Brane Senegačnik
Tri pesmi
Večerna svetloba
Gledati ob večerih,
kako se spreminja svetloba,
kako odhajajo ljudje na svoje domove
ali pa, gnani od neugasljive žeje,
v life,
misliti na večerjo, poslovni sestanek ali ljubezen,
odvisno od svoje narave,
biti predstavnik ljudstva
ali ubožec, ki ne zna predstavljati niti sebe,
odvisno od usode
in socialnohistorične strukture,
in potem se včasih pred oči vrne otroštvo,
strahovi in ulice z neskončnimi skrivnostmi, vrtovi s češnjami in z barvo sanj,
ustnice, ki se jih nisi nikdar dotaknil, a si zaradi njih umiral,
"Vsemu se odrečem za Tvojo srečo!" koliko obljub, s katerimi si se izdal,
koliko padcev, po katerih še komaj slutiš, kdo si,
srečanje in slovo - to ni odvisno od tebe, še manj kot vse drugo,
ljubljen in zapuščen, prevaran in neizprosen, prijateljem si večkrat govoril: "Izgubil sem zaupanje v življenje!"
a vendarle bi mogel reči, da te bolijo ti spomini, vzklikniti: "Še enkrat tja, za šipo otroštva! Na tiste ustnice!"
še enkrat vzeti nase
zlom in strah in beg pred sabo,
še enkrat piti sanje kot lastovke večerni zrak,
čeprav vedoč, da boš potem sam z življenjem takole čakal brez vprašanj, kdaj vstopi noč.
8	LIT
E
R A T U R A
Ura našega življenja
O čista izgubljenost poletne ure na našem vrtu!
Kakor nežen venec spomina ga je obdajala
ograja.
V	kamnitem ovalu
so plesale rože s tišino: nedotakljive škrlatne zvezde.
Od sončnih pen omamljen
je umolknil kos
in zaklenil pesem v svoje srce.
V	nedolžno zelenem tolmunu trave, kjer je spal veter,
so izginjala debla dreves in cvetoče strehe vrtov
in modrikasti marmor v skodeli neba je žarel od naših sanj.
O čistost poletnega vrta!
Na vodnem koritu so posedale čebele
in kakor sence hrepenenja
pile slastni zrak,
mi pa smo pili svojo bližino.
Zvezanih misli, zvezanih duš,
s telesi iz zemlje, s srci iz zvezd,
sklonjeni nadse kot vrbe žalujke
smo sedeli na vrtu sredi snopja svetlobe
in svežih senc
in pili nočno sonce upanja.
Veter! V tvojem molčanju smo mogli slišati glasbo življenja.
V belih plamenih jasmina je tedaj kraljevsko plamtela ura našega življenja: z drhtečimi rokami smo jo dvignili onkraj smeha in pozabe.
Žalost
Solze, mrak in rože nekega večera, sicer pa disperzija duha, strast, ustekleničena v besedah, kot so seksologija,
zgolj-bit
ali underground.
Žalost -
zanjo ni challengerjev
niti profesorjev, veščih
dekonstrukcije in globinske analize teksta;
ljudje, na splošno vzeto, iščejo uteho
na potovanjih, v posteljah, v kavarnah in klubih,
in s svojim življenjem potrjujejo svoj spremenljivi credo;
podjetnost, iznajdljivost ali vodenoglavi nihilizem -sinonimni refreni globokega samooboževanja,
ritem borznih špekulacij,
kulturna vsebina kravate,
pivo, trava, horse,
vprašanja o- potenci in kvaliteti
ženske kože, podjetnost intelekta,
svet kot zamenljivi znak
samega sebe,
hiposta/.irana igra -
to je v ospredju in zadostna tema,
10	L I T E R A T U R A
da prekrije zgodovino in nebo -
vse to - velika vprašanja našega časa, ki dajejo živeti in hranijo duha, oblikujejo ljudi, da zmorejo neverjetno vztrajno, s čudovito invencijo polniti življenjski prostor z zgoraj omenjenimi refreni, tudi tedaj,
ko sta prisotnost in odsotnost nerazložljivi,
ko je zrak nasičen
s podobami minulih let
in skozi mrak drsijo kaplje
in padajo na rože,
majhne in zmerom temnejše.