--------   18    -------
Politične stvari.
Kako so Cehi pričeli novo leto?
Novoletnica, ki so jo, kakor smo v zaunjem listu omenili, vsi češki časniki na čelo postavili, glasila se je v glavnih točkah tako le :
„Novo leto smo nastopili sicer brez veselega poguma, toda nikakor ne potrtega srca.
Narodni in politični sovražniki skušajo podreti zadnji jez, kterim smo še ovire stavili napadu tujstva, to je, vzeti ostanke politične samostalnosti češkemu narodu in zadnje nam svete svetinje našega nekdanjega veličestva.
vse, kar je nekdaj bilo pogodba, deželno pravo, kraljevo pismo, temeljna in deželna postava, vse, kar nam je veljalo za podlago in glavni steber avstrijski monarhiji, vse to imelo bi zdaj zgubiti vsako veljavo, vse to naj bi se žrtovalo brezobzirni koristi, in to ne enemu narodu, ampak samo eni stranki, ktera meri na razru-šenje zgodovinskih podlag te monarhije in na to, da bi stara habsburška država bila le gradivo, iz kterega naj bi se osnovala celo nova država. Očitni večini avstrijskih narodov ni pripuščeno,   izreči svoje pravo mnenje
in nikogar ni,  ki bi se ustavil napadom,   kteri so čedalje predrznejši.
Naši »asprotndki zahtevajo, naj bi mi spoštovali ustavo, ktero vedno spreminjajo po svoji samovoljnosti in kteri ravnokar bočejo podreti podslombo. Zvestobo in prisego od nas zahtevajo oni, kteri sami ne poznajo zvestobe in so že davno pozabili, da mora vezati in veljati mož beseda. Vrh tega nameravajo premeniti ljudsko zastopstvo in to na škodo slovanskim narodom in družinskim stanovom v državi.
Zemljiškemu posestvu, velikemu in malemu, na kvar, naj se razširi zastop mest in trgov 5 prav za prav se hočejo razširiti zastopstva le onim elementom, od kterih se da nadjati, da bodo podpirali politične namere vladajoče stranke; onim elementom, ki s svojimi premekljivimi kapitali bogate ljudstvu in državi na kvar. Ti elementi sicer plačujejo primeroma majhene davke, vendar si prizadevajo uiti zviksanju davkov in vse državne davščine navaliti zemljiškemu in nepremekljivemu posestvu. To prizadevanje bode tem silne je, čem veča Dode politična moč, ki jo dosežejo. „Več političnih pravic in manj bremen za nas, manj političnih pravic in več davkov za one, ki imajo nepremekljiva zemljišča". To je geslo oni stranki, ki hoče s tem vse politične moči oropati tudi našo narodnost.
Da ti ljudje ne poznajo niti pravega domoljubja, niti imajo resnično željo obdržati monarhijo, da nameravajo razdreti ravnovažje med stanovi, da bi na dan »topile prekucije, da nimajo sočutja za potrebščine in nadloge delalcev, da njim, ki služijo le zlatemu teletu in jim je na prodaj vse, kar je Človeku drago, sveto in vzvišeno, očitno gine nravnost: vse to je znano vsem, ki pazljivo gledajo na kulturni razvitek drugih ljudstev našega časa.
Kolikoršne so tudi nevarnosti, ki od teh prekucij pretijo državi, vendar je le malo nade, da se odvrne ta naskok; prav tako je malo upanja, da sme češki narod pričakovati, da bi ga kdo branil zoper nameravano žaljenje njegovih pravic.
Med možmf, kterim je ves češki narod zaupal in ki so neprestrašeni in brez vsega lastnega dobička zastopali koristi tega naroda, oživelo je obče prepričanje, da naš narod ne more zidati na nikogar, ampak da mora svoje rešitve iskati le v lastnih svojih močeh.
Cem manj ima naš narod prijateljev, tem več mora napeti vse svoje sile, čem več sovražnikov, tem veča slava mu bode, tem veče veselje konečne zmage, tem manj dolžnosti, hvaležnemu biti komu, ker si bode svest, da si je sam vstvaril osodo. Zmaga pa nikakor ne more oditi trdni, žrtovalni in stanovitni volji. Narod, ki se ne zapusti sam, ni nikdar zapuščen.
Tega pa naj ne žabi nikdor izmed nas, da bi glede* tolikih in močnih sovražnikov bilo greh, da, cel6 samomor, ako bi se narodu drobile moči. Ce kedaj, sedaj je treba sloge.
Različne misli med nami so mogoče le ozir onih načel, ki sedaj stojč le v drugi vrsti, tako, da moremo porazumenje o njih prav lahko prepustiti prihodnosti. Sedaj pa hočemo vsi, ki se borimo pod zastavo naroda in dežele, potezovati se za eno: za brambo njunih pravic, njuno politično individuali-teto, njuno avtonomijo, to namreč j e pogoj njunega obstanka.
Pot opozicije na državno-pravnem polji, po kterem to dosle hodili, jo pravi pot. Le oni je na krivem potu, ki bi, po sedanjem nevspehu oplašen, pozabil, da nad* ne cvete iz solznega očeta, ampak iz delavne roke.
Bodimo toraj složni in delajmo s krepko roko spo-minjaje se vsega tega, česar potrebuje naša narodna združba.
Vsi v vrsto enega, složnega in nepretrgljivega bojnega reda stopimo zoper vzajemnega sovražnika. Sloga zmaga".
Ali ni to dosti resen klic vsej državnopravni opoziciji po vseh kronovinah avstrijskih ?u
-----    19