28 Expert propositions for increasing the scope and quality of physical educa- tion in the education system Abstract The competent ministry has opened a public discussion on the White Paper on Education in the Republic of Slovenia. Its goal is to ensure a systematic expert consideration of the structure and functioning of the Slovenian education system as well as finding solutions that will ensure the high-quality of the education system in the future. It is an important time to incorporate physical education more appropriately into the education system. In the period since the last reform of the school system, the lifestyle of children and their parents has radically changed and, consequently, also the importance of physical education in the acquiring of quality knowledge, development of personality and active involvement in society. More recent international political documents have already been warning about the special role of physical education that should also be incorporated into the national education strategy. To contribute to the discussion on the White Paper, we as sports profes- sionals therefore present some expert propositions on how to appropriately incorporate physical education into the education system, which are underpinned by international and Slovenian scientific findings about the benefits of physical education and other school sports activities. Key words: physical education, White Paper, strategy, guidelines, education, teacher Izvleček Pristojno ministrstvo je odprlo javno razpravo o Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Gre za sistematičen strokovni premislek o strukturi in delo- vanju slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema ter iskanje rešitev, ki bodo v prihodnje zagotavljale njegovo kakovostno delovanje. To je pomemben čas za ustre- znejše umeščanje športne vzgoje v vzgojno-izobraže- valni sistem. V obdobju od zadnje reforme šolstva se je namreč korenito spremenil življenjski slog otrok in star- šev, posledično pa tudi pomen športne vzgoje pri osva- janju kakovostnega znanja, osebnostnem oblikovanju in dejavnem vključevanju v družbo. V novejših mednaro- dnih političnih dokumentih zato opozarjajo na posebno vlogo športne vzgoje, ki bi jo morali udejanjiti tudi v na- cionalni strategiji vzgoje in izobraževanja. Kot prispevek športne stroke k razpravi o beli knjigi zato predstavlja- mo strokovna izhodišča za ustrezno umeščanje športne vzgoje v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki temeljijo na tujih in domačih znanstvenih spoznanjih o koristi športne vzgoje in drugih šolskih športnih dejav- nosti. Ključne besede: športna vzgoja, Bela knjiga, strategija, smer- nice, vzgoja in izobraževanje, učitelj. Gregor Jurak, Marjeta Kovač, Gregor Starc Strokovna izhodišča za dvig obsega in kakovosti športne vzgoje v vzgojno-izobraževalnem sistemu športna vzgoja 29 „ Uvod Oblikovanje samostojne države, vzposta- vitev večstrankarskega političnega siste- ma in sprejem nove ustave so zahtevale tudi spremembe v sistemu slovenskega izobraževanja. Leta 1996 je bila sprejeta šolska zakonodaja, ki je na podlagi kon- ceptov, zapisanih v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995), prinesla celovito ureditev vseh ravni šol- skega sistema. Pri umestitvi športne vzgoje v kurikularne dokumente (predmetnik, učni načrti, koncepti) so imeli pomembno vlo- go strateški dokumenti na področju špor- tne vzgoje: Koncepcija in strategija šolske športne vzgoje (Cankar idr., 1991), Smernice šolske športne vzgoje (Kristan, Cankar, Ko- vač in Praček, 1992) in Cilji šolske športne vzgoje (Cankar idr., 1994, 1995). Izoblikovali so jih strokovnjaki na podlagi študij tujih učnih načrtov in načrtovalnih strategij ter rezultatov slovenskih in tujih raziskav o te- lesnih zmogljivostih ter načinih preživljanja prostega časa; kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne usmeritve interesne športne vzgoje pa so bile umeščene v Nacionalni program športa (2000) na podlagi analiz športa v slovenskem in evropskem prosto- ru (Ambrožič idr., 1995; Strel idr., 1997). V dobrih dveh desetletjih sicer premišlje- nega udejanjanja sprememb v praksi spo- znavamo, da številnih usmeritev iz Smernic šolske športne vzgoje (Kristan idr., 1992), kot sta vsakodnevna ura športne vzgoje in poučevanje športnih strokovnjakov v celo- tni navpičnici, žal nismo dosegli. Ugotavlja- mo pa, da z današnjo količino športne de- javnosti ne moremo uspešno preprečevati vse bolj vidnega zmanjševanja otrokove in mladostnikove gibalne dejavnosti ter nje- nih posledic (Trudeau in Shephard, 2005). Pri tem je gotovo najpomembnejša šolska športna vzgoja, saj so jo deležni vsi učen- ci ne glede na socialni položaj. V tem pri- spevku uporabljamo izraz športna vzgoja za poimenovanje vseh kurikularnih oblik umeščanja športne vzgoje v vzgojno izo- braževalni sistem ne glede na različno po- imenovanje predmeta oz. predmetnega področja (športna vzgoja, šport, gibanje). Če so na začetku 20. stoletja trdili, da ne- kaj „telovadbe“ v šoli ne škodi, je danes športna vzgoja kot predmet z jasno opre- deljenimi cilji postala ne le enakovreden predmet, temveč eden od nujno potrebnih predmetov v šolskih programih vseh razvi- tih držav. Ne predstavlja le posredovanja športnih znanj in razvoja gibalnih sposob- nosti ter telesnih značilnosti, je tudi proces motivacije in usmerjanja v oblikovanje zdravega življenjskega sloga, pa tudi po- memben proces (sekundarne) socializacije (Hardman, 2008; Kovač, 2015). V družbi, ki ponuja mnoge pasti, kot so izrazito sedeči način življenja in nepravilni prehranjevalni vzorci, različne oblike zasvojenosti, nasilje, osamljenost, je treba dati mladim prilo- žnost za samopotrjevanje, spoznavanje temeljnih vrednot, socialno integracijo in iskanje skupnih prijateljstev (Strel in Kovač, 1999). Posebno vrednost športne vzgoje pa seveda predstavljajo zdravstveni učinki gibalne dejavnosti kot njenega ključnega postulata. Redno gibalno udejstvovanje namreč prek več mehanizmov zmanjša obolevnost in smrtnost (Blair idr., 1995; Ha- skell idr., 1992). Z redno gibalno dejavnostjo lahko posameznik zmanjša telesno težo, zboljša uravnavanje maščob v krvi (Leon in Sanchez, 2001), zmanjša količino telesnega maščevja (Kromhout, Bloemberg, Seidell, Nissinen in Menotti, 2001), dviguje raven varovalnega holesterola (HDL) in niža raven škodljivega holesterola (LDL) (Sasaki, Shin- do, Tanaka, Ando in Arakawa, 1987). Izboljša se tudi občutljivost telesa na inzulin (Mark in Janssen, 2008), zniža se krvni tlak (Mark in Janssen, 2008) in poveča kostna gostota (Whalen, Carter in Steele, 1988). Ustrezne gibalne navade pomembno vplivajo na življenjski slog in zdravje v odraslosti. De- javen življenjski slog pomembno prispeva k preprečevanju debelosti pri mladostnikih (Steinberger idr., 2009), kar hkrati zmanjšuje smrtnost pri odraslih (Janssen in LeBlanc, 2010). Redna zmerno do visoko intenzivna telesna dejavnost je povezana tudi z bolj- šim spanjem in manjšim tveganjem za nes- pečnost ter ostale motnje spanja (Lang idr., 2013), prav tako pa je izredno pomembna pri zmanjševanju stresa, anksioznosti in de- presije (Camacho, Roberts, Lazarus, Kaplan in Cohen, 1991; Glenister, 1996; Hassmen, Koivula in Uutela, 2000). V zadnjih letih je vse več spoznanj tudi o pozitivnem vplivu športne vzgoje na učni uspeh otrok. Izsledki intervencijskih študij, v katerih so povečali obseg telesne dejav- nosti v šoli, kažejo