Ako lioče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ in hodi za menoj. (Mat 16,24.) — * ■ I I m, ^Življenja SREČEN POT. Nauki, vzgledi in molitve za mladeniče. Spisal Anton Martin Slomšek, bivši knez in škof lavantinski. Novic izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1893. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva. S 259 H 3liho H'% /* XfX XfX XfX' XfX V|V V|X' "i" V^x' V*X Vfx xix‘ X4X *XfX X|X J\ z naslovom: »Življenja srečen pot. otrebni nauki, izgledi ino molitvice 1 mladenče. Spisali mladi duhovni, ino , na svetlo dal Anton Slomšek, špiritval v’ Celovški duhovšnici. Po dovoljenji viši duhovske ino deželske gosposke. V’ Celovci 1837. Natisnil ino na prodaj ima Janez Leon.« Mala osmerka, stranij 330. Dostavek »spisali mladi duhovni« ni druzega, kakor le prevelika skromnost Slom-šekova. Pisali so, res da, nekateri bogoslovci legende (življenje svetnikov), toda ti spisi niso sodili za javnost. Cela knjiga je iz Predgovor. njižica naša je prvič izešla leta 1837. Slomšekovega peresa, to trdimo popolnoma mirno.1 Drugi natis »Življenja srečen pot« je bil izdan 1. 1845., tretji 1. 1851., četrti 1. 1859., peti 1.1871.; vsi nespremenjeno po prvem natisu, le molitve so v p oznejših izdajah nekoliko pomnožene. Knjigo smo, kakor gre po obsegu, razvidno razdelili na tri dele : I. nauki, II. vzgledi, III. molitve. »Nauke« smo postavili vse v prvi del, torej tudi tiste, ki stoje v prejšnjih natisih za življenjepisi in med molitvami. Mladeniške pesmi postavili smo na drugo mesto; v prejšnjih izdajah stojijo vse tri na koncu knjige. Te pesmi, če tudi niso posebne pesniške vrednosti, so nam vendar le drage in mile, ker so ljubki spomini Slomšekovega preblagega srca, ki je vselej gorko bilo za blaginjo naše slovenske mladeži. Prva dva dela naše izdaje sta povsom Slomšekova ; samo tretjemu delu smo dodali, da bi knjižica služila tudi kot popolen mo- 1 Kogar zanima, naj bere, kar stoji o tem v prvi knjigi »Slomšekovih zbranih spisov« str. 232, 235, 236. v litvenik, navadne litanije in nekaj molitev, na pr. tri božje čednosti, kratke molitve k sv. maši, rožni venec, molitve za sv. odpustke. — Tudi s kratkim katekizmom ob koncu se bode knjižica mnogim mladeničem gotovo še posebno prikupila. Vendar smo v soglasju z družbinim odborom izpustili vse zemljepisne opazke, katerih je bilo v prejšnjih natisih precej pod črto. In to menda z upravičenim razlogom, nekaj, ker je poglavitni namen tega izdanja samo le nabožen, nekaj pà tudi, ker je vsled današnjega stanja naših šolskih razmer zemljepisno znanje v naši mladeži gotovo ugodnejše, kakor je bilo leta 1837., ko je knjiga prvič izešla. Druge stvarne opazke in vzglede, ki so bili v dosedanjih izdajah pod črto, uvrstili smo pa skoro brez izjeme med berilo na konec dotičnih odstavkov, katerim imajo služiti v razjasnilo; ločijo se le z drobnejšim tiskom od navadnega berila. »Življenja srečen pot« se je že mnogo prebiral med slovensko mladino ; to spričujejo. peteri natisi ; upamo, da se bode odslej še več, ker pride še v obilnejšem številu med ljudstvo, če se bodo slovenski mladeniči prav radi ravnali po velemodrih vodilih tega kažipota, prirastlo bode naši dragomili domovini mnogo mož-poštenjakov, dobrih in vnetih katoličanov, vrlih Slovencev, pa zvestih avstrijskih državljanov. Zatorej Mladeniči slovenski! sprejmite knjižico z blagovoljnim in veselim srcem. Sicer je gotovo, da je brez obilnega prida ne bode citai nikdo, naj si bo stami katerega koli, vendar je v prvi vrsti namenjena vam, dragi mladeniči ! Naj postane torej vaša zvesta prijateljica in vedna tovaršica. Radi jo prebirajte, neprenehano premišljujte ! Vsako nedeljo in praznik naj vas spremlja k službi božji in vsakokrat prečitajte po jeden odstavek iz prvega dela, izmed naukov, naj že bo kateri koli, najbolje menda od nedelje do nedelje po vrsti naprej ; k temu pa še tudi iz drugega dela popis tistega svetnika, čegar god sv. cerkev v istem, ali v ravno minulem, ali pa v nastopnem tednu ali mesecu obhaja. Teh vzgledov iz življenja svetnikov nahajate v knjižici ravno dvainpetdeset, po številu vsakoletnih nedelj, in to gotovo ni le sama naključba, marveč rajni vaš duhovni oče Anton Martin Slomšek vam ponujajo za vsak teden jednega svetnika v premislek in posnemo! Da si vzgled, katerega ravno želite, lahko prav hitro poiščete v knjižici, postavljeni so popisi po abecednem redu svetnikov; na koncu knjižice pa je še dodano posebno kazalo godovnih dnij za vse te izvoljene nebeške varihe in pomočnike krščanskih mladeničev. Ti vzgledi so kaj modro izbrani, in menda je ni razmere, ni okoliščine v življenju slovenskega mladeniča, o kateri bi se tukaj ne govorilo in učilo. V zadnjem delu te knjige tiskane so nalašč za vas „kratke molitve“ k poglavitnim delom sv. maše : k začetku, k sv. evangeliju, k darovanju, k povzdigovanju, k sv. obhajilu, k sklepu, ravno zato, da pri sv. službi božji poleg potrebnih mašnih molitvij lahko zgotovite še tudi zgoraj priporočeno berilo iz prvega in drugega dela. Teh »kratkih« molitvic se dobro privadite in prav lahko jih bodete opravljali, vredno se udeleževali daritve sv. maše, pa vmes lepo prebirali in premišljevali zlate nauke in imenitne vzglede, vašemu stanu primerne. Te nauke in vzglede premišljujte od tedna do tedna, in vaš mladostni duh bode imel vedno dovolj zdrave in tečne hrane. Slomšek vam bodo v resnici moder voditelj k časnemu blagostanju in k večnemu zveličanju. V to pomozi Bog in pa ljuba mati božja, preblažena devica Marija! Mih. Lendovšek, župnik. A. M. Slomšeka: Življenja srečen pot. Moj sin! vse svoje žive dni imej Boga pred očmi in varuj se v greh privoliti. Tob. 4, 6. Mladenič je stopil pred Jezusa in mu rekel: „Dobri učenik! kaj naj storim, da dosežem večno življenje?“ Jezus mu je rekel: „Ako hočeš iti v življenje, spolnuj zapovedi.“ Mat. 19. Pišem vam, mladeniči, ker ste močni in beseda božja v vas prebiva, in ste hudega premagali: Nikar ne ljubite sveta, tudi ne tega, kar je na svetu. — Svet preide in vse njegovo poželenje; kdor pa stori voljo božjo, ostane vekomaj. Sv. Janez v I. listu; 2, 14—17. Nagovor. iyel je svoje dni v daljni deželi na Jutrovem skrben oče: stari Tobija mu je bilo ime. Imel je blagega sina, ki so ga po očetu imenovali mladega Tobija. Mati njegova je bila Ana. Bili so pobožni, pošteni, a ubožni ljudje. Oče je oslepel, sin bil še ves mlad; pridna mati ju je živila na svojih rokah. Imel je oče v stranski deželi nekega znanca po imenu Gabael. Precej denarjev mu je bil posodil v poprejšnjih letih, ko je bil še pri boljšem. Rad bi svojega sina poslal po ta dolg; a pot je daljna, boja nevarna, mladenič neznan. Mati joka, očeta skrbi in sin ne vé kam. »Pojdi«, pravi oče, »poišči si zvestega človeka, ki bi šel za plačilo s teboj!« Mladi Tobija gre in sreča zalega mladeniča, ki se je ravno odpravljal na pot. Veselo se ponudi Tobiju v tovar šijo in mu obeća, da ga bo spremil in srečno privedel spet na očetov dom. Lepo ju odpravi stari Tobija, rekoč: »Srečno hodita! Bog bodi z vama na poti, in spremljaj vaju njegov angelj !« Popotnika sta srečno hodila ; moder in zvest je bil Tobijev tovariš. Vsake nevarnosti ga je rešil in mu pomagal do velike sreče. Vzdignil mu je premoženje, celo dobro ženo oskrbel, pripeljal zdravega in premožnega v naročje ljubih starišev; ozdravil je tudi očeta in osrečil vso hišo. — Mladega Tobija zvesti tovariš je bil Rafael, angelj božji. — Oh, da bi takega tovariša imeli vsi mladeniči, kedar se spravljajo od hiše svojih starišev v tuje dežele! Popotnik si tudi ti, mladenič, bodi si starišev ubogih ali bogatih. Vsa zemlja je za-te le tuja dežela, hiša starišev samo kratka ostaja za nekoliko dnij tvoje mladosti; tvoj pravi dom so sveta nebesa. Tudi ti moraš svoje sreče iskati po svetu, da bi se kedaj srečno povrnil k svojemu Očetu v sveto nebo. Kedar pa boš odpotoval, koga si boš tovariša izbral, da te bo srečno vodil? Oh, igei si ga in lepo prosi Boga, naj ti v tvojih mladih letih da dobrega tovariša, da ne zaideš; na stare dni bilo bi tovariša iskati prepozno. Ponuja se tovarišev mnogo, obeta prijateljev še več, ki ti kažejo srečen pot, naj bi potegnil za njimi. Ne verjemi vsem; radi lažejo. Izmed sto je težko zaupati enemu. Skrbelo je starega Tobija, koga bi svojemu sinu dal na pot za tovariša; tudi tvoje ljube stariše in oskrbnike močno skrbi, kako se ti bo še godilo po svetu. Ljubeznjiva Ana Tobijeva je milo jokala, ter se za svojega sina bala. Oh, kdo bi se tudi ne posolzil, ko gleda nedolžnega mladeniča, lepega ko žlahtno drevce v božjem vrtu, po svetu pa vidi sovražnikov toliko, ki te čakajo in zapeljati želijo! Tvoji stariši ne morejo s teboj, zapustijo te bratje in sestre tvoje, samo tvoj angelj varih te spremlja od zibeli do groba, kakor mladega Tobija, naj si ga ravno ne vidiš. Oh, poslušaj njegov glas, slušaj njega vsak čas, kar te uči ! Prijazni glas svetega angelj a variha lahko bereš v teh bukvicah in po njem spoznaš srečni pot, katerega te on uči. Ne zaničuj naukov, ki ti jih dajejo bukvice ; posnemaj vzglede, katere ti kažejo. Hodil boš čez hribe in doline, vozil se po suhem in po morju, pa vselej srečno, ako ne zanemarjaš naukov, ki jih bereš v teh bukvicah. Lahko se boš branil vsake nevarščine, lahko izognil vsaki nesreči, ako boš zvesto ohranil, kar bodeš bral. Angelj božji te bo pripeljal na Očetov dom v sveto nebo, kjer boš veselo užival, kar si dobrega storil po potu življenja. Kdor pa te nauke zaničuje, tak svojo srečo zametuje in ne bo imel srečnega pota vse svoje žive dni. V grozovitne globočine padel bo, izgubil vse svoje premoženje, in peklenski sovražnik ga bo privlekel na strašno sodbo, kjer ga bodo tudi te bukvice tožile, da je zanikarnik, večnega pogubljenja vreden. Ne daj Bog tega! Mladi popotnik, srečno hodi! Božji angelj naj te vodi! Živi pošteno in bogaboječe! Bog nam daj vsepovsod Srečno hojo, lahko pot! Mladeničev tovaršija. ^Iladenič, ti boš potoval, Koga si boš tovarša ’zbral? — ’Zbral Jezusa bom in objel, Si Njega za tovarša vzel. Jezus je milega srca, Kar koli prosim, vse mi da, Dal tudi bo mi srečen pot In mene spremljal bo povsod. Posvetni dobrovoljci vi, Na vašo družbo mi mrzi, Vsa vaša sreča je le prah, Veselja konec večni strah. Le lahek vetrič pohlidi, Pomete prah in spremeni Vso vašo dobro voljo v jok, Bahanje vaše v večni stok. Med vami bil je lep junak, Visoke glave, dečko jak, Poglejte pa, kje zdaj leži? — Se mesta skoro najti ni. Poznal sem tudi drugega, Mladenča razuzdanega, Ki kakor divja zver je žil, — Prišld je smrt, in mir je bil. Življenja srečen pot. Povem še zgodbo enega, Med vsemi najmodrejšega: Drugove je grdo učil, Nazadnje pa ob pamet bil. Boga in pekla ni se bal, Krščanskim naukom se smijal, — Poslednjič je nesrečno umrl, In pekel njega je požrl. Kdor društvo s takimi ima, Telo in dušo jim proda, Po gladki cesti v pekel gre; — Mladenču takemu gorjé! Radujte se in ukajte, Po plesih le se sukajte! Gorjé vam! to je grešen pot, Življenje vaše polno zmot. V nebesa le en pòt peljä, Le ozki’ pot zveličanja; Kdor hoče priti v sveti raj, Za Kristusom le hodi naj. Moj ljubi Jezus, prosim Te, Po pravem potu vodi me! Da kjer si Ti, Zveličar moj, Bom tudi jaz, služabnik Tvoj ! Prvi del. Potrebni nauki za mladeniče. Mladeničev trojno premoženje. ;laomuean(16. v. trav.). Zvest cerkveni služabnik. Lepšega ni na svetu, kakor gledati mla-' dega hlapčiča v cerkvi, ki lepo pametno pri sveti maši streže; zakaj to je angeljska služba. Tak bogaboječ cerkveni služitelj je bil sv. Janez, rojen v trgu Nepomuku na Češkem, in po tem imenovan Nepomučan. Imel je uboge, pa poštene stariše, ki so ga iz mladega izredili v strahu božjem, in učili Boga čez vse ljubiti. Kakor hitro je toliko odrastel, da je dosegel na oltar, naučil se je pri sveti maši služiti. Vsako jutro je vstal prav zgodaj, da je mašnikom stregel pri oltarju. Nosil se je tako pobožno, da so lahko molili vsi, ki so ga videli. čedno je za vsakega fanta in spodobno, da pri sveti maši streči zna : ali grdo je in velik greh temu, ki se nespodobno vede (nosi) pred oltarjem. Mašni strežaji ali ministranti, ki prehitro izgovarjajo, ki se smejijo, ozirajo (ogledujejo) in po cerkvi letajo, niso služabniki božji, temveč najemniki peklenskega sovražnika. Oni žalijo usmiljenega Jezusa, motijo kristijane, in za tiste denarje, ki jih zaslužijo, dušo prodajo. Oh, to je groza in strah ! Mladenič, ne hodi blizu oltarja, ako se ne vedeš spodobno : strašen je kraj, na katerem se mašuje. Mladi Janezek je pridno hodil v šolo in se je skrbno učil; za otročarije mu ni bilo mar. Moliti in pa učiti se ga je najbolj veselilo. — Grdo je videti šolarje, kedar iz šole gredo, kako se suvajo, skačejo in nespodobno norijo. Vsi taki po potu izgubijo, kar so se v šoli naučili. Fante pa, ki kvartajo in za denar igrajo, hudi duh v svoji oblasti ima, ter jih po široki cesti v pekel peljä. Bog ne daj tega! Starili so sv. Janeza poslali v višje šole. V Pragi se je izšolal, kjer so ga tudi v maš-nika posvetili. Mladi služabnik je bil v malem zvest, zato ga je dobri Bog postavil čez veliko. Tako lepo jo pridigoval, da so od vseh krajev ljudje vreli njega poslušat. Bogaboječa češka kraljica Jovana si ga je izvolila za spovednika. Hudobni češki kralj Venčeslav je razuzdano živel. Mrzelo mu je, da kraljica tako pogosto hodi k izpovedi, ter hoče zvedeti, česa se izpoveduje. Pokliče svetega Janeza, in mu obeta veliko, naj pove izpoved kraljice ; ali sveti mašnik molči. Ker nič ne opravi z dobrim, žuga mu strašne muke in smrt. Sveti Janez srčno odgovori kralju: „Tega ne smem in rajši umrjem.“ Grozovitnik ukaže neusmiljeno mučiti svetega moža in žgati z gorečimi bakljami. Sv. Janez je vse voljno prestal, in ker je vedel, da bode moral umreti, pripravlja se na srečno smrt. Sv. Janez gre k Materi Božji na božjo pot, kjer se priporoči Bogu in Mariji za srečno smrt. Ko se povrne v poglavitno mesto in gre mimo kraljevega poslopja, zagleda ga srditi kralj, pokliče k sebi, ter ga zaroti, naj mu pove, česa se je izpovedala kraljica; ako ne, zapovedal ga bo utopiti. Janez mu ne odgovori drugega, kakor da rajši tisočkrat umrje. Neusmiljeni krvolok ukaže svetega Janeza o trdem mraku z mosta vreči v globoko Veitavo. Hitro so se nad njegovim truplom prikazale luči, svetle kakor goreče zvezdice, in so oznanile ljudem, kje najdejo telo svetega spovednika. Tri sto let potem našli so njegov jezik še ravno tako lepo rudeč, ko bi bil živ, — v čudno znamenje, kako Bog ljubi tiste, ki se ne pregrešijo z jezikom. (Umrl je 1. 1383.) Mladenič, ki rad govoriš, varuj se, da se z jezikom ne pregrešiš. Ne kradi bližnjemu poštenja, varuj se nesramnega govorjenja; vselej rajši manj govori kakor preveč, in ne pozabi, da tudi beseda ubije človeka. Sv. Duh pravi: „Veliko jih je z mečem pomorjenih, še več z jezikom pogubljenih.“ (Sirah 28, 22.) Da bi pri mizi ovaroval ljudi pred obrekovanjem, napisal je sveti Avguštin te-le vrstice : »Če koga veseli o drugih hudo govoriti, Dopuščeno mu ni več k moji mizi priti « 26. Sv. J c fr e m (15. svečana). Strahovan mladenič, mož po volji božji. Stariši svetega Jefrema so bili kmetje. Niso mu imeli izročiti premoženja, tem bolj so ga učili, naj se Boga boji in greha varuje. Ko je bil še mlad, zgrabljala ga je rada jeza. Neki dan gre od doma, najde med potjo kravo revnega ubožčeka in jo iz hudobije tako dolgo s kamenjem naganja, da obleži in ne more k domu. Zdaj pride divja zver in raztrga kravo. Jokaje išče sirotec kravo in vpraša Jefrema, ali kaj ve, kje bi kravica bila? Namesto odgovora zmerja ga Jefrem ošabno in mu daje priimke. Nahaja se še veliko takih noroglavcev, ki za kratek čas preganjajo ubogo živinico, ljudem pa besedujejo, ter ne pomislijo, kako je to velik greh. Bog bo tudi nje tepel, kakor nesrečnega Jefrema. Mesec dnij potem se mladi Jefrem s polja spravlja k domu. Daleč je bilo, noč ga obide, in moral je prenočiti pri nekem ovčarju. Ovčar je bil pijan, in ko je trdo spal, p riderò volkovi nad čredo in naredijo veliko škodo. Drugo jutro pridejo lastniki ovec, in ne verjamejo, da bi jim bili volkovi storili toliko škode, ampak trdijo, da sta jo storila le onadva, ter dajo v ječo zapreti pastirja in ubogega Jefrema, kakor bi bila tatvine tovariša in pomagalca. Ž njima sta bila zaprta še dva jetnika, katerih enega so dolžili, da je ubijalec, drugi prešeštnik. — V sedmih dneh se Jefremu angelj prikaže v spanju in ga vpraša, zakaj je v ječi? „Zato,“ odgovori mu žalosten, „ker me dolžijo, da bi bil tatove spustil v ovčarnico, čeravno sem nedolžen.“ „Dobro vém, da si v tem nedolžen, ali le spomni se, kaj si nekaj popred učinil (storil), in spoznal boš, da je Bog pravičen.“ Ko se prebudi, premišljuje, kaj bi se bil pregrešil? Spomni se, kako grdo je naredil s kravo reveževo, in svoje sanje pové tovarišema. Tudi ona spoznata, da sta kriva hudobij, čeravno ne teh, katerih njiju dolžijo zdaj. Dva dni potem jih ženo pred sodnika. Tovariša njegova izprašujejo, tepó njiju in grozovito trpinčijo; ravno tako še drugih pet hudodelcev. Jefrema groza obhaja, ko vidi vse to ; silno joka in trepeče, ter se boji, da bodo segli tudi nad-nj. Ali zopet ga zaprò v ječo, kjer je tičal že dva meseca. Angelj se mu spet prikaže, rekoč: „No Jefrem, ali si prepričan, da Bog po pravici vlada svet in ne stori krivice nobenemu?“ „Dobro, gospod,“ odgovori Jefrem, „dobro spoznam, da so čudna njegova dela, nedoumne njegove sodbe. Vendar usmili se svojega služabnika, in reši me ječe ; hočem biti menih in zvesto služiti Jezusu.“ Angelj mu reče, da ga bodo še drugič gnali pred sodnika, in potem izpustili. „Joj meni!“ zavpije Jefrem; „kako bom pa strašno žuganje prebil pred sodnikom!“ Angelj odgovori: „Bolje bi ti bilo, da bi se ne bil pregrešil v nobeni reči, ne bilo bi ti treba biti v tej stiski; ker si pa zaslužil vse to, kako bi ti pomagal?“ Potolažil ga je vendar, da ne J)o toliko trpel, in bo zopet prost; kar se je tudi zgodilo. Kakor hitro pride Jefrem iz ječe, poišče si častitljivega učenika, in začne sveto živeti. Molil je, pridno delal, postil se in tako premagal vse svoje hude navade, posebno pa jezo. Ko mu je enkrat po dolgem postu prav lačnemu jesti prinesel njegov tovariš, pade mu skleda z rok, se razdrobi in vsa jed raztrosi. Sv. Jefrem se ne razsrdi več, ampak ves pohleven potolaži tovariša, rekoč : „Nič ne de, brate moj ; ker noče jed do mene priti, pojdem pa jaz do nje.“ Vsede se na tla, pograbi živež, kar ga more, in ga veselo použije. Nečistega greha se je posebno varoval, in zato neprenehoma mislil na Boga, ki vse vidi in vse vé. Ko se je enkrat napotil v neko mesto, okoli katerega je živelo veliko puščavnikov, prosil je Boga, da bi ga srečal kdo, ki bi mu povedal kak dober nauk iz svetega pisma. Ko pride do mestnih vrat, sreča ga neko ženstvo vse nališpano, in ga strmo gleda. Sv. Jefrem jo vpraša: „Kaj me tako strmo gledaš?“ Zena mu odgovori: „Jaz imam pravico to storiti, zakaj žena je iz moža stvarjena; pa ti bi mene ne smel pogledati, ampak le zemljo, iz katere si.“ Sveti Jefrem se je zavzel, in hvalil Boga za tak nauk. Ko je mladega moža neki dan v mestu Edesi1 nagovorilo nesramno ženstvo, naj bi se pregrešil ž njo, reče ji sveti duhovnik: „Pojdi v sredo mesta na veliki trg, in tamkaj me počakaj!“ „Tega ne,“ dejala je; „tam bi naju videlo veliko ljudij, in sram bi naju bilo.“ Sv. Jefrem ji reče: „Ti se bojiš ljudij, Boga pa ne, ki je povsodi pričujoč in bo enkrat vse sodil?“ Te besede so jo tako ganile, da se poboljša in spokori. Oh, naj bi mladeniči nikdar ne pozabili, da jih Bog vidi ! Ves čas svojega življenja je sv. Jefrem zvesto služil Bogu, ljudem pa neizrečeno veliko dobrega storil za dušo in telo. V po- 1 Edesa je imenitno staro mesto v Mezopotamiji (Medreciji) na Jutrovem, blizu svete dežele. V starih časih je v tisti okolici živelo veliko puščavnikov. slednji uri je zapovedal, naj ga prav borno pokopljejo, in namesto sedmine dajo vboga-ime ; bilo bi žaljenje božje, je dejal, ubogim kratiti, na sedmini pa tratiti. Umrl je 1. 379. Mladenič, boj se ostre pravice božje, in vsake krivice se varuj, zakaj: „Ni mraka ne teme tolike, da bi se grešnik mogel v njo zakriti.“ (Job. 34, 22.) „Sedanja tvoja hoja je pota košček le; da dojdeš v kraj pokoja, gredoč ne mudi se.“ (Sv. Jefrem.) 27. Sv. Jernej (24. vel. srpana). Vzgled, prave prijaznosti. Po mislih cerkvenih učenikov se je sveti Jernej nekdaj imenoval Natanael. Bil je rojen v Galileji, ubog, pošten ribič, kakor večjidel vsi drugi apostoli. S sv. Filipom sta si bila posebna prijatelja. Najžlahtnejše blago na svetu je pravi prijatelj ; zato govori sv. Duh : „Zvest pri- jatelj je močna bramba; kdor ga je našel, našel je zaklad; njegova cena presega vse drugo ; on je nam žlahtno mazilo v življenju. Kateri častijo Boga, najdejo ga; le med bogaboječimi je prijateljstvo trdno, kateri so ene misli.“ To resnico nam lepo pokaže življenje svetega Jerneja. Ko je Kristus sv. Filipa poklical v svoje tovarištvo, poiskal je sv. Filip hitro tudi svojega prijatelja Natanaela in mu rekel: „Obljubljenega Mesija smo našli, ki so ga oznanjevali preroki ; pridi in poglej !“ Natanael gre s Filipom Jezusa spoznavat. Ko Jezus ugleda poštenega moža, pohvali ga od daleč, rekoč : „Glej, to je pravi Izraelec, v katerem ni goljufije.“ Natanael mu reče: „Od kod me pa poznaš?“ Jezus mu odgovori: „Preden te je Filip zaklical, ko si bil pod figovim drevesom, videl sem te.1* Ves čudeč se počasti Natane! Jezusa, rekoč : „Učenik ! ti si Božji Sin, ti kralj Izraelski!“ Jezus ga je potem vzel med svoje dvanajstere apostole in mu dal ime Barto-lomej, ki se po naše Jarnej ali Jernej, po Koroškem Paternuš imenuje. Tako Kristus vidi vse povsodi, pozna vsakega, in vé najskrivnejše misli; zastonj bi se skrival pred njim. Zvesto je sv. Jernej hodil za Kristusom in se učil njegovih božjih naukov. Po Jezusovem vnebohodu je srčno oznanjeval sveti evangelij najprej v domači deželi na Judovskem, potem pa po Arabiji, Perziji, Indiji, in poslednjič v veliki Armeniji na Jutrovem. Ko je čudoma ozdravil neko kraljevo hčer, katero je metala božjast ali padavica, in potem krstil njenega očeta kralja in vse njegove domače ljudi, spunta se hudobni kraljev brat z neverniki. Svetega Jerneja primejo, živemu kožo olupijo in mu poslednjič glavo odsekajo. Veselo je umrl za vero Kristusovo okoli 1. 70. Bog vodi svoje ljubljence po stezi trpljenja v nebesa, zakaj: „Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga potegnejo na-se.“ (Mat. 11, 12.), „Kdor na svetu ne trpi, naj se večnosti boji. “ (Sv. Avguštin.) 28. 8v. Jeronim (30. kimovca.) Srečen premagalec skušnjav. Srečen mladenič, dokler nedolžno živi; skušnjava nema do njega oblasti, lepo mirno hodi po rožicah čednosti, in angelj božji ga varuje. Kedar pa ljubo nedolžnost izgubi, ga tudi dušni mir zapusti ; strašne skušnjave se obudijo in mu premenijo rožice nedolžnosti v ostro trnje pokore. To nam priča sveti Jeronim. Bil je bogatih starišev sin, v nekdanjem mestu Štridovi, med Muro in Dravo, malo pod Ljutomerom doma. Premožni oče je vrlega mladeniča dal v rimske šole. Učil se je dobro, ali bil je ves posvetnih mislij. Slabi tovariši, so ga privabili v nevarne družbe, kjer so plesali in delali nespodobne reči. Mladenič začne razbrzdano živeti, in motiti se, ker je mislil, kakor bi bilo vse posvetno veselje vanj e brez greha. Tudi v sedanjih dneh se največ mladeničev zmoti v slabih tovarišijah; izgovarjajo se, da tudi drugi ravno tako živijo. Pa ravno tako življenje je tista široka cesta, ki po besedah Jezusovih vodi v pogubljenje, in veliko jih je, ki hodijo po njej. Gorje mladeniču, ki se takih ne loči ! Bog mlademu Jeronimu pokaže nevarni stan, v katerem se nahaja njegova duša. Brez odloga zapusti svoje zapeljive tovaršije, obžaluje pregrehe svoje mladosti in se pripravlja na sv. krst. (Tisti čas so večinoma krščevali le odrastle krščence.) Po sv. krstu ni izgubil več oblačila čistosti. Hodil je poslušat imenitne učenike, da bi se pri njih naučil prave modrosti svetega življenja. Prišel je v Oglej (v Akvilejo)1 in je v tem imenitnem mestu več let živel v sveti prijaznosti. Ako hočeš, mladenič! tudi ti poboljšati 1 Oglej (Akvileja), nekdanje imenitno mesto za Tržaškim zalivom, zdaj le mala vas z imenitno staro cerkvijo nekdanjih patrijarhov (višjih škofov). Iz Akvileje so prišli prvi krščanski učeniki na Kranjsko, Koroško in Štajersko. Zdaj je višja škofija preseljena v Gorico. svoje življenje, tako je potreba, da najprej slovo daš slabim tovarišem. Pa kakor te zapeljivi pajdaši radi imajo, dokler ž njimi grešiš, tako te bodo sovražili, ako jih zapustiš. Taka se je godila sv. Jeronimu. Sovražniki so ga hudo obrekovali in preganjali. Da bi se jim uganil, prepelje se črez široko morje na Jutrovo in živi v sveti samoti. Ali tudi v tihi puščavi .najde človeka skušnjava, in razvajeni počutki nas povsodi vlečejo v hudo ; potreba jih je strahovati s postom, molitvijo in svetim premišljevanjem, kakor je storil sv. Jeronim. Kedar so mu na misel hodile nekdanje dobre volje, premišljeval je štiri poslednje reči, posebno strašno sodbo božjo, kakor sam govori : „Naj jem ali pijem, ali kaj drugega poslujem, vedno se mi zdi, da slišim grozovitni glas : »Vstanite mrtvi, stopite k sodbi«.“ Pred podobo križanega Jezusa je veliko jokal, pridno delal, učil se težkih rečij, svete bukve prebiral in pisal. Tako je premagal sovražnike svoje duše. Na stare dni preselil se je v Betlehem zraven hlevca, kjer je bil Jezus rojen. Sveta Pavla je sezidala dva samostana, enega moškim, drugega ženskam. Sv. Jeronim je živel med njimi, kakor oče med svojimi sini in hčerami, ter jih je lepo učil krščanske modrosti. Dobri Bog mu je do smrti pošiljal mnogoterih nadlog, pa vse je voljno prebil, da bi svojo dušo zveličal. „Gospod!“ vzdihoval jo večkrat, „kako dolgo še boš svojega služabnika pustil na zemlji trpeti? Toda naj bo hvaljeno tvoje ime ; tvoja volja naj se zgodi !" Ko so mu prišli poslednjo uro na pomoč, ogovoril jih je veselo, rekoč: „Prijatelji moji! ali mi pridete pravit, da se bom skoraj ločil? Bog vam povrni tako veselo naznanilo. — Ne ljubite druzega, kakor Jezusa Kristusa ; čujte in molite, da boste skusili, kako sladko je umreti, ako si prizadevamo, pravično in sveto živeti.“ To je poslednjič govoril in srečno umrl 1. 420. Ako želiš vse svoje skušnjave srečno premagati, moli rad in delaj pridno, da te skušnjava ne najde praznujočega; in premišljuj štiri poslednje reči, kakor te opominja sv. Duh: „Pri vseh svojih delih pomni svoje poslednje reči, in nikdar ne boš grešil.“ (Sir. 7, 14.) Poprosi večkrat, kakor sv. Jeronim : „O Gospod, Vzemi, kar je mojega, Daj mi. kar je tvojega!