, zopet nas čaka slava! Nažij se, duša kozaška, veselja poslednjikrat! Veselite se hlapci, prišel je naš praznik! In poleteli so kozaki na konjih in jeli so pirovati : meči sečejo; od krika in vika se onesvešča glava; dim slepi oči; vse se je pomešalo ; pa kozak že kar čuti, kje je prijatelj ali neprijatelj ; pri- frči-li krogla — zvali se slab jezdec s konja ; švistnedi sablja — po zemlji se povali glava, momljajoča z jezikom ne¬ razumljive reči. No, vidi se v tolpi rdeči vrh kozaške čapke gospoda Da¬ nila, na sinjem njegovem plašču se sveti zlati pas, kakor vihra šviga griva njegovega vranjca, kakor ptica pole¬ ta va gospod Danilo sem ter tja. Kriče vihti svojo damaščenko in bije na levo, na desne. Bij, kozak! udri kozak! Teši svoje mlado srce; ne zaglej se v zlate oklepe in plašče: teptaj z no-- — 211 — gami zlato in kamenje! kolji, kozaki/ bij, kozak ! Poglej nazaj : brezčastni Ljehi zažigajo že poslopja in odganjajo prestrašeno živino. In kot vihar se je obrnil gospod Danilo nazaj in že je švigala čapka z rdečim vrhom v obližju poslopij in že se je tudi redčila tolpa krog njega. Ne bijejo se jedno in tudi ne dve uri Ljehi s kozaki; malo jih je še ostalo i teh i onih; pa gospod Danilo ne od¬ neha ; s sedla meče z dolgim svojim kopjem, z divjim svojim konjem tepta pešce. Že so začeli bežati Ljehi, že trgajo kozaki z ubitih zlate plašče in bogato orožje; že zbira gospod Danilo svoje hlapce v pogonj, že je dvignil oči, da bi sklical svojce k sebi.... kar vskipi ves razkačen : zagledal je Kata¬ rininega očeta. Ondi stoji na gori in meri z mušketo vanj. Danilo požene svojega konja proti njemu — kozak, v smrt greš ! — Mušketa zagromi — čarovnik je izginil za goro. Samo verni Stecko je videl, kako je blesnilo rdeče oblačilo in čudna čapka. Stresel se je kozak in se zvrnil na zemljo. Pobežal je verni Stecko k svojemu gospodu — gospod njegov leži iztegnjen ha zemlji z za- tisnenimi očmi; rdeča kri je izkipela iz prs. No, bilo je videti, da je začutil svojega vernega slugo pri sebi; tiho je odprl oči in blesnil z njimi: — Zdrav 14 * — 212 — bodi, Stecko! povej Katarini, naj ne ostavi sina! tudi vi, moji hlapci, ga ne ostavite! in utihnil je. Poletela je ko¬ zaška njegova duša iz gospodskega telesa ; posinili sta ustni; kozak spi ne- prebudno. Zaplakal je verni sluga; z roko maha gospej Katarini: Pridi, gospa, pridi: piroval je tvoj gospod ; tu leži na mokri zemlji pijan • dolgo, dolgo se ti on ne strežne! Zaplosnila je Katarina z rokama in se vrgla kakor snop na mrtvo truplo. — Mož moj ! tu ležiš z zaprtimi očmi ? Vstani, moj nenagledni sokol, iztegni svojo roko ! Dvigni se, vstani! Poglej samo jedenkrat na svojo Katarino, odpri usta, izgovori samo jedno besedico!.... Pa ti molčiš, ti molčiš, moj jasni go¬ spod! Ti si posinel kot Orno morje; ne bije ti več srce! kako, da si tako hladen, gospod moj ? Da, moje solze niso dosti vroče, ne bi te z njimi se¬ grela niti do noči ne! Da, moj jok ni dovolj glasan, ne vzbudi te nikdar ! Kdo povede zdaj tvoje polke? Kdo zajaše tvojega vranca? Kdo bi vihtel sabljo pred kozaki ? Kozaki, kozaki, kje je čast in slava vaša? Čast in slava vaša leži z zatisnjenimi očmi tu na hladni zemlji. Zagrebite tudi mene, zagrebite me z njim vred! Pokopljite me z njim! Zasipljite mi oči z zemljo! Položite mi — 213 — klenove deske na bele grudi ! Ne po¬ trebujem več svoje krasote! Joka se in bije Katarina ; v dalji se vzdiguje prah: stari asavel Gorobec prihaja na pomoč. X. čudovit je Dnjeper o mirnem času, kadar se prosto in mogočno vale med gozdi in gorami njegove polne vode. On ne šumi, on ne buči: gledaš in ne veš, se li premika, ali je mirna njegova ogromna širina, in zdi se ti, da je iz samega stekla, da se modro zrcalo brez- merno v širino, brezkončno v daljino rije in vije po zelenem svetu! Tedaj se žarko solnce rado ozre z višine vanj in pogrezne svojo luč v hlad steklenih voda in tudi pribrežni lesovi ljubijo zrcalenje v vodi. Zelenokodri se gne¬ tejo s poljskimi cvetkami k vodi, sklonivši se gledajo v njo, se ne na¬ gledajo in ne naveličajo svojih svetlih podob, nasmehujejo se jim in je po¬ zdravljajo, priklanjajo veje: v sredo Dnjepra se oni ne drznejo pogledati: nikdo razen solnca in sinjega neba ne gleda vanj; redka je ptica, ki poleti do srede Dnjepra. Bahotni! ni mu jednake reke na svetu, čudovit je Dnjeper tudi v topli letni noči, ko vse pospi, človek, zver in ptica, le Bog se veličastno ozira po nebu in zemlji in veličastno — 214 — stresa svoje oblačilo. Iz oblačila se vsipljajo zvezde; zvezde gore in sve¬ tijo nad zemljo, in vse se hkrati svetli¬ kajo v Dnjepru. Vse zvezdice ima Dnjeper v svojem temnem naročju; niti jedna mu ne ubeži, razen če ne po- gasne na nebu; črni gozd s svojimi spečrt»kjsTajiaini^nr^--de^aa, razpale gore, dvigajoče se nad njim, ga sku¬ šajo zakriti bodisi le s svojo neizmerno senco; — zaman! ničesar ni na svetu, kar bi moglo Dnjeper zakriti. Sinje so njegove mogočne vode po noči, sinje po dnevi, vidne so tako daleč okrog, ka¬ kor le more videti človeško oko. Vsled nočnega hladu se stiska k bregovom in se odeva s srebrno strujo, ki se svetlika kot plaza damaščenke ; zasniva in se prebuja znova sinji Dnjeper. Ču¬ dovit je tudi tedaj Dnjeper in ni mu jednake reke na svetu. Kadar pa idejo nalik gor po nebu sinji oblaki, kadar se trese črni gozd do korenin, kadar dobovje poka in strele švigajoče iz oblakov hipoma razsvetljujejo celi svet — takrat je Dnjeper strašen! Vodeni holmi šume in buče, udarjajo ob gore in z bleskom in stokom padajo nazaj in se zalivajo v dalji. Tako se ubija stara mati kozakova, spremljaje svojega sina v vojno : vesel in boder je on, na vranjem konju jase, podbočivši se in pomaknivši čapko na stran; ona pa plače in bega za njim, — 215 — prijema ga za stremeni, lovi uzde in lomi nad njim roke ; grenke solze jej teko iz očij. Divje črne med bojujočimi se va¬ lovi obgoreli štori in skalovje na vi¬ sokem bregu. Ob bregu se bori ladjica z Dnjeprovimi mogočnimi vodami. Kdo izmed kozakov se je drznil popeljati se v čolnu v času, ko se je razsrdil starec Dnjeper? Vidi se, da mu ni znano, da požira on ljudi kot muhe. Ladjica je pristala ; izstopil je iz nje čarovnik. Ni vesel, jezi se nad ko¬ zaki, ki so tako strašno maščevali svo¬ jega ubitega gospoda. Dobro so popla¬ čali Ljehe: štirinštirdeset gospodov z vsem orožjem in plašči in triintrideset hlapcev je razsekanih na kosce ; ostale so pa s konji vred gnali kot plen pro¬ dat Tatarjem. Po kamenitih stopnjicah se je spustil med obgorelimi štori nizdol, kjer je imel globoko v zemljo izkopano skri¬ vališče ; tiho je vstopil, ne da bi škrip- nil z durmi, postavil na mizo, pokrito s prtom, lonec in začel metati vanj ne¬ znana zelišča; vzel je vrč, izdelan iz nekega čudnega lesa, zajel z njim vode in jel vlivati, ševeljaje z ustnami in govoreč nekaka zaklinjanja. Pokazal se je rožasti svit v sobi, in strašno je bilo tedaj gledati v nje¬ govo lice: videti je bilo popolnoma kr¬ vavo, le globoke mrščine so črnele na — 216 njem, a oči je imel kakor sam ogenj! Nečastni grešnik ! Že davno mu je po¬ sivela brada, tudi lice je že vse razrito, on sam je ves izsušen, a vendar še snuje Bogu neljube naklepe. Po sredi sobe je začel veti bel oblaček in kakor radostijo trenilo po njegovem licu; no, zakaj je hipoma postal nepremično, z odprtimi ustmi, niti ne zgane se, zakaj so se mu jeli lasje ježiti kot ščetine? V oblaku se mu je pokazal neki čuden obraz. Neprošen in nepozvan se mu je prikazal; vedno jasneje so postajale njegove poteze, vedno bolj nepremično je vpiral svoje oči v čarovnika. Nje¬ gove črte obrvi, oči, ustni — vse mu je bilo neznano, nikdar, še celo svoje življenje ga ni videl. Strašnega pa ni skoro nič na njem; a nepremagljiv strah se je polotil čarodejca. Neznana čudna glava je še istotako nepremično zrla skozi meglico na njega. Meglica je izginila; a nedoumne črte so postale še rezkeje, ostre oči neznančeve niso nehale zreti nanj. Oarodejec je pobledel kot platno; z divjim, ne svojim glasom je vskriknil, zvrnil lonec - — Vse je izginilo. XI. Umiri se, ljuba moja sestra! go¬ voril je stari asavel Gorobec : sanje povedo malokrat resnico. — 217 — Lezi, sestrica! dejala je njegova mlada sinaha: — pokličem ti starko, vražnico ; nji se ne more ustavljati no¬ bena sila: odvzame ti vso plahost. Ničesar se ne boj! rekel je njegov sin, prijemajo za sabljo: nihče ti ne stori nič žalega. Otožno in motno je gledala Kata¬ rina na vse, bila je vsa preplašena. Sama sem si kriva, izpustila sem ga. Naposled je dejala : — Ne da mi miru! Že deset dnij sem tu pri vas v Kijevu, a gorje moje se ni zmanjšalo niti za kapljo; mislila sem si, na tihem si vsaj vzgojim sina za osveto — — — strašen, strašen se mi je prikazal v sanjah! Bog vas obvaruj, da bi ga vi¬ deli ! še zdaj mi tako bije srce. »Po¬ gubim ti dete, Katarina!« kričal je, »če me ne vzameš za moža — — « in zaih- tevši se je naklonila k zibeli, in pre¬ strašeno dete je iztegnilo ročici in kričalo. Kar kipelo je in vrelo v asavlovem sinu od gnjeva, ko je slišal take reči. Razsrdil se je tudi sam asavel Gorobec. — Naj le poskusi nesramni antikrist sem le priti: zvedel bo, ali biva še kaj moči v rokah starega ko¬ zaka. Bog ve, govoril je dalje •— ali nisem hitel podati roko bratu Danilu. Njegova sveta volja je! Dobil sem ga že na hladni postelji, kamor je leglo mnogo kozaškega naroda; se pa li — 218 — nismo zato tudi osvetili ? Smo li morda živega izpustili kakega Ljeha? Umiri se, dete moje ! Nihče se ne osmeli raz¬ žaliti te, razven ko ne bo ne mene ne mojega sina. Ko je skončal, približal se je stari asavel zibelki, in dete, vzrši na njem krasno, s srebrom obito pipico, visečo na jermenčku, in škatljico z blestečim ognjivom, iztegnilo je ročic« in se na¬ smehnilo. — Po očetu se z vrže! rekel je stari asavel, snel s sebe pipico in jo dal otročiču : — v zibelki je še, pa že hoče kaditi! Tiho je vzdahnila Katarina in pri¬ čela zibati zibelko. Zgovorili so se, da skupno provedo noč, za malo časa so vsi pospali, zaspala je tudi Katarina. Zunaj in znotraj je vse tiho; samo kozaki niso spali, stoječi na straži. Nakrat je Katarina vskriknila, prebu¬ dila se in za njo se je vse vzbudilo. — Ubit je, zaklan je! kričala je in se sklonila čez zibelj_ V si so jo obstopili in okameneli skoro od strahu, ugledavši v nji mrtvo detece. Niti glasu ni bilo čuti iz nobe¬ nih ust; nihče ni vedel, kaj naj mislijo o takem učinjenem zlodejstvu! XII. Daleč od Ukrajine, na Poljskem, še daleč od mesta Lvova se vzdigujejo visoke gore. Gora za goro pregrebajo — 219 — kot kameniti vrvi na desno in levo zemljo in jo zapirajo s kamenitimi plastmi, da je ne bi preplulo šumno in burno morje. One vrvi gredo v Vlaško in Sedmograško deželo in stoje groma- doma kakor podkev med gališkim in ogrskim narodom. Takih gor ni nikjer pri nas. Oko jih ne more premeriti, a na marsikateri njih vrh še ni stopila člo¬ veška noga. Kaj čudne so te gore ! Ni-li izbezalo vzburkano morje iz svojih širnih bregov, ali dvignilo viharno morje neznansko visoke valove, in ti so okameneli ostali visoko nad zemljo ? Se-li niso utrgali z neba težki oblaki in nagromadili po zemlji, saj je tudi na njih taka siva barva, a bela vršina se blesti in iskri na solncu? Do Kar¬ patskih gor slišiš rusko govorico, in tudi še za gorami seti odzove marsikje domača beseda; vendar pa že ondi ni niti vere iste niti jezika. / Mnogoštevilni narod ogrski živi ondi; jezdi