na izboljšanje učnega uspeha šolarjev (Alesi, Bianco, Luppina in Palma, 2016; Ardoy idr., 2014; Chaddock- -Heyman idr., 2013; Erwin, Fedewa in Ahn, 2013; Hillman, Pontifex, Castelli in Khan, 2014; Kvalø, Bru, Brønnick in Dyrstad, 2017; Mullender-Wijnsma, 2016; Vazou in Skrade, 2017). Nekateri tudi ugotavljajo, da poveča- nje obsega telesne dejavnosti v šoli na ra- čun zmanjšanja obsega drugih predmetov ne vpliva na poslabšanje učnega uspeha otrok (Sallis idr., 1997). Razloge za takšen učinek telesne dejavnosti raziskovalci pripi- sujejo več dejavnikom. En del predstavljajo psiho-socialni dejavniki, kot so: višja samo- podoba, samospoštovanje, zadovoljstvo, razredna klima boljše obnašanje v razre- du (Meško, Videmšek, Videmšek idr., 2013; Morillo, Reigal in Hernández-Mendo, 2018; Nelson in Gordon-Larsen, 2006; Poitras idr., 2016). Meta analiza tovrstnih telesno dejav- nih intervencij kaže, da takšne intervencije vodijo do značilno zmanjšanega motečega vedenja šolarjev (Evans in Davies, 2017), zato je lahko učinkovitost poučevanja bolj- ša. Ti dejavniki pa vplivajo tudi na manjšo odsotnost od pouka, kar posredno poma- ga k zboljšanju učnih sposobnosti (King, Burley, Blundell idr., 1994). Drug del razlo- gov za navedeni učinek telesne dejavnosti raziskovalci pojasnjujejo s fiziološkimi de- javniki, ki predstavljajo zelo aktualno temo preučevanja vpliva telesne dejavnosti na človekove kognitivne sposobnosti in jih predstavljamo v nadaljevanju. Za prikaz pomena športne vzgoje v sodob- nem izobraževalnem sistemu je nujno tre- ba osvetliti tudi sodobne življenjske sloge otrok in mladostnikov ter njihove posle- dice. Pretirana raba zabavnih tehnologij, ki narekujejo gibalno nedejaven ali celo sedeč položaj, zaščitniške prakse staršev (omejevanje otrok pri gibanju po javnih po- vršinah, npr. igranje na igriščih, samostojno gibanje po soseski, prečkanje ulice), indivi- dualizacija (otrokova napačna zaznava nje- gove vloge v družbi), pretirana skrb staršev in permisivna vzgoja so namreč močno spremenili podobo preživljanja prostega časa otrok in mladine v zadnjih desetletjih (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2007). V istem obdobju slovenski izobraževalni sistem ni bistveno spremenil oblik pouka, saj ta za šolarje večinoma še vedno pomeni večur- no sedenje. Tako smo kot družba v zadnjih desetletjih ustvarili prevladujoče sedeče načine življenja med mladimi in seveda tudi odraslimi (Armstrong, 2007; De la Cruz- -Sánchez in Pino-Ortega, 2010; Ferreira idr., 2007; Jurak, 2006; Strel idr., 2007). Negativni učinki takšnih življenjskih slogov se kažejo v povečanem podkožnem maščevju (Olds, Ridley in Tomkinson, 2007; Strel idr., 2007), povečanju deleža prekomerno prehra- njenih (Currie idr., 2004; Lobstein in Frelut, 2003; Malina, 2007; Partnerstvo za dejav- nike tveganja kroničnih nenalezljivih bo- lezni, 2016; Wedderkopp, Froberg, Hansen in Andersen, 2004) in slabšemu telesnemu 30 fitnesu 1 otrok in mladostnikov (Froberg in Andersen, 2010; Strel idr., 2007; Tomkinson in Olds, 2007; Tomkinson, Olds in Borms, 2007). Glede na izrazite spremembe v življenjskih slogih slovenskih otrok in mladostnikov (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2007) smo na področju prostočasne športne dejavnosti izoblikovali nadaljnje usmeritve v novem Nacionalnem programu športa 2014–2023 (Jurak in Pavletič Samardžija, 2014), na po- dročju šolske športne vzgoje pa so potreb- ne korenite spremembe in drugačne kon- ceptualizacije programov, ki bi jih morali uveljaviti ob oblikovanju nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju, ki jo je napove- dalo pristojno ministrstvo, na kar je stroka že večkrat opozarjala (Jurak in Kovač, 2009; Kovač, 2015). Zato smo pripravili strokovna izhodišča, ki temeljijo na tujih in domačih znanstvenih spoznanjih o koristi telesne dejavnosti, še posebej športne vzgoje, in trendov spreminjanja telesnega fitnesa otrok kot posledice sprememb v njihovih življenjskih slogih. Ta izhodišča podpira več strokovnih in drugih skupin, navedenih ob koncu prispevka. „ Evropska komisija in Svet Evrope priporočata najmanj 5 ur športne vzgoje tedensko Nizka raven telesne dejavnosti otrok in mladine v Evropski uniji (EU) je zelo zaskr- bljujoča, zato snovalci politik v EU že nekaj časa iščejo odgovore na ta vse večji javnoz- dravstveni problem (Bela knjiga o športu, 2007; Smernice EU o telesni dejavnosti, 2008; Evropska komisija/EACEA/Eurydi- ce, 2013). Pri tem igra pomembno vlogo izobraževalno okolje, saj raziskave kažejo, da je kar 80 % šolarjev telesno dejavnih predvsem v šoli, ne pa doma (Woods, Tan- nehill, Quinlan, Moyna in Walsh, 2010). Tudi slovenske študije kažejo, da so otroci bolj 1 To tujko uporabljamo, ker slovenska poime- novanja ne odražajo ustrezno značilnosti tega pojma. V življenju sodobnega človeka lahko te- lesni fitnes opredelimo kot kazalnik telesne spo- sobnosti za učinkovito in uspešno delovanje pri delu in prostočasnih dejavnostih, kot kazalnik zdravja, kljubovanja hipokinetičnim obolenjem ter uspešnega soočanja z izrednimi razmera- mi. Po tej opredelitvi telesni fitnes vsebuje tudi morfološke značilnosti posameznika, ki vzaje- mno vplivajo na druge dele fitnesa (mišičnega, srčno-žilnega). dejavni v dneh šolskega pouka in bistveno manj med vikendi (Jurak idr., 2015; Kovač idr., 2013). Evropska komisija je zato izdala Priporo- čila za spodbujanje športne vzgoje v šoli, vključno z napotili za razvoj gibalnih spo- sobnosti v zgodnjem otroštvu in ustvar- janje koristnih povezav s športno sfero, lokalnim okoljem in zasebnim sektorjem (Priporočila za spodbujanje športne vzgo- je v šolah, 2015), ki jih je sprejel tudi Svet Evrope. V 28 priporočilih, med katerimi so tudi zagotavljanje zadostne količine in ka- kovosti gibalne dejavnosti, je opredelila posebno vlogo šol. Osnovno sporočilo je, da je šola edina institucija, ki lahko vsem otrokom zagotovi, da skozi formalno (ob- vezno) kurikularno udejstvovanje (pouk športne vzgoje, v Sloveniji tudi športni dnevi) ali dodatne (ekstrakurikularne) špor- tne in telesne dejavnosti dosežejo priporo- čila o telesni dejavnosti za mlade (Globalna priporočila o telesni dejavnosti za zdravje, 2010). Glede obsega pouka športne vzgoje je zlasti pomembno priporočilo 10, ki pravi: »Najmanjši priporočeni čas športne vzgoje v obdobju obveznega izobra- ževanja se mora povečati na najmanj 5 ur pouka tedensko. Temu primerno morajo biti prilagojeni struktura in ci- lji kurikula športne vzgoje, ki morajo opredeljevati oprijemljive in prilago- dljive standarde znanj ter sposobnosti za vsako razvojno stopnjo in med vse- bine vključiti vsakodnevno življenjsko uporabne gibalne dejavnosti.