SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LIV (48) Štev. (Na) 12 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 13 de abril -13. aprila 1995 VLADIMIR KOS Velika noč četrto leto [po osvoboditvi] Orkestra nimam; naj bo dirigent mi veter s pomladanskimi drevesi, z lomljenjem grud in z zvoki s strun morja. Naj spremlja me iz rožnatih trobent; Velika noč je, Miriam v nebesih bom pel, ki zvesta je ob križu stala, da z Božjim Sinom pretrpi za nas. O, Miriam, za nas si Ga nosila! O, Miriam, za nas si Ga rodila, delila z Njim obsojenca nečast! A On je vstal od mrtvih v sodbi slave! In v soju Tvojih čakajočih sveč Njegovih ustnic ,,Miriam!" pozdrav je najprej Tebe vekomaj osrečil. Ob njem Kraljica si velikonočna — beseda Tvoja, ah, kako je močna — izprosi nam... velikonočne sprave. (z iskrenimi velikončnimi voščili) Vstali Kristus Veselka šorii-Puc SVOBODNA. SLOVENIJA želi vsem bralcem, rojakom v Argentini, po svetu ter v Sloveniji vesele in blagoslovljene praznike Kristusovega Vstajenja! Zgodilo se je v Sloveniji Preiskovanje povojnih pobojev v Sloveniji Kriminalisti Ministrstva za notranje zadeve so začeli preiskave o povojnih ubojih, umorih in drugih nesodnih usmrtitvah, ki s° jih izvajali vsaj še dve leti po koncu druge svetovne vojne. Predstavnik službe za stike z javnostjo na notranjem ministrstvu Ivo Trobec je ob tem izjavil, „da je Preiskovanje povojnih pobojev med prednostnimi nalogami Ministrstva za notranje zadeve." V okviru omenjenih preiskav obiskujejo kriminalisti posameznike, ki uaj bi v okviru OZNE, UDBE ali VOSA 'zvajali usmrtitve. Zvedelo se je, da so tako obiskali nekdanje partizane B. R. v Gorjah pri Bledu in F. P. na Jesenicah. Oba pa sta zasliševanju uprla in odklonila pričevanje. Kaže, da je razkrivanje povojnih zločinov del priprave na praznovanje 50-letnioe konca druge svetovne vojne, ko se je v Sloveniji pričelo tudi obdobje stopnjevanja umorov in zločinov proti pripadnikom domobranskih enot in drugih protikomunistov. Svojci umorjenih zdaj vlagajo prijave proti zločincem na policijske postaje, tožilstva ali pa na sodišča. Ob tem je gla-vni državni tožilec Anton Drobnič poudari- „da tožilstvo že štiri leta zahteva, da kriminalisti raziščejo povojne poboje in da poročajo tožilstva." Predstavnik >Tarlarbiy\Jarne preiskovalne komisije za S* j J povojne poboje Jože Pučnik pa je glede preiskav kriminalistov opozoril, „da so uradni organi dolgo časa sploh ignorirali vse tovrstne prijave državljanov. Sicer pa policija mora raziskati neki sum in ga ovreči ali potrditi." V Sloveniji menda nihče ne ve, koliko ljudi je bilo po drugi svetovni vojni umorjenih zgolj zaradi tega, ker so bili kritični do komunističnega režima. V ZDA je leta 1985 izšla tako imenovana Bela knjiga s seznamom žrtev, ki jo bodo letos v Sloveniji ponatisnili. Iz tega seznama naj bi bilo razvidno, da so komunistični revolucionarji med vojno umorili okrog 2 tisoč svojih nasprotnikov, po vojni pa naj bi bilo žrtev približno 12 tisoč. To so bili v veliki večini nekdanji domobranci. F. Z. Zunanji minister Zoran Thaler, v pogovorih z Italijo, zahteva normalizacijo položaja slovenske manjšine v Italiji, podobno velja za Avstrijo. Ministrstvo si bo prizadevalo, da bi zagotovilo pogoje za boljši sprejem slovenskega televizijskega signala na Koroškem, saj na tem področju doslej