konje, bije se in pije prav tako kot kozaki; a za konjsko opravo in drage kaftane rad izdaja žolte zlate. Širna in velika jezera so med onimi gorami. Kakor steklo so ona mirna in kakor v zrcalu se zrcalijo v njih goli vrhovi gora in zelena njih vznožja. No, kdo jezdi, naj je jasno ali ne, na ogromnem vrancu? . Kak junak nečloveške rasti skače po gorah, čez — 220 jezera, kak velikan odseva s svojim orjaškim konjem v mirnih vodah, če- gava je ona neizmerna senca, ki miglja po gorah? Oklep se blesti, na plečih je sulica, ob sedlo udarja sablja; pokrit je s čelado; brke črne, oči so zatisnene — on spi in speč drži uzdi: in za njim sedi na istem konju mladič, paže, ki tudi spi in se speč oklepa — viteza. Kdoje to, kam, čemu jezdi ? Kdo ga pozna ! On ne pohaja samo jeden dan po gorah in tudi dva dni ne. Zdani se, zasije solnce, ni ga videti! Le redkoma so za¬ pazili gorjanci, da šviga neka gromna senca po gorah, dasi je nebo jasno in niti megle ni na njem. Komaj se pa zmrači, tedaj se ga more zopet videti, in zopet odseva v vodah gorskih jezer, in za njim skače migljajoča njegova senca. Že je pre- jahal mnogo gora, naposled pride na Krivan. Višje gore ni med Karpatami kot je ta: kot car se vzdiguje ona med drugimi. Tu se je ustavil i konj i jezdec, še trdneje je zaspal, in oblaki so ga, spuštivši se na goro, zakriji. XIII. Ts — — — bolj tiho, baba! ne ropotaj tako, moje dete je zaspalo. Dolgo je kričal moj sin, zdaj spi. Jaz pojdem v gozd, baba! Kaj gledaš tako va-me ! Ti si strašna, iz oči ti si- _ 221 _ lij o železne klešče — — uh, kako so dolge ! žare kot ogenj! Gotovo si vešča, poberi se odtod ! Ti mi ukradeš sina. Kako je neumen ta asavel: misli, da mi je ljubo živeti v Kijevu; ne, ne, tu imam moža in sina, kdo bo vendar skrbel za red? Tako tiho sem ušla, da me nista slišala pes ne mačka. Ti se hočeš pomladiti, kaj ne, baba — to ni baš težko: treba je samo plesati, glej, kako jaz plešem — — in po teh be¬ sedah je jela Katarina plesati, brezumno pogledovaje na vse strani. Z žvižgom je priteptavala z nogama; brez mere, brez takta so zvenele srebrne podkvice. Črni razpuščeni lasje so se opletali okol belega vratu. Ni se ustavljala, kakor ptica je letela, razmahavala z rokama, gibala z glavo, in zdelo se je, da se ali onemogla zgrudi na tla ali da odleti iz sveta. Žalostno je stala stara služabnica in solze so ji zalile oko; težak kamen je ležal na srcu vernim hlapcem, ko so gledali svojo gospo. Že je popolnoma oslabela in leno teptala z nogama na jednem mestu, misleč, da pleše grlico. — Jaz imam zavratnico, dečki! rekla je naposled, ustavivši se; — vi pa ne!.... Kje je moj mož ! vskriknila je hipoma, vzemši izza pasa turški nož. — O! to ni pravi nož. Tu so jo polile solze, in žalost se ji je pokazala na obrazu. — Pregloboko 222 _ v prsih ima moj oče srce; ta nož bi ga ne dosegel. On ima srce trje kot jeklo ; skovala mu ga je vešča v peklenskem ognju. Kaj, ali ne pride moj oče ? Li ne ve, da je že čas, da ga zakoljem? Vi¬ dim, on hoče, da bi sama prišla... in ne dokončavši se je čudno zasmejala. — Prišla mi je na misel vesela povest: spomnila sem se, kako so zakopavali mojega moža. Veste, živega so ga za¬ grebli.... Kako sem se morala smejati! Oujte, čujte! in mesto besedij pričela j e peti pesem: Pa beži voz okrvavljeni: Na tem vozu kozak leži, Prestreljen in razsekan hudo, Drži v roki pravi kopje ostro, S tega kopja mu krvca curi; In vsa krvava mi rečka beži; Nad to rečico drevo javor stoji, Nad tem javorom ptica vrana kriči. Za kozakom pa briše si mati oči. Ne plači mi mati oj, ne tuguj! Aj oženi se sin tvoj — piruj! Vzel gospodično za ženko bo, V polju čistem tam s kočico, No koča brez okenc bo, brez dveri; Te pesmi naprej več ni. Z rakom ribica je plesala.... A kdor me ne vzljubi, strela mater mu pogubi Tako so se ji mešale vse pesmi. Že nekaj dni] 1 živi v svoji koči in ne mara nič slišati o Kijevu, izogiblje se ljudij in brodi od jutra do poznega ve¬ čera po temnih dobravah. Ostro — 223 ji praska belo lice in mehka pleča; veter se igra z njenimi razpuščenimi lasmi, jesensko listje ji šumi pod no¬ gami — ona ne vidi ničesar. Ob času, ko gasne večerna zarja, ko se še ne vžigajo zvezdice, ko še ne gori mesec na visokem nebu, straši že po lesovih: po drevju se trgajo in obešajo na veje nekrščena deteta, tulijo, hohotajo se in se valjajo, v klopček zvita, po cestah ali koprivah ; iz Dnjeprovih valov pri¬ hajajo v množicah deklice, ki so pogu¬ bile svoje duše ; zeleni lasje se vsipljejo po belih ramenih, voda curlja slišno z njih na zemljo in deklica se vidi skozi curljajočo vodo kakor skozi prozorno srajčico; na ustnih se ji ziblje čuden smeh, lica gore, oči mamijo dušo.... ona bi zgorela ljubezni, ona bi polju¬ bila! — Beži, kristjan! njena usta — led, postelja - hladna voda; ona te poljubi in potegneš seboj v reko. Kata¬ rina ne gleda nikogar, ne boji se, brezumna, rusalk; pozno v noč bega okoli s svojim nožem in išče očeta. Za rana je prišel neki gost, po¬ staven, v rdečem plašču; povprašuje po gospodu Danilu: sliši vse; otirava si z rokavom zaplakane oči in zmigava z rameni. Pravi, da se je skupaj boje¬ val s pokojnim Buruljbušem; zajedno sta se bila s Krimci in Turki; jeli pri¬ čakoval, da tako konča gospod Danilo? — 224 — Še mnogo drugega pripoveduje gost in hoče videti gospo Katarino. Katarina ga v začetku ni poslu¬ šala ; naposled ga je začela poslušati pazno kakor pametna. Omenil je dalje, kako je živel z Danilom kot brat z bratom; kako sta se nekoč skrivala pred Nemci.... Katarina je slušala in ni. obrnila očij z njega. Zaveda se! mislili so si hlapci, gledajoči jo: — ta gost jo še ozdravi! že posluša čisto pametno! Gost je nadaljeval, kako mu je nekdaj gospod Danilo razkril svoje srce in rekel: »Glej, brat Koprjan: kadar me po Božji volji ne bo več na svetu, vzemi k sebi mojo ženo in naj bode tvoja....« Strašno je vprla Katarina vanj svoje oči. — A! to je on! to je oče! in planila je z nožem nanj. Dolgo se je boril in trudil oni, izruvati ji nož iz rok; naposled se mu to posreči; zamahnil je — in zvršilo se je grozno dejanje : oče je umoril svojo lastno hčer. Presenečeni kozaki so planili nanj; pa čarovnik je skočil brž na konja in jim izginil izpred očij. XIV. Za Kijevom se je zgodilo nečuveno čudo: vsi gospodje in hetmani so se zbirali in čudili temu čudesu. Bilo je — 225 — naenkrat vidno na vse kraje sveta. V dalji je zasinjel Liman, za Limanom se je razlivalo Črno morje. Stari izkušeni ljudje so spoznali tudi Krim, goro dvi¬ gajočo se iz srede morja, in blatni Šivaš. Na levo je bila videti gališka zemlja. Kaj je to ? je povpraševal zbrani narod stare ljudi, kažoč na daljnje na nebu se blesteče in v oblake moleče sive in bele vrhove. To so Karpatske gore, so govorili starci; med njimi je dosti takih, na katerih ne skopni nikdar sneg; oblaki pa ostajajo in nočujejo tam. Pokazalo se je novo čudo: oblaki so splavali z najvišje gore, na njenem vrhu se je prikazal v vsej viteški opravi človek na konju, z zaprtimi očmi, in narod ga je tako razločijo videl, kakor da stoji v bližini. Tu je skočil nekdo izmed čudečega se ljudstva na konja, divje se ozrl okoli sebe, kakor da išče z očmi, se-li kdo ne drvi za njim, in pognal na vso moč svojega konja. Bil je čarovnik! česa se je tako prestrašil? Ko je ugledal čudnega viteza, je strahoma spoznal v njem oni obraz, ki se mu je nepoklican / prikazal, ko je vražil. Sam ni mogel' pojmiti, zakaj se je tako zbal pri tem pogledu; boječe se je oziral in podil konja, dokler ga ni dohitel večer in se niso zasvetile zvezdice. Še-le zdaj se je obrnil proti domu, da morda povpraša 15 Venec slov. pov. VII. — m — nečisto moč, kaj pomeni to čudo. Že je hotel preskočiti s konjem ozko reko, ki je izstopila iz svoje struge, ko se mu hipoma v skoku ustavi konj, obrnp proti njemu in se — o čudo! zasmeje! Beli zobje so mu strahovito blesneli v mraku. Poježili so se lasje čarovniku od strahu. Divje je zakričal in zaplakal kakor obupanec in pognal konja naravnost proti Kijevu. Zdelo se mu je, da ga love od vseh stranij ; drevesa, objema¬ joča ga kakor temen gozd, so se gibala kakor živa, iztezavala proti njemu dolge veje, hoteč ga udušiti; zvezde so be¬ žale pred njim ter kazale nanj, greš¬ nika; tudi cesta se je kar podila za njim. — Obupani čarovnik je bežal v Kijev ter pribežal do svetih prostorov. XV. Samotno je sedel puščavnik v svoji celici pri svetilki in ni obrnil očij od svete knjige. Mnogo let je že minilo, kar se je zaprl v svojo celico; zbil si je tudi že rakev iz desk, kamor je le¬ gal spat. Zaprl je sveti starec knjigo in začel moliti.... Tu pribeži človek čudne in strašne podobe. Ustrašil se ga je sprva, sveti puščavnik in trepe¬ tajoč je stopil nazaj, zazrši takega človeka: Kakor trepetlika se je tresel; — 227 — oči so divje zrle ; strašen ogenj se je vsipal iz njih; njegov spačeni obraz je napolnil puščavnikovo dušo z grozo. Oče, moli! moli! je žalostno vs- kriknil: moli za pogubljeno dušo! in zgrudil se je na zemljo. Sveti puščavnik se je prekrižal, vzel knjigo, odprl, strahoma stopil od njega in izpustil knjigo iz rok: — Ne, nečuveni grešnik! za te ni več usmi¬ ljenja! Beži odtod! Ne morem moliti za te! — Ne? zakričal je grešnik kot brez¬ umen. Glej : svete črke v knjigi so se zalile s krvjo.... Še nikdar ni bilo takega grešnika na svetu! Oče, ti se mi posmehuješ! Idi, prokleti grešnik! ne zasme¬ hujem te ! Groza me je! človeku ni dobro s teboj biti skupaj! Ne, ne! ti se mi smeješ, ne go¬ vori.... vidim, kako so se ti odprla tvoja usta: ha! tu kažeš zopet svoje stare zobe!.... In kakor besen je planil nanj — in ubil svetega starca. Nekaj je težko zastokalo, in ta stok se je razširil čez polja in gozd. Izza gozda so se dvignile mršave suhe roke z dolgimi nohti: stresle se in iz¬ ginile. 