« V primerjavi z drugimi evropskimi vrstniki se naši šolarji sicer bolj približujejo pripo- ročilom o telesni dejavnosti, pri tem pa ima izjemno pomembno vlogo šola s svojimi vplivi na njihovo gibalno dejavnost (Jurak idr., 2015; Kovač idr., 2013; Sember idr., 2016). Čeprav smo na sistemski ravni še vedno da- leč od navedenega priporočila o obsegu športne vzgoje v šolskem sistemu, smo se temu obsegu približali s programom Zdrav življenjski slog v osnovnih šolah (v nadalje- vanju: ZŽS), s katerim smo dosegali izjemno dobre učinke (Strel, 2015; opisano v nada- ljevanju), vendar pa se je ta v šolskem letu 2017/2018 iztekel. Stroka ocenjuje, da nje- govo predvideno nadaljevanje skozi Raz- širjeni program (RAP) v stebru Gibanje in zdravje žal ne sledi konceptualnim izhodi- ščem projekta ZŽS, saj ne vključuje temelj- nih prvin obsega in kakovosti (nadaljevanje ne vključuje vseh osnovnošolcev, del stro- kovnega kadra pa nima ustreznih kompe- tenc za njegovo učinkovito izvajanje). Med članicami EU sta navedeno priporočilo o uri športne vzgoje na dan sicer v zadnjem obdobju že udejanjili Madžarska in Danska, prva kot del obveznega programa, druga pa v kombinaciji obveznega in razširjenega programa. „ Evropska komisija in Svet Evrope priporo- čata, da športni pe- dagogi poučujejo na vseh izobraževalnih ravneh Študije učinkov poučevanja športne vzgo- je na gibalno učinkovitost naših šolarjev so pokazale, da so tisti, ki jih skupaj z razredni- mi učiteljicami poučujejo športni pedago- gi, precej bolj gibalno učinkoviti od tistih, ki jih poučujejo le razredne učiteljice (Starc in Strel, 2012; Štihec in Kovač, 1992). To je pri- čakovano glede na razlike v kompetentno- sti obeh profilov (Jurak, Kovač in Strel, 2004; Kovač, Sloan in Starc, 2008; Tul, Leskošek, Jurak in Kovač, 2015), zato tudi Evropska ko- misija in Svet Evrope z vidika zagotavljanja kakovosti pouka športne vzgoje opredelju- jeta priporočilo 13 (Priporočila za spodbu- janje športne vzgoje v šolah, 2015), ki pravi: »Na vseh izobraževalnih ravneh naj prednostno poučujejo ustrezno izobra- ženi učitelji športne vzgoje. Če to ni mo- goče, naj ta strokovni kader vsaj svetuje in daje podporo razrednim učiteljem.« „ Le dovolj velik obseg kakovostno strukturirane gibalne dejavnosti v šoli daje dolgotrajne učinke V Sloveniji imamo skoraj 40-letno tradicijo izvajanja obogatitvenih programov na po- dročju športne vzgoje v osnovni šoli. Prvo- tno so bili ti programi namenjeni mladim športnikom kot pomoč pri usklajevanju njihovih obveznosti, v zadnjih desetletjih pa so ponujeni vsem otrokom. Z njimi že- limo povečati njihovo gibalno dejavnost in zboljšati njihovo telesno zmogljivost ter zmanjšati zdravstvena tveganja, poveza- na s telesno nedejavnostjo in sedenjem. Evalvacijske študije so pokazale uspešnost tovrstnih programov (Jurak, Kovač in Strel, 2006; Jurak, Cooper, Leskošek, Kovač, 2013; športna vzgoja 31 Jurak, Strel, Leskošek in Kovač, 2011; Peter- nelj, Škof in Strel, 2008; Strel, 2015; Štihec in Kovač, 1992), vendar pa tako izsledki pri nas kot v tujini (Brown in Summerbell, 2009; Dobbins, De Corby, Robeson, Husson in Ti- rilis, 2009; Kriemler, Meyer, Martin, van Slu- ijs, Andersen in Martin, 2011; Lavelle, Mac- kay in Pell, 2012) kažejo, da lahko pripeljejo do ustreznih dolgotrajnih učinkov le tisti programi, ki so vpeti v šolski prostor, imajo ustrezen obseg (npr. vsakodnevna vadba), trajajo dlje časa (npr. več let, skozi celotno navpičnico šole) in jih vodijo ustrezno kom- petentni kadri (učitelji športne vzgoje). Če interveniramo z ustreznimi strokovnimi ukrepi v obdobju šolanja, obstajajo dobre možnosti za spreminjanje navad in posle- dično ustrezno telesno zmogljivost v odra- sli dobi. Med našimi 18-letniki je kar 80 % takšnih, ki so bili prekomerno prehranjeni že ob vstopu v šolo (Starc in Strel, 201 1). Šol- sko obdobje je torej z vidika telesnega in gibalnega razvoja izjemno pomembno in pomanjkljivosti v razvoju je kasneje težko nadoknaditi. „ Učinki programa Zdrav življenjski slog dokazujejo, da znamo in zmoremo zboljšati gibalno učinkovitost šolarjev in zmanjšati njihovo obolevnost Medgeneracijski trendi prekomerne pre- hranjenosti osnovnošolskih otrok med 7. in 14. letom starosti kažejo na srednjeroč- no izboljševanje stanja v slovenskih šolah, še vedno pa je delež prekomerno prehra- njenih in debelih občutno višji kot ob osa- mosvojitvi Slovenije (Starc, Strel, Kovač, Le- skošek in Jurak, 2016), posebej pa izstopajo tudi dijaki in dijakinje poklicnih šol (Kovač, Leskošek in Strel, 2007; Kovač, Strel, Jurak in Leskošek, 2012). Začetek upadanja preko- merne prehranjenosti sovpada z uvedbo programa ZŽS, vendar pa so nanj verjetno vplivali tudi drugi dejavniki (ozaveščanje staršev, ureditev okolja za telesno dejav- nost otrok). Podrobne analize kažejo, da so bili trendi upada prekomerno prehranjenih v šolah, ki so bile vključene v ZŽS, za pri- bližno pol odstotka letno ugodnejši kot v drugih šolah (Strel, 2015). To lahko v desetih letih prinese kar 5 odstotnih točk zmanjša- nja deleža prekomerno prehranjenih, kar je izjemen učinek. V šolskem letu 2015/2016 je prišlo do zača- sne prekinitve financiranja programa ZŽS, v istem letu pa se je odrazila tudi zaustavi- tev ugodnega trenda padanja prekomerne prehranjenosti, ki smo mu bili priča v obdo- bju 2011–2015, kar nakazuje na izredno ob- čutljivost sistema na zmanjševanje količine kakovostno načrtovane in izvedene špor- tne vadbe. To kaže, da lahko z ustreznimi intervencijami v šolskem sistemu, usmer- jenimi v kakovostno izpeljavo programa in povečanje ur, bistveno pripomoremo k izboljšanju javnega zdravja, potreben pa je stabilen sistem, ki zagotavlja strokovno na- črtovano in vodeno telesno dejavnost (Za- ključno poročilo programa Zdrav življenjski slog 2015–2018, 2018). Debelost izjemno negativno vpliva na gi- balno učinkovitost otroka in posledično na kakovost njegovega življenja. Podatki ŠVK kažejo, da so debeli fantje za skoraj 38 %, debela dekleta pa za skoraj 28 % manj vzdržljivi od vrstnic z zdravo telesno maso (Starc, Strel, Kovač in Jurak, 2015). To prinaša velika zdravstvena tveganja (Tremblay idr., 2011), bistveno zmanjšuje kakovost življe- nja, pa tudi akademsko uspešnost debelih otrok (Booth idr., 2014; Chaddock-Heyman, Hillman, Cohen in Kramer, 2014; Haapala idr., 2014). Podrobne analize so pokazale, da so otroci na šolah, ki so bile vključene v ZŽS, napredovali v gibalni učinkovitosti za kar 6 % bolj od vrstnikov z drugih šol (Starc idr., 2015). Njihova večja gibalna kom- petentnost jim omogoča boljše možnosti vključevanja v različne gibalne dejavnosti. Posledično se je zaradi pozitivnih vplivov ustreznejšega življenjskega sloga njihova obolevnost za akutnimi obolenji v petih letih zmanjšala za skoraj 37 % (Strel, 2015). „ Več gibanja med pou- kom lahko olajša delo učiteljem in izboljša učno uspešnost Kljub temu, da je ravno šolsko okolje ti- sto, ki omogoča otrokom največ gibanja, izsledki iz raziskave ARTOS (Jurak, Kovač in Starc, 2013; Starc idr., 2015) kažejo, da šolarje v času pouka najbolj obremenjuje ravno gibalna nedejavnost (prekratki od- mori med urami in dolgotrajno sedenje) in ne nekateri drugi dražljaji. Za ustrezno celodnevno količino gibanja so zato po- leg kakovostnega pouka športne vzgoje pomembne tudi gibalno dejavne prekini- tve pouka (npr. gibalni odmor, minuta za zdravje) in poučevanje skozi gibanje. Poleg tega pa te prekinitve pomembno vplivajo na kakovost pouka. Novejše študije o po- vezanosti gibalne dejavnosti s kognitivnim in možganskim delovanjem namreč kažejo, da lahko že 20-minutna aerobna dejavnost vpliva na večjo pozornost na učno snov in posledično na boljšo učno uspešnost (Hillman idr., 2009; Howie, Schatz in Rus- sell, 2015). Že v začetku 20. stoletja je Maria Montessori ugotovila, da je gibalna dejav- nost otroka ključni dejavnik njegovega in- telektualnega razvoja in tako že leta 1907 v svoje šole uvedla dve uri telesne dejavnosti na dan (Pate idr., 2014), šele v zadnjem času pa vse bolj prepričljivi znanstveni doka- zi kažejo, da gibalna dejavnost izboljšuje prekrvavljenost možganov in na ta način izboljšuje možganski krvožilni sistem, izje- Slika 1. Trend prekomerne prehranjenosti osnovnošolcev. 