Štev. 1. V Ljubljani, dne 18. aprila 1908. \ ---:-■ > Leto I. Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani. — Izhaja vsako soboto zvečer, naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Dopisi Naročnina do konca leta 5 K. Posamezne številke 10 vin. Oglasi: za enkrat 12 vin., za dvakrat 10 vin., za trikrat in večkrat 8 vin. za enostopno petit-vrsto. Kaj hočemo; ? Pred prebivalstvo naših mest in trgov in pred naš srednji stan sploh stopamo z novim časnikarskim podjetjem, s tednikom „Slovenski Meščan". Kaj nas je nagnilo, da smo ga začeli izdajati? Zakaj se nam zdi potreben nov list, ko imamo že tako množico drugih časnikov? Naš obrtni in trgovski stan sta se tako-rekoč začela šele razvijati, šele dihati. Se pred par desetletij sta bila naša obrt in naša trgovina večinoma v nemških rokah. Sveži naraščaj, ki je dohajal leto za letom s kmetov v mesta, je ta položaj izpre-menil, in danes si osvaja naše meščanstvo polagoma tudi že veliko obrt in veliko trgovino. Da ne napredujemo hitreje, se nam zdi krivo veliko nasprotje med našim mestnim in kmetskim prebivalstvom v političnem mišljenju. Kot zastopnica meščanstva velja danes narodno-na-predna stranka. A razne volitve kažejo vedno bolj, da čuti meščanstvo potrebo po politični samostojnosti. Noče več, da mu narekujejo drugi, katero pot naj hodi, ampak je že samo dovolj zrelo, da ve, kod in kam. Svoj izraz je dobila ta nezadovoljnost pri zadnjih volitvah za deželni zbor v velikem številu p r o t i J i b e r a 1 n i h glasov, ki ste jih bili že d v e p e t i n k i. In kako tudi ne? V vrsti izvoljenih poslancev ne nahaja meščan mož, o katerih bi mogel reči z mirno vestjo, da so se brigali za njegov gospodarski napredek in ga poznajo tudi sicer, a ne samo vsakih šest let, kedar so volitve pred durmi! Eden glavnih ciljev našega lista bo zato boj za politično samostojnost meščanstva. Danes še velik del trgovskega in obrtnega stanu ali sploh nima volilne pravice, ker ne plačuje dovolj davka, ali pa je n. pr. za občino po razredih neenakomerno razdeljena. Naš cilj je: Vsi sloji srednjega stanu naj dobč vpliva na politično življenje, ki ga naj ne odločujejo več samo posamezni možje, ampak množica meščanstva. Bolj pa še bo veljalo naše delo gospodarskemu napredku naših mest in trgov, katerih cela vrsta spi spanje pravičnega, dasi imajo vse predpogoje za živahno gospodarsko življenje. Po kranjski deželi opazujemo, kako se probuja kmet, kako se množe zadruge, blagovne in kreditne. Kaj pa se je storilo doslej za obrtnika in trgovca ? Narodno-napredna stranka je začela naenkrat ustanavljati kmečke posojilnice kot konkurenco zavodom, ki so v rokah pristašev Slovenske Ljudske Stranke, a za mesta, o katerih pravi, da jih zastopa, se ne zmeni več po volitvah. Najboljši dokaz zato, da so kmečki poslanci v zadnji seji deželnega zbora storili odločilne korake za trgovsko šolo v Ljubljani in s tem spravili v tir stvar, ki je visela toliko časa v zraku vsled malobrižne počasnosti narodno-naprednih voditeljev. In vendar je pomoč obrtnemu stanu tako nujno potrebna. Vsled konkurence velike industrije je mnogo malih obrtov že popolnoma propadlo. Da ne poginejo še ostali in ne izgine krepek steber naših mest in našega naroda sploh v proletariatu, za to se je zgodilo pri nas še jako malo. Brez organizacije — kar imamo zadrug, itak večinoma spe — čaka obupno, kedaj mu zapoje mrtvaški zvon. Tukaj pomagati s tem, da razkrivamo rane in iščemo leka zanje, smatramo za svojo dolžnost. Nič manj važnega in nujnega dela nas ne čaka med trgovskim stanom. Naši trgovci so doslej žalibog večinoma le posredovalci med slovenskimi konzumenti in nemško veliko industrijo. In vendar leže v naših denarnih zavodih ogromne s vole, ki jih je treba aamo dvignili, da postanemo tudi v trgovini sami gospodarji na svoji zemlji, da osvojimo slovenski trg slovenskim podjetjem. Da pa ne uspeva naš trgovski stan, kakor bi lahko ob sedanjih razmerah, so pa tudi vzroki v njem samem, v pomanjkljivi izobrazbi in organizaciji. Tudi tu hočemo kazati na najnujnejša vprašanja, kako jih rešiti. V našem srednjem stanu je zaposlen in z njegovim napredkom naravnost ali posredno zvezan velik del našega ž e n s t v a. Zato smo odprli predale našega lista tudi ženskim težnjam, da si same določujejo, česa si žele, in pričakujemo tudi, da nas bodo podpirale v našem stremljenju. O razmerju uradništva, državnega in privatnega, do srednjega stanu hočemo še obširneje pisati in za danes samo izjavljamo, da si stavimo za važno nalogo, tudi tu pokazati, kako je enotno delo vseh slojev potrebno za gospo- darski napredek in politični ugled srednjega stanu. V svoje vrste ne vabimo samo prebivalstva naših mest in trgov, ampak obrtnike, trgovce po naši deže-i sploh. Naš cilj ni samo korist