15 * — 228 — Pa že se ni bal ničesar več; le vse se mu je zdelo tako motno ; v uše¬ sih mu šumi, v glavi mu šumi, kot da je pijan, in vse, kar mu pride pred oči, je zakrito s pajčevino. Skoči na konja in se napoti naravnost v Kanev, hoteč odtod iti čez čerkese k Tatarjem na Krim, ne vedoč, čemu. Jeden, dva dni že jezdi, a Kaneva še ni. Pot je prava, že davno bi moral biti ondi; pa kaj, Kaneva ni videti nikjer. V dalji so blesnile kupole cerkva: no, to ni Kanev, to je Šumsk. Začudil se je čarovnik, videč, da je jahal ravno v nasprotno stran. Pognal je konja nazaj proti Kijevu, in za jeden dan se mu je pokazalo mesto; pa to ni Kijev, ampak mesto Galičin, ki leži še dalje od Kijeva kakor Šumsk, že ne¬ daleč od Ogrov. Ne vedoč, kaj dela, je zopet obrnil konja ; a znova je za¬ čutil, da gre v nasprotno stran, vedno naprej. Nihče na svetu bi ne mogel povedati, kaj se je godilo v duši ča¬ rovnikovi ; a ko bi pogledal in videl, kaj se vrši ondi, bi ne zaspal nikdar več po noči in nikdar več bi se ne zasmejal. To ni bila ne zloba, ne strah in tud) ljuta nevolja ne. Ni je besede na svetu, s katero bi se moglo imeno¬ vati to strašno stanje. Žgalo ga je, peklo, želel je ves svet poteptati s svojim konjem, vzeti vso zemljo od Kijeva do Galiča z — 229 — ljudmi vred, z vsem, in jo potopiti v Črnem morju. A tega ni želel storiti iz zlobe : ne, sam ni vedel zakaj. Ves pa je zadrgetal, ko je zagledal čisto blizo pred seboj Karpatske gore in visoki Krivan, ki si je pokril svoje teme s sivimi oblaki kakor s čapko: a konj je vsejedno še bežal kakor vihar in že je skakal po gorah. / Oblaki so hitro izgnili in pred njim se je pokazal jezdec v vsi strašni veličini. Z vso silo je hotel ustaviti konja, krepko je pritegoval uzdi; divje je hržal konj, griva se mu je dvigala, in še hitreje sta letela proti vitezu. Tu se je zazdelo čarovniku, da je v njem vse zamrlo, da se nepremični jezdec premika, da je hipoma odprl svoje oči in da se je, zapazivši proti njemu jezde¬ čega čarodejca, na ves glas zasmejal. Kakor grom se je razlegnil divji nje¬ gov smeh po gorah, zazvenel je tudi v srcu čarovnikovem in mu vse pre¬ tresel. Zdelo se mu je, kakor da je silen človek zlezel vanj, da hodi v njem in bije s kladivom po srcu, po žilah.... tako strašno se je odzval v njem ta smeh ! Zgrabil je jezdec s strašno svojo roko čarovnika in ga dvignil kvišku. V trenotku je umrl čarovnik in odprl svoje oči po smrti: pa bil je mrtev in gledal je kot mrtvec. — 230 — Tako strašno ne gleda noben živ krst in tudi ne oni, ki vstane iz groba. Obračal je svoje mrtve oči na vse strani in zagledal je mrtvece, ki so prihajali od Kijeva, od gališke zemlje in od Karpatov, njemu podobni na lice, kakor kaplja kaplji. Bledi, bledi, jeden višji od dru¬ gega, jeden bolj koščen od drugega, stali so krog jezdeca, držečega v roki strašni svoj plen. Še jedenkrat se je zasmejal vitez in ga vrgel v prepad. In vsi mrtveci so poskočili v prepad, pograbili mrtvega čarovnika in se za¬ grizli vanj s svojimi zobmi. Še jeden, višji od vseh, strašneji od vseh, se je hotel dvigniti, pa ni mu bilo možno — tako močno se je že za¬ rasel v zemljo; a ko bi se dvignil, tedaj bi pogubil Karpate, sedmograško in turško zemljo. Samo malo se je vzdig¬ nil — pa že je nastal potres od tega po vsem svetu, mnogokje so se podrle hiše in mnogo se je podušilo naroda. često se sliši po Karpatih zvizd, kakor da udari tisoč mlinov s kolesi po vodi: v nedohodnem prepadu, kate¬ rega še ni videl noben človek in ga ne bo, grizejo mrtveci mrtveca. Mnogokrat se je dogodilo na svetu, da se je tresla zemlja od jedne strani do druge: to se dogaja radi tega, razlagajo učeni ljudje, ker je ponekje blizu morja mnogo gor, iz katerih švigajo plameni in teko — 231 — ognjene reke. No, starci, ki žive v ogrski in gališki zemlji, vedo to bolje in pravijo, da se hoče vzdigniti v zemljo zrasli veliki mrtvec in trese tla. XVI. V mestu Gluhovu se je zbral na¬ rod okoli starca bandurista in je že dalje časa slušal slepca, igrajočega na banduro. Takih čudnih in tako lepih pesnij še ni pel noben bandurist. Sprva je omenil prejšnje hetmanske slave za Sahajdačnega in Hmjelnickega. Ta¬ krat so bili drugi časi; kozaštvo je vživalo slavo, teptalo je s konji ne- prijatelje in nikdo ga ni smel smešiti. Pel je tudi vesele pesni starec in zrl je s svojimi očmi na narod, kot da vidi, a prsti so letali s koščicami, pri¬ trjenimi na nje, kakor muha po strunah, in videlo se je, kakor da strune same igrajo; a krog njega stoječi narod se ni posmelil izpregovoriti niti besedice : starci so povesili glave, mladeniči pa so vprli svoje oči v starca slepca in poslušali. čakajte, je dejal starec, — za¬ pojem vam o neki davni dogodbi. Na¬ rod se je še tesneje stisnil skupaj in slepec je zapel: »Za gospoda Stepana, kneza sed- mograškega (sedmograški knez je bil pa zajedno lješki kralj), sta živela dva — 232 — I kozaka: Ivan in Petro. Živela sta kot brat z bratom. Glej, Ivan, vse, karkoli dobiva, razdeliva si na polovico: kadar je kdo vesel, naj bo tudi drugi; kadar je komu hudo, naj bo obema; kadar ima kdo plen, naj ga razdeli; zarobijo - li koga, tedaj naj proda drugi vse in ga odkupi; če to ne pomaga, naj pa tudi po¬ stane rob! In res, kar sta si pridobila kozaka, vse sta si delila: sta-li odgnala tujo živino ali konjev — vse sta si razdelila. * * * »Bojeval se je kralj Stepan s Turčinom. Tri tedne se že vojskuje s Turčinom, a nikakor ga ne more ugnati. Med Turčini je bil namreč tak paša, ki je mogel sam z desetimi janičarji po¬ končati cel polk. Tedaj je objavil kralj Stepan, da bo dal onemu, ki mu pri¬ vede pašo živega ali mrtvega, toliko plačila, kolikor ga dobi cela vojska. »Pojdiva, brat, lovit pašo!« je dejal brat Ivan Petru. In šla sta kozaka, jeden na to, jeden na ono stran. * * * «Ko bi ga še lovil ali ne, Petro, nikdar bi ga ne vjel, kajti že vodi Ivan pašo na povodcu za vratom k sa- - 233 — memu kralju. »Vrli mladenič!« je dejal kralj Stepan in vkazal izročiti njemu samemu toliko plačila, kakor ga dobiva cela vojska; zapovedal pa je tudi od- kazati mu toliko zemlje, kolikor in kjer si je poželi njegovo srce. Kakor hitro je prejel Ivan kraljev dar, takoj ga je pravično razdelil med seboj in Petrom. Vzel je Petro polovico kraljevskega daru, ali tega ni mogel prenesti, da si je Ivan'pridobil tako čast pri kralju; zato se je potajil in se sklenil maščevati. * * * »Jahala sta oba viteza na zemljo, katero je kralj daroval, tje za Karpate. Kozak Ivan je imel sina pri sebi na konju. Mračilo se je že — oni le še jezdijo. Malček je zaspal; začel je dre¬ mati tudi sam Ivan. Ne dremlji, kozak, po gorah so opasna pota !... No, kozak ima konja, ki ve sam za pravo pot: on se ne izpodtakne in ne zaide. Med gorami se nahaja prepad, nihče še ni videl njemu na dno. Koli¬ kor je od zemlje do neba, toliko je do dna tega prepada. Nad tem prepadom je pot — dva jezdeca moreta iti še vštric, trije pa že ne. Konj je jel po¬ časi in skrbno stopati z dremljajočim kozakom. Zraven njega je jahal Petro, ves se je tresel in je zatajeval svojo ra- — 234 - dost. Obrnil se je in sunil svojega brata v prepad, in konj je poletel s ko¬ zakom in malčkom vred v prepad. * * * »Vender se je oprijel kozak neke veje in samo konj je poletel na dno. — Začel je s sinom na plečih plezati kvišku; daleč je že priplezal, vzdignil oči in zagledal, da mu je Petro nasta¬ vil sulico, da bi ga porinil nazaj. »Moj Bog, pravični Bog! raje bi imel, da bi ne povzdignil svojih očij, kakor da vidim, kako mi rodni brat nastavlja sulico, da bi me sunil nazaj v prepad! — Mili moj brat! suni me s sulico, ker mi je bilo že tako usojeno pri rojstvu; a vzemi sina: kaj je vender zagrešil nedolžni malček, da mu je treba pogi¬ niti tako grozne smrti?« Zasmejal se je Petro in ga sunil s sulico, kozak je poletel z malčkom na dno. Vzel si je Petro vse imetje in pričel je živeti kot paša. Takih konj ni imel nihče kakor Petrp ; ovac in koštrunov ni bilo nikjer toliko. In umrl je Petro. * * * Ko je Petro umrl, je poklical Bog duši obeh bratov, Petra in Ivana, k sodbi. »Velik grešnik je ta človek!« je dejal Bog. »Ivan! jaz mu skoro ne — 235 morem izbrati kazni; izberi mu jo ti!« Dolgo je mislil Ivan, izmislujoč si ka¬ zen, naposled de: »Veliko hudega mi je storil ta človek: izdal je svojega brata, kakor Juda, in oropal me je častnega rodu in potomstva na zemlji. A človek brez častnega rodu in potom¬ stva je kakor pšenično zrno, vsejano v zemljo, ki izgine v njej brez sadu in sledu. Ne požene — in nikdo ne ve, da je bilo vsejano zrno. * * & »Stori torej, Bog, tako, da bi vse njegovo potomstvo ne imelo sreče na zemlji; da bi bil poslednji v rodovini tak zlodej, kakoršnega še ni bilo nikdar na svetu, in da bi ob vsakem njegovem zlodejstvu dedje in pradedje njegovi ne imeli miru v grobih in se, trpeči neznanske muke, dvigali iz gomil! A Judež Petro naj bi se ne mogel dvig¬ niti in radi tega bi trpel še mnogo hujše muke ; jedel naj bi kakor besni zemljo in se zvijal pod njo. »In ko bode mera polna zlodejstev tega človeka, dvigni me Bog iz onega prepada na konju na najvišjo goro in oni naj pride k meni in vržem ga s te gore v najgloblji prepad in vsi mrtveci, njegovi dedi in pradedi, kjerkoli bi že bivali v življenju, naj bi prišli skupaj — 236 od raznih stranij zemlje in bi ga grizli za one muke, katere jim je pripravil, in vedno bi ga grizli, in jaz bi se vzra- dostil, gledajoč njegove muke ! A Judež Petro naj bi se ne mogel dvigniti iz zemlje, hoteč tudi grizti za svoje trp¬ ljenje, ampak grize naj samega sebe, njegove kosti naj bi vedno bolj rasle, in tako naj bi se mu večale njegove muke. To bo zanj najstrašneja muka ; kajti ni je večje muke za človeka, ka¬ kor maščevati se hoteti a ne se moči«. * * * »Strašno kazen si si izmislil, člo¬ vek !« rekel je Bog: »bodi vse tako, kakor si dejal: a tudi ti sedi večno ondi na svojem konju; nikdar pa ne prideš v nebesa, ko bodeš sedel na veke na svojem konju!« In vse se je tako zgodilo, kakor je bilo rečeno : in še zdaj stoji na Karpatih na konju čudni vitez in gleda : kako grizejo v prepadu brez dna mrtveci mrtveca, a čuje tudi, kako raste pod zemljo ležeči mrtvec in kako gloje svoje kosti in strašno pretresa vso zemljo«.... Že je končal slepec svojo pesen ; že je jel znova prebirati strune in peti — 237 — smešne dogodbice o Komu in Jeremu, o Stkljarjevem Stokozu.... no, staro in mlado je stalo še dolgo zamišljeno, s povešenimi glavami, premišljujoč o do- godbi, ki se je vršila v davnini. ©\ta sit)a. Napisal Marko Vovčok (marija Eugenija (Tlarkouič). 'i' 'i> 'i' / v / j ■ j . ,■ /; / / . \ • v v v:, - s \ ( I. Mož je umrl in mi zapustil dva otroka, dva sina. Treba je bilo delati, treba je bilo deco odgajati. Sama nisem mogla zmagovati. In prodajala sem in prodajala.... vse sem poprodala. In težko je nam ubogim prodajati svoje blago, katero smo prislužili s svojo krvjo. Vse sem poprodala... Mučila sem se, delala od noči do noči. Nikdar nisem imela časa, da bi se razveselila s svojima otrokoma... In otroka sta rastla; že sta skak¬ ljala okoli mene in cvrčala, slavca moja. II. Moj Andrejko je bil krepak, jasnook, kuštrav; bil je vesel, živahen deček. Bili so dnevi, ko mi je s svojo razpo¬ sajenostjo napravil skrbi; toda večkrat me je razveseljeval. In pokarala sem ga ter ga poljubila. On je bil starejši. In Vasiljko je bil tih in miren: ni ga bilo slišati v koči, niti videti ga na dvorišču. Že izza prvega detinstva je bil nekako zamišljen. To je bilo zato, 16 I Venec slov. pov. VII. - 24-2 — ker se je rodil ob tako težki uri, bilo je zato, ker mu je Bog dal tako naravo... Andrejko je letal po vasi ter se vračal ves rdeč, smejoč in šaleč se, in on, Vasiljko, je sedeval kje pred hišo: razsipal je prst in opazoval vsa- kojake bilke; razkopaval je kjerkoli, izkopal črviča ali ulovil metulja ter gledal in mislil... Viknil je Andrej, in on se je silno prestrašil. In včasih je legel na vrt, pa ves dan preležal ne¬ premično, kakor da nečemu prisluškuje. »Kaj si se zamislil, sinko?« ga vprašam. »Mislim, kako je ta svet velik!« Še dokler je bil deček, je že po¬ znal vsak cvet: kako se zove, kako razcvitava, s kakim cvetom cvete; vedel je, kedaj lete ptice na jug, kedaj se vračajo z juga, vse to je vedel. »To mu je Bog dal tako!« so mi rekali ljudje. »Pustite ga, ker mu je Bog dal tako!« III. Kadar so nastopili oni dolgi jesenski večeri, ko me je delo že utrudilo, tedaj sem vzela dvojico k sebi na kolena in ju pričela učiti dobro ; kakor sem znala, tako sem ju učila... Pravila sem jima to in ono, pogovarjala sem se z njima. A mojemu Andrejčku je bilo kmalu dosti, — 243 in dolgočasil se je : otiral si je oči ter zeval in zdehal. »Pustite me, mama !« je poprosil. Jaz sem ga takoj pustila, in kaj si je on vse zmislil ! Čvrljal je in se igral, dokler ga ni obvladal sen. In Vasiljko bi bil vso dolgo noč pre¬ sedel z menoj, da bi me poslušal ter mi pozorno pogledoval v oči. Pospali smo. Kadar sem se v noči prebudila, moj Vasiljko ni spal. »Sinko, zakaj ne spiš?« »Tako, ne morem !... Zakaj pa je noč tako temna in brez luči, mama ?» »Bog je dal tako, dete, da je po¬ noči temno... Spavaj«, sem mu dela, »spavaj!