122
Lajnar Florijan
Crtica. — Spisal Pavel Perko.
|selej, ko se je izvedelo, da bo lajnar Florijan godel, je zavladalo med otroki veselje, da se ne da popisati.
»Lajnar Florijan bo godel!« je šlo od ust do ust. In v pol ure je vedela vsa vas, da bo lajnar Flcrijan godel.
In že kar naprej sem ga videl, kako bo sedel ob voglu mize, ko bomo prihajali. S komolcem se bo opiral na mizo in dobrovoljno in z nasmehom bo zrl na nas, ki se bomo polagoma zbirali v njegovi sobici. Otrori, ženske, semintja kak postaran mož: to bodo tisti, ki se bodo kakor vselej zbrali, da ga poslušajo. In Šele ko bo zadnji na svojem mestu, se bo dvignil lajnar Florijan in stopil v čumnato po lajnc.
»Ah, to bo prijetno!«
Oči so se nam svetile in se obračale v zaprta vrata Čumnate, ki je za njimi ropotalo, kot bi kdo nekaj premikal in prestavljal. ..
»Lajna!«
Florijan se je prikazal z lajno v naročju in slovesno, brez smeška, skoraj strogo korakal proti raizi, kamor je postavil lajno ter jo pritrdil z vijakom, da se ni gibala.
Lajnar Florijan je bil še mlad človek v najboljših letih. Ob delavnikih je hodil v dnino h gospodarju Mihaču, ki mu je za to dajal v svoji bajti streho in stanovanje. Le pozimi, tako okrog Božiča, je izginil lajnar Florijan za nekaj tednov od dotna: šel je v kcledo. To navado je dobil po očetu Tomažu, ki je sedaj na stara leta bolehal za naduho in ni mogel z doma. — Ko so pa prazniki minili, ako ne prej, se je zopet prikazal lajnar Florijan, in lajna je počivala do drugih koled. — Ne! Ob nedeljah ni počivaJaf Ob nedeljah so popoldnevi dolgi, zato smo lc silili v Florijana in se nismo dali oplašiti za nobenc ceno, dokler nam ni obljubil, češ; »Pa naj bo! Ob štirih pridite!«
In potem je šlo po vasi kot blisk: »Lajnar Florijan bo godel! Ob štirih bo godel!«
Nekaj slovesnega je bilo na njegovcm obrazu, kadar je godel. Izprva je predeval in preobračal tiste medene zapone cb straneh, da ni hotelo biti konca. Naposled jc dvignil zastor, da se je zgornji dcl lajne izpremenil v podolgovato svitlo sobo, zaprto z velikimi stekli in prevrtano po tleh s čudno zavitimi črtami. To sc bjla pota, ki so po njih imeli skakati iz lesa narejeni in v svilnato obleko oblečeni možici in možički. ..
Ha, poglejtc! AH se niso odprle skrite durice v Iajni in iz notranjih prostorov je priskakljal — ne, ni priskakijal, ampak počasi in dostojno sc je prizibal gosposki človek z visokim klobukom in s popotno palico v roki, Moško gre po poti . ., Tu je gozdič, kjer rastejo srareke in borovci... Hu, ali ne gleda izza one smreke dvoje divjih oči in preži na popotnika? Da, to je ropar s sekiro v roki . . . Zdajinzdaj bo prišel popotnik mimo — sapa nam zastaja — kaj bo!  Že nastavlja sekiro ,..  že zamahuje ...  toda
LAJNAR FLORIJAN. u
124
stoj! Izza druge smrcke je stcpil orožnik z nasajenim bajonetom in z ostrim pogledom . . . Položil je roparju roko na ramo . , . Že ga uklepa . .. Kmalu nato gre ropar prvi, orožnik za njim, in nazadnje gosposki popot-nik, ki si je v veselju, da je resen, prižgal cigaretc in se hudomušno smeji, kot bi hotcl reči:   »Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.«
Ali ni to lepo? Ah, Florijanova lajna: koliko veselih ur nam je napravila!
Pa je predejal lajnar Florijan zaklopko, navil kljuko in med počasno godbo se je odprl drug prizor.
Poglejle! Miza, dva stola, na mizi sklcda s krompirjem v oBlicah , . , Na stoleh mati in sin. Jesta, toda žalostna sta jima obraza. Jed jima ne gre v slast . .. Preden je sklcda prazna, položita žlici po mizi in mati si obritfe solze v pr^dpasnik ...
»Zadolžila sta se in gospodar jima je odpovedal stancvanje,« jc raz-lagal lajnar Florijan.