ni bilo storjenega dovolj. Komisija DZ za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (KVIAZ) je v četrtek, 31. marca podprla kandidaturo Lojzeta Peterleta (SKD) za predsednika odbora DZ za mednarodne odnose. O tem predlogu je DZ odločal na marčnem zasedanju. Vlada RS je določila 30. marca, da bo minister brez listnice Boštjan Kovačič do nadaljnjega namesto obrambnega ministra Jelka Kacina, ki je na zdravljenju v Kliničnem centru, predsedoval koordinacijskemu odboru za obeležitev 50-letnice zmage nad nacizmom in fašizmom. Zamoliane osebe v knjigi umrlih Osebe, ki so izgubile življenje v množičnih pobojih sli so bile usmrčene med in po drugi svetovni vojni, doslej niso bile vpisane v matično knjigo, zato je ministrstvo za notranje zadeve pripravilo spremembo zakona o matičnih knjigah, na podlagi katerega bi zamolčane osebe vpisali v matično knjigo umrlih. Vlada je 25. marca prejela predlog državnega proračuna za leto 1995. Skupni obseg proračuna za letošnje leto naj bi znašal 510,4 milijarde SIT, skupni prihodki proračuna pa naj bi dosegli 521,7 milijarde SIT. Predviden je torej proračunski presežek v višini 11,3 milijarde SIT. Letos bo treba odplačati za 41 milijard SIT dolgov, ki bodo pokriti iz predvidenega presežka letošnjega proračuna, z zmanjšanjem sredstev na račun in z zadolževanjem v višini dobrih 21 milijard SIT. Javna poraba naj bi tako v letošnjem letu dosegla 46,2 odstotka BDP, kar pomeni znižanje za dober odstotek z minulim letom. Za slovesnosti v duhu sprave Izjava komisije Pravičnost in mir Podobno kot številne druge države bo tudi Slovenija obhajala petdeseto obletnico konca druge svetovne vojne. Ta vojna je bila za naš narod še posebno tragična zaradi bratomornega spopada med partizani in domobranci. Konec vojne in okupacije pa slovenskemu narodu ni prinesel tudi notranje svobode, se pravi demokracije, kakor se je to zgodilo marsikje drugod. Nobenega dvoma ni, da je komunistična partija zlorabila narodnoosvobodilno hotenje naših ljudi za svoje revolucionarne cilje. Nad tisoč Slovenk in Slovencev je „likvidirala" samo zato, ker niso bili za komunizem in preden so ti sploh organizirali kako samoobrambo. Danes lahko samo obžalujemo, da je prihajalo tudi do nedovoljene, čeprav izsiljene kolaboracije in da je okupator lahko izkoriščal tako nastalo stanje državljanske vojne za svoje namene. Tudi na strani domobranskega odpora revolucionarnemu nasilju so se zgodili zločini in druga taka dejanja, ki jih je treba obžalovati. Ne moremo pa mimo dejstva, da je domobranstvo nastalo kot posledica samoobrambe proti revolucijskemu nasilju, ki ga je izvajala partija in s tem domobranstvo sprovocirala. Petdeseto obletnico konca vojne moramo torej obhajati z več resnice. To nam je omogočeno, ker že pet let živimo v demokratični in zato šele od tedaj legitimni državni ureditvi. Nujno je potrebno, da namesto s proslavami, kakršne smo poznali v minulem režimu, obhajamo letošnjo obletnico v ozračju sprave in z obžalovanjem vse zablod in zločinov na obeh straneh. Ob misli na množične poboje, ki so potekali v Sloveniji takoj po vojni, ne more danes noben moralen človek čutiti posebnega zmagoslavlja. Pravičnost zahteva, da priznavamo iskreno rodoljubje veliki večini vseh, ki so se v tej vojni znašli na različnih bregovih in so mnogi od njih med vojno in neposredno