« In on je obmolknil... Toda dolgo se je še nemirno preobračal. In kadar je mesec posvetil skozi okno, je Vasiljko gledal in ni zaprl očij. In jaz sem čula od ljudi j, da ni dobro, če vsiplje mesec svojo svitlobo na spečo deco, pa sem ju zato odela in rekla Vasiljku: »Ne glej v mesec, Vasiljko, ker to ni dobro!« In on je vzdihnil... Samo kadar je bila njemu primerna noč, tedaj je tudi on zaspal čisto mirno; toda vendar ni imel pravega spanja, ker je sanjal ne¬ mirne sanje. Andrejko ni bil tak, že je posve¬ tila zora, že je izšlo solnce, a on je še trdno spal ves zarudel... In kakor ga je bilo zvečer težavno spraviti spat, 16 * — 244 — tako ga je bilo zjutraj težavno prebu¬ diti. In ko je vstal, ta moj razposajenec, se je ozival po hiši njegov krik, da so se stresali vsi tramovi! Potem je pričel skakati in razsajati, da ga je bila polna celi hiša! In tako je bil dober, vesel in ljubek ! A hočeš, nočeš, vsekakor je bilo treba brzdati... Vasiljko je bil mlajši, a je vendar poučeval starejšega brata. Andrejko je bil nagel in ognjevit kakor iskra: često se je po trikrat ali še po večkrat sprl z deco na ulici ali pa se stepel celo za kakoršnokoli malenkost. »Andrejko«, mu je rekel tedaj Va¬ silij, »zakaj si žalosten?« »Tepel sem se, kaj hočeš več!« »Vidiš, Andrejko, to izvira le iz tvoje razuzdanosti, da jim nisi nagajal, bi sedaj ne bil žalosten in bi se ne sramoval, da so te pretepli.« In Andrejko njemu po svoje: «Eh, sedeti je predolgočasno !« In zopet se je izmuzal iz koče ter se vnovič pričel igrati. Vasiljko je bil tih in zamišljen. Kdo ga je naučil razmišljevanja, to ve sam Bog ! Ce je kam šel, se je že vrnil, če je bil doma : nikjer se ni obotavljal, nikjer ni ostal pri igri. Tako je odrastel v samoti sam za se. Niti zgovoren, niti šaljiv ni bil. Po kom je pač postal tak ! Andrejko je poznal vse v selu. Ce je bilo treba 245 - izvršiti kak posel, ga je izvršil z vese¬ lim srcem; toda našel je tudi čas za svojo mladeniško zabavo. A če se oni česa poprime, ne dvigne niti oči j, niti svojih mislij ne obrača na kak drug predmet; vsa duša mu je v poslu. IV. Deca moja, deca moja ! Raznesla se je govorica, da bode to leto novačenje. Ko sem to čula, mi je bilo, kakor da me je preletel čuden mraz. Ozrla sem se na svoja sinova mladeniča: kako sta sila krasna, kako mlada, ljubi moj Bog! Neko jutro... dal Bog, da nikdar več tako ne napoči!... so mi rekli, da mora Andrej med rekrute... Zbrala sem zadnje stvari, odprav¬ ljala ga... Kako je to: odpravljati svo¬ jega sina v zlo in bedo! Kdor tega ne ve, naj vpraša matere!... In on je bil, kakor da je ovenel... Kje je bil oni mladeniški pogled, kje oni veseli nasmeh! Ni mi treba praviti, da ni samo stara majka turobno plakala za svojim sinom ? Tudi mlade oči so plakale za njim, za njegovim lepim stasom! Divno je znal on pevati pesmi pod jasnimi zvezdami. In glas se mu je razlegal po vsem selu. In tako si je tudi pripeval ljubko in krasno devojko. Kadar sem poleti v tihih in toplih nočeh ležala — 246 — dolgo brez sna ter razmišljala, sem naenkrat začula njegov tih in nežen pogovor... Nadejala sem se neveste kakor lastavice, sebi na uteho... A zdaj je moja nada odhajala med rekrute. V. Prišla je zapoved, da imajo rekruti odhajati v sredo po obedu. Sedela sem in pričakovala te ure, ko naenkrat pri¬ sopiha v hišo moj sin Vasiljko, ves za¬ sopel in bled, hrza njim še dva človeka. »Gospa majka«, je spregovorila dvojica, »ukazano je, da vzamejo tudi Vasilja !« Jaz jim nisem verjela. »To se ne zgodi, ker je zdaj jedini on pri meni«. »Ne, mama«, je spregovoril Va¬ silij, »istina je, kar pravita ta dva«. In vsi so me tolažili, a meni je bilo, kakor da mi je zamrlo srce: čula sem, kaj so govorili, videla sem jih, a nič mi ni prišlo do srca.:. VI. Odpeljale so se tri trojke, vse sami rekruti. Z njimi so se peljali so¬ rodniki, ki so jih spremljali. Sedla sem tudi jaz med svoja sina ter se peljala. Pot se je ddsedal, gozdovi ih polja so bežali pred očmi... — 247 In meni se je zdelo, da sem majhno dete: ničesar nisem razumela, ničesar ne vem, ničesar se ne spominjam. Samo kadar sem pogledala za deco, mi je postalo nekako strašno. Ko smo prišli do hiše novačenja, so jih odpeljali; in mi smo stali ter čakali. Bilo mi je, kakor da so se me polastile sanje; plakala sem in ihtela... Najprej so privedli nazaj moja dva... Gospod, moj Bog, ti si velik, ti si mi¬ lostljiv! Boljše bi bilo, da sem ju za¬ kopala v zemljo!... VII. Dovedli so me v neko temno hišo, — je li zidana ali lesena ali kakšna že, tega ne vem povedati. Stala sem pred nekakim Vojnikom z veliko glavo, ki je bil razkuštran, neomit in ves v ščeti¬ nah kakor jež. To je bil gotovo njihov stari, njihov starešina... Poklonim se mu in ga poprosim: »Ne kratite svoje milosti mojima sinovoma, dobri človek«. Dala sem mu, kar sem imela de¬ narja, in nekaj za deco. »Ne togujte, babica!« je sprego¬ voril hripavo. »Vajina sinova bodeta malo žalovala, brez tega ne more biti na svetu, a tudi njima bode ugajalo; postaneta junaka, kakor sem na primer tudi jaz, da se tako izrazim !« - 248 — Tedaj sem pozorno pogledala vanj; bil je zarudel in nekako napuhel, in oči so mu nekako ugasnile... Bože moj! In moja sinova, moja siva goloba! Pri njih je zdaj duša še sveta in pogled jasen, in dragi obličji jima cveteta v polnem cvetu!... VIII. In deca sta me spremila iz mesta. In še sedaj, kadar nastane poleti vroč in soparen dan, se spominjam onega našega slovesa ; šli smo po mestu, hiše so bile zaprte, zaprta so bila okna; za mestom je na daleč okrog temna jelovina obkrožala peščeno pot; pred očmi so se drgnila ob pesek škripajoča kolesa, in z neba je pripekalo solnce... IX. Ostala sem sama, samcata in tožila. Niti spanja, niti počitka nisem imela. Delala sem na vso moč, ničesar nisem vedela, ničesar slišala... Minulo je leto, in drugo in peto. Kakor da so me objeli črni oblaki in kakor da ste mi le dve zvezdi sijali v temni noči: to sta bila moja sina! Nekoliko čez božič sedim nekega večera že pozno in predem. Zunaj je divjal vihar, treskal ob okna, in luč je vstrepetavala. — 249 — »Bum, bum !« se začuje na vratih. Odprem : Vasilij. »Vasilječko, sinko moj! In kje je Andrejko ?« »Andreja ni več, mama! Andrej je legel, mama, da več ne vstane!« In jaz, kakor da sem vedela: vsak božji dan in vsako noč sem ga objoko¬ vala. In mogel bi bil živeti in živeti! Po telesu, po moči in po obličju se je vrgel po očetu : in zdaj se je za očetom tudi preselil na drugi svet. »Vi ste se postarali, mamica!... Kako ste živeli? Ali ste pretrpeli mnogo bede ? « »I, tako sem živela : vstala pa pla- kala, legla pa plakala; tako sem živela.« »Jaz, mama, sem prišel k vam, da umrem«. Gledam ga... tuga moja! Mlad je bil še, a že uničen! »Sinko moj, kaka sreča, če bi ne bila slišala tvojih besed!« Kajti res je bila gola istina, kar je rekel on. Pojemal in pojemal je moj Va- siljko kakor svečica. Legel je, obne¬ mogel in spomladi umrl. Kako je tudi mogel živeti? Bastel je tako, da je bilo veselje ; in one vaje in oni pohodi, to mu je odvzelo vso moč. »Nisem se rodil zato, majka moja, da bi v boju pobijal ljudi!« je rekel. — 250 — »Vojska ni za take ljudi, kakor sem jaz, in jaz nisem pravi vojnik.» In ko je že ležal v silnih bolečinah, je vedno samo mislil in razmotrival. »O Bože, Bože«, je spregovoril, »kako je tvoj svet krasen! In jaz se še nisem naživel na svetu, ničesar se še nisem naučil in ničesar ne znam«. In na zadnjo uro je spregovoril: »Mama, jaz nisem živel na svetu! Samo pripravljal sem se, da bi živel«. In kakor da ga je kosa pokosila, jaz pa sem ostala sama... X. Jedina tolažba mi je, da snivam o svoji deci. In vedno snivam, da sta majhna, a kakor mladeniča nikdar ne nastopita v sanjah. In kakor živa stojita pred mojo dušo. Andrej, vesel in kuštrav, skače po hiši in kriči, Vasiljko sedi zamišljen nad cvetovi in bilkami. Prebudim se... pusto! Čaka me delo; treba je, da se preživim, treba je bridko trpeti. Živini... Gledam, kako se ruši hiša; zdi se mi, da čutim, kako tudi mene samo prekriva prah, baš kakor da se živa pogrezam pod zemljo... Zakaj? m m m Hruatski spisal Ksauer Šandor - Ojalski; Poslouenil fr. Hlaričin. ca a oa \ . Per non soffrir cosi, vorrei morire; Ma quanclo penso a te, voglio guarire. Stecchetti. Torej kaj mislite? Kako mu je danes ? je vprašala s tihim pridušenim glasom, a s skrbjo in s strahom na licu, gospa Radička zdravnika Maslino- vica, ko je ta stopil iz grada na dvo¬ rišče in že hotel skočiti v svoj jedno- vprežni voziček. Hm, — vedno jednako. No — ni nevarnosti, da bi bila katastrofa blizu. Nasprotno, jaz sodim, da bode dosti dolgo še... — Da, celo — mogoče je, da se še izkoplje. On je izven nevar¬ nih let. Konečno — mi zdravniki naj¬ manj verujemo v čudeže, a nekolikokrat se nam dogodi v praksi nekaj, kar je za las podobno čudežu. Morda bode kak tudi pri njem ! Ali ste mu predpisali kaj za inha¬ lacijo ? Pritožuje se, da mu ono od zadnjikrat dela muke. Da — da. — Živci so silno razbur¬ jeni. Premenil sem kompozit inhala¬ cije. Istina, škoda je, da ne more ra¬ biti one prve. A sedaj, poljubljam roko, milostljiva, — požuriti se moram v Lužnjevac. Tudi tam me čakajo. — 254 — Z Bogom, dragi doktor. Prosim Vas, pridite jutri zopet. Vendar je bil mirnejši, ko ste bili Vi pri njem. Doktor ni več slišal zadnjih besed. Njegova močna kobila je krepko po¬ tegnila, in za nekaj časa je izginil vo¬ ziček v aleji. Gospa Radicka je ostala nekaj časa na istem mestu in zamišljeno poslušala ropot koles po novo nasuti cesti in sledila jeku, ki je odgovarjal od tam preko brda. Potem se je nekaj stresla, saj je bilo kasno na večer, že prilično hladno in ker ni imela na sebi drugega nego svojo, poletno obleko, je občutila, da jej je mraz. S počasnim, utrujenim korakom se je vrnila v gra¬ dič. Tu jo je čakal kočijaž, da mu da ovsa za jutrajšnji pot, ker se je imel peljati v mesto po gospejino sorodnico, — gospodično Sašo. Čakaj malo, — mu reče gospa in se napoti v prvo nadstropje v sobo bolnika, Lazarja Radiča, svojega svaka, zajedno solastnika imetja. Bolnik je sedel v globokem na¬ slanjaču kraj odprtega okna. Bilo mu je devetindvajset let; no, v svojej bo¬ lezni je izglodal mnogo starejši. Lice je imel popolnoma suho, — vpadlo — in polt sivkasto. Skoro se je zgubil v gubah »šlafroka«. A glava mu je padla na globoko upala prša. Samo črni lasje so bili bujni, kakor da bi se združila v teh laseh vsa moč življenja. — 255 — Lazo, — ali bi ne zaprla okna ? Večer je že pozen — in tudi ohladilo se je že ; čakaj, da zaprem, — reče z nežnim glasom gospa Radička in že hoče pristopiti k oknu. Ne, — prosim te — pusti! — od¬ govori on z nejevoljo težko bolnega človeka. Povsem težko mu je bilo gle¬ dati dobro rejeno in zdravo telo svoje svakinje. Pa takoj se premaga in se po¬ sili na smeh, in popravivši se, doda : Tu — glej, draga, — zavit sem ves kakor dete v plenicah. A nazadnje, kaj se more še pokvariti na meni ? Grenki izraz se mu spusti na lice, in v znak, da želi ostati sam, zapre oči in položi glavo stolu na naslanjalo. Gospa Radička vzdihne tiho in odide. Bolnik se nekoliko privzdigne. Bilo mu je nocoj malo bolje kakor dru¬ gače. Mrzlica je prestala, bol v hrbtu in prsih odjenjala in tudi kašelj se je javljal redkeje. Dihanje ni bilo tako težko in počasno kakor navadno. Trpel je na plučni tuberkulozi. Še-le ne¬ davno se je vrnil iz