32 mno tudi poveča koncentracijo neurotro- pina BDNF , ki spodbuja rast nevronov (Pen- cea, Bingaman, Wiegand in Luskin, 2001), dokazano pa izboljšuje tudi mikrostrukturo možganske beline, ki je ključna za hiter pre- tok informacij med možganskimi regijami in višjimi kognitivnimi centri (Chaddock- -Heyman idr., 2014). Učenje zapletenih gibanj tako spodbuja frontalno skorjo v možganih, ki je dejavna tudi pri učenju in reševanju problemov (Jensen, 2005). Pove- dano enostavno, z zagotavljanjem ene ure gibalne dejavnosti v času pouka lahko otro- kom zagotovimo ustrezno nevrogenezo, ki sploh omogoči, da se naučijo in trajno po- mnijo snov drugih predmetov. Brez telesne dejavnosti je razvoj kognitivnih procesov namreč neučinkovit (Donnelly idr., 2016). Poleg tega telesna dejavnost vpliva na de- lovanje številnih signalnih molekul, živčnih prenašalcev, ki lahko vplivajo na čilost in znižajo anksioznost ter napetost (Casper, 2005; Peluso in Andrade, 2005), kar vodi do manj motečega vedenja šolarjev (Evans in Davies, 2017), zato je lahko učinkovitost po- učevanja boljša. Gibalno dejavne prekinitve med poukom so zato pomembne z več vidikov (Jurak idr., 2016): – nevtraliziranje neugodnih vplivov sede- nja z razbremenitvijo mišičnih skupin, ki so med sedenjem zelo obremenjene (raztezne, krepilne vaje in aerobne vaje), – prekrvavitev tkiv in pospešitev dihanja (aerobne vaje in krepilne vaje), – ustreznejša telesna drža (krepilne vaje, raztezne vaje in vaje ravnotežje), – povečana prekrvavitev možganov in zato zboljšanje osredotočenosti za na- daljnji pouk (krajša pretežno aerobna vadba, ki spodbudi možgansko delova- nje), – umirjanje (raztezne vaje, vaje ravnotežja, dihalne vaje, masaža), – socializacija (različne vaje v parih). Tovrstne oblike sicer poznamo v nekaterih naših šolah še iz časov celodnevnih osnov- nih šol, dodatne izkušnje pa smo pridobili v okviru pilotnega projekta Uživajmo v zdravju (Jurak idr. 2016). „ Še vedno nismo uvedli ustrezne rešitve za vse srednješolske programe S starostjo se zmanjšuje gibalna dejavnost mladostnikov. Tako so srednješolci manj gibalno dejavni od osnovnošolcev (Sirard, Pfeiffer in Pate, 2006). Med srednješolci so kritična skupina predvsem dijaki in di- jakinje tehniških in poklicnih programov, saj so manj gibalno dejavni, izstopajo po prekomerni prehranjenosti in slabši telesni zmogljivosti (Kovač idr., 2007; Kovač idr., 2012; Kovač, Leskošek, Strel in Jurak, 2013; Westerståhl, Barnekow-Bergkvist, in Jans- son, 2005), slabše je tudi njihovo zdravstve- no stanje (Westerståhl idr., 2005), imajo pa tudi manj znanj o pomenu gibanja in špor- ta (Kovač, Leskošek in Jurak, 2012; Vašíčk- ová, Neuls in Frömel, 2010) v primerjavi s tistimi, ki se šolajo v štiriletnih splošnih pro- gramih. Raziskava slovenskih srednješolcev kaže, da gimnazijke v nekaterih testnih na- logah športnovzgojnega kartona dosegajo boljše rezultate od fantov v poklicnih šolah (Kovač idr., 2013). Obenem pa ugotavlja- mo tudi, da je obvezna športna vzgoja za številne srednješolce, posebej tiste, ki se izobražujejo v poklicnih šolah, edina gibal- na dejavnost, v katero so vključeni (Jurak, 2006; Strel idr., 2007). Zato je nujno, da se tem dijakom zagotovi najmanj tri ure športne vzgoje tedensko v primerno številčnih skupinah (ne več kot 16). V zadnjih letih je skušalo pristojno mi- nistrstvo povečati obseg kakovostnega gibanja teh dijakov s programom Mladi za mlade, ki pa zaradi različnih razlogov ni za- živel, kot je bilo načrtovano. „ Zamujene priložnosti v vrtcu V zgodnjem otroštvu otrokov razvoj po- teka usklajeno in celostno na gibalnem, telesnem, kognitivnem, čustvenem in socialnem področju. Zato je izjemno po- membno, da otroku vsakodnevno po- nudimo možnosti, da izvaja raznovrstne, njemu primerne gibalne dejavnosti, saj so spremembe na enem področju povezane s spremembami na ostalih področjih. Družbene spremembe so močno zarezale tudi v življenjski slog predšolskih otrok, saj je tudi pri njih zaznana vse manjša gibalna dejavnost. Najnovejša priporočila navajajo, da morajo biti otroci, ki lahko samostojno hodijo, vsak dan najmanj 180 minut gibal- no dejavni skozi cel dan, zunaj in v zaprtih Slika 2. Nekateri dejavniki, ki obremenjujejo osnovnošolce v času pouka. Slika 3. Razlike v povprečjih nekaterih gibalnih testov glede na srednješolski program (Kovač idr., 2013). športna vzgoja 33 prostorih. Prav tako ne smejo biti nedejavni dlje časa, razen med spanjem. Posedanje pred zaslonom, potovanje z motoriziranim prevozom ali dolgotrajno pripenjanje v voziček ni dobro za zdravje in razvoj otro- ka. Zanje je najboljša gibalno dejavna igra (NHS, 2019). Ker je to obdobje učenja temeljnih gibal- nih spretnosti, je zelo pomembno, da ima- jo poleg spontanega gibanja in igre, ki jo vsakodnevno zagotavljajo slovenski vrtci najmanj v obsegu 30 minut (Bahovec idr., 1999), sistematično vadbo več kot trikrat tedensko (Engel, Broderick, van Doorn, Hardy in Parmenter, 2018; Logan, Robinson, Wilson in Lucas, 2012). Na gibalni razvoj otroka v tem obdobju vplivajo starši in tudi vrtec, saj vse več otrok preživi tam večino budnega časa med te- dnom. Ustrezne gibalne spodbude v vrtcu lahko tako pomembno pripomorejo k bolj- ši gibalni učinkovitosti vrtčevskih otrok. Pri- meri dobrih praks iz nekaterih vrtcev, kjer so zaposlili športne pedagoge, ki sodelu- jejo z vzgojiteljicami pri izvedbi vsebin gi- banja (npr. vrtci Šentvid in Jelka v Ljubljani, Tezno v Mariboru), kažejo, da je kompeten- tnost kadra pri tem ključna in da bi tovrstna rešitev morala postati sistemska. „ Izgubili smo športno vzgojo v rednih študij- skih programih, kar se pozna na zmogljivosti študentske populacije Z uvedbo bolonjske reforme je bila iz re- dnih študijskih programov izključena špor- tna vzgoja, kar je v popolnem nasprotju s potrebami današnje mladine. Ta strokovno neutemeljen poseg je resno ogrozil mo- žnosti ohranjanja ustreznega telesnega fitnesa, zdravja in akademske uspešnosti študentov. Zadnja analiza njihovega tele- snega fitnesa je namreč pokazala, da stanje njihove prehranjenosti še ni tako zelo pro- blematično, medtem ko njihova gibalna učinkovitost kaže na povečano zdravstve- no tveganje te populacije v prihodnosti, saj kar pri 30 % študentov beležimo prenizek aerobni fitnes (Jurak idr., 2017). „ Predlogi za odločevalce Izobraževalni sistem je dokazano ključen prostor, kjer je mogoče povečati obseg ka- kovostnega gibanja otrok in mladine z vse- mi pozitivnimi učinki na njihovo zdravje in učno uspešnost. Kakovost v tem kontekstu pojmujemo kot preplet sodobno zasno- vanih učnih načrtov in interesnih športnih programov, materialnih in normativnih pogojev za njihovo izpeljavo, ustrezno kompetentnega kadra in ustreznih pristo- pov pri delu z mladimi. Le sodobni pristopi, kot so diagnosticiranje na podlagi objek- tivnih podatkov, ustrezna diferenciacija in individualizacija vadbe, uporaba ustreznih pripomočkov in IKT (informacijsko komu- nikacijske tehnologije – postopki uporabe sodobnih učnih medijev, kot so računal- niški programi, medmrežje, videoposnetki in njihove analize, slike, kinogrami, plakati, merilci srčnega utripa, merilci porabe ener- gije itd.), različni načini evalvacije procesa, učinkovita in senzibilna izvedba pouka in interesnih športnih programov, lahko za- gotovijo, da bo športna vadba učinkovita, hkrati pa za mlade tudi prijetna izkušnja. Skladno z navedenim in predhodno pri- kazanimi dejstvi predlagamo ustrezno sis- temsko umestitev naslednjih ukrepov. 