posameznih krajev, ampak napredek vsega srednjega stanu. Iz našega lista naj se razvije stanovsko glasilo vsega srednjega stanu po Slovenskem. Osebni napadi so v našem listu i z -k 1 j u č e ni in hočemo tu nastopiti z odločnostjo novo pot nasproti dosedanji razvadi. Ce se bomo dotaknili kedaj kake osebe, bo veljala kritika le njenemu javnemu delovanju in to pa brezobzirno. Naše načelo je: boj proti političnemu in gospodarskemu mrtvilu, v katerem se nahaja naš srednji stan. Listu, ki bo izhajal redno najmanj na šestih straneh vsako soboto zvečer kot dopolnilo slovenskim dnevnikom, prinašajoč najnovejša brzojavna in tele-fonična poročila, smo določili nizko ceno, do konca tekočega leta 5 kron, da si ga pač lahko naroči vsakdo brez občutnih gmotnih žrtev. Pričakujemo torej, da bo našel list v slovenskem občinstvu toliko prijateljev - naročnikov, da mu bo bodočnost vsestransko zasigurana. Obenem pa opozarjamo stem tudi naše trgovce in obrtnike, katerim je v prvi vrsti list namenjen, na ugodno priliko oglaševanja, od katerega smejo že zaradi velike naklade, v kateri bo pohajal list med občinstvo, pa tudi zaradi občinstva samega, kateremu je namenjen, pričakovati najboljših uspehov. Uredništvo in upravništvo se bo potrudilo z vsemi svojimi močmi, da bo list vedno aktualen, da bo odgovarjal vsem željam in zahtevam čitajočega občinstva, zato pa se tudi obračamo na prijatelje našega podjetja, da nam z vseh strani dežele priskočijo na pomoč s točnimi, jedrnatimi in resničnimi poročili. Tako bo mogoče vzdržati list na oni višini, katero smo si začrtali kot svoj cilj. Torej s skupnim delom k skupnemu uspehu, skupnemu napredku! Uredništvo in upravništvo. Velikonočna povest. „Kako neki je to", je mislila Minica, „da ne sije solnce! Kje neki je solnce! Mogoče ga pa ni na nebu, in so tam sami oblaki in sam dež, solnce je pa v Jeruzalemu, in ob treh mora mrkniti, zakaj takrat bo umrl Bog." Osem dni, ali pa še več, je že hodila Minica, ves čas je bila neprestano na potu, od jutra do noči, in časih še celo po noči. Bolele so jo noge in vse jo je bolelo, tako da je menila, da se mora zgruditi in umreti. No, to se ni zdelo Minici nič hudega. Še celo rada bi umrla, na veliko nedeljo že bi rada umrla; takrat bo Jezus že tudi v nebesih. Samo to je bila še njena želja, da bi Marko tudi umrl, tisti Marko, ki ga je ljubila, in ki hodi zdaj po svetu, bogvekje. Minica je hodila po vaseh, po gorah in dolinah ter je iskala službe. Najbolj žalostna je bila zato, da ravno o praznikih ne bo imela doma. da ne bo imela nič pirhov in jih ne bo mogla dati svojemu Marku. Pa kako naj jih da Marku, ki je vendar daleč, daleč stran, za morjem, v Ameriki, kamor je še dlje kakor pa v Jeruzalem. Ker je nikjer niso marali za deklo, je bila namenjena Minica v svoj rojstni kraj. Tam bo pri vstajenju in potem pojde k stari Maruši, svoji teti, m pri njej ostane čez praznike. No, po Veliki noči se začne delo na polju in tako ne bo nič hudega. Na potu je že bila od Tihega tedna, ko ni mogla več ostati v vasi, kjer je bil Marko doma. Oba so nagnali proč, zato, ker sta se imela rada, in Marko je precej sklenil: »V Ameriko pojdem!" „Kako bo šel v Ameriko", je menila Minica, »saj nima denarja za pot čez morje". Zato mu je dejala: „Kako pojdeš? Saj ne moreš!" „Zakaj ne bi mogel?" je pomislil Marko. ,Ali ne znam delati? Ali nimam s seboj dvajset goldinarjev !" To se jima je zdelo neizrečeno veliko denarja, no, vkljub temu je Minica dala Marku še svoj del, ki si ga je nahranila. Bilo je trideset srebrnih grošev. „Cakaj, Minica, ko se vrnem, te vzamem za ženo! In veliko denarja prinesem s seboj, bankovcev cele bukve." Gledala ga je in se ni mogla načuditi. Strmela je in bila je plaha, bala se je, da se ne vidita nikoli več, čeprav mu je verjela vsako besedo, tako sveto jo verjela kot mašniku na prižnici. Zelo jo je bolelo srce, in velika žalost ji je govorila v duši, govorila je in trepetala kot ptica v smrtnih mukah. Pogledala je v obraz svojemu dragemu in ga objela. Vse telo ji je gorelo in drhtelo ljubezni in bolečine, ker se mora ločiti od svojega ljubega Marka, ki jej je bil vse na zemlji. Njemu se je udala, kot se uda dete svoji materi, in sedaj sta se morala ločiti. Marko je vse prav dobro vedel, kako veliko bo služil v Ameriki. „Še srebrne podkvice bom lahko nosil na črevljih, kamor bom posegel, sami tolarji in cekini. Ko pa pridem nazaj, se vzameva. Dvanajst voz mora biti svatov, pa trije godci morajo priti." Minica je poslušala, in vse večja je bila njena žalost. „Le zakaj govori o srebrnih podkvicah in o dvanajstih vozovih, gotovo sam sebi ne verje, pa si dela srce! Kako bi mu jaz verjela, saj ima skoro solze v očeh, in na glasu se mu pozna, da ni resnice v besedah." Tako je mislila in nič ni odgovorila. Nekaj časa