Gleichenberga. Nasprotno od navadnega večnega upanja pri takih bolnikih, si je bil popolnoma svest, da mora podleči bolezni. Kadar ga je včasih bolezen že zmučila, in so mu strašne muke trgale prsi ter mu ne¬ prestana hektična mrzlica z nočnim zno¬ jenjem popolnoma oslabila telo, — je klical smrt in želel, da prestanejo nje- — 256 — gove muke. Sltoro s stoiškim mirom je znal računati, koliko mu še ostane časa za življenje. A komaj je skrival svojo mračno nevoljo in brez vsake vere je poslušal zdravnika, kadar ga je hotel tolažiti ter mu začel spominjati možnost, da se iznebi tuberkuloze. Ah, — pustite doktor, — to je vse odveč, kar govorite. Jaz čutim najbolj, kako mi je. Pa — glejte, tudi roke težko vzdignem — tako sem slab in onemogel. Gotov sem — ali ne mislite, da mi je popolnoma vsejedno. Končno — človek rad živi. V meni seveda ni one fizične moči, katero potrebuje življenska ener¬ gija. Vem — neumno je to in bedasto — ali tako je. Tako je še danes odgovoril dok¬ torju. A sedaj, malo da se mu ni vsa¬ dila v dušo neka nada, in popolnoma zadovoljen je gledal skozi okno in čisto drago in milo mu je bilo slušati šum in ropot v hiši in gospodarstvu. Zato se nikakor ni mogel ločiti od okna. Dolgo še — dolgo, ko je vsakinja odšla iz sobe, je ostal tako na istem mestu in celo bliže se je primaknil k oknu. Da bi mu večerni zrak ne škodoval, si je dal topel robec pred usta. In že se je popolnoma zmračilo! Od zunaj seje zlival v sobo sveži zrak, napolnjen z vlažnim dihom rose in zemlje. Od časa do časa se je zlil notri vonj lipe, ki — 257 — je cvetela spodej v vrtu. On je gledal na polje, dasi ni videl ničesar več, ker je vse pokrila gosta črna tema brez- mesečne noči. Samo nekaj zvezd je vzšlo. Brlele so slabo in tanke svetle niti so jedva dosegale oddaljeno* 1 zemljo. Samo jedna se je bas tam nad planino žarko in jasno lesketala in gledala ravno v sobo k bolniku. Mrak je bil zategadelj tako gost, da se je očem skoro dozdevalo, kakor da se tam v dalji nerazločljive črne mase rivajo in mešajo. Samo včasih prekine temo kratki let kresnic. In vse je tiho. Istina, doli iz trave zašumi včasih neko gi¬ banje — čudno slabo šepetanje, včasih zopet kak tanek glasek, zdaj pa zdaj zabrenči nekaj v zraku — nekak zvok Bog ve katerega hrošča, ali vse to je nežno, slabo, tuje in neznano, a gluha tišina je zopet tako daljna in vsestran¬ ska, da so oni mali stovrstni zvoki komaj kakor dih tišine same. Tudi to ne moti tihote, kar se čuje od tam nekje s pašnika ali hreščanje konja ali praskanje pastirskega ognja, a tam zopet zazvoni z dvorišča vsak čas iz hleva zvonec stare krave ali se iz konj¬ skega hleva zasliši topot kopit, ko se konji prestopajo in pri tem z verigo okoli vratu glasno rožljajo. Vse to po¬ večuje mrtvo tišino, katera je povsem tajinstvena in čudežna v tej črni temi. 17 Venec slov. po,v. VII. — 258 — Bolniku postane popolnoma nenavadno. Pred mračnimi očmi se mu zabliska neka notranja svitloba, krešejo se iskre, podobne iskram v traku bliska in pred njim se razprostirajo divne barve, združene, dolge in v vedno migajočih krogih. In on gleda, — gleda vse to! Po barvah pride, glej — glej — sam ni vedel, kaj pride in kaj gleda. Ali se vzdigujejo slike spominov iz davno minulih časov, ali so puste sanje raz¬ burjene domišljije, — je-li magnetična zveza s katerim drugim svetom, ali so to ostanki v duši iz njenih prejšnjih predzemeljskih sfer in faz ? On misli na vse to, a zopet ne ve, kaj misli. Videl je samo, kako mu to miglja pred dušo, — ni videl celih prikaznij, samo sence znanih ali neznanih ljudij, včasih ne¬ razločna, včasih popolnoma z nekim čudnim sijajem oblita lica. In gledal je divne obraze žensk, zapeljivo pripog- njene vratove, čutil je na sebi žar ve¬ likih svitlih očij. Tedaj so mu plavale nad čelom zlatoplave kite bujnih dolgih la$, potem debeli rujavo-črni kodri gostih las, in on je vlekel vase njihov opojni vonj. Potem so se gibali okrog njega razkošni lakti — dolgi tanki beli prsti, — potem polne, divno obo- čene prsi in krasna ramena. Cela duša mu je tedaj gorela in hrepenela za ono srečo, za onimi slastmi, ki Jih daje ženska lepota in žensko srce. Žejalo ga — 259 — je po blaženstvu časa,' v katerem se prsi privijajo k prsim, v katerem pre¬ magani mož posluša v uho šepetane sladke besede: »jaz te ljubim!« — iz ust, sočnih in pripravljenih k poljubu. — Skoro krčevito je izustil besede: »Ljubezen — ljubezen !« Morda nikoli se mu še ni tako silno pojavila ta' želja po ljubezni iz globočine duše, kakor sedaj, sredi te temne noči, katera ga je popolnoma omamljala s svojimi baj¬ nimi slikami in se ovijala s svojimi črnimi sencami okrog njega, da mu je bilo, kakor da bi se bil ogrnil s plaščem iz bržuna. Ah, — vsemu je konec — kako, da jaz nesrečnež še mislim na to ■ — prekinil se je brezupno v opojnem čuvstvovanju., ko ga je naenkrat začel mučiti suhi kašelj. In na misel, da za njega ni več tega blaženstva, da je smrt edina, ki mu ponuja svoj naročaj, — je zaplakal kakor malo dete. Še bolj ga je bolela misel, da tudi nikdar ni okusil sreče, o kateri je komaj sanjal. Samo kupljeni poljubi so morali gasiti njegovo željo. A ta želja je bila v njem silnejša in močnejša, kakor v malo ka¬ terem drugem. Še kot deček se je bil zaljubil nekdaj v neko malo nemško deklico, hčerko naseljenega geometra, tako, da je po njenem odhodu zapal v težko bolezen, dasi s,e je ž njim najmanj hotela igrati in ga vedno nazivala : 17 * - 260 — »Du garstiger Junge!« — Pozneje, kot mladenič, je ljubil vroče in istinito devo, s katero ni nikdar govoril; prvikrat, ko je nekoliko povzdignil oči do nje, mu je obrnila hrbet in pol glasno iz¬ rekla o njem neko neumno ali tudi razžaljivo opazko, in tako je v njem minula doba prvega mladeništva, da ni doživel niti najnedolžnejšega ljubav- nega romana. Oni zlati čas, kateri gotovo vsakemu donese vsaj kako tako lirično epizodo, je prošel mimo njega, a ni ga niti pogrešal. Ta — v celoti ne¬ lepa zunanjost, njegovo suho — suho telo z visokimi, upognjenimi plečami in z upalimi prsi, od česar vsega se je tako rano pokazala usodepolna bo¬ lezen sušice od podedovanih tuberkul, — vse to ni moglo očarati. Vedel je to dobro. Morebiti bi si bil mogel osvojiti katero srce, ker je bil umen in dobrega, plemenitega srca, pa vedoč, da je nelep in bolan, — je bil plah in nespreten pred ženskami. To plahost pa je zakrival iz ponosa v neko vrsto divjosti in nepristopnosti. Vedel se je tako tudi v trenutkih, ko mu je duša najbolj gorela od želje, da bi bil ljubljen in da si k srcu pri¬ tisne devo, za katero je vzdihoval. Se¬ veda — kedar je bil zopet sam potem se je prepuščal navalom čuvstva in je vzdihoval — plakal — preklinjal sebe in svojo naravo in svojo nelepoto ter — 261 — tožil neumnost prirode, katera slepo in brez izbire stavlja v isto prikazen tako slabo telo in tako silno potrebo ljubezni. Te želje, da bi bil ljubljen, in onega silnega stremljenja po ljubezni ni izgu¬ bil niti potem, ko je že stopil v prak¬ tično življenje, in ni ga moglo tega oprostiti niti moderno racijonalno, skoro materijalistično tolmačenje srca in nje¬ govih tajnostij. Še sedaj bi ga znala čudovito ganiti vsaka lepa okolica, vsaka cvetka, — vsaka pesem ptice ali človeka, — in vse to bi v isti mah vžgalo v njem silni ogenj, da bi čutil nepremagljivo potrebo, karkoli pritisniti na burne prsi in izraziti željo, da najde in povrne ljubezen. Gledaje kakšno lepo žensko ali dekle, je ostal čist v mislih, ali zopet se je ves tresel od duševne in telesne strasti in je žejno pil vso njeno prikazen. Vsako čarobno črto njenega telesa, vsako dražestno kretnjo — vsako gubo njene obleke si je zapomnil in vžival kakor umetnik, da je potem vedno zapadel v melanho¬ lično obupanost, ker mu je bilo celo ono veliko cesarstvo ženske lepote ne¬ milostno zaprto. In njegova težka bo¬ lezen, katera ga je mučila že leta in mu je že popolnoma uničila telo, ven¬ dar ni mogla zlomiti v njem želje po ljubezni. V vsem ga je uničila, za nič ni imel več pravega smisla in prave volje, bil je že skoro brez vsake ener- 262 — gije, no — hrepenel je za ženskim srcem in žensko lepoto baš kakor v prvih dneh mladosti. Da, še celo manj se je mogel z oslabljeno energijo vpirati tej strasti. A ona ga je mučila in ga glo¬ dala, morebiti ne manj, kakor hektične mrzlice. Sam je lahko pikro rekel: kako je to neumno — od prirode ! Daje mi v dušo čut v nenavadni meri, čut, ki po svoji svrhi zahteva močno in zdravo teto, — a jaz sem »Lazar« — ne samo po imenu — »jaz sem v res¬ nici Lazar!« Vse take misli so mu rojile tudi sedaj pred odprtim oknom po glavi, in čim dalje je mislil, tem težje mu je po¬ stajalo. »Nikdar — nikdar več!« je še¬ petal mehanično, a po licu so mu kapale solze. Začel je misliti, na kateri strani pokopališča bode izkopana jama. In petelini so morda že dvakrat zapeli, ko je še tako ostal na svojem mestu, ves razburjen, razdražen in pre¬ ganjan od prikaznij svoje domišljije in boli žejnega srca. V tem je tudi izšel izza gozda mesec. Na en mah, kakor da je prirodo minul trdi sen, se je vse sanjavo ga¬ nilo. Na livadah so se oglasili klici moč¬ virnih ptic, iz tankih vej jablan so pale dolge prekrižane 'sence, a na vrhu najbližjega debla je zaregljala zelena žabica. Nekje — daleč — morda tam v tretjem selu se je prebudil petelin in 263 — hripavo zapel, iz vrta ali s strehe hleva pa se je oglasil melanholični klic čuka. »Kliče me!« — je vzdihnil bolnik pikro in prestrašeno. Drugačeje vse -tiho in mirno ka¬ kor poprej, čuje se v tem miru šepe¬ tanje igrajočih listov bližnje breze, katere srebrno vejevje se čudotvorno blišči v mesečini. Ona je edino kakor bi ne spavala, ali morda živo sanja? Drobna nizka meglica plava pod njo tik nad travo in se vleče v dolgi po- vlaki v dolino. Bolniku je postalo, kakor da zre v kos pošastnega sveta. S ceste, od daleč — daleč je prišel naenkrat ropot voza, odbijajoč se z jekom izmed spečih bregov. Vedno bolj se je bližal voz. Že je razločeval peket kopit in pravilni brzi trab konja. Bilo je v tem nekaj tajinstvenega. Bol¬ nik se je kakor nekdaj v dneh detin- stva radovedno vprašal: kdo pride ? kam gre ? Kaj ga sedaj v noči drži na cesti? da nazadnje ž njim primerja sebe, ki ne more iz hiše — iz sobe — nikamor, a neki dan ne bode mogel niti iz postelje, in potem — in potem ! Voz je prišel med tem v nepo¬ sredno bližino gradiča. Tu se je spre¬ menil glas ropota. Voz ni več tekel po trdih tleh velike ceste, krenil je na mehko pot. — 264 — Pride li končno nekdo sem ? E — da, — v aleji je voz ! — si je rekel z zanimanjem glasno Lazar in zapal potem takoj v navadno apatijo bolnih ljudi j. Doli pred vratmi grada je res ob¬ stala kočija. Crez neka časa se je čulo trkanje in klicanje. Najbrže je zvonec doli zopet po¬ kvarjen ali ga pa neumneži ne morejo najti — ! — je mislil gori bolnik pri sebi in hotel seči po sobnem zvončku, da zbudi ljudi v hiši. Pa kašelj mu privre iz prsij in onemogel pade zopet v stol. Sedaj čez nekai časa prihiti gospa Kadička. Dobra žena ni čula trkanja pri vratih, ali čula je njegov kašelj. Oh — Lazo, — ti kašljaš, — pa se ve — ko si takšen, pa puščaš okno odprto ; — da, ti se ubijaš, — o Lazo, — Lazo! — in zopet priskoči, tako težka in debela kakor je bila, k oknu ter ga hitro zapre. Pusti to! — jej slabotno reče Lazar — ali ne čuješ, — doli je nekdo dospel in trka na vrata, — ali ni ? — vpraša prestrašeno, boječ se, ali se mu ni ono trkanje samo zazdelo ali morda pojavilo, a jedno in drugo je usodepoln znak za njega. Na vrata se je začelo v tem še močneje trkati. — 265 — Da — da ! — opomni gospa Ra- dička. — Kdo more to biti ? Ne prašaj, — draga Beta, — tem¬ več daj, pozvoni, da se prebudijo dekle in da gredo odpirat, — prosim te, stori! — jej je govoril nestrpljivo. Da ga ne razsrdi, odide gospa urno iz sobe in pozabi svečo na mizi. Na hodniku je omahovala, nevedoč, kaj naj stori. Ni se mogla nikakor do¬ misliti, kdo bi v tem času trkal na vrata. Že se je začela bati, ni-li kak hudodelnik, ali vsaj kakšna nesrečna vest. V jednem trenutku je pregledala svoje drage, komu bi se mogla zgoditi katera nesreča. Oni doli pa so še moč¬ neje začeli tolči in klicati : »Odprite — odprite! Jaz sem, — jaz sem!