»Ah?   Ali res?«
Lajnar Florijan pa je zavrtel kljuko in godba je igrala počasi, žalo-stno ... Sedaj —! Ali ni bilo kot da so zaječale duri? Res: duri — v lajni namreč — so se odprle in k mizi se je približal s trdimi koraki gcspodar. Pred materjo in sinom obstoji, maha z rokami, cepta z nogo, tolče po mizi — vsi vemo, kaj hoče . , . Naposled se dvigneta mati in sin; mati pospravi po mtzi, sin pobere po kotih tisto raalo, kar je -— in iz hiše morata , .. Ah, kako smo godrnjali nad brezsrčnim gospodarjem. Tcda kaj je pomagalo! Prevzetno je odšel gospodar skozi duri, zaklenil in — izginil.. .
Ali je sedaj konec? Ne! Lajnar Florijan je predejal zaklopko in videli smo čisto nov prizor.
V veliki, čedni sobi leži bolnik na smrtni pcstelji. Obraz njegov — ati ni obraz gospodarja, ki je podil sirote iz hiše? Da! Prepadel je in bled, a spoznamo ga! In — u! — kaj vidimo! Ob postelji pri nogah stoji — ne povem, kdo! Rcge ima in iz ust mu gori in za odejo vleče . . . Ob zglavju pa stoji angel in joka . , . Kaj mora trpeti bolnik! Kako zavija oči, kako se obupno brani! Par otročičev, nedolžnih in malih, pobožno moli cb postelji. . . Angel se ozira nanje in od njih proti nebu, kot bi hotel prositi Bogaf da naj proŠnja malih zaleže pred njira . .. Kaj bo? Smili se nam bolnik; zakaj za svojo trdosrčnost je moral trpeti veliko ... In res — vrata se odpro — v orgljah zacinglja — v sobo stopi duhovnik ... Angel se zravna radosten pokonci, hudobec se je zvil in uekam izginil.. . Pregrinjalo je padlo čez lajno in godba je utihnila , . . Šele čez dolgo Časa smo se zavedeli, da smo pri lajnarju Florijanu!
Ah, nikoli te ne bom pozabil, lajnar Florijan! Koliko veselih ur si nam napravil tiste čase!
Toda kaj vam povem! Z lajnarjem Florijancm se je zgodilo potcm skoro enako, kot je kazala dogodba o materi in sinu.   Poslušajte!
325
Florijanov gospodar je bil trd in skop človek. Gospodar Mihač — kdo ga ni poznal! Dokler je bil živ še stari Tomaž — Florijanov oče — toliko časa jih ni gonil iz bajte, ker Tomaž je imel izgcvorjeno do smrti. Toda tisto zimo je Tomaža pcbrala naduha, in gospodar Mihač je napo-vedal Florijanu skoro na dan pogreba: »Sedaj boš moral iti.« In zakaj? Zavcljo železnice! Tedaj je namreč imela sleči železnica skozi našo dolino. Z žcleznico ;— tako je menil gcspodar Mihač — bodo prišli tujci v kraj, tujci pa prineso denar in stanovanja so drago plačana ... Sobi v bajti bo torej prebelil in posnažil, da bodo v stanovanje tujcem! In po vsej vasi se je razvedelc kakor burja:
>;Gospodar Mihač bo prezidal bajto za tu/ce; lajnar Florijan bo pa moral po svetu . . .«
Še dobro vem, kako je nas otroke pretresla ta novica. Kako nas je olelo srce, ko smo vidcli hoditi lajnarja Florijana s povešeno glavo in ; žalostjo na obrazu! Sosedje so stopili skupaj in prigovarjali Mihaču, naj itane s stanovanfem pri slarem; zakaj stvar s tujci je negotova slvar . . . lorijana pa ima pri hiši kot delavca, ki ga potrebuje vsak čas. — Nič ni omagalo; gcspodar MihaČ je ostal trdovraten in se je zanaŠal na tujce. »Hm! Za delo dobim človeka, kadar ga hočem! A tujec — ta pride i gre, ako ne dobi stanovanja , . .*
Tako je modroval gospodar Mihač in se z desnim cčesom smejal. ^selej, kadar je govcril, sc je z desnim očesom smejal; z levim pa je gledal ¦ daljavo.