je pritrjevala z glavo, pa kar naenkrat, nehote in nevede je začela neverjetno odmajevati. Poslovila sta se in Marko je zažvižgal in odšel. Zažvižgal je in šel — na ovinku pa je utihnil, obraz je zakril z dlanmi in zajokal kot otrok. In Minica je zajokala in se obrnila, bežala sta drug od drugega, in solzni in ihteči pozdravi so se srečavali in hiteli k Marku in k Minici. Noč se je že delala in mrzel veter je vlekel od gor, ko se je zapuščeno dekle zbudilo iz misli in se ustavilo. Cesta je vodila naprej in naprej, brez konca in kraja, samotno je bilo, žive duše nikjer in na obeh straneh ceste so se širile puste dobrave, peščene in rjave. Kmalu se je popolnoma stemnilo, Minica pa ni vedela prav nič, kje je in kam pride po tej poti. „Nekam bom že prišla, saj še Marko najde Ameriko." In zato jo ni bilo strah, spomin na dragega jo je navdajal s srčnostjo, in ljubezen jo je tolažila. Tiho je šla dalje, a vedno globočje se ji je pogrezala v dušo misel na osamljenost in zapuščenost. Nekaj o naši trgovini in obrti. Pisec teh vrstic ni študiral nacijonalne ekonomije, pač pa s paznim očesom motri naše gospodarske odnošaje in jih primerja s tem, kar je videl drugod. Vzrokov za naše slabe gospodarske razmere je več, a eden med njimi je gotovo podcenjevanje produktivnih stanov in precenjevanje poklicev z duševnim delom. To podcenjevanje, skoro bi rekli zaničevanje produktivnih stanov se kaže v tem, da se pri nas trgovini, obrti in rokodelstvu posvečujejo le oni, ki so se na srednji šoli ponesrečili. Pri nas manjkajo trgovske hiše, kakor so po drugih mestih, kjer ostaja tvrdka od generacije do generacije v isti rodbini, če si je pri nas oče v trgovini ali obrti pridobil premoženje, navadno da svoje sinove v gimnazijo, da bi postali doktorji, četudi mladim ta študij nikakor ni všeč. Tako se ubijajo in s pomočjo inštruktorjev prerivajo od razreda do razreda. Prav kmalu začno seveda tudi z raznimi dragimi športi, ki se zde staršem potrebni za varovanje ugleda in kredita. Tako postanejo iz sinov nesposobni uradniki, zdravniki, odvetniki itd., ki s svojimi bogatimi razvadami zapravljajo, kar je oče s trudom pridobil. Drugod skušajo lastniki tvrdk vsaj enega svojih sinov ohraniti svoji stroki, da mu morejo lepo vpeljano gospodarstvo predati v nadaljevanje. Tako so nastale razne trgovske in industrijske rodbine, katere ponosno svoji tvrdki pristavljajo letnico njene ustanovitve, ki mnogokrat sega po 100 in več let nazaj. To daje tvrdki značaj stalnosti in solidarnosti, ker se vsaka generacija skuša izpopolniti v svoji stroki. Pri takšnih starih podjetjih so režije manjše, vsled tega se lahko zadovoljijo z manjšim dobičkom, kar je v veliko korist odjemajočemu občinstvu. Tega žalibog pri nas ni. Po šefovi smrti prevzame tvrdko kakšen poslovodja, ki hoče ne le živeti od svojih dohodkov, ampak si tudi pridobiti premoženje. Na ta način prehajajo tvrdke od enega začetnika na drugega, stroške seveda plačuje kupujoče občinstvo. Kapital, katerega so si pridobili posamezni lastniki tvrdk, pa se navadno razprši po raznih zabavah in športih njihovih pregosposkih otrok, nam es to d a b i se zopet uporabilv izpopolnitev in okrepitev svoje matere trgovine, obrti ali industrije! Vsled tega imajo naše gospodarske razmere znak vihravosti in nesolidnosti na sebi. To zaničevanje produktivnega dela pa se javlja žalibog tudi v slučajih, kjer so starši imeli dober namen s svojim sinom. Tako se je n. pr. mizarjev sin v Ljubljani izučil pri očetu mizarstva ter si pridobil večjo spretnost v tukajšnji umetno-obrtni šoli, v katero ga je oče pošiljal. Po dovršeni vojaški dobi pa pusti sin svoje rokodelstvo, ki bi ga lahko dobro redilo, ter vstopi v železniško službo z mesečno plačo 72 kron, dočim je kot mizar v slabih časih služil stalno 3 K na dan in bi si kot samostojen, vesten mojster gotovo sčasoma pridobil lastno hišo v Ljubljani. Kaj pa ima pričakovati kot železniški poduradnik nižje vrste zunaj na progi? Ce se oženi, kako bo izhajal s pičlo plačo in kakšno priliko ima za vzgojo otrok daleč zunaj mesta? Tako zamenjajo naši ljudje velikokrat hvaležno rokodelstvo za borno pisarniško službo! Veliko krivde na tem podcenjevanju produktivnega dela ima pri nas pomanjkanje strokovnega šolstva. Drugod imajo nižje trgovske šole, trgovske akademije, državne obrtne šole s stavbenimi, meha- Skoro se je sama sebi smilila, tako zapuščena se je zazdela, tako uboga, da na vsem svetu ni večje sirote. Sama je kot kamen na cesti, Marko je šel v Ameriko, mater je komaj poznala, a očeta Minica nikoli ni imela. Ljudje so jo gledali z nevoljo, kakor bi ji zamerili, da je na svetu, in Minica si je mislila: „Kaj sem storila, da sem tako nesrečna? Ali je vsem ljudem tako hudo na svetu?" Bila je pridna dekla, ali jeseni se je