----- 31 ----- Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. „Hajdimo v Bosno! Kdo bo doma stradal ali gulil suhi kruh, če ga se ima! V Bosni je silno veliko zaslužka in daleč tje tudi ni!" Tako se je slišalo govoriti po manj rodovitnih ali preobljudenih krajih avstrijskega cesarstva, ko je armada naša vdarila od vseh strani v Bosno, in silne trume podvzetnih ljudi, pustolovcev, ki gred6 na milo in nemilo lovit srečo, barantačev, ki iščejo pri vsaki reči trikrat toliko dobička, kolikor je vredna, pa tudi ljudje, ki za svoje pridne in delavne roke ne najdejo dosti zaslužka doma, — vse to se je vdrlo za vojaki tako, da so po več krajih že armadi napotje delali. Silne množice tacega ljudstva so se nakopičile vzlasti po posavskih mestih Bosne, največ v Brodu in Gra« diski, od koder ste glavni poti v notranjo deželo, proti Sarajevu. Veliko jih je tudi šlo dalje, v Banja-Juko, Travnik, iz dalmatinske strani pak v Mostar, Livno itd.; nekateri so prodrli celč do Sarajeva. Enako so dobička ali zaslužka željni ljudje planili z drugih strani v „novo Avstrijo", skoro v vsakem večem kraju naletiš na kacega tujca in menda se v Bosni zdaj govori več raznih jezikov nego v vsaki drugi deželi evropski. Dovoli, dragi bralec, da ti jaz, ki nisem šel v Bosno z mečem, nego s kupčijskim duhom, kakor mnogo druzih, povem nekoliko iz lastnih skušinj. Obhodil sem lep kos te rodovitne dežele, morda nje polovico, nisem prodajal loterijskih srečk, niti zavaroval ljudi zoper ogenj, življenje ali doživljenje v tujem, nerazumljivem jeziku, marveč jaz sem rojen Slovan, jezik dežele znam kakor prebivalci, poznam njihove šege; le to, kar sem imel doli opraviti, bodi moja skrivnost. Ko sem prišel v Gradiško (avstrijsko), je bilo tam toliko ljudi raznih stanov in jezikov, da se mi je najbolje zdelo, če nikomur ne dam odgovora; le toliko omenim, da sem zagledal tudi par obrazov znanih mi junakov, ki v domovini ne morejo priti nikjer do pravega kruha, čeravno niso prazne glave , in o katerih pravi pregovor: „goste službe — redke suknje". Zdaj so prišli srečo sem lovit, a njihova oguljena obleka ni kazala, da bi jo bili že vjeli. Tudi so se mi zdeli prej lačni, kakor siti. Ker je pa sitno, če se takih ljudi več komu na vrat obesi, sem se zmuznil memo, vsaj mi je bil ta kraj znan bolj nego njim. Bilo je to takrat, ko so naši imeli uže Sarajevo v rokah; le kot ob Srbiji in v Krajini še ni bil zaseden. Pot do Banjeluke se mi je varna in tudi uže priležoeja zdela, čeravno so mi pravili, da je na nji noč in dan veliko in dolgih vojaških in najetih vozov, ki vozijo živež za armado. Res je bilo na ladini poleg Gra diske nastavljenih voz — praznih in polnih — cel somenj; smilila se mi je živina in ljudje, vse je moralo tu stati ponoči in podnevi pod milim nebom ob vsakem vremenu. Koliko trpljenja za oboje ob pičlem živežu in pri strašni dragini! Jaz sem imel znanca, podam se k njemu, a imel je vso hišo še pod streho polno. Komaj sem dobil ležišče na slami v veži, prtljago mojo pa je shranil mi v svoji sobici pod posteljo. Drugje bi še tega ne bil dobil, kajti ko sem zjutraj ob zori vstal in pogledal skozi vrata, je ležalo okrog hiše vse polno ljudi na golih tleh — vsak v svoji obleki, večinoma brez vsake odeje. Ko sem se nekoliko otresel in z roko osnažil obleko slame — za umivanje ni bilo nobene posode, tega se tudi vsak popotnik kmalu odvadi — dam svojo prtljago nekemu človeku, ki se je posebno ponujal in govoril hrvaški, ter mu ukažem iti pred mano čez most v turško Gradiško; moj znanec, krčmar, je bil malo prijazen, le to mi je povedal, da tukaj gotovo ne bom dobil nobenega voza, prej na onem kraji v ,,Berbiru", kakor Turki zovejo Staro (turško) Gradiško. Povedal mi je le še ime krčmarja (birtaša) , pri katerem naj se oglasim in se pri tem sklicujem na-nj. „Bo uže vedel, da ste pošten človek", mi je rekel pri odhodu. Jaz sem vedel, da priimek „poštčn" ali „naš" pri krčmar-jih, ki so bili zdaj vsi oderuhi za ,,švabe", kakor bo imenovali vsakega človeka v naši gosposki obleki, pomeni toliko kakor: „ta ima denar"; zato se mi je zdelo, da bom moral seči globoko v mošnjo, če bom hotel dobiti le količkaj vreden voziček. Z nosačem čez most prišedši se pred stražo opravičim s svojimi potnimi listi in tako pridem do krčme, kamor me je bil poslal moj znanec. „Berbir", turška Gradiška, je po naših civiliziranih pojmih borna vas, največ hiš na kolih, ker je tu večkrat velika povodenj, trdnjava nad ,,mestom" komaj imena vredna; gostilnica pak, v katero je stopil moj nosaČ pred mano, je prava koliba, lesene krčme po naših vaseh so proti tej še palače. Toda kaj! Saj nisem šel v Bosno, da bi prenočeval po krasnih hotelih, borna bajtica ni toraj nikakor raznenadila. Ukažem toraj nosaču, da mi položi mojo prtljago na mizo, edino v sobi, in ga prašam, koliko je zaslužil. „En forint" — reče junak hrvaški. „Kaj? forint Čez most?" — se zaderem jaz v istem jeziku. „Brez zamere, gospod" — pravi junak na to — „jaz sem bil o ustaji dobrovoijec, sem bil večkrat ta-kraj meje, a zdaj nimam, da bi živel. Jaz sem človek inteligenten, — veste — —" Da bi odrezal junaku besedo, mu pomolim goldinar, on se zahvali in odide, jaz pa se obrnem do krčmarja in se sklicujem pri tem na svojega znanca un-kraj mosta, ki mi je rekel, da bom dobil pri njem voz do Banjeluke, kamor se mi mudi. „Birtaš,fc — po govoru se mi je zdel Slavonec — se praska za ušesi, potem praša: ,,Vi ste toraj pošten človek, naš človek?" Besedi „naš" in „pošten" posebno povdarja. „Da, sem", odgovorim jaz, „le priskrbite mi voz do Banjeluke!" ,,Do Banjeluke je daleč", opomni krčmar. „To vem, sem bil že tam pred šest letmi" — odgovorim jaz. „Pred šest leti' — de krčmar — takrat ni bilo še tako daleč tje. Koliko ste plačali vozniku?" „Tega ne vem natanko, a mislim, da okoli 6 for." To sem rekel nalašč, ker plačal sem več. „Takrat je bilo vse čenč" — reče krčmar — „a zdaj, kar so nam vojaki pobrali vozove in konje, za ta denar ni dobiti ne mule, da bi jahali. „Koliko bom toraj plačal za vos do Banjeluke?" vprašam odločno. ,,Ga imate ali ga nimate?" ,.Imam ga, ali--------" „No, kaj?