“ Življenja srečen pot. 17 29. Sv. Jožef (19. sušca). Priden delavec. Bog človeka ne ceni po imenitnosti stanu, ne gleda na bogastvo, ne na posvetno čast ; on ljubi čistost in nedolžnost srca, le pokorne in pridne mladeniče rad ima, kakor svetega Jožefa. Bil je sv. Jožef najimenitnejše žlahte rojenja, kralj David in Salomon sta bila njegova pradeda; ali kakor posvetno veličastvo rado eno hišo zapustivši v drugo gre, tako je tudi rodovina sv. Jožefa ubožala tolikanj, da se je moral on tesarskega dela naučiti, in si s svojimi žulji vsakdanjega kruha služiti. Ne zanašaj se tudi ti, fantič mlad, na imenitnost in bogastvo svojih starišev! Ogenj, voda, sovražniki ti lahko vzamejo vse, in ti beraško palico podajo v roke : samo to, česar se naučiš, tebi ostane. Pridne roke so najboljša bogatija, pošteno srce najimenitnejša žlahtnija. Svetega Jožefa, ker je bil ves nedolžen, bogaboječ in priden, izvolil je Oče nebeški svojemu edinorojenemu Sinu Jezusu za va-riha, in Mariji prečisti devici za ženina ter ga povzdignil črez vse mladeniče in može. Ne bodi žalosten, hlapčič moj ! ako si bornega stami, pogosto zaničevan od ošabnih prevzetnežev ; Bog ponižuje napuhneže, in po- višnje ponižne. Ne bo dolgo, in ravno oni, ki te zdaj zaničujejo, bodo se tebi priklanjali; samo potreba je, da si v resnici ponižen in Bogu pokoren, kakor sveti Jožef. V velikih skrbeh je bil, ko je jemal Marijo svojo nevesto ; angelj mu je dejal : „Ne boj se vzeti Marije za svojo ženo; ona bo mati Sina Božjega.“ Vesel poda Mariji roko. — Rimski cesar ukaže vsem Izraelcem, iti v mesto svojega rodu popisat se. Iz Nazareta, kjer je stanoval, iti v Betlehem, kjer je bil njegov in Marijin rod, bilo je daleč, tudi po zimi z nosečo ženo silo težavno ; ali sv. Jožef ves pokoren se ne ustavi, temuč se voljno odpravi na pot. — V njegovem domačem mestu ga žlahta noče poznati, njemu in Mariji še strehe ne dà; potrpežljivo gre iz mesta, v bornem hlevcu prenoči, in v tem revnem kraju Marija božje dete porodi, Jezusa, zveličarja vsega sveta. — Grozovitni Herodež streže mlademu otroku po življenju, in ga sklene umoriti. Angelj Jožefu pove, naj z Jezusom in Marijo beži v tujo deželo, in tam ostane, dokler mu zopet nazaj ne ukaže. Sv. Jožef ne odlaga, ne tožuje, ampak vstane, vzame Jezusa in Marijo, in gre v daljni Egipet. Ko je neusmiljeni krvolok Herodež umrl, pride angelj zopet k Jožefu in mu zaukaže, naj se povrne v svojo deželo. Jožef gre nazaj v mestice Nazaret, tam pridno dela, in pošteno svojce živi. Povej mi, ljubi mladenič! ali ni lepo, biti Bogu in predstojnikom tako pokoren, kakor je bil sv. Jožef? Zategadelj je pa tudi usmiljeni Jezus njegov domači tovariš. Marija in sv. Jožef sta zvesto hodila k službi božji v Jeruzalem; in ko je bil mladenič Jezus dvanajst let star, vzela sta tudi njega s seboj, obiskat hišo božjo in lepo služit nebeškemu Očetu. Oh naj bi tudi pri nas mladi fantje s svojimi stariši v cerkev hodili, od njih se v cerkvi spodobno vèsti učili : ne pa po samem klatili se, Boga žalili in ljudi pohujševali, kakor se pogosto godi. Ko je Jezus že močen prirastel, pomagal je sv. Jožefu, svojemu redniku, pridno delati. Skrbno sta žagala, sekala in tesala, kakor priden oče in ljubeznjiv sin, da ju je bilo veselje gledati; Marija je pa njima skrbno gospodinjila. Živeli so borno, pa vendar srečno, ker so imeli pošteno srce in pridne roke. — V naročju Jezusa in Marije sklene sv. Jožef svoje življenje in svojo čisto dušo Stvarniku izroči. Umrl je menda pred letom 30. po rojstvu svojega božjega rejenca. Ponižen je živel na zemlji, povišan se zdaj v nebesih veseli, vseh poštenih mladeničev poseben prijatelj in priprošnjik. Mladenič, ki hočeš na svetu srečen in po smrti zveličan biti, ne letaj za bogastvom, ne za posvetno častjo. Varuj se greha, priden bodi in Bogu služi lepo ; tako bo veselo tukaj tvoje življenje, in po smrti tebi odprto sveto nebo. Sv. Duh govori: „Srečen človek, ki je najden brez madeža, ki ne gre za zlatom, in se ne zanaša na zaloge denarjev. Kdo je on, in ga bomo hvalili? On je skušen in popolnoma najden: njemu bo večna čast.“ (Sir. 31, 8.) Kogar vidiš, da pravično živi, naj se mu ravno še tako hudo godi, srečnega ga imenuj, hvali črez vse in povišuj : saj so nebesa njegova. (Sv. Krizostom.) 30. Sv. Jurij (24. mal. travna). Imeniten krščanski vojščak. Imenitni vitez sv. Jurij je bil v juternih deželah doma. Njegovi starisi so bili bogati ; in ko mu je oče odmrl, šel je sam od sebe na vojsko, ker je vedel, da je tudi vojaški stan od Boga, ki ima nalogo, pravico med ljudmi trditi, hudodelce strahovati, in stranskim sovražnikom v deželo hraniti. Ni lepo za vrlega fanta, ki je čvrst in mlad, da se vojske boji; še grše je skrivati se, pobegati pa velik greh; zakaj ubežnik je očiten puntar zoper Boga, po besedah svetega Petra, ki pravi : „Bodite podložni za- voljo Boga, ali kralju kakor najvišjemu, ali vojvodam, kakor od njega postavljenim; zakaj tako je božja volja.“ (I. List. 2, 13—15.) In sv. Pavel uči: „Ni oblasti od drugod, kakor od Boga. — Kdor se oblasti ustavlja, se volji božji ustavlja. Kateri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo. Oblastniki niso v strah dobrega, ampak hudega dela. Ako pa hočeš, da bi se oblasti ne bal, dobro delaj, in imel boš hvalo od nje.“ (Rim. 13, 1—3.) Vojščak, ki je na vojski srčen, in doma usmiljen, veliko velja pri Bogu in pri ljudeh. Nosi ótiko (lopatico) ali meč, služi vselej Bogu všeč, in oh pravem času se poskusi za božjo čast, kakor sv. Jurij. Služil je nevernemu cesarju Dioklecijanu, ki ga je visoko cenil in povzdignil za višjega vojščaka. Ko je pa neusmiljeni cesar jel kristijane preganjati in jih siliti, da bi krščansko vero zatajili in malike molili, sveti Jurij po nobeni ceni ni dovolil v to, ter je naravnost povedal cesarju, kako hudo dela, ki tako grozovitno mori nedolžne kristijane. Cesar se ujezi, ukaže svetega Jurija s kolom treti, natezati in neusmiljeno mučiti; a ker se le ni dal premotiti, dejali so ga ob glavo (leta 303.). Dasiravrio je sv. Jurij svoje časno življenje dal za Kristusa, dobri Bog mu je stoterno povrnil vse to. Njegova duša se zdaj veseli v svetih nebesih, in na zemlji stoji toliko lepih cerkva njemu na čast pozidanih. Sv. Jurij, mogočen prijatelj vseh pravovernih kristijanov, sedi v podobah na konju in prebada strašno pošast z ostro sulico ; na strani pa kleči mlada devica, katero je otel strašni zverini. Ali veš, mladenič, kaj to pomeni? Grozovitna zver je pregreha, in tvoja duša lepa mlada devica, Jezusova nevesta, katero želi požreti peklenska pošast. Premaguj srčno skušnjave, in reši svojo dušo pogube, tako bo sv. Jurij prijatelj tvoj, ti pa v nebesih tovariš njegov. Sv. Duh pravi : „Boljši je potrpežljiv, kakor močen človek, in kdor sam sebi gospoduje, je boljši (ime-nitnejši), kakor tisti, ki mesta premaguje.“ (Prip. 16, 32.) „Venca ne dobi, Kdor ne premaguje; Zmage njemu ni, Kdor se ne vojskuje.“ (Sv. Avguštin.) 31. Sv. Karol Boromejski (4. listopada). Učenik poštene dobrovolje. Oče svetega Karola Boromejskega je bil imeniten in bogat knez (grof) v Laški deželi, ki je posebno rad vbogaime dajal. Nekoliko znancev ga je svarilo, naj ne pozabi, da ima veliko otrok oskrbeti. On jim odgovori : „Ako jaz za uboge skrbim, bo tudi Kristus skrbel za moje otroke.“ Tudi mati je bila ponižna in usmiljena gospa, ki je rada poskrbela za uboge in bolnike, ter jim pomagala, kar je mogla. Krščanski starisi imeli so tudi krščanske otroke ; med njimi najpridnejši bil je sv. Karol. Čenčarije ga niso veselile, kakor druge posvetne otroke ; on je molil ali pa se učil, ko so drugi igrali ; najrajši je hodil v šolo in v cerkev. Po tem bogoljubnem vedenju svojega Karola so stariši lahko spoznali, da ga Bog v duhovski stan kliče, ter so ga dali na mašništvo se učit. Kmetiški stariši, ki svoje sine v šolo dajo, bi radi, naj bi vsak bil mašnik. Lepa in poštena je ta želja, če ima le sin glavo in zadržanje za to; ako pa glave in zadržanja ni, se oče in mati zelo pregrešita, če ge silita v duhovski stan. Boljše je na polju orati, kakor posiljen ob oltarju stati, živeti pa ne, kakor se spodobi mašniku božjemu. V visokih šolah je sv. Karol bil ves ponižen in nedolžno živel, čeravno so tovariši živeli razuzdano in si prizadevali tudi njega omotiti. Veliko je molil, postil se, in pa pogosto prejemal svete zakramente, da bi sveto čistost ohranil, zakaj vedel je, da brez čistega srca ne more vredno nastopiti du-hovskega stanu. Ko mu je neki star, malopriden služabnik enkrat nagovoril nesramno ženstvo, naj bi ga zapeljala, zbežal je nedolžni mladenič hitro iz hiše, in tako ohranil sveto čistost. Beži tudi ti, mladi prijatelj božji, kedar nesramne moške ali ženske vidiš, da se nespodobno vedejo ; le kdor pred takimi beži, nedolžen ostane. Stric sv. Karola so bili tisti čas sv. oče, prvi poglavar krščanske cerkve na zemlji. Ko je bil sveti Karol za mašnika posvečen, izvolili so ga zavoljo njegove učenosti in svetosti kardinala,1 svojega svetovalca in pomočnika. Bil je potem veliki škof v Milanu na Laškem, ljubeznjiv oče in skrben pastir svojih ovčic. Neprenehoma je vernike učil 1 Kardinalov je v katoliški cerkvi sedemdeset, ki so papeževi svetovalci in za njim prvi voditelji svete cerkve. Nekaj jih je v Rimu, nekaj pa po krščanskih deželah, kjer imajo svoje škofije. lepega vedenja, ter jih svaril, da bi Boga ne žalili s posvetno dobro volj o. Ker ga pa Milančani niso ubogali, napovedal jim je očitno, da bo prišla šiba božja nad nje ; kar se je tudi zgodilo. Strašna kuga je nastala in velik pomor je bil po celi Milanski okolici. V tej veliki smrtni nevarnosti so posvetni poglavarji brez pomude zbežali iz mesta, ravno oni, ki so poprej ljudstvo napeljevali v pregrešne dobre volje ; sv. Karol pa ni zapustil svojih ovčic. Dni in noči je molil, postil se in ostro pokoril za grehe svojega ljudstva; procesije je vodil, ter opominjal kristijane, jezo božjo tolažiti. Huda lakota je bila po mestu, ker so premožni večinoma pobegnili, ubožni ljudje pa ostali; vse je razdajal, tudi lastno postelj prodal, na golih deskah je ležal in ubogim pomagoval. Ko je jenjala kuga, pokliče svoje ovčice, naj bi zahvalili Boga, in jih ostro opominja, ne več dražiti jeze božje, ter pravi : „Vaše abotne dobrevolje, ki jih imate posebno o pustu, so veliko krive, da je Bog šibo kuge poslal nad nas; in če ne boste opustili takih rečij, ki se kristijanom ne spodobijo, bojim se, da bi nas Bog še huje strahoval. — Od sedaj za-naprej naj bodo za vselej ovržene tiste nespodobne šeme, v katere njih veliko zakriva podobo božjo, in v njih doprinaša nepoštene reči. Ž njimi naj gredo tudi daleč od nas vse komedije in posvetne igre, pri katerih ljudstvo ob nedeljah in praznikih greši, namesto prav posvečevati te svete dni. Daleč od nas naj bodo nevarni plesi in raji, ki so tako škodljivi krščanski čistosti, napravljajo toliko krega, boja in sovraštva, in so žive šole nečistosti. Nehajo naj vse nezmerne pojedine in pijančarije, ki človeka tako zdelajo, da se več ne zavé, kedar v mislih, v besedah in v dejanju tako hudo greši. Pokončajo in v večno brezdno pogreznejo se naj vse tiste že zastarele pregrešne navade, ki so bile še med ljudstvom do zdaj zaostale ! Za njih delj je žaljeni Bog prijel šibo kuge, da bi nas strahoval.u — Tako govori sv. Karol Milanski škof o pregrešnih dobrovoljah, o hudobnem veseljevanju. Slušaj, mladenič, dobri nauk skrbnega pastirja, in varuj se tudi ti razuzdanega plesa, igranja in pijančevanja; zakaj po takih reččh pride največ mladeničev v nesrečo. Sv. Karol je zahvalno opravilo, da je Bog kugo preložil, obhajal ravno v zadnjih pustnih dneh, ker ob tem času pustnjaki po navadi največ žalijo Boga. Zato je še zdaj po nekih mestih in krajih navada, da se tri zadnje pustne dni presveto rešnje Telo v očitno molitev izpostavlja, prosit usmiljenja slepim grešnikom. Veliko, veliko je sv. Karol storil dobrega, veliko je pa tudi imel sovražnikov, ki so toževali, da je preoster, da jim ne dovoli nobenega veselja itd. Vse je voljno potrpel, in je do poslednje ure ostal zvest služabnik božji. V smrtni bolezni je bil križani Jezus njegov tolažnik: vedno se je oziral v njegovo podobo in poslednjič vzdihnil, rekoč : „Glej, zdaj pridem“ ; po teh besedah je šel v večno veselje. Oče nebeški ima rad, da so njegovi otroci poštene dobre volje. Ali Bogu se usmili! kedar se mladeniči po razuzdanih plesih ra-dujejo, angelji božji žalujejo. Krščanska dobra volja naj bo brez vsega greha, kakor uči sv. Pavel: „Veselite se vselej v Gospodu ; še enkrat rečem, veselite se ; pa vaša pohlevnost naj bo znana vsem ljudem.“ (Fil. 4, 4—5.) 0 ponočnem raju govori sv. Krizostom: „Pregrešni ples je duši pogubljenje, nedolžnih src nesrečno poželenje, le satanu k veselju zbran; ko svetlih zvezd na nebu bi toliko bilo, kolikor seje na plesu grehov že zgodilo, — bi temna noč postala beli dan.“ 32. Sv. Klemen 1 (23. prosenca). Dober sin bogaboječe matere. Kakor stariši svoje otroke iz mladega učijo, tako odrastli otroci večjidel živijo, pra- 1 1 To je sv. Klemen škof Ancirski in mučenik. vično ali krivično. Najbolj se pa materine besede primejo mladega srca, ki je še mehko kakor vosek in pripravno za vse dobro. Srečen sin, ki ima tako skrbno mater, kakor jo je imel sv. Klemen. V tistih žalostnih časih, ko so neverni malikovalci neusmiljeno morili kristijane, živela je imenitna vdova, Zofija po imenu. Imela je edinega sinka Klemena, katerega je učila od mladih dnij, kako naj bo srečen bo-jevalec Kristusov; zakaj tistega časa si je bil vsak kristijan svest, da bo za pravo vero mučen in umorjen. Kako srečni smo zdaj mi kristijani, katerih zaradi svete vere nihče ne tepe in ne mori! Pa ravno zato, ker se nam predobro godi, zmoti se nas veliko in pogubi, ako se od mladih nog ne vadimo, vojskovati se za zveličanje svoje duše. Skrbna mati Zofija je neprenehoma opominjala svojega Klemena vojskovati se in trpeti za Boga. Nobenega nauka ni slišal tolikokrat, kakor te besede; ni smelo pri hiši se zgoditi ne govoriti česa, kar bi mla-denčiča bilo obrnilo v druge misli. Kakor hitro se je naučil čitati, dala mu je mati življenje svetih mučenikov, naj bere, koliko so zvesti prijatelji božji srčno trpeli za Jezusa; in če so neusmiljeni neverniki k smrti gnali kristijane, peljala je mati tudi sina gledat, da bi se od njih naučil za Kristusa živeti in umreti. Po stanišču, kjer sta prebivala, ni bilo videti druzega, kakor podobe krščanskih mučenikov, kako so se vojskovali za sveto vero. Vsak njih god je mati pražno oblekla svojega sina, naj bi se njih godo-vanja veselil. Vrh te prve skrbi je mati pa tudi skrbela, da se je Klemen vsega naučil, kar mu je bilo treba vedeti za njegov stan. Bogaboječi mladenič nastopi svoje dvanajsto leto in ljuba mati mu zboli. Pokliče ga k svoji smrtni postelji, in v zadnji uri povpraša: „Dete moje! kaj sem te učila vse svoje žive dni ?“ Blagi sin ji odgovori : „Vojskovati se in trpeti za Boga.“ „Prav tako!“ reče mati, in vesele solze ji zaigrajo v očeh ; „zdaj sem prepričana, da si razumel moje nauke. O jaz srečna mati, kako lahko in pa rada zdaj umrjem ! Pojdi, da poljubim tvoje ude, katere si pripravljen dati za Kristusa!“ To je mati izgovorila in veselo umrla. Blagor materi, ki umije v naročju bogaboječega sina; blagor pa tudi sinu, ki tako ljubeznjivi materi zatisne oči ! Po smrti svoje matere je srčni mladenič zvesto dopolnil, kar je obljubil; bil je mož po volji božji. Veliko je trpel za nebeško kraljestvo; umrl je za krščansko vero (leta 309.) in prejel nebeško krono, katero je podal Gospod svojemu zvestemu bojevalcu. Mladenič! če se tebi ravno ni bati, da bi za krščansko vero kri prelil, vendar boš veliko hudega prebil, ako hočeš nedolžen in pravičen ostati. Pomni torej, kar tè sveti Pavel uči: „Trpljenje sedanjega časa ni veliko proti prihodnji časti, ki se bode nad nami razodela.“ (Rim. 8,18.) „Se svetniki veseliti se želimo, ali križev in težav se pa bojimo ; kdor z mučenci svetimi trpeti noče, v njih veselje priti mu ne bo mogoče.“ (Sv. Avguštin.) 33. Sv. liavrencij (10. vel. srpana). Srčen mladenič za nebeško kraljestvo. Ubožni mladenič sv. Lavrencij je živel v Rimu, pa že v svoji mladosti je bil skrben za nebesa, ker je vedel, da težko da starost, kar zamudi mladost. Ves kakor angelj nedolžen, pohleven in ljubeznjiv je posebno dopadel svetemu papežu Ksistu II., ki ga vzame med svoje učence, in skrbno vzgoji za duhovski stan. Ker je rad ubogal, in v vseh rečeh ustregel svojemu duhovnemu očetu, posveti ga sveti papež v dijakona, čeravno je bil še mlad. Imel je cerkveno službo pri sveti maši streči in skrbeti za uboge vdove in zapuščene sirote. Oh kako lepa je služba duhovskega starni; pa se le temu spodobi, ki nedolžno in bogaboječe živi, kakor sv. Lavrencij. Razuzdan mladenič in pa črviv sad nista za oltar. Zvesto je mladi dijakon opravljal svojo sveto službo, služil pri sveti maši, obhajal vernike in prav po očetovsko skrbel za ubožce. Božji duh ga je vodil; bil je prijeten Bogu in pravičnim ljudem. Neverni cesar Vale-rijan je ukazal kristijane neusmiljeno preganjati, pred vsem pa mučiti in moriti duhovnike, ako ne zatajijo Jezusove vere. Ravno ženo svetega papeža Ksista II. in še nekoliko duhovnikov k smrti. Mladi Lavrencij se ne more ločiti od svojega častitljivega pastirja; jokaje hiti za njim in milo vzdihuje na ves glas: „Kamo greš, oče, brez svojega sina? Kamo hitiš, mašnik sveti, brez služabnika svojega? — V čem sem se ti zameril, oče, da me zapuščaš? Le poskusi me, ali sem vreden, da si me izvolil za svojega služabnika, ki ima deliti Gospodovo kri? Ne zapusti me, sveti oče!“ Prijazno mu odgovori sveti papež: „Ne zapustim te ne, sinko moj! Tebe čaka večje vojskovanje za Kristusovo vero. Mi, že slabi starčki, lažji prebijemo boj; ti, še mladenič, zadobil boš veličastnejšo zmago nad grozovitniki. V treh dneh prideš za menoj, služabnik za mašnikom.“ Tako je zvesti služabnik božji pripravljen iti za svojim Gospodom v trpljenje in smrt, po smrti pa tudi v večno življenje. Sv. papež in njegovi tovariši gredo srčno za Jezusa v smrt; sv. Lavrencij pa biti, da se v treh dneh k smrti pripravi. Kar je bilo še cerkvenih denarjev, razdeli med uboge; poprodal je tudi drage cerkvene posode, da bi ne prišle v roke neusmiljenim sovražnikom; kar je izkupil, razdal je ubogim.—Ko je rimski poglavar to zvedel, pokliče sv. Lav-rencija pred se, in mu ostro zapove, naj izroči cerkvene zaloge, katerih cesar potrebuje za vojsko. Sv. Lavrencij mu odgovori : „Če mi daš odlog, hočem ti pokazati največje bogastvo, ki ga ima cerkev.“ Dovolil mu je. Sv. Lavrencij gre, in vse siromake, slepe in kruljeve, sirote in vdove na nekem kraju po vrsti postavi, in reče poglavarju : „Pridi le, in poglej zaklade našega Boga. Videl boš polno dvorišče zlatih in srebernih posod in žlahtnih kamenov.“ Ko namesto denarjev ugleda veliko množico samih ubožcev, razsrdi se poglavar strašno ; sv. Lavrencij pa pravi : „Zakaj se jeziš? Zlato in srebro, ki ga tako poželuješ, je le slaba zapeljiva ruda: pravo zlato je božja luč (Kristus), katerega učenci so ti siromaki ; oni so tisti cerkveni zakladi, ki sem ti jih obečal pokazati.“ — Ves raz- Življenja sračen pot. 18 kačen zagrozi se mu poglavar, rekoč : „Vem, da bi rad hitro umrl ; ali tvoja smrt bo počasna.“ Ukaže srčnega mladeniča do golega sleči in neusmiljeno razmesariti; ker pa sveti Lavrencij le stanovitno trdi sveto vero Jezusovo, zapove ga pripeti na razbeljen (žareč) raženj in na žerjavici počasi peči. Oh, kolike so bile te bolečine ! še bolj goreča je bila njegova ljubezen do Jezusa. Vse je voljno trpel. Po eni strani že ves pečen, reče lepo mirno grozovitnežu : „Ukaži me obrniti, da bom po obeh straneh dober ; potem pa odreži kos in jej, ako se ti poljubi !“ — Potem je veselo v nebesa povzdignil svoje oči, molil in prosil, da bi vse rimsko mesto spoznalo pravo vero; in ko je odmolil, je lepo v Gospodu zaspal (1. 258.). Vidiš, krščanski mladenič, kako voljno trpi nedolžni Lavrencij ? Kaj se pa ti huduješ, kedar te kak zob poboli ! Ali slišiš, kako pohlevno moli sveti mladenič na pekočem ognju? Kako srdito pa ti beseduješ, kedar ti stariši ali predpostavljeni reko kako žal besedo! Brez potrpljenja ni življenja srečnega tukaj, ne večnega tam. Uči se torej srčno, pa tudi voljno trpeti za svoje zveličanje, zakaj sv. Duh govori: „Zlato in srebro se v ognju skuša, ljudje pa, ki imajo zveli-ličani biti, v peči poniževanja.“ (Sir. 2, 5.) In papež sv. Leon uči: „Lahko se veseli nebeškega življenja, kdor se deležnega stori Gospodovega trpljenja.“ 34. Sv. liUkež (.18. vinotoka). Dobro mu, kdor kaj dobrega zna. Ako mlado drevce lepo zeleni, cvetelo in zorelo še lepše bo, ter rodilo dovolj žlahtnega sadu ; in če se mladenič pridno in rad uči, pa lepo uboga, bo tudi kedaj moder mož, svojega ljudstva čast in slava, kakor sv. Lukež. Rojen je bil v Antijohiji. Skrbno se je učil od mladih nog, brati in pisati, pa tudi zdraviti bolnike, da bi revežem poma-goval v bolezni. Oh, mladenič, ne minute ne zamudi v svoji lepi vigredi, in vsega koristnega se uči, ke-darkoli imaš priložnost ; blago je drevesce, ki nam daje dober sad, še žlahtnejši je človek, ki v potrebah vé pomagati. Kedar se pa učiš, le takega se uči, kar ljudem pomaga ali jih pošteno razveseljuje; učiti se praznih rečij, pravi se prazno slamo mlatiti. Učeni modrijani radi pozabijo Boga in nebes, ugasnejo si solnce in prižgejo bledo luno človeške pameti. Sv. Lukež je bil močno učen, pa je tudi močno ljubil Boga. Ko so apostoli pridigovali v njegovem mestu, pois* slušal je željno Jezusovega nauka veseli glas. Bog mu da prav spoznati zveličanske vere nebeško luč; bil je krščen in vzet med oznanjevalce božjega kraljestva. Tako srečni so pametni mladeniči, ki radi poslušajo krščanske nauke, in se držijo modrih mož ; noroglave paglavce pa ima peklenšček na vajeti, ter jih s seboj v pekel tira; slabi tovariši jih tiščijo za njim. Oh, takim bo gorje! Sveti Lukež je poznal Marijo, Jezusovo mater, je videl Janeza in veliko drugih Jezusovih ljubljencev. Od njih je zvedel nauke, ki jih je Kristus učil, je slišal čudeže, ki jih je Jezus storil; vse to je pa tudi nam zapustil, ter nam po navdanju sv. Duha popisal tretji evangelij, katerega še zdaj beremo. Kakor je dobro delo, lačnega nasititi, tako je tudi božji dar, nevednega poučiti. „Kateri druge poučijo,“ govori sv. Duh, „svetili se bodo vekomaj, kakor lepe zvezde na jasnem nebu.“ V tovaršiji sv. Pavla učil je sv. Lukež po Grškem in Laškem, ter ga ni zapustil ne v veselju ne v trpljenju. Kako se je godilo njima in drugim apostolom, beremo v apostolskem dejanju, ki nam ga je tudi on popisal. Lepo ni, če tovariš tovariša v težavah zapusti, lepo ni, ako mladenič pozabi naukov in svaril svojih starišev in učiteljev. Takim življenja sveta luč ugasne v sredi teme. Berimo radi in pripovedujmo, kar smo dobrega slišali ali videli ; lepo se imejmo in poma-gujmo si! Sam za-se je le volk. Po slavni smrti svetega Pavla, ki jo je v Kirnu prestal, oznanjuje sv. Lukež zveli-čanski nauk Jezusove vere po svetu. Bog mu je dal, za sveto vero kri preliti (okoli leta 90.), da je zdaj dvakrat lepša njegova krona v nebesih : lepa za vse, kar je dobrega storil, še lepša zato, kar si je hudega užil. Ob, da bi tudi nam sprosil, po njegovih stopinjah priti v njegovo veselje ! Kdor hoče modro živeti, mora v mladosti začeti modrega učiti se, in tudi modro storiti vse, kar je prav ; zakaj sv. Duh pravi: „Človek bo po svoji učenosti spoznan ; kdor je pa nečimuren in neumen, bo zaničevan.“ (Prip. 12, 8.) „Kdor se mlad učiti ne da, tudi odra-stel ničesar ne zna.“ (Sv. Kazijodor.) 35. Sv. Maksimilijan (12. vinotoka). Skrben domoljub. V Celju, v starem imenitnem mestu na dolenjem Štajerskem, rodil se je sv. Maksimilijan v tretjem veku (stoletju) po Kristusovem rojstvu. Njegovi starisi so bili bogati, pa tudi bogaboječi ia skrbni ljudje. Dali so svojega sina pobožnemu duhovniku Oranju v šolo, pri katerem se je naučil vsega, kar je bilo žlahtnemu mladeniču vedeti treba, posebno Bogu služiti in bližnjemu pomagati. Skrbno odgojeni mladeniči so največja sreča in veselje svojega kraja, slabo poučeni in razvajeni pa živa nesreča in sramota. Zategadelj ni hujših sovražnikov domače dežele, kakor so zanikarni stariši in malopridni učeniki. V trinajstem letu njegove starosti vzela mu je smrt ljubo mater, in v devetnajstem skrbnega očeta; vse premoženje starišev je bilo njegovo. Lahko bi bil živel v vseh posvetnih dobrotah, ali vedel je, da svet in vse njegovo poželenje preide. Ni hotel po navadi svojih rojakov hoditi v slabe tovaršije in zapeljive dobrovolje, ne znani ti se z razuzdanimi mladeniči, še manj z nevarnim ženskim spolom. Ubožce svojega mesta si je za prijatelje izvolil, njim pomagati in pa za nebeško kraljestvo skrbeti je sklenil. Razpustil je svoje sužnje, premoženje razdajal ubogim, in tako svojo posvetno srečo po bratovsko delil z drugimi. Vsi pravični so ga ljubili, in po širokem je slovelo njegovo ime. Krščanski domorodec se ne obeša na kraj svojega rojstva : cela domača dežela mu je v skrbi. Rad zapusti svoj dom, ako ga je potreba drugje. Tudi sv. Maksimilijan je zapustil Celje, ter šel v nekdanje imenitno mesto Lavrejak blizu Dunaja, ki je bilo tisti čas s Celjem v eni deželi, katero so imenovali Norikum. Lavrejačani ravno niso imeli škofa; spoznali so vsi, da ni vrednišega te imenitne in svete službe, kakor sv. Maksimilijan. Za svojega škofa ga izvolijo, čeravno se je branil in se bal tolikega bremena. Veliko je imel skrbi in truda, verne kri-stijane stanovitno utrditi v dobrem, nevernikom pravo vero oznanjevati, ubogim pomagati, in svoje drage ovčice braniti divjih sovražnikov, ki so ob tistem času nad nje hruli od vseh krajev. Kolikor premore, vzame pregnanih pod svojo streho ter jih preskrbuje z živežem in oblačilom. Da bi ne opešal v svojih velikih skrbeh, molil je rad in pogosto, posebno pa prosil pri sveti maši Boga za pomoč, ker je vedel, da Bog rad pomaga služabnikom svojim, ki pred njega polagajo svoje skrbi. Že blizu sedem in dvajset let se je sv. Maksimilijan potil v Gospodovem vinogradu, in lepo je že cvetela sveta vera Jezusova pri Lavrejačanih. Dobri pastir je bil v Gospodu tega vesel, ali tudi žalosten, ko vidi, kako njegovo rojstveno mesto tiči v temnicah ma- likovanja in druge grehote : zakaj ravno v Celju so imeli pogani imeniten tempelj, v katerem so darovali maliku vojske, ki mu je bilo ime Mart. Usmilili so se sv. Maksimilijanu ubogi Celjani, zakaj ljubil je svoje rojake. Odpravi se v Celje, da bi oživil krščansko vero in zatrl pregrešno malikovanje. Ravno tako ne sme pravičen rojak tudi v daljnih krajih pozabiti svojega doma, kjer je njegova zibka tekla, kjer je prvo veselje zaužil. Dolžen je vsak po svojem zamoženju pomagati domačemu kraju, kjer je tudi on imel prve dobrotnike in pomočnike. Sv. Maksimilijan pride v svoj domači kraj, in sliši, da je rimski poglavar Evlazij ostro zapovedal vsem, darovati maliku Martu ; kdor bi se ustavljal, umoriti ga. Brez pomude gre pred grozovitneža, ga z lepim prosi, naj prizanese kristijanom, in jih nikar ne sili, česar storiti ne smejo. Srčno ga potem svari in opominja, naj pomisli, da ni prišel v ta kraj nedolžnih krvi prelivat, ampak podložnike hudega varovat. Slepi malikovalec pa, ves srdit, ukaže Maksimilijana v malikovalski tempelj gnati, ter mu obljubi prvo službo v templju dati, če Martu daruje, Jezusa pa zataji: ako ne, umorjen bo. Svetega moža ne premaga sladka obljuba, ne ustraši grozovitno žuganje; pripravljen je za Jezusa umreti, svoje domorodce v pravi zveličanski veri potrditi. Ženejo ga na morišče in mu glavo odsekajo zvunaj sedanjega Celja, na kraju, kjer še zdaj stoji svetega Maksimilijana cerkvica; bilo je v letu, ko se je pisalo dvesto štiri in osemdeset. Pobožne Celjanke so skrivaj pokopale njegovo sveto telo, in še kažejo studenec, kamor se je zatočila njegova sveta glava. Naj bi se vsi slovenski mladeniči spomnili svetega Maksimilijana, in kakor on ljubili svojo domovino, pa se tudi tako nosili, da bi bili svojih domačih krajev sreča in čast! Usmiljeni Jezus je tolikanj ljubil svoje rojake, da seje milo razjokal nad njimi, videč njih trdovratnost in prihodnjo nesrečo. Tudi sveti Pavel je želel zavržen biti za svojo rodovino, da bi jo zveličal. Ravno on govori : „Kdor za svojce in zlasti domačine ne skrbi, jevero zatajil, injehujši od nevernika.