zgodilo, da se je županova hči zaljubila v Marka. Hotela ga je imeti, in zato je vse poskusila, da dobi zalega fanta. Ali on ni hotel vedeti zanjo in je nosil v srcu samo Minico. Županova hči pa se je zato zaklela, da se maščuje obema. Najprej je razupila Marka, da je prišel ponoči pod njeno okno in jo hotel zapeljati v greh. Njen oče, župan, je zato poklical Marka predse in ga je sodil. Dal ga je zapreti v klet, mrzlo in temno, ponoči pa je prišla županova hči k njemu. »Rad me imej, poljubi me, in jaz ti dam vse, kar hočeš, in moj oče ti ne bo storil nič žalega." Marko jo je prijel in potisnil skozi duri. Nato pa je moral sedeti še tri dni v kleti brez vode in kruha. Hudo razsrjena županova hčer se je maščevala nad Minico, ker je vedela o njej, da jo ima rad Marko, in da je ona kriva njenega ponižanja. Zavidila ji je ljubezen in rekla je o njej, da je hči tistega razbojnika, ki mu je rabelj vrat zavil. Rekla je, da je Minica nepoštena, da ima zločinsko kri v srcu, da ima nično-tehničnimi in drugimi strokovnimi odelki za delovodje, nadalje nižje rokodelske šole, strokovne šole za klekljanje (edino te so tudi pri nas v Idriji ter na Goriškem), za vezenje, za tkalstvo, za obdelovanje lesa (je pri nas tudi v Kočevju, toda samo za Nemce z nemškim učnim jezikom,) za železarstvo, mizarstvo, pletarstvo, kamnoseštvo, kiparstvo, za obdelovanje granita in marmorja, za steklarstvo, pečarstvo in lončarstvo, puškarstvo (Borovlje na Koroškem, nemška!), za strojništvo, ključarstvo, elektrotehniko, urarstvo, pasarstvo, za izdelovanje godal, za okovanje dragih kamnov itd., da o premnogih poljedelskih splošnih ali posebnih, večletnih ali samo zimskih šolah niti ne govorimo. Vsega tega pri nas ljudje ne poznajo in ne vedo, da se obrt in rokodelstvo vedno bolj razširja in daje izučenemu in spretnemu delavcu lep zaslužek. Pomanjkanje strokovnega šolstva je pri nas imelo za posledico zaostajanje in nespretnost v rokodelstvu in obrtih in skoro je prišlo tako daleč, da so. le tujci še dobri delavci, ker so imeli priliko o primerno urejenih šolah se za svojo stroko vsestransko izobraziti. Znamenje gospodarske zaostalosti je, da se velik del obleke in obuvala, ki se raztrga pri nas, sešije na Dunaju in po drugih nemških mestih. Saj obstojajo pri nas tvrdke, ki dajo^voja naročila izvršiti na Dunaju, naše ljudstvo pa se vsled pomanjkanja zaslužka ali boljše rečeno vsled nesposobnosti za delo in konkurenco izseljuje v Ameriko, kjer mora opravljati najnižje in najtežavnejše posle. Strokovna nesposobnost je rodila nadaljno gospodarsko napako: naši čevljari in drugi rokodelci niso več rokodelci, ampak prekupci tvorniškega blaga. Seveda je bolj komodno prodajati tvorniško blago in brez dela vtikati dobiček v žepe, toda zdravo razmerje to ni. Občiiistvo mora vse predrago plačati in končno ti prekupci sami pri drugih predmetih občutijo splošno draginjo na lastnih mošnjah. Pisec teh vrst je dve leti iskal v Ljubljani tvrdko, kjer bi ne le prodajali nove čevlje, ampak tudi popravljali stare ponošene. Toda zaman! Poprava je bila vedno slaba, dokaz, da tukajšnji delavci dotičnih tvrdk niso bili sposobni za solidno delo. Danes ima pisec svojega čevljarja doli na Štajerskem v neki vasi ob železniški progi. Za mesto Ljubljano je to gotovo sramota, saj so navadno vendar obrtniki po mestih spretnejši in boljši nego po vaseh, ker imajo boljšo strokovno izobrazbo. Strokovne izobrazbe žalibog pri nas Slo-vencih primanjkuje in to je eden glavnih vzrokov našega gospodarskega propadka. Ko bomo imeli potrebne pripomočke in šole za strokovno izobrazbo raznih produktivnih stanov, trgovske, obrtne, rokodelske, natakarske in druge šole, potem bo tudi telesno delo dobivalo večji ugled, ker bo prinašalo večji zaslužek nego duševno delo štu-dirancev. Treba pa bo tudi še socijalnih reform, zlasti vsestranskega starostnega zavarovanja, po katerem bo tudi vsak delavec in obrtnik dobival svojemu delu primerno „pokojiiino." Potem bo telesno delo prišlo do prave veljave in omejilo bo se precenjevanje „gospodskih" poklicev, ker bo vsak gospod, kdor bo delal. Da se sčasom razmere zboljšajo, zato sem sestavil te misli ter jih podajem v prevdarek vsem, ki jim je mar gospodarski napredek slovenskega naroda. obešenčevo vrv za pasom, in da je zmenjena z Markom. In zato so o postu pokazali obema pot iz vasi, pse so naščuvali za njima, in malopridna županova hči ju je zasmehovala. In zdaj je šla iskat Minica druge službe. Prvo noč ni spala nikjer. Proti jutru je prišla do neke cerkve; bila je že odprta, in šla je notri molit. Goreče je molila in prosila, da bi bila srečna ona in Marko, ko je pa posijalo solnue skozi cerkvena okna, je odšla ven. Odpravila se je po vasi, a začutila je, da je zelo lačna. Kmetje bi ji gotovo dali kruha, a ni