Reimmichlova povest podomačena — Z dovoljenjem založbe »Luca, glej, smiiiš se mi! Nič kaj dobrega nimaš na svetu, po cestah se moraš pomikati in težko vleči. Toda meni ni nič bolje. Mene tudi bolijo noge in se mi kite nategujejo. Kar roko si lahko podava, veš.« Kobila je odmajala z glavo, kakor češ da ni res. »Res je, res, Luca. Prav za prav je zame še huje kakor zate. Ti bolje ješ kakor jaz, počitka imaš tudi več in poti nimaš toliko. Tvoja pot je le do Podkraja, moja pa drži daleč daleč gor do nebes; to ti je dolga, strrna pot. In mudi se mi, da pridem o pravem času tja. Pametna bodi, nikar me ne zadržuj, no, namisli si, potegni, pred teboj bom hodii, ti pa počasi za meno capljai, no, lepo te prosim!« Luka je odkrevsal kakih sto korakov po cesti naprej; ko se je ozrl, je mrha stala še vedno na istem mestu. Možak se je potrpežljivo vrnil in je jel znova: »Luca, zdaj se mi je posvetilo; voz je pretežek in mu nisi več kos. Bova pa oba. Le počakaj! Jaz bom zadaj, ti pa spredaj — bova že prišla čez kianec; potem pojde pa itak samo.« Kakor je rekel, tako je tudi storil. Luka je na vso moč potiskal naprej, Luca pa je na vso moe potiskala nazaj. Ker pa je bila Luca močnejša od Luka, se je moral ta jadrno umakniti, da ni prišel pod voz. Povesil je roke in žalostno vzdihnil: »Zares je zemlja solzna dolina. Nič drugega kakor same bridkosti in težave. Bodi Bogu v čast! Pa moji duši v zveličanje!« Ali zdajci mu je šinila zvita misel, kajti bil ni le pobožen, temveč tudi prebrisan. Segel je v eno izmed vreč na vozu, privlekel iz nje dve peščici ovsa ter ga pomolil kobili, vendar tako, da ga je drža! za klaftro daleč pred njo. To je pomagalo. Luca je iztegnila vrat, ruk — je potegnila in šla za ovsom, ki ga ji je Luka ¦"•olagoma dajal. Zdaj je bilo vse dobro. Kadar je Luca jela vleči, je vlekla in vlekla in na počitek še pomislila ni. Samo Luka, ta je moral iti zraven nje in ji kaj lepega pripovedovati. Drugače pa je treba reči, da sta si bila Luka in Luca zvesta v lepem in v hudem, v vseh radostih in vseh bridkostih življenja. Skupen jima je bil tudi glavni sovražnik — avtomobil. Če je kje v daljavi zatrobljal ali zavekal kak avtomobil, ju je oba tako zbegalo, da nista vedela, kje se ju noge držijo. Luca je švignila z glavo pokonci, z uhlji je jela migljati, Luka pa je zavpil: »Sveta Marija, že spet ti primahedra tak peklenski smrducelj! Bog nas varuj, Bog nas reši treska in hudega vremena!« Pograbil je odejo na vozu in ovil z njo kobili glavo, da bi ne videla nič in ne slišala nič. Vtem ji je piskal na uho: »Le korajžo, Luca, korajžo, pravim! Ognila se bova peklenščku, tuliti more in smrdeti, ali drugače nama ne more kaj.« Ko je avto nato mimo njiju švignil, sta se Luka in Luca tresla po vsem životu. Potem sta precej časa prskala in kašljala, da bi si izkihala peklenski smrad. Kljub vsemu prijateljstvu paNse je Luka nekoč Luci vendarle izneveril. Luca si je bila namreč zadnje čase vtepla v glavo, da mora na vsakem popotovanju v mesto ali nazaj vsaj trikrat po pol ure počivati. Luka se je bal, da bi se Luca navadila na tako muho; zaradi tega je sklenil, da jo hoče pošteno ozdraviti. V Tržiču si je kupil majhno trobljo, ki se je vekala podobno kakor avtomobili. Ko je Luca zopet jela postajati in ji nobena lepa beseda ni pomagala, je stopil Luka kakih petdeset korakov zadaj za voz in je stisnil iz troblje hreščeč avtomobilski to-to-to-to-to. Tedaj se je Luca povzpela na zadnje noge in jo ucvrla z garami tako po bliskovo, da je Luku, ki je sopihal za njo, v treh minutah izginil konj in voz izpred oči. Šele dve uri pozneje, ko je ves poten primigal domov, ju je spet zagledal. Zadnja hišica na vasi je bila njegov