« Ti — Saša ! — izvije se začuden, vesel in iznenaden krik gospej Radički. Spoznala je glas svoje mlajše sestre, katero je po smrti roditeljev vzela k sebi in jo odgojila. Deklica je baš do¬ vršila svojo odgojo v varaždinskem samostanu Uršulink in kočijaž je imel jutri iti po njo v mesto. V dveh-treh korakih je bila gospa Radička doli v veži in ni šla po služ¬ kinjo, temveč je sama odprla težka sta¬ rinska vrata. Saša, — ti si, — ti si! — pozdravi radostno svojo ljubljenko. Došla skoči k njej in se jej vrže živo na prša. Pa kako si prišla? — 366 — Pomisli, — z Mandičem.- On je prišel po svojo Zoro. Povabil je potem tudi mene, naj grem ž njim, ker je itak Graneševac tik nas. A meni je bilo težlio, da bi čakala do jutri. Ah, — hvala Bogu, da sem se rešila sa¬ mostanskih zidov ! Joj — Beta — divno smo potovali. Mandič je dal zvečer za- preči — in tako smo se ognili vročini. A kako ti? Zdravo, — zdravo'! Oh — ali gladna sem ti. Pri Mandičevih nisem mogla vzeti ničesar, vse od želje, da bi bila čim prej pri tebi. Veš kaj? Daj mi sira in sadja — o moja draga, — stara, lepa, dobra Beta ! — in mlado šestnajstletno dekletce za-suče debelo sestro seboj v krog. Pusti me, vražec. čakaj, da pre¬ budim služabnice, da zneso stvari gori. Ali je vse tu ? Nekaj je ostalo pri Mandičevih; — a posteljna oprava in one nekatere večje stvari — no, da — vse dobiš ob priliki. Mati Neža mi je obetala, da bode na vse pazila. Ali se ne jeziš? Ah — dete moje, kam misliš? Torej pobrigati se hočem, da ti karkoli najdem, da prigrizneš. Tudi kočijaža ne smemo pustiti brez čaše vina. Torej jaz grem, — pa ni šla, temveč je ostala, da gleda sestro, po kateri se je spu¬ stila svitloba mesečine. Baš simi cel dečko, — sinko moj ! — reče ljubko in zadovoljno gospa in — 267 — jo gleda, položivši si roke okoli njenega pasu. A mesec je obseval dekle in njene bujne kodraste lase kostanjeve barve, spletene v čvrsto kito, ki ji je padala globoko pod pleča — svetil po rdečih zdravih licih podolgastega veselega obraza, trepetal po stasitem nevisokem životu, se zlil po nežnih, komaj razcve- lih prsih, šel okoli tankega divnega pasa ter se razlil in spustil po gubah roba poletne obleke, katera je v krasnih linijah padala do drobnih nožič v črnih nogovicah in izrezanih čevljičih. Torej —; sem-li kaj zrasla ? — Oh reci, reci, da sem, prekine Saša molk in se glasno nasmeje. Živela, — zares, cel fant si, — Saša, — Sašica moja! A sedaj, hajdi gori v mojo sobo. Jaz dotlej zbudim deklo, da ponese stvari, in najti ti hočem karkoli, da založiš. Saša pohiti po stopnicah v prvo nadstropje. Bilo jej je tako prijetno in sladko pri srcu, ker se je čutila prosto od omejenosti v zavodu. Ne brigaje se, kam hoče, krene k prvim vratom, katere je našla v polutemi. Tako pride v Lazarjevo sobo. Sramežljivo in pre¬ strašeno vsklikne s slabim glasom in ostane na pragu. Sedaj seje šele spom¬ nila Lazarja in da jej je sestra pisala, da je sobo prepustila svaku, odkar se je vrnil domov, ker je od vetra obr¬ njena. Deklici je bilo tudi žal, da do- — 268 — sedaj še ni pomislila na nesrečnega bolnika, a kam-li, da je vprašala sestro po njem. Dober večer, — strijc ! — ga po¬ zdravi z nekdanjim svojim nagovorom, pa spomni se, da je sedaj velika ter se hitro popravi in reče: — Gospod ! — Saj on jej ni bil strijc. Tako ga je zvala od detinstva. On se ljubeznjivo nasmehne, pa zmedeno. Od prvega trenutka, ko je stopila v sobo, je bil vznemirjen, zača¬ ran, zadovoljen in ganjen. Dolgo je že ni videl. Zadnjikrat je bilo to pred kakimi štirimi ali petimi leti. Spominjal se je nje torej le kot nedorasle deklice. A sedaj jo vidi tako bujno, — tako krasno, — da, gotovo deklico nenavadne lepote. In ni se je upal tikati kakor nek¬ daj. Hotel je vstati in se jej tako po¬ kloniti, no — ni mogel siromak. Ona je to opazila, in ker ni bila več zme¬ dena, skoči k njemu in mu poda obe roki, govoreč ginjeno: — Ne vstajajte! Oprostite, — ali jaz sem malo tru¬ den (— to je bilo v celem prvikrat, da ni hotel priznati svoje bolezni — ) glejte, — no — izvolite sesti! O Saša, — go¬ spodična, — baš mi je drago, da Vas vidim — (hotel je reči »še«, pa je iz¬ pustil), glejte no, — kakor da sem slutil Vaš prihod: — drugače že davno ležim v tem času v postelji, — a nocoj se mi ni ljubilo; — in on se galantno — 269 — pokloni. Saša, še pravo dete, se je samo sramežljivo nasmehnila. Ko jo konečno najde sestra tu, spustila se je deklica z bolnikom že v cele razgovore in mu vse pripovedo¬ vala, kako je potovala, kako jej je bilo pri izpitu, kako je živela v salnostanu in kako je sedaj blažena, ko se je re¬ šila vsega. Pripovedovala je to popol¬ noma prostodušno, veselo in šaljivo, da se je bolnik moral nekolikokrat nasmejati. V milem licu je sijalo vse od radosti in vsakokrat je govorila, kako želi in kako bode znala naužiti se svoje mlade sreče. Lazar je jednako razmotrival. Bilo mu je neizmerno pri¬ jetno, dasiravno ga je kašelj napadal dosti gosto, in je začel čutiti neko bol pod rebri. Gospa Radička je hotela, da Saša zapusti bolnika in da gre v jedilnico večerjat, on pa se je temu protivil in s silo zahteval, da večerja deklica pri njem v sobi. Da naredi veselje gospo¬ dinji, prosi jo, naj tudi njemu nekaj donese, ker je gotovo gladen. In tako priredi gospa Radicka kratko večerjico pri njem. Njej donese mrzle pečenke in zaželjenega sira, a njemu nareže suhe svinjine. Molče vzame Saša njegov krožnik in mu razreže jedilo ter mu tako pripravljeno ponudi. — 270 — Poljubljam roke, — reče radostno, in dasi je bil brez .teka, začel je jesti. Dolgo — dolgo že, — morda nikoli ni doživel takega časa. Nekaj blaže¬ nega se me je naselilo v srce. In ta skupna večerja, ta vesela zdrava de¬ klica, povsem še detinsko poredna, je donašala čarov in dražestij, doslej skoro nepoznanih. Ko so se razšli, je morala Saša pustiti, da jej je poljubil roke. — »Sedaj vidim, da sem v resnici gospodična!« — reče naposled z istinitim zadovolj¬ stvom mlade institutke. Ko je bila tam v sestrini sobi, tedaj sklene roki in s solzami v očeh obžaluje bolnika. — Beta, — on je silno bolan, —- ah — a jaz sem prihru¬ mela v sobo kakor neumna. In še-le tedaj sem se spomnila njega. Siromak! — Beta, —r ali ozdravi? Kako je ru¬ men v licu — iii glas mu 'je ves dru¬ gačen. Siromak ! — ravno tako je bilo z mojim pokojinim Nikolom. Oh, — mene je strah. Oe umre, — Beta ? Pst, — pst! Ne plaši se ! Doktor je rekel, da ni še nevarnosti, da bi se nesreča zgodila. Predno je nocoj Saša zaspala, je pomolila nekoliko očenašev, da bi bilo »dobremu« Lazu bolje. Zajedno si je trdno namenila, še drugi dan pisati - 271 — materi Agnes v samostan, naj jej pošlje prepis jedne molitve za težko bolne. Ko je drugi dan okoli desete ure dopoldne prišel doktor k bolniku, ga je našel, ko je čital Sheakspearjevega «Romeja in Julijo«. A kaj citate take stvari ? — vpraša zdravnik nezadovoljno, ker se je bal, da bi ga to lahko vznemirilo. To vse je pesniško pretiravanje. Oho, — prekine ga živo bolnik, — pri Sheakspearju ni pretiravanja! A to ravno ne vem, je-li kdo mogel veličastneje kdaj predstaviti ljubezen. To je vse možno ! Ali cela ljube¬ zen ni vredna tega, da si za njo kva¬ rite živce in motite pravilni tok krvi. Bodite mirni, — pa Vam bode bolje! Konečno, — ako kateremu človeškemu čuvstvu treba zdravja, tedaj največ ljubezni. Nehajte, nehajte! Vi mi hočete zopet priti z vašim D ar vinom ali Hart- manriom in hočete ljubezen tolmačiti skoro na —- fiziološki način. No da. E, — tu sem baš jaz najmočnejša negacija, če je ljubezen samo sredstvo prirode, da si vzdrži svoje vrste, — potem naj bi ono čustvo čutili samo oni individuji, kateri so za nadaljevanje rodu najbolj prikladni. Priroda ne izbira, ona ima nekak instinkt. Z instinktom je znala in mogla 272 — izbrati in najti najbolje sredstvo v svoje svrhe razplode, ali ona ni več mogla in ne more zbirati in razredovati, ka¬ tere osebe naredi k temu svojemu sredstvu pristopnejše. Ker k temu je treba razsodbe, te pa v njej ni. V ostalem — njej zadostuje, da je to sredstvo v življenju. S tem že doseže svoj cilj. Njej nič ne škodujejo disharmonije, katere včasih nastanejo. Od teh trpijo samo dotične osebe. Za pojedine indi- vidue pa se ona ne briga — njej je glavno in vse samo vrsta. Da bi po teh disharmonijah — v ostalem redkih, — trpela vrsta, — ej, — potem bi si priroda s svojim instinktom kmalu znala pomagati. Tako pa ni treba. Tudi v tem leži tragika človeškega življenja. Ah, — ali kaj jaz ! — Recite mi raje, ste-li že rabili novo inhalacijo? Bolnik je hotel še dalje razpresti prejšnji razgovor z doktorjem o pre¬ piranju, pa ta ni nikakor več hotel. Ko je bil gotov s pregledovanjem bolnika in je spoznal, da je grlo nekaj vneto, ga je zaskrbelo. Še bolj se je vznemiril, ko mu je bolnik potožil, da ga okoli reber nekaj boli. Vi ste se prehladili ? Mogoče, — reče Lazar malomarno, — včeraj se mi ni ljubilo takoj zvečer se zakopati v posteljo. Eh, — pa kaj — 273 za to? Bo vsaj poprej vse gotovo in izvršeno. Doktor ni odgovoril ničesar, ali pri odhodu je priporočil gospej Radički, naj ne dopušča več bolniku, tako dolgo bivati izven postelje. Tu pride Saša. Ona ni od prej poznala doktorja, ker je on še-le po zimi prišel v okolico. Saša se je vznemirila in zarudela, ko jej ga je sestra predstavila. Ni ga niti prav pogledala. Ko pa je stopal s sestro po stopnicah, pomotrila ga je pazneje. »Ni lep« — je govorila za sebe, — »in kako se mi je čudno naklonil, pa potem takoj nadaljeval razgovor s sestro ! Kakor da sem še dete, — a vendar — mislim, da ne izgledam več detinski. Glej, — kako je širok v plečah! Ah — in debel vrat ima, — ne, — ne, — ni lep. No glas ima ugoden, — pa tudi mlad je. Ali ne — ne, — meni ne ugaja«. Ali vendar je šla tudi ona za njim in sestro, ter se njima pridružila, dokler so čakali, da hlapec privede konja z vozom. Doktor tudi sedaj ni začel z deklico razgovora, temveč je kakor prej razla¬ gal sestri, kako naj pri bolniku upo¬ rablja led. Saša je nekaj pomrmljala. Ko je sedel na voz in kratko kimnil z glavo v znak naklona ter urno odhitel proti aleji, — nabere Saša prezirno svoje krasne rudeče ustnice in pomrmra 18 Venec slov. pov. VII. — 274 nekaj kakor: »medved«, in pojoč neko pesmico odhiti v svojo sobo. Pozneje popraša sestro, kakšno barvo imajo doktorjevi lasje, dasi je vedela kakšno. Ta — Bog s teboj, — plavolas je. A tako. Nisem ga res natančno pogledala. Torej plavolas, — meni uga¬ jajo samo črni. * * * Prve dni, ko je prišla Saša do¬ mov, je začela bolezen z brzim kora¬ kom napredovati. Zdravnik je bil skoro uverjen, da se katastrofa približuje. Pripisoval je to v prvi vrsti prehlajenju, katero