jih marala nadlegovati, zato je hitela, da pride od hiš. Hodila je ves dan, a proti večeru je slabotna in trudna stopila v hišo ob cesti in vprašala, ako jo marajo v službo. Dali so ji večerjo in ji na klopi postlali. Drugi dan so ji povedali, da ne potrebujejo dekle in zato je šla Minica naprej. Nikjer je niso marali v službo, samo pri nekem skopem kmetu je morala dva dni štrene prati, da si je zaslužila krompir v oblicah, da se je nasitila. Povsod so govorili, da jo nimajo sčim pre-hraniti, ker jim je že zmanjkalo vsega, žita in krme. Pretila je lakota po deželi. Minica je že bila osem dni na potu, a še ni našla mesta, kjer bi lahko brez skrbi legla k počitku. A vsled neprestane in težke hoje je bila že zelo slaba, komaj se je še držala pokoncu, in bila je bleda in suha, da je zares niso mogli porabiti za delo. Na ve- Trgovsko-obrtni glasnik. Na vseh večjih obrtnih shodih se vedno od raznih obrtnikov poudarja, kako potreben bi bil samostojen obrtni časopis. Razni obrtniki poskušali so že večkrat in izdajali obrtniški list. V Ljubljani jih je že izšlo nekaj, vendar so vsi končali z — deficitom. Vzrok temu je bilo premalo naročnikov. Drugi sloji se na obrtni list ne naročajo, dočim zopet večina obrtnikov ne upošteva, koliko bi lahko koristil ravno obrtništvu obrtni časopis. S samostojnim obrtnim časopisom pri nas — kakor razmere kažejo — še dolgo ne bo nič. Res je na Kranjskem čez 16.000 obrtnikov, vendar koliko jih je navdušenih za tak list ali sploh za organizacijo! Obrtni časopis pa bo le tedaj pro-speval, ko bo pri nas izvršena vsaj v glavnih potezah obrtna organizacija in bo vsak član vezan po organizaciji sprejeti obrtni list. Tega pa še ne bo kmalu! Tudi po drugih deželah, koder je vsaj deloma obrtna organizacija vpeljana, ni veliko boljše. Naprošeni od več gg. obrtnikov, smo odprli v našem listu prostor, kjer se bodo pod tem naslovom, razpravljala razna obrtniška vprašanja. Govorili bomo odkrito, bičali vse, kar je obrtnikom škodljivega, bodisi od te ali druge strani. Ako pa bomo odkriti, potem nam tudi razni gosp. obrtniki ne bodo zamerili, ako bomo bičali tudi njih napake, kar se tiče organizacije. Le jasnost in odkritosrčnost nas pripelje do skupnega pozitivnega dela za obrtniški stan. Gospode obrtnike pa vabimo na naročbo našega lista; zlasti pa vabimo tiste gospode obrtnike, ki čutijo v sebi žilico dopisovanja. Naj nam vsak obrtnik iz svojega kraja sporoči, ako se mu godi kaka krivica, najsi bo od katere koli strani. Naši obrtniki trpe tudi precej od strani obrtnih oblastev. Vsak posamezni slučaj naj se nam naznani. Skušali bodemo potom javnosti doseči za obrtnike zadostila. Odprli bomo tudi posebno rubriko, v kateri bomo odgovarjali na razna vprašanja svojim naročnikom, ki se naj je le pridno poslužujejo. V ta namen smo si že zagotovili odlične sotrudnike. Obrtniki, ne pozabite : v združenju je največja moč! Krojaški in erevljarski štrajk v Ljubljani. Iz ljubljanskih dnevnikov smo zvedeli, da so pomočniki pri krojaških in črevljarskih mojstrih štrajkali. Povod žtraikn Je bil — premajhna plača. Na čelu štrajka je stala in ga vprizorila soc. demokracija, prijateljica malih mojstrov. Krojaški, kakor tudi erevljarski mojstri imajo v Ljubljani vsak zase svojo zadrugo. Ko je izbruhnil štrajk, so bili vsi člani po svojih na-čelstvih vabljeni na skupne sestanke. Značilno je bilo, da ravno nekateri boljši mojstri niso prišli na noben sestanek. Dočim je večina mojstrov sklenila vztrajati in se ne udati, so se vendar našle kukavice. Pri krojačih so podpisali ravno nekateri boljši obrtniki cenik, kakor so jim ga socialni demokrati predložili. Eden mojstrov pa je bil še toliko nekolegijalen, da je priobčil v vseh ljubljanskih dnevnikih naznanilo, v katerem je slav. občinstvu naznanjal, da se pri njemu dela. Mislil je, da bo vse drlo k njemu, pomočniki in naročniki. Ker pa vendar več mojstrov ni hotelo podpisati cenika, pomagali so si soc. demo-kratje stem, da so šli okrog mojstrov in jih prosili, naj vendar podpišejo, saj bodo lahko plačevali, kakor bodo hoteli, vsaj jih liko soboto je Minica nenadoma začutila, da se bliža rojstnemu kraju. Kraji so ji postajali znani, hribi in polja so ji začeli buditi spomina iz mladih dni. Prišla je mimo velike cerkve ob cesti, in sklenila je, tu ostati pri vstajenju, potem pa pojde v rojstno vas, da obišče materno gomilo. Šla je v cerkev, kjer je molilo vse črno pobožnega naroda pred božjim grobom. Bilo je tam zelo lepo; ves se je bleščal v svetlih lučih, modre, rdeče in zlate krogljice so se jasno spreminjale in iskrile kot mavrica ob žarkih večernega solnca. Rožni grmi in dehteče cvetlice so bile postavljene okrog groba, in Minica se je nehote spomnila, kako lep šopek bi iz njih lahko povila svojemu Marku. V cerkev se je