pune ili izmjene u predloženim pravilima i uputstvima, čime bi se u znatnoj mjeri
obogatila njihova sadržina i na ovaj način radnici ce ih više poštovati i lakše
sprovoditi u praksi (operativi).
U konstruktivnim predlozima radnika kriju se znatne »unutrašnje rczerY~c< za
poboljšanje zaštite na radu i postizanje boljih proizvodnih i ekonomskih efekata
u OOUR i preduzeca u cjelini.
Ing. Krum Angelov (Kavadarci, Makedonija)
XIII. ZBOROV ANJE VZHODNOALPSKO-DINARSKEGA DRUšTVA ZA
PROUčEVANJE VEGETACIJE·.~-
V času od 10. 7. do 15. 7. 1972 je bilo 13. zborovanje Vzhodnoalpsko-dinarskega
društva fitoceno1ogov v švici. Prireditelj je bil Geobotanični inštitut ETH Stiftung
Ri.ibel, Zi.irich. Organizacijo sta vodila dr. F. KLbTZLI in prof. dr. E. LANDOL T.
Za 13. zborovanje je bila izbrana tema »Rastlinske združbe mokrih rastišč v Alpah
in Dinariclihcc.
Zbralo se je okoli 80 udeležencev iz Jugoslavije, Avstrije, Italije, Zvezne re-
publike Nemčije, švice in Francije. Program je obsegal uvodne referate iz sim-
pozijske tematike. Prireditelji (F. KLbTZLI, E. LANDOLT, P. MARMIER) so v svojih
prispevkih obravnavali različno problematiko, npr. rastline na mokrih rastiščih,
pregled negozdnih mokrih rastišč švice, barja v recentnem in ekološkem pomenu,
njihovo geografsko razširjenost in njihov pomen pri proučevanju vegetacije. Za
skupino referatov, ki je obravnavala gozdne zdmžbe mokrih rastišč v Vzhodnih
Alpah in Dinaridih, je podal skupno poročilo P. SEIBERT, Mi.inchen. O referatih,
ki so poročali o traviščnih združbah mokrih rastišč Vzhodnoalpsko-dinarskega
prostora, je s·eznanil udeležence LJ. ILJANič, Zagreb, nakar je sledila diskusija.
Omenjeni sistem poročanja o celi skupini referatov se ni najbolje obnesel kljub
temu, da je časovno skrajšal njihova ~zvajanja.
Sledile so ekskurzije, prva na Mittelland, ~everno in južno od Zuricha (Klaten,
Wetzikon), v področje nizkih in visokih barij- (Caricetum elatae, Scirpetum lacu-
str~s, Phragmžtetum, Primulo-Schoenetum itd), ki so iz)očena kot naravni rezer-
vati vodnih ptic. Naslednja ekskurzija je bili v predalpsko območje (Voralpen)
na visoka barja, povimate močviri)e komplekse s prikazom antropogene povzro-
čenih razvojnih stadijev. Pot naslednje ekskurzije nas je vodila v Alpe, Barja
v ombočju Gotthard (Val Pim·a-Lago Ritom) so bogata na subalpski :ln alpski
jezerski in barjanski vegetaciji. Ekskurzija v Tessin je _zajela poplavno veg~taei]o
logov v delti Ticina in Verzasca v Lago Maggiore, ki je zadnja naravna delti v
insubrijski ~vici.
Dobro organizirano zborovanje in skrbno izbrani objekti so orriogočili ude-
ležencem, da so se seznanili s številnimi posebnostmi in značilnostmi vegetacije
in ekološkiriri razmerami mokrih rastišč v švici.
i. Puncer, M. Zupančič
XIV. ZBOROVANJE VZHODNOALPSKO-DINARSKEGA DRUSTVA ZA
PROUCEVANJE VEGETACIJE
Zborovanja društva so po statutu vsako oziroma vsako drugo leto v drugi
deželi članici združenja. Na letni generalni skupščini društva v Ziirichu leta 1973
je bilo sklenjeno, da naslednje posvetovanje organizira Jugoslavija oz. Slovenija.
Organizacija je bila zaupana Slovenski akademiji. znanosti in umetnosti, njenem
Biološkem inštitutu Jovana Hadžija. Tematiko in shemo celotnega programa
simpozija je soglasno sprejelo in potrdilo razširjeno predsedstvo društva na svoji
seji na Tappenkarseehutte (Radtsteter Tauern) leta 1973.