No, in železnica se ;e gradila in gospodar Mihač je prezidaval bajto,., ajnarja Florijana pa nt bilo več;   vzela ga je bila neka noc.   Tisto jutro l vse zgodaf ga je stari Martinko videl še na pokopalisču na Tomaževem Fgrobu.  Od tam jc je ubral po cesti proti mestu z lajno na rami,  Solze si jc ajc otiral z Hca, ko je odhajal , . .   Rekli so, da je šel k stricu, ki je doli 1 vznožju Gorjancev kuhal smolo in prodajal sraolnjak.
Po tistem je preteklo več Iet,   Otroci smo odrasli;   nekateri so se Vtičili rokodetstva, drugi so delali doma, jaz pa sem šel v šolo, da se izucim gospoda.  Lajnarja Florijana pa nismo pozabili ne jaz, tie drugi;   zakaj rtisti časi, ki smo jih preživeli ob njegcvi lajni, so bili vendarle prelcpi, da bi fih Človek pozabil ...
Mislite si scdaj, kako sem se začudil, ko sem nekoč Šcl na počitnice i sem zagledal ob cesti poleg studenca moža, zamišljencga in krpajočcga voj suknjič. Pogledal sem ga od bliže — bil je lajnar Florijan! Lajna je cžala poleg njega v travi,
»Florijan, ali si ti?«   sem ga cgovoril.
Dvignil je giavo ter me spoznal.   V tem Času mu je bil obraz upadel t zagorel;  oči pa so bilc še vedno iste:  malo žalostne, malo zamišljene . . . Spoznal me je tudi on.   Za hip mu je šlo veselje po obrazu.   Vzel je : ust malo pipico ter mi pcdal roko preko lajne, Potem sc mu je pa obraz .senčil, in kakor davni spomini so mu Šli mimo duše . . . »Kam greš?   Odkod prihajas?«   sva se izprasevala.
126
i
»Doma sem bil .. . Pravzaprav — gori-le sem bil.. . Saj doma itak nimam!«
Pokazal je z roko proti moji rojstni vasi in je umolknil. Bil je sploh molčeč; a ta hip — zdelo se mi je — je trpka poteza okrog ust delala njegovo molčečnost še bolj rezko . . .
»Kam sedaj?«
»V Ameriko.«
»V Ameriko — ?«
»Da. Pravzaprav: najpoprej v mcsto. Tam prodam lajno, da bom imel za vožnjo, kar mi še manjka ... Trgovec mi je obljubil trideset kron-Vrcdna je večf a kaj hcčem!  —  Potem pa v Araeriko!«
Pogovoril sem se ž njim še to in ono. A bil je redkobeseden in težko je bilo pri srcu mcni in njemu, Čudno! Bil mi je kakor ljub spomin iz otroških let. . . In njegova lajna — kako naj jo pozabim! Ležala je tam v travi — dancs še njegova last, jutri že v tujih rokah .. . Trideset kronf — Ko bi jih imel petdeset, sto, dvesto . . . z veseljem bi mu jih bil ponudil, Toda bil sem revež, dijak . , . In tako sem molčal ter mu molčeč podal roko v slovo:
»Z Bogom, Florijan)   Srečno pot!«
»Z Bogcm!«
Po tistem se nisva več srcčala v življenju.
Skozi našo dolino je res stekla železnica. Prinesla je s seboj marsikaj dobrega, a tudi marsikaj slabega. Jaz nisem prijatelj železnice — že radi lajnarja Florijana nc, ker ga je bila pravzaprav železnica pregnala iz krajaf
No, če kdo — gospodar Mihač se je tudi varal nad železnico. Nje-govo upanje na tujce je šlo po vodi; tujcev ni bilo.
Kako bo tuicc, ko mora imeti kolodvor prav prcd nosom! Pri nas pa so prenesli postajo pol urc proč v sosednji Log, No in sedaj drči želez-nica mimo nas in nas niti ne pcgleda, V Logu pa ostaja gospoda in Ložani so ji sezidali hiš in hotelov na preostajo.
Mihačcve sobe v bajti pa stoje osnažene in predelane — toda brez ljtidi. Mihačev sosed, ki ima prodajalno v vasi, spravlja proti mali odškod-nini železnino in cement v te prostore . , , Ako odpreš vrata, zagledaš v izfei, kjer je nckdaj sianoval lajnar Flcrijan, meter na visoko naložene železnine in cementnih vreč. Miši in podgane imajo tukaj svoja skriva-lišča; pod stroporn in po kotih pa gnezdijo pajki in razprezajo svoje mreže čezdalje bolj na široko , . , Oh, kako sc. vendar sedaj pusti ti prostori! Kakšno življenje pa je vladalo po teh sobah takrat, ko je v njih stanoval naš lajnar Florijan!