<< „Je uže najet." ,,Kdo ga je najel?" „Neki Švab", (Dal. prih.) ------ 37 ------ Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Jaz sem dobro vedel, da Bošnjaki, enako Ogrom, pravijo ,,Svab" vsakemu, ki nemški govori — ali če je le črno oblečen, zato prašam krčmarja, kak je, in ko mi pove, da ima na sebi uro in prstane, mu izrečem, da bi ga rad videl; morda se zgovoriva in jaz dobim proBtcr na njegovem vozu. To pa krčmarju ni všeč, marveč mi reče, da se bo ž njim sam zmenil; če bo onemu prav, plačam jaz le polovico vožnje. S tem zgine, jaz pak, pustivši na mizi svojo kupico rakije , katero mi je bil krčmar prinesel, stopim pred kolibo, ker je bila v sobi silno huda soparica nekaj po dimu pušečih, nekaj po špiritu. Se ve, da je bilo povsod toliko ljudi, kakor na pr. v Ljubljani o sejmu. Najmanj je bilo videti Turkov in še ti, kar jih je bilo, bo hodili kakor skopljeni peteiini, ker manjkalo jim je glavne reči moštva: orožja; za pasom ni bilo nič in marsikoga sem videl, ki je mestu revolverja, pištole in noža za pasom imel po tri dolge pipe — gotovo le zato, da ni bil prazen. Zato so pa vsacega ,,Švaba" prebadali in streljali z očmi, s strupenimi pogledi. Meni so se zdeli kakor baroni v strgani obleki in s praznim žepom, katere pa vendar navdaja še misel, da so iz boljše robe od navadnih ljudi in so zato vendar-le neskončno prevzetni. Res prav smešne, tragikomične podobe. Ko tako merno gredočo človeško zmes ogledujem, mi potrka na rame krčmar ter mi naznani, da se lahko peljem s „Svabom", plačati mi bo le polovico. Meni je to Jako všeč, podam se nazaj v izbo in tu mi pride naproti človek ne posebno prijetne postave; če bi ga bil kje drugje dobil, stavil bi bil, da je ogleduh. Ogovori me brž nemški in ko od mene dobi enak odgovor, mi pomoli roko in reče, kako ga veseli, da je dobil tovariša, ki zna vsaj kak jezik, ker v tej prokleti deželi ljudje ne znajo nobenega jezika. Jaz brž spoznam, da imam opraviti s Človekom najbolj nestrpljivega naroda, s prevzetnim Nemcem. Predno za trdno sklenem peljati se ž njim, bi rad vedel, kaj je in kaj namen njegovega potovanja, zato mu podam svojo karto. Na to tudi on odpre svojo žepno knjižico in mi poda karto, na kateri berem: „F. Bock, konigUcher baierischer Hauptmann". Jaz se priklonem ter izrečem tudi od svoje strani veselje , da mi je prilika na tako dolgi in pusti poti imeti omikanega tovarša. ,,Vam je toraj pot uže znana?'* me vpraša na to. „0 da , čeravno je uže več let tega, kar sem se vozil tu", je odgovor moj. Mož je sedaj še bolj vesel, posebno ko vidi in sliši, da se s krčmarjem lahko razumem. Krčmar je bil namreč v tem stopil nama za hrbet, potrkal meni na ramo in rekel, da je voz uže pripravljen. Predno pa sva šla na voz, je zahteval krčmar od mene 6 for. voznine ; jaz sem mu jih plačal in tudi desetico za rakijo, katero so pa drugi spili. Desetico sem moral plačati še za kupico, ki jo je tisti, kateri je rakijo spil, v žep vteknil. Se le, ko sem vse to plačal, mi je položil krčmar na voz mojo prtljago, katero je do tje držal v rokah. Pred naju sede na voz čvrst Bošnjak bistrih oči in še mlad. Konju je videti, da je uže dolgo v službi, voz pa je tak, da se res težko da popisati. Moj tovariš začne za- bavljati in kleti, kolikor more, a ko voznik požene in se začneva prav dobro tresti, mu kmalu zmanjka sape, zato stisne usta skup, boje se, da bi se ne vgriznil v jezik. Vreme ta dan ni bilo ravno neprijetno, le vročina je precej nagajala in kljusa naša je kmalu začela počasno stopati in vse besede kočijaža je niso mogle pri-gnati k urnejemu stopanju. Moj tovariš postane nevo-Ijen, začne kleti voznika, voz in štirinožno pred njim vpreženo žival, a jaz ga tolažim s tem , da je bolje taka počasna vožnja nego če bi po slabi in silno raz-voženi ter razriti poti ob jamah in rušah poskakovala z vozom vred tako, kakor jezdec na konji. Pa še predno se mu poleže nepotrpežijivost, uže doideva vozove, ki so razno robo za vojaki peljali; ker je bila cesta tukaj zavita, nisva mogla videti, kako dolga je rajda. Najin voznik pa zve, da je najmanj kake pol ure dolga. „No, ta je lepa", zarenči moj tovariš „če bomo mi tako polževo naprej pomikali se, kakor ti vozovi, kdaj bomo v Banjiluki! Le naprej, kočijaž, prevozi jih", veli najinemu vozniku. Ta se obrne do mene in prosi, naj mu povem, kaj hoče gospod. Ko mu jaz to razložim, odmaje z glavo rekoč, da to nikakor ne gre, ker je cesta preozka in nas ,.askeri" (vojaki , ki so spremljali vozove) ne bodo naprej pustili. A o tem moj tovariš noče nič slišati, iztrga vozniku bič iz rok in vdari po konji; ta, navajen, da ga goni le beseda, poskoči in potegne voz naprej, da zadenemo ob zadnji voz kolone in bi bili gotovo zvrnili se, če bi bilo to na ravnem svetu mogoče. Poskus naš je imel ta nasledek, da je prijahal podčastnik nam nasproti ter ukazal nam ,,halt". Ko se to zgodi, naju praša, kaj sva in Če imava dovoljenje od vojaškega poveljništva, iti za armado. Moj tovariš, vesel, da sliši nemško besedo, potegne svoja popotna pisma iz žepa ter jih ponosno pomoli podčastniku, isto tako jaz. Vojak jih pogleda, naredi mojemu spremljevalcu spodobno vojaško počeščenje in reče, da smeva peljati se za kolono. ,,Ali to je predolgoča3no, prepočasno, saj lahko prevoziva to kolono" — reče moj tovariš. „Obžalujem, da ne gre", pa je odločen in kratek odgovor podčastnika, ,,imam o tem strog ukaz." ,,Kje je poveljnik te spremljevalne čete?" vpraša moj tovariš nejevoljen, ,,jaz se bom pritožil." „Slobodno, kedar pridemo na prenočišče" — odgovori podčastnik mirno, — »sdaj pa to ni mogoče, ker je spredej." Po teh besedah odjaha, moj tovariš pa začne glasno zabavljati neolikanosti avstrijskih vojakov; na Bavarskem ali Pruskem bi podčastnik ne smel nikdar priti stotniku s takimi besedami. „Pomislite, da to niso bavarski ali pruski vojaki", opomnim jaz, ,,in vi ne njih stotnik." Na to se nasloni nazaj, kolikor je bilo to na vozu mogoče, in s svojim „binoklom" gleda dolgo rajdo vozbv pred nama, ki se je bila jela razvijati ob rebru, v katerega smo se zavili. Jaz opomnim, da je še bolje za naju v tej nevarni deželi, če potujeva s takim spremstvom ; se vsaj ni bati zakotnega napada. ,,Ej, kaj", pa odgovori zaničljivo, ,,vojak, kakor jaz, se ne boji nobene nevarnosti." Po pravici rečeno, da mi je mož začel presedati. Prav rad bi se ga bil znebil , če bi bilo to le količkaj mogoče , ker se mi je zdelo, da bo s svojo nemško prevzetnostjo, katero je jel zdaj čedalje očitneje kazati, še v kako zadrego spravil sebe in mene; pa ker to vsaj za zdaj ni bilo še mogoče, tudi jaz utihnem in se pozneje začnem meniti s kočijažem. To pa zopet mojemu sosedu ni všeč, češ, da je nespodobno pogovarjati se v njegovi nazornosti v jeziku, katerega on nič ne razumi. Jaz sem imel na to pač masten odgovor na jeziku, pa sem rajše potrpel zavoljo ljubega mini. (Dalje prihodnjič.) ----- 38 ----- ------ 46 ------ Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Prenočili smo na planem, ker nismo mogli priti do malega Maglaja, kjer je nekoliko hii. Kako se je moj tovariš rotil, ko tu s svojo pritožbo pritožbo pri poveljniku vojaškega spremstva zoper podčastnika ni nic opravil, tega rajši ne popisujem. Spala sva oba pod milim nebom, kakor drugi vsi, a ponoči je Bavarec vsako uro klel to deželo, po kateri se mora človek ves dan voziti, pa ne pride do mesta, da bi dobil posteljo. Ker ni mogel spati, je zabaval se s tem, da je praznil svojo torbo, v kateri je imel nekoliko pijače in mrale jedi, drugo jutro sem mu moral uže jaz ogreti želodec s svojo slivovko, sirom in slanino, česar sem bil za silo sabo vzel, dobro vedoč, kako težko bo tukaj kaj dobiti nevojakom. ------ 47 ------ Skoro prav tako, kakor prejšnji, je bilo ta dan. Komaj smo pa popoldne bili memo malega Maglaja, se vlije dež in kmalo je cesta tako razmočena, da se vsa kolona vatavi, toraj tudi najin voz. Ce bi tega ne bilo, bi bili prav lahko prišli se pred nočjo v Baojaluko. Kaj je storiti? Tu na mokrem, v blata in dežja prenočiti je prehudo, moj tovariš se je temu z vao močjo ustavljal. „Peljimo se nazaj v han", reče slednjič kočijaž, ki bi bil sam tudi rajši spal kje pod streho, kakor tu pod milim nebom, .,gospoda tam gotovo dobita prenočišče, jaz in konjič pa vsaj streho.