* Zaradi popolnosti objavljamo z dokajšnjo zamudo poročilo o predzadnjem
zasedanju omenjenega društva; doslej smo objavili poročila o prejšnjih.
409
o_
14. mednarodno posvetovanje z okoli 90 udeležencev iz Jugoslavije, Avstrije,
Italije, švice, Zvezne republike Nemčije, Francije in Madžarske je bilo od 21. 7.
do 27. 7. 1974 v Ljubljani. Temi zborovanja sta bili: »Vegetacija dinarskega in alp-
skega sveta Slovenije« in »Življenjsko okolje in vegetacije«. Začetna dva dneva
so bili na programu referati. Prvi dan so bili uvodni prispevki prirediteljev, ki so
udeležence seznanili s floro in vegetacijo dinarskega in in alpskega sveta Slovenije
ter glavnimi ekološkimi parametri našega prostora (M. CIGLAR, LJ. ILJ ANUc,
V. GREGORIC, A. HOCEVAR, L. MARINšEK, E. MAYER, S. PETERLIN, I. PUN-
CER, A. šERCELJ, B. VOVK, T . WRABER in M. ZUPANCIC). Naslednji dan pa so
izpolnili program referati povabljenih uglednih članov, zastopnikov posameznih
dežel članic društva (H. EM, Skopje, B. FABIJANic, Sarajevo, P. FUKAREK. Sa-
rajevo, H. HARTL, Celovec, S. HORVATIC." Zagreb, D. LAUSI , Trst, H. NIKLFELD,
Wien in G. WENDELBERGER, Wien.
Vsi udeleženci so dobili ob prihodu simpozijsko gradivo, ki je poleg drugega
vsebovalo tiskani program in vodič po ekskurzijah, v slovenščini , srbohrvaščini in
nemščini.
V času bivanja v Ljubljani sta vse udeležence sprejela predsednik SAZU Josip
VIDMAR, ki je bil tudi pokrovitelj 14. zborovanja, "in predsednik Mestne skup-
ščine Ljubljana ing.Tone KOVIC, ob tej priložnosti je udeležence posebej pozdra-
vil podpredsednik Izvršnega sveta SR Slovenije dr. Avguštin LAH.
Med delovnim programom posvetovanja smo udeležencem predstavili tudi ne-
kaj drobcev iz bogate kulturne zakladnice našega naroda. O poteku 14 . zborovanja
je poročalo tudi dnevno časopisje.
Drugi del zborovanja so obsegale znanstvene ekskurzije.
Pot prve ekskurzije nas je peljala iz Ljubljane ob vzhodnem obrobju prostra-
nega Ljubljanskega barja (16.000 ha), na katerem so vidni posamezni osamelci, ki
se dvigujejo nad barjanskim dnom. Poraščajo jih jelovi gozdovi, največkrat antro-
pogene spremenjeni v gozdiče belega gabra in belega gabra in doba (Querco-Car-
Sl. 1: Razprava udeležencev ekskurzije v pragozdu Rajhenavski Rog na Kočevskem
410
pine tum S . z.-;. Ljubljansko barje pripada po fitogeografski razdelitvi Slovel) ije
(M. WRABER 1969) h predalpskem svetu. Pri škofljici smo zapustili Ljubljansko
kotlino in prešli v- preddinarski svet, katerega fjziognomsko označuje razgibano
gričevje dolomitne in apnenčaste sestave. Na ugodnih legah so zaselki in vasi, ki
dajejo krajini značilen videz s svojimi njivami in senožetmi. To podobo dopolnjuje
gozdna odeja, ki je pogosto pretrgana in je ustrezno reliefu oblikovana v manjše
in večje zaplate. Področje poraščajo bulcovi gozdovi (Ostryo-Fagetwn, Dentrio-Fa-
getum, Luzulo-Fagetum) in gozdovi belega gabra in hrasta ( Asperulo-Carpinetwn,
Luzulo-Carpinetwn) na rjavih pokarbonatnih tleh in rendzinah, ki so večinoma pod
močnim in dolgotrajnim človekovim vplivom. Dandanes razlikujemo tod vrsto de-
gradacijskjh oblik in razvojnih stadijev, ki potekajo v različnih razvojnih smereh
in po svoje prispevajo k še večji raznolikosti vegetacijske odeje tega področja.