1. V vsakem vrtcu se zagotovi zaposlitev in delovanje vsaj enega športnega pe- dagoga, ki sodeluje pri vsebinah giba- nja v vseh enotah vrtca. Na ta način se predšolskim otrokom zagotovi 1 uro sistematične gibalne vadbe vsak dan prek različnih oblik, kot so: vadbena ura, gibalni odmor, gibalne minute, jutranja telovadba. 2. Po celotni navpičnici osnovne šole se zagotovi 1 ura športne vzgoje dnevno in omogoči, da te ure poučujejo športni pedagogi. a. Podobno, kot je opredeljeno za gi- mnazije, se spremeni zakonodaja, da ure predmeta šport v osnovni šoli in predmeta športna vzgoja v poklicnih ter tehniških šolah ne sodijo v obseg obremenitve šolarjev, saj predstavlja- jo za šolarje kompenzacijo pretežno sedečemu delu in regeneracijo glede na druge šolske obremenitve. b. S spremembo zakonodaje je treba spodbuditi sistemsko vključevanje športnih pedagogov v poučevanje športne vzgoje v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Strokovno najbolj ustrezna rešitev je skupno poučevanje razrednih učite- ljev in športnih pedagogov na razre- dni stopnji. c. V celotni navpičnici naj bo v vadbeni skupini največ 16 učencev. 3. V osnovni šoli se zmanjša čas, ki ga otro- ci preživijo sede; poleg 1 ure športne vzgoje dnevno šola skozi različne s šolo povezane dejavnosti omogoči otrokom še najmanj 60 minut zmerno do visoko intenzivne gibalne dejavnosti. a. V RAP-u steber Gibanje in zdravje vo- dijo učitelji športne vzgoje. S tem se omogoči nadaljevanje učinkov pro- grama ZŽS. b. Šole izvedejo ustrezne programe za spodbujanje gibalno dejavnega pri- hoda otrok v šolo (Bicivlak, Pešbus, postajališče šolskega prevoza 1 km od šole, starši brez avtomobilov v okolici šole), organizirajo gibalni od- mor, večinoma na zunanjih površinah šole, kratke gibalne prekinitve pouka – minute za zdravje in poučevanje skozi gibanje (še posebej na razredni stopnji). c. Z organizacijo šolskih dejavnosti in ustreznim vrednotenjem tega dela se zagotovi, da interesne športne programe v šoli izvajajo športni pe- dagogi. Slika 4. Razvrstitev študentov v skupine aerobnega fitnesa glede na spol (Jurak idr., 2016). 34 d. Šole uredijo zunanjost v ustrezni kombinaciji naravnih in umetnih po- vršin, tako da spodbuja gibalno de- javnost vseh razvojnih skupin otrok. e. Šole uredijo notranjost šol tako, da šola postane prej prostor gibanja kot sedenja in omogoči šolarjem gibalno dejavne prekinitve sedenja in pouče- vanje skozi gibanje; npr. večji razredi s šolskim pohištvom, ki omogočajo učenje ob gibanju, hodniki, ki omo- gočajo hitro gibanje oz. tek, avle, ki omogočajo postavitev opreme, ki spodbuja otroke k nevtralizaciji sede- čih obremenitev (npr. zvirala, plezala, plesni kotiček). 4. Šola načrtuje učno delo učencev doma (domače naloge) tako, da spodbuja gi- balno dejavnost otrok tudi v prostem času, ne pa da jim s tem narekuje sedeči čas tudi doma. 5. V vse srednješolske programe se uve- de tri ure športne vzgoje tedensko, pri izvedbi pa se zagotovi normativ 16 dijakov v vadbeni skupini. V poklicnih programih je vadba usmerjena tudi v ukrepanje glede poklicnih obremeni- tev. 6. V visokošolske in univerzitetne progra- me se ponovno uvede najmanj dve uri športne vzgoje tedensko, ki je usmer- jena tudi v prepoznavanje negativnih posledic prihodnjih poklicnih obreme- nitev študenta. 7. Pripravi se nove učne načrte oz. se jih posodobi tako, da sledijo spremenjeni vlogi športne vzgoje v šolskem sistemu. a. Cilje v učnih načrtih zadnjega trile- tja osnovne šole in v srednješolskih programih se preusmeri tako, da se poudarek prenese od poučevanja športnih veščin k oblikovanju zdrave- ga življenjskega sloga; programi naj zato vključujejo predvsem vsebine, ki bolj vplivajo na zdravje in telesno pripravljenost. b. Učitelji naj načrtujejo pouk veliko bolj v pedagoškem kontekstu individuali- zacije in diferenciacije, pri tem pa naj bo poudarjena individualno načrto- vana vadba z ustreznim nadzorom intenzivnosti (npr. s pomočjo meril- nikov srčne frekvence, pametnih za- pestnic); zaradi vse večjih razlik v gi- balnih sposobnostih otrok naj bosta različni tudi izbira vsebin in uporaba pristopov pri njihovem poučevanju. c. V večji meri se podpre koncept izbir- nosti; tako naj bo izbirnim predme- tom v osnovni šoli namenjenih več ur, v srednješolske programe pa je treba vključiti vsebine, ki so del prostoča- sne ponudbe v poznejšem življenju (predvsem športne dejavnosti, ki se izvajajo v naravi; različne oblike kon- dicijskih vadb, plesa ipd.) in športe, ki so del najstniške kulture. d. Načini posredovanja vsebin naj bodo privlačni, pouk naj spodbuja dejaven pristop otroka oziroma mladostnika, to pa zahteva delo v manjših sku- pinah (od 12 do največ 16), boljšo opremljenost telovadnic s sodobnimi pripomočki in IKT ter nujno povezo- vanje strok, kajti učenje je večrazse- žnostni proces, ki je učinkovitejši, če se učenec uči na različne načine in dojame vsebine z različnih vidikov ter zna uporabiti pridobljeno znanje tudi v različnih, predvsem vsakdanjih situacijah. e. Redna spremljava otrokove oziroma mladostnikove gibalne kompeten- tnosti (npr. s SLOfit-om) in učinkov pouka ter posredovanje povratnih informacij otrokom, mladostnikom, njihovim staršem ter zdravnikom morata na sistemski ravni zagotavljati kakovostno delo šol. 8. Usmerjeno vseživljenjsko izobraževanje naj postane stalnica v pridobivanju do- datnih poklicnih kompetenc učiteljev. Navedeni predlogi temeljijo na znanstve- nih spoznanjih in mednarodnih strokovnih priporočilih. Morebitne kompromisne reši- tve bodo dale slabše učinke. „ Zahvala Avtorji se zahvaljujemo za pripombe in na- svete zasl. prof. dr. Janku Strelu in prof. dr. Mateji Videmšek. „ Podpora strokovnim izhodiščem Ta strokovna izhodišča podpirajo: senat Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, izvr- šilni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije, strokovni svet za šport Republike Slovenije in izvršilni odbor Zveze društev športnih pedagogov Slovenije. „ Literatura 9. Alesi, M., Bianco, A., Luppina, G. in Palma, A. (2016). Improving Children ’ s Coordinative Skills and Executive Functions : The Effects of a Foot- ball Exercise Program. 10. Ambrožič, F., Dežman, B., Kovač, M., Petrović, K., Strel, J., Škof, B. … Kovač, M. (1995). Šport v Republiki Sloveniji - dileme in perspektive. Lju- bljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 11. Ardoy, D. N., Fernández-Rodríguez, J. M., Jiménez-Pavón, D., Castillo, R., Ruiz, J. R. in Ortega, F. B. (2014). A Physical Education trial improves adolescents’ cognitive performan- ce and academic achievement: the EDUFIT study. Scandinavian Journal of Medicine & Sci- ence in Sports, 24(1), 52–61. 12. Armstrong, N. (2007). Physical fitness and physical activity patterns of European youth. V: W.D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people‘s physical activity and sedentary lifestyles (pp. 27–56). Frankfurt am Main: Peter Lang. 13. Bahovec, E., Bregar, K., Čas, M., Domicelj, M., Saje - Hribar, N., Japelj, B., … Vrščaj, D. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 14. Bela knjiga o športu. (2007). Bruselj: Komisija evropskih skupnosti. 15. Booth, J. N., Leary S. D., Joinson, C., Ness, A. R., Tomporowski, P. D., Boyle, J. M. in Reilly, J. J. (2014). Associations between objectively measured physical activity and academic attainment in adolescents from a UK cohort. British Journal of Sports Medicine, 48, 265–270. 