“ (I. Tim. 5, 8.) Vsak rojak, ki v svojih žilah ima žlahtno kri, Za Boga in domovino umrje in živi. 36. Sv. Marko (25. mal. travna). Mož po volji božji. Sv. Marko je bil judovskega rodu. Ko je slišal veseli nauk Jezusove vere oznanjati, dal seje krstiti in postal zvest tovariš svetega Petra apostola. Srečen, kdor božjo besedo željno posluša in premišljuje! Juterna rosa zemljo ozeleni, božja beseda pa srce tistega omladi, kateri jo zvesto ohrani. Mladenič, ki pridige in krščanske nauke opušča, nikoli priden mož ne bo; podoben je zanikarnemu lenuhu, ki v senci leži, ko pridni sosedje sejejo. Polje lenuhovo trnje obraste, hudobija pa nemarnemu kristijanu dobro srce zaduši. Sv. Marko je hodil s svetim Petrom po svetu, ter mu pomagal ljudi učiti in kršče-vati. Prišla sta v Rim, v poglavitno mesto sveta. Kristijani so ga naprosili, da jim je popisal sv. evangelij, kako je Kristus živel, učil, čuda delal, trpel in umrl. Še zdaj ga z veseljem beremo in poslušamo. Dobro delo je, lačne nasičevati, žejne napajati; še boljše delo je pa poučevati nevedne, posvarjati grešnike. Vsak po svojem stanu to lahko stori ; in če več ne more, naj kaj lepega drugim bere in skrbi, da se kraljestvo spoznanja božjega širi med ljudmi, Bog manj žali in bolj časti. Kateri to storijo, pomagovalci so apostolov božjih. Pravijo, da je sveti Peter poslal svetega Marka v imenitno mesto Oglej, sv. evangelij oznanjevat, iz katerega mesta se je sveta krščanska vera razznanila po Kranjskem, Koroškem in po več drugih krajih; zato ga še zdaj Benečani častijo svojega prvega patrona. Pozneje ga pošlje sveti Peter iz Rima v Egi-pet, kjer je posebno v poglavitnem mestu Aleksandriji preobrnil veliko malikovalcev. Malikovalski sleparji so ga jeli preganjati in sklenili umoriti. Ravno so svojim malikom obhajali imenitno godovanje, sveti Marko pa služi sveto mašo; kar ga zgrabijo, na vojko privežejo, ter ga po kamenju vlačijo tako neusmiljeno, da se je krvava cesta poznala za njim. Ko so se naveličali tega, vržejo ga v temno ječo. Jezus se mu dobrotljivo prikaže, in ga potolaži rekoč: „Mir tebi, Marko!“ Ves razveseljen je celo noč hvalil Boga. Drugi dan ga zopet vlačijo po kamenitih ulicah, dokler svoje duše Stvarniku ne izroči. Tako je po svetem življenju radovoljno in častitljivo umrl za vero Jezusovo (1. 68.). Mladeniči, kedar boste stali pred du-hovsko ali deželsko gosposko na priči, ne da bi se zbali resnice ali pravice trditi! Ne ravnajte se po krivičnih besedah ljudij, te-muč vselej govorite, kakor Bog zapovéda, in vam vaša vest veleva : tako boste možje po volji * božji. Apostoli so rekli: „Bogu je treba bolj pokornim biti, kakor ljudem.“ (Dejanje ap. 5, 29.) Zato pravi sv. Gregor: „Ničesar se nam na svetu toliko bati ni, kakor pa Boga se manj bati kot ljudij.“ 37. Sv. Martin (11. listopada). Zvest služabnik v svojem stanu. Sv. Martin je bil rojen v Sobotišču (Sa-bariji), starem mestu sedanje ogerske zemlje, od imenitnih, a nevernih starišev. Oče in mati sta mu branila v cerkev, pa modri mladenič je šiloma hodil krščanske nauke poslušat, in je skrbno po tistih živel. Veselo je, ako starisi svoje otroke vodijo h krščanskim naukom ; še večje je veselje, ako mladeniči sami od sebe radi v cerkev hodijo. Bogaboječi mladeniči kažejo že v svoji mladosti, da bodo kedaj modri in pošteni možje, kakor sv. Martin. Starisi so ga dali v vojake in moral je na Francosko iti h konjikom, ali tudi med vojščaki je živel po krščansko, zvesto opravljal službo, ni klel, ne klafal, ampak rad molil, bil je srčen, pa tudi usmiljen. Ko je nekega pozimskega dne videl na pol golega ’ berača za potom zimo ogrebati, pa mu ni imel kaj vbogaime dati, razpara z mečem svoj plašč, da eno plat ubogemu za ogrinjalo, z drugo pa ogrne sam sebe. Na to se mu prvo noč Kristus prikaže vpričo svojih angeljev, oblečen z ravno tisti* pol plaščem, rekoč: „S tem oblačilom me je Martin oblekel.“ Naj bi bili mladeniči bolj usmiljeni, in namesto lepoto si omišljevati, pomagali rajši ubogim, imeli bi tudi Jezusa za svojega po-vračnika. Bog je mladega vojščaka izvolil za dušnega bojevalca nebeškega kraljestva; zapustil je torej sv. Martin vojaštvo in je šel duhov-stva se učit. Iz ljubezni do svojih starišev in sorodnikov napoti se v svoj kraj, oznanjevat jim zveličansko vero ; ali le samo mater je pridobil Kristusu, trdovratni oče se mu ni dal poučiti. Na svojem potu je prišel v nekih hribih med razbojnike. Že je njih eden mahnil po njem, ali neki drug prestreže mu z roko, da ga ni usmrtil ; sv. Martin se pa še ustrašil ni. Vprašajo ga, kdo je on, da se jih ne boji. On jim odgovori, da je kristi-jan, kateri vé, da Bog varuje svojce, posebno jih vidno ohranjuje v velikih nevarščinah; pa hudodelci naj se boje, ker zavoljo hudobij ne bodo vredni usmiljenja Kristusovega. Tako brez strahu lahko hodi po svetu, kdor se popolnoma Bogu izroči in v milosti božji živi. Ravno tisti, ki ga je hotel ubiti, podal se je za svetim Martinom in izpreobrnil. Krivoverci so svetega Martina pregnali z domačega kraja ; vrnil se je v francosko zemljo, in tam živel tako sveto, da mu je vsegamogočni Bog dal čudeže delati. Imel je mladega učenca, kateri mu je brez svetega krsta umrl ; sv. Martin moli, in mladenič oživi. — Neki dan gre mimo hiše imenitnega moža, ter čuje velik jok in stok. Vpraša, kaj to pomeni? Ko zvé, da se je služabnikov eden obesil, stopi noter, obudi mrtvega reveža s svojo molitvijo in zdravega ljudem izroči. Ne smemo siromakov, kateri se sami denejo ob življenje, brez pomoči pustiti, če jim še ni zamujeno. Veliko je nedolžnih in na pameti bolnih, ki so našega usmiljenja vredni. To nam kaže sv. Martin. Svetega služabnika božjega so kristijani Turonskega mesta na Francoskem izvolili za svojega škofa, da se je ravno branil te časti. Bil je kakor nekdaj srčen vojščak, tudi zdaj skrben dušni pastir. Hodil je po vseh krajih svoje škofije, učil ljudi in delil svete zakramente. Posebno je skrbel za čast in lepoto Bogu posvečenih cerkev. Kedar je stopil v vežo božjo, se je svete groze ves tresel ter je dejal : „Kaj bi se ne tresel, ako premislim, kako stojim pred veličastvom Najvišjega, pred Bogom io svojim sodnikom.“ — Videl je še veliko nevernih malikovalcev in v srce so se mu usmilili. Ko jim je nekega dne oznanjeval sveti evangelij, prinese žalostna mati svoje mrtvo dete pred njega in ga poprosi, rekoč: „Vemo, da si prijatelj božji; daj mi edinega sinka zopet živega.“ Sv. Martin poklekne vpričo vseh, moli, in dete spet oživi. Vsi ga hvalijo in se dajo krstiti. Ko je sv. Martin hodil po deželi, ugleda ostriženo ovco in pravi : „Imela je dve suknji, in je dala eno človeku, ki nema nobene. Poglejte, ovca nas pomni evangeljskega nauka. Tudi mi storimo tako!“ — Drugi pot je srečal raztrganega svinjarja, ki je za cesto svinje pasel in hudo zimo ogrebal. „Poglejte,“ je dejal, „to je podoba nesrečnega Adama, katerega je Bog potisnil iz raja. Slecimo starega Adama in oblecimo Jezusa Kristusa!“ — Sel je nekega dne mimo travnika, katerega pol so svinje grdo razrile, pol pa ga je bilo lepo zelenega, kjer je cvetelo vse polno dišečih rožic. „Le poglejte,“ dejal je sv. Martin, „razriti travnik (senožet) nam kaže podobo grdega, nečistega človeka ; lepo zelena senožet pa, vsa rožic obsuta, nam kaže lepo devištvo svete čistosti. O devištvo, kako si lepo, kako si srečno, kako si vredno gledati Boga ! Tebi ni enake reči. Tebe lepšajo rožice kakor svetle zvezde. Blagor mu, kdor te ima, in te zvesto varuje.“ Takih svetih pogovorov, mladenič, navadi se po svojih potih; tako hoš moder in srečen mož. Učenci so ljubih svetega Martina, kakor otroci svojega očeta; koje v svojem osem in štiridesetem letu bil na smrtni postelji, plakali so milo in vzdihovali, rekoč: „Kaj nas boš, oče, zapustil? Komu nas boš izročil sirote?“ Sv. Martin pa je molil: „Gospod! ako sem še potreben tvojemu ljudstvu, ne branim se dela. — Naj se zgodi le tvoja volja.“ — Navznak je neprenehoma ležal in molil; hoteli so ga torej položiti na drugo stran; on pa je dejal: „Najte, da le v nebesa gledam : naj se tja ozira moj duh, ki je že pripravljen iti h Gospodu.“ Tako lepo je sklenil svoje življenje, od mladosti do starosti Bogu zvest. Reven je živel na zemlji, bogat je šel v nebesa (1. 400). človek, v vsakem stanu lahko sveto in srečno živi, naj si bo mašnik ali vojščak, ako le skrbno spolnuje svoje dolžnosti. Jezus po smrti veselo poreče vsakemu zvestemu služabniku: „Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, postavil te bom čez veliko ; pojdi v veselje svojega Gospoda.“ (Mat. 25,21.) „Človek, ti si na kupčiji, dokler še živiš: glej, da dragih jagod ne izgubiš, varuj se, da jih sovražnik ne dobi, da se ž njimi tvoja barka ne utopi, da ne prideš prazen k večni domačiji!“ (Sv. Jefrem.) 38. 8v. Matevž (21. kimovca). Vzgled pravega poboljšanja. V judovski deželi, ki je bila Rimljanom v oblasti, pobirali so uradniki rimskega cesarja cestnino. Tistih eden je bil Matevž, Alfejev sin, ki mu je bilo tudi Levi ime. Zunaj mesta Kaparnaum v Galileji je imel svojo stavo. Judom so bili taki uradniki trn v peti ; črtili so jih, kakor še tudi dandanašnji neumni in hudobni kristijani sovražijo služabnike cesarske, katerim imajo kaj plačevati. Res je, da so nekateri stanovi za zveličanje bolj nevarni od drugih; moramo si torej izvoliti stan, v katerem se z božjo pomočjo laže zveličamo. Zaničevati pa ne smemo nobenega stanu; iz vsakega gre pot v nebesa, kakor vidimo v življenju sv. Matevža. Usmiljeni Jezus si je učence izbral iz vseh stanov; tudi svetega Matevža je poklical s ceste, naj zapustivši svojo posvetno službo hodi za njim. Matevž Jezusa uboga brez vsega odloga ; odpove se bogati službi, in gre Življenja srečen pot. 19 za Kristusom iskat nebeškega kraljestva. Zavoljo njegove srčne zvestobe izvolil ga je Zveličar apostola. Vse je videl in slišal, kar je Kristus storil in govoril. Po Jezusovem vnebohodu je prvič pridigoval po Judovskem, in vernikom popisal prvi evangelij, kako je Božji Sin bil človek, kako je trpel in umrl po človeški natori. Zato ima podobo fantiča v znamenje pri sebi. Potem je potoval v Eti-jopijo, iz Etijopije pa v Perzijo in druge ju-terne dežele, storil je veliko dobrega, pa tudi veliko hudega prestal za sveto vero. Poslednjič so ga neverniki prebodli pred oltarjem, kjer je maševal, in mu tako odprli nebesa, kjer se zdaj veseli pri svojem Gospodu. (Umrl je okoli 1. 70.) Mladenič, ne sramuj se nobenega stand, v katerem pravično živiš, naj si bo ravno od ljudij zaničevan. Bog ga je stvaril, in če ga je tebi odločil, odprl ti bo iz njega tudi nebesa. Stan te zveličal, pa tudi pogubil ne bo; le ti si boš ž njim zaslužil pekel ali pa nebesa. Sv. Pavel uči: „Bog hoče, da bi vsi ljudje bili zveličani.“ (I. Rim. 2, 4.) „Bolj poreden stan ko je, V kterem ti živiš, Lepše čednost sveti se, Utero v njem storiš.“ (Sv. Ambrož.) 39. Sv. Matija (24. svečana). Kako se pride v srečen stan. Kdor želi priti v srečen stan, mora za Jezusom hoditi, kakor sv. Matija. Brž ko je Jezusa spoznal za obljubljenega Mesija, pridružil se je njemu in ni ga več zapustil. Zvesto je poslušal vse njegove nauke, skrbno posnemal njegove čednosti, in je bil med njegovimi 72 učenci najzvestejših eden. Sedanji mladeniči bi tudi radi bili imenitni in srečni. Nekoliko se jih zato ošabno oblači, ker mislijo, da so v prazni lepoti čez vse imenitni. Spet drugi se gonijo po premoženju, in mislijo, da le bogatin živi srečno in imenitno; nekaj jih skrbi za premeteno, umno glavo, kakor bi prebrisana glava vse veljala na svetu; ljubega Jezusa pa radi pozabijo in prav po Iškarij otovo njegovo sveto vero prodajajo svojemu poželenju: to je navadna posvetna modrost. Vsa posvetna sreča je pa zelò opoteča, in posvetnežem ravno tako hitro v rokah zvodeni, kakor Judežu trideset srebernikov. Kdor ponižno hodi za Jezusom, on bo povišan, kakor sv. Matija na Judeževo apostolsko mesto. Posvetni Judež Iškarijot se jè bil obesil ; vrzel je naredil v apostolstvo; dvanajsto mesto je bilo prazno. Verniki so se zbrali po Jezusovem vnebohodu in molili, naj jim Bog namesto Juda odloči drugega apostola. Nato srečkajo, srečka zadene svetega Matija, in bil je apostolom prištet. Fantič, ki bi rad danes ali jutri kaj bil, nikar se ne sili v visoke službe ; priden bodi in Bogu se priporočaj, on bo skrbel za te. Kedar pa imenitno službo nastopiš, spomni se, da komur se veliko dà, od njega se tudi tirja veliko. Pazi, da zvesto storiš svoje dolžnosti, kakor sv. Matija. Apostoli so binkoštno nedeljo prejeli sv. Duha, in potem se razšli na vse kraje sveta, oznanjevat sveto vero. Sv. Matija je pridigo val po Judovskem in več drugih krajih Azije. Njegovi posebni nauki so bili: „Posvetne reči se morejo po volji božji zauži-vati, a nikoli se srce ne sme privezati na nje. — Telesno poželenje se mora pokoriti, in ne dopolniti, kar se nerodno poželuje.“ — „Kedar greši sosed vernega kristijana, greši tudi kristijan, ki ne skrbi za njegovo poboljšanje.“ Neverni Judje so svetega Matija tožili zaradi Jezusovega nauka, in sovražniki Kristusovi so ga obsodili v smrt. Ko ga s kamenjem pobijajo, še umiraje moli za svoje sovražnike. Neki rimski trinog mu s sekiro glavo odseka. Šel je vesel v nebesa na svoj apostolski sedež, ki mu ga je Kristus odločil. (L. 64.) Usmiljeni Jezus nas vse vabi, naj prave sreče iščemo, rekoč: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obloženi, in jaz vas bom poživil ! Vzemite moj jarem na-se, in učite se, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen, in boste pokoj našli svojim dušam. Moj jarem je sladek, in moje breme je lahko.“ (Mat. 11, 28-30.) Srečen, kdor vse z Bogom začne, in z Bogom vse konča, in po vseh svojih potih Jezusa tovariša ima.“ (Sv. Gregor Nac.) 40. Sv. Miklavž (6. grudna). Skrben varih nedolžnosti. Sv. Nikolaj ali Miklavž je imel bogo-ljubne premožne stariše; bil je pa tudi on bogaboječ. Vsako sredo in petek se je postil že kot dete, in tega posta ni opustil vse svoje žive dni. Ostrega življenja se vaditi je treba od mladih nog, da nas pregrešno poželenje ne premaga. Mehkužen mladenič je kakor puhla repa, na duši in telesu malo velja. Sveto čistost je ljubil tolikanj, da mladenič še pogledal ni drugega spola; dobro je vedel, kar govori sv. Duh: „Odvrni svoj obraz od nališpanega ženstva in ne zijaj po tuji lepoti. Zavoljo ženske lepote se jih je veliko pogubilo, in iz nje se kakor ogenj vnema poželenje.“ Kakor je sam ljubil nedolžnost, skrbel je tudi drugim za nedolžnost. Neki žlahten mož je tako ubožal, da ni imel več živeti. Imel je pa tri hčere. Nesramnih grdežev je bilo po mestu, ki so hoteli nedolžne deklice z denarji zapeljati. Že jih je mislil nesrečni oče prodati zapeljivcem. Ko sv. Miklavž to zve, pride po noči pod okno, in vrže skoz okno lepo mošnjo denarjev, prvo noč za prvo, potem za drugo in za tretjo hčer, da so se lahko pošteno omožile. V ta spomin se otroci še zdaj o Miklavževem obdarujejo, kakor bi sv. Nikolaj pridnim kaj prinesel skoz okno ; zato ima tudi tri ja-belka na podobi. Rad je molil, zgodaj vstajal in opravljal službo božjo ; Bog ga je zato poklical v duhovski stan. Ko so v Miri, nekem mestu na Jutrovem, volili škofa in Boga prosili, naj jim ga dà po svoji volji, rečeno jim je bilo: „Kateri prihodnjega jutra pride prvi v cerkev, bo njihov škof.“ Sv. Miklavž, ki tega ni vedel, pride na vse zgodaj v cerkev. Z velikim veseljem ga primejo kristijani in postavijo za škofa. Naj tudi tebe ne grozi zgodaj vstajati pred belim dnevom, ker je Gospod nebeški venec obečal tistim, ki zgodaj čujejo. čudodelen mož je bil sveti Miklavž na svetu, ljubil je otroke in jih skrbno učil; zato se še zdaj časti kot poseben prijatelj pridnih otrok. Veliko je dobrega storil ljudem, zato je umrl lahko in veselo, rekoč: „V tebe, o Gospod, je zaupala moja duša; vzemi jo v roke svoje!“ Pa tudi po smrti je mogočen prošnjik vsem, ki se njemu priporočajo. (L. 342.) Mladeniči, ki hočejo biti njegovi prijatelji, naj varujejo nedolžnost, pokorijo svoje telo, in iz mladega premagajo vsako hudo poželenje. Sv. Duh govori : „Dobro je človeku, ki jarem nosi od svoje mladosti.“ (Žal. pes. Jer. 3, 27.) „Ostro vadi se živeti, drugim dober biti; potrpljenje z bližnjim imeti, sam največ storiti.“ (Sv. Krizostom.) 41. Sv. Pankracij (12. vel. travna). Mlad služabnik Jezusov. Kakor imajo deklice sv. Nežo, tako mladeniči svetega Pankracija za lep vzgled, kako naj bodo Jezusu zvesti, čeravno so še mladi. Stariši svetega Pankracija so bili malikovalci ; on pa, ko je v svojem štirinajstem letu prišel v Rim, dal se je v krščanski veri poučiti in krstiti. Ne pozabi, mladenič, kaj so tvoji botri za-te obljubili pri sv. krstu ; uči se rad krščanskega nauka, spolnuj božje zapovedi. Kmalu potem zgrabili so ga neverniki in peljali pred ajdovskega cesarja, ki ga je močno nagovarjal s hudim in dobrim, naj zataji Jezusa. Ali sveti mladenič srčno odgovori: „Ne misli, o cesar, čeravno sem mlad, da bi bil tako nespameten, kaj takega storiti. Naš gospod Jezus Kristus nam da toliko pameti in srčnosti, da se ne bojimo protenja nobenega poglavarja ne sodnika; tvoji bogovi, katere hočeš, da bi častil, so bili goljufi in zapeljivci ; sram in greh je njih častiti.“ Nato ga ukaže cesar ob glavo dejati. Žlahtni mladenič, ko roža lep, veselo nagne svojo glavico, in prelije za Jezusa svojo kri, njegova čista duša pa zleti med angelje božje. (L. 304.) Ne boj se hudobnih ljudij, fantič mlad, ki te hočejo v greh zapeljati. Če si ravno slabih močij, angelji božji se bodo poskusili za-te, da boš premagal pregrešni svet in vso njegovo hudobo. „Blagor njim“, govori Jezus, „ki so zavoljo pravice preganjani, ker njih je nebeško kraljestvo.“ (Mat. 5, 10.) „Tudi brez ognja in meča krono mučenikov zadobimo, ako namreč vse težave rado-voljno pretrpimo.“ (Sv. Gregor.) 42. Sv. Paskal (17. vel. travna). Ubog učenec in bogaboječ pastir. Sv. Paškal je bil v Španski deželi doma, tako ubožnib starišev, da ga niso imeli s čim v šolo dati. Bil je še majhen, pa je silo močno želel branja se naučiti. Vzel je abecednik na polje s seboj, vsedel se za potom, ter prosil mimogredoče, naj ga učijo črk in mu pokažejo, kako se bere. Velik božji dar je branje, kdor ga zna; ali le svete in koristne bukve je dobro brati, slabih se je treba zelò varovati. Tudi sv. Paškal je bral le molitvene in pobožne bukve. Brž ko je odrastel, šel je pastirček v službo, in nekemu gospodarju skrbno pasel živino. Grdo je, če odrastli otroci ne gredo služit, kedar nemajo doma dela, živeža, ne oblačila. Kdor postopa zdrav in mlad, je sam svoj in drugih tat. Bogaboječi in pridni pastirček lepo pase svojemu gospodarju živinico, varuje se škode, pa tudi greha. Ko mu enkrat gospodar ukaže v tuj vinograd iti po grozdja, da bi si ugasil žejo, fantič tega ni hotel storiti. „Grozdje ni naše“, dejal je, „rajši se dam na kose raztrgati, kakor še kaj tako malega ukrasti; zato ker je greh.“ Kako radi pa slabi pastirji v bližnje vinograde lazijo, sad in grozdje jemat; na tuje njive letajo, repo in podzemljice kopat; drva brez potrebe kurijo, pogosto meje, piote in hoste požgejo; kako bodo škodo povrnili? Kaj bo za njihovo dušo? Na paši je mladi Paškal premišljeval lepo zeleno polje, žito in druge stvari, ter je za vse hvalil in častil Očeta nebeškega. Ker je gospodar spoznal pravičnega fantiča, hotel ga je vzeti za svojega sinovca, in mu izročiti vse premoženje, ker ni imel svojih otrok. Mladenič pa, ves zadovoljen v svojem bornem stanu, se mu je lepo zahvabl, rekoč: „Ubožec sem rojen, ubožec naj umrjem; saj je tudi Zveličar moj bil ubožen in je prišel na svet le drugim služit.“ Srečen je, kdor to za dobro vzame, kar ima ; zadovoljnost je polovica življenja. Težko je dejalo bogaboječemu mladeniču, da so mu koze uhajale v škodo, in močno ga je pekla vest, če je njegova živina prišla v tujo setev in naredila kako škodo, ker je vedel, da se mora storjena škoda vselej po moči povrniti. Tudi slabo vedenje drugih pastirjev ga je v srce bolelo, ker so igrali, preklinjali in se tepli. Dostikrat jih posvari, pa grdeži so ga le zasmehovali in sovražili, da ni hotel ž njimi hudo delati. On je namesto igre bral le dobre bukve in prepeval svete pesmi. Koliko greha se po pašah zgodi, groza je povedati. Zatorej, fantič mlad, ki paseš z drugimi fantiči, nikar, da bi se med seboj učili grdih rečij, skrivali se pred ljudmi in in ne povedali svojim starišem. Hitro povejte vsaj na spovedi, kar ste storili. Bogu se ne morete skriti, njemu ne morete uiti; njega razžaliti naj vas bo strah. Da bi Bogu bolj zvesto služil in se lože varoval greha, zapustil je svojo službo in šel v družino duhovskih bratov svetega Frančiška. Ostro je živel, natanko dopolnoval svoje dolžnosti in bil zadovoljen z revnim živežem. Svojim predstojnikom je bil čisto pokoren v vseh pravičnih rečeh, in se ni nikdar ustavljal, kedar so mu kaj ukazali, naj bi bilo še tako težavno. Jezusa in Marijo je posebno častil, rad premišljeval Kristusovo trpljenje, in je hodil tudi on radovoljno po potu trpljenja za Zveličarjem svojim. Kakor je živel pobožno in zmerom pohlevno, izročil je tudi vesel dušo Jezusu in Mariji, in k njima šel v hišo Očetovo (1. 1592.). Vsak človek, naj si ravno ne zna brati, ima vendar dvojne bukve, iz katerih se lahko uči Boga spoznavati, njega hvaliti in častiti : prve bukve so vse stvarjene reči; druge pa križani Jezus, njegovo življenje, trpljenje in smrt. Srečni vsi, ki te dvojne bukve bero ; o njih govori Kristus, ki pravi : „Blagorubo-gim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo.“ (Mat. 5, 3.) „Vse je ničemurnost; le Boga ljubiti in njemu služiti: to ni ničemurnost. Svet zaničevati, za nebesa si prizadevati: to je največja modrost.“ (Tomaž Kempčan.) 43. Sv. Pavel (29. rožnika). Kako se pokoriti za zmote mladih let. Sv. Pavlu je bilo poprej Savel ime. Bil je rojen v mestu Tarzu v deželi Ciliciji. Mladenič prebrisane glave šel je v Jeruzalem, v poglavitno mesto na Judovskem, v šolo in se prav dobro naučil vseh izraelskih postav. Dobro je za mladeniča, ako je prave glave, da v šolo pride in se uči. če pa dobre glave in čednega vedenja ni, je stokrat bolje, da doma orje in kosi (seče), nego bi šole pometal; največja uima (škoda) je za žlahto izprijen dijak (študent). Savel, še mlad, je bil v svoji učenosti silo visokih mislij. Poslušati lepe nauke ponižnega Jezusa ni ugajalo napuhnjenemu mladeniču. Ves srdit v svojem srcu sklene grozovitno misel, zatreti vero v Jezusa, in do smrti preganjati vse njegove učence. Tako le ste dve reči vsakemu mladeniču najnevarnejši: prevzetnost in naglost; napuh mu jamo koplje, in naglost ga v njo pokoplje. Zatorej bodi ponižen, in ne prenagli se v svojih sklepih; le po nizki, ravni dolini se varno hodi, in po malem se daleč pride ; kar je prav. Savel je pomagal svetega Stefana kamenjati, in oblačila varoval ubijalcem, da bi ga lože pobili. Sv. Štefan je pa tudi za-nj molil, naj mu Bog ne šteje v greh njegove grozovitnosti ; in molitev svetega mučenca je Savlu zadobila usmiljenje. Koliko je med nami razuzdanih preganjalcev svete nedolžnosti, ki z zapeljivim in pohujšljivim življenjem prav po Savlovo preganjajo zveste služabnike in služabnice Jezusove, katere je tudi Jezus odkupil s svojo rešnjo krvjo ! Molimo za nje, ako naše po-svarjenje kaj ne pomaga; naša molitev jim bo zadobila usmiljenje, kakor molitev svetega Štefana mlademu Savlu. Še premalo je Savlu bilo v domačem mestu Jeruzalemu kristijane preganjati ; prosil je judovske poglavarje, naj ga pošljejo v tuje mesto Damask, da bi tudi tam polovil in pokončal vse verne kristijane. Poslali so ga in mu dali strašno oblast; ali zdaj se ga usmili Kristus. Že ves srdit prijaha blizu mesta Damaska; ko bi trenil, obsije ga nebeška svetloba, vrže na tla in z nebes zadoni vsemogočni glas: „Savel, Savel! zakaj me preganjaš?“ Ves prestrašen popraša Savel : „Kdo pa si ti, Gospod?“ In spet zasliši: „Jaz sem Jezus, katerega ti preganjaš. Težko ti bo meni se ustavljati.“ Ves trepetaje in strme odgovori Savel: „Gospod! kaj hočeš, da naj storim?“ Gospod mu reče: „Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo povedalo, kaj ti je storiti.“ Tovariši so ga za roko vèdli v mesto; zakaj radi prevelike luči, ki ga je osvetila, z odprtimi očmi ni videl. V Damasku je tri dni molil in se postil; potem mu Bog pošlje duhovnika Ananija, ki ga je krstil ; in zdajci je zopet videl, ter je bil črez vse vesel božjega usmiljenja. Tudi tebe, pregrešni, razuzdani človek, ki stariše žališ, nesramno živiš ali pijanču-ješ, pohujšanje delaš, premoženje zapravljaš in se posvariti ne daš, tudi tebe vpraša usmiljeni Jezus: „Zakaj me preganjaš? Kaj sem ti storil hudega, da me žališ in na novo moriš?“ Oh, kdaj mu boš vendar prav od- govoril, po Savlovo rekoč: „Kaj hočeš, Gospod, da naj storim?