po njej izgubili življenje. Vse naše mrtve naj že enkrat objame naš spoštljivi spomin, ki naj nas dokončno zaveže, da bomo sedaj, ko imamo samostojno državo in vse možnosti, da postanemo tudi demokratična družba, živeli v miru in medsebojnem spoštovanju. To bi moral biti glavni poudarek letošnjih spominskih slovesnosti. Žal pa je veliko znamenj, da po celi polovici stoletja v našem narodu še ni zadosti take politične in moralne zrelosti. Zaradi tega smo lahko samo močno zaskrbljeni tudi za prihodnost. Kdor namreč ni pripravljen ničesar obžalovati, daje vtis, da je pripravljen vse še enkrat ponoviti, tudi revolucionarni teror in skoraj polstoletno teptanje človekovih pravic. Hočemo ali ne, spomin na nesrečna leta 1941-1945 nas bo preganjal in ločeval tako dolgo, da ne bo prišlo do odkritega priznanja vseh oblik odgovornosti za dogodke iz tega obdobja, do poprave krivic in končno sprave. Zgodovina nas opozarja, da je zgodovinski spomin trdoživ, da mrtvi ne nehajo govoriti in da krivice kateregakoli izvora opozarjajo nase, dokler niso poravnane. Zato je nujno potrebno, da s prihodnjimi proslavami naredimo korak k spravi, in ne proč od nje. V Ljubljani, 7. aprila 1995 Prof. dr. Anton Stres, predsednik Parade ne bo I Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Obrambni minister Jelko Kacin ne govori več o vojaški paradi, ki bi jo priredili v nedeljo, 14. maja, dopoldne ob 50-letniri konca druge svetovne vojne ter zmage nad fašizmom in nacizmom. Zamisli o paradi se je javnost uprla; proti so bile tudi nekatere politične stranke; najbolj odločni nasprotniki pa so ustanovili celo poseben Odbor proti vojaški paradi v Sloveniji. Namesto parade v počastitev omenjenih jubilejev v centru Ljubljane bi organizirali nekakšen sprevod veteranov. To bo mimohod partizanov, vojnih veteranov iz Združenih držav Amerike, Anglije in Francije ter bojevnikov, ki so leta 1991 ubranili Slovenijo pred napadom nekdanje Jugoslovanske vojske. Ni gotovo, če bodo v sprevodu korakali tudi ruski veterani zmagovite vojne iz maja 1945. leta. Slovenci ne marajo ničesar, kar prihaja z Pred preiskovalno komisijo državnega zbora o raziskovanju povojnih množičnih pobojev in pravno dvomljivih sodnih procesov pod vodstvom Jožeta Pučnika (SDSS) sta nastopili še dve priči, devetinsedemde-setleni sodnik v pokoju in nekdanji mariborski okrožni javni tožilec v letu 1945 Jože Pavličič ter štiriinosemdesetletna inženirka kemije in v letih po vojni administratorka v arhivih Ozne (Organizacija za zaščito naroda) Zorka Maležič. Prvi je junija in julija leta 1945 pripravil civilno javno tožilstvo v Mariboru in med drugimi opravljal tudi nadzor postopkov v tamkajšnjih taboriščih Strnišče (Kidričevo), Studenci in nekaterih drugih. Njegovo ime so omenjale tudi nekatere dosedanje priče in preiskovanci, vendar je nekdanji tožilec na današnjem zaslišanju ostro zavrnil trditev iz pričanja Zdenka Zavadlava, da naj bi zaradi potrebe pp izdaji mrliških listov prav njemu Ozna posredovala sezname izvensodno usmrčenih oseb na območju Maribora. „To so lažnive in izmišljene izjave," je zatrdil pričevalec in o Zavadlavovih obtožbah menil, da so maščevanje zaradi razširitve obtožnice, ki jo je kot javni tožilec vložil proti Zavadlavu med t. i. in-formbirojem. „Vosovka" Zorka Maležič je v partizanih skrbela za „organizacijo