16. Blair, S. N., Kohl, H. W., Barlow, C. E., Paffen- barger, R. S., Gibbons, L. W. in Macera, C. A. (1995). Changes in physical fitness and all- -cause mortality: a prospective study of healthy and unhealthy men. Jama, 273(14), 1093–1098. 17. Brown, T. in Summerbell, C. (2009). Syste- matic review of school-based interventions that focus on changing dietary intake and physical activity levels to prevent childhood obesity: an update to the obesity guidance produced by the National Institute for He- alth and Clinical Excellence. Obesity Reviews, 10(1), 110 -141. 18. Camacho, T. C., Roberts, R. E., Lazarus, N. B., Kaplan, G. A. in Cohen, R. D. (1991). Physical activity and depression: evidence from the Alameda County Study. American Journal of Epidemiology, 134(2), 220–231. 19. Cankar, A., Kovač, M., Horvat, L., Zupančič, M., Strel, J., Novak, D. … Čoh, M. (1994, 1995). Cilji šolske športne vzgoje. Ljubljana: Zavod Repu- blike Slovenije za šolstvo in šport. 20. Cankar, A., Kovač, M., Križnik, J., Tancig, S., Arko, U. … Slana, N. (1991). Izobraževanje v Sloveniji za 21. stoletje. Koncepcija in strategija športne vzgoje v Sloveniji. Ljubljana: Zavod Re- publike Slovenije za šolstvo in šport. športna vzgoja 35 21. Casper, R. (2005). Psychiatric disorders, mood and cognitive function: the influence of nu- trients and physical activity. V: A. P. Simopo- ulos (ur.), Nutrition and Fitness: Mental Health and Aging – Components and Implementation of Diet and Physical Activity and the Role of the Government. (str. 1–16). Basel: Karger. 22. Chaddock-Heyman, L., Erickson, K. I., Voss, M., Knecht, A., Pontifex, M. B., Castelli, D., … Kra- mer, A. (2013). The effects of physical activity on functional MRI activation associated with cognitive control in children: a randomized controlled intervention. Frontiers in Human Neuroscience, 7 , 72. 23. Chaddock-Heyman, L., Hillman, C. H., Cohen, N. J. in Kramer, A. F. (2014). III. The importan- ce of physical activity and aerobic fitness for cognitive control and memory in children. Monographs of the Society for Research in Child Development, 79(4), 25–50. 24. Currie, C., Roberts, C., Morgan, A., Smith, R., Settertobulte, W., Samdal, O. idr. (2004). Young people’s health in context. Health be- haviour in school-aged children (HBSC) study: international report from the 2001/2002 survey. Copenhagen: World Health Organization Re- gional Office for Europe. 25. De la Cruz-Sánchez, E. in Pino-Ortega, J. (2010). An active lifestyle explains sex diffe- rences in physical performance in children before puberty. Coll Antropol, 34(2), 487–491. 26. Dobbins, M., De Corby, K., Robeson, P., Hus- son, H. in Tirilis, D. (2009). School-based physical activity programs for promoting physical activity and fitness in children and adolescents aged 6-18. The Cochrane Data- base of Systematic Reviews, (1). 27. Donnelly, J. E., Hillman, C. H., Castelli, D., Etni- er, J. L., Lee, S., Tomporowski, P., … Szabo- -Reed, A. N. (2016). Physical activity, fitness, co- gnitive function, and academic achievement in children: A systematic review. Medicine and Sci- ence in Sports and Exercise, 48(6), 1197–1222. 28. Engel, A. C., Broderick, C. R., van Doorn, N., Hardy, L. L. in Parmenter, B. (2018). Exploring the Relationship Between Fundamental Mo- tor Skill Interventions and Physical Activity Levels in Children: A Systematic Review and Meta-analysis. Sports Medicine, 48(8), 1845– 1857. doi: 10.1007/s40279-018-0923-3. 29. Erwin, H., Fedewa, A. in Ahn, S. (2013). Stu- dent Academic Performance Outcomes of a Classroom Physical Activity Intervention : A Pilot Study. International Electronic Journal of Elementary Education, 5(2), 109–124. 30. Evans, J. in Davies, B. (2017). Sociology, schooling and physical education. V: Physi- cal education, sport and schooling (str. 11–37). Routledge. 31. Evropska komisija/EACEA/Eurydice (2013). Športna vzgoja in šport v šolah v Evropi. Poro- čilo Eurydice. Luxembourg: Založba Evropske unije. 32. Ferreira, I., van der Horst, K., Wendel-Vos, W., Kremers, S., van Lenthe, F. J. in Brug, J. (2007). Environmental correlates of physical activity in youth - a review and update. Obes Rev, 8(2), 129–154. 33. Froberg, K. in Andersen, L. B. (2010). The im- portance of physical activity for childhood health.V: M. Kovač in G. Jurak (ur.), Procee- dings of the Fifth International Congress Youth Sport 2010. Retrieved January 15 from http:// www.youthsport2010.si/images/stories/ SM2010/proceedings1.pdf 34. Glenister, D. (1996). Exercise and mental he- alth: a review. Journal of the Royal Society of Health, 1 16(1), 7–13. 35. Globalna priporočila o telesni dejav- nosti za zdravje. [Global recommendati- ons on physical activity for health.] (2010). World Health Organization. Pridoblje- no iz http://apps.who.int/iris/bitstre- am/10665/44399/1/9789241599979_eng.pdf 36. Haapala, E. A., Poikkeus A., Kukkonen-Harjula, K., Tompuri, T., Lintu, N., Juuso, … Lakka, T. A. (2014). Associations of Physical Activity and Sedentary Behavior with Academic Skills – A Follow-Up Study among Primary School Children. PLoS ONE, 9(9). 37. Hardman, K. (2008). Physical education in Schools and PETE programmes in the Eu- ropean context: Quality issues. V: G. Starc, M. Kovač in K. Bizjak (ur.), 4th International Symposium Youth Sport 2008 – The Heart of Europe. Book of Abstracts. Ljubljana: Faculty of Sport, str. 9–26. 38. Haskell, W. L., Leon, A. S., Caspersen, C. J., Froelicher, V. F., Hagberg, J. M., Harlan, W., … Washburn, R. A. (1992). Cardiovascular bene- fits and assessment of physical activity and physical fitness in adults. Medicine and Sci- ence in Sports and Exercise, 24(6 Suppl), S201. 39. Hassmen, P., Koivula, N. in Uutela, A. (2000). Physical exercise and psychological well-be- ing: a population study in Finland. Preventive Medicine, 30(1), 17–25. 40. Hillman, C., Pontifex, M. B., Castelli, D. in Khan, N. A. (2014). Effects of the FITKids randomi- zed controlled trial on executive control and brain function. Pediatrics, 134(4), 1063–1071. 41. Hillman, C. H. Pontifex, M. B., Raine, L. B., Ca- stelli, D. M., Hall, E. E., in Kramer, A. F. (2009). The effect of acute treadmill walking on co- gnitive control and academic achievement in preadolescent children. Neuroscience, 159(3), 1044–1054. 42. Howie, E. K., Schatz, J. in Russell, R. P. (2015). Acute Effects of Classroom Exercise Breaks on Executive Function and Math Performan- ce: A Dose–Response Study. Research Quar- terly for Exercise and Sport, 86(3), 217–224. 43. Janssen, I. in LeBlanc, A. G. (2010). Systema- tic review of the health benefits of physical activity and fitness in school-aged children and youth. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 7(1), 40. 44. Jurak, G. in Kovač, M., (2009). Ali kurikularne spremembe dohajajo spremembe v življenj- skih slogih otrok? [Do curricular changes keep up with changes in lifestyle of chil- dren?] Sodobna pedagogika, 60(1). pp.318– 333. 45. Jurak, G., Kovač, M. in Starc, G. (2013). The ACDSi 2013 – The Analysis of Children’s De- velopment in Slovenia 2013: Study protocol. Anthropological notebooks, 19(3), 123–143. 46. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2004). The opinions of class teachers about their com- petences for teaching physical education according to the new curriculum. V: R. Pišot, V. Štemberger, J. Zurc, A. Obid (ur.), Child in motion: proceedings. Koper: Univerza na Pri- morskem. 