Grebene in vršičke na ekstremnih dolomitnih rastiščih s plitvo, suho in skeletne
rendzino poraščajo gozdiči rdečega bora (Genisto-Pinetum). Na vložkih permskih
in karbonskih peščenjakov pa se nahajajo acidofilni bukovi in borovi gozdovi na
kislih rjavih tleh različne globine (Blechno-Fagetwn, Myrtillo-Pinetum). Travišča
tega območja so pretežno gojena ( Arrhenatheretum s. l.) jn so za kmečki živelj
gospodarsko zelo pomembna. Ostala traviščna vegetacija pa pripada gospodarsko
manj donosnim, a floristično bogatim združbam (Bromo-Plantagietwn, Brorno-
Brachypodietum pinnati).
Rastična posebnost na Dolenjskem so pleistocenski nanosi rdeče-rjave ilovice
povrh karbonatne podlage, na katerih je razvita acidofilna vegetacija.
Pod Muljava smo se pridružili toku Krke, ki izvira v bližini in s svojim sli-
kovitim tokom in značilnimi naravnimi pragovi iz lehnjaka deli kraško planoto
Suhe Krajine na dva dela. Pri Soteski smo prečkali Krko in se pri Podturnu za-
čeli strmo vzpenjati na masiv Kočevskega Roga (1100 m). Tu se srečamo z otokom
dinarskega fitogeografskega območja, ki mu pripada vsa visokokraška Roška pla-
nata. Podnebje Kočevske uvrščamo v območje zmerno humidne klime, ki je za-
radi razporeditve padavin ugodna za vegetacijo. Kljub relativno majhnemu ozem-
lju, pa se čutijo precejšnje podnebne razlike. Na eni strani se odražajo nizki
temperaturni minimi s hitrim in močnim kolebanjem temperature, na drugi strani
v smeri Dinaridov pa območje velike namočenosti. Iz Kolpske in Novomeške do~
line pa vpliva bistveno toplejša in relativno suha klima. Letna količina padavin
v Kočevju je 1406 mm, ki na Rogu še naraste, proti Novemu mestu in Brežicam
pa upade na 1000 mm letno. že pri vznožju masiva pridemo v jelovo-bukov gozd
(Abieti-Fageturn dinaricum). Gozdna cesta nas pelje po razgibanem visokokraškem
svetu skozi strnjene jelovo-bukove gozdove na rjavih pokarbonatnih tleh in rend-
zinah različne globine, prek nekdanje kočevarske vasi Podstenice na opuščeno
žago Rog in od tu k prvemu objektu na tej ekskurziji - pragozdnemu rezervatu
»Rajhenavski Rog«, ki v celoti pripada osnovni združbi Abieti-Fagetum dinaricum.
Od žage Rog smo se zlagoma spustili po jugozahodni strani Roga skozi jelovo-
bukovc sestoje v čiste bukove gozdove (Dentario-Fagetum) in grmišča okoli vasi
Rajhenav ter pred vasjo Koprivnik zavili proti zahodu oz. Kočevju. Tu je splo-
ščen Lovski vrh (Sv. Ana, 828 m), naš drugi objekt na tej ekskurziji. Pred nami
se je razprostrl pogled na opuščena kočevarska naselja, ki jih ponovno prerašča
grmišče in gozd. Soočili smo se z značilnim primerom propada kulturne krajine,
ki tod obsega prostrane površine in je vegetacijska, gospodarska in socialna po-
sebnost teh krajev. Ob poti proti Kočevju so bukovi gozdovi (Dentario-Fagetum,
Ostryo-Fagetum) in večje površine sekundarnih gozdov belega gabra, ki skupaj
z grmišči tvorijo različne razvojne stadije značilne za Kočevsko. Travišča, ki so
v okolici bivših naselij, pripadajo združbi Bromo-B1·achypodiet~1m pirmcti. Prek
Kočevja (460 m) smo se vračali po Kočevskem in Ribniškem polju do Ribnice.
Med Ribnico in Turjakom se na kisli podlagi peščenjakov in skrilavcev perma,
karbona in werfna nahajajo acidofilni jelovi gozdovi na kislih rjavih tleh in psev-
dogleju (Galio-Abietetu.m, Bazzanio-Abietetum). Od Turjaka naprej smo prešli v
dolomitni svet z značilnostmi dolenjskega gričevja in se spustili proti obrobju
Ljubljanskega barja, kjer se je pot naše prve ekskurzije sklenila.