nagnetlo sila ljudi, in ko so za-doneli slovesni velikonočni zvonovi, je nastal po cerkvi tajen mir, kot da je priplaval angel in ima razgrniti skalovje spred groba. Minica je gledala svetle serafine v belih, svilenih haljicah, z zlatimi trobentami, gledala je v grob k Jezusu in molila. Skušala je prav goreče prositi Boga, da bi ji pomagal, da bi ne bila več tako nesrečna in bi še kedaj videla svojega Marka. Prenehala je moliti in bila je v mislih zopet pri svojem dragem. Začela se je sama pri sebi pogovarjati ž njim ter mu tožiti svoje gorje in zopet si je sama v njegovem imenu odgovarjala. ne bo nihče kontroliral. Soc. demokratje so stem hoteli vsaj moraličen uspeh izsiliti iz mojstrov, a tudi tukaj so jih nekateri s pomilovalnim smehom odklonili. Vidi se iz tega, da jim tudi za zboljšanje plač in delavskega položaja ni toliko, kakor za efekt. Crevljarski štrajk je danes tudi že končan, ker so mojstri zboljšali plačo pomočnikom, dočim soc. demokratičnega tarifa nikakor niso hoteli podpisati. Pri črevljarskem štrajku pa sta dva soc. demokrata, ki sta pred kratkim postala mojstra, igrala žalostno ulogo. V njihovi delavnici so se zbirali štrajkujoči pomočniki in soc. demokraška mojstra dajala sta jim informacije, kako naj vztrajajo in zahtevajo. Dočim sta to igro igrala pri pomočnikih, hodila sta okrog mojstrov in te nagovarjala, češ, sedaj ko štrajkajo, le nama dajte dela kolikor hočete, vse bova naredila. Vsa umazanost soc. demokracije pa je stopila na dan, ko so črevljarski mojstri dobili v roko pismo štrajkujočih pomočnikov, naslovljeno na konfekcijonarja, ki prodaja črevlje. V tem nemškem pismu prosijo konfekcijonarja za podporo, češ, sedaj ko ne morejo mojstri vsled štrajka toliko dela izvršiti, bodo konfekcijonarji toliko več prodali. Stem je soc. demokracija pokazala, da dela naravnost v prid konfekcijonarjem in da hoče ugonobiti malega mojstra. To se jim bo deloma tudi posrečilo. Vedno zvišanje plač delavnih moči podraži znatno obleko in obuvalo. Marsikdo že sedaj premišljuje, ali bi še pustil pri rokodelcu delati ali bi šel v konfekcijo. Konfekcije pa se množe od dne do dne. Tudi naši krojači in črevljarji bodo morali misliti prej ali slej, da otvorijo svoje konfekcijske prodajalne, bodisi posamno ali pa skupaj v — zadružnih prodajalnah. Tedenski pregled. Državni zbor je prošli teden s petkovo sejo dokončal svoje predvelikonočno delo sprejemši predlog o dovolitvi vojaških novincev in ustanovitvi ministrstva javnih del. Državni zbor se snide zopet dne 30. aprila. Umor gališkega namestnika. V nedeljo se je oglasil k sprejemu pri gališkem namestniku grofu P o t o c k e m rusinski visokošolec Miroslav Sziczynski. Ko je prišel okrog polu 2. popoldne v sprejemno dvorano, je potegnil iz žepa revolver ter trikrat ustrelil na namestnika. Z eno kroglo ga je zadel v oko, z drugo v prsi in s tretjo v nogo. Napadalca so prijeli služabniki. Namestnik se je zgrudil na tla Poklicali so zdravnike in duhovnika. Prišla je tudi soproga namestnikova. V eni uri je bil namestnik mrtev. Sziczynski se je namenil umoriti namestnika, da se maščuje nad njim zaradi poljskih nasilstev proti Rusinom pri zadnjih deželno-zborskih volitvah v Galiciji. Sziczynski je izjavil, da nima nikakih sokrivcev, vendar pa so aretirali tudi njegovo mater in sestre. V uredništvih raznih rusinskih in so-cialnodemokratskih listov so izvršili preiskave, pa brezuspešno. Umor se splošno obsoja tudi z rusinske strani, seveda pa je ogorčenje med Poljaki velikansko. Pogreba grofa Potockega se je udeležil posebni cesarjev odposlanec, več ministrov in vsa sila občinstva, posebno poljskega velikaštva. Kdo bo naslednik grofa Potockega v gališkem namestništvu, še ni določeno. Za obravnavo proti morilcu bo, baje določeno graško sodišče. Grof Potočki je bil eden najbogatejših poljskih plemičev in je imel na leto do 8 milijonov kron dohodkov. Rodbina Potočkih je ena najslavnejših v poljski zgodovini. pa je stopil župnik v zlatem plašču. Zvonovi so zvonili, orgije so bučale, mašnik pa je zapel: Aleluja! Srebrno kadilnico so vihteli pred njim, dišeče kadilo so zažigali. Minici se je zdelo vse neizrečeno lepo in kregala se je sama, da je tako posvetna, da je mislila največ na Marka. V gneči se je ogrela, ker v cerkvi je nastala soparica, da Minica ni mogla skoro dihati in so ji lica kar gorela vročine. Sklenila je roke in pogledala v duhovnika, ki je držal s tančico ovito monštranco v rokah, okoli nje pa so zveneli glasovi zmagoslavne velikonočne pesmi. Ozirala se je okoli sebe, da bi videla kaj znanih ljudi, ali niti enega ni bilo, in spomnila se je, da ima do doma še dolgo pot. Ko je bila slovesnost pri kraju, je šla iz cerkve. Zunaj je pihala burja, po nebu so se preganjali črni oblaki. Hitro se je mračilo, in zato je z