** Ta predlog je posebno mojemu tovaršu všeč , vrnemo se toraj nazaj, ker še pol ure ni bilo do tje, in kmalu smo v „hanu", kakor se imenujejo gostilnice ob cestah. Tak „han" se sme previsoko ceniti. Navadno je spodnji del z gline in kamenja skup zmetan hlev za živino, nad tem je lesen hram , podoben skednjim po slovenskih deželah; v tem j6, pije in spi vse , kar se skup nabere, kakor spodej živina. Navadno gori v sredi ogenj, ob kratkem se o mrazu ljudje grejejo in se jedila peko in kuhajo. Sicer pa je brez vsega orodja. Glasovitih šesteronožnih živali se pa nikjer ne manjka. Han, v katerega je bil nas voznik naju zapeljal, je bil vsaj v tem nekako bolji, da je imel zgorej dva oddelka: enega za krčmarjevo rodovino, druaega za goste, ki je bil nekoliko gosposki, kajti bila je v njem miza in trije stoli in cel6 postelja precejšnje širokosti. Čedna pa tudi ta soba ni bila, zato je moj popotni tovariš vnovič pričel kleti. Dež je bil v tem popenjal, neb6 pa se ni razmra-čilo, in prej ko navadno se je napočila noč. Krčma-rica, prijazna Hrvatica, ki je cel6 par nemških besedi znala, nama napravi večerjo. Janjček je prav dobro dišal obema, za pijačo sva dobila cel6 vina v butelijah, ki je bilo sicer drago, a vendar bilo je vino. Moj tovariš ga je jel piti, kakor da bi bila voda, in kmalu se je pokazalo , da se ga prijema. Jaz ga nisem svaril, misleč si, da bz še bolje, če se ga do dobrega naleze, bom vsaj ponoči mir imel pred njim. (Dalje prihodnjič.) ----- 63 ----- Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Tako sediva pri mizi in trebiva lojeno luč, kar se odpro vrata in drug za drugim prileze kakih deset Turkov v sobo ter se vstopi krog naju. Mene to ni posebno raznenadilo, ker poznam turško radovednost. Oni si ogledajo človeka, posebao tujca; če zna njihov jezik, se pogovarjajo nekoliko ž njim, če pa ne, se menijo o njem, kako jim je všeč, pa zopet odidejo; če mislijo, da je trgovec, ga tudi prašajo, kaj kupuje ali prodaja. To navado dobro vedoč se toraj jaz nisem vstrašil, pač pa moj tovariš, ki je brž prijel za svoj revolver. Jaz ga posvarim, naj bode miren, češ, da ti ljudje niso prišli k nama iz sovražnih namenov. To sem mu rekel nemški, a brž se oglasi najbližji Turek, velikanske postave in reče svojim tovarišem : „evo, Švaba!" Na to vsi prikimajo in skremžijo usta, slišati je tudi godrnanje, a jaz, zapazivši to, rečem hrvatski: „motite se, bratje, nisva Svaba, sva Hrvata." Vsi se pogledajo. Moje besede so jih bile raznena-dile, a slednjič praša velikan pred mano vnovič: ,,Ge sta Hrvata, čemu si pa ti onemu nekaj pravil v avab-skem jeziku?" ,, Veste, to je tako" — se lažem jaz, da bi se jih znebil — ,,tudi moj tovariš je Hrvat, a je bil dolgo časa na Švabskem in je pozabil skoro svoj jezik." Morda bi bilo s tem vse pri kraji, a moj tovariš, že zelč vinjen, zakriči naenkrat: ,,hinaus, Pakasche, Ge-sindel I1' To pa je imelo ravno nasproten vspeh. Zopet se vstopi velikan grozeč pred me, da ziaj tudi jaz pri-mem za revolver, in praša leskečih oii: „Kaj je rekel oni Švab? Pakaž — gesindel, to velja nam; kaj se pravi to? To je zasramovanje." Jaz, videč, da se vseh Turčinov oči krvoločno blišče in vsak sega za pas, kjer je imel prej nože ia ----- 64 ----- pištole, zdaj pa nima nič ko svojo lulo, jih skušam ie pomiriti in odgovorim: „ta gospod je pijan, že ne ve, kaj govori; pijanega pustite pri miru." Vsi se ozrč va-nj s strašno zaničijivimi pogledi in besede „kavr" jim lezejo iz skripajočih ust. Ce bi bili imeli orožje, sem prepričan, da bi ga bili razrezali na drobne kosce. Se ve, da jaz, na vse pripravljen, potegnem revolver, da bi se branil. Dolgi turčin se nekoliko umakne, potem me vnovič praša: ,,zakaj imaš ti, švaba, tujec, revolver, a nam domačim so vse orožje pobrali?" „Jaz imam dovoljenje od svojega, zdaj tudi tvojega čara*4, odgovorim jaz. ,,A zakaj jaz , zakaj vsi mi nimamo tega dovoljenja?" — poprašuje dalje. „Kedar bo dežela pomirjena, ga boš tudi ti lahko dobil, ce ti ga bo treba.*- „Zakaj je tebi treba orožja?4* ,,Da se branim, če me kdo napade; jaz sam ne napadena nikogar." „Če8a iščeš tukaj?" — poprašuje dalje. „Was reden Sie denn so viel mit dem Gesindel da?" — se zadere moj tovariš nad mano, ker mu je moj pogovor uže predolg — „schiessen8 den Kerl nie-der — oder thue ich es". „Kaj je rekel ta Švab?" — vpraša vnovič dolgan in vseh oči se zopet zasvetič hude jeze. Jaz sem v hudi zadregi, zato mu glasno rečem, da, če mu je življenje ljubo, naj bo tiho. Turki pa ne čakajo več mojega odgovora, ampak der6 ven ter po stopnicah doli, kjer se začne živahen razgovor. To je tudi mene prestrašilo, zato eem tovarša ostro zavrnil zavoljo njegovega obnašanja. Mož komaj še gleda, ne odgovori nič, le svoj revolver drži v peati; jaz mu ga iztrgam ter njega samega vlečem na posteljo , kjer je brž ob vso zavednost. Komaj sem bil to storil, kar priteče krčmarica vsa razburjena v sobo in zatarna: „Za milega Boga, go-spodine, kaj ste naredili! Spodej je vse polno Turkov, vas kočijaž je uže pobegnil, moj mož pa tekel po vojake. Oh, da bi le brž prišli! — S čim ste Turke tako razdražili?" ,,Jaz jih niaem, le moj tovariš tam-le" — odgovorim jaz. .,'Ss H bojite, da bi se kaj hudega ne zgodilo?" „0, da, da! Bog varuj nam streho!'