411
Druga ekskurzija nas je vodila iz Ljubljane proti zahodu ob severnem obrobju
Ljubljanskega barja k Vrhniki. Na desni strani naše trase je v nižini silikatni
svet permokarbona in werfna, z acidofilno vegetacijo bukovih, jelovih in borovih
gozdov na kislih tleh in psevdoglejLl (Bleclmo-Fagetum, Bazzanio-Abietetunz, Galio-
-Abietetu111., Myrtillo-Pinetum). Pri Vrhniki zapuščamo predalpski svet in prehaja-
mo v dinarskega, ki ga zapustimo šele v Trnovem na robu Trnovskega gozda. Za
podnebje visokega krasa je značilna velika narnočenost, ki .ic posledica bariernega
učinka Dinarskega masiva ob katerem se vlažni zračni tokovi iz smeri morja proti
kontinentu močno odccdijo. Tako so letni povprečki padavin tod precej visoki in se
gibljejo od 1500-2000 mm. Klima je dinarsko-kontinentalna z vplivom submedite-
rana. Vmes je izoblikovana vrsta lokalnoklimatičnih režimov, ki skupno z raz-
gibanim reliefom vplivajo na pisanost vegetacijske odeje. Vso pot do Cerkniškega
jezera (550 m) nas spremlja na obeh straneh jelovo bukov gozd (Abieti-Fagetum
dinaricum). Nad jezerom proti severu je Slivnica (1114 m), ki je iz dolomita in
poraščena na toplih legah s termofilnim bukovim gozdom na rendzini (Ostryo-
Fagetum) in termofilim grmiščem gabrovca in malega jesena (Querco-Ostrye-
tum). Traviščna vegetacija je Bromo-Brachypodietum pinnati, okoli naselij pa so
gojeni travniki tipa Arrhenatheretum. Na nasprotni strani omejuje Cerkniško je-
zero masiv Notranjskih Javornikov (1268 m) s svojimi mogočnimi gozdovi bukve
in jelke. Ob vznožju Javornikov je skrit zaliv Zadnji kraj , ki je rezervat, še po-
sebej za vodne ptice. Samo Cerkniško jezero je fenomen kraškega presihajočega
jezera, ki se v poletnih mesecih osuši, v deževnih jesenskih in pomladanskih me-
secih pa dosega površino tudi do 30 km:t. Tu je bil objekt pri Lipsenju, vlažni
travnik iz zveze Molini011 (Deschampsio-Sanguisorbetum). Nekoliko dalje ob je-
zent je bil naslednji objekt s kompleksom barske vegetacije iz zveze Rhynchospo-
rion albae in Eriophorion latifolii (Caricio11. davallianae).
Vračali smo se skozi Cerknica prek Rakavega škocijana, ki je naravni park
bogat kraških znamenitosti. Iz Postojne, po ogledu jame, smo nadaljevali pot skozi
Vipavsko dolino na visokokraško planoto Trnovskega gozda. Tod se že srečamo s
prvimi nasadi črnega bora (Pinus nigra). Na Nanosu so že rastišča montanskega
submediteranskega bukovega gozda (Seslerio-Fagetum) in submediteranska grmi-
šča gabrovca (Seslerio-Ostryetum). Travišča oz. kamenišča porašča združba Cw·ici
humžlis-Centaureetum rupestris. Do Predmeje (900 m) nas spremlja ta vegetacija
z vmesnimi prekinitvami vse do vstopa v Trnovski gozd. Po gozdni cesti se vzpne-
mo in nato spustimo v Smrečje, manjšo dolino rnraziščnega značaja, kjer je bil
izbran naslednji objekt. Smrekov gozd, ki porašča doline Smrečja, Velike Lazne
in Male Lazne pripadata montanskim smrekovim gozdovom, ki je tod azonalno
razširjen.
Trnovsko planoto smo zapustili v vasi Trnovo in se spustili v submediteranski
svet spodnje Soške doline v Novo Gorico (126m). Ob slikoviti Soči, lei je globoko
vrezala svojo strugo med Banjško planoto, Goriškimi Brdi in Korado, smo nadalje-
vali pot proti Tolminu. Strme, mestoma neprehodne skalnate bregove Soče po-
rašča združba Seslerio-Ostryetum, ki v višjih legah prehaja v Seslerio-Fagetum.