47. Jurak, G. (2006). Sports vs. the „cigarettes & coffee“ lifestyle of Slovenian high school students. Anthropological Notebooks 12(2), 79–95. 48. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2006). Impact of the additional physical education lessons programme on the physical and motor de- velopment of 7- to 10-year-old children. Ki- nesiology, 38(2), 105 –115. 49. Jurak, G., Cooper, A., Leskošek, B. in Kovač, M. (2013). Long-term effects of 4-year longitudi- nal school-based physical activity interven- tion on the physical fitness of children and youth during 7-year follow-up assessment. Central european journal of public health, 21(4), 190–195. 50. Jurak, G., Leskošek, B., Kovač, M., Pajek, M. B., Sorić, M., Sember, V., ... Starc, G. (2017). SLOfit študent-pilotni projekt diagnostike telesne- ga in gibalnega razvoja študentske popula- cije v Sloveniji. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 65. 51. Jurak, G. in Pavletič Samardžija, P. (2014). Na- cionalni program športa v Republiki Sloveniji 2014-2023. Ljubljana: Tiskarna Knjigoveznica Radovljica d.o.o. 52. Jurak, G., Strel, J., Leskošek, B. in Kovač, M. (2011). Influence of the enhanced physical education curriculum on children‘s physical fitness = Utjecaj programa kineziološke in- tervencije na fizičku kondiciju djece. Hrvatski časopis za odgoj i obrazovanje, 13(4), 41–59. 53. Jurak, G., Starc, G., Kovač, M., Radi, P., Kosta- njevec, S. in Krpač, F. (2016). Dejavnosti akcij- skega načrta na področju gibanja in prehrane – Priročnik za preventivne time za izpeljavo dejavnosti v pilotnem testiranju. Pridobljeno iz http://www.slofit.org/Portals/0/Vsebina/ prirocnik_Uivajmo-v-zdravju_gibanje3.pdf 54. Jurak, G., Sorić, M., Starc, G., Kovač, M., Miši- goj-Duraković, M., Borer, K. in Strel, J. (2015). School day and weekend patterns of physi- cal activity in urban 11-year-olds: a cross-cul- 36 tural comparison. American journal of human biology, 2, 192–200. 55. Kovač, M. (2015). Športna vzgoja na razpotju med potrebami mladih in možnostmi okolja. V Š. Bergoč (ur.), Posodobitev pouka v osnov- nošolski praksi. Športna vzgoja, šport (str. 15–25). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 56. Kovač, M., Leskošek, B. in Jurak, G. (2012). Se- condary school students and their knowled- ge about health-related physical fitness and sport. Croatian journal of education, 14 ( 4) , 855–870. 57. Kovač, M., Leskošek, B. in Strel, J. (2007). Morphological characteristics and motor abilities of boys following different secon- dary school programmes. Kinesiology, 39(1), 62–73. 58. Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Com- petencies in physical education teaching: Slovenian teachers‘ view and future per- spectives. European physical education revi- ew, 14(3), 299–323. 59. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. 60. Kovač, M., Leskošek, B., Strel, J. in Jurak, G. (2013). Razlike v telesni zmogljivosti sloven- skih srednješolcev. Špor t, 61(1-2), 5–11. 61. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G. in Leskošek, B. (2012). Morphological characteristics and motor fitness among girls attending diffe- rent secondary-school programmes. Interna- tional Journal of Morphology, 30(2), 411–416. 62. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G., Leskošek, B., Dre- melj, S., Kovač, P., … Starc, G. (2013). Physical activity, physical fitness levels, daily energy intake and some eating habits of 11-year-old children. Croatian Journal of Education, 2013, 15(1), 127–139. 63. Kriemler. S, Meyer, U., Martin, E., van Sluijs, E. M., Andersen, L. B. in Martin, B. W. (2011). Effect of school-based interventions on physical activity and fitness in children and adolescents: a review of reviews and syste- matic update. British Journal of Sports Medici- ne, 45(11), 923–930. 64. Kristan, S., Cankar, A., Kovač, M. in Praček, T. (1992). Smernice šolske športne vzgoje. Ljublja- na, Zavod RS za šolstvo in šport. 65. Kromhout, D., Bloemberg, B., Seidell, J. C., Nissinen, A. in Menotti, A. (2001). Physical ac- tivity and dietary fiber determine population body fat levels: the Seven Countries Study. International Journal of Obesity, 25(3), 301. 66. Kvalø, S. E., Bru, E., Brønnick, K. in Dyrstad, S. M. (2017). Does increased physical activity in school affect children’s executive function and aerobic fitness? Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 27(12), 1833–1841. 67. Lang, C., Brand, S., Feldmeth, A. K., Holsbo- er-Trachsler, E., Pühse, U. in Gerber, M. (2013). Increased self-reported and objectively as- sessed physical activity predict sleep quality among adolescents. Physiology & Behavior, 120, 46–53. 68. Lavelle, H. V., Mackay, D. F. in Pell, J. P. (2012). Systematic review and meta-analysis of school-based intervention to reduce body mass index. Journal of Public Health, 34(3), 360–369. 69. Leon, A. S. in Sanchez, O. A. (2001). Response of blood lipids to exercise training alone or combined with dietary intervention. Medici- ne & Science in Sports & Exercise, 33(6), S502– S515. 70. Lobstein, T. in Frelut, M. L. (2003). Prevalence of overweight among children in Europe. Obes Rev, 4(4), 195-200. 71. Logan, S. W., Robinson, L. E., Wilson, A. E., in Lucas, W. A. (2012). Getting the fundamen- tals of movement: A meta-analysis of the effectiveness of motor skill interventions in children. Child: Care, Health and Development 38(3), 305–315. 72. Malina, R. M. (2007). Physical fitness of chil- dren and adolescents in the United States: status and secular change. Med Sport Sci, 50, 67–90. 73. Mark, A. E. in Janssen, I. (2008). Dose-respon- se relation between physical activity and blood pressure in youth. Medicine and Sci- ence in Sports and Exercise, 40(6), 1007–1012. 74. Mullender-Wijnsma, M. J., Hartman, E., de Greeff, J. W., Doolaard, S., Bosker, R. J. in Vis- scher, C. (2016). Physically active math and language lessons improve academic achi- evement: a cluster randomized controlled trial. Pediatrics, 137(3), e20152743. 75. Nacionalni program športa v Republiki Slo- veniji (2000). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod za šport Slovenije. 76. NHS. (2019). Physical activity guidelines for children and young people. Retrieved April 25 2019 from https://www.nhs.uk/live-well/ exercise/physical-activity-guidelines-chil- dren-and-young-people/ 77. Partnerstvo za dejavnike tveganja kroničnih nenalezljivih bolezni. [NCD Risk Factor Colla- boration]. (2016). Trends in adult body-mass index in 200 countries from 1975 to 2014: a pooled analysis of 1698 population-based measurement studies with 19· 2 million par- ticipants. The Lancet, 387(10026), 1377–1396. 78. Pate, R. R., O‘Neill, J. R., Byun, W., McIver, K. L., Dowda, M. in Brown, W. H. (2014). Physical ac- tivity in preschool children: comparison bet- ween Montessori and traditional preschools. Journal of School Health, 84(11), 716 –721. 79. Peluso, M. A. M. in Andrade, L. H. S. G. D. (2005). Physical activity and mental health: the association between exercise and mood. Clinics, 60(1), 61–70. 80. Pencea, V., Bingaman, K. D., Wiegand, S. J. in Luskin, M. B. (2001). Infusion of brain-derived neurotrophic factor into the lateral ventricle of the adult rat leads to new neurons in the parenchyma of the striatum, septum, thala- mus, and hypothalamus. The Journal of Neu- roscience, 21(17), 6706 – 6717. 