FRAN KOŠIR:                                "                                 '   '
Kristus in sv. Peter.
Narodna legenda iz Dravinjske doline.
j    [   jgrf        ^rN oleti je bilo in v času, ko je še božji Zveličar z ne-^fljTvT          \   | beškim   klučarjem   potoval   po  stari   materi   zemlji,
jH|(|&nL       J  J imenovani dolini solz.
^^2y^^i^         Božja potovalca jo primahata  do senožeti,  kjer
IHI^^^Sr         sta se hlapec in njegov gospodar, ki je pred dobrim
(^T          \\       P0' letom prevzel gospodarstvo po prezgodnji očetovi
%*.                      smrti, bratila z ognjiščino potico.   Ker sta njiju   kosi
1   ^l^gP   '"M   Pe^ ^e ^'Je <-asa  stnrtonosno   pesetn visoki travi,   ki
—-*                           je liki  mrliču   ležala v debelih redeh,  je njima  pri-
nešen prigrizek kajpak dišal prav izvrstno.
Kristus po stari navadl želi koscema dober tek. Gospodar se mu pri-jazno zahvali ter ponudi vsakemu kos potice. Naša potovalca sprejmeta s hvaležnostjo podarjeni dar ter korakata dalje po pešpoti, vijoči se med di-šečimi travniki.
Solnce je že stalo precej visoko na sinjem nebesnem svodu ter po-šiljalo svojo gorkoto po pramenih na oživljajočo se zemljo, ko dospe božji Zveličar s svojim sopotnikom do kmetiške hiše. Kristus malce postoji ter de sv. Petru: »Ali mi verjameš, da še leži v tej hiši domača hčerka?"
-^,   40   ,^-
Komaj je nebeški Spasitelj izustil zadnjo besedo, že se prikaže hči na vežnem pragu ter se hiti umivat k vodnjaku.
»Dobro jutro,' jo nagovori Odrešenik, ,kaj bo pa z zajtrkom?"
BE, tisti je v božjih rokah," se mu odreže brhko dekle.
In Kristus ji pomoli kos potice. Grede pa pravi božjisin sv. Petru: ,Mi li verjameš, da se ta dekle in gospodar, ki nama je dal potice, še nekdaj poročita ?"
»Ni mogoče," odvrne sv. Peter. »Gospodar je takrat pokosil skoraj že ves travnik, je prav priden, dočim dekle še celo ob tem času, ko je toliko in raznovrstnega dela, vstaja tako pozno. Ne, ne, ta dva nista drug za drugega."
,Pa sta," veli Kristus, ,le poslušaj: Poročita se dva lena, gre njuno posestvo kmalu rakovo pot; če se pa vzameta dva preveč pridna, nakupi&ta si sčasoma v brezobilje posvetnega blaga."
»Verjamem sedaj, Odrešenik, tvojim tnodritn besedam", pravi Peter. Potem odideta dalje . . .