Submediteranski vpliv sega po Soči in ob njej daleč v predalpski in alpski svet,
kar se zrcali tudi v floristični sestavi združb. V širši okolici Tolmina in Kobarida
se medsebojni klimatski vplivi submediterana in Alp najmočneje prepletajo in
tu nekje poteka tudi trorneja med submediteranskim, predalpskim in alpskim Eto-
geografskim območjem Slovenije. Nad Tolminom je v strmih, neprehodnih legah
terrnofilna združba Cytisa11tho-Ostryetum, ki je tod le fragmentirano razvita, njen
strnjen areal pa je nad Bohinjskih jezerom v stenah Komarče. Na ugodnejših ra-
stiščih dobimo Ostryo-Fagetum, ki prehaja v višjih in hladnejših legah v alpski
bukov gozd (Anemono trifoliae-Fagetwn). Na desni (v smeri vožnje) je Krn (2245 m)
in Polovnik (1483 m), na levi pa Stol (1668 m), Kanin (2065 m) in Rombon (2208 m),
ki so poraščeni do višine 1200 oz. 1500 m z različnimi variantami alpskega buko-
vega gozda (Anemono-Fagetum), ki je tudi najbolj razširjena gozdna združba na-
šega alpskega ·sveta. Pod mogočnim Kaninom je Bovec (483 ro), ki je zaključna
točka te ekskurzije in izhodišče naslednjih dveh ekskurzij.
Tretja ekskurzija je šla iz Bovca, ki je v osrčju alpskega sveta, prodiramo po
dolini slikovite hudourniške rečice Koritnice še bolj v Alpe, prek Loga pod Man-
412
Sl. 2: Udeleženci zborovanja botanizirajo na Mangrtu
gartom na Mangartsko sedlo (2072 .m). V klimatskem oziru Julijske Alpe delujejo
podobno kot Dinaridi na ohlajevanje in odcejanje zračnih mas genovsko-jadran-
skih ciklonov, vendar se proti vzhodu ta učinek postopoma zmanjšuje. Drugače
povedano, humidnost je v zahodnem delu največja (Bovec 2750 mm letno) in pada
proti vzhodu. Letna poprečja padavin so od 1590-3600 mm. Julijske Alpe so naš
najbolj razgiban gorski svet. Slikovite alpske doline in dolinice. jih globoko braz-
daj o, cepi.io in med seboj ločujejo .
Dolina Koritnice je v apnencih in dolomitih, ki jih večkrat prekriva morenski
material in grušč. Ta rastišča porašča Anemono-Fagetwn, na ekstremnih rastiščih,
po grebenih pa najdemo bazifilno združbo Pinetwn austroalpinum (P. subillyricum
s črnim barom. Divja, nedostopna rastišča v stenah so obrasla s termokserofilnim
grmiščem Orno-Ostryetwn, v katerem so prisotni posamezni submediteranski ele-
menti. Višje lege od 1500-1900 m pa naseljuje združba Rhodothamno-Rhodoretum
hirsuti. V spodnjem delu tega pasu, nekako do 1700 m se uveljavlja varianta z
macesnom (Rhodothamno-Rhodoretum laricetosum). V zgornjem delu pa je iz-
oblikovana varianta z ruševjem (Rh.-Rh. mughetosum). Nad gozdno in drevesno
mejo so alpske trate Gentiano terglouensis-Caržcetum firmae, Seslerio-Sempervi-
retum, Festucetum calvae, Nardetum strictae in druge. Poleg alpskih trat smo se
srečali z vegetacijo snežnih dolinic (Salicefum herbacae), resav (Empetro-Vaccinie-
tum), melišč (Papaveri julici-Thlaspeetum rotundifolži) in skalnih razpok (Poterz-
tilletum nitidae). Na sedlu Mangarta je bilo pripravljenih več objektov. Vračali
smo se po isti poti v Bovec.
Cetrta ekskurzija je potekala iz Bovca po razgibanem svetu, kjer smo se dvig-
nili na najviš.ii slovenski prelaz Vršič (1611 m). Vegetacija ob trasi je podobna
tisti iz prejšnje ekskurzije, le v hladnih dolinicah na skalnih blokih se pojavlja
na manjših površinah subalpski smrekov gozd. Na Vršiču se je ekskurzija raz-
cepila v 2 varianti. Prva varianta je šla navzgor skozi ruševje (do 1800 m) in se
413
nato spuščala skozi nacionalni park Male Pišnice . Srečali smo se s sestoji
ruševja in macesna (Rhodotham.11a-Rhodoretum mugh.elosum, Rh.-Rh. laricetosum)
na humusno-karbonatnih tleh. Tu je bil izbran objekt. Nekoliko nižje smo prešli
v alpski bukov gozd (Anemono-Fagetwn lar-icetoswn, -typicum in -myrtilletosum),
kjer je bil pripravljen objekt. Proti koncu doline Male Pišnice smo si ogledali
združbo rdečega bora na dolomitu (Pinetum austroalpinum) in sestoje smreke in
rdečega bora. S spustom v Kranjsko goro se je končala zadnja ekskurzija 14. zbo-
rovanja.
