List 62. Žito in kruh. Ljudska omika stoji v ozki zvezi z obdelovanjem polja in 8 sejo žita. Vsak narod, kteri se je precej od začetka z poljodelstvom pečati začel, je v kratkem času višjo stopnjo omike dosegel, kakor oni, kteri si je s lovom ali z živinorejo vsakdanji živež dobival. Visoka stopnja omike starih Gerkov iu Rimljanov nam jasno dokazuje, kako neobhodno potrebno je poljodelstvo glede na duševni napredek vsakega naroda. Kmetijstvo dela človeka mirnega in navdaja ga z ljubeznijo proti domovini njegovi; pastirstvo in lov pa delata človeka divjega in ne-obtesanega, pa tudi storita, da mu ni veliko mar za domovino, ker tak človek le tje ide, kjer je zverine in paše dovolj. Ravno tako se je godilo s starimi narodi; nckteri so se precej poljodelstva poprijeli, ter so s tem svoje blagostanje in'omiko utemeljili. Večina pa narodov poprijela se je lova in pastirstva, ter je tako v vsem zaostala. Ne da se dvomiti, da najperva hrana ljudem bito je sadje, in da še le pozneje so korist in dobroto žita spoznavati in ga za hrano upotrebljevati začeli; kadaj? — nam ni znano. Basnoplovje starih Gerkov nam pripoveduje, da je Ce-res najpred v Sicilii, potem pa v Atinjah ljudi žito po- t # 240 znavati in se ga posluževati učila, v tem, ko je svojo hčer Proserpino iskala, ktero ji je bil Pluto ukradel in v svoje podzemeljsko domovanje zavlekel. Latine pa je Evander okoli leta 2740 pred Kr. rojstvom žito sejati iu za hrano pripravljati naučil. Ali naše verle slovenske gospodinje, ki znajo lep in okusen kruh peči, da malo kje tako, naj nikar ne mislijo da so žene pred kakimi tri ali štiri tavžent leti tako kruh pekle, kakor ga one sedaj pečejo. V početku so ljudje sirovo zernje vživali, kakor jim ga je polje darovalo. Turki še dandanašnji sirovo žito hrustajo, in prav dobro se jim prileze. Navadno ga pa pražijo, kakor pri nas kavo, in ga potem jedo. Sv. pismo nam pričuje, da še ob časih, ko je naš Izveličar na svetu živel, so judje sirovo zernje po njivah vživali. Ko je namreč nas Gospod in Izveličar s svojimi učenci preko polja šel, in ko so oni lačni bili, so si žitno klasovje tergali in ga vživali; ker se je pa to v saboto zgodilo, so farizeji itd. Žito pražiti je zelo stara navada si jed iz njega pripravljati. Rimljani so iz začetka sirovo zernje kuhali, in so ga potem jedli, kakor mi sedaj rajž jemo. Pozneje pa so začeli nekteri narodi, med ktere tudi Rimljani spadajo, žito v možnarjih tleči in drobiti; ta drob so potem kuhali in si neko kaši podobno jed napravljali. Berž ko ne so po tem načinu tudi stari Slovani žito vživali, kar iz tega vidimo, da še sedaj vsi narodi slovanski kašo med vsemi jedrni najbolj ob-rajtajo. Kakor sedaj mi ječmenovo in proseno kašo jemo, tako 89 naši predniki kašo pripravljeno iz različnih žit jedli. Da je nekdanjim Slovanom kaša najdražja iu najpoglavitnija jed bila, se vidi iz sledečih narodnih prislovic: Ceh pravi: „Kaša mati naša." — Slovenec: „Kaša je otročja paša." — Poljak: wKaša v nedelje, kaša v ponjedjaljek; my do školy, kaša za nami; my do domu, kaša za nami." (t. j. ni dneva brez kaše). Madžarji so Slovakom sledečo gnjusno poslovico zavoljo njihove ljubezni do kaše izmislili; „Kaša nem etel, Tot nem ember (t. j. kaša ni jelo, Slovak ni človek). Kruh ima vendar veliko prednost pred kašo, kajti on služi večini ljudi za najpoglavitnijo hrano telesa. Zato pa tudi Slovenec že od nekdaj kruh kakor narboljši dar nebeški spoštuje in se srečnega čisla, če kruha ne strada. On tudi vsako drobtinico kruha, ki mu je z rok padla, skerbno pobere, jo poljubi in pospravi, da konca ne vzame; zraven pa pravi: „V vsaki še tako mali drobtinici prebivlje ev. Duh." Ker se tukaj ravno o kaši in kruhu govori, naj pristavim še neko pripovedko, ktero so mi moja mati večkrat pravili: Neki hlapec je službe iskal. Prišel je do perve hiše in je poprašal gospodinjo: „kako pri vas kašo hladite?" Ona mu je odgovorila: „na okno jo postavimo." Hlapec reče: „tukaj ni služba za-me," ter odide. Pride do druge hiše pa zopet popraša: „kako pri vas kašo hladite V1 Odgovorijo mu: „vode prilijemo." — Tudi tukaj ni služba za-me" — odgovori hlapec in gre dalje. Pride do tretje hiše in ravno tako popraša: „kako pri vas kašo hladite?" Odgovorijo mu: „kruha v njo nadrobimo." Tukaj je služba za me — veselo uzklikne hlapec, ter se koj pogodi s gospodarjem in nastopi pri njem službo. Rimljani dolgo niso vedili, kaj je hleb (kruh). Še le okoli leta 400 pred Kr. rojst. so počeli iz melje testo delati in iz testa hleb peči, kar so se od gerčkih pekov naučili. Ko so naši predniki kruh peči začeli, jim je bilo treba melje. To so dosegli po raznih potih. Nekteri so si žita nasi-pali v možnarje, ter so ga tako tolkli kakor mi sedaj orehe za potico tolčemo; drugi 00 dva plošasta kamna vzeli, so med nje žita nasipali, ter so gornji kamen po spodnjem vertili tako dolgo, dokler se žito ni v meljo (moko) spreobernilo, Iz tega so napravili pozneje žermlje (Handmuhlen), kakošne še sedaj revnejši kmetje v naših krajih imajo. Mitrldat, kralj poatski in bitinijanski, je pervi premišljevati začel, kako bi bilo mogoče, da bi voda mline gonila. Njegovo premišljevanje je imelo dober vspeh in v 1 kratkem času so ob rekah in potokih mline staviti začeli. Rimljani so leta 50 pred Kr. mline na vodo napravljati začeli. Pod vladarstvom cesarja Augusta je že samo v Rimu 300 pekov bilo, ki so svoje lastne pekarije in mline imeli. Pod vladarstvom ravno tega cesarja so tudi mline na sapo delati začeli. — Sedaj je število mlinov v našem cesarstvu 50.000. Vunanja slika kruha pri starih narodih bila je zelo ne-zveršena in nerodna, pa tudi okus ni bil tako prijeten, kakor je sedaj. Berž ko ne je bil hleb nizek, ker so ga navadno lomili, ne pa rezali, kakor ga mi sedaj režemo. V nekterih krajih Štajarske na meji hervatski še dan današnji navadno iz prosene melje neki čisto nizek kruh pečejo, kte-rega ne režejo, ampak ga lomijo: Ime temu kruhu je: „Jerpica ali krajnska potica." Koliko vrednost ima žito za nas, se vidi iz tega, da, akoravno se ga v Austrii na leto blizo 247 milijonov va-ganov pridela, se ga še vendar precej veliko iz tujih dežel k nam dovažati mora, da nam ni treba brez kruha biti. A. K. Cestnikov.