Gledanje.
Strop, bel strop, nič drugega. Gledam in gledam in godi se čudo :
Vijoličaste sence . . .
— Ah, odkod neviden kist, ali je duša, ki je sanjala skozi oči nemirne, zdaj že davno ugasle? —
Bele breze v tihem miru ob zeleni komaj slišni vodi, bela steza in ob njej vse same rdeče tulpe in zaljubljena mladost, ki hodi v dveh, in skozi breze na stezo rumen pramen ko zlat nasmeh--------
Barva kakor žvižg.
Iz ozadja se vijejo črne, sive kače in sičejo,
oči jim žare ko brušeni demanti.
Močna roka je zgrabila med nje in je osinela:
obnemogla se ne brani — — Celo telo so objele
in ga k drevesu prižele ... Ob njem se vzpenjajo
in deblo se širi. Mož povesi glavo in misli. Misli na ženo
in sklene: šele dva sta eno--------
Črni vrani skozi zrak lete.
Iz zemlje, črne zemlje raste titan,
njegove oči ko dve solnci
in z rokami prebira zlate češnje zvezda,
a vrani se zbirajo in ga obkrožajo kakor črna megla.
Črna, črna voda, ob kraju prazen čoln
in brodar, ko da Homerjeve heksametre diha —
Charon.
Ob njem titan: pod čelom le dve temni globini,
izteza roko — skozi njo vidim — v njej oboi,
in slišim besede: Prepelji me!
Charon zavrača brodnino — — —
Nepričakovan glas žene. Ne odgovorim in gledam, gledam, gledam — — Kedor bo za menoj strmel v ta strop, ki ga pleskar le z apnom je pobelil, bo videl novih barev žar in slišal trojno življenje ene besede.
Joža Lovrenčič.