* — zdihne žena, vzame luč in gre po stopnicah doli, jaz ostanem v temi. Na, to imaš! Vse to zavoljo budalosti Nemca, ki zaničuje vsacega, kogar ne razumi. Se ve, da o spanji ni govorjenja več, s hiše tudi ne morem, ker je spredej vae polno Turkov, to vidim skoz okno, na drugi strani, kjer je stena streha, pa teče voda. (Dalje prihodojiČ.) ____ 68 ____ Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Morda bi bil še dalje premišljeval, kako bi všel iz brloga, kar se posveti, in ko pogledam skoz okno, vidim, da streha gori. Zdaj ni več premišljevati, svojega pajdaša, ki je strašno smrčal, vržem s postelje, da bi se zbudil, vzamem na ramo svojo prtljago, v roko pa revolver in odprem vrata, a tu mi vdari plamen uže skoro v obraz, povsod je krik, obrnem se nazaj, ubijem okno, dregnem še enkrat svojega tovarša, da bi vstal, potem skočim skoz okno in padem v grmovje, od koder se še parkrat prevalim po brega , da čutim mokroto pod sabo. Se ve, da se spravim brž na noge in vidim, da sem tik reke. Za mano skoči na drugem koncu krčmarica, strašao plakajoča, jaz sem se pripravljal z revolverjem za brambo, če bi treba bilo, ker čez vodo plavati si ne bi bil upal v temi. Ogenj je postajal vedno huji; uže sem mislil, da bo bavarski stotnik pogorel, kar se privali truplo po bregu doli, in prvo, kar je slišati, bila je nemška kletev , potem pa stok. Ob enem pa se zaslišijo rog in koraki bližajočih se ljudi. Na to se hipoma na vse strani razkropi četa turčinov na cesti, katerih sence so se čez nas videle, mesto njih prikažejo se naši vojaki, ki brž prično gasiti. Ali kaj so mogli storiti? Poslopje se je sesedlo in do tal zgorelo. Krčmar in plakajoča krčmarica sta naglo razložila vojakom, kaj se je zgodilo, ia povedala tudi imena nekaterih požigalcev. Ce so jih pozneje dobili, ne vem, tisto noč niso vjeli nobenega. Razume se samo po sebi, da po tem dogodku nisem imel nobene simpatije več do svojega tovarša, bavarskega stotnika, ki je bil vsega tega kriv. Videl sem ga pa še, ker so ga vojaki v grmovji pobrali in prinesli na cesto. Pri skoku si je bil zlomil roko , razen tega mu je pogorela vsa prtljaga, le to je bil otel, kar je na sebi imel. Ko so ga obvezovali, je ječal kakor otrok. V taborišče so ga nesli, drugi dan ga menda peljali nazaj v Gradiško. Jaz po njem nisem žaloval, marveč sem hvalil Boga, da sem iz te po njem zakrivljene smrtne nevarnosti prišel le s strahom in skokom z okna dva sežnja nad zemljo, a vendar nepoškodovan. Tako je nemška surovost spravila več ljudi v smrtno nevarnost, krČmarja pa v veliko škodo. Da si je pri tem sam roko zlomil, to se je meni še premajhna kazen zdela. Odslej sem sklenil na poti po Bosni za tovarša jemati rajši vsacega druzega, le prevzetnega Nemca ne, ki ljudi nepotrebno žali in draži. Kako pa zdaj naprej ? Voznik jo je bil z vozom in konji popihal, čeravno je bil plačan do Banjeluke, a kje ga bom lovil! Druzega voza pa ni bilo dobiti nikakor, toraj sem moral najeti Bošnjaka, da mi nese robo, ker vsega, kar sem imel sabo, nisem mogel nesti sam. Teh ljudi je vse polno postopalo okoli nas, za denar se je vsak ponujal, ali težava za-me je bila le ta, da si izberem močnega in zanesljivega, ker nisem hotel počasi tavati za vojaško kolono , marveč kar naprej iti pred njo. Med ponujajočimi se, ki so vsi kazali križ na roki v znamenje, da so kristijani, izberem si čvrstega mladega človeka, čegar obraz se mi je najbolj pošten zdel. Zelo vesel naloži mojo robo na svoje krepke rame, in ko sva se zmenila za plačo, korači pred mano. Da je bolje volje, mu dam požirek rakije (slivovke), kar ga še bolj razveseli, ker pod turško vlado ni navada, da bi ,,efendi" (gospod) na ta način občeval z rajo. Stopal je tako brzih in širokih korakov, da sem ga komaj dohajal in mi je kmalu začel siliti pot iz obraza. No, ravno tako se ni mudilo, da bi prišel brez sape v Banjoluko, zato ukažem no-saču, naj počasneje stopa, in se spustim potem ž njim v pogovor. Naj iz tega povem le odlomek, ki se mi najvažnejše zdi, ker drugo se je vrtilo le okrajih, skoz katere sva šla. „Kako se zoveš, dečko ?" — ga prašam. „Ivo, gospodar" — je njegov odgovor. „Što je tvoj otac?" „Mrtev!" „Toraj že umrl." „Je moral umreti, gospodar". ,,Razumem, umrl je posilne smrti, je-li?" „Da, po krogli dušmanina." „Ob ustaji, ne?" „Ne, gospodar! Branil je svojo hčer, mojo sestro, kojo je hotel ugrabiti begov sin." „In ti?" „Jaz sem bil takrat jako, jako majhen, a sem si to zapomnil." „Kaj se je zgodilo s tvojo sestro?" „Begov sin jo je vzel seboj, jaz je nisem videl več niti slišal o nji." „A begov sin? Je bil li za to posilstvo kaznovan?" „Bil je." „Toraj ga je gosposka vendar kaznovala?" ,,Ej, ne gosposka!" — reče zaničljivo — „saj ni bil kavr. Jaz sem ga kaznoval." „Ti? kako li?" ^ „Veš, gospodar, jaz sem potem raste), rastel, rastel, begov sin pa ne, in ko sem bil tako velik, kakor on, sem ga zalezoval in molil vse svetnike, da bi mi prišel nož. In mili svetniki so uslišali mojo molitev, njegov bog ga je hotel pogubiti in mi ga poslal naproti na samotni poti. Jahal je brez spremstva in ko odjaha prevzetno memo mene, ki sem se mu ponižno priklonil ter zato dobil gorko z bičem po hrbta, skočim za njim, ga strgam s konja, in predno je sprožila se njegova pištola , je tičal moj nož do roga v njegovem prokletenz drobu. Konj je prišel sam domu, moj otac in sestra pa sta bila maščevana." „In ti? Se tebi ni nič zgodilo?" „Sem molčal, videlo pa me ni nobeno človeško oko." „Pa je vendar sum letel na-te?" „Kako? Od mojega otca ni uže več cele kosti; kdo se bo tudi čez tako dolgo časa še spomnil, da ga je Turčin ubil!" „Imaš zdaj še katerega svojih?" — poprašam čez nekoliko korakov, ko sem to dogodbo nekoliko premišljeval. „Imam, a nimam" — reče kratko. „Kako je to? Tega ne razumem" — opomnim jaz in ko vidim, da mladeneč ne mora več pripovedovati, mu pomolim zopet svojo steklenico s slivovko. Skonca sev brani piti, potem pa mi pogleda v obraz in reče : „Cujes, gospodar, ti nisi Švab, ampak ti si naš človek; to spoznam po tvoji govorici. Ti me tudi ne izprašuješ zato, da bi me izdal kadiju (sodniku)." ,,Si mar mislil o meni drugače?" — prašam jaz ostro. ,,Brez zamere, gospodar*' — odgovori ponižo — ,,a za vojaki tvojega in zdaj tudi našega belega čara prihaja k nam tudi veliko čifutov (judov) in ti niso nič boljši od dušmanioa, ker tudi niso krščeni. A ti si krščen, to vidim." (Dal. prib.) ___ 69 ----- ------ 77 ------ - Črtice iz Bosne. (Dalje.) Občudovaje logiko tega mladenča ga opomnim, da mi na zadnje vprašanje ni dal odgovora. Na to reče temnega obraza: ,,Prašal si me po mojih svojcib. Vedi toraj: jaz še brata imam in ga nimam." „To ni mogoče!" »Da, moj brat je poturica. Da bi ga ubila atrela!" „Ej, toraj renegat. Zakaj Be je poturčil?" ,,Zapeljan je bil po bliščobi. Prihaja k nam beg, moj brat mu je všeč, ker je čvrste postave, vzame ga seboj in mu pokaže lepo obleko, kojo bo nosil, če zataji svojega Boga; obljubi mu, da bo njegov služabnik ter mu pokaže tudi mošnjo zlatov. Moj brat, po tem preslepljen, zataji svojega Boga in postane begov ljubljenec. Vdari strela va-nj iz jasnega!" ,,Je