in vodenje evidence protinarodnih elementov", od leta 1945 do 1949 pa je bila (s presledki zaradi treh rojsteh) administratorka in arhivarka" v četrtem odseku Ozne. Člane preiskovalne komisije je zanimala predvsem usoda seznamov okupatorskih sodelavcev, ki jih je partizanska obveščevalna služba pripravila že med vojno in jih je Maležičeva po vojni izročila Ozni pod vodstvom Ivana Matije Mačka. Po njenem mnenju so bili seznami zaradi naftna pridobitve »neaktualni" in „figo vredni". Pred preiskovalno komisijo naj bi nastopil tudi nečak nekdanjega vojaškega atašeja Kraljevine SHS v Berlinu dr. Viktor Vauhnik, vendar se seje ni mogel udeležiti. Komisiji naj bi posredoval podatke o stricu Vladimirju, ki naj bi pred vojno domnevno vodil kraljevo obveščevalno službo, med vojno pa naj bi bil vse do izdaje in internacije v taborišče Dachau britanski agent v Sloveniji. Pred koncem seje je preiskovalna komisija za zaprtimi vrati Vzhoda, posebej zaradi tega, ker Rusija postaja ponovno imperialistična velesila, ki zatira osamosvajanje majhnih narodov. Tudi če v Ljubljani ne bo vojaške parade, pa bodo v sprevodu sodelovali tisti, ki tvorijo t. i. enoumje. V bistvu bo to manifestacija prejšnje ideologije režima, ki je desetletja prikrivala, da se je v Sloveniji tudi po formalnem zaključku druge svetovne vojne nadaljevala komunistična revolucija, ki je usmrtila več tisoč Slovencev. Spričo takega značaja sprevoda veteranov iz raznih vojsk, v katerem seveda ne bo mesta za domobrance in druge Slovence, ki so pripadali in še pripadajo protikomunističnemu taboru, je zamisel o njem odklonila tudi Nova slovenska zaveza, nemara najbolj vplivno protikomunistično združenje v Sloveniji. razširila tudi dokazni sklep preiskave in prihodnjim pričam ter preiskovancem dodala še eno ime. Nekdanji javni tožilec Jože Pavličič je v povojnem Mariboru, kjer sta poleg civilnega sodnega aparata delovali tudi vojaški sodišči, pripravil tudi sodišče narodne časti in nadziral zakonitost postopkov v takratnih taboriščih. Predsednik preiskovalne komisije Pučnik je pričo opozoril na obstoj dokumentarnega gradiva, po katerem naj bi iz Strnišč vsak dan odvažali trupla ljudi, ki so umrli zaradi „griže". Pavličič je vztrajal pri svojih trditvah, da mu o tem ni pripovedoval nihče, prav na njegovo posredovanje pa naj bi iz omenjenega taborišča v »ormoški grad" in ustreznejše razmere prepeljali tudi vse matere z otroki. Za izvensodne poboje in množična grobišča v okolici Maribora ni slišal. Slišal je le za likvidacije vrnjenega Rupnikovega bataljona, vendar se ob tem ni zgražal, saj je omenjena enota postrelila ves njegov »bataljon z ženskami in mladimi dekleti vred". Med obiski taborišč in zaporov je slišal tudi za pogrešane ljudi in da so več tisoč nemških državljanov z vlakom izselili v Avstrijo. Med razmeroma dolgim zaslišanjem je Pavličič večkrat protestiral zaradi domnevnih podtikanj nekaterih članov preiskovalne komisije. »Slovenec", 5. aprila 1995 NOVECE S PRIMORSKE NEMIR je naslov druge pesniške zbirke Jurija Pajka, ki je sicer izšla v Ljubljani. Spremne besede je napisal pisatelj Igor Torkar, ki je zapisal, da pesmi nakazujejo prehod v dobo novih sintez: v Paljku zveni zaresen smeh, zaresen jok, zaresna jeza, zaresno hrepenenje, zaresna žalost in zaresno kesanje. V ČEDADU je tudi letos Kulturno društvo