vso naglico hitela po cesti, da vsaj še nocoj pride do stare Maruše, ako je še živa. Ni bila še daleč od cerkve, ko začne rositi, in z dežjem se je spustila gosta tema, ki je legla na polje in cesto. Morala je skozi gozd, in tam se je pot dvignila v klanec, da prekorači breg. Minici je postalo dolgčas in silno žalostno pri srcu. Zamislila se je. — Kaj neki dela Marko? Morda pa je morje zajelo njegovo ladjo, utonil je, in zdaj počiva na morskem dnu. In nikdar Vsenemški shod v Komatavi. V nedeljo se je vršil v Komatavi vsenemški shod, na katerega so poslale vse nemške politične stranke svoje zastopnike. Govorili so razni deželni in državni poslanci. Slo je za jezikovno vprašanje na Češkem. Vsi govorniki so odločno protestirali proti uvedbi češkega notranjega jezika in proti uporabi češčine pri uradih v nemških okrajih in sklenila se je tudi enaka resolucija. Ta nemški odpor proti upravičenim češkim zahtevani je zopet pokvaril, kar se je že posrečilo ministrskemu predsedniku Becku doseči v izmirjenje obeh narodnosti na češkem. Trgovinski minister dr. Fiedler se je mudil začetkom tega tedna v Trstu, kjer je sprejel več vele-industrijcev in ogledal trgovsko in obrtno zbornico, razne Lloydove ladje, arzenal in ladjedelnico Zastopnike trgovstva je zagotovil, da ne bo ukrenil ničesar, kar bi moglo pospeševati konkurenco drugih obmorskih tržišč nasproti Trstu. V sredo se je vrnil minister na Dunaj. Nadvojvoda Josip Ferdinand, ki je znan Ljubljančanom izza časa njegovega bivanja kot podpolkovnik pri 27. pešpolku v Ljubljani, je dobil daljši dopust, s katerega se baje ne vrne več v vojaško službo, to pa vsled tega, ker se ga je baje pri avanzmaju prezrlo in ni postal general. Nadvojvoda si po smrti svojega očeta, velikega vojvoda toskanskega ni nadel tega naslova. Njegov starejši brat je odložil naslov nadvojvoda in se sedaj imenuje preprosto Leopold Wolfling. Nemški vladarji na Dunaju. Našemu cesarju pride k njegovi šestdesetletnici častitat na Dunaj nemški cesar s cesarico in ž njima še več drugih vladarjev nemških državic. Njihov prihod je že oficielno naznanjen. Kriza v Srbiji. Vsled obstrukcije mladoradi-kalne stranke je morala Pašičeva vlada odstopiti. Opozicija se je nadejala, da bo prevzelo vlado kompromisno ministrstvo, ki bi izvedlo nove volitve za razpuščeno skupščino popolnoma nepristransko. Ker je pa poveril kralj sestavo novega ministrstva zopet Pašiču in so v novem ministrstvu razun vojnega ministra isti možje, kakor prej, je vzrastlo ogorčenje med mladoradikalci velikansko in po skupščinskih volitvah se je bati, da bo prišlo do najskrajnejšega. Dopisi. Iz Radovljice. Meščanski stan stopa danes s svojim glasilom v slovensko javnost, da obudi skupno delovanje za meščanske koristi. Znano je, da se dandanes meščanu, naj si bo že hišni posestnik, obrtnik ali trgovec, ne godi ravno najbolje. Krivi smo najprej sami! Manjka nam smisla za skupni nastop. Mej tem, ko so kmetje po kranjski deželi edini med seboj in se združeni v „kmečke zveze" uspešno borijo za svoje koristi, omahujejo meščani na vse strani. V sedanjem boju nimajo premnogi niti smisla, za kaj se prav za prav gre pri eni in drugi stranki. Marsikdo je liberalen samo zato, ker se mu zdi to bolj imenitno in se boji zamere, oziroma škode od strani svojih naročnikov. Čas je, da prejenja ta bojazen in se vsi kot en mož oklenemo stranke, ki je izšla iz ljudstva in sedaj edina tudi za ljudstvo dela. Pustimo ljudi, ki nas poznajo samo ob času volitev, sicer pa se prav nič ne menijo za naše stanovske potrebe. Drugi vzrok naših slabih razmer pa je, ker nam manjka podvzetnosti. In tako se zgodi, da nam tujec odnaša dobiček in korist naših vodnih sil, mi pa gi-nemo vsled lastne nemarnosti. Zakaj se ne bi naše | več se ne vidita, nikdar mu ne vidi več v zveste oči in ne sliši njegovega dragega glasu . . . In Minica je začela tiho jokati. Objela jo je velika tuga, in tako hudo ji je bilo. Sama hodi v tej temni, mrzli noči, dež lije, a ona ne ve, kje bo nocoj njen krov. Noč je bila silna in grozna. Tema kot v volčjem brezdnu, okoli nje je vršalo črno drevje in od nekod iz dalje je prihajalo zamolklo in zategnjeno šumenje valov. Minica ni več razločevala ceste, niti ni vedela, koliko časa že hodi; zdelo se ji je samo, da neskončno dolgo. A nikake vasi ni bilo, Minica pa je bila že tako utrujena, da je vsa dihtela. Obhajale so jo bolne slutnje, in bilo ji je prijetno ob misli, da bi umrla in se srečala v raju z Markom. Ko je to mislila, je Minica nenadoma padla. To je moral biti kamen, in čezenj se je spodtaknila in se zgrudila. Vstala je in šla oprezno naprej, ali pot je bila zelo nevarna, in Minica je padala brez prestanka. Ne, to ni bila več cesta, hodila je po nekakem jarku, po katerem je drla voda, po katerem je polzelo