si je Lazar nakopal tisto noč, v drugi vrsti pa silni razburjenosti, ki je v bolniku vladala. Mož je bil ne¬ prestano vznemirjen. Neki silen nemir ga je mučil neprenehoma. Lahko se je razsrdil in za karkoli zopet omečil. Duševno razpoloženje se je vedno me¬ njalo. Sedaj je bil otožen in slabe volje, a sedaj zopet vesel in popolnoma zadovoljen. Tej dušni razburjenosti je odgovarjalo tudi telesno stanje. Jednako se je menjala temperatura brzo in nenadejano. Udarci žile so de¬ lali v pravem pomenu besede skoke. Včasih je žila burno tolkla, da so se mogli udarci težko šteti, včasih zopet kakor da je popolnoma prestala, v ta¬ kem trenotku se mu je skoro megla — 275 — delala pred očmi. Doktor je sodil po tem, da so hektrične mrzlice postale češče in je opozoril gospo Radicko, da se lahko nadja najslabšega. Dobro ženo je to uprav uničilo. Daši je že davno poprej spoznala nesrečo, vendar jo je sedaj doktorjeva izjava porazila do skrajnosti. Konečno neka nada ostane tudi v najobupnejših položajih in dogodkih, osobito kedar se tiče dra¬ gega in milega človeka. Ona ga je imela skoro za svojega sina. Bila je v istini okoli osem let stareja kakor on, ali — ko je prišla ona v hišo, je bil Lazar še deček. Tako je imela priliko, da se je še bavila ž njegovo odgojo. Zgubivši moža je prenesla celo svojo skrb in vse svoje delovanje na Lazarja. Mno¬ gemu in mnogemu užitku se je rada odpovedala, samo da je lažje poslala njemu denarja, dokler se je učil na vseučiliščih, in zato si je sedaj često očitala, da je tako delala, ker — je modrovala ona — ako ne bi bil toliko v šolah in se preveč učil, bi se bil mo¬ rebiti rešil! In ne morete ničesar storiti ? Oh — doktor — oh doktor, — dajte — pomagajte! — je jadikovala bolno proti zdravniku. Ko se je odstranil, jej je bilo, kakor da se vse suče ž njo. Saša jo je našla skrito v družinski sobi. Tu je čepela v kotu in stiskala lice v gu¬ bah predpasnika in globoki vzdihi — - 18 * 276 — skoro obupni — so se jej zvijali ne¬ prestano iz prs. Tudi Saša je morala bridko zaplakati. Tudi njej se je bil omilil Lazar s svojo dobroto in s svojim umom. Gotovo in slovesno se je sedaj odločila, da bode imela več skrbi za bolnika, da mu bode stregla in da mu vse stori po volji. Silna milosrčnost je zavladala v njej. Brez sestrinega ve¬ denja se je zavezala tiho — tiho pred sličico Matere Božje, da izdela krasen prt za domačo cerkev in pojde peš na božjo pot v Bistrico, ako Lazar ozdravi. Zajedno se je zavezala pred sv. sliko, da se bode vestno držala svojega sklepa, da bode bolniku stregla. Očitala sije, daje doslej za bolnika premalo storila. In res — njej, mladi in veseli, je bilo težko ter skoro zadušljivo strahotno v nje¬ govi sobi. Bala se je njegovih globoko upalih očij in njegovega kratkega di¬ hanja. Zato se je morala dosedaj vedno siliti, da je ostala dlje pri njem, kakor je on nekolikokrat lepo in nekako bo¬ ječe prosil. Bolelo jo je to sedaj in jo je jezilo, da ga je tolikokrat puščala samega. Od tega dne je ravnala popolnoma po svojem sklepu. Vsako jutro, pozneje ko je bolnik s pomočjo strežnice vstal iz postelje in šel v svoj naslanjač, je prišla takoj Saša k njemu in ostajala po celi dan. Dajala mu je zdravila, mu pomagala pri inhalaciji, ga vodila po 277 — sobi, da se sprehodi, ljubko ga šileča na to, da se bolj na njo nasloni, ker se je je komaj dotikal. Čitala mu je iz najljubših knjig, a ker je izvanredno ljubil glasbo, je dala v njegovo sobo prenesti glasovir in tu mu je ure in ure izvajala najmilejše komade. Da ne bi bil za časa obeda sam, nagovori sestro, da je odslej odredila, da se obeduje in večerja v njegovi sobi. Lazar je bil zategadelj popolnoma srečen. Saj je ljubil Sašo od prvega dne. Njena mila mlada prikazen ga je popolnoma očarala. Vse one slike, ka¬ tere mu je zeljna domišljija vstvarjala o ženski lepoti, vsi spomini na ono, kar je nekdaj lepega videl, so se oživljali nekako ob pogledu na njo v njegovi duši. Njena slika je plavala jednako pred njegovim duhom, in v srcu mu je jednako gorela želja, da jo poljubi, da se je dotakne — ah, — da jo ime¬ nuje svojo. Bilo je tako že od prve noči. Vidč, kako je ž njim ljubezniva in dobra kakor še ni bila nijedna žena ž njim, je čutil skoro nekaj kakor nado. Ko je.potem premišljal svojo bolezen, se ga je polastil obup in je pripoznal sam sebi, kako je nemogoče, da se za¬ ljubi dekle v njega. Ko na to Saša ni tako pogosto prihajala k njemu, kakor je želel, je še bolj dvomil o svoji sreči. In tako je bil jednako v dvomih. Neprestano se je tresel med svojim — 278 — hrepenenjem, slepo nado in med obu¬ pom in šepetom razuma, kateri mu je svetoval, da mu vse odreče. To stanje ga je delalo takega, da je zdravnik tako zlo govoril gospej Radički. Ko ga je torej Saša po doktorjevi izjavi eešče posetila, da, ko je skoro ves čas bivala pri njem in bila pravi a n gel j za njega, — tedaj ni bilo meje njegovi sreči. Njena bližina mu je ugajala sama po sebi, in on je vžival željno in srkal vase celo njeno prika¬ zen, vsak njen mig, vsako kretnjo in vsako besedo. Zajedno pa ga je do¬ brota in sočutje, s katerim ga je osre¬ čevala in mu stregla, delalo blaženega. Včasih skoro da ni blagoslavljal svoje bolezni, katera mu je prinesla tako srečo. Seveda večkrat, ko mu je bilo težje in mučneje, je proklinjal to strašno bolezen in želel smrt, pa — treba je le bilo, da ga Saša pogleda in reče katero dobro, veselo besedo, in spet je prenašal potrpežljivo boli in težke misli ter se opajal ob milobi njene prikazni in njene bližine. Ko je trajal ta čas dalje, 'je po¬ stajalo bolniku nekako bolje. Navidezno se je popravil. Mrzlica je zvečer skoro izginila, mučila ga je le zjutraj. Prav tako se ni po noči toliko potil. V njem samem je začela svitati nada. In kakor je* bil poprej malomaren proti zdravni¬ kovim predpisom ter jemal zdravila - 279 — samo, da zadovolji strežnico in da si olajša bolečine, je začel sedaj sam naj- skrbnejše paziti, da stori vse, kar je zdravnik rekel. Saj je prvič jemal sedaj zdravila večinoma iz Sašine roke, a drugič je želel sedaj živeti, živeti, ži¬ veti! Saj seje nadejal Sašine ljubezni, in da vendar doseže ono srečo, po ka¬ teri je od mladosti toli željno hrepenel. Ono blagodejno delovanje Sašine bli¬ žine je storilo, da se tudi sestra in doktor nista temu upirala. Zdravnik je pač opozoril Sašo, naj se čuva, ker so tuberkuli nalezljivi, in jej naštel vse, na kar ima paziti. Ali — ona se je le nasmejala. V resnici se ni bala po- gibelji v svoji mladi brezbrižnosti, a razun tega je zavladal v njej neki entu- zijazem milosrčnosti in dobrih del — in končno jej je bil bolnik sam z vsa¬ kim dnevom milejši in dražji. Nekega dne je prišel doktor Masli- novič baš ob času, ko je Lazar obedo¬ val. Saša je bila pri njem in — bolj iz medsebojne šale ga hranila. Da po¬ skusi, ni-li juha prevroča, je vzela ona prvo žlico, tako tudi pri drugih jedeh — je vzela celo pozneje tudi bolnikove vilice v usta in se potem obrisala z isto servijeto. Kaj delate za Boga?! — je vz¬ kliknil zdravnik, in bil je ves bled v licu ter skočil s svojega mesta. — 280 Dekle zaradi in pogleda začudeno doktorja. Pa kaj ? — Tako midva vedno de¬ lava, odgovori potem, ko jej ni bil več mogoče zakrivati svoje razburjenosti. V glasu doktorjevem je bilo toliko skrbi, toliko nečesa nenavadnega, da je bila popolnoma zmedena. čez nekaj časa jej je bilo, kakor da bi bila kaj pogo¬ dila. Nekaj jej je reklo v notranjosti, da ta vsklik ni bil samo zdravnikova skrb, niti samo izraz previdnosti. Ona je morala iti iz sobe, dasi ni vedela, zakaj tako dela. In ni si upala biti pri doktorjevem odhodu. Sedaj pa je zdravnik vredil svoje posete tako, da je bil vedno ali vsaj navadno prisoten pri kakem obroku obeda. Vi ne delate več tako, — kaj ne, da ne? — jej reče nekoč pri odhodu, ko ga je mesto sestre spremljala. Glas se mu je stresel pri tem. Ne — ali da Vam prav povem — včasih da, — siromak Lazar je, ako jaz ž njim jem. Večkrat ga samo tako lahko pripravim, da vzame kaj. Ali Vi ne smete! To je gotova pogibelj. Kaj mislite Vi ? Obljubite mi, da ne bodete nikdar več, — in on jej ponudi roko. Ali Vam je toliko na tem ležeče? — odgovori Saša koketno. — 281 — Kako ne, za Boga, — saj lahko od njega dobite bolezen. No, — pa? — pač mlada umrjem! Ha — ha — ha ! To Vi samo tako govorite! Jaz Vas samo prosim, ne delajte več tako. — Prosim Vas. Saša mu ponudi roko, — in on postane v širokem licu s trdimi čr¬ tami nekako ves mehak, ter se brzo pripogne in jej v naglici poljubi roko. A potem steče doli k svoji kočijici. Saši ni ta dan niti oni razgovor niti oni ne¬ navadni izraz v doktorjevem obrazu več izginil iz spomina. Na roki se jej je še zvečer zdelo, da čuti poljub. Pri bolniku je bila raztresena in se nikakor ni mogla spustiti v svoje navadno drago kramljanje, s katerim je drugače La¬ zarja tako zabavala in čarala. Nazadnje je sela h glasovirju in začela izvajati neko Šumanovo pesem. Divno je igrala. Lazar je zapal v silni entuzijazem, in tako ni zapazil njenega raztresenega, v daljavo se ozirajočega lica. Od tega dogodka je spremljala skoro vsaki dan doktorja pri odhodu, in vsaki dan se je razplel kakov tak razgovor med njima. Sama je opa¬ zila neko spremembo v svojem obna¬ šanju in postopanju z bolnikom. Očitala si je to. Mučila jo je skoro vest. In kakor je bila mlada, obtoževala se je, da je prelomila prisego. Akoravno ni prej nikdar mislila na ljubezen do La- — 282 zarja, jej je sedaj prišla sumnja, če ni bila ona tako dobra in požrtovalna napram njemu iz ljubezni? Da — da — s tako ljubeznijo bi dokazala, da se ne zaljubuje v zuna¬ njost in v ugodnosti dobre »partije«, kakor to navadno dekleta delajo, ona bi s svojo ljubeznijo pokazala, da go¬ tovo idealno čuti. Pa kar si je domiš¬ ljala in kakor se je prepričevala, dok¬ torjeva postava jej je vedno bila pred očmi in jej prepovedovala, ravnati z bolnikom tako, kakor je hotela. Od sedaj se je pazno čuvala ž njim z isto žlico jesti. A ni delala tako iz bojazni in skrbi, bilo jej je samo drago, da dela po volji — doktorjevi. Bolnik vsega tega ni opazil. On se je ves vglobil v silne mogočne ob¬ čutke ljubezni. Vse sanje izza prvih dnij mladosti so zopet oživele in vsa ona dolgoletna strast se je sedaj še-le prav razvila in razširila, ko je čutil za ihtje, katero mu je dobro in katero ga osrečuje s svojo bližino in s svojim so¬ čutjem. Zato je bil pripravljen, v ko¬ likor je opažal pri Saši spremembo, da jo tolmači sebi v prid. Sedaj je postala želja po življenju močnejša kakor kdaj, in ta želja mu je povračala že skoro izgubljeno energijo. Samo ni se upal izjaviti. Njegova plaha duša se je odvračala od tega, v najglobokejši globočini pa je vendar včasih zavrtal — “283 — in grizel črv sumnje. »Kako bode mene, — to ni mogoče — pa čemu ?« — In v takem času bi poginil srčne boli, pa takoj se je utolažil, da je idealni duši — mladi dekliški duši — tudi taka ljubezen mogoča. — »Pa če me vzame, in potem — da mi od tega naglo sledi!