to tisti beg, čegar sina si ti — —u umoril, sem hotel reči, pa sem se premislil. „Da, ravno tisti. Jaz sem mislil, da se je le na videz poturčil zato, da bi lajše maščeval svojega umorjenega otca in vgrabljeno sestro, a motil sem se, kajti ko je svojo vero zatajil, postal je hujši od turčina. Poturica je grozovitnejai od dusmanina." „In kaj je zdaj ta tvoj brat?" „Jaz ne vem. Ce je prebavil svinec, ki ga je dobil v trebuh, je še živ, če pa ne, je poginil kakor mrha". „Svinca je dobil v trebuh, praviš? Pa ne po tebi?" „0 ne, lastne krvi ne maram prelivati. Bil je svinec iz puške vojakov tvojega čara." „Tedaj je bil tvoj brat med turškimi ustajniki?" „Da, gospodar! Pri Banjiiuki ga je Bog kaznoval." „Pri Banjiiuki? Toraj je bilo to 14. avgusta, ko so TurČini napadli našo bolnišnico." ,,Dneva jaz ne vem , pa bo že takrat. Jaz sem tisti dan bil tam blizo na gori, ker nas je pok pušek tje zvabil. Radi bi bili mi napadli dušmanine od zadej, pa nismo imeli orožja, zato smo se poskrili po grmovji. Kar pridrdra po ravno ti cesti velika četa vojakov tvojega čara s tistimi velikimi rumenimi cevmi in vdarijo po lopovih. Kar naenkrat je bilo vse pri kraji, tur-čini razkropljeni so zbežali na vse strani, veliko jih je teklo tudi memo nas. Ko je strel potihoil, grem jaz tudi po grmovji navzdol, in tam mi pride naproti —" „Pa ne tvoj brat?" ,,Da, moj brat! Drži se za trebuh io ko zagleda mene in me spozna, prosi me, da bi mu pomagal dalje vsaj do studenca, ker ga strašno žeja. ,Naj ti pomaga tvoj novi bog Allah — pa rečem jaz — ti nisi moj brat več'. Na to ga pustim in grem navzdol, on pa navzgor, komaj se je vlekel. Ce še živi ali ne, tega ne vem. Najbrže je poginil za kakim grmom in zdaj živali njegovo meso trgajo, Če jim ni pregnjusno." Ta pogovor je vidno prijel se mojega nosača, pa tudi mene, ker sem iz njega spoznal, da so povsod re-negati, vzlasti med slovanskimi narodi, in da jim je povsod enako zaničevanje. Oba sva omolknila in premišljevala, dokler naju ni prebudila četa konjikov, ki je silno naglo memu naju jahala. Pogovarjala sva se se na dalje, a bolj o navadnih rečeh. Konečno sem ga prašal še: „Ali bo tebi in tvojim znancem ljubo, če postane naš car tudi vaš car?" ,,Bože mili daj to" — je njegov odgovor in čeravno je imel na rokah precej teže, ji je vendar vzdignil moleč proti nebu. „Pod nekrsta (Turka) ne gremo nazaj, rajši vsi poginemo." „Ali znaš citati ali pisati?" — ga popraŠam še, ker se mi čudno zdi, da toliko ve. „Bože mili, da bi znal!" „0d kodi pa veš toliko o našem čaru?" ,,0d mile majke svoje, ki mi je pripovedovala, da nas bo enkrat odrešil beli car." „Tvoja maj k a je tudi že umrla?" ,,Da, srce }ej je počilo žalosti.'4 „Ti si jo gotovo rad imel?" ,,0j, gospodar, kako!" Pri tem se vder6 hrustu po licih solze, katere si briše z rokalom, da bi jih jaz ne videl. A jaz mu pa rečem: ,,Nič se ne sramuj solza po materi, one so znamenje , da je bila vrla žena, ker je zapustila vrlega sina". Potolažil se je, a vendar ni bil več tako zgovoren, kakor prej, dajal je na vsako vprašanje le kratek odgovor. Ko prideva slednjič v Banjolako in mi odda svojo pezo, sežem v žep, da bi mu plačal pot, „Ne, gospodar" — pa me brž vstavi — „tebi bi nesel robo do konca sveta. Ko si me spomnil moje mile majke, sem se zamislil v njo in ta mi je rekla, da od tebe ne smem nič vzeti. Bože s tabo!" Tako mi hoče kar izmuzniti se, a jaz ga prime m za roko in mu rečem, da je tudi meni moja majka, katere sem se spomnil, rekla, da moram dati mu za pot še enkrat toliko, kakor sva se zmenila. Se le potem je Tsel denar in odšel ves zamišljen. Spomin na milo majko ga je bil popolnoma omeči). Narod, ki ima take matere in sinove, pač zasluži kaj boljšega, oego je turško trinoštvo. (Dal. prih.) ____ 78 ----- ----- 84 ----- Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) V Banjiluki je še vse križem stalo in ležalo; ni bilo dosti drugače kakor na kakem živinskem sejmu na kmetih. Upitje ljudi in mukanje ter rezgetanje lačne živine , ki je večidel noč in dan pod milim nebom se parila in zmrzovala, rožljanje vozov, vojaških in drugih — vse to je človeka tako mamilo, da se ni vedel kam obrniti. Po hišah je bila vsaka luknja najeta, ljudje so skoro drug vrh druzega ležali in Čepeli; prostora pa je bilo se manj nego druge pote, ker je bilo veliko hiš pogorišče še od zadnjega napada Turkov na našo posadko in bolnišnico; zažgali so jih turčini iz jeze, da so jih naši šrapneli tako naglo razgnali. Jaz sem brž spoznal, da sem o svojem opravku be vsaj za par tednov prezgodaj sem prišel. Vse je bilo še narobe, nihče ni nikomur nič upal, Turki še vedno niso hoteli verjeti, da bi naši ne bili potisajeni nazaj, čeravno je Filipovič bil uže blizo Sarajeva, Virtemberg pa marširal proti Livnu. Kristijani so bili prebojaz ljivi in čeravno so našim stregli in šli na roko kolikor so mogli , so vendar to delali z nekako plašnoatjo in vedno molili: ,}Bože daj zmago vojakom našega novega čara, da nas turški asker (vojak) vseh ne pokolje!" Ko sem nekoliko ozrl se na vse štiri strani, da bi vedel, kam se mi je najprvo obrniti, mignem Bošnjaku, ki se je bil pred mano ustavil, in ga prašam, če hoče za mano nesti robo ter povedati mi, kje bi mogel dobiti kaj podstrešja. Za prvo je mož pripravljen, glede dru-zega pa se popraska za ušesi in reče, da on sam uže ___ 85 ___ Teč dni ni drugje spal, ko pod kakim vozom; kača mu je bila pogorela o napadu Turkov. To je sitno, kajti tu na sredi ceste v veliki gnječi vendar nisem mogel bivati, zato ukažem Bošnjaku, naj me spremi do gostil-niče, v kateri sem že prejšnja leta bil parkrat prenočil. Menda je bila tudi zdaj ta se edina količkaj spodobna, ker videl sem le prave luknje, po katerih se je večidel točilo žganje, a ne več poštena bosenska „rakija" (sli-vovka), marveč prava gnojnica, ker je bilo za steklenicami videti večidel kak kriv judovski nos. ,,Evo, gospodine!" — zaknči moj nosač in mi pokaže oblanje — znamenje, da se tu pivo toči. Napis to tudi res kaže in ker sem res žejen, stopim v ne preobširni prostor, napolnjen z vsake baze ljudmi, večidel vojaki, med katerimi je bilo tudi več častnikov. Na steni zagledam tablico z napisom ,,Lagerbier der Ge briider Kosler in Laibach" in ker mi je ta pivarna uže po imenu in blagu znana, naročim si dve posodi — za-se in za svojega nosača. No, bilo je dobro, tako se ve da ne , kakor po avstrijskih mestih , a pilo se je; tudi še v primeri z drugimi za živež potrebnimi rečmi ni bilo predrago. Mojemu Bošnjaku pa ni nič kaj dišalo, ker je to nenavadno mu pijačo požiral tako, kakor bolnik zdravila. Ker je več častnikov prihajalo in odhajalo, ogovorim enega (bili so od dalmatinskega polka) in ga