Ivan Trinko izdalo Trinkov koledar. Na 150. straneh je najti članke, ki pričajo o preteklosti in sedanjosti slovenske manjšine, ki prebiva v Videmski pokrajini in Benečiji. Končno se je volilni zorni kot popolnoma ukoreninil v argentinskemu življenju in tako vlada kot opozicija izrabljata vsak dogodek, da napeljujeta vodo na svoj mlin. V tem oziru je opozicija na boljšem, ker ni vse v redu, ne na gospodarskem ne na socialnem področju. Je pa ena izmed točk, ki je zlasti bistvena v teh dneh: zakon o medicinskih patentih. Tu se je vlada znašla med dvema ognjema. KAJ JE VAŽNO Vlada je imela namreč čas do te srede 12. aprila, da potrdi zakon ali pa da predsednik izrazi svoj veto, naj bo na celotno besedilo ali le na posamezne člene. S tem zadeva seveda še ne bo končana. Vsekakor je vidno, kaj je za vlado bolj važno: notranji mir, soglasje s kongresom, domača podjetja in socialno stanje, ali soglasje z diktati, ki prihajajo iz severa. Zadeva seveda ni tako enostavna kot bi izgledalo na prvi pogled. Res je, da gre končno le za izredne količine denarja; a v vsem je toliko detajlov, da se človek včasih kar izgubi v tej džungli. A pojdimo počasi. V bistvu gre za intelektualno pravico izumitelja formule različnih zdravil. Doslej Argentina ni priznala te pravice, češ da so zdravila »socialni blagor", nad katerim ne more biti lastnine. Zaradi tega so država in posamezne vlade vedno bile pod pritiskom Severne Amerike, ki je zahtevala, da se v tem oziru Argentina »modernizira". Pritisk je prihajal in se je te dni znova jasno pokazal tudi iz Evrope, zlasti iz Anglije in Švice, ki imata tudi izredno razvito farmakološko industrijo. Suverenost posameznih držav v tem oziru nima mnogo opraviti. Ta problem seveda ni le argentinski. Na zadnjem dolgoletnem zasedanju GATT (Sporazum o trgovini in cenah) so gleda tega postavili jasna pravila in vse države zlasti tiste v razvoju, ki niso imele pristojnih zakonov, bodo to zadevo morale urediti. Kar se tega tiče je Argentina med prvimi, ki se je na sporazum pozitivno odzvala. A kočljiva točka je ravno v tem. Argentinski zakon ima nekatere člene, ki niso po godu zunanjim farmakološkim kapitalom. Zlasti dve točki zakonskega besedila jim gredo na živce. Prva predvideva osem let roka, da morejo tuji laboratoriji patentirati v Argentini nove formule. Seveda prav tako tudi osem let, da argentinski laboratoriji pričnejo plačevati tujim laboratorijem intelektualno pristojbino. Če računamo, da se letno za zdravila v Argentini potroši 4.500 milijonov dolarjev in da je intelektualna pristojbina običajno 4—6% cene, lahko zračunamo za kakšne vsote gre. Še drug problem: zakon, kot ga je kongres izglasoval, zahteva, da mora dotični laboratorij, ki patentira neko zdravilo, tega tudi proizvajati v Argentini. Ali z drugimi besedami, ne sme ga enotavno uvažati. Tudi je primoran, da dovoli drugim laboratorijem, da proizvjajo (proti pristojnemu odplačilu intelektualne pravice) dotično zdravilo. S tem se odstrani nevarnost monopola. Kar se uvoza tiče ima Argentina sijajen razlog: za časa malvinske vojne ne Evropa ne ZDA niso dovolili v Argentino uvažati zdravil, celo ne na zahtevo »humanitarne pomoči". Sedaj nacionalistični krogi pogrevajo to zadevo. Potem je še nekaj manjših problemov. Severnoameriški krogi jih skupno naštevajo kar petnajst, predsednik Menem jih