“ — Padel boš tudi ti raz divjega konja svojega pregrešnega poželenja; ali boš pa tudi vstal in se tako resnično poboljšal kakor Savel? — Mobti in postiti se je vsakemu človeku potrebno: nedolžnemu, da se hudega varuje, grešnemu človeku, da se spokori in deležnega stori usmiljenja božjega. Mladenič, ki rad mob in se posti, se pogubil ne bo; kdor pa opušča molitev in post, je že na potu pogube. Sv. Pavel po svetem krstu ves prerojen, zdaj ravno tako očitno in srčno oznanjuje Jezusa, odrešenika sveta, kakor je poprej preganjal verne kristijane. Po vseh imenitnih judovskih, grških in laških mestih je učil Jezusa spoznavati in v njega verovati; in kakor je on poprej preganjal vernike, tako so zdaj neverniki njega preganjali. Srditi Judje so si zaprisegli v Jeruzalemu, da nočejo jesti, dokler ga ne bodo umorili; ali njegov se-sternik je zvedel to prisego in povedal svetemu Pavlu. Pavel ga je poslal k deželskemu poglavarju, da je njega iz rok hudobnežev rešil. Ko je že brez števila veliko nevernih Judov in poganov poučil v sveti krščanski veri, tudi pridigoval blizu naših krajev, bil velikokrat v ječo zaprt zavoljo Jezusovega imena, krvavo tepen in neusmiljeno preganjan, pripeljejo ga uklenjenega v Rim, pa zopet oprostijo. Potem, ko je tudi v Rimu s svetim Petrom preobrnil veliko Judov in malikovalcev, dejali so ga sovražniki ob glavo ravno tistega dne, ko so križali sv. Petra. (Leta 67.) Tako je skrbno popravljal sv. Pavel, kar je mladi Savel prenaglo hudega storil, ter nam zapustil lep vzgled, kako naj se v resnici poboljšamo in pravo pokoro delamo za storjene grehe. Mladenič, premaguj svoje pregrešne nagone, srčno se vojskuj z zapeljivim svetom, da tudi ob koncu svojega življenja lahko veselo porečeš s svetim Pavlom : „Dobro sem se vojskoval, srečno sem dotekelsvoj pot, vero ohranil; zdaj me čaka krona pravice, katero mi bo dal pravični sodnik; pa ne lemeni, ampak tudi vsem, ki seveselijo njegovega prihoda.“ (I. Tim. 4, 7—8.) „Glej, da se zdrav spokoriš, dokler še lahko grešiš, da se ti bati treba ne bo. Ako se hočeš še le pokoriti, kedar ne moreš že kaj več grešiti,. bi le pregreha tebe pustila, ne pa ti nje. (Sv. Avguštin.) 44. Sv. Peter (29. rožnika). Vzgled goreče ljubezni do Jezusa. Bog ne gleda na ljudi visokega roda, ne ceni bogastva, ne dragih posvetnih rečij ; le kdor ima žlahtno srce, in pošteno živi, on mu dopade, kakor sv. Peter, ki mu je bilo Jonov Šimon ime. Bil je ribičev sin, in je s svojim bratom Andrejem ribil po Galilejskem morju. Sv. Andrej ga je privedel b Kristusu, in Jezus je v njem spoznal dobrega človeka, ga izvolil za apostola in ga Petra (po našem skalo) imenoval ; tako je očitno pokazal, da bo Peter čeravno bornega stanu, prvi kamen njegove svete cerkve. Poglej, mladenič, kako Bog ponižne povzdiguje, ter ponižuje prevzetne. Ne zanašaj se preveč na svojo moč, ne na imenitnost svojega stanu; ako ti Bog ne pomaga, bo vse tvoje delo brez blaga. To nam kaže sv. Peter. Ribil je neko noč od večernega mraka do belega svita, pa še ribice ni ujel. Ravno žalostno mreže izpira s svojimi tovariši. Jezus pride, mu ukaže, naj še enkrat potegne mrežo, in glej, v Jezusovem imenu zavzdigne toliko rib, da se mreže trgajo in čolniči utapljajo. — Neko drugo npč so se apostoli peljali po Galilejskem morju, Jezus pa pride po vodi Življenja srečen pot. 20 k njim, kakor po suhem. „Gospod,“ pravi Peter, „ako si ti, naj še jaz po vodi pridem k tebi!“ „Pojdi le!“ reče mu Jezus. Peter stopi na vodo, in gre po vodi kakor po suhem. Ko pa veter zahlidi, in se valovi zmajejo, hitro se Peter prestraši, in voda se udira pod njim. „Gospod, pomagaj!“ zavpije Peter. Jezus mu roko poda, rekoč: „Slabovernež! zakaj si dvomil?“ Kliči tudi ti, kedar boš v sili; pa tudi trdno zaupaj, da te Jezus ne bo zapustil. Ko so apostoli z Jezusom hodili po svetu, prišli so nekega dne dacarji dačo pobirat za tempelj. Vprašajo Petra, ali Jezus plačuje dačo? „Kako pa!“ odgovori Peter in gre Jezusu pravit. Jezus mu že naproti pride, rekoč: „Stopi k morju, vrzi trnek (ódico), in vzemi prvo ribo, ki se ujame, in odpri ji gobec, in našel boš denar, ž njim plačaj zame in za-se. Kako lepo nam Jezus kaže, davke voljno plačevati. Bog vsakemu rad pomaga, ki daje Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesale vega. Peter je Jezusa tolikanj ljubil, daje hotel umreti za-nj ; ali Jezus ga je svaril, naj se ne prenagli v svojih obljubah, ter mu pove, da ga bo prihodnjo noč pred njegovim trpljenjem trikrat zatajil, preden petelin dva- krat zapoje. Peter tega ni verjel, in se je preveč zanašal na svojo moč. Jezus na Oljski gori moli k Očetu nebeškemu, in se pripravlja na prihodnje trpljenje ; Peter pa trdo spi zraven in noče čuti. Jezus ga zbudi in opominja, rekoč: „Šimon, kaj spiš? Ali ne morete z menoj bedeti ? Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo ; duh je sicer voljen, ali meso je slabo.“ — Sovražniki pridejo in primejo Jezusa; Peter plane po koncu, mahne s svojim mečem, in nekemu beriču odseka uho. Kristus ga pokara za njegove naglice delj, ter pravi: „Peter, vtakni svoj meč v nožnico, zakaj vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem končani.“ Tako nikdar dobro ni, kar se prenaglo zgodi; treba je premisliti, preden se začne. Nahaja se dosti fantov, pa tudi postaranih mož, ki imajo sila grdo navado, narediti boj za vsako žal besedo. Ali prevroča kri se rada hitro ohladi in prelije. Kdor se rad tepe in bojuje, ne bo dolgo zdrav, ne starih dni učakal; zdrava pamet največ velja. Ko so rabeljni zvezali Jezusa in vèdli pred krivične sodnike, lazi tudi Peter od daleč za njim, in pride v dvorišče tiste hiše, v kateri so Jezusa sodili, kjer se je pri kurišču (ognjišču) grel s hlapci. Neka dekla, vratarica, ugleda Petra in reče: „Ta-le je tudi tovariš Jezusov.“ Peter taji vpričo vseh ia pravi: „Jaz nisem; še poznam ga ne, ter ne vém, kaj govoriš.“ Petelin zapoje prvo-krat. — Ne dolgo potem pride spet druga dekla in pravi: „Poglejte ga, tudi ta je bil z Jezusom Nazareškim.“ Peter pa je še huje tajil in trdil, da ga ne pozna. — Poslednjič ga še hlapci obstopijo, ter pravijo, da ga po besedi poznajo, da je Galilejec in Jezusovih tovarišev eden. Peter, ves plah, se začne rotiti, da ne pozna Jezusa; in ko ga tretjič zataji, petelin drugič zapoje. Tako lahko greši pravični, ako se ne varuje priložnosti greha : koliko lože slabotni, ki priložnosti išče! — Ženstvo je Petra premoglo, daje zatajil svojega ljubega Gospoda; ženske bodo zaslepile tudi tebe, mladenič, da boš pozabil Boga, in izgubil svojo dušo, če se jih ne varuješ. Ravno je bil Peter tretjokrat zatajil Jezusa, ko ga peljejo iz sodne hiše. Milo se Jezus ogleda na Petra ; ta se spomni svoje obljube in storjene velike nezvestobe. Brez po-mude hiti z nesrečnega kraja in milo joka. Lahko si že morda tudi ti Jezusa zatajil s svojim slabim zadržanjem? Ali si že tudi razjokal se ? Drage solze, ki izvirajo iz božje ljubezni, omivajo nam naše pregrehe. Ko je bil Jezus od smrti vstal, in se večkrat prikazal apostolom, povprašal je Petra trikrat zaporedom: „Simon, Jonov sin, ali me ljubiš?“ Sv. Peter mu odgovori: „To je, Gospod! saj veš, da te ljubim.“ — Kaj pa bi ti odgovoril Jezusu, ako bi tudi tebe povprašal: „Moj sin! ali me ljubiš?“—„Kdor mene ljubi,“ veli Jezus, „naj spolnuje moje zapovedi.“ To je storil sv. Peter. Ni več zatajil svojega Gospoda, ni se več zbal sovražnikov Jezusovih: očitno je pričal Judom in poganom, da je Kristus Sin božji in Zveličar človeški. Judovske, grške in laške dežele je pridigovaje obhodil in poslednjič v Rimu postavil svoj apostolski sedež. Grozovitni krvolok, poganski cesar Neron, ukaže sv. Petra in Pavla, ki sta silno veliko nevernikov v Rimu izpreobrnila, umoriti. Ko to zvedo kristijani, prosijo sv. Petra, naj zbeži. Čeravno nerad, vendar se na prošnjo vernikov odpravi iz mesta; ali ob mestnih vratih ga sreča Jezus, kakor bi hotel v mesto iti. Sv. Peter ga povpraša: „Gospod, kam greš?“ Jezus mu odgovori: „Grem v Rim, da bi se še enkrat dal za-te križati.“ Sv. Peter spozna, da je božja volja, naj zdaj umrje za sveto vero ; zato se vrne in v Rimu na križu smrt stori. Preden so ga križali, izprosil si je, naj mu glavo obrnejo k zemlji, ker po svojih ponižnih mislih ni bil vreden, da bi bil ravno tako križan kakor njegov Gospod. (L. 67.) Kakor sv. Peter, ljubi tudi ti, mladenič, usmiljenega Jezusa, in varuj se, njega kedaj zatajiti. SrečeD, kdor s svetim Petrom v resnici more reči: „Gospod! ti veš, da te ljubim.“ (Jan. 21, 17.) „Ljubezen, kjer je, dela velike reči ; ako jih ne, prava ljubezen ni.“ (Sv. Gregor.) 45. Sv. Primož in sv. Felicijan (9. rožnika). Ljubeznjiva brata. Bila sta sveta brata Primož in Felicijan, v Rimu rojena, v življenju in v smrti zvesta tovariša. Lepo je slišati, ako se bratje med seboj čedno imajo, hudega varujejo in opominjajo na dobro, kakor otroci enega očeta, ene matere; še lepše je gledati njihovo dejanje in nehanje, ako so ene dobre misli, ene pravične volje, kakor da teče le ena kri po njihovih žilah ; najlepše je pa za brate, ako jih ne loči ne trpljenje in tudi ne smrt, kakor sv. Primoža in Felicijana. Obadva sta se kmalu prijela svete krščanske vere in zvesto po njej živela, ali ravno zato sta bila po ukazu nevernih cesarjev ujeta in neusmiljeno v ječo vržena. Potem njiju ženo pred sodnika, ki ju sili s hudim in z dobrim, naj bi malike molila in zatajila Jezusa. Pa bratovsko odgovorita : „Le samo enega Boga moliva; le en sam je pravi Bog.“ Za to njuno trdno vero ju grozovitno raz-tepò s svinčastimi robaticami ; pa vse tepenje ne premaga stanovitnosti svetih bratov. Kako dobro je imeti v sreči in nesreči pravega tovariša, ki nas podpira v naših slabostih, in potrjuje v krepostih (čednostih). Posameznik lahko pade, in ni ga, ki bi mu podal roko. Pa tudi razkrušrni bratje se ne smejo pozabiti, kakor se nista pozabila sveti Primož in sv. Felicijan. Da bi si krščanska brata ne delala srčnosti, ukaže ju grozovitnik vsakega v drugo ječo zapreti. Nekoliko pozneje zapove pred se prignati svetega Felicijana, ter se mu sladkega dela pa tudi grozi, hoteč ga premotiti; ker pa nič ne opravi, ukaže ga k stebru pripeti in ga cele tri dni pusti brez vsega živeža. V treh dneh se svetega Primoža loti z lažjo, rekoč: „Tvoj bratje pametnejši kakor si ti; storil je cesarju po volji, moli bogove, in je zdaj v časti pri njem.“ Sveti Primož, od Boga razsvetljen, je lažnivcu odgovoril : „Ne boš me preslepil ne! Po an-gelju vem, kako je z mojim bratom. Bog daj, da kakor sem ene volje ž njim, tudi umrjem za vero ž njim.“ Tako lepe edinosti bratovske je pač malo med nami! Kolikokrat se bratje med seboj za premoženje stari Sev pravdajo, v škodo spravljajo, in pogosto do smrti sovražijo ! Med njimi ugasne krščanska ljubezen, pa tudi izgine božji blagoslov. Bog nas varuj take žlahte in daj vsem, ki smo ene krvi, tudi ene poštene misli biti v veselju kakor v trpljenju, v življenju in v smrti, po vzgledu svetega Primoža in Felicijana. Sodnik, ves razkačen, ukaže zdaj tudi svetega Felicijana prignati pred se, zapove svetega Pr moža na tezalnico razpeti, z železnimi grebeni trgati, in mu vpričo brata raztopljen svinec vlivati v usta. Ko tudi te strašne muke niso premogle služabnika božjega, reče dva leva izpustiti nad njiju; ali pohlevna sta se leva vlegla pred njiju, in jima noge lizala. To čudo videti, izpreobr-nilo se je veliko nevernikov. Poslednjič ju da poglavar ob glavo dejati (1. 286.). Njuni sveti trupli so svoje dni iz Laškega prenesli na Kranjsko, kjer zdaj v Kamniku počivata; njiju duši pa uživate pri Gospodu nebeško veselje. „Poglej, kako dobro in veselo je, kjer bratje v edinosti žive. Gospod je ondi obljubil svoj blagoslov in večno življenje.“ (Ps. 132, 1—3.) „Kdor svojih bratov prav ne ljubi, bo v svoji čednosti na zgubi.“ (Sv. Ciril.) 46. Sv. itoli (16. vel. srpana). Prijatelj bolnikov. Blagih in bogatih starišev sin je bil sv. Rok, na francoski zemlji doma. Bogaboječe izrejen bil je dobrega srca in prebrisane glave, podoben mlademu drevescu, ki obeta veliko žlahtnega sadu. Največje veselje mu je bilo Bogu služiti. Ko sta mu v dvajsetem letu odmrla oče in mati, razdelil je svoje veliko premoženje ubožcem, zavoljo obljube Jezusove, ki govori : „Kar ste komu naj- manjših bratov storili v mojem imenu, to ste meni storili.“ Ne le dajati vbogaime, tudi vse svoje življenje darovati Bogu v čast in bližnjemu k pridu sklenil je srčni mladenič; zakaj vedel je, da kdor skopo (pičlo) seje, bo tudi skopo žel ; in kdor obilno seje, bo tudi obilno plačilo žel. Ko je bil svoje posestvo zapustil nekemu stricu, napotil se je po romarsko v Laško deželo, koder je ravno tisti čas v nekaterih mestih morila grozovitnà kuga. Ta strašna šiba se pri nas večinoma le po imenu pozna, pa gorje ljudem, ki si jo skusijo. Tudi sapa je po nesrečnih krajih tako rekoč s smrtnim strupom napolnjena; pogosto že dihljej umori človeka. Vse, kar le more, rado beži; ni jih, ki bi bolnikom stregli in mrliče pokopavali. Mesta utihnejo, ceste so samotne, hiše prazne, lepi kraji gole puščave. Pa tudi v toliki smrtni nevarnosti pravi kristijan ne sme zapustiti bolnikov, kakor nam lepo kaže sv. Rok. Ko zasliši veliko silo, kako se bolnikom godi, gre naravnost s pota v bolnišnico, streže bolnikom, jih tolaži in obvezuje, umirajočim pa pomaga srečno umreti. Ni se mu gnusilo neznanih bolečin, čeravno je bil rojen žlahtnik; ni se naveličal težavne in nevarne službe, akoravno je bil mlad; vse je premagala njegova krščanska ljubezen. Tako, mladenič, tudi ti stori, kedar imaš bolnika v hiši ali v soseski ; povzdigni betež-nika, preobleci ga, poišči mu zdravnika, pripelji mašnika, in pomagaj, kakor moreš, da boš tako Jezusov vredni tovariš. Potem, ko je sv. Rok že dosti dolgo stregel kužnim bolnikom in je neznana bolezen od-jenjala, obišče tudi njega Bog z ravno to boleznijo, da bi si zaslužil lepši venec v nebesih. Jelo ga je hudo mraziti, in neznane grče so se prikazale po njegovem životu. Ni se tega prestrašil, ampak hvalil je Boga, ki ga je obiskal. Da bi ne bil ljudem na potu, ali da bi kdo od njega ne nalezel bolezni, zavleče se v tiho samoto in prebiva v slabi bajtici, hoteč ali že ozdraveti, ali pa srečno umreti, ako bi bila božja volja. Bog pa ni pozabil svojega zvestega služabnika; vsak dan mu je kruha priftesel psiček nekega žlahtnega gospoda, in Bog mu je dal, da je zopet ozdravel. Tako usmiljenje najde, kdor usmiljenje skazuje; dobri Bog rajši čudež stori, kakor bi zapustil človeka, ki je usmiljenega srca. Sveti Kok ni iskal hvale ljudij za svoja dela krščanskega umiljenja, tudi ne plačila na tem svetu, in vrnil se je zopet v svoje domače kraje. Niso ga več poznali doma, toliko je shudel v svoji težavni službi in nevarni bolezni. Grdo ga sprejmo njegovi ljudje, in kakor bi bil kak hudoben potepin, zaprò ga v ječo. Bogu je bilo zadosti ; bil je dovolj skušan in pravičen spoznan, zato ga je vzel k sebi, in mu dal krono večnega življenja. Umrl je okoli 1. 1300. Veliko čudežev se je zgodilo po njegovi prošnji, posebno v kužnih boleznih; še zdaj se v hudem pomoru njegovi prošnji priporočajo po vsem krščanskem svetu. Mladenič ! ako tudi ti kedaj učakaš hudih boleznij, ne pozabi v takih žalostnih dneh, da je bolnikov postrežba pred Bogom najimenitnejša služba; in v nevarni kužni bo- lezni naj te osrčujejo besede svetega Janeza, ki govori: „V tem smo spoznali, ker je svoje življenje (Jezus) za nas postavil, naj tudi mi življenje postavimo za naše brate.“ (I. Jan. 3, 16.) „Bolniku daj jedila, preskrbi mu zdravila, in rane obvezuj ; vprašaj, kaj ga boli? naj voljno potrpi, ga lepo opominjaj.“ (Sv. Gregor.) 47. Sv. Rupert (27. sušca). Priden delavec v vinogradu Gospodovem. Kdor hoče bogaboječe živeti, mora na svetu preganjanje trpeti: to nas uči sveti Pavel in nam očitno kaže sv. Rupert. Bil je imenitnega rodu, pa tudi svetega življenja, izprva škof v mestu na Nemškem, ki se mu pravi Vormz. Skrbno je učil malikovalce in krivoverce, da bi se preobrnili ; pa tudi grešnike opominjal, naj bi se poboljšali. Trdovratnim hudobnežem je pa to mrzelo ; vzdignejo se in iz mesta iztepò svojega skrbnega dušnega očeta. Tako se pravičnim pogosto godi, kakor jim je že Jezus povedal, rekoč: „Glejte, pošljem vas, kakor jagnjeta med volkove. — Ako vas v enem mestu preganjajo, bežite v drugo !“ Tisti čas je usmiljeni Bog razsvetil Teoda, bavarskega vojvoda, da je poželel pokristi- janiti sebe in svoje kraljestvo. Pošfje sv. Ruperta prosit, naj pride njega in njegovo ljudstvo učit krščanskega nauka. Prav rad pride apostolski mož na Bavarsko, pouči vojvoda in veliko žlaktnikov, ki so vojvodu služili; tudi še več drugega ljudstva, in jih krsti z velikim veseljem. Tako neskončno dobri Bog vzame luč svete vere nevrednežem, in jo da bolj vrednim, ki jo radi sprejmó in po taisti zvesto živč. Sv. Rupert, priden delavec v vinogradu Gospodovem, gre tudi po bližnjih in daljnih deželah oznanjevat sveti evangelij. Pridigoval je za Donavo, po Avstrijskem daleč do krajev sedanjih ogerskih dežel. Prišel je v dolenjo Štajersko in Koroško, kjer so tistega časa naši rojaki živeli še večjidel v temnicah malikovanja, in tu je oznanjeval zveličansko vero Jezusovo. V Celju je svetemu Maksimilijanu posvetil cerkvico, kakor pravijo, ravno na tistem mestu, kjer je bil ob glavo dejan, vzdignil njegovo sveto truplo, in s seboj prenesel v tiste kraje, v katerih je sv. Maksimilijan bil škof. Zdaj počiva v Pasavi v veliki cerkvi. Veliko Slovencev, Zadravljanov, je poučil in krstil, in se po vsej pravici imenuje apostol Korotanije, posebno sedanjih Korošcev ; naj ga pa tudi s hvaležnim srcem časti vsak pošten Slovenec. Ko ji videl, kako se po vseh krajih lepo kaže krščanstvo, izvolil si je svoje selo v Ju-vaviji, nekem starem mestu, ga zopet pozidal in lepo cerkev postavil. To mesto se zdaj imenuje Salzburg ali po slovensko Solno-grad,1 in je še zdaj sedež velike škofije. V dvajsetih letih njegovega apostolskega truda omladeli so vsi kraji njegove velike škofije, zbežale so nevere in pregrehe, in povsodi so slovele svete čednosti pravovernih kristijanov. — Prišel je tudi za sv. Ruperta veseli čas srečne smrti; ravno na velikonočno nedeljo pri službi božji je sklenil svoje sveto življenje, in šel v veselje svojega Gospoda (1. 623.). Ednajsti nastopnik sv. Ruperta, sv. Vir-gilij, je bil ravno tako skrben, utrjevati in razširjati krščansko vero po Koroškem in štajerskem. Poučil je Gorazda in Hotčmirja, kraljeva mladeniča korotansko - slovenskega vojvoda Boruta. Hotčmir, ki je kraljeval za Gorazdom, prosi svetega Virgilija, naj pride v Korotan. Ta mu pošlje svetega Modesta, ki je bil prvi škof v Gospej Sveti, in še več drugih mašnikov, ki so sveto krščansko vero učili po deželi. Pozneje je sv. Virgilij tudi 1 Solnograd ima veliko lepih cerkva, ter ga zato nazivajo »nemški Bim«. Svoje dni so bili veliki škofje solnograški tudi deželski oblastniki, ki so smeli cesarja voliti in celo denar kovati. sam učil po Koroškem, postavil škofijo v Go-spej Sveti, in v Velikovcu nekoliko korarjev ustanovil pri stari cerkvi sv. Ruperta. Več sto let potem so višji škoije solnograški ustanovili Krško, Sekovsko in Lavantinsko škofijo, ki so še zdaj podružnice stare Solno-graške velike škofije. Ne pozabi, mladenič, velike dobrote, katero si tudi ti prejel po svetih oznanjevalcih krščanske vere; obrani nebeško blago zveli-čanskega nauka, in stori po besedah svetega Pavla, ki nas uči: „Spomnite se svojih predstojnikov, ki so vam govorili besedo božjo; gledajte konec njih življenja, in ravnajte se po njih veri.“ (Hebr. 13, 7.) „Vemo, da se kralju dobro zdi, ako se njegov prijatelj počasti; tudi učeniki so božji prijatelji: dolžni smo jih spoštovati, ker jih tudi on časti.“ (Sv. Jefrem.) 48. Sv. Tomaž Akvinski (7. sušca). Srčen premagalec posvetnih zadržkov. Kakor grešijo oni stariši, ki svoje otroke silijo v stan, h kateremu nemaj o otroci veselja, ravno tako tudi ni prav, da jim branijo, kedar jih pošten stan veseli. Taka se je godila Tomažu Akvinskemu. Imenitni gosposki stariši so mu branili v duhovski stan, in po vsej sili hoteli, naj bi bil posveten; zato ga je mati zaprla v domači grad, in razuzdani bratje so mu neusmiljeno nagajali, pa niso ga premagali. Da bi mladeniča še vsega nedolžnega zmotili, pošljejo nesramno zapeljivko, naj bi ga v greh zapeljala, ter so upali, da zapeljan ne bo več za duhovski stan. Sv. Tomaž, nedolžen angelj, bi rad bil ubežal nesramnici, ali bil je zaprt. Ker se ne more drugače ubraniti, popade na ognjišču goreče poleno in izpodi služabnico hudičevo ; potem naredi z ogorkom na zid sveti križ, poklekne pred-nj in zahvali Boga, da je srečno premagal hudobo. Od te dobe so ga zapustile vse nečiste skušnjave. Kedar boš, fantič mlad, tudi ti v hudi nevarnosti svojo nedolžnost izgubiti, pomni, kaj je storil sv. Tomaž. Nečiste, pregrešne želje pogasiti pred Bogom več velja, ko celo vojsko sovražnikovo pobiti. Ko je mati spoznala, da Tomažu ne more ubraniti v duhovski stan, izpusti ga skrivaj z grada. Šel je v visoke šole, skrbno se učil, pa še bolj skrbno je služil Bogu. Več ko je znal, bolj je bil ponižen, in se ni hvalil svoje modrosti. Tovariši so ga imeli za zijaka, ter so mu rekali : mutasti vol! Učitelj (profesor) pa, ki je spoznal Tomaževo prebrisano glavo, je dejal: „Tega vola glas se bo še kedaj slišal po celem svetu.“ In tako je bilo. Sv. Tomaž je spisal veliko učenih bukev, ki se bero po vsem krščanstvu. Posebno lepo je pisal o presvetem rešnjem Telesu; tudi svetih pesem zložil, katere se v katoliških cerkvah pojo. Usmiljeni Jezus ga za vse to enkrat povpraša, rekoč: „Dobro si pisal, Tomaž, o meni; kako plačilo hočeš za to?“ Sv. Tomaž modro odgovori: „Kaj druzega, kakor tebe, Gospod!“ — Tako je svojega Jezusa ljubil na tem svetu in se tudi pri njem zdaj veseli v nebesih, kjer je Kristus njegovo največje plačilo. (Umrl je 1. 1274.) Mladenič, ako želiš imeniten in hvaljen biti, skrbi za trojno lepoto : svojemu srcu za sveto čistost, glavi za zveličansko modrost, duši pa za resnično pobožnost; v ti trojni lepoti boš angeljev božjih tovariš. Sveti Duh govori: „Strah Gospodov je začetek modrosti; kdor se po tem ravna, dobro obrača; njegova hvalaostane vekomaj.“ (Psalm 101, 10.) „Ako hočeš na svetu brez greha živeti, moraš sodbo božjo na mislih imeti.“ (Sv. Tomaž.) 49. Sv. Valentin (14. svečana). Kako se v Boga trdno zaupa. V Rimu, v poglavitnem mestu vsega katoliškega sveta, je sv. Valentin, pobožen maš- Življenja sreäen pot. 21 nik, služil Bogu, skrbel za uboge, tudi učil neverne malikovalce ; pa ravno zato so ga sovražili slepi neverci, zaprli v ječo in zatožili rimskemu cesarju. Bodimo si mladi ali stari, bogati ali borni, vsi smo dolžni po svoji moči pomagati bližnjemu ; lačne nasititi, žejne napojiti, gole obleči, nevedne poučiti, posvariti grešnike, čeravno nas sovražijo zategadelj, kakor pogani sv. Valentina. Zatožili so ga malikovalci cesarju, da ljudem oznanjuje Jezusa, ki je njihovih krivih bogov sovražnik. Služabnik Jezusov'brez vsega strahu cesarju razlaga nauke vere Jezusove in očita slepoto sovražnim ljudem, ki zaničujejo zveličanski nauk. Cesarju dopade modro govorjenje Valentinovo. „To je učen mož,“ je dejal. Divje ljudstvo se pa ni dalo utolažiti, in cesar oblastniku Asterju prepusti služabnika božjega, naj ga obsodi umoriti ali izpustiti, kakor se mu bode videlo. Asterij vzame svetega Valentina v svoje prebivališče, ter ga zaroti, naj mu prav pove, kdo je bil Jezus, in kakšni so njegovi nauki. Preden sv. Valentin izpregovori, poklekne in poprosi Jezusa, da bi mu pomagal prav govoriti. Razsvetljen od svetega Duha začne sv. Valentin učiti, da je Kristusov nauk prava luč večnega zveličanja, ki 'razsvetli vsakega človeka, kateri veruje va-nj, in da v žalostni temi živijo vsi neverniki, ki ne spoznajo Boga, ne Jezusa Kristusa. — Radovedno ga Asterij povpraša, rekoč: „Ali moreš ti slepcem dati pogled? Glej, imam slepo hčer; ozdravi mi jo !“ Sv. Valentin jo da pripeljati, poln živega zaupanja pogleda v nebo, moli — in ko bi trenil, izpregledala je. Kar jih je bilo pričujočih, vsi se zavzamejo, in oče Asterij ostrmi. Ukaže izpustiti vse kristijane, ki so v ječi vzdihovali za vere delj, in se dà krstiti z vsemi svojimi domačimi ljudmi. Oh kako mogočna je molitev svetih služabnikov božjih! kar prosijo, vse zadobijo. Kako veličastna so pa tudi njihova dela ! Kdo hi ne služil toliko dobremu Bogu? Ko cesar to zasliši, zboji se nevernega ljudstva, in zapove svetemu Valentinu, oblastniku Aster ju in vsej njegovi žlahti glave odsekati (1. 269.). Srečen, kdor za Jezusa življenje izgubi; boljše življenje njemu Jezus podeli. Sovražen in preganjan boš tudi ti, bogo-ljubni mladenič, zavoljo krščanske pravice; ne malikovalci in neznabogi, ampak opravljali in zasmehovali te bodo tvoji sokristijani, ki so s teboj pri istem kamenu krščeni. Spomni in tolaži se z besedami sv. Pavla, ki govori : „Vsi, kateri hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje trpeli.“ (II. Tim. 3, 12.) „Kri mučencev, ki se je prelila, je kristi-janov seme bila. Kolikor več se jih je pomorilo, toliko več se jih je pomnožilo.“ (Tertulijan.) 50. Sv. Vendelin (20. vinotoka). Zvest hlapec in svet gospod. Lepši je Boga v srcu, kakor kraljevo krono na glavi nositi; bolje je zaničevan služabnik božji, kakor sloveč posveten grešnik biti. To nam izpričuje sv. Vendelin v svojem življenju. Kraljevi sin je bil, kraljeva krona je bila njegova, bil bi jo po svojem očetu nosil; pa čeravno še mlad, vendar je hitro spoznal, kako nevarna bi bila zanj posvetna visokost. Zato gre v tiho samoto, in živi v radovoljnem uboštvu. V svoji samoti si je obdeloval nekoliko zemlje, da mu je pošteno dajala živeža, lepo je služil Bogu, molil, delal in bil prav vesel. Kmetič, ki vzdihuješ nad svojim stanom, premisli, kaj te uči sveti Vendelin. Tvoja dobro obdelana zemlja ima več sreče za te, kakor čast in bogastvo vsega sveta; laže je z motiko kopati, kakor kraljevo palico v rokah držati. Ob nekem velikonočnem prazniku napotil se je v imenitno mesto Trevir (Trier), da bi tam opravil službo božjo. Po potu sreča bogatega žlahtnita, in ga poprosi za božji dar, da bi si v mestu nakupil nekoliko potrebnega orodja. Namesto daru ga bogatin prav ostro okrega ter pravi : „Lenuh, močen si in velik, pa beračiš! Ali se nisi kaj delati naučil? Bolje, da svinje paseš, kakor da prosiš vbogaime.