81. Peternelj, B., Škof, B. in Strel, J. (2008). Diffe- rences between Slovenian pupils attending sport class and those attending a regular school programme. International Journal of Physical Education, 45(3), 144–151. 82. Priporočila za spodbujanje športne vzgo- je v šolah. [Recommendations to encoura- ge physical education in schools, including motor skills in early childhood, and to create valuable interactions with the sport sector, lo- cal authorities and the private sector.] (2015). European Commision - Expert Group on Health-enhancing physical activity. Prido- bljeno iz http://ec.europa.eu/transparen- cy/regexpert/index.cfm?do=groupDetail. groupDetailDoc&id=19860&no=1 83. Sallis, J. F., McKenzie, T. L., Alcaraz, J. E., Ko- lody, B., Faucette, N. in Hovell, M. F. (1997). The effects of a 2-year physical education program (SPARK) on physical activity and fi- tness in elementary school students. Sports, Play and Active Recreation for Kids. American Journal of Public Health, 87(8), 1328–1334. 84. Sasaki, J., Shindo, M., Tanaka, H., Ando, M. in Arakawa, K. (1987). A long-term aerobic exer- cise program decreases the obesity index and increases the high density lipoprotein cholesterol concentration in obese chil- dren. International Journal of Obesity, 11(4), 339–345. 85. Sember, V., Starc, G., Jurak, G., Golobič, M., Kovač, M., Pavletič Samardžija, P . in Morrison, S. (2016). Results from the Republic of Slo- venia 2016 Report Card on Physical Activity for Children and Youth. Physical Activity and Health, v tisku. 86. Sirard, J.R., Pfeiffer, K.A. in Pate, R.R. (2006). Motivational factors associated with sports program participation in middle school stu- dents. Journal of Adolescent Health, 38(6), 696–703. 87. Smernice EU o telesni dejavnosti (2008). Pridobljeno iz http://ec.europa.eu/sport/ library/policy_documents/eu-physical-acti- vity-guidelines-2008_sl.pdf 88. Starc, G., Kovač, M., Strel, J., Bučar Pajek, M., Golja, P., Robič, T., … Jurak, G. (2015). The ACDSi 2014 – a decennial study on adole- scents’ somatic, motor, psychosocial deve- lopment and healthy lifestyle: Study proto- col. Anthropological notebooks, 21(3), 107–123. 89. Starc, G. in Strel, J. (2011). Tracking excess we- ight and obesity from childhood to young adulthood: a 12-year prospective cohort study in Slovenia. Public Health Nutrition, 14(1), 49–55. 90. Starc, G. in Strel, J. (2012). Influence of the Quality Implementation of a Physical Edu- športna vzgoja 37 cation Curriculum on the Physical Deve- lopment and Physical Fitness of Children. BMC Public Health, 12(1), 61. 91. Starc G., Kovač, M., Strel, J. in Jurak, G. (2015, september). The outcomes of school-based interventions on children’s physical fitness: A case of Slovenia. Plenarno vabljeno predava- nje na konferenci Effects of physical activity application to anthropological status with children, youth and adults. Fakultet za sport, Beograd. 92. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B. in Jurak, G. (2016). SLOfit 2016 – analiza telesne- ga in gibalnega razvoja otrok in mladine slo- venskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2015/2016. Ljubljana: Fakulteta za šport. 93. Steinberger, J., Daniels, S. R., Eckel, R. H., Hayman, L., Lustig, R. H., McCrindle, B. in Mietus-Snyder, M. L. (2009). Progress and challenges in metabolic syndrome in chil- dren and adolescents: a scientific statement from the American Heart Association Athe- rosclerosis, Hypertension, and Obesity in the Young Committee of the Council on Cardi- ovascular Disease in the Young; Council on Cardiovascular Nursing; and Council on Nutrition, Physical Activity, and Metabolism. Circulation, 1 19(4), 628 – 6 47. 94. Strel, J. (2015). Evalvacija programa zdrav ži- vljenjski slog 2014-2015. Ljubljana: Zavod fit lab – center za telesni in gibalni razvoj. 95. Strel, J., Kovač, M. in Jurak, G. (2007). Physi- cal and motor development, sport activiti- es and lifestyles of Slovenian children and youth – changes in the last few decades V: W. D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people‘s physical activity and sedentary lifestyles (pp. 243–264). Frankfurt am Main: Peter Lang. 96. Strel, J. in Kovač, M. (1999). Šolski šport - pri- ložnosti in pričakovanja. V Hofman, E. (ur.), Školski sport - zbornik radova (str. 4–17). Za- greb: Fakultet za fizičku kulturu. 97. Strel, J., Bednarik, J., Cankar, D., Irgolič, K., Kondrič, M., Kovač, M. … Verovnik, Z. (1997). Šport v Sloveniji 92–96. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 98. Štihec, J. in Kovač, M. (1992). The influence of an experimental programme of physical education on the development of some morphologic and motor dimensions of 8-year-old pupils. Kinesiologia Slovenica, 1(1), 71–74. 99. Tomkinson, G. R. in Olds, T. S. (2007). Secu- lar changes in pediatric aerobic fitness test performance: the global picture. Med Sport Sci, 50, 46–66. 100. Tomkinson, G. R., Olds, T. S. in Borms, J. (2007). Who are the Eurofittest? Med Sport Sci, 50, 104–128. 101. Tremblay, M. S., LeBlanc, A. G., Kho, M. E., Saunders, T. J., Larouche, R., Colly, R. C., … Gorber, S. C. (2011). Systematic review of sedentary behaviour and health indicators in school-aged children and youth. Inter- national Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 8, 98. 102. Trudeau, F. in Shephard, R.J. (2005). Contri- bution of school programmes to physical activity levels and attitudes in children and adults. Sports Medicine, 35, 89–105. 103. Tul, M., Leskošek, B., Jurak, G. in Kovač, M. (2015). Perceived importance of Slovenian physical education teachers` professional competencies. Hacettepe Egitim Dergisi, 30(1), 268–281. 104. Vašíčková, J., Neuls, F. in Frömel, K. (2010). Comprehensive test in school physical edu- cation at secondary schools in the Czech Republik – Standardization and verification. Acta Universitatis Palackianea Olomucensis, Gymnica, 40(4), 7–14. 105. Vazou, S. in Skrade, M. A. (2017). Interventi- on integrating physical activity with math: math performance, perceived competen- ce, and need satisfaction. International Jo- urnal of Sport and Exercise Psychology, 15(5), 508–522. 106. Westerståhl, M., Barnekow-Bergkvist, M. in Jansson, E. (2005). Low physical activity among adolescents in practical education. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 15(5), 287–297. 107. Wedderkopp, N., Froberg, K., Hansen, H. S. in Andersen, L. B. (2004). Secular trends in physical fitness and obesity in Danish 9-ye- ar-old girls and boys: Odense School Child Study and Danish substudy of the European Youth Heart Study. Scand J Med Sci Sports, 14(3), 150–155. 108. Whalen, R. T., Carter, D. R. in Steele, C. R. (1988). Influence of physical activity on the regulation of bone density. Journal of Bio- mechanics, 21(10), 825– 837. 109. Woods, C. B., Tannehill D., Quinlan, A., Mo- yna, N. in Walsh, J. (2010). The Children’s Sport Participation and Physical Activity Study (CSPPA). Research Report No 1. School of Health and Human Performance, Dublin City University and Irish Sports Council, Dublin, Ireland. Pridobljeno iz https://www. ucd.ie/t4cms/CCLSP_Study_Report1.pdf 110. Zaključno poročilo programa Zdrav življenj- ski slog 2015-2018 (2018). Zavod za šport Republike Slovenije Planica. Pridobljeno iz: https://www.zsrs-planica.si/wp-content/ uploads/2019/01/Zakljucno_porocilo_ ZZS_2015-2018.pdf prof. dr. Gregor Jurak Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport gregor.jurak@fsp.uni-lj.si