po-prašam , kako je kaj in ali je okolica uže pomirjena. Pogleda me od nog do glave, potem me praša po imenu in namenu. Ko mu vse to povem, mi reče, naj se najprej oglasim pri stotniku, da ne bom imel kakih sitnosti, ker tu velja še zmiraj vojaška postava. Toraj ni druzega, nego podati se k stotniku, da se izkažem s svojimi pismi. Se ve da je Bošnjak mojo robo nesel za mano. Stotnik ni bil z mano prav nič prijazen, godrnjal je, da ima razen vojaških tudi opravila s „civilisti" in pregledavši moja potna pisma mi je rekel, naj sam skrbim si za streho in varnost, on nima niti ljudi niti časa, da bi se ukvarjal z mano. V mestu — je rekel — se mi ni bati ničesar, če bom pa po okolici in vaseh stikal, se mi pač utegne kaj zgoditi, za kar pa on nikakor noče biti odgovoren; stanovališče bom težko dobil, ker je vse za vojake uže naprej najeto. S tem je vsabnil njegovega govora vir, obrnil mi je hrbet in jaz sem šel. (Dal. prib.) ----- 93 ----- Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Lepa reč! Da je bil stotnik i mano tako kratkih oesedi, tega mu nisem ravno zameril, ker je moral res sila veliko posla imeti ne le z vojaki v službi, nego tudi s sitneži, posebno judi, ki so silno nadležni in kjer količkaj morejo, prevzetni in ošabni. Vendar me je bilo vse to tako poparilo, da bi jo bil mahnil najraje proti Gradiški nazaj, če bi bil le kako ugodno priliko dobil. Da za zdaj tu za me ni nobene kupčije, to mi je bilo popolnoma jasno, moja pot je bila sploh zmota. „Kamo sada, gospodine?" — me zbudi iz premišljevanja moj nosač — ,,aii ne v han?" „Da, idiva" — rečem jaz in grem za njim, ki pred mano stopa. Ali v ,,hanu" ni najmanjšega prostora, vse je natlačeno, še cel6 po veži čepe ljudje ali sede na svoji robi, jaz ne najdem niti človeka, ki bi bil pripravljen odgovoriti mi na moje vprašanje. Tako se zopet obrnem in postojim pred gostilnico ter si zvijem smodko, katero v usta vtaknem in prižgem. Moj Bošnjak, to videti, postavi mojo robo na tla in si tudi eno zvalja ter jo prižgč. Parkrat spustivši višnjevi dim v zrak se obrne proti meni in me ogovori: „(Juješ, gospodine, ne zameri, ti si trgovec?" „Da, sem" — odgovorim jaz — „čemu prašaš?" Mesto odgovora pa zopet parkrat pihne dim iz ust in skoz nos, pa nadaljuje: „S čim tržuješ? Kje imaš blago?" „Blago imam doma, ga imam veliko. A tudi kupujem," ,,Kupuješ? Kaj kupuješ?" „Razno robo, kar se je v tej deželi pridela". „Tudi kože govedi in ovac?" „Tudi, če jih vredno dobim." „In jih platiš gotovo?" „Gotovo, kedar jih vzamem. Pa zakaj prašaš?" ,,Dovoli, gospodine" — reče Bošnjak in vrže iz-tlelo smodko od sebe — „jaz vem za takih kož mnogo — mnogo, celi kup, za več voz". „Kje so?" „Tam v brdu, vidiš ga!" S tem pokaže v goro kakih 5 ur daljave in razklada: „Vidiš, gospodine, ono selo, na konci kulo, veliko kulo? Vidiš?" Jaz napenjam oči, nataknem naočnik, a ne vidim nič ko goro, vse drugo je mojemu očesu nerazločno. „Ne vidiš?" — poprime zopet Bošnjak in pomoli roko ter naravna moje oko po nji — „tamo, tamo!" Naj napenjam oko, kolikor morem, ne razločim nič, čemur se mož strašno čudi. Kar se spomnim svojega daljogleda v prtljagi, ga vzamem ven in nastavim v pokazano mi stran. Res dobro razločim vasico in na koncu hišo bolj belkasto od drugih. Moj nosač to zapazivši reče: „No evo! tamo je!" „Dobro, dobro!" — rečem jaz — ,,tam je! Ali kaj pomaga to! Spravi mi kože sem, pa ti jih bom plačal po tem, kolikor so vredne in kolikor morem jaz za-nje dati." „Da bi to mogel, blagor meni! Ali vedi, gospodine, posestnik one kuČe je mohamedanec." ,,No, kaj de to zdaj ? Ali si ne upaš k njemu iti ?" „0, da, gospodine, sem bil uže večkrat pri njem, ko sem tje peljal Svabe, pa je bil tudi z nami zaptija (žandar)." ,.Potem tako ni nič. Tukajšnji stotnik me je svaril iti brez spremstva iz mesta; če toraj zate, ki si domač in poznaš ljudi in steze, pot ni varna, bom jaz še manj silil v očitno nevarnost, če morda še nikakega dobička ne bi bilo." „0, gospodine, dobiček, dobiček! Starec da kože sdaj po vsaki ceni. Nevarnosti pak ni nobene, jaz ti zastavim dušo in raj, da te pripeljem zdravega tje in zdravega nazaj." „Reciva, da je res, kar obetaš. Kako pa bom spravil kože le-sem?" ,,Starec bo dal konje, ker jih kupiš pri njem, a plačaš tu v Banjiluki." Vse lepo! Kaj pa, če — kakor je po zadnjem napadu Banjeiuke po turčinih verjetno — naju med potjo napade kaka turška druhai in naju poseka?" ,,Ta strah ti je vcepil tvojega čara stotnik , ki ni šel nikdar še sam četrt ure daleč od mesta. A jaz že vidim, da si meni nezaupljiv, kakor S vabi, od katerih si se tega naučil. Tu imaš svojo robo. Idi z Bogom!" Ves ne volj en zmeče mojo prtljago , katero je bil uže zadel, na tla in hoče iti. Meni se vse to vendar nekoliko čudno zdi, zato ga primem za halino in pri-držim rekoč: „Jaz nisem Svab niti čifat (jud), postoj no nekoliko, da se še zgovoriva. Kako bi šla v ono brdo po kože?" Mož se vstavi in reče: „Sama ne, vzela bova tretjega seboj." ,/Tretjega? Kdo bo? Tvoj prijatelj?" „Ne, gospodine, moj neprijatelj, dušmanin." „Ej! kako bo to?" — vprašam jaz ves začuden. „Vedi, gospodine, tako bo. Tebi, ki si švabsko oblečen, ni varno hoditi samemu, in če sem jaz s tabo, ne bo bolje, od daleč utegne prileteti krogla in oba sva na tleh. Zato bo šel z nama Mustafa-Hadži." „Kdo je ta Mustafa-Hadži?" „Ej, jej, gospodine, saj si uže katerikrat slišal ali bral o kakem „hadžiju"! Mobamedancem je to svet človek, pa tudi slepar, pa se ga vendar nobeden ne bo lotil, da bi mu kaj zalega storil." „A, da, se uže spominjam. Pa kaj, če naju ta v nevarnost spravi?" „Nič se ne boj, gospodine! Ti imaš revolver, jaz mu bom to povedal in rekel, da bo v tleh pri prvem strelu, ki bi bil nama namenjen od koder koli. Starec je suh, pa bi vendar svoje kosti še rad po svetu nosil, dokler mu Mohamed dovoli, zato ti prisežem pri svoji blagi majki — Bože jo imej! — da bova za njim šla varna, če tudi skoz celo trumo turčinov. Boš že videl, kaj bo med potom počenjal." Ta reč se mi je res verjetna zdela in tudi moj nosač zanesljiv. Zato ga prašam le še: „Vse dobro! Ali kje imam poroštvo, da si tudi ti zanesljiv, da me ne bodeš dregnil in potem s hadžijem delil mojega denarja?" Pri teh mojih besedah se skijuči mož na kolena, vzdigne roki in reče: „Naj mi postane vsa deca poturica, naj beg posili mi vse hčere in moje razmesarjeno truplo naj požro psi, če te hočem goljufati. In da boš mi še bolj gotovo zaupal, evo! tu imaš v zastavo edino mojo svetinjo, katero mi je dala majka na smrtni postelji." S tem mi poda srebern šmarni tolar na nitki, ki ga je imel krog vrata. Jaz se branim tega in rečem: „Vem , da ti je to najdražja zastava, a če bi jo jaz vzel in vendar-le bil ubit, ti pa ne, mi jo lahko snameš in jo zopet imaš." „Nikakor, gospodine, ta svetinja bi mi, če te goljufam, razbeljena predrla prša in moja mila rajnca majka bi je prišla nazaj iskat in bi mene tlačila da srede zemlje." (Dal. prih.) 11. -. h ?