je omenil »deset". A v inozemstvu gre bistveno za to, da bodo sedaj enakovredne zakone morale izglasovati številne latinskoameriške države in v ZDA (in tudi v Evropi) se boje, da bi »slab zgled" iz Argentine mogel »negativno" vplivati širom kontinenta. Zato grožnje o represalijah in »upanje", da bo Menem vložil svoj veto pri nezaželjenih členih. Govoriti o represalijah je nesmiselno. Sam GATT dovoljuje rok desetih let, torej argentinskih osem je še bolj pozitivnih. Seveda GATT govori o »državah v razvoju". I Menem pa smatra, da smo v »prvem svetu" oziroma, da je Argentina razvita država. Zato je ameriški poslanik Cheek trdil, da bi bil ta zakon primeren za Burundi, ne pa za Argentino. ZA VSAK GLAS Res je, da je odločitev vlado krvavo stala. Neverjeto, koliko so si v rožnati palači belili glave, kako ugoditi severnoameriškim pritiskom, obenem pa ne izpostaviti se, kar bi lahko povročilo razkol v samem peronizmu in reakcijo opozicije ter beg lastnih volilnih glasov v sosednje stranke, zlasti v Fronto, ki je pravzaprav že peronistična »podružnica" na poti do samostojnosti. Totalni veto ne bi imel smisla, delni veto je politično dražji, pa še nevarnejši, ker po novi ustavi delni veto spremeni duh zakona in ni veljaven. To bi stvar izredno zapletlo, tudi če bi se končno vrhovno sodišče odločilo v prid vlade. Ostala je tudi lažja pot »reglamentacije", s katero se lahko 1 zakon bistveno spremeni, z manjšo politično ceno in manjšimi zapleti. Seveda bi »zunaj" bili tudi manj zadovoljni in to je Menemu zelo pri srcu, še bolj pa gospodarskemu ministru. Cavallo je vztrajno zahteval predsedniški veto. Menem se je končno odločil, da vso stvar preloži na poznejši čas. Zakon je enostavno vrnil kongresu, naj ga prerešeta in priliči. Stvar se znova začne. Vse to se je dogajalo v osrčju volilne kampanje, v kateri Menem obljublja, da bo v novi dobi »ustvaril" 350.000 novih delovnih mest, trdi, da je edini, ki more odpraviti brezposelnost in se zaklinja, da je izpolnil vse svoje predvolilne obljube. Massaccesi s svoje strani skuša radikalizem znova postaviti na drugo mesto. Objavil je že svoj vladni program, izbral bodoče sodelavce, med katerimi bi Terragno bil »ministrski predsednik", sklenil mir z Alfonsinom in postavil v borbeno stanje ves radikalizem itd. Fronta pa medtem posega zlasti na gospodarsko področje, kjer kritizira vladne ukrepe, medtem ko prisega, da bo ohranila stabilnost in obdržala vse bistvene točke konvertibilnosti, toda s socialno pravico in humanitarnim čustvom. Ob tem omenimo še eno zanimivost. Zadnje čase se iz volilnega vidika posveča kaj malo pozornosti sindikalizmu. Menemu, ki je zmagal z izredno podporo sindikatov je uspelo, da je razbil sindikalno politično moč: izpodkopal je temelje ne- ; zaželnemu Ubaldiniju (ta je aktivno sode- I loval pri volilni kampanji leta 1989) in zasejal neenotnost v vrstah CGT. Odtlej se levičarski sindikati nagibajo na stran Fronte. A tja sedaj škilijo tudi nekateri gremiji MTA. Bordon je zmagal nad Alvarezom s pomočjo »prevoznika" Moyana, ta pa je eden referentov MTA in sedaj priteguje še druge uporne gremije v »bordonizem", medtem ko CGT hočeš nočeš podpira me-nemizem. Tu se bo odločal precejšen del volilne usode. Nova pričevanja pred Pučnikovo komisijo Pred preiskovalce stopili še dve priči iz povojnih let REZI MARINŠEK \mm