dom. Pet, šest napol slepih okenc je kukalo skozi vejevje jablan in hrušk. Tu sta z Luco prebivala sama. Od zunaj je bila koča še kar čedna; bila je zidana in prijazno pobeljena. Ali znotraj je bil direndaj; saj drugače tudi biti ni moglo, ker je bil Luka star samec. Luca je stala že precej časa pred zaprtimi durmi in je nestrpno čakala na gospodarja. Iz dolgega časa je jela žvečiti rože, ki so visele z okenc. Ko je Luka. nazadnje vendar že prišel, se je kobila lokavo ozrla in se je zahihitala: hihihihihi. Luka se je kujal in ie molčal, 'kakor da ne zna govoriti. Spregel je kobilo in jo jpeljal v hlev, ji nasul ovsa in odšel, ne da bi bil kaj zinil. Drugo jutro sta se Luka in Luca zopet pobotala; Luka je priznal, da je sam vsemu kriv, ker je kobilo s svojim tbtotojem tako po neumnem preplašil. Tako torej sta živela Luka in Luca in leta so minevala: Luci je bilo že kakih trideset, Luku pa kakih pet in štirideset lat. Prav v teh zrelih letih ga je Luka pošteno polomil. Vse čase že je irael Luka, kadar je bil v Tržiču, svojo postajo v gostilni pri Povodniku v Barvarski ulici; tu sta bila on in Luca najbolje spravljena. Luca ie dobila najlepši kotiček v hlevu in ovsa dovolj, Luka pa je jedel v kuhinji in spal v čedni čumnati pod streho. Zgodilo pa se je, da so dobili pri Povodniku novo kuharico, ki se je pisala Cenca Kožuh. Ta ni bila več najmlajših katera — prav blizu štiridesetih je že bila —, posebne lepote po Evi tudi ni podedovala. Postavna je še kar bila, ali lasje so ji bili rdeči, lica pa moška in pegasta. Toda imela je pridne roke in kuhljo je znala aukati. Bila je še samska, ne sicer zaradi tega, ker si je samski stan izvolila, ampak zaradi tega, ker je nihče ni vprašal za roko in srce. Še vedno je upala in želela, cla pride kdo in jo reši samskega stanu. Kadar klobas ni, je tudi zelje dobro, si je mislila in se je lotila podkrajškega Luka. Skrbno mu je kuhala, vsakokrat mu je prinesla še kaj posebno dobrega in ga je spraševala, če bi še kaj rad. Ko se je leč spravljal, ga je zadrževala in se je ponienkovala z njim, da ji ni hotelo zmanjkati. Rekla mu je, da je vse predober in da se da ljudem izkoriščati; njegov posel da je hvaležen in da bi si lahko denarja napravil, ko bi ne delal napol zastonj. Po vsej pravici bi lahko trikrat toliko računal, koiikor zdaj za svoja pota računa; tedaj bi pač prišel do česa. Če sam ni potreben, naj pa revežem pomaga. To je tisočkrat bolje, kakor da za bogate meščane in kmete zastonj gara in drugim na kup nosi. Luka za take besede ni bil gluh; dobro mu je delo, da kuharica zanj tako skrbi. Prikupila se mu je in rad jo je videl, ne dp. bi zaradi tega na kaj posebnega mislil. Nskoč nxu je rekla: »Prav za prav se mi smiliš, Luka. Kakor vol se preteguješ, garaš in se ženeš, pa ne veš za koga. Vse moraš sam, kuhati, prati, šivati, pomivati, nimaš ne pokoja ne miru in še ni vse tako pri hiši, kakor bi moralo bitf; to je pasje življenje. Nekoga moraš dobiti, žensko seveda, da ti bo gospodinjila, ti postregla, kadar prideš ves zdelan domov ali kadar zboliš, in ti življenje olajšala in oslajšala.« »Hm, hm, saj bi bilo prav,« je omecoval Luka; »ali tako gospodinjo je treba plačati. Kje pa naj vzamem, ko je komaj za sproti?« »Tako si poišči, ki je ni treba plačati pa da ti še kak krajcar v hišo prinese!« »Hahaha, rad bi vedel, kako naj to naredim, da bi tako našeLc »Kar povem ti: oženiti se moraš.« »Ožeeeeniti se!« je zavpil Luka in raztegnil oči in usta na stežaj. »Ože-oženiti se? S kom neki?« »S kako žensko, to je gotovo, hihihi. Treba ti je le resne volje, potem pojde vse lahko.« »Resne volje imam dovolj. Ali katera me bo pa hotela starega in vsega krivega?« (Dalje prlhodnjič)