Druga varianta je šla od Vršiča do razgledne točke pri Erjavčevi koči, skozi
Veliko Pišnica, kjer smo videli iste vegetacijske oblike kot udeleženci prve vari-
ante. Iz Kranjske gore smo zavjli na zahod proti Trbižu prek Podkorena v Ra-
teče in od tu v dolino smučarskih skakalnic Planico do Tamarja, kjer smo si
ogledali alpski bukov gozd z borovničevjem (Anemono-Fagetwn myrtžll.etosum) in
tamkajšnje floristične zanimivosti. Sledit je skupen povratek v Ljubljano.
Program je vse udeležence vsestransko navdušil, k temu je pripomoglo tudi
lepo vreme, dobro izbrani in predstavljeni objekti in ne nazadnje tudi sodelovanje
in pomoč gozdarskih in lovskih kolegov.
Kot prireditelji se na tem mestu še posebej zahvaljujemo kolektivu Gozdnega
gospodarstva Kočevje in TOZD Rog, predvsem Z. šAUBAHU, J. čERNACU, M. FI-
GARJU, D. PAVLOVCU in A. PRELESNIKU, kolektivu Soškega gozdnega gospo-
darstva, posebej še V. KLANJšKU, BRICU, M. šAVLJU in M. URBANCU ter Za-
vodu za gojitev divjadi >>Triglav« tov. I. FABJANU, čRVU in F. DEBEVCU.
Da smo zborovanje izvedli v takem obsegu in s tako pestrim in bogatim pro-
gramom, imajo zasluge tudi vsi, ki so nas kot prireditelja finančno podprli, to
so predvsem: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Raziskovalna skupnost
Slovenije, Gozdno gospodarstvo Kočevje, Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, Goz-
darstvo in lesna industrija Nazarje, Zavod za gojitev divjadi })Triglav« in Gozdno
gospodarstvo Bled, Gozdno gospodarstvo Postojna in Gozdno gospodarstvo Novo
mesto.
I. Puncer, PM. Zupančič
>>VEč LESA S POMOčJO GNOJENJA - TUDI V GORSKIH GOZDOVIH«
Ob 24. lesnem sejmu v Celovcu je bil od 12. do 14. avgusta 1974 zelo zanimiv
simpozij na temo: gnojenje v gozdni proizvodnji glede na razmere v gorskih goz-
dovih. Simpozij je odprl avstrijski zvezni minister za kmetijstvo in gozdarstvo
Dr. O. Weihs, uvodno predavanje, predsedstvo in vodstvo razprave je imel Dr. O.
Eckmi.illner, predstojnik Inštituta za gozdarsko politiko na visoki šoli za kulturo
tal na Dunaju.
Po predvajanju barvnega filma ))gnojenje v gozdu« so sledila strokovna pre-
davanja in za tem vsestranska podiumska razprava. Naslednji dan so si udeleženci
simpozija na gozdnih objektih pri Feldkirchnu ogledali razne gnojilne poskuse,
uporabo orodij za gnojenje, od ročnega do gnojenja s helikopterji. Kratek povze-
tek predavanj:
Dr. H. Gussone, vodja kemijsko tehniškega oddelka Kuratorija za gozdno delo
in tehniko Seevetal, Hamburg:
>>GNOJENJE GOZDOV V SREDNJI EVROPI - razvoj in sedanje stanje«.
Poizkusi gnojenja v gozdovih se v Evropi izvajajo, odkar je znano delovanje
mineralnih gnojil v kmetijstvu . Intenzivnost raziskav gnojenja v gozdovih se v
zadnjih dvajsetih letih zelo širi, dejavnost gnojenJa se ne omejuje le na gnojenje
gozdnih kultur, ampak zajema vse starostne razrede gozdnih sestojev. Mreža gno-
jilnih poizkusov se razširja na različna rastišča in gojitvene oblike gozdov . Gno-
jenje se načrtno usmerja, rezultati se sproti ugotavljajo, tako glede prirastka
lesne mase kot tudi sprememb v tleh in sestojih.
Dr. O. Moser, vodja oddelka za urejanje in gojenje gozdov v Generalni direk-
ciji avstrijskih zveznih gozdov na Dunaju:
))TEHNIKA GNOJENJA GOZDOV«.
414
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si