“ Žarka je bila beseda bogatinova, ali lepa potrpežljivost Vendelinova. Voljno se bogatinu služit ponudi. Po službi božji se povrne k tistemu gospodu in pase svinje. Na paši često (gostokrat) premišljuje lepo nebo, moli po noči in po dne, pritrguje si tudi svojega kruha in ga deli ubožcem; tako posvečuje svoj poredni stan. Bog mu da pri živini srečo ; njegova čreda svinj se je redila tako lepo, da so se vsi čudili. Nato ga njegov gospodar postavi za višjega ovčarja. Koliko hlapcev in dekel se izgovarja med nami, da v službi ne more Bogu služiti, ne za nebesa skrbeti. Le samo tisti se tako izgovarjajo, ki Boga ne ljubijo, in mu radi ne služijo, svoje bogaboječe tovariše pa še celò sovražijo in tožujejo, kakor so storili svetemu Vendelinu. Gospodarja dolgo časa ni bilo doma. Ko pride k domu in povpraša, kako se kaj godi pri domačiji, pravijo mu, da vse dobro, le pri ovcah je slaba, zakaj Vendelin ni kratko nikar za ta posel ; ne žene ob pravem času na pašo, ne prižene ob godu domov. Tako ujeda peklenski zavid (nevoščljivost) človeka, naj že kraljuje ali ovce pase, in vse hudo stori na svetu. Bog nas varuj pred njim! Drugo jutro žene sv. Vendelin prvikrat ovce na daljno pašo, kjer je bila zdrava mrva (trava), in jih nekoliko pozneje žene k domu. Ravno tisti čas tudi gospodar jaha z lova domov, dojde Vendelina in ga hudo zmerja, kakor bi bil zanemaren hlapec, ki ne zasluži dobrot, katere ima pri svojem gospodu. Ves pohleven odgovori Vendelin: „Čreda ho gotovo še o pravem času doma.“ Gospodar jezen naglo jezdari naprej, pa glej, ko pride blizu grajščine, vidi svojo čredo veselo pred seboj skakati v hlev. Vsi se čudijo, in gospodar očitno spozna, da Bog pomaguje Vendelinu. Kdor krivico voljno trpi, za njegovo čast in dobro ime se Bog poskuša. Sv. Vendelin ni hotel imenitnejše službe, katero mu je potem ponujal gospodar, ampak le to je prosil, naj mu pomore priti v samostan, ki je bil blizu tistega kraja. Zgodilo se je. Ker se je dobro učil v svojih mladih letih, in je sveto živel v svojem slu-žabnem stanu, bil je vsem tovarišem boga- boječega življenja najlepši vzgled ; izvolili so ga za svojega opata ali poglavarja. Kakor poprej v pastirskem stanu, dopolnoval je tudi zdaj v dubovskem zvesto vse svoje dolžnosti, ter je po svetem življenju srečno umrl in veselo prejel nebeško krono, za katero je radovoljno zapustil posvetno. Še zdaj je pastirjev poseben prijatelj in kmetov mogočen priprošnjik, ki se njemu priporočajo. (Umrl je 1. 1015.) Ne bodi žalosten, fantič mlad, ako moraš živino pasti, in si ubogib starišev sin ; saj si vendar otrok božji, in ravno takib je nebeško kraljestvo, če so pridni in lepo Bogu služijo. Sv. Janez govori: „Poglejte, koliko ljubezen namje skazalOče, da smo otroci božji; zatega voljo nas ne pozna svet, ker tudi ne pozna njega.“ „V nebesa se oziraj vse svoje žive dni, da srečno totam prideš, le to te naj skrbi. V nebesa najdeš pot, naj si kmetič ali gospod.“ (Sv. Avguštin.) 51. Sveti Vid (15. rožnika). Vzgled, kaj premoremo z Jezusom. Sv. Vid je bil rojen v Siciliji, imenitni deželi na spodnjem Laškem. Imel je stariše žlahtne in bogate, pa to ni bila njegova sreča, zakaj bili so neverni malikovalci. Dobil je krščansko dojnico Krescencijo, ki ga je s svojim možem Modestom v krščanski veri lepo poučila in v božjem strahu vzredila; in ravno to je bila največja sreča za-nj. Bil je že dvanajstih let, ko zve njegov neverni oče, da je kristijan. Vse si prizadene, mladega sina pripraviti ob sveto vero. Kar sam ne premore, naprosi neusmiljenega oblastnika, naj ga ukaže hudo pretepati in trpinčiti, dokler vere ne zataji ; pa tudi on nič ne opravi. Grozovitni oče poskusi nedolžnega mladeniča v greh zapeljati, in reče nesramnemu žen-stvu, naj ga omoti ; bogaboječi Vid pa je še pogledal ni, ampak goreče je molil, rekoč : „Žalostnega in ponižnega srca ne zavrzi, o Gospod !“ Ženstvo se je moralo mahoma pobrati izpred njega. Dolžni so sinovi ubogati stariše svoje, toda nikdar v grešnih rečeh. Boljše je dom zapustiti, kakor doma grešiti, kedar bi sinu moder spovednik svetoval kaj tacega, kakor je storil sv. Vid. Ko vidi blagi mladenič, da mu doma ostati ni, zapusti očetov dom in k svojima rednikoma zbeži. Vsi trije so oznanjevali vero Kristusovo, in po prošnji svetega Vida se je godilo dosti čudežev. Sovražni cesar pride v tisti kraj in pozvé vse to. Ukaže jih pred se prignati, ter jim obeča vse dobro, če za- tajijo Jezusa; ako pa ne, dal jih bo raztrgati divjim zverinam. „Mirno bomo gledali hudo jezo tvojo,“ rekel je sveti Vid cesaiju ; „Jezus Kristus da potrpljenje tem, katerih srca ima. Svojce on stori kakor med volki jagnjeta. Dober in vsegamogočen pastir je on, kateremu nihče ne more vzeti ovčic : on nas ho hranil tvojim levom.“ — Izpustijo ljutega, grozovitnega leva (oroslana), ali ta se vleže kakor krotek psiček k nogam svetih mučencev. — Srditi cesar ukaže svetega Vida in tovariša njegova posaditi v kotel vrele smole in razpuščenega svinca; ali vesele pesmi so v kotlu prepevali Večnemu. Reče jih potem raztegniti na les, pa tako dolgo tepsti in trgati, dokler ne umrjó ; kar se je tudi zgodilo. Tako je sv. Vid v svojem petnajstem letu umrl za sveto vero Jezusovo; ali oh njegovi smrti je Bog očitno pokazal, kako ljubi in časti svoje zveste služabnike. Tako se je bliskalo in grmelo, da se je zemlja zibala, in podrlo več templjev lažnivih malikov. (L. 303.) Ne boj se, mladenič, trpeti za Jezusa; za nedolžnost svojega srca trdno stoj v vseh skušnjavah in pomni, kar Kristus govori: „Na svetu boste bridkosti imeli; ali zaupajte: jaz sem svet premagal.“ (Jan. 16, 33.) „Oj bratje! pojdimo le, tovariš nam Jezus je. Naš vojvoda in prednamec bo tudi naš pomagovalec.“ (Tomaž Kempčan.) 52. Sv. Vincencij (19. mal. srpana). Vzgled, kaj premore sveto petje. Sv. Vincencij, po rojstnem kraju Pavian imenovan, je bil na francoski zemlji doma. Njegovi stariši so bili ubogi, pa pošteni kmetiči, ki so se živili na svojih rokah; tudi majhni Vincencij je pasel živino. V dvanajstem letu so ga dali v šolo, in naučil se je v kratkem toliko, da je začel tudi druge učiti. Naj večje veselje mu je bilo duhovnik biti; šel je torej v višje šole, potem je prejel mašno posvečenje in bil skrben pastir svojih ovčic. Prigodilo se je, da se sv. Vincencij za nekega opravila delj pelje po morju ; ulovijo ga morski razbojniki in zavlečejo v Afriko v svoje roparsko selo Tunis, kjer ga v trdo sužnost prodajo, kakor pri nas neumno živino. Kupil ga je neki Turčin, kateri je bil poprej kristijan; zavoljo posvetnega dobička je bil zatajil sveto vero, in se poturčil. Težko je sveti Vincencij delal na polju, zakaj grozo vitna vročina jev tistih krajih ; ali vse je voljno storil, zlužil zvesto svojemu Bogu, pa tudi gospodarju je pridno delal. Turčinja, njegova gospodinja, spoštovala je pridnega Vincencija, ker je bil tako pohleven in zvest služabnik. Rada ga je poslušala pripovedovati o krščanski veri, še rajši je čula, da ji zapoje kako sveto pesem. Tudi na polju ga je obiskovala, in on ji je zapel kak psalm, ali pa sveti spev o Materi Božji: „češčena si Kraljica !“ To pobožno petje tako vname dobro ženo, da je zvečer ostro očitala svojemu možu in dejala, da ni prav storil, ko je zatajil krščansko vero, o kateri je slišala toliko lepega. „Občutila sem toliko veselje,“ rekla je Turčinja, „da večjega ne upam uživati v raju svojih očetov.“ Tako lepa pesem pogostokrat več premore, kakor še toliko lepa pridiga, in Bogu ravno tako dopade, kakor najlepša molitev. Gospodarja so besede njegove žene spet toliko oživile za Jezusa, da je sklenil z gospodinjo in s svetim Vincencijem pobegniti na Francosko. Srečno so se prepeljali na Francosko, kjer je bila Turčinja krščena, njen mož, Vincencijev gospodar, pa zopet sprejet v krščansko cerkev. Sv. Vincencij je potem še dolgo let prebival v Parizu, imeniten oče ubogih in zapuščenih ljudij. Naredil je sveto to var šijo duhovnih bratov, ki so učili nevedne kmete in skrbeli za njih poboljšanje; napravil je družino usmiljenih sester, ki so po hišah bolnikom stregle iz gole ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Tako je skrbel grešnikom za pokoro, lačnim za živež, nevednim za poučenje, pa tudi bolnikom za postrežbo. V svojem štiriinosemde-setem letu je lepo umrl, kakor je sveto živel (1. 1660.). Zdaj prepeva tam med angeljskimi kori Bogu hvalo, kakor jo je v Afriki pel v svoji sužnosti. Oh sveto petje! ti imaš v sebi nebeško moč. Ako se božja beseda ne prime trdega srca, omeči ga lepa pesem; hude misli preganja in žalostne oveseljuje. Pred poštenim petjem strah beži in skušnjave pobegnejo. Oh mladenič! bodi vesel in živi vselej tako, da boš lahko pel ves čas svojega življenja. Tudi sveti Pavel uči, rekoč: „Opomi- njajte se med seboj s psalmi, s hvalnimi in duhovnimi pesmimi; pevaj te Bo gu veseli v svojih srcih.“ (Kol. 3, 16.) Kdor pošteno in sveto poje, Angelje ima tovariše svoje; Kdor pa ljubi le posveten krič, Njega prijatelj je — hudič. -mm- Tretji del. Molitve. Jutranji vzdihljeji.1 Ko se zjutraj prebudiš, pokrižaj se in reci: Bog, moj Bog! tebi se zbudim, in te lepo zahvaljujem, da še zdrav živim. Cast in hvala Bogu f Očetu, ki me je stvaril, Bogu f Sinu, ki me je odrešil, in Bogu svetemu f Duhu, ki me je posvetil, zdaj in vekomaj. Amen. Ne poležavaj, ako si zdrav, in hitro vstani, rekoč: Sveti Bog, sveti vsemogočni Bog, sveti vsemogočni večni Bog, usmili se me! 1 Vse te kratke molitve je dobro na pamet znati in jih vsak dan po priložnosti lepo moliti. Ko se umivaš, reci iz globočine svojega srca: Umij me, o Gospod! s studencem svoje milosti, obvaruj dušo mojo vsake nečistosti, daj da te bodem s čistim srcem gledal od obličja do obličja. Amen. Ko se oblačiš, reci s ponižnim srcem: Obleci me, o Bog! novega človeka z oblačilom svete nedolžnosti in svete čednosti ; naj se pošteno nosim in v pravični ljubez-njivosti dopadem Bogu in dobrim ljudem; tega te pohlevno prosim. Amen. Priporoči se sveti Trojici in reci: Bodi češčena, presveta Trojica, Bog Oče, Sin in sv. Duh, v treh osebah en sam Bog ! Svet, svet, svet si Gospod Bog Sabaot ! Nebo in zemlja sta polna tvoje časti. Gast in hvala Bogu Očetu, in Sinu, in svetemu Duhu; kakor je bilo v začetku in zdaj in vselej in vekomaj. Amen. Obudi na kratko tri božje čednosti in izroči se Jezusu, rekoč : O mili Jezus moj, jaz verujem v te, ker večna si resnica ! O ljubi Jezus moj, jaz upam v te, ker milost si neskončna! O sladki Jezus moj, črez vse te ljubim, ker ti največja si dobrota in vse ljubezni vreden ! O Jezus, tebi živim ; o Jezus, tebi umr-jem ; o Jezus, tvoj sem zdaj in tvoj na vekomaj ! Amen. Priporoči se Mariji Devici, rekoč: O, vseh devic Devica, Marija, moja mati ! prosi Boga za-me, da bom tvoj vredni sin, zvesto služil Jezusu in se pri njem s teboj v nebesih veselil. Amen. Priporoči se angelju varihu: Moj zvesti angelj varih, nikar me danes ne zapusti! Varuj me hudega na duši in telesu, in vodi me po poti večnega zveličanja! Amen. Priporoči se svojemu svetemu patronu, rekoč: Izvoljeni moj patron, sv. I., tvoji prošnji se danes izročim; prosi Boga za me, da se ne pogubim, ampak da srečno pridem v večno zveličanje! Amen. Zdaj moli apostolsko Vero, Očenaš in Češčeno Marijo ; potem stori dober namen, rekoč: Moj Bog in moje vse ! Ti si moj, in jaz sem tvoj. V vseh rečeh se tebi izročim ; kar ti hočeš, to tudi jaz želim. Prosim te, varaj me, da z nobenim, še tako malim grehom ne bom žalil te in storil vse k tvoji časti in moji duši v zveličanje. Amen. Potem se poškropi in pojdi veselo na svoje delo. Kratka jutranja molitev. (Sestavil sv. Alfonz Liguorij.) O moj Bog, molim in zahvaljujem te za vse dobrote tvoje, zlasti pa za to, da si me to noč ohranil in obvaroval. Ljubim te iz vsega srca in ti darujem, kar bom danes delal in trpel : to združujem z vsem, kar sta delala in trpela Jezus in Marija. Želim tudi vse odpustke zadobiti, katerih se morem udeležiti. Trdna volja me je, greha se varovati (zlasti tega.. .) ; zavoljo Jezusa prosim te, daj mi milost stanovitnosti v dobrem. V vseh zopernostih se hočem podati tvoji sveti volji, rekoč: „Gospod, tvoja volja naj se zgodi!“ — O moj Jezus, usmili se me ! — Sv. angelj varih, varuj me ! — Sveti L, patron moj, prosi za me! Oče naš . . . Ceščena Marija . .. Molitvice med dnevom. Pred delom. Bog, moj večni gospodar, ti mi daješ to delo ; k tvoji časti začenjam ga zvesto in veselo. Vse po tvoji sveti volji delati želim, in večnega plačila se po smrti veselim. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Po delu. Moje delo je storjeno, tebi, Oče, izročeno, svoj sveti blagoslov delu daj, meni pa enkrat sveti raj. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Pred jedjo se pokrižaj, moli: Očenaš in potem reci: Blagoslovi, večni Oče, svoje darove in nas, da jih bomo zauživali v tvoji hvali vsaki čas. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Po jedi se pokrižaj m reci: Hvaljen bodi, dobri Bog, za dobrote svojih rok, ki smo jih zaužili. Ljubi Oče, prosimo te, vse potrebno daj nam še, vselej se nas usmili! Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Kedar uro slišiš, vzdihni: Hvaljen bodi, večni Bog, vsako uro; vsaki čas! Zdaj in o poslednji uri, Oče, ti se usmili nas! Amen. Življenja srečen pot. 22 Kedar gredo na spoved ali obhajat, pozdravi Jezusa kleče rekoč: Jezus, ti zdravje bolnikov, daj bolniku svojo pomoč, naj bo srečno ozdraveti ali pa umreti mogoč. Daj mu vredno prejeti tvoje presveto Telò; naj mu bolezen ne k smrti, ampak k zveličanju bo. Amen. Po večkrat na dan priporoči umirajoče presv. srcu Jezusovemu, rekoč: O premili, duše ljubeči Jezus! prosim te po smrtnih bridkostih tvojega presvetega srca in po bolečinah tvoje brezmadežne matere, očisti v svoji krvi grešnike celega sveta, ki so zdaj v smrtnem boju in še danes umrjejo. Srce Jezusovo, ki si za nas prestalo smrtne bridkosti, usmili se umirajočih! (Vsakokrat 100 dnij odpustka.) Kedar mrliču zvoni, reci: Usrhili se Bog verne duše, ki je s tega sveta šla ! Daj ji, da bo tam v nebesih svetega raja uživala! Oče naš itd. Ceščena si Marija itd. Bog ji daj večni mir in pokoj ! Večna luč ji svéti ! Naj v miru počiva ! Amen. Kedar greš mimo cerkve, v kateri prebiva presveto rešnje Telo, odkrij se, pripogni desno koleno in reci: Bodi češčeno in hvaljeno Jezusovo rešnje Telo v presvetem zakramentu! Iz ljubezni med nami živiš, in nam milosti svoje deliš; oh naj te pogosto vredno zaužijemo, enkrat pa srečno k tebi pridemo v večno veselje! Amen. Gredoč mimo cerkve, v kateri ni presvetega rešnjega Telesa, odkrij se, nagni glavo in reci: Bodi češčen večni Bog v svoji sveti hiši; prošnje vseh svojih otrok, Oče, tukaj usliši ; enkrat nam pa priti daj v večno hišo, v sveti raj! Amen. Mimo križa gredoč se odkrij, glavo pripogni, rekoč: Križani Jezus! tebe molim in častim, po tvoji smrti na križu zveličan biti želim. Amen. Mimo podobe Device Marije gredoč odkrij se, nagni glavo in reci: Ceščena bodi kraljica, božja mati in devica ! O Marija, prosi za nas sedaj in poslednji čas! Mimo podobe svetnika gredoč odkrij glavo in pripogni se nekoliko, rekoč: Bodi pozdravljen sveti I. (reče se ime svetnika), izvoljeni božji svetnik ! Bodi nam vselej pri Bogu naš mogočni priprošnjik! 22* Mimo podobe sretnice gređoč nekoliko prikloni odkrito glavo in reci : Ceščena bodi sveta I. (imenuje se), izvoljena božja svetnica! Bodi nam vedno pri Bogu naša zvesta priprošnjica ! Mimo pokopališča gredoč odkrij se in reci: O Gospod, vsem vernim mrtvim večni mir in pokoj daj. Naj počivajo v pokoju, večna luč jim sveti naj. Daj tudi meni enkrat v zemlji srečno spati, in veselo zopet enkrat od smrti vstati k novemu življenju! Amen. Kedar se v čem pregrešiš (velikega greha varuj se kot smrti), le hitro vzdihni: Oče, zopet sem žalil te; oh, kako je meni žal ! Saj mi boš odpustil in milost dal, da ne bodem se več pregrešil. Bodi meni ubogemu grešniku milostljiv! Amen. V vseh rečeh se udaj in priporoči sv. volji božji : V vseh rečeh naj se zgodi, naj se hvali in vekomaj časti najpravičnejša, najvišja in najljubeznjivejša volja božja! (Odpustka 100 dnij po enkrat na dan.) Večerne molitve. Kedar o sobotah večernico zvoni : Teden je spet pri kraju, nedelja se glasi ; lepo iz hiše božje večernico zvoni. — Oh, kedar svoj delavnik na zemlji končal bom, pokliči mene, Oče, v veseli nebeški dom ! Amen. Kedar solnce zahaja, pomisli in reci: Solnce gre k božji milosti, in zopet se mrači ; en dan sem bliže smrti in bliže večnosti. Oče! lepo te prosim, daj mi svojo pomoč, v milosti božji živeti vsak dan in vsako noč. Daj mi enkrat srečno umreti, naj mi tamkaj svéti v nebesih večna luč! Amen, Kedar zvečer zvoni, moli angeljsko češčenje, potem še moli Oče naš za verne duše v vicah in reci: Bog daj vsem vernim dušam večni mir in pokoj; večna luč naj jim svéti! Naj v miru počivajo. Amen. Kedar o četrtkih zvečer, ali o petkih oh deveti ali ednajsti uri zvoni, moli: O Jezus! po svojih smrtnih težavah, ki si jih prestal za me, prosim te, da mi daš srečno in lahko umreti, in po smrti k tebi priti v sveti raj, pri tebi se veseliti vekomaj ! Amen. Keđar se pripravljaš spat, povzdigni roke in reci iz srca: Prav lepo te zahvaljujem, nebeski Oče, za vse dobrote tvoje, ki si jih danes meni dal. Odpusti mi, ponižno te prosim, grehe moje; saj mi je iz srca žal, da sem tebe žalil. Pomisli in povprašaj svojo vest za petere redi: 1. Kaj sem danes mislil, poželel ali govoril, da bi ne bilo prav? 2. Kako sem danes molil in mislil na Boga? 3. Kako sem danes delal, dopolnil dolžnosti svojega stanu? 4. Komu sem se zameril, ali kako škodo storil? 5. Ali sem se poboljšal ali pobujšal? Ako se ne veš kaj hudega spomniti, zahvali Boga, ki te je varoval greha; če si pa greh storil, prosi ga, naj ti odpusti; trdno mu obljubi, tega nikoli več storiti, ter obudi pravo živo kesanje, rekoč: O moj Bog, kako močno si ti mene ljubil, kako zelò pa tebe jaz razžalil ! Grešil sem in nisem več vreden biti tvoj sin. Odpusti mi, ljubi Oče, grehe moje, ne odtegni mi ljubeznjive roke svoje! Rajši hočem umreti, kakor se tebi zameriti. O Bog, pomagaj mi, in bodi milostljiv meni ubogemu grešniku! Amen. O Marija, Mati Božja ! bodi moja usmiljena mati in prosi za me, da pri Bogu najdem usmiljenje. Moj zvesti angelj varih ! prosi za me in varuj me, da se spet ne pregrešim. Vsi svetniki in svetnice božje! prosite za me, da se prav spokorim, in srečno pridem k vam v večno življenje. Amen. Zahvali Boga za vse dobrote in reci: Moja duša, hvali Gospoda, in vse, kar je v meni, hvali njegovo sveto ime. Hvali Gospoda, moja duša, in ne pozabi njegovih dobrot. Cast in hvala bodi Bogu Očetu itd. Preden greš v postelj, poškropi se in pokrižaj, rekoč: Večerni blagoslov. Blagoslovi me nocoj Bog f Oče, ki me je stvaril, Bog f Sin, ki me je odrešil, in Bog f sveti Duh, ki me je posvetil. Milost in pomoč presvete Trojice, ljubi mir Gospoda našega Jezusa Kristusa, moč njegovega bridkega trpljenja in smrti naj prebiva nad menoj in me varuje vsega hudega na duši in telesu. O sveti Bog ! sveti mogočni Bog ! sveti vsemogočni, neumrjoči Bog ! usmili se me, in obvaruj me nagle smrti. — Tvoje vsegamogočno varstvo naj nad menoj bedi, tvoja vsegamogočna roka naj me brani in odvrača vse vidne in nevidne sovražnike, ki me zalezujejo. Tvoja luč naj mi sveti, da večne smrti ne umrjem. — V tvoje roke, o Gospod, izročam svojo dušo. 0 Jezus! tebi živim; o Jezus! tebi umrjem; o Jezus! tvoj sem živ in mrtev. Amen. Kedar se sladiš, vzdihni: O Gospod ! daj mi sleči starega človeka : pregrešno poželenje in hude navade; naj vse hudobno za vselej v meni zaspi in se nikoli več ne vzbudi, kar tebe žali. Amen. Kratka večerna molitev. Kedar si pretruden, in ne moreš veliko moliti, poklekni pred postelj, pokrižaj se in reci: Moj Bog, lepo te zahvaljujem za vse dobrote tvoje, ki sem jih zaužil. Ponižno prosim te, odpusti mi grehe vse, s katerimi sem te razžalil. Daj mi sladko spati, jutri spet zdravemu vstati, in iti veselo zopet na svoje delo, k tvoji časti, meni pa v zveličanje. Oče naš. Češčena si Marija. Verujem. Ne hodi po noči pod druge strehe, ne voglari, ne vasuj; nesreča ne počiva, ne išči je! V postelji leži spodobno, ne doprinašaj sam, ne s tovarišem, kar je reči strah. Bog vse vidi, Bog vse vé! Kedar ne moreš spati, premišljuj smrt, sodbo, pekel, nebesa, in ne boš nikoli grešil. (Sirah 7, 40.) Mašne molitve. Ne izogni se cerkve, kedar mimo greš, ne zamudi svete maše, kedar utegneš; zvelićanski studenec je za tvojo dušo in telo, ako jo prav slišiš. V cerkev stopivši pokropi se, rekoč: Pokropi me z nebeško roso svoje milosti, o Bog! in vseh mojih grehov me omij, naj s čistim srcem tebi služim. Pred sveto mašo moli: Oče nebeški ! jaz tvoj nevredni sin sem prišel v tvojo sveto hišo, tebi dajat dolžno čast in hvalo. Ves ponižen se ti zahvaljujem za vse milosti in dobrote tvoje, ki jih meni in vsem ljudem deliš. Prosim te, odpusti mi vse grehe moje in podeli, kar na duši in telesu potrebujem. Da boš uslišal mojo prošnjo, zedinju-jem se pri sveti maši z Jezusom, preljubim tvojim Sinom, ter se tebi, Oče, ž njim darujem. Oh, ne zavrzi me, svojega otroka ! — Usmili se vseh svojih vernikov, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Ako utegneš, premišljuj pred sveto mašo posebno dve reči: 1. Jezusa na gori Kalvariji, kako iz ljubezni za nas trpi in na križu umira. 2. Jezusa na oltarju v presvetem režnjem Telesu, kako je pri poslednji večerji postavil sveto mašo, in kako iz ljubezni pri nas prebiva. Pristop. Mašnik začno moliti. V imenu Boga | Očeta, in f Sina, in svetega j- Duha pristopim k božjemu oltarju ter želim s tvojim namestnikom, o Bog, sveto mašo služiti. Oh, daj mi živo vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, zvesto opraviti to sveto daritev. Naj bo tebi v čast in zahvalo, meni in vsem vernikom v odpuščanje grehov; živim prosim tvojo milost in pomoč, mrtvim večni mir in pokoj. Očisti moje srce, naj bo tvoj oltar, vzemi vse, kar imam, tebi v dopadljiv dar. Usmili se nas, Oče nebeški, ki si nas stvaril; usmili se nas, Bog Sin, ki si nas odrešil; usmili se nas, sveti Duh, ki si nas posvetil. Skaži nam svoje usmiljenje, o Bog, da bomo tebe hvalili. Amen. Slava, čast in hvala Bogu. Češčen in hvaljen bodi, o neskončni večni Bog, od vseh stvarij v nebesih in na zemlji. — Molimo te, častimo te z vsemi angelji in ljudmi zavoljo tvoje velike slave, ki si vse časti in hvale vreden. Oh, daj mi tukaj tebi zvesto služiti, in po smrti z vsemi izvoljenimi tebe v nebesih hvaliti, trojno edini Bog : Oče, Sin, in sveti Duh, kateremu bodi čast in hvala vekomaj ! Amen. Molitev. Vsegamogočni Bog, ki vse živiš, podeli nam za dušo in telo, kar potrebujemo. Daj nam skrbne učenike, pravično gosposko, pridne podložnike, pošteno družino, živeža in oblačila, sreče in ljubega zdravja, kar je tebi k časti, nam pa k zveličanju. — Pomagaj nam skušnjave srečno premagati, storjene grehe srčno objokovati, in po smrti priti v večno zveličanje. — Vsi svetniki in svetnice božje, prosite za nas, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Berilo. O Bog, ki si nas stvaril, naj bi tebe prav spoznali, tebi služili, bili časno srečni in v nebesih večno zveličani, naj nam sveti luč tvojega nauka, ki nam ga daješ po svojih učenikih. Razsvetljuj našo pamet, da tvoje besede prav razumemo; ravnaj našo voljo, da je zvesto dopolnujemo. O daj nam željno srce, tvoje besede zvesto poslušati in je lepo ohraniti, ki nam dajo večno življenje. Amen. Evangelij. V imenu Boga f Očeta, in f Sina, in svetega f Duha veselo vstajam poslušat svetega evangelija glas, besede Jezusove. Oh preljubeznjivi Jezus, moj nebeški učenik, pomagaj mi po tvojem svetem nauku živeti in umreti, potem s teboj se v nebesih veseliti. Amen. Vera. Verujem v Boga Očeta vsegamogočnega, stvarnika nebes in zemlje itd. Vse, kar je Bog razodel, Kristus učil in nam sveta mati katoliška cerkev verovati veleva, trdno verujem in za večno resnico spoznavam. O Bog, potrdi me v tej sveti pravi veri, povzdigni moje upanje, oživi v mojem srcu gorečo ljubezen, naj tvojo sveto vero vselej z besedo prav spoznam in v dejanju pokažem. Po njej hočem živeti in umreti. Amen. Darovanje. Dobrotljivi Bog! vzemi majhni dar kruha in vina, katerega tebi po mašnikovih rokah darujemo, da se bo premenilo v telo in kri Jezusa, tvojega Sina, v naše zveličanje. — Vrh tega daru ti tudi izročamo svoje srce, misli in želje, naj tebi dopadejo; vse svoje premoženje, kar imamo, naj bo tebi v čast. — Oglej se na nas, nebeški Oče, da bomo tvoje sveto ljudstvo ; daj nam pomoči, storiti, kar zapovedaš, opustiti, kar prepovedaš. Tebi darujemo vse svoje dejanje in nehanje, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Kedar si mašnik roke umivajo. Očisti, o Bog, naša srca vseh madežev hudih navad, posveti ja, da bodo tvoj oltar, naj naše molitve tebi dopadejo, in bodo naše prošnje uslišane. Srca ponižanega in spokorjenega ne boš zavrgel, o Gospod. Kedar molijo ali pojo predglasje. Iz globočine svoje nevrednosti se vzdi-gamo v sveta nebesa, in hočemo z angelji in svetniki spodobno čast in hvalo dajati tebi, neskončni, večni Bog! — Svet, svet, čez vse svet si ti, o Bog, Oče, Sin in sveti Duh, v treh osebah en sam Bog! Naj te hvalijo vse stvari v nebesih in na zemlji in tudi pod zemljo; saj si vreden vse hvale in časti. Hočemo pa tudi sveto živeti, da bomo mogli srečno umreti, in po smrti v družbi tvojih izvoljencev tebe vekomaj častiti in hvaliti. Amen. Spomin na žive pred povzdigovanjem. Oče nebeški, združi nas svoje otroke v pravi krščanski ljubezni, po Jezusu Kristusu, svojem Sinu, da bomo vsi ena srečna družina pod tvojim namestnikom, vidnim poglavarjem tvoje svete cerkve. — Daj milost in pomoč rimskemu papežu, našemu škofu in naši duhovski gosposki. Potrdi v dobrem našega cesarja in stori močno vso deželsko gosposko, naj nas varuje v tvoji sveti službi. — Usmili se naših dobrotnikov, posebno starišev in gospodarjev, prijateljev, znancev in sosedov, tovarišev in tovaršic, bratov in sester.