------ 116 ------ Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Trgovec je kakor lovec: čim veča nevarnost, tem bolj ga mika. Mene je nekoliko jezilo to, da me je potovanje do zdaj uže toliko stalo, a nisem imel prav nobenega materijalnega dobička od njega. Zato sem po krat&em premišljevanji odločil se za to, da grem s svojim Bošnjakom do seia, naj bo že kar koli. Skonca sem mislil denar, kar sem ga imel pri sebi, do malega pustiti tu kje v Banjiluki in sem mislil uže na menihe trapiste, pri katerih sem enkrat v prejšnjih časih uže bil in so mi dobro postregli; al zdaj je bila tudi ta družba nekako razpršena, razen tega so imeli sila opraviti z bolniki in raojeoci, katerih je bilo od zadnjega napada turškega še več pri njih ostalo. Slednjič se mi je skoro eno in isto zdelo, če me ubijejo, ali imam denar ali ne, zato rečem svojemu no3aču, naj le gre po „hadžija" in se ž njim zgovori zarad plače. „1, ne, gospodio" —pa reče na to Bošnjak — ,,s mano samim ne bo šel: Idi ti z mano v njegovo kočo, saj je tako tik pota." Napotiva se toraj skoz mesto in unkraj brvi čez Vrbas stopiva v jafeo ponižno hišo, pred katero splaši moja osoba nekoliko silno umazanih otrok , da se brž na vse kraje razkrope in poskrijejo. Na pragu nizke koče zaupije moj spremljevalec: ,,Hej, čuj Ali-hadži, če si doma, prinesi svoje svete in suhe kosci sem na sritlobo, da jih vidi efendi (gospodj l" Notri v hiši se začuje neko grčanje, a kmalu se pokaže dolga, strašno suha oseba v povaljani turški obleki z belim turbanom na glavi — znamnje turškega duhovnika. Mojega spremljevalca pogleda s silno za-ničljivostjo, za kar se pa ta čisto nič ne zmeni, mene pa z nekako radovednostjo, in praša: „Kaj želiš od mene, tujec?" Mestu mene odgovarja moj Bošnjak precej mogočno: „Cuj, ti prerokov hlapec! Ta gospod, podložnik novega, zdaj tudi mojega in tvojega čara, želi od tebe, čeravno ti to lahko ukaže, da mu boš vodja in straža v ono selo in nazaj. Lahko bi to od tebe zahteval zastonj , a je tako milostljiv, da ti hoče dati bakšiš (darilo), ako naju srečna nazaj pripelješ." Tem besedam jaz prikimam, hadži se zgubi zopet v taiino svoje hiše, iz katere zdaj pokuka par zakritih ženskih obrazov, in kmalu pride nazaj z dolgo palica in molekom (paternoštrom) za pas zataknjenim. Za ,,bakšiš" se kmalu zmenimo, jaz obljubim še več nega hadži zahteva, če bomo dobro opravili in nas bo srečna nazaj pripeljal. Hadži je zadovoljen, prikima in jame stopati pred nama. Tako pridemo kmalu z Banjeluke in zavijemo na postransko pot, ki pa je le borni stezi podobna. Tu pak ustavi moj Bošnjak turčina, potrkavši mu na rame, in mu reče: „Vedi, ti prerokov slepar, goljufal ali v kako past zapeljal naju ne boš! Jaz vem, da si ti znanec lopov (tolovajev) in njihov dober prijatelj in veš vsa znamenja njihova. Čuj! Ti boš korakal pred nama in s svojo palico dajal znamenja, da smo vsi trije romarji, ki gremo molit na grob kacega tvojih svetnikov. Zata boš nesel svojo palico vedno v roki in se opiral na njo, a nikdar je ne boš pustil na tla pasti ali celo jo kvišku vzdignil. Če se bo kaj tacega zgodilo, boš imel isti hip moj mož med plečami in tega efendija revolver ti bo še prej pomagal k preroku. Si čul to?" Turčin prikima in korači dalje, jaz pa z Bošnjakom nekoliko postojim, na videz prižigovaje si smodko, in ga prasam, zakaj ga je tako pridusil. „Cuj, gospodin" — odgovori — „s tem sem mu pokazal, da vem skrivna znamenja turških tolovajev. Dokler je ta slepar z nama in se obnaša tako, kakor si zdaj slišal; da sem mu ukazal, ne bo nihče streljal po nama, čeravnovsem prepričan, da so grmi ob onem-le rebru jih polni. Ce bi pa on pustil, da mu pade palica iz roke, ali če bi jo celo kviško vzdignil — kar bi storil takrat, ko bi v grmovji zagledal puške lopov, bi se te puške gotovo sprožile proti nama. Zato morava po goščavi biti mu tik za petami in jaz mu bom ukazal, da se ne sme nazaj ozreti, če se ozre, se bo sprožil tvoj revolver". „Je li to tako nevarno?" — vprašam jaz in postojim, ker svoje kože bi vendar ne bil rad zastavil za živinske kože. „Ej, ne, gospodin" — odgovori mirno — „to je le previdnost in strah za tega hadžija. Jaz bi skoro stavil, da bi se nama tako nič ne zgodilo, ker so turčini preveč preplašeni; ali bolje je bolje, hadži bo nama ne le za varstvo v vasi, marveč bo tudi onega turka na vso moč pregovarjal, naj ti d& kože, in dobil jih boš prav vredno, zato sem ti porok. Le preveč vredne se ti ne smejo zdeti, — pa saj to sam znaš, ker si trgovec." V tem doideva zopet hadžija, ki je širokih korakov pot pod sabo pobiral. Kmalu smo jeli iti v breg in meni je bilo prav težko dohajati turčina in mojega Bošnjaka, ki je bil prvemu vedoo za petami. Jaz sem večkrat skušal spustiti se v pogovor s turčinom, pa ta ni bil nič kaj vljuden, dajal je le kratke odgovore, čeravno mu je Bošojak pridno pravil, da zdaj polomesec ne bo več vladal križa in da je s turškim gospodarstvom pri kraji, toraj bo moral uže tudi on odvaditi se misli, da je vsak kristjan pes. Na vse to je hadži odločno prikimal (Turek takrat, kedar kaj zanika, prikima, kedar pa pritrdi, odkima) in nekaj mrmral, kar je neki bila huda kletev, za katero se pa nisva brigala. (Dalje prihodnjič.) ------ 117 ----- ?----- 124 ----- Ozir po svetu. Črtice iz Bosne. (Dalje.) Daljna pot do brda ni bila toliko mikavna, kolikor težavna. Večkrat smo šli po nizkem grmovji, a mene je bil uže popolnoma popustil strah, kar sem ga o začetku se imel. Vreme je bilo prijetno, le nekolifco vroče in razgled na Banjoluko in Vrbaaovo dolino krasen. Po glavni cesti je bilo videti skoro nepretrgane dolge rajde vojakov in voznikov, ki so proti Varcarevu šli za našo armado, in večkrat sem videl neizrekljivo strupen pogled najinega badžija v dolino. Na nekem kraji pa me Bošnjak nenadoma ustavi ter pokaže v goščavo. ----- 125 ----- ,,Evo, jih vidiš?" Jaz vprem svoje oko tje, kamor mi njegova roka kaže, a ne razločim druzega ko drevje. Vendar primem revolver. A Bošnjak reče: ,,Nič se ne boj, so se predaleč, ne bo jih sem. Hadži jih je zapazil, a dal jim znamenje 9 da smo mirni ljudje. Tudi bomo mi prej v salo prišli, nego oni do nas." „Kaj pa v 8elu? Se nama tim ni nič bati?" — poprašujem dalje. „Ne, gospodin , selo je krščansko, le dve turški kuči ste v njem. Turčin si zdaj več toliko ne upa, se boji Jiudega maščevanja." Se kakih dvajset minut hoje, pa smo v selu. Hiše so večidel revne, prebivalci pa tudi slabo