in se vdiralo do gležnjev v blato. Dež je lil in voda je naraščala ter se zaganjala Minici v noge, zato je krenila iz jarka in se začela popenjati po strmem bregu nekam gor. Obrnila se je na desno, zakaj tam nekje mora teči cesta, ali tam je ni bilo, pač pa se je tik nad njo utrgala skala in treščila Minici v prsa. Dekle hranilnice in naši bogati someščani nekoliko bolj po-brinili za taka podjetja, ki donašajo znatne obresti in bi bila našemu mestu v čast in v korist? Radolj-skemu mestu je potrebno, da se razširi železniška postaja za vse blago. Kolikor časa tega ni, bo mesto hiralo. Sploh je postajno poslopje za Radovljico zlo premajhno. Gospodarskemu prospehu naših mest naj bode posvečeno naše skupno delo. Zanimanju za vsestranski napredek slovenskega meščana naj uspešno služi naše glasilo — »Slovenski Meščan"! Iz Postojne. V soboto, dne 15. t. m. obiskal je naš trg deželni predsednik baron Schwarz. Visoki dostojanstvenik hotel se je sam prepričati, kako se skrbi v našem trgu v zdravstvenem oziru. Ogledal si je nove kanale, kateri se sedaj kopljejo in so se deloma že preje izkopali, obšel je Majland ter, kakor smo poizvedeli, strogo naročil, naj se tudi tam izpelje pre-potrebna kanalizacija in vpelje strogi red glede gnojišč. Mi moramo biti gospodu zato hvaležni, da je tudi sam posegel vmes. Samo ene reči ga prosimo: Naj toplo priporoča Postojno na merodajnem mestu, kadar bo prosila podpore. Našemu trgu namreč manjka še prav mnogo, da bo mogel nuditi tujcem vse to, kar jim lahko dajejo drugi kraji, kamor zahajajo. In gotovo je to, da naš kraj ni zadnji, ki bi lahko bil najprijetnejše zbirališče tujcev. Gospod deželni predsednik peljal se je tudi k novi cesti, ki se gradi od Jame čez Veliki Otok in bi obrnila v Postojno velik kos sveta notri od Vipave sem.'Tam so ga pričakovali podžupani skoraj vseh sosednjih vasi ter mu izražali svoje želje, posebno to, da bi s svojim visokim vplivom delal na to, da bi bila ta nova cesta kedaj državna. Visoki gospod je ljudomilo poslušal prošnje in obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči. Videli smo na obrazih ljudij, da so bili zadovoljni. Da bi tudi ta zadovoljnost bila trajna! Upamo, da bo. Saj visoka vlada ne more bolje izpolnjevati svoje naloge, kakor da dela ljudi, svoje podložne, srečne. Ako bodo ljudje videli, da jim k tej sreči pomaga tudi vlada, bodo jej udani. Zato naj sprejme gospod deželni presednik našo zahvalo! Iz Idrije. Prebivalci našega mesta smo razdeljeni strogo v tri stranke. Vsaka dela po svojih močeh, da bi se okrepila in ohranila še dolgo pri življenju. Liberalna ima svojo pomoč pri mestni občini, sokolstvu, del. bralnem društvu in pri profesorjih naše realke. Socialne demokrate veže njih kon-sumno društvo in unija rudarjev. Pristaši S. L. S. imajo svoje ognjišče v kat. del. družbi, gospodarskem društvu in ljudski posojilnici. Nobena stranka ni še do sedaj toliko močna, da bi nadkrilila obe nasprotni stranki. Pred 6 leti so soc. demokrati glasovali pri ožji volitvi za deželni zbor s S. L. S. in tako je bil izvoljen poslancem Arko, letos so se pridružili na-prednjakom in tako je bil izvoljen učitelj Gangelj. V mestnem zastopu so zmagali v III. razredu člani S. L. S., ko ste obe nasprotni stranki glasovali za svoje kandidate, a ko so lansko leto se združili liberalci s soc. demokrati, so zmagali za 30 glasov, da sedaj oblastno komandirajo v občini. Koliko časa bodo volilci zadovoljni z njih gospodarstvom, poučila bo prihodnost. Dolgovi pri občini rastejo rapidno, a se izgovarjajo, da raste tudi občinsko premoženje. Da bi pa v isti meri naraščalo, kakor se množe dolgovi, najbrž sami niso prepričani. Kako se obnašajo stranke ena proti drugi, se razvidi iz njih glasil. Dopisniki liberalcev in soc. de- je ana zadruga z neomejene zaueze. Hranilne vloge se obrestujejo po 4[2°o brez odbitka rentnega davka, katerega posojilnica plačuje sama. Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če je ud ali ne. Hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se obrestovanje pretrgalo. Posojila na zemljišča po 5°|0 ali s 5°|0 in 1°|0 amortizacije. Hranilnica sprejema tudi vsak drugi načrt glede amortizacije. Posojila na osebni kredit po 51 j2°|0- Sprejema tudi vloge na tekoči račun. Zavod ima svoj sedež v škofiji poleg farne cerkve. | Vzajemno podporno društvo v Cjubljani Kongresni trg 19 sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure registrovana zadruga z omejenim poroštvom 31 0 4 po 4 Kongresni trg 19 to je: daje za 200 kron 0 9 kron 50 vin. na leto. Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se njih obrestovanje prekinilo. Rentni davek plača hranilnica sama. Najsigurnejša prilika za štedenje! Kanonik A. Kalmi 1. r., predsednik. Kanonik J. Sušnik 1. r., podpredsednik.