« — mu je šepetal egoizem prave silne možke ljubezni. Tudi tu ga je začela mučiti ljubo¬ sumnost. Pomislek, da bi Saša v po- voljnem slučaju vendar še potem mogla vzeti koga drugega, — mu je bil stra¬ šen. In — že je bil ljubosumen sedaj na vsako cvetko, katero je milovala, je bil ljubosumen na njeno sestro, je bil ljubosumen na vsak trenotek, ka¬ terega je dekle prebilo dalje od njega. In čudno, na doktorja ni bil ljubosu¬ men. Pač, — štel je trenotke, ki jih Saša prebije z doktorjem, pa zopet — mu ni prišla nikdar misel, da bi mu ravno doktor mogel vzeti Sašo. Tako nesposobnega za ljubezen ga je smatral. Ko pa je nekega dne mesto Maslinovica prišel stari kopališčni zdravnik, mu je bilo vendar ljubo. Saša pa je prebledela. Ali kje je naš doktor? — je vpra¬ šala nedolžno. Starec je odgovoril, da je doktor Maslinovič nekam odpotoval na štirinajst dnij, da ga bode dotlej on zastopal pri bolniku. Lazar je bil s tem popolnoma za¬ dovoljen. Saše pa se je polastil silen — 281 — nemir. Včasih je zasijala v njeni duši neka svitloba in radost, časih je postala silno tožna in jo je mučil strah. Na zadnje — tretji ali četrti dan je silno hrepenela, da se doktor povrne. Povsod jej je bilo prazno, nekaj jej je manjkalo. Skoro je upala v obrazu in postala bolj bleda. Neizrečeno počasi so se ji pomikali dnevi. Da si olajša, je udarjala skoro celi dan po klavirju. Lazar je bil zato ves srečen. Deseti dan je prišel doktor. Saša je bila ravno v vrtu, ko je opazila jednovprežni vožiček, ki je postal pred gradom in iz katerega se je vzdignilo visoko lepo telo doktorjevo. Veselo po¬ hiti proti dvorišču in od daleč zakliče doktorju : »Dobro jutro !« — In njegovo široko lice je sijalo zadovoljnosti. Obrne se k njej in vrže uzde od sebe ter priskoči naravnost k deklici. Torej ste vendar enkrat prišli? Ali prosim Vas, kje ste bili? In ta člo¬ vek gre in ne pove ničesar, — reče Saša, dokler jej je on hotel poljubiti roko. Bil sem doma — pri materi. Imel sem opravek, — a naenkrat postane drugačen, popolnoma sigurni doktor nekako zmeden. — Prav, da sem Vas uprav prvo našel, — povzame dalje, še vedno razburjeno. Veste li, po kaj sem šel domov? — Pojdiva na vrt! — 285 Odkod naj vem ! — mu odgovori ona, gredoč za njim k vrtnim vraticam. Rad bi se ženil, — pa sem šel k materi domov, da se dogovorim in da nabavim vse potrebne priprave. Vi se ženite? vzklikne začudeno in v tem trenotku takoj prestrašeno Saša. No da — nameravam. Ah — kaj hočem tu razkladati, — jaz Vam ne znam govoriti in odkrivati ljubezni. Nisem imel časa se tega naučiti. No — Saša, — jaz bi želel, da bi bili Vi moja žena. Jaz ? — vsklikne še bolj začudeno dekle in postane ravno pred grmom španskega bezga. — Jaz torej? — Res? — in zmedeni, veseli in sramežljivi nasmeh je zasijal po celem divnem licu, katero je do čela zarudelo. Ali kako to? — nadaljuje še vedno zmedena. Želim tako, — torej, ako hočete, da Vam povem: jaz Vas ljubim? — Ali hočete tudi Vi ? Jaz ? — in sramežljivo zakrije gla¬ vico v obe roki. In jok in smeh v istem času se jej izvije iz prs. — Pra- šajte sestro ! — izjeclja potem nekako. Jaz ne jemljem sestre, temveč Vas ! Ah, — kar se mene tiče! — in blažena zakrije lice na njegove široke prsi. On se samo nežno dotakne z ust¬ nicami njenih las, in po tem jo prime za roko in tako gresta iskat sestre. — 286 — Gospa Radicka od sreče in zado¬ voljstva ni vedela, kam bi se dela, ko jej je doktor vse izpovedal. Seveda, — seveda! Mlada je še, — ali tudi jaz sem se poročila mlada. — Seveda, — seveda, je klicala vedno. In ne misleč na kaj več, odhiti narav* nost k Lazarju. Torej v hiši imamo snubača. Celo zaroko ! Pomisli, — doktor in Saša — sta se sporazumela. Kako sem srečna! — in Bog ve, kako dolgo in kaj vse še bi bila dobra žena povedala, ako bi ne bila opazila, kako Lazar v svojem na¬ slonjaču pada vznak, kako zapira oči in kako rumeni in bledi vedno bolj v rumenem in bledem licu. Moj Bog! — vsklikne prestrašeno gospa Radicka. V istem času se prikaže pri vratih doktor s Sašo. Nista še ve¬ dela ničesar, ali Saša je z nekim in¬ stinktom uganila, nežno spustila doktor¬ jevo roko in jo odložila od pasa. Kaj je? — vpraša doktor skrbno, videč bolnika v nezavesti. Gospa Radicka mu pove, kaj se je dogodilo. Oh — kaj ste mu šli pravit! On jo je ljubil, seveda — on jo je ljubil! — zakliče doktor in pohiti k bolniku. Saša prebledi. Postalo jej je strašno težko. Prvi korak k blaženstvu ljubezni bode zagrnjen z dolgo — dolgo senco. — 287 — In ona radost — ona velika radost, da ljubi, katera jej je po malo poprej napolnjevala vso dušo, se je morala sedaj umakniti silni tugi, sestavljeni iz sočutja, iz dvoma — iz strahu za življenje bolnikovo. Komaj za nekaj časa se je posrečilo doktorju, da jej je pri obedu izvabil brezskrbni veseli smeh in da jej je odvrnil misli od bednega Lazarja. Ko je doktor odšel, jej je postalo še težje. Štela se je krivo izdajstva, pla- kala je in se smatrala morilko ubogega Lazarja : »Bila sem ž njim dobra, — zaljubil se je v mene, —- vedno sem bivala pri njem, — tajila sem pred njim svoje čute za doktorja — oh, — jaz sem grešna, — jaz sem kriva!-? — je govo¬ rila sama sebi in ni si upala k njemu v sobo. Lazarju je med tem postajalo vedno huje. Zvečer je bil tako slab, da so ga morali prenesti v postelj. Mrzlica ni več prestala. Doktor je prišel drugo jutro zgodaj in je konstatoval, da je nasto¬ pila nagla sušica v največji meri! Torej — doktor, — jaz častitam, — je začel s slabim glasom in ponujal Maslinoviču desnico. — Meni se zdi, — midva sva zamenjala nazore o ljubezni. Pustite, prijatelj, vse take razgo¬ vore in vse take misli. Vse to vas raz¬ burja, — nepotrebno razburja. — 288 — Ah — sedaj, kaj mi je sedaj še ! — in bedni človek zaplaka bridko, da mu je solza za solzo potekla po obrazu nizdol in da je jecljal kakor slabo dete. — Zakaj so tudi bile še one sence? Na smrt bolan, brez rešitve iz te nesreče, — nevoljen radi bolezni, — in vse to nič ne de: — ta bedasta prirodna sila, ta ljubezen, — še mi ne da miru — še se mi je naselila v dušo — še, - a telo je tako, da ljubiti ne more, niti ne sme! — Zakaj? — Daje mi naenkrat to svojo ljubezen, njej edini koristno, in mi napolni pljuča s tuberkuli! Zakaj ? Zakaj? — ej, moj gospod! Ni sploh vredno stavljati tega vprašanja, katero sedaj stavite prirodi ali na ono v življenju, kar je za las slično stari osodi. Pa prosim Vas, umirite se! Ali bolnik se ni umiril. Telo so mu uničili tuberkuli, a dušo bol in jad radi nesrečne ljubezni. In ljubosumnost in tuga radi izgubljenih nad, in nevsli- šano hrepeneje, — vse to mu je razsa¬ jalo in rojilo v notranjosti in mu lomilo dušo... Štirinajst dni pozneje je ležal na odru. Tudi sedaj mu še ni z lica izgi¬ nila bol. * * * Dolgo je trajalo, da je mogel doktor s Sašo sprožiti besedo o svoji zaroki. Ako je le malo v pogovoru namignil, 289 — ga je ona prosila z bolnim solznim po¬ gledom, da prestane. Nazadnje, pol leta pozneje se mu je zdelo, kakor da se je prilično umirila. Njena sestra je bila radi tega vsa srečna. — Nekega zim¬ skega dne je sedel, kakor navadno, doktor pri njih. Saša ni imela več na sebi svoje črne obleke. Bila je jako dobre volje. Ljubezen do svojega za- ročnika jo je delala presrečno. Ta večer ga je hotela iznenaditi in se je posebno koketno oblekla. — Opravila se je v isto obleko, katero je imela, ko se je dogodilo ono v vrtcu. Doktor ni takoj pogodil njene na¬ mere, zapazil je samo, da je Saša mnogo slabša, kakor je bila po leti. Obleka jej je bila v rokavih in na prsih mnogo širša. Videč jo veselo, kakor že dolgo, dolgo ni bila, se je spomnjl, da bi bila prilika zopet kaj glede svoje zaroke spregovoriti in morda — dan svatbe določiti. Saša, — bi-li smel danes nekaj po¬ vedati? — in pripognil se je z glavo k njej. Vi vprašate? Ah — kako ste po¬ zabljivi ! Ali ne poznate te obleke ? Kako srečna sem bila V onem času ! Torej — jaz želim, da mi poveste, kdaj se lahko nadejam, da mi bode do¬ voljeno misliti na poročni dan? Ali me še ljubite ? ! — in ona za- plaka v roke in se privije k njemu. Venec slov. pov. VII. 19 — 290 — Gospa Radička je odšla iz sobe. Doktor, vprašajoč samo : »Kdaj — kdaj ?«■ — privije dekle k sebi in jo po¬ ljubi. Prvi njihov poljub ! Saša se je pri tem silno razburila. Sladko čustvo in vroča strast so jej plale v telesu. Ona se je tresla. Na¬ enkrat čuti neko nepreveliko bol v prsih. Morala se je izkašljati. Izkašljala je kri. Doktor vzame prestrašeno žepni robec in ga jej dene pred usta. Bilo mu je strašno. V jedni sekundi pridr- vilo mu je tisoč strašnih slutenj glavo. Ah — saj ni nič! — in ljubko se je nasmehnila in ovila bele roke okoli čvrstega^ mu vratu. Nekoliko ur pozneje je sedel doktor v svoji sobi. Pred njim je bil drobno¬ gled. Kraj drobnogleda je ležal okrvav¬ ljeni robec. Doktor je držal v roki čet- verooglato steklo, polito z glicerinom, in skušal deti nanj košček, iztrgan iz krvavih mest na robcu. No, roka se mu je tresla. Potem se zvlada. Bil je sedaj samo učenjak, ki preiskuje. Ko je bil preparat gotov, ga postavi pod drobnogled in gleda na lečo. Dolgo je gledal, — dva, trikrat je preparate po¬ novil. Da — da — to so bakcili! — reče sam sebi odločno in čvrsto, kakor da ni sam sebi izrekel najstrašnejše sodbe. In samo trenotek je še mogel ostati hladni učenjak. Potem premaga čustvo — 291 — — in preobrni vsi z glavo pred njim stoječi drobnogled, zapade v zamolklo težko ječanje. Silno močni človek se je tresel od muke in joka kakor slabotno dete. Ko je odjenjal prvi naval boli, si je tudi on stavljal vprašanja po vz¬ gledu Lazarja. Celo njegov moderni učenj aški racionalizem ga ni obranil tega. Diviti se jej moram — tej brez¬ vestni prirodi, s kako genijalnostjo je uredila, da izvaja svojo željo in voljo stvarjenja. Samo dotakniti /se sme, in njen mili bacil najde novo domovino. S tako bujnostjo ga je navdala ! Kaj jo briga, da si s tem druge pojedine st,vore uničuje. Bacil ali človek — vse jej je jednako vredno. Prosta glivica — in bitje, katero živi in čuti. Koliko neum¬ nosti je v tem ! Genijalna in neumna si, priroda, v isti mah! Ker drugače — kako bi bila taka in zakaj? Ah, — strašno je trpel, a njegova znanost mu ni dajala tolažbe. Morebiti bi bil z večjo sigurnostjo vzel v roke Predohlovo »Zgodovino tuberkulov« in jo dal z večjo nado iz rok, ako bi se bil spomnil stare — stare knjižice, katero mu je majka ostavila, in na kateri je v sredini usnjatih platnic vtisnjen zlati križ! 1. Bolnik. Spisal J. T-s.Str. ^2. Dež. Ruski spisal Fedor Falkovskij. Poslovenil Podravski. » 3. Svetla prikazen. Ruski spisal I. N. Potapenko. Preložil Podravski ... » 4.. Pripovedka o ošabnem Ageju. Ruski jspisal Vsevolod Garšin. » \ 5. Stari oče Zahar. Ruski spisala N. Luh- manova . » 6. Gorolomov. Portret — bolgarski Ivan Vazov. Anonym . . .. naslikal ga Poslovenil 7. Strašna osveta. M. V. Gogolj .... 8. Dva sina. Napisal Marko Voveok. {Marija Evgenija Markovič) .... 9. Zakaj ? Hrvatski spisal Ksaver Šan- dor-Gjalski. Poslovenil Fr. Maričin . » O 25 37 51 71 91 169 239 251 V. knjiga: I. Lux in tenebris lueet. — 2. Moč ljubezni. — 3. Že zopet. — 4. Glasovi iz groba. — 5. Noč v gozdu. 6. Izdajalec. — 7. Gozd šumi. — 8. Dva huzarja. — Cona.K !‘20 VI. knjiga: 1. Črtice z ogljem. —2. Ta tretja. — 3. Poroka po pomoti. — Cena K 1'20 Vil. knjiga: 1. Bolnik, — 2. Dež. — 3. Svetla prikazen. — 4. Pripovedka o ošabnem Ageju. — 5. Stari oče Zahar. — 6. Go- rolomov. — 7. Strašna osveta. — 8. Dva sina. — !). Zakaj ? — Cena K 1‘20 »Venec slov. povestij« prinaša prevode iz ruščine, poljščino, češčine, slovaščine in srbo¬ hrvaščine. — Izhaja v nedoločenih rokih. Kdor naroči po pošti, naj pridene 10 uin. za poštnino. O*" Pošilja se jedino po povzetju ali naprej poslanim zneskom, Ha zahteuanje pošiljamo cenik naše knjižeune zaloge. r NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000075035 Cena \[ 1*20 /