oblečeni in umazani. Hadži ponosno koraka pred nama, ne ozre se ne na levo ne na desno, moj Bošnjak pa cu pa tam spregovori kako besedo s kakim seljanom, ki vzlaati mene radovedno gledajo. Na konci sela postoji hadži in naznani, da smo na mestu. Moj Bošnjak mu ukaže iti naprej v konas. (Konec.) Počasi naprej pomikajo se pridemo do nekega precej globokega jarka, po katerem teče potok. Prvi voz se tu vstavi in mladi Turek zakriči: „Naprej, lenuhi!" „Ne moremo" — odgovori voznik — »brv je podrta". Na to vstopimo vsi naprej, moj Bošnjak ne spusti hadžija izpred oči, meni pa zašepeta na uho: „Tu ni vse v redu. Ko smo šli sem, je bila brv še cela in sama se ni podrla. Jaz nisem krščen, če tega niso storili lopovi. Pazi nase in na hadžija." ----- 149 ----- Tudi mladi Turek se začne plašno ozirati krog sebe io sezati za pas, kjer je imel prej orožje« Najbolj <šudno se obnaša hadži, kateremu se po pijači še ni bila glava razvedrila; skoro bi bil človek, ki gaje videl skakati, plesati, zvijati in pačiti se, mislil, da je znorel. Kaj početi zdaj? Cez grapo vozovi ne morejo, druge poti pa ni čez njo, ko ta. Turčin s svojim či-bukom jezno skače okrog in ukaže voznikom, naj brž pober6 tramove v grapi in zopet narede most, al ti majo z ramami in se izgovarjajo, da nimajo nikakorš-nega orodja; tudi jaz spoznam, da ne bo s tega nič, vsaj do noči ne, toraj sklenem iti s hadžijem in Bošnjakom na Banjoluko ter tam čakati kož. Ravno hočem ta svoj sklep razodeti hadžiju, kar poči v bosti puška in krogla žvižga memo moje glave. Vse se prestraši, moj Bošnjak me prime za roko in kriči: „No evo! To je lopov, a gotovo jin je več. Zdaj pa le na noge, kajti braniti se sama ne moreva, drug pa nima nihče orožja. Evo hadžija!" Pri poku puške so bili vsi vozniki skočili za vozove in se skrili, le Turčin je obstal in kričal v goščavo nekaj, Česar pa nisem razumil. Hadži pa jo je bil vrezal po jarku doli kakor zajec, da ga je bilo komaj še videti. Vse to se je bilo zgodilo cagleje nego tu morem povedati, tudi zame ni bilo nobenega premišljevanja več, zato skočim — revolver za strel pripravljen — za Bošnjakom v grapo ter oba tečeva kar moreva ob rebru; za sabo slišiva še več strelov, ki pa nama nič ne škodujejo. Tako dospeva na griček, s katerega je bilo na mesto napada nazaj videti; vstaviva se, da si oddahneva, ter gledava, kaj se je zgodilo. In kaj vidiva! Vozove, krog njih polno lopovov, ki so kože premetavali, kakor da bi kaj iskali, voznikov ni bilo nobenega več, Bošnjak mi reče, da so gotovo pobegnili, le mladi Turek je tam k drevesu privezan. „Kaj hočejo lopovi Turčinu?" —vprašam Bošnjaka. „Novcev hočejo imeti od njega" — je odgovor. ,,Saj je Turek, kakor oni!" ,,Lopov ropa pri kristijanih in Turkih, ne briga se za Mohameda. — Ali evo, vidiš, gospodine?" Pri teh besedah me prime Bošnjak za roko in jo nameri v hosto unkraj grape. Radoveden se ozrem tje ixx — — pok, pok — je slišati, od vseh krajev planejo ven avstrijski vojaki, katere je bilo prej privabilo streljanje, in tolovaji so zajeti, še predno se prav zavedč. Le še par pokov sem in tje, potem kratek boj, kmalu so tolovaji razoroženi in nagnjeteni skup v gručo. „Idiva nazaj, gospodine I1' — prične moj tovariš — j,zdaj je vse pri kraji, lahko vzameš svoje blago". Al jaz majem z glavo, ker nisem imel prav nič veselja več, trževati na tak način. Ce mi Turčin spravi kože v Banjoluko, mu jih bom plačal, pa bo, sam pa ne maram o takih razmerah nikamor hoditi p6~nje. Toraj hodiva proti Banjiluki! Bošojak se vda v to, čeravno mu ni nič kaj všeč, ter gre z mojo prtljago naprej. Cez par korakov pa se zopet vstavi in zakriči: „Čudo, gospodine, evo hadžija!" Jaz pogledam na pokazani kraj, to je v brdo pod grapo in tam vidim res teči človeka z belim turbanom tako, da je skoro ves pri tleh kakor zajec, a za njim avstrijskega vojaka, dolzega Dalmatinca in slišati je: ^stoj, lopov!" Toda hadži le še huje teče, prostor med njim in vojakom postaja čedalje veči. Kar se zadnji ustavi, pomeri, dim in pok in hadži pade, da še kozolec naredi. „Na, ta je nedolžen" — mrmram jaz, ker me je ta prizor toliko razburil. „Turčin, dušmanin, nekrst je" — pa mrmra BoS" njak in korači naprej. Jaz še nekoliko časa gledam tje, kjer je hadži padel, in vidim vojaka, ki teče k njemu, ga pogleda, vzdigne in potem, ko vidi, da ne more iti, pusti ga na meBtu ter gre pomoči iskat. Hadži je bil res le ranjen v nogo in še ne hudo, kajti ko so pozneje prišli vojaki po-nj, si je uže bil sam obvezal rano. Meni je to prav dobro delo, kajti ne bi bil rad videl, da bi bil imel kacega človeka življenje na vesti, če je tudi le Turčin. Kar se je zgodilo, zgodilo se je le zavoljo mene, toraj sem bil vsega kolikor toliko kriv jaz. Kmalu sva prišla nazaj v Banjoluko zelo zdelana, lačna in žejna. S pomočjo svojega spremljevalca sem dobil v neki hiši majhno luknjo, da sem mogel biti pod streho, a le za drag denar. Še predno je solnce zašlo, so pripeljali vojaki vjete lopove, in tudi hadžija, ki je težko šel in obraz strašno kremžii. Bil bi prišel v eno luknjo z lopovi, a jaz in moj Bošnjak sva pričala za-nj in tako so ga spustili domu, jaz pa sem mu dal več „bakšiša", nego sem se bil prej namenil, in on je sprejel vse z glasno hvalo in jel plesati, čeravno jo imel rano v nogi. Drugi dan pride mladi Turek s kožami, jaz mu plačam in ker je šlo ravno več praznih voz v Gradiško nazaj, jih naložim in se odpravim ž njimi vred tudi sam. Se ve, da sem Bošnjaka tudi odškodoval , da je bil zadovoljen in se mi ponudil še za drugi pot. V Gradiško sem dospel počasi, ker je bilo vreme slabo, a brez drugih zaprek, le da mi je bilo po poti toliko kož pokradenih , da nisem imel čisto nobenega dobička od prestanega strahu in vseh nevarnosti. V Gradiski, v katero sem prišel čez 14 dni nazaj, sem našel skoro ravno toliko gnječo, kakor pri odhodu svojem, le da so bili Turki še bolj potrti nego prej, in da je bilo povsod uže vse polno ,,čifutov" z raznim blagom namenjenih proti Banjiluki. Tudi drugih narodov, na pr« Slovencev, sem videl, čeravno so večidel vsi namenjeni bili proti Brodu, kamor je dan za dnevom jadrala ladija za ladijo. Vreme je bilo silno neprijetno, vedno dež, in blato smo gazili do kolen; zato sem bil vesel, ko sem dobil priliko, svoje kože na ladiji za drag denar spraviti do Siska in tam oddati jih naprej. Zgube ravno nisem imel, a dobička tudi ne druzega, ko skušnje, katere sem tu popisal. To je bila moja prva pot v Bosno, kar je postala avstrijska zemlja, in po vsem, kar sem doživel, me ni veselilo več iti tje dol, dokler vzlasti pota ne bodo boljša in varnejša. Ce bom zopet kedaj šel, Vam hočem uže poročiti, kar bom mikavnega doživel, ako Vam bo drago. J. M.