---Ohrani vse verne kristijane v svoji milosti, in daj nevernikom spoznati luč prave zveličanske vere, naj bodo tebe prav spoznali in spodobno hvalili. — Daj grešnikom duha prave pokore, naj zapustijo svoja huda dejanja in le tebi služijo. Zapri ne more dati. — Moji duši se ponujaš, vabiš jo k svoji božji mizi, v mojem srcu želiš prebivati. O Gospod, jaz nisem vreden, da greš pod mojo streho ; reci pa samo besedo, in ozdravljena bo moja duša. — Pa vendar sem tebe toliko potreben, da brez tebe živeti ne morer , Oh, ljubi Jezus, pridi, reci moji duši : Ti si moja, in jaz sem Zveličar tvoj. Jezus, v tebe verujem; Jezus, v tebe zaupam ; Jezus, tebe ljubim in srčno te poželim vsaj v duhu zdaj prejeti. Oh, presladki Jezus, ti moje veselje, ostani vekomaj pri meni, naj bodem tudi jaz pri tebi. Zahvaljujem te, da si za nas umrl, in nebesa nam odprl ; zahvaljujem pa tudi, da se v presvetem rešnjem Telesu nam zauživati daješ, in iz ljubezni pri nas prebivaš. Ne daj, da bi se kedaj tebe ločili, z grehom te žalili in tolike ljubezni se nevredne storili. Živi in mrtvi hočemo tvoji biti. Amen. Molitev po obhajilu. Usliši, Gospod Bog, molitve svoje svete cerkve in daj nam po zasluženju Jezusa Kristusa usmiljenje in pomoč. Potrdi naše dobre misli, in pomagaj nam, da jih zvesto spolnujemo. Ohrani nam živo vero in trdno upanje, daj nam čisto srce, tebe goreče lju- Življenja srečen pot. 23 biti, veliko dobrega storiti za večno zveličanje, po tem kratkem življenju pa zadobiti krono nebeškega veselja. Po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in Gspodu našem, ki s teboj, Oče nebeški, v edinosti svetega Duha vekomaj živi in kraljuje. Amen. Kedar mašnik križ storijo. Blagoslovi nas vsegamočni Bog f Oče, Sin f in sveti f Duh; in tvoj sveti blagoslov vedno ostani pri nas. Amen. Sklep. O Bog, kako sem srečen in vesel, da sem se pri sveti maši udeležil zasluženja Jezusovega. Kolikor je meni manjkalo prave pobožnosti, moj Jezus naj doda. V imenu Jezusovem izročam tebi, večni Oče, to sveto službo božjo in želim, naj bo vse življenje moje tebi posvečeno. Angelj božji, vodi me po vseh mojih potih, dokler srečno ne doj-dem v večno zveličanje. Amen. Kratke molitve k sveti maši. Med temi molitvami prebiraj dve ali tri strani iz prvega dela te knjižice (»nauki«), najbolje vsako nedeljo in praznik po vrsti naprej; potem pa še dostavi iz drugega dela (»vzgledi«) popis svetnika, kakor čitaš spredi v predgovoru. K začetku. Vsemogočni večni Bog, nebeški Oče ! s ■ skesanim in pobožnim srcem Ti darujem to nekrvavo daritev sv. maše: v počeščenje tvojega naj višjega veličanstva in neomejnega gospostva, katero imaš črez vse stvari v nebesih in na zemlji; v srčno zahvalo za vse nepreštete milosti in dobrote, katere neprenehano ska-zuješ meni in vsemu človeškemu rodu; v pokoro in zadoščenje za vse grehe celega svojega življenja in za vse grehe vesoljnega sveta; v ponižno prošnjo tvojega božjega blagoslova, da mi milostljivo podeliš, karkoli potrebujem za dušo in telo; slednjič še tudi za uboge verne duše, da jih očistiš po presveti Jezusovi rešnji krvi in sprejmeš pred svoje obličje. Amen. Sv. evangeli!. Veselo vstanem k sv. evangeliju, pokrižam se: v imenu Boga f Očeta, in f Sina in svetega f Duha! Amen. In globoko iz srca vzdihnem, rekoč : O sveti Bog, jaz ve-verujem v te, ker večna si resnica ; o dobri Bog, jaz upam v te, ker milost si neskončna; o mili Bog, črez vse te ljubim, ker ti največja si dobrota in vse ljubezni vreden. Amen. Darovanje. Sprejmi milostljivo, večni Bog! darove naše, kruh in vino, katere ti po tvojem namestniku izročamo, in ki se bodo spremenili v presveto rešnje telo in predragoceno rešnjo kri tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Pa tudi vse, karkoli smo, in kar imamo, tebi darujemo; naša duša in telo, vse naj tebi vedno posvečeno bo. Amen. Povzdigovanj e. Presvete hostije. Bodi vedno češčeno in hvaljeno presv. Jezusovo režnje telo, ki si bilo za me darovano na svetem križu— ponižno te molim! O Jezus, bodi mi milostljiv! O Jezus, bodi mi usmiljen ! O Jezus, odpusti mi vse moje grehe ! Amen. Keliha. Bodi vedno češčena in hvaljena presv. Jezusova režnja kri, ki si bila za me prelita na svetem križu — ponižno te molim ! O Jezus, tebi živim ! O Jezus, tebi umr-jem ! O Jezus, tvoj sem zdaj in vekomaj ! Amen. Počeščenje presv. Jezusovega srca. Bodi tisočkrat češčeno, Tisočkrat zahvaljeno Presladko srce Jezusovo V najsvetejšem zakramentu! Amen. Sv. obhajilo. O Gospod, jaz nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak le reci besedo in ozdravljena bo moja duša! Moli tako trikrat ; potem se pripravi na duhovno sv. obhajilo: nekoliko trenutkov premišljuj, srčno obžaluj svoje grehe, potlej pa vzdihni, rekoč O moj Jezus, kako rad bi te zdaj z mašnikom vred pobožno zaužit ! Ker mi pa to danes ni dovoljeno, prosim te ponižno in goreče, pridi v me vsaj s svojo milostjo in ostani v meni vekomaj. Amen. Zadnji blagoslov. Blagoslovi nas vsemogočni Bog : Oče f, Sin f, in sv. f Duh ! (zdaj vstani in nadaljuj) : In ta nebeški blagoslov naj nas potrdi v vsem dobrem in naj vedno pri nas ostane ! Amen. Sklep. Vsemogočni večni Bog! lepo se ti zahvaljujem za vse tvoje dobrote, posebno pa še za to neprecenljivo milost, da si mi dal danes pri tej daritvi sv. maše biti. Odpusti mi, če nisem bil tolikanj zbran in pobožen, kakor bi se bilo spodobilo, in podeli mi, da bodo vse moje misli in želje, vse moje besede in dejanja danes in ves čas k tvoji naj večji časti in k mojemu zveličanju ! Amen. Molitev k blagoslovu s presvetim rešnjim Telesom. Cast in hvala tebi, Jezus, kralj večne časti ! Na desnici svojega Očeta tam v nebesih zdaj sediš, iz ljubezni do nas revežev pa živiš v presvetem rešnjem Telesu v podobi kruha skrit. Tukaj uslišuješ naše prošnje in nas blagoslavljaš. Kori angeljski te častijo, trume nebeških vojsk pred teboj klečijo; oh, naj te hvalimo in molimo v sveti ponižnosti tudi mi! Blagoslovi, usmiljeni Jezus ! nas in našo domačijo, pa tudi vesoljni svet. Naj nas varuje tvoja roka vsakega sovražnika. Ohrani našo dušo in telo, naše življenje in premoženje, naj bo tebi posvečeno. O Jezus, vsemogočni vojvoda, ki si premagal pekel, pregreho in smrt, pomagaj tudi nam srečno premagati greh, in dobiti krono, kjer ti živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha od vekomaj do vekomaj. Amen. Molitev pred pridigo ali krščanskim naukom. O Jezus, preljubi učenik, ki si nam pot, resnica in življenje, po svojih namestnikih nam govoriš, ter nas učiš pravično živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje. Odpri moja ušesa, da bom željno poslušal in zvesto ohranil besede večnega življenja. Sveti Duh, pripravi srce moje, da bo seme božjega nauka padlo na dobro zemljo, in obrodilo obilno dobrega sadu; po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Poslušaj rad božje nauke, in nikoli ne opusti pridige : vsaka pridiga je duhovna roža nebeškega kraljestva. Zapomni si, kar slišiš, in tudi drugim rad povej; beseda božja je živež naše duše. — Poglavitne reči iz krščanskega nauka, katere na pamet znati se dostoja vsakemu katoliškemu kristijanu, a posebno še vsakemu modremu mladeniču, najdeš v dodatku na koncu knjižice. Pogosto jih prebiraj, in vedno ter vedno ponavljaj ! Častno je in hvalevredno, če mladenič dobro vé in zna resnice svoje sv. vere. Molitev po pridigi ali krščanskem nauku. Hvala bodi tebi, Jezus Kristus, za vse tvoje svete nauke. Naj bodo vedno moje veselje, moje zaupanje in moje želje. Daj mi, o Bog, te svete nauke zvesto ohraniti, skrbno dopolnovati, in kakor si obljubil, enkrat se pri tebi veseliti. Amen. Tri božje čednosti, kakor jih navadno duhovnik po pridigi skupno z ljudstvom molijo: Ver». O moj Bog! verujem v Tebe, ki si eden v natori in trojen v osebah. Verujem v Boga Očeta, ki me je stvaril ; v Boga Sina, ki me je odrešil; v Boga sv. Duha, ki me je posvetil. — Verujem, da dobro plačuješ in hudo kaznuješ. Verujem vse, kar po sveti katoliški cerkvi verovati zapoveduješ ; ker si Ti vse to razodel, ki si večna resnica in modrost. V tej veri hočem živeti in umreti. 0 Bog! potrdi me v tej sveti veri. Upanje. O moj Bog ! trdno upam po zasluženju Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa odpuščanje vseh svojih grehov. Zaupam, da mi bodeš milost dal: Tvojo sveto voljo do-polnovati, greha se varovati in večno zveličanje doseči; ker si Ti to obljubil, ki si brez konca mogočen in dobrotljiv in zvest v svojih obljubah. V tem zaupanju hočem živeti in umreti. 0 Bog! potrdi moje zaupanje. Ljubezen. O moj Bog ! ljubim Te iz vsega svojega srca črez vse druge reči, ker si največje ljubezni in časti vredna dobrota. Ravno zategadelj se kesam vseh svojih grehov celega življenja, da sem Tebe, največjo dobroto, razžalil. Hočem rajši umreti, kakor Tebe, moj Bog, večno dobroto, še kedaj žaliti, ter si hočem prizadevati, Tebi v vseh rečeh dopasti. V tej ljubezni hočem živeti in umreti. O moj Bog ! užgi v mojem srcu gorečo ljubezen do Tvoje dobrote. Amen. Sveta cerkev močno želi, naj bi tri božje čednosti obujali prav pogosto. Kedarkoli jih moliš (v tej ali kateri koli drugačni obliki), prejmeš odpustka 7 let in 7 kvadragén (40 danskih postov). Če jih pa moliš skozi celi mesec vsak dan, zadobiš vrh tega še popolen odpustek enkrat v mesecu, ako prejmeš svete zakramente, obiščeš cerkev in v namen svetega očeta moliš, kakor je sploh zapovedano pri popolnih odpustkih. (Benedikt XIV. 28. prosenea 1756.) Opravilo svete spovedi. |||||sak grešnik je bolan na svoji duši. Zakrament c3y sv. pokore je nebeški studenec dušnega zdravja. Mladenič! skrbno hodi k sveti spovedi, ona je zdravilo. tvoji duši. V večji nevarnosti ko si, hujšo skušnjavo ko imaš, pogoje teci k spovedi. Dobro je k spovedi iti vsak mesec, vsaj vsake kvatre ; ako si pa toliko nesrečen, da si storil smrtni greh — oh, še tisti dan se izpovej, ali vsaj prvo nedeljo spovedi ne zamudi. V smrtnem grehu živeti je strah. Imej skrbnega spovednika, in kakor očeta se jih drži. Zvesto opravljaj petere reči, ki so za spoved potrebne; one so vzorec, kako se opravlja zakrament svete pokore. Kakor tvoj§ spovedi — dobre ali slabe, tako ho tudi tvoje življenje. Molitev za pripravo na izpoved. Oče nebeški ! k tebi se bom obrnil jaz ubogi grešnik, svojih grehov se obtožil, in te prosil, da mi jih odpustiš. Nisem vreden tvoj sin biti, ker sem te tolikanj žalil ; vzemi me vsaj za poslednjega služabnika v svojo milost in ljubezen nazaj. Objokanega in ponižnega srca, Oče, ne boš zavrgel. Usmiljeni Jezus, moj dobri Pastir, glej, jaz tvoja nehvaležna ovčica se k tebi povraćam, zopet med tvojo srečno čredo priti želim. Zadeni me na rame svoje milosti, nesi me po potu prave pokore med svoje zveste ovčice nazaj. Pošlji mi pa tudi svetega Duha, naj me razsvetli in uči pravo pokoro delati. Sveti Duh, božja luč, razsvetli mojo pamet, naj vse svoje grehe in slabosti prav spoznam ; omeči moje srce, da jih objokani; potrdi mojo voljo, da se vredno poboljšam in prav spokorim. Marija, moja ljuba mati, ti pribežališče grešnikov, izprosi mi milost in pomoč resnične pokore. Moj angelj varih, ki si priča mojih grehov, bodi zdaj moj tovariš na potu pokore, da to sveto delo prav opravim. Vsi izvoljeni božji svetniki in svetnice, prosite za me, da sad prave pokore prinašam in enkrat večno živjenje zadobim. Amen. I. Izpraševanje vesti. 1. Pokliči svetega Duha na pomoč, naj te razsvetli. — 2. Povprašaj se po deset božjih, — pet cerkvenih zapovedih, zoper katere si grešil z mislijo, z besedo, ali z dejanjem; — posebno dolžnosti svojega stanu, ali si jih dopolnil? — dobra dela opustil? — 3. Izberi, smrtne grehe po številu in okol-nostih. — 4. Vprašaj, kateri hudi navadi si najbolj udan? — kateri greh je tebi najnevarnejši. — 5. Ali si dopolnil pokoro poslednje spovedi? — nauke ohranil? — poboljšal se ali pohujšal? — Pomisli, kje si bil? s kom imel opraviti? Kako se ti je godilo? Bolj poredko ko k spovedi hodiš, dalje izprašuj svojo vest. II. Kesanje ali srčna žalost. Kaj sem storil, ubogi grešni človek! Svojega ljubega Očeta žalil, nepokoren sem bil vsegamogočnemu Bogu, nehvaležen svojemu največjemu dobrotniku. Oh kako reven sem, ubogi črvič zemlje, v svojih grehih! Moj Bog in moj Gospod ! iz celega srca mi je žal, da sem tebe žalil, ki si največja lepota in vse ljubezni vredna dobrota. Oh, da bi se ne bilo nikoli zgodilo. Moji grehi me pečejo, ne toliko zato, ker sem nebesa izgubil in pekel zaslužil, ampak ker tebe ljubim čez vse. — Oh, odpusti mi vse moje grehe, omij jih po svoji neskončni milosti. — Trdno sklenem s tvojo pomočjo svoje življenje poboljšati, za storjene pregrehe pravo pokoro storiti, in z nobenim grehom te več ne razžaliti. O moj Bog! saj vidiš moje žalostno srce, mojo voljo poznaš. Daj mi solz prave pokore in pomagaj mi, da s Petrom svoje grehe živo objokujem, z Marijo Magdaleno odpuščenje svojih grehov dosežem in s spokorjenim razbojnikom pri tebi usmiljenje najdem. To te prosim, Oče nebeški, po neskončnem zasluženju Jezusa Kristusa, tvojega preljubega Sina in Gospoda našega. Amen. III. Trdni sklep. Obudi trdno voljo, varovati se greha, — pa tudi grešnih priložnostij ; skušnjave srčno premagovati, — storjeno škodo popraviti; — ako si koga razžalil, odpuščanja prositi; — pohujšanje poravnati, kolikor je mogoče pred spovedjo. Ako poprej ni mogoče, mora trdna volja biti porok, da se bo to hitro zgodilo. Ako pravega poroka nemaš, ne dobiš odpuščenja. — Moli torej : Moj Bog, bodi mi ubogemu grešniku usmiljen in odpusti mi vse moje grehe. Trdno sklenem, vsak greh sovražiti, zvesto obetam varovati se vsake grešne priložnosti, ostro pokoro delati in vsako storjeno krivico, kolikor premorem, povrniti. Bodi, o Gospod, v mojem srcu in odpri moja usta, da se vseh grehov čisto obtožim, nobenega ne pozabim, ne zatajim in odpu-ščenje zadobim. O Jezus, Sin Davidov, usmili se me! Ako le hočeš, očistiš me. Amen. IV. Čista izpoved. Ponižno poklekni pred spovednika, ki so namesto Boga, ter reci: Prosim, duhovni oče, sv. blagoslova, da se svojih grehov prav in čisto izpovem. Izpovem se Bogu vsemogočnemu, Mariji Devici, vsem svetnikom in vam, namestnik božji, vseh svojih grehov, kar sem jih storil od svoje poslednje spovedi, ki je bila — (povej kdaj ?) — Sosebno pa se obtožim : Razodeni, kako si opravil poslednjo izpoved — prav ali slabo ? — pokoro dopolnil ? Obtoži se grehov po vrsti, kakor si izpraševal vest? Ne izgovarjaj sam sebe, ne dolži drugih oseb, ne pravi po imenu, s kom si grešil, ampak le po stanu ali rodu. Ne delaj preveliko besed, povej le na kratko, razumno, pa tudi spodobno. Ne zatajuj, ne zakrivaj; Bogu ne moreš ničesar zatajiti. Ako te že srce boli ali vest dela strah, le vse odkrij. Izpoved skleni: Le-ti in vsi moji grehi so mi iz srca žal, ker sem Boga razžalil. Trdno sklenem z božjo pomočjo svoje življenje poboljšati, pravo pokoro storiti, Boga nikoli več razžaliti. Prosim za potreben nauk, za pokoro in odvezo, če sem je vreden. Poslušaj nauke, ki jih ravno tebi dajejo spovednik, in večkrat potem pomisli, kar so ti povedali. Odgovori lepo, kar te povprašajo. Ne sili za odvezo, ako spoznajo, da je nisi vreden. Zapomni si pokoro, ki ti jo naložijo. Ne brani se ostre pokore; ako je ne moreš dopolniti, poprosi, naj ti jo preložijo. Kedar odvezo molijo nad teboj, obudi obžalovanje grehov in trdno voljo poboljšanja. Pokrižaj se in odstopi. Molitve po izpovedi. Moli po izpovedi, kedar si dobil odvezo : Neskončno usmiljeni Bog, preljubeznjivi Oče nebeški, ti si mi odpustil moje grehe! Moj najdobrotljivejši oče si ti, jaz sem zopet tvoj sin. Izbrisal si mi moje grehe, pa tudi odpustil zaslužene večne kazni. Dal si mi zopet lepo oblačilo posvečujoče milosti božje, pa tudi ljubi mir vesti. Ponižno se ti zahvaljujem za neskončno zasluženje Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ki je tvoji pravici poplačal za moje grehe. — Zahvaljujem se tebi, usmiljeni Jezus, za čudno oblast, ki si jo dal svojim namestnikom, da so me odvezali *mojih grehov. — Zahvaljujem tebe, Bog sveti Duh, za razsvetljenje in pomoč, da sem se mogel čisto izpovedati. Oh, vi angelji božji, ki se zdaj, kakor zaupam, veselite nad menoj, pomagajte mi hvaliti neskončno usmiljenega Boga za toliko dobroto. Hočem pa tudi v prihodnje Bogu do poslednjega vzdihljeja zvesto služiti, vsakega greha se trdno varovati, vse skušnjave srčno premagati, pregrešne priložnosti vse opustiti, vsako škodo, vsako pohujšanje, kolikor morem popraviti, in vse svoje žive dni se pokoriti, da bom vreden po potu pokore priti med izvoljence božje. Amen. Ako odveze ne dobiš, ponižaj se in moli: Oh, preubogi, nespokorjeni grešnik, kako strašno sem grešil, da me namestnik božji niso vrednega spoznali grehov odvezati ! — Oh! še sem izgubljen sin, daleč od svojega nebeškega Očeta; — Jezus, moj pastir, ker sem ga nehvaležno zapustil, ne mara za me, dokler se v resnici ne poboljšam. Nisem še vreden k njegovi sveti mizi pristopiti in zaužiti njegovo presveto rešnje Telo. Oh, ponižno spoznavam, da sem vse to zaslužil ; namestnik božji, ki imajo ključ, spokorjene Življenja srečen pot. 24 grešnike grehov odvezati, imajo tudi drugi ključ, nespokorjenim grehe zadržati, — kar so tudi meni storili po pravici, da spoznam svoj žalostni grešni stan, se prav spokorim in vredno poboljšam. Oh, kaj naj storim uboga sirota ? Tvoji sveti volji se podajam, in hočem vse natanko dopolniti, kar so mi spovednik naložili. Oče, tepi me ! saj me tepeš kot dober oče. Le samo to te lepo prosim, daj mi, da se prav spokorim, iz celega srca k tebi povrnem, svoje grde pregrehe zapustim, sadu prave pokore prinašam, da se prihodnjič odveze vrednega storim, in postanem zopet prijatelj božji. — O Jezus, sin Davidov! ki si prišel iskat, kar je izgubljenega, usmili se me! — Marija, mati mila, da si mi usmiljena mati, skaži se! — Vsi ljubi angelji, svetniki in svetnice božje, prosite za me ! — Jaz pa bom jokal in v božjo milost klical, dokler zopet pri Bogu usmiljenja ne najdem. Amen. V. Naložena pokora. Opravi, kar so ti naložili, poprej ko moreš in kakor ti je naročeno. Ne pozabi tega, kar imaš opravljati več dnij. Ako si zasramovan, ogovarjan, bolan — reci : zaslužil sem, naj bo v odpuščenje mojih grehov. Ne sramuj se poboljšanja, naj rečejo ljudje kar hočejo, — Ko si dopolnil pokoro, skleni: Vzemi, dobrotljivi Oče nebeški, le-to majhno opravilo moje pokore za moje storjene pregrehe. Kar meni primanjkuje, naj tvoji pravici moj ljubi Jezus dodä svojega neskončnega zasluženja ; saj le po njem upam in želim odpuščenje grehov zadobiti. V zadoščenje za svoje grehe ti izročam vse svoje križe in težave, ter jih združujem s trpljenjem Jezusovim, z žalostjo Marije, božje matere, in vseh ljubih svetnikov. Želim se udeležiti vseh odpustkov, ki jih sveta mati katoliška cerkev deli spokorjenim grešnikom. Vnovič hočem Bogu živeti, svoje dolžnosti zvesto dopolnovati, potrpežljiv in voljen biti, veseliti se križa Kristusovega, ki je znamenje odrešenja in zveličanja mojega. Sovražil bom greh, ljubil sveto čednost, zaničeval zapeljivi svet, in iskal sveta nebesa, dokler jih po potu pokore srečno ne najdem. Amen. Ljubezni Jezusove živi spomin je zakrament pre- ■> svetega rešnjega Telesa, pa tudi živi studenec pomoči in milosti, ki jo prejmemo po Jezusu. Mladenič, če hočeš Jezusov biti. moraš prav pogosto in vredno k njegovi božji mizi priti. To Jezus želi. — Za vredno Sveto obhajilo. pripravilo so potrebne štiri reči: 1. Čisto srce, brez vsakega smrtnega greha, — brez nagnjenja v male grehe; 2. posebno pobožno srce, da lepo moliš in Jezusa poželiš; 3. da se čedno oblečeš po svojem stanu, kolikor premoreš; 4. da si tešč, ako si zdrav. — Premisli veliko srečo, povabljen biti k mizi nebeškega kralja, razveseli in ponižaj se, rekoč: Molitve pred sv. obhajilom. Preljubi Jezus, Zveličar moj, ti me vabiš k svoji mizi. Veselo grem, čeravno vem, da grešnik nisem vreden ; saj sem te tolikanj potreben. Zaupam, da si mi po svojem neskončnem usmiljenju in zasluženju v zakramentu svete pokore zopet dal svatovsko oblačilo posvečujoče milosti ; oh, daj m* tudi živo vero, trdno zaupanje, gorečo ljubezen, pravo ponižnost in poželenje ; olepšaj moje srce z vsemi svetimi čednostmi, da bo vredno tvoje prebivališče. — Preljubi moj Zveličar, ne mudi se, — pridi! Moja duša tebe poželi ; — le ti si njeno poželenje. Oh, stori me vrednega, naj mi to presveto obhajilo ne bo k obsojenju, ampak k večnemu življenju. Amen. Vera. O moj Jezus, trdno verujem, da si v presvetem rešnjem Telesu pričujoč, kakor pravi živi Bog in človek, in te bom zdaj prejel z dušo in s telesom, s krvjo in z mesom, kakor so te tvoji učenci prejeli pri zadnji večerji, kedar si vzel kruh v svoje presvete roke, ga posvetil, razlomil in jim dal zaužiti, rekoč: „Prejmite in jejte vsi, zakaj to je moje telo, ki bo za vas dano!“ — Vse trdno verujem, kar me po svoji sveti cerkvi učiš. O moj Jezus, potrdi me v tej sveti veri. V njej hočem živeti in umreti, pa tudi prejeti tvoje presveto Telo. Upanje. Trdno zaupam, moj usmiljeni Jezus, da me ne boš zavrgel, ki me tolikanj ljubez-njivo k sebi vabiš, ampak me boš vrednega storil tvoje svete mize. — Zaupam, da mi boš dal po tem kratkem življenju priti v večno veselje. Vse trdno zaupam, kar si ti obljubil, ki si večna resnica in neskončna dobrota. O moj dobrotljivi Jezus, potrdi moje zaupanje. Ljubezen. Iz celega srca te ljubim, o moj Jezus, ti neskončna ljubezen moja, ki si me tako ljubil, da si na križu umrl za me, sveto rešnje Telo postavil, da iz ljubezni do mene v najsvetejšem zakramentu živiš in k meni prebivat prideš. Iz ljubezni do tebe hočem tudi bližnjega ljubiti, svojim sovražnikom iz srca odpustiti, vse voljno trpeti, in v dejanju pokazati, da te ljubim črez vse. O moj Jezus, daj mi v pravi živi ljubezni živeti in umreti, po smrti pa tebe v nebeškem kraljestvu vekomaj ljubiti. Amen. Poželenje. Pridi, preljubeznjivi Jezus, veselje mojega srca, in razveseli me! Pridi, jagnje božje, in poživi me ! Pridi, ženin moje duše, in na večno ž njo skleni se. Moja duša po tebi vzdihuje, o Jezus, in se tebe veseli ; le s teboj živeti vekomaj želi. — Oh, usmiljeni Zveličar, ki si pri poslednji večerji svojim učencem noge umil in jih očistil, očisti tudi mene, da te vredno zaužijem. Rajši hočem umreti, kakor tebe po nevrednem prejeti. Očitna izpoved. Kedar k obhajilu pozvoni, čedno k božji mizi poklekni in moli očitno izpoved, rekoč: Izpovem se Bogu vsemogočnemu, Mariji vselej Devici, svetemu Mihaelu, arhangelju, svetemu Janezu Krstniku, svetima apostoloma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in vam, duhovni oče, da sem veliko grešil z mislijo, z besedo in z dejanjem: moj greh, moj greh, moj preveliki greh ! — Zato prosim sveto Marijo, vselej Devico, svetega Mihaela arhangelja, svetega Janeza Krstnika, sveta apostola Petra in Pavla, vse svetnike, in vas, duhovni oče, molite za me pri Gospodu našem Bogu. Kedar mašnik odvezo molijo: Usmili se me, vsemogočni Bog, odpusti mi moje grehe in pripelji me v večno življenje ! Amen. Milost, odvezo f in odpuščenje mojih grehov mi daj vsemogočni in usmiljeni Bog! Amen. 0 prejemu sv. obhajila. Pred svetim rešnjim Telesom trikrat potrkaj na prsi, rekoč : O Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak le reci besedo, in ozdravljena bo moja duša. —• — Telo Gospoda našega, Jezusa Kristusa, ohrani dušo mojo v večno življenje ! Amen. Zdaj povzdigni srce in glavo, spodobno odpri usta, položi jezik na spodnjo ustnico, prejmi presveto rešuje Telo s sveto častjo, ter lepo použij. — Pripogni glavo, poklekni na svoj kraj, moli in hvali Jezusa, rekoč: Molitve po sv. obhajilu. Hvaljen bodi Jezus Kristus v mojem srcu, oh preljubeznjivi prijatelj moj ! — Jaz te molim in častim, eh nebeški kralj, moj Gospod in moj Bog! — Hvali duša moja svojega ženina; našla si, katerega ljubiš; oh ljubi ga in zvesto se ga drži, da ga vekomaj ne izgubiš. — Moje srce je zdaj oltar Jezusov, moje telo je tempelj božji. — Oh, jaz presrečni človek! kako se bom zahvalil za toliko srečo ? — kako se vrednega storil tolike milosti? Jaz v tebe verujem, o Jezus, ti večna resnica ! — jaz v tebe zaupam, o neskončna dobrota! jaz te ljubim, o Jezus, ti neizrečena ljubezen. Ljubil si me na svetem križu, kjer si za-me svoje življenje dal; — ljubil si me na svojem svetem oltarju, kjer si me s svojim presvetim Telesom poživil ; — ljubiš me v mojem srcu, ter hočeš pri meni ostati. — Oh, ostani, oživljaj in ohrani me zdaj in vekomaj. Ves sem tvoj ! Amen. Prosi pomoči v dušnih in telesnih potrebah. Preljubi Jezus moj, usliši ponižne prošnje moje, ki jih danes, ta veseli in srečni dan, tebi povedati imam. Glej, kako ubogo je še moje srce, kako slabo in mrzlo. — Oh, oživi ga z ognjem svoje ljubezni; daj mi svojo potrpežljivost in pohlevnost, svojo pokorščino in ponižnost, naj bo podobno tvojemu božjemu srcu. — Še je močno moje pregrešno nagnjenje, hude še bodo moje skušnjave; oh, pomagaj mi, da jih srečno premagam in nikdar več tebe ne žalim ! Daj mi moč, dolžnosti mojega stami zvesto do-polnovati, križe in težave voljno trpeti, vsako pregrešno in nevarno posvetno veselje zaničevati, in le tebi samemu pridno služiti. Duša Kristusova, posveti me ! — Telo Kristusovo, zveličaj me ! — Kri Kristusova, napoji me! —Voda iz desne strani Kristusove, operi me! — Trpljenje Kristusovo, potrdi me ! — O dobrotljivi Jezus, usliši me ! — V svoje svete rane zakrij me ! — Tebe ločiti se, ne pusti me ! — Peklenskega sovražnika ovaruj me ! — Ob uri moje smrti pokliči me ! — K tebi priti, povabi me ! — Da bom z vsemi svetniki hvalil te — zdaj vekomaj. Amen. Prosim pa tudi, preljubeznjivi Jezus ! za svoje ljube stariše, brate in sestre, prijatelje in znance, posebno pa za I. I.; daj jim vse dobro za dušo in telo, naj ti bomo tukaj lepo služili, nekdaj se pa skupaj vsi pri tebi v nebesih veselili. — Spomni se tudi mojih rajnih I. I., ki so že na pravici božji. Vzemi jih pred svoje obličje, naj te hvalijo in za-me prosijo, dokler tudi jaz srečno za njimi ne pridem in te od obličja do obličja uživam, kakor sem te zdaj v podobi kruha srečno zaužil. O Marija, kraljica nebes in zemlje ; vi angelji božji, vsi izvoljeni svetniki in svetnice! pomagajte mi hvaliti Jezusa, častiti Gospoda mojega in vašega, njemu zvesto služiti, nekdaj pa njega med vami uživati. — Vse stvari v nebesih in na zemlji naj hvalijo tolikanj usmiljenega, tolikanj dobrotljivega Boga. O Jezus, tebi živim ; — o Jezus, tebi umrjem; — o Jezus, tvoj sem živ in mrtev! Amen. Pomudi se, ako utegneš, v hiši božji; premišljuj, beri kaj svetega, ponovi krstno obljubo itd. Celi dan naj bo tebi svet dan, da hvališ Boga in se posebno lepo vedeš. Skrbno hodi od mladih nog prav pogosto k svetemu obhajilu, kakor ti dovolijo tvoj spovednik. Po štenim kristijanom so potrebne k službi božji tri reči : 1. Vsak dan zjutraj in zvečer moliti; 2. vsako nedeljo in praznik k službi božji hoditi ; 3. vsakega meseca ali vsaj vsake kvatre, če ne večkrat, vredno k božji mizi pristopiti. Jezus je prava vinska trta, mi mladike njegove. Brez njega ne premoremo ničesar. Razne molitve. Ponovi krstno obljubo. Srečen človek sem, stvarjen od Boga Očeta po božji podobi, odrešen po Jezusu Kristusu, in posvečen otrok božji po svetem Duhu. Kar sem nekdaj pri svetem krstu obljubil po svojih botrih, to zdaj s hvaležnim srcem ponavljam, ter se veselim, da sem v sveti katoliški, edino zveličanski cerkvi rojen in vzgojen. Odpovem se hudiču in vsemu njegovemu dejanju, kakor tudi vsem zapeljivcem, njegovim najemnikom. — Odpovem se napuhu, vsem napačnim šegam, hudobnim navadam, vsem pregreham in zapeljivemu svetu. Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje; — verujem v Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega, ki je rojen bil in je trpel; — verujem v svetega Duha, sveto krščansko katoliško cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje života in večno življenje. Po nauku svete krščanske katoliške cerkve hočem, kakor pokoren sin svoje matere, do smrti živeti, svete zakramente vredno prejemati, in skoz ta vrata nebeška priti v večno zveličanje, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, po priprošnji Marije Device, vseh božjih angeljev, svetnikov in svetnic; posebno mojega angelja variha in mojega patrona svetega I. . . Amen. Priporoči se Jezusu. Preljubeznjivi Jezus, za eno dobroto se ti priporočam. Ne poželujem posvetne časti, ne časnega blaga, ne zapeljivih dobrot; le čisto, nedolžno, ljubezni polno srce do tebe daj mi ohraniti! Jezus, moj zvesti tovariš, varuj me koga drugega v greh zapeljati, da ne bom v dejanju, ne v besedi dušen ubijalec, ampak zvest varih svete nedolžnosti. Podaj mi v hudi skušnjavi svojo roko, da v greh ne padem ; opominjaj me vedno, naj ne zabim, da me vidi tvoje vsevideče oko, ako me ravno tema zakriva. Sveta groza naj me obide, kedar se zapazim v grešni nevarnosti ; naj hitro zbežim, da ne izgubim večnega življenja za kratko hudobno veselje. O Jezus, moj usmiljeni Zveličar! daj mi vselej modre misli in poštene želje, da ne bom hodil med zapeljive tovariše. Ti me vodi, ti me podpiraj, da srečno pridem k tebi v nebesa, kjer mi boš dal krono večnega zveličanja. Amen. Mariji Devici. Premila mati, Marija Devica, nebes in zemlje kraljica, mati čiste ljubezni, moje ve- selje in zaupanje, spomni se, da še nikoli ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen, ki je pod tvojo pomoč pribežal, in se tvoji priprošnji priporočil. V tem zaupanju k tebi pribežim, devic Devica, in pred teboj, preljuba mati, ubogi grešnik vzdihujem. Mati Jezusa, mojega Zveličarja, ne zavrzi moje prošnje, ampak usliši jo, in v vseh nevarnostih zakrij me pod sveti plašč svoje mogočne prošnje. O dobrotljiva, o milostljiva, o lju-beznjiva Devica Marija, moja gospa, moja srednica, moja pomočnica! Prosi za me, sveta božja porodnica, da bom vreden obljub Jezusovih. Amen. Angelju varihu. Sveti angelj varih, meni prijatelj in tovariš od Boga dan, da bi me spremljal in vodil po nevarnem potu časnega življenja, in me pripeljal iz te tuje dežele v Očetov dom večnega zveličanja ; lepo te počastim, in se ponižno tvojemu varstvu izr o čujem. — Pomagaj mi, da ne oslabim v dobrem; varuj me, da ne grešim v nevarnosti; in trdno me podpiraj, da srečno premagam vse svoje vidne in nevidne sovražnike. — Skrbno me vodi po ozki stezi svete čednosti k mojemu ljubemu Očetu, kjer zdaj pred njim stojiš, njegovo božje obličje gledaš, moje molitve in dobra dela njemu izročuješ in za-me prosiš. Pomagaj mi, da bom s teboj in z vsemi izvoljenimi tudi jaz večno čast in hvalo pel neskončnemu Bogu. Amen. Svojemu svetemu patronu. Izvoljeni božji svetnik, sveti I., moj posebni zaščitnik, zvesti prijatelj in moj mogočni besednik v nebesih, ki si že srečno dosegel, kar jaz v nevarnosti še iščem, in že uživaš, kar jaz doseči želim; naj te prav lepo pozdravljam in se tvoji prošnji priporočam. V naročju Očeta nebeškega se zdaj veseliš, pr|4 prestolom milosti božje stojiš, na me, svojega imenca, se v to revno dolino oziraš, ter me k sebi želiš. — Izprosi mi usmiljenje in pomoč, da ne bom tvojega svetega imena samo imel, ampak tudi posnemal tvoje svete čednosti, enkrat se pa s teboj veselil v nebeškem kraljestvu, častil in hvalil z vsemi svetniki in svetnicami Boga Očeta, Sina in svetega Duha, katerim bodi čast in hvala vekomaj. Amen. Moli za žive stariše. O Bog, ki mi zapoveduješ spoštovati stariše in jih ljubiti, ter mi dolgo in srečno življenje na zemlji za to obetaš ; lepo te prosim, usmili se mojega ljubega očeta, — moje ljube matere. Povrni jim na duši in telesu vse, kar mi dobrega storijo. Pa tudi meni pomagaj jih lepo ubogati, jim veliko veselja v dobrem narediti, nekdaj pa ž njimi v nebeško kraljestvo k tebi priti in se veseliti vekomaj. Amen. Za mrtve stariše. Večni Bog, ki si mi vzel ljubega očeta, — ljubeznjivo mater, in jih k sebi poklical, bodi zdaj ti moj usmiljeni oče! Usmili se mojega rajnega očeta, —■ rajne matere moje! Odpusti jim grehe, ki so jih lahko zavoljo mene storili. Naj jim sveti večna luč tam v kraljestvu izvoljenih, naj v miru počivajo ! — Daj pa tudi meni pravično živeti, srečno umreti in za njimi v večno veselje k tebi priti, kjer nas nobena smrt ločila ne bo. Amen. Za brate, sestre in žlahto. Ljubi Oče nebeški, ki nas vse kot svoje otroke ljubiš in želiš, naj bi se tudi mi med seboj ljubili in lepo imeli; daj mojim bratom in sestram, kakor vsej moji žlahti lepo slogo in pravo ljubezen, da se bomo hudega varovali, eden dragemu v dobro pomago-vali in tebi zvesto služili. Varuj nas prepira in sovraštva, da se tebi ne zamerimo, ki si Bog ljubega miru in sprave. Vodi naše misli in želje, naj bomo ene pravične volje, kakor smo ene krvi, — mi tvoji dobri otroci, ti pa naš usmiljeni Oče. Amen. Za vse žive. Vsemogočni, neskončno usmiljeni Bog, oče miru in ljubezni, ki želiš, da bi vsi ljudje, tvoji otroci, kakor bratje in sestre živeli v lepem miru in krščanski ljubezni; daj nam svojega svetega Duha, naj nas napolni s svojimi darovi. — Prosim te za svoje dobrotnike in dobrotnice, tovariše in tovar-šice, prijatelje in prijateljice, znance in znanke, sovražnike in sovražnice, posebno za svoje domače ljudi. Daj nam vsem pravično pamet, da bomo pošteno živeli, tebi zvesto služili, vsega potrebnega imeli za dušo in telo ; enkrat pa srečno došli k tebi, svojemu Očetu, v večno zveličanje; po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Za vse verne mrtve. O Bog vsega usmiljenja, stvarnik in odrešenik vseh vernih, ki nam odpuščanje deliš in naše zveličanje ljubiš, ponižno te prosim, dodeli svoje usmiljenje mojim rajnim bratom in sestram, dobrotnikom, tovarišem in tovaršicam, znancem in znankam, ki so se pred menoj s tega sveta ločili, po prošnji Marije Device in vseh ljubih svetnikov. Odpusti jim vse grehe, in daj jim priti v veselo družino izvoljencev, da kar so vselej želeli, srečno dosežejo : — tebe od obličja do obličja gledati, tebe uživati, tebe vekomaj častiti in hvaliti. Vse to te prosim po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, ki s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. Molitve za popolne odpustke. Molitev za ohranitev sv. vere. (To molitev za odpustke so A. M. Slomšek leta 1848. vernikom priporočili, in je silno primerna žalostnim razmeram sedanjega časa.) O moj Odrešenik ! ali so prišli tisti strašni dnevi, ko boš ti le malo čredo kri-stijanov našel v duhu prave vere živeti ? — Ali nam hočeš svojo mogočno roko v svoji pravični jezi odtegniti? — Bodeš li zavoljo pregreh in razuzdanosti zaslepljene množice brez odloga nad nas iztegal šibo svoje pravice? — O začetnik in dokončevalec naše sv. vere, v bridkosti svojega prežaljenega in ponižanega srca te pohlevno prosimo in rotimo: nikar ne dopusti, da bi med nami ugasnila luč prave svete vere! Spomni se Življenja srečen pot. 25 svoje neskončne milosti in milo se ogledaj na vinograd svoje svete cerkve, katerega je tvoja desnica zasadila, prelita kri toliko tisoč mučencev zalivala, solze toliko spokornikov rosile; katerega so apostoli s tolikim trudom obdelovali, spoznavalci s toliko srčnostjo branili sovražnikov, in nedolžne device s svojimi molitvami rodovitnega storile. Božji Zveličar ! obrni svoje oči na tiste pobožne duše, katere neprenehoma k tebi vzdigujejo svoje čiste roke in te prosijo, da nam ohraniš predragi dar prave svete vere. Odloži še, pravični Bog! odloži še, obsoditi nas in zavreči. Obrni svoje oči od naših grehov in oglej se na presveto kri, katera je bila na križu prelita v naše zveličanje in katera se še dan na dan na oltarju za nas daruje. Ohrani nam pravo sveto rimskokatoliško vero! — Naj nas obiskujejo bolezni, — naj nas zadeva zaničevanje, — naj nas stiskajo nadloge, — le svete vere nam nikar ne vzemi! — Dokler imamo pravo sveto vero, vse zopernosti lahko prenašamo ; ako nam pa sveto vero vzameš, bila bi naša nesreča brez konca in kraja velika ! O Jezus! ti si našo sv. vero ustanovil, ti jo tudi čisto in živo med nami ohrani. Ohrani nas v sv. katoliški cerkvi — v čolnu svetega Petra, in nam milostno dodeli, da se vedno zvesto držimo skale, na katero si ti svojo cerkev pozidal, in da smo v vseh rečeh pokorni sv. cerkve vidnemu in naj-višjemu poglavarju, tvojemu namestniku na zemlji. Naj ostane naša cerkev edina, naj raste v svetosti in se širi po vsem svetu, in naj se sovražnikova roka ne dotakne apostolskega sedeža. O Jezus ! ti naše sv. vere varih, ohrani in razsveti tudi našega cesarja in vse deželske gosposke, da nas v miru vodijo po stezi pravice. — Ukroti in izpreobrni sovražnike svete cerkve. — Dodeli vsem kraljem in oblastnikom, pa tudi vsemu krščanskemu ljudstvu mir in edinost. — Potrdi in ohrani nas vse v svoji sveti službi; naj tebi živimo in tebi umrjemo! — O Jezus, ti začetnik naše vere ! tebi živimo, tebi umrjemo, tvoji smo živi in mrtvi. Amen. Potem moli v ravno ta namen 5 Očenažev, Če-ščena Marij, Čast bodi in slednjič že apostolsko vero. Krajša molitev za popolen odpustek. O Bog ! oglej se z očmi svoje neskončne milosti na svojo cerkev, katera se tukaj na zemlji vojskuje. Razširi jo po celem svetu, varuj, vodi in ohrani jo v edinosti. Odvrni od nje vsako pohujšanje in vse pregrehe. Daj jej moč zoper sovražnike tvojega sve- tega imena. Stori, da vsi krivoverci svoje zmöte spoznajo in zapustijo. Dodeli lepo sporazumljenje, pravo edinost vsem krščanskim kraljem in oblastnikom. Ne zapusti ovčic svoje črede, za katero je tvoj ljubi Sin, Jezus Kristus, svojo presveto kri prelil. Stori, nebeški Oče, da bodo vsi tebe in Jezusa Kristusa, katerega si poslal, s svetim Duhom vred spoznali in častili. Amen. Dostavi petkrat Oče naš, Češčena Marija in slednjič Apostolsko vero v namen sv. očeta sploh, ali pa izrečno za potrebe sv. katoliške cerkve, namreč: 1. Za poveličanje in zmago naše svete katoliške cerkve. Oče naš. Češčena Marija, Čast bodi. 2. Za blagor našega svetega očeta rimskega papeža I., našega škofa I., in vseh naših dušnih pastirjev. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi. 3. Za izpreobrnjenje krivovercev, nevernikov in vseh trdovratnih grešnikov. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi. 4. Za našega presvetlega cesarja I. I., za mir in edinost med krščanskimi vladarji, in sploh za blagor vsega krščanskega ljudstva. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi. 5. Za uboge verne duše v vicah. Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi. Apost. vera. Litanije presvetega imena Jezusovega. gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas ! Gospod, usmili se nas! Jezus, sliši nas! Jezus, usliši nas! Bog Oče nebeški, Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Jezus, Sin živega Boga, Jezus, odsvit Očeta, Jezus, žar večne luči, Jezus, kralj veličastva, Ul <3 C prosi za nas ! Sv. Vincencij, j Sveta Fabijan in Sebastijan, prosita za nas ! Sveta Janez in Pavel, prosita za nas! Sveta Kozma in Damijan, prosita za nas! Sveta Gervazij in Protazij, prosita za nas! Vsi sveti mučeniki, prosite za nas! Sv. Silvester, Sv. Gregor, Sv. Ambrož, Sv. Avguštin, prosi za nas ! Življenja srečen pot. 26 prosi za nas! prosi za nas! Sv. Jeronim, Sv. Martin, Sv. Nikolaj, Vsi sveti škofje in spoznavalci, prosite za nas ! Vsi sveti učeniki, prosite za nas ! Sv. Anton, Sv. Benedikt, Sv. Bernard, Sv. Dominik, Sv. Frančišek, Vsi sveti mašniki in leviti, prosite za nas! Vsi sveti menihi in puščavniki, prosite za nas! Sv. Marija Magdalena, Sv. Agata, Sv. Lucija, Sv. Neža, Sv. Cecilija, Sv. Katarina, Sv. Anastazija, Vse svete device in vdove, prosite za nas! Vsi svetniki in svetnice božje, prosite za nas! Bodi nam milostljiv ! zanesi nam, o Gospod ! Bodi nam milostljiv! usliši nas, o Gospod! Vsega hudega, Vsega greha, Svoje jeze, Nagle in neprevidene smrti, Skušnjav hudičevih, Jeze, sovraštva in vse hude volje, prosi za nas ui ^3 cö O Ö A m • O >U1 rK CD ' Duha nečistosti, Treska in hudega vremena, Šibe potresa, Kuge, lakote in vojske, Večne smrti, S skrivnostjo svojega svetega učlovečenja, S svojim prihodom, S svojim rojstvom, S svojim krstom in svetim postom, S svojim križem in trpljenjem, S svojo smrtjo in svojim pokopom, S svojim svetim vstajenjem, S svojim čudovitim vnebohodom, S prihodom tolažnika svetega Duha, V dan sodbe, Mi grešniki, Da nam zaneseš, Da nam odpustiš, Da nas k pravi pokori pripelješ, Da svojo sveto cerkev vladaš in ohraniš, Da pastirja apostolskega in vse cerkvene stanove v svoji sveti veri ohraniš, Da sovražnike svete cerkve ponižaš, Da našega cesarja varuješ, Da krščanskim kraljem in oblastnikom mir in pravo edinost daruješ, prosimo Te, usliši nas! reši nas, o Gospod! Da vsemu krščanskemu ljudstvu mir in edinost dodeliš, Da nas vse v svoji sveti službi potrdiš in ohraniš, Da naše misli k nebeškim željam povzdigneš, Da vsem našim dobrotnikom večne dari dodeliš, Da duše naše in naših bratov, bližnjih in dobrotnikov večnega pogubljenja rešiš, Da sad zemlji daš in ohraniš, Da vsem vernim dušam večni pokoj dodeliš, Da nas uslišiš, Sin Božji, Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ ; zanesi nam, o Gospod! Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši nas, o Gospod! Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili se nas, o Gospod! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! prosimo Te, usliši nas! Gospod, usmili se nas ! Kriste usmili se nas! Gospod, usmili se nas ! Oče naš . . . (tiho.) V. In ne vpelji nas v skušnjavo. 0. Temuč reši nas hudega. Amen. Psalm 69. 0 Bog, hiti mi na pomoč ; Gospod, teci mi pomagat! Kri naj jih sprehaja in osramočeni naj bodo, kateri mi strežejo po življenju. Odstopijo naj in sram jih bodi, kateri mi hočejo hudo. Hitro naj se zavrnejo osramočeni, kateri se mi posmehujejo. Vsi pa, kateri tebe iščejo, naj se v tebi veselijo in radujejo. Vedno naj reko: „Visoko hvaljen bodi Gospod!“ kateri ljubijo tvoje odrešenje. Jaz pa sem revež in siromak, o Bog, pomagaj mi! Moj pomočnik in moj odrešenik si ti, o Gospod, nikar se ne mudi. Cast bodi Očetu itd. HZ. Pomagaj svojim služabnikom. B- Kateri v tebe zaupajo, o moj Bog! t. Bodi nam, o Gospod, močen stolp. B- Pred sovražnikom. t. Nič naj ne opravi sovražnik pri nas. Bi. In otrok krivice naj se ne loti nam škodovati. 1P. Gospod! ne ravnaj-z nami po naših grehih. B- In ne povračuj nam po naših hudobijah. HZ. Molimo za našega papeža I. B- Ohrani jih, o Gospod! oživljaj in osrečuj jih na zemlji, in ne daj jih v voljo njihovih sovražnikov. HZ. Molimo za našega škofa I. B- Gospod! ohrani in varuj jih vsega hudega. HZ. Molimo za našega cesarja I. B- Ohrani, o Gospod! našega cesarja in usliši nas ob dnevu, kedar te zanj prosimo. HZ. Molimo za svoje dobrotnike. B- Povrni milostljivo, o Gospod ! zavoljo svojega imena večno življenje vsem, kateri nam kaj dobrega storijo. Hr. Molimo za verne mrtve. Gospod ! daj jim večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti. Hf. Naj počivajo v miru. Amen. j. Molimo za svoje brate, katerih ni tukaj. Iž. Pomagaj svojim služabnikom, ki v tebe zaupajo, o moj Bog! UT. Pošlji jim, o Gospod! pomoč iz svetišča. In varuj jih s Siona. UT. Gospod, usliši mojo molitev. In moje vpitje naj do tebe pride. Hr. Gospod bodi z vami. In s tvojim Duhom. Molimo. O Bog, ki ti je lastno, usmiliti se vselej in prizanesti, usliši naše pohlevne prošnje, da nas in vse tvoje služabnike, katere grehov veriga veže, milost tvoje dobrote odveže. Usliši, prosimo te, o Gospod, našo pohlevno molitev, in odpusti nam grehe, ki se ti jih obtožimo, da nam dobrotljivo z od-puščenjem vred mir dodeliš. Skaži nam dobrotljivo, o Gospod! svojo neizrečeno milost, da nas ne samo vseh grehov odvežeš, temveč tudi šib, katere za-nje zaslužimo, odrešiš. O Bog, ki te greh žali in pokora tolaži, oglej se milostljivo na prošnjo k tebi kličočega ljudstva, in šibe svoje jeze, katere za svoje grehe zaslužimo, od nas odvrni. Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega služabnika našega papeža I., in vodi jih po potu večnega življenja, da bodo s tvojo pomočjo, kar je tebi dopadljivo, želeli in z vso močjo storili. O Bog, pastir in vladar vseh vernikov, ozri se milostljivo na svojega služabnika našega škofa I., ki si jih za pastirja naše I. škofije postavil; dodeli jim, da tistim, črez katere so postavljeni, z besedo in dejanjem k dobremu služijo, in tako s čredo, ki jim je izročena, večno življenje dosežejo. O Bog, varih vseh kraljestev, pa še našega Avstrijanskega cesarstva, dodeli svojemu služabniku našemu cesarju I. I. tvojo moč, s katero se sovražnik premaga, spoznati in častiti, da bodo, ker so po tvoji volji cesar postali, tudi v tvojem varstvu vselej mogočni. O Bog, od katerega izhajajo svete želje, dobre misli in pravična dejanja, daj svojim služabnikom tak mir, kakor ga svet ne more dati, da bodo naša srca tvojim zapovedim udana, in časi s tvojo pomočjo brez strahu pred sovražniki varni in mirni. 0 Bog, užgi naša srca z ognjem svetega Duha, da ti bomo s čistim telesom služili in z očiščenim srcem dopadli. O Bog, Stvarnik in Odrešenik vseh vernih, dodeli dušam svojih služabnikov in služabnic, da odpuščenje, katerega so vselej želeli, po bogaboječih prošnjah dosežejo. Začenjaj, prosimo, o Gospod, s svojim duhom naša dejanja in spremljaj ja s svojo pomočjo, da se vse naše molitve in dela iz tebe začnejo, in iz tebe začete tudi v tebi končajo. Vsemogočni večni Bog, ki gospoduješ črez žive in mrtve in se usmiliš vseh, katere iz vere in dobrih del za svoje spoznaš, prosimo te pohlevno, da vsi, za katere smo se namenili moliti, kateri so še pri življenju, ali so se že iz sveta ločili, po prošnjah vseh tvojih svetnikov od tvoje dobrote odpuščenje vseh svojih grehov dosežejo. Po Gospodu našem, Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. 't. Gospod, usliši mojo molitev. Jfe. In moje vpitje naj do tebe pride. HZ'. Vsemogočni in usmiljeni Bog naj nas usliši. Jž. Amen. Hf. In vernih duše naj po milosti božji v miru počivajo, bž. Amen. K Kraljevi pot svetega Križa. Mladi popotnik! ako hočeš srečno po svetu hoditi, ne smeš se pota svetega križa izogniti. — Pogosto premišljuj pot trpljenja, po katerem je pred teboj hodil usmiljeni Jezus; poglej, kaj je trpel, poslušaj, kaj te pri vsaki postaji uči; obljubi za njim hoditi, skleni svoj križ nositi, in prosi Jezusa, naj ti pomaga, da ne obnemoreš. Vsaka postaja ti bode stopinja bliže nebes. — Sveta mati katoliška cerkev ti odpustke daruje za to premišljevanje, da se udeležiš Jezusovega trpljenja in zasluženja. Jezus, tvoj nebeški kralj, hodi pred teboj; njegove svete stopinje premišljevaje hodi tudi ti za njim. Tako bo križev pot tebi kraljevi pot proti nebesom. Preden začneš, daruj mu svoje premišljevanje: Darovanje. O neskončno usmiljeni Bog! v ponižnosti svojega srca ti darujem to premišlje- vanje Jezusovega trpljenja, tvojega ljubega Sina, k tvoji večji časti, v odpuščanje grehov, za povišanje tvoje svete cerkve in za verne duše v vicah ; tudi želim vse odpustke prejeti, ki jih sveta cerkev temu svetemu opravilu deli. Oh, Gospod ! govori ti v tem svetem premišljevanju, tvoj služabnik pa bo poslušal. Amen. I. postaja. Jezus v smrt obsojen. "J^. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. Jž. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. .Jezus mladeniču: Mladenič, prijatelj moj ! vidiš li mene pred krivičnim sodnikom stati ? — Slišiš li nedolžnega po krivici toževdti? — Guješ li razdraženo ljudstvo, ki me je pred petimi dnevi po kraljevo častilo, neusmiljeno vpiti: „Križaj ga, križaj ga!“ Hočeš li biti moj sovražnik tudi ti? — — Mladenič Jezusu: Oh preljubi moj Jezus, izvoljeni ženin moje duše, moj Gospod in največji dobrotnik, kako bi bilo mogoče, tebe sovražiti? — Vem, da sem pogosto slabo govoril, druge krivo sodil in po- hujšal: — grešil sem; in vsak grešnik je tvoj sovražnik. Pa odpusti mi moje zmote. — Naj dela svet kar hoče ; ne bom več potegnil za njim. Tvoj hočem biti, da me boš tudi ti nekdaj na sodbi za svojega spoznal. Amen. Oče naš. — Geščena Marija. — Usmili se me, o Gospod! usmili se me! II. postaja. Jezus zadene križ na svoje rame. Uf. Molim te, o Kriste! in te hvalim. Jž. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezusmladeniču: Vidiš li težki križ, popotnik mladi, ki so ga meni sovražniki naložili? — Voljno ga objamem in nesem, ne za-se, ampak za te in ves svet. S križem ti bodem zopet nebesa odprl. — Ako hočeš moj učenec biti, — za menoj priti, zadeni svoj križ na-se vsak dan in hodi za menoj. Le težavna križeva pot je ravna pot v sveta nebesa. — Ali me boš na tem potu zapustil ? Mladenič Jezusu: Kakor resnično Bog živi, ne zapustim te, moj preljubi tovariš in božji prijatelj ! — Kam neki bi jo krenil, jaz ubožec? Le ti imaš besede življenja večnega. Voljno hočem objeti križ, kakoršnega koli mi še pošlješ, bodisi uboštvo ali bolezen, žalost srca ali zasramovanje sveta, vse bom voljno pretrpel. Pomagaj mi pa tudi, Zveličar moj, naj srečno k tebi pridem po tvojih stopinjah; dokler si ti moj Gospod, bom tudi jaz tvoj hlapec. Amen. Oče naš. — Ceščena Marija. — Usmili se me ! III. postaja. Jezus pade prvič pod križem. UT. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. B. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Poglej, prijatelj moj, kako težek je križ, ki mi ga je naložil moj Oče za te in za celi svet! Pod njim omaguje moje telo, — moja volja ne. Zopet hočem vstati, dokončati, kar mi je naročil Oče nebeški. — Kaj pa ti toliko tožuješ, da je tvoj stan pretežaven ? — tvoja služba prehuda? — plačilo preslabo? — Ali nočeš biti, kakor sem jaz, do konca zvest Očetu nebeškemu? — Mladen ičJezusu: Oh premili Jezus ! sram me je, da sem tolikokrat zaradi malih rečij bil nevoljen, toževal svoj stan, govoril o svoji službi. — Oh, kako majhen je križ v mojem stanu proti tvojemu križu! — kako lahko moje delo proti tvojemu opravilu ! — Nikoli več ne bom nezadovoljen v svojem stanu ; in če tudi oslabim, saj mi bodeš zopet vstati pomagal. Potrpežljivost olajšuje najhujše križe ; in vse lahko prestoji, kdor se s teboj, moj Jezus, sklene. Oče nas. — Češčena Marija. •— Usmili se me! IV. postaja. Jezus sreca svojo žalostno mater. Hf. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. ]$. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Prijatelj! poglej mojo žalostno mater ; mati gre objokana za menoj, ker mene peljejo k smrti. Povprašaj, kaj je storila, ona blažena? Bila je čista devica, zvesta dekla Gospodova. Oče nebeški jo ljubi, in kogar on ljubi, ne pusti ga brez šibe, ampak obišče ga z žalostjo in trpljenjem. — Zakaj pa ti tako naglo to-žuješ, kedar ti ni vse po volji, — obupati hočeš, če se ti ne godi vse po sreči. — Mar nočeš ljubljenec božji biti? Mladenič Jezusu: Oh, kdo sem jaz, ubogi grešnik, — in kdo pa vidva, preljubi Jezus in Marija! — Nedolžna toliko trpita, jaz pa dolžen nočem trpeti! Oh, ves potrpežljivi Jezus! uči me ljubiti šibo Očeta nebeškega. Marija, mati žalosti, izprosi mi milost s teboj radovoljno žalovati, — Naj bom na tem svetu vajinega trpljenja — pa tudi v nebeškem kraljestvu vajinega veselja tovariš ! Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me ! ^ V. postaja. Simon pomaga Jezusu križ nositi. "J^. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. Ji. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezusmladeniču: Pomagal sem revnim bolnikom in jih ozdravljal, mrtvim dajal zopet življenje; zdaj sem pa sam pomoči potreben, in ni človeka meni na pomoč. Moji sovražniki morajo siliti Simona, da mi pomaga križ nositi. Tako nehvaležni svet povračuje dobrote ! — Ali se boš tudi ti dal siliti za menoj križ nositi ? Mladenič Jezusu: Oj, preljubi Jezus, navali mi križ, služabniku svojemu, po svoji sveti volji; — dokler bom mogel, nosil ga bom srčno za teboj ; saj mi boš lepo poplačal moj trud. — Pa kje je križ tvoj ? Nevedni ljudje so, — da jih poučim ; grešniki, — da jih posvarim ; nedolžno obdolženi so, — da se za njih poštenje poskusim: to se pravi tvoj križ nositi. Oh, ljubi Jezus, daj mi, da vse to storim, ne prisiljeno, ampak z veseljem. Amen. Oče naš. — Ceščena Marija. — Usmili se me! VI. postaja. Veronika poda Jezusu potni prt. V. Molim te, o Kriste! in te hvalim. R. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Cegava je ta podoba, ki jo gledaš na prtu Veronike? Poznaš li podobo svojega prijatelja, odrešenika in zveličarja ? — Ali včš, kdo me je tako razmesaril,— s krvjo oblil in s trnjem kronal? Mladenič Jezusu: Oh, poznam tvojo podobo, moj božji učenik in največji dobrotnik! Vem, kdo te je tolikanj revnega storil. — Zavoljo naših hudobij si bil ranjen, zavoljo naših grehov tepen, naše bolečine si ti prestal. — Gledam v tvoji sveti podobi Življenja srečen pot. 27 tvojo potrpežljivost, ponižnost in krotkost. Slišim tvoj prijazni glas : „Uči se od mene, kako sem pohleven in ponižnega srca!“ — Oh, tvojo podobo hočem globoko v svoje srce vtisniti, na tvoje svete nauke in lepe vzglede vedno misliti, pa tudi po tistih živeti; naj ljudje spoznajo, da sem tvoj učenec, da bodo hvalili Očeta, ki je v nebesih. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! VIL postaja. Jezus pade drugič pod križem. Hf. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. Jfc. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Vidiš, preljubi moj, kako težek je mojega trpljenja križ! Pregrehe vsega sveta na njem slonijo, — tudi tvoji grehi na njem ležijo, ter me toliko neusmiljeno k zemlji vlečejo. Ali se ti ne usmilim? — Ali mi ne boš svoje roke podal, — ne boš mi vstati pomagal? Mladenič Jezusu: Moj Zveličar! na moje roke in noge, — vzemi vse moje ude in moči! — Ali kako in kje naj bi ti pomagal ? — Spomnim se, kaj ti želiš. V moji soseski je zapuščen bolnik, — nema niko- gar, ki bi ga preložil ; — pri sosedi so otroci ostali sirote, nemajo starišev, ki bi jih vzredili; — v naši vasi je zapuščena vdova, nema moža, ki bi ji pomagal, — njo potolažil. — V naši župniji je izgubljen mladenič, — zapeljana deklica, nemata prijatelja, da bi ju povrnil na pravo pot. „Kar boste takim storili,“ veliš ti, moj Jezus, „to boste meni storili.“ — Z veseljem jim hočem roke podati, namestu tebe jim pomagati ; in ti mi boš povrnil, kakor bi se bilo tebi zgodilo. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! VIII. postaja. Jezus tolaži jeruzalemske žene. Hf. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. B. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Mladenič ! kar sem rekel jeruzalemskim ženam, rečem tudi tebi: Ne jokaj se nad menoj, jokaj se nad seboj in nad svojimi grehi ! Jaz, ves nedolžen, toliko trpim, kako se bo godilo ne-spokorjenemu grešniku? Ako se to na zelenem lesu godi, kaj bo s suhim ? — Hočeš li tudi ti biti suh les, ki ne prinaša sadu? Mladenič Jezusu: Moj Zveličar ! naj se jokam, pa le zato, ker te vidim toliko trpeti za me. Naj se jokam, ker se bojim, da bi me, suho mladiko, zavrgel, ki tako malo dobrega storim. — Oh, kaj bo, ako se za dobro posušim in po smrti v peklu gorim! — Ne, ne zavrzi me, usmiljeni Jezus! Ti si moja vinska trta, naj bom jaz tvoja žlahtna mladika. Oživi me v posvečujoči milosti božji, naj za vse dobro omla-dim, in za nebeško kraljestvo veliko dobrega storim. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! IX. postaja. Jezus pade tretjič pod križem. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. Jè. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezusmladeniču: Trikrat sem padel na Oljski gori na svoj obraz, prosil Očeta, naj mi odvzame kelih trpljenja; — volja Očetova je, da ga pijem, in za-te trpim. — TretjOkrat, glej, pod težkim križem ležim; teža grehov me hoče posiliti. — In ti nemaš usmiljenja z menoj? — Tvoje hude navade so vrvi, s katerimi me vlačijo ; — tvoje razuzdano življenje me suva. Kako dolgo še, prijatelj moj, kako dolgo še? Mladenič Jezusu: Ne več, preljubi moj Jezus, ne več! Kdo bi zamogel tebe žaliti, ako te gleda, kako reven za nas na zemlji ležiš. —■ Raztrgati hočem svoje nevarno znanje, zapustiti svoje slabe tovaršije, odvaditi se svojih pregrešnih navad. Čeravno me svet zavrže, saj me bodeš ti vzel med svoje. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! X.. postaja. Jezusa slečejo in mu dajo žolča piti. tr. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. B. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Mladenič, posvetnega veselja tako željen! pokusi z menoj grenke pijače, ki mi jo svet ponuja v poslednji uri ! — Tudi tebi bo svet dal toliko grenkejšo pijačo, kolikor slajše ti je zdaj pregrešno veselje. Tvojo požrešnost moram plačevati, in za tvojo ničemurno gizdavost na svojem životu toliko trpim. — Ti hodiš prevzetno, nespodobno se nosiš, zametuješ pošteno šego svojega stami ; mene pa slačijo, da grem brez vsega oblačila za-te umirat. — Ghy spomni se, da si prišel gol na svet, gol pojdeš zopet s sveta. Bodi pameten in ponižen ! Mladenič Jezusu: O moj Jezus, ti ves reven in zasramovan, —- jaz pa prevzeten in—požrešen ! Oh, ne-bom se več upijanjal, ne zahajal med zapeljive ljudi. Po svojem stanu se hočem ponižno nositi, ne več posnemati tujih šeg. O moj Jezus, uči me treznosti, naj po meri s hvaležnim srcem uživam tvoje dari. — Uči me lepe ponižnosti, naj-so po svojem stanu modro oblačim, ker vem, da si prevzetnim sovražnik, in le ponižnim daješ svojo milost. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! XX postaja. Jezusa na križ pribijajo. UT. Molim te, o Kriste ! in te hvalim. Jč. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Kaj so vam storile moje roke, da jih razpenjate? — Kaj moje noge, da jih neusmiljeno na križ pribijate ? — Povejte, kaj sem vam žalega storil ? In tudi ti, moj prijatelj, molčiš, — v moje križanje dovoljuješ, — dà, celo po-maguješ! — Naj bi mi tako storil moj sovražnik, ne potožil bi se; pa ti, moj domači prijatelj, ki si pri meni užival toliko dobrega, — zakaj me ti daš tako neusmiljeno križati? MladeničJezusu: Kako bi jaz storil kaj takega? — Preljubi moj Jezus, povej, kdo te zdaj križa? — Oh, spomnim se: „Grešniki so kovali po mojem životu !“ Tako ti govoriš po svojem preroku. — Kedar h grehu molčim, v tvoje križanje dovoljujem ; kedar se h grehu smejim, tebe novic križati pomagujem. — Oh podpihovalci vi, obrekovalci lažnivi, ne ostrite več žrebljev s svojim hudobnim jezikom! — Vi goljufi in tatje, ne napravljajte strašnega kladva s svojo krivico! — Vi požrešniki, pijanci in prešeštniki, ne pribijajte Jezusa, svojega odrešenika, na grozovitni križ svojega nesramnega poželenja. — Braniti hočem, moj Jezus, kolikor premorem, da ne bodo moji ljudje s kakim smrtnim grehom novič te križali. Oh moj križani Jezus, daj mi raji umreti, kakor še s smrtnim grehom te križati. Amen. Oče naš. — se me! Češčena Marija. — Usmili XII. postaja. Jezus umrje na križu. 7^. Molim te, o Kriste! in te hvalim. R. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Jezus mladeniču: Miadi popotnik, poglej na me, kako na križu med nebom in zemljo visim za te! Poslušaj mojih poslednjih sedem besed, ki jih s križa tebi naročam. — »Oče, odpusti jim, ki tudi ne vedo, kaj delajo?“ — Spokorjenemu razbojniku: „Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju.“ Ali ne želiš tudi ti v svoji poslednji uri zaslišati ravno te vesele besede? „Sin! glej, tvoja mati!“ Ali ne boš imel tudi ti Marijo za svojo ljubo mater? — „Žeja me!“ — po zveličanju tvoje duše, — tudi vsega sveta. — „Moj Bog! moj Bog! zakaj si me zapustil?“ — Hudobni svet misli tako, ker me Oče pusti toliko trpeti. — „Dokončano je!“ — moje trpljenje pri kraju, moje opravilo dopolnjeno. — „Oče ! v tvoje roke izročam svojo dušo!“ Mladenič Jezusu: Jezus! ti nagneš glavo — na strašnem križu umrješ za me, daš si po smrti svoje srce prebosti, — da do poslednje kaplje izteče tvoja sveta rešnja kri. — Oh, kako grozoviten je vendar greh, ki je tebe umoril! — Koliko je moja duša vredna, da ti, sam Božji Sin, daš svoje življenje za njo! — Jaz pa, neumni grešnik, zopet prodajam drago odkupljeno dušo peklenskemu sovražniku za kratko pregrešno veselje! — Oh, kako bo moji duši, ko se bo ločila telesa? — Okleniti se hočem, o Jezus, tvojega svetega križa ; naj omije tvoja rešnja kri vse moje grehe in slabosti. Sveti križ naj mi bo znamenje strahu pred gro-zovitnim grehom, — lepo znamenje tvoje ljubezni v življenju, pa tudi v smrti poslednje zaupanje. Oh, daj tudi meni srečno dokončati, in svojo dušo izročiti v Očetove roke. Amen. Oče naš. — Geščena Marija. — Usmili se me! XIII. postaja. Jezusovo telo y naročju Marije. 7^. Molim te, o Kriste! in te hvalim. 1$. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. Marija mladeniču: Moj Sin ! Poglej Jezusa, nedolžno jagnje, kako mrtev v mojem naročju leži. — Greh je mojega preljubega Sina umoril, greh meni materino srce prebodel z mečem prevelike žalosti ! Oh, popotnik, ki mimo hodiš po svojih pregrešnih potih, pridi in poglej, ali je žalost tolika, kolikoršna je moja žalost? Mladenič Mariji : Premila mati mojega Odrešenika, dopolnile so se ti besede, ki ti jih je stari Simeon v templju povedal. Tvoje srce je prebodel žalosti meč. Bila si pokorna dekla svojega Gospoda pod strašnim križem svojega Sinu, po njegovi besedi se ti je zgodilo; zato si pa tudi zdaj kraljica nebes in zemlje. Tvoja čudna žalost se ti je premenila v neizrečeno veselje. Oh Marija, moja dobrotljiva mati, izprosi mi milost, naj na tem svetu s teboj žalujem, svoje grehe objokujem, in tudi grehe vsega svetä; naj se mi sedanja žalost premeni v večno veselje. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! XIV. postaja. Jezus v grob položen. V. Molim te, o Kriste! in te hvalim. Jč. Ker si s svojim sv. križem svet odrešil. V Jožefovem vrtu pripravljen grob stoji. Nobeden še v tem grobu počival ni; kdo bo vendar v njem spal, kdo pokoj v novem grobu užival? — Oh, moj dobri Pastir, — Jezus bo našel v grobu svoj mir, ki ga na tem hudobnem svetu ni našel. — Jožef iz Arimateje mu da poslednjo postelj smrtnega spanja. Jezus je mirno v grobu spal, da se ne bom jaz groba bal ; — on je moje vstajenje in življenje. K tvojemu grobu, o Jezus, pokleknem, srečne zadnje ure te prosim, za sladek pokoj po smrti se ti priporočam. Oh preljubi Jezus, ki si po tolikem trpljenju mirno počival v hladnem grobu, — počival bom v njem skoraj tudi jaz ; naj bi le srečno! Prosim te, za tvojih svetih pet krvavih ran, stoj mi na strani, ko se bo moja duša telesa ločila. Vzemi jo milostljivo v svoje kraljestvo, da bo pri tebi živela, dokler moje trudno truplo v črni zemlji počiva. In kedar prideš z znamenjem sv. križa mrtve k sodbi budit, — oh, daj tudi meni med izvoljence na desnico priti, naj mi bo tvoje bridko trpljenje v večno življenje. Amen. Oče naš. — Češčena Marija. — Usmili se me! Konec. Obhodil sem stopinje tvojega trpljenja in smrti, usmiljeni Jezus ; pregledal sem, koliko si za-me prestal. — Oh, kaj bom pa jaz tebi dal za toliko ljubezen tvojo? Moj ljubi brat si ti postal, — in vse tvoje je tudi moje. Tvoj ljubi nebeški Oče je tudi moj oče, tvoja mati Marija je tudi moja mati, — tvoje nebeško kraljestvo je tudi moje kraljestvo, ako ga sam ne zapravim; in tvoje presveto Telo je hrana moje duše. — Oh, preljubi Jezus, ves si moj, naj bom tudi jaz ves tvoj ! — Ti si hotel za-me trpeti in umreti, jaz pa hočem vekomaj tebi živeti. — Oh, neskončno usmiljeni Bog, daj, da trpljenje in smrt Jezusovo vedno pred očmi imam, po njegovem svetem vzgledu potrpežljivo ravnam in po Jezusovem neskončnem zasluženju v večno življenje pridem. Amen. Presveti Marijin rožnivenec. Vernemu katoliškemu ljudstvu že od zdavnaj posebno mila in ljuba molitev je presveti Marijin rožnivenec. Znano je, da naš sedanji sveti oče rimski papež Leon XIIT. ves čas slavnega svojega vladanja skoro leto za letom kličejo z gorkimi besedami vse krščansko ljudstvo k preblaženi Mariji Devici, veličastni kraljici rožanski. Po njihovem naročilu se že od 1.1883. obhaja po vesoljnem katoliškem svetu vsako leto sveti rožanski mesec vinotok z vsakdanjim skupnim počeščenjem mile kraljice presv. rožnegavenca. Leon XIII. očitno pred celim svetom oznanjujejo, da je molitev presv. rožnegavenca Bogu in Mariji Devici najbolj dopadljiva in za verno krščansko ljudstvo črez vse koristna in sadunosna; zatorej tudi »vse kristijane nujno opominjajo, naj ali očitno, ali za-se v svojih hišah in družinah zvesto opravljajo to sveto molitev rožnega venca in brez nehanja molijo«. (Leon XIII. v okrožnici dne 1. kimovca 1883.) Torej, preljubi krščanski mladenič! če hočeš biti Marijin sin in vreden njene materine ljubezni in njenega posebnega varstva, rad in pogosto moli presveti rožnivenec; zmoli, če ti je le količkaj mogoče, vsak dan po en del, ali vsaj po eno ali dve skrivnosti, in tako dan za dnevom vseh 15 skrivnostij po vrsti naprej. Ce imaš priložnost, pristopi veselo in brez pomišljanja tudi v eno ali drugo rožanskih bratovščin. Sv. rožnivenec (rožanec) se moli navadno tako-le: 1. Apostolska vera. 2. Oče naš. 3. Tri Češčene Marije, pri katerih je najbolje, da se obujajo tri božje čednosti, rekoč : 1. Jezus, v katerega živo verujemo. 2. Jezus, v katerega trdno zaupamo. 3. Jezus, katerega srčno ljubimo. 4. Čast bodi Očetu itd. Ali pa se tudi moli pred veselim delom: 1. Kateri naj pomnoži našo vero ; 2. kateri naj potrdi naše upanje ; 3. kateri naj užge našo ljubezen. Pred žalostnim delom: 1. Kateri naj potrdi naš spomin; 2. kateri naj raz-sveti našo pamet; B. kateri naj omehča našo voljo. Pred častitim delom: 1. Kateri naj vodi naše misli ; 2. kateri naj vodi naše besede; 3. kateri naj vodi naša dejanja. Skrivnosti a) veselega dela: 1. Katerega si devica od svetega Duha spočela ; 2. katerega si devica obiskovaje Elizabeto nosila; 3. katerega si devica rodila; 4. Katerega si devica v templju darovala; 5. Katerega si devica v templju našla. b) žalostnega dela: 1. Kateri je za nas krvavi pot potil; 2. kateri je za nas krvavo bičan bil; 3. kateri je za nas s trnjem kronan bil ; 4. kateri je za nas težki križ nesel; 5. kateri je za nas križan bil. c) častitega dela: 1. Kateri je od mrtvih vstal; 2. kateri je v nebesa šel; 3. kateri nam je sv. Duha poslal; 4. kateri je tebe, devica, v nebesa vzel ; 5. kateri je tebe, devica, v nebesih kronal. _ Po vsakem delu se navadno še moli Oče naš in 10 Češčena Marij s pristavkom: »Usmili se ver- nih duš v vicah!« Prosi za nas, o kraljica presv. rožnega venca! Da bomo vredni obljub Kristusovih. Molimo. O Bog ! ki nam je tvoj edinorojeni Sin s svojim življenjem, s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem plačilo večnega zveličanja zaslužil, dodeli nam, prosimo, da, ki te skrivnosti s presv. rožnim vencem blažene Device Marije častimo, tudi posnemamo, kar v sebi zapopadajo, in kar nam obetajo dosežemo. Po tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen. O dpe vek. Bodi češčena, Marija Devica, Svetega rožnega venca kraljica! Mi te častimo, in te prosimo : Bodi nam ljuba mati vselej ! Mi te častimo, in te prosimo: Cerkvi katoliški zmago ti daj ! Poglavitne reči iz krščanskega nanka. Kaj nam je storiti, da Vonto zveličani? Da bomo zveličani, moramo: 1. vse verovati, kar nam je Bog razodel ; 2. v Boga zaupati in na njega se zanašati ; 3. Boga črez vse ljubiti in njegove zapovedi spolnovati; 4. prejemati sv. zakramente, nam v zveli-ličanje postavljene; 5. krščansko pravični biti, to je greha se varovati in dobro storiti. Petero poglavij katekizma: 1. vera; 2. upanje; 3. ljubezen; 4. sv. zakramenti; 5. krščanska pravičnost. In pristavek o štirih poslednjih rečeh. Šest glavnih resnic: 1. da je en Bog; 2. da je Bog pravičen sodnik, kateri dobro plačuje, in hudo kaznuje ; 3. da so tri božje osebe, enega bitja in ene natore: Oče, Sin in sv. Duh; 4. da se je Bog Sin, druga božja oseba, Jezus Kristus, učlovečil zato, da nas Življenja srečen pot. 28 je s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal ; 5. da je človeška duša neumrljiva ; 6. da je milost božja k zveličanju potrebna, in da človek brez milosti božje nič zaslužnega za večno življenje storiti ne more. Znati zapovedano je vsakemu katoličanu : 1. apostolsko vero; 2. Gospodovo molitev; 3. deset božjih in pet cerkvenih zapovedij; 4. sedem zakramentov; 5. krščansko pravičnost. Dvanajst členov apostolske vere: 1. Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje; 2. in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; 3. kateri je bil spočet od sv. Duha, rojen iz Marije Device; 4. trpel pod Ponci-jem Pilatom, križan bil, umrl in v grob položen ; 5. je šel v predpekel ; tretji dan od mrtvih vstal ; 6. je šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega ; 7. od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. 8. Verujem v svetega Duha ; 9. sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov; 10. odpuščanje grehov; 11. vstajenje mesa (života); 12. in večno življenje. Amen. Sedem prošenj Očenaša : Oče naš, kateri si v nebesih! 1. Posvečeno bodi tvoje ime; 2. pridi k nam tvoje kraljestvo ; 3. zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. 4. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; 5. odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. 6. In ne vpelji nas v skušnjavo ; 7. temveč reši nas hudega. Amen. Trije deli (Ješčem Marije: 1. ČeščenaMarija, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami ; 2. in blažen je sad tvojega telesa: 3. Jezus! Sveta Marija, Mati Božja! prosi za nas grešnike zdaj in našo smrtno uro. Amen. Lastnosti božje: 1. Bog je večen, je vselej bil, je, in bo vselej. 2. Bog je čisti duh; bitje, katero ima najbolj popolni um in najboljšo voljo, telesa pa ne. 3. Bog je vseveden ; vé vse : preteklo, sedanje in prihodnje; vé tudi naše najskrivnejše misli in želje, torej mu ničesar ne moremo prikriti. 4. Bog je neskončno moder ; stori vse iz najboljšega namena in voli najpriprav-nejše pomočke, da svoj namen doseže. 5. Bog je vsemogočen ; stvaril je nebo in zemljo in vse, kar je ; njemu ni nič nemogoče storiti. 6. Bog je vsegapričujoč ; je povsod, v nebesih in na zemlji. 7. Bog je neskončno svet; hoče in ljubi vse dobro, in sovraži vse hudo. 8. Bog je neskončno resničen in zvest; vse kar reče je res, in kar obljubi ali žuga, vse spolni. 9. Bog je nepremen-ljiv; je vekomaj ravno tisti. 10. Bog je neskončno dobrotljiv; skrbi po očetovsko za vse svoje stvari ; vse dobro imamo od njega. 11. Bog je neskončno usmiljen; odpušča nam naše grehe, ako se resnično poboljšamo. 12. Bog je neskončno pravičen; poplačuje vse dobro, in kaznuje vse hudo, natanko, kakor si kdo zasluži. Božje osebe so tri, katerih vsaki se pripisujejo : 1. Božja natora in 2. božje lastnosti ; 3. božje ime ; 4. božja dela ; 5. božja čast. Jezus Kristus je: 1. Edinorojeni Sin Boga Očeta ; 2. Bog in človek skupaj ; 3. naš Učenik, Odrešenik in Gospod. Jezus nas je učil: 1. Kaj imamo verovati, da bomo Boga prav spoznali? 2. Kaj imamo upati, da bomo od Boga prejeli ? 3. Kako imamo Boga ljubiti, in kaj storiti, da bomo časno srečni in večno zveličani ? Darovi sv. Duha so : 1. Dar modrosti ; 2. dar umnosti; 3. dar svetovanja; 4. dar moči; 5. dar učenosti; 6. dar pobožnosti; 7.' dar strain! božjega. Sveta katoliška cerkev je vidna družba vseh pravovernih kristijanov, kateri verujejo vsi enoiste nauke, prejemajo enoiste zakramente in imajo vidnega najvišjega poglavarja rimskega papeža. Znamenja prave cerkve so: 1. da je edina; 2. da je sveta; 3. da je vesoljna ali katoliška; 4. da je apostolska. Udje sv. cerkve, ki imajo občestvo med seboj, so: 1. Verniki na zemlji; 2. svetniki v nebesih; 3. duše rajnih, ki so v vicah. Duhovni zakladi, katerih se udje svete cerkve udeležujejo, so: 1. Sv. zakramenti; 2. daritev sv. maše; 3. molitev; 4. dobra dela; 5. zasluženje vernikov. Zapovedi božje: 1. Veruj v enega samega Boga. 2. Ne imenuj po nepridnem božjega imena. 3. Posvečuj nedeljo. 4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in da ti bo dobro na zemlji. 5. Ne ubijaj. 6. Ne prešeštvuj. 7. Ne kradi. 8. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. 9. Ne želi svojega bližnjega (ljudske) žene. 10. Ne želi svojega bližnjega (ljudskega) blaga. Dve zapovedi ljubezni. Prva: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči. Druga: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. Cerkvene zapovedi: 1. Posvečuj zapovedane praznike. 2. Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo pri sv. maši. 3. Posti se zapovedane postne dni. 4. Spovej se svojih grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času prejmi presv. rešnje Telo. 5. Ne obhajaj ženitve o prepovedanih časih. Sv. maša je nekrvava daritev nove zaveze, vedni spomin in ponavljanje krvave daritve, katero je Jezus Kristus na križu opravil. Najimenitnejši deli sv. maše so: 1. sveti evangelij ; 2. darovanje ; 3. pozdigovanje ; 4. sv. obhajilo. Milost božja je nezaslužen notranji, črez-natorni dar božji, ki nam ga Bog zavoljo za-služenja Kristusovga deli k našemu zveličanju. Milost božja je dvojna: 1. dejanska; 2. posvečujoča. Sedem sv. zakramentov: 1. sveti krst; 2. sveta birma ; 3. sveto rešnje telo ; 4. sveta pokora; 5. sveto poslednje olje; 6. sveto mašnikovo posvečenje; 7. sveti zakon. Zakramenta mrtvih sta dva: 1. sv. krst; 2. sv. pokora. Zakramentov živih je pet: 1. sv. birma; 2. sv. rešnje telo; 3. sv. poslednje olje; 4. sv. mašnikovo posvečenje ; 5. sv. zakon. Pet delov je potrebnih k zakramentu sv. pokore: 1. izpraševanje vesti; 2. srčno obžalovanje grehov ali kes ; 3. trdni sklep poboljšanja ; 4. čista izpoved ; 5. naložena pokora (zadoščenje). Obžalovanje grehov mora biti: 1. Notranje ; 2. čreznatorno; 3. črez vse ; 4. splošno. Izpoved mora biti: 1. ponižna; 2. čista; 3. natančna, odkritosrčna in brez hinavščine. Odpustki so: odpuščenje časnih kaznij, katere bi po odpuščenem grehu ali v sedanjem življenju, ali pa po smrti v vicah imeli trpeti. Odpustki so dvojni : popolni in nepopolni. Krščanska pravičnost veleva: Varuj se hudega, in stori dobro ! Edino hudo je greh. Greh je dvojen: 1. izvirni ali podedovani greh; 2. dejanski grehi. Vrste dejanskih grehov so: 1. Sedem poglavitnih grehov. 2. Šest grehov zoper svetega Duha. 3. Štirje v nebo vpijoči grehi. 4. Devet tujih grehov. Poglavitni grehi: 1. Napuh. 2. Lakomnost (skopuštvo). 3. Nečistost. 4. Zavist ali nevoščljivost. 5. Požrešnost. 6. Jeza. 7. Lenoba. Grehi zoper sv. Buha: 1. Predrzno v božjo milost grešiti. 2. Nad božjo milostjo obupati. 3. Spoznani krščanski resnici se ustavljati. 4. Svojemu bližnjemu božjo milost zavidati. 5. Do lepega opominjevanja otrplo srce imeti. 6. V nespokornosti trdovraten ostati. Vnelo vpijoči grehi: 1. Radovoljni uboj. 2. Mutasti ali sodomski greh. 3. Zatiranje ubožcev, vdov in sirot. 4. Delavcem in najemnikom zaslužek zadrževati ali utrgovati. Tuji grehi: 1. V greh nasvetovati. 2. Greh velevati. 3. V drugih greh privoliti. 4. V greh napeljevati. 5. Drugih grehe hvaliti. 6. H grehu molčati. 7. Greh spregledati. 8. Greha se udeležiti. 9. Greh zagovarjati. Dobro pred Bogom je vse, kar je po božji postavi; po božji postavi pa so čednosti vin dobra dela. Čednosti so božje in dejanske. Božje so tri: 1. Vera. 2. Upanje. 3. Ljubezen. Dejanskih pa je mnogo. Poglavitne dejanske čednosti so: 1. Modrost; 2. zmernost; 3. pravičnost; 4. srčnost. čednosti poglavitnim grehom nasprotne : 1. Sv. ponižnost. 2. Radodarnost. 3. Sveta čistost. 4. Krščanska ljubezen. 5. Treznost. 6. Sv. potrpežljivost (krotkost). 7. Gorečnost v dobrem. Dolžnosti, katere je Jezus Kristus posebno priporočil: 1. Pred vsem drugim iskati kraljestvo božje in njegovo pravico. 2. Samega sebe zatajevati. 3. Svoj križ nositi. 4. Za Kristusom hoditi. 5. Krotek in ponižen biti. 6. Sovražnike ljubiti, dobro storiti njim, kateri nas sovražijo, moliti za tiste, kateri nas žalijo in preganjajo. Osem od Gospoda Jezusa posebno bla-grovanih čednostij : 1. Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. 2. Blagor krotkim, ker zemljo bodo posedli. 3. Blagor žalostnim, ker potolaženi bodo. 4. Blagor lačnim in žejnim pravice, ker nasičeni bodo. 5. Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli. 6. Blagor njim, kateri so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali. 7. Blagor mirnim, ker otroci božji bodo imenovani. 8. Blagor njim, ki zavoljo pravice preganjanje trpijo, ker njih je nebeško kraljestvo. Dobra dela najimenitnejša so tri: 1. Molitev; 2. post; 3. miloščina. Telesna dela usmiljenja: 1. Lačne na-sičevati. 2. Žejnim pijače dajati. 3. Popotnike sprejemati. 4. Nage oblačiti. 5. Bolnike obiskovati. 6. Jetnike reševati. 7. Mrliče pokopavati. Duhovna dela usmiljenja : 1. Grešnike svariti. 2. Nevedne učiti. 3. Dvomečim prav svetovati. 4. Žalostne tolažiti. 5. Krivico voljno trpeti. 6. Razžalnikom iz srca odpustiti. 7. Ža žive in mrtve moliti. Trije nasveti evangeljski : 1. Rado voljno uboštvo. 2. Vedno devištvo. 3. Popolna pokorščina pod duhovnim poglavarjem. , Stiri poslednje reči: 1. smrt; 2. sodba; 3. pekel; 4. nebesa. Popolno obžalovanje grehov ali kes. (Po katekizmu.) O moj Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz srca žal, ker sem tebe, svojega pre-ljubeznjivega Boga, tebe, vso svetost in neskončno dobroto, katero iz vsega srca ljubim, ž njimi razžalil. Trdno sklenem s tvojo milostjo svoje življenje poboljšati, in vse, tudi smrt rajši pretrpeti, kakor tebe, svojega Boga, tebe neskončno svetost in dobroto, še kedaj s kakim grehom žaliti. Daj mi milost, dopolniti ta svoj sklep. To te prosim po neskončnem zasluženju tvojega božjega Sina, našega Gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa. Amen? KAZALO Stran Predgovor................................... 5 A. M. Slomšeka: Življenja srečen pot. Nagovor.....................................13 Mladeničev tovaršija (Pesem)................17 I. del. — Potrebni nauki za mladeniče. 1. Mladeničev trojno premoženje.................19 I. Zdravo telò.............................20 II. Dobra glava............................25 III. Pošteno srce...........................29 2. Mladeničev najlepše oblačilo.................3d 3. Sedem strupenih kač, ki so mladeničem posebno nevarne...............................42 4. Štiri spotike, mladeničem posebno škodljive 57 5. Devet strašnih prepadov, mladeničem najbolj nevarnih.....................................72 6. Petero zdravil za mladeničev najhujšo bolezen (noroglavost)..........................104 7. Dober svèt hlapcem in služabnikom . . . 110 8. Nekaj za rokodelce..........................113 9. Popotnica mladeničem, ki na dežele gredo, ali pa v vojake stopijo.....................116 10. Dvanajst tovarišev in tovaršic, mladeničem posebnih prijateljev in prijateljic .... 119 11. Mladeničev trojna domovina.................144 12. Nebeško ogledalo krščanskega mladeniča . 148 13. Sedem zlatih naukov mladeničem za srečen pot 153 Vesela pesem nedolžnega mladeniča (Pesem) . 162 Želje krščanskega mladeniča (Pesem) .... 163 II. del. — Vzgledi. Dva in petdeset božjih svetnikov, mladeničem posebnih prijateljev in nebeskih tovarišev. stran 1. Sv. Alojzij. (Vzgled svete nedolžnosti.) . . 167 2. Sv. Ambrož. (Pošten mladenič in imeniten mož.) 171 3. Sv. Andrej. (Ljubitelj zveličanskega križa.) . 174 4. Sv. Anton p. (Bogaboječ mladenič in svet mož.) 178 5. Sv. Avguštin. (Vzgled pravega poboljšanja.) . 182 6 Sv. Bazilij in sv. Gregor. (Poštena tovariša in zvesta prijatelja.)............................187 7. Sv. Benedikt. (Imeniten učitelj sv. življenja.) 192 8. Sv. Bernard. (Srčen premagovalee hudobije.) 194 9. Sv. Blaž. (Pobožen črednik.)....................197 10. Zv. Boštjan. (Beži pred zapeljivkami !) . . 199 11. Sv. brata Ciril in Metod. (Slovenska učenika.) 203 12. Sv. Dominik. (Ubogih usmiljen prijatelj.) . 207 13. Sv. Feliks. (Srečen kmetiški hlapec.) . . . 210 14. Sv. Filip Ner. (Pokoren sin ljubih starišev.) 212 15. Sv. Florijan. (Srčen vojščak za božje kraljestvo.) 214 16. Sv. Frančišek Ks. (Vzgled, kaj dobri znanci pomagajo.)........................................217 17. Sv. Frančišek Zal. (Vzgled pohlevnega mladeniča.) .........................................220 18. Sv. Frančišek Ser. (Mlad prijatelj ubogih.) . 223 19. Sv. Gregor Vel. (Ves ponižen služabnik božji.) 226 20. Sv. Ignacij Loj. (Vzgled, kaj premore branje svetih bukev.)................................... 229 21. Sv. Izidor. (Pobožen kmetiški delavec.) . . 233 22. Sv. Jakob ml. (Vzgled Bogu zvesto služiti.) . 236 23. Sv. Janez evang. (Nedolžen mladenič poseben prijatelj Jezusov.)...............................238 24. Sv. Janez Kriz. (Greha goreč sovražnik.) . 241 25. Sv. Janez Nep. (Zvest cerkveni služabnik.) . 244 26. Sv. Jefrem. (Strahovan mladenič, mož po volji božji.).....................................248 27. Sv. Jernej. (Vzgled prave prijaznosti.) . . 252 28. Sv. Jeronim. (Srčen premagalec skušnjav.) . 254 29. Sv. Jožef. (Priden delavec.)...................258 30. Sv. Jurij. (Imeniten krščanski vojščak.) . . 261 31. Sv. Karol Bor. (Učenik poštene dobrevolje.) . 264 32. Sv. Klemen Ane. (Dober sin bogaboječe matere.) 268 33. Sv. Lavreneij. (Srčen mladenič za nebeško kraljestvo.)....................................271 34. Sv. Lukež. (Dobro mu, kdor kaj dobrega zna.) 275 35. Sv. Maksimilijan. (Skrben domoljub.) . . 277 36. Sv. Marko. (Mož po volji božji.) .... 281 37. Sv. Martin. (Zvest služabnik v svojem stanu.) 284 38. Sv Matevž. (Vzgled pravega poboljšanja.) . 289 39. Sv. Matija. (Kako se pride v srečen stan.) . 291 40. Sv. Miklavž. (Skrben varih nedolžnosti.) . . 293 41. Sv. Pankracij. (Mlad služabnik Jezusov.) . 295 42. Sv. Paškal. (Ubog učenec in bogaboječ pastir.) 297 43. Sv. Pavel. (Kako se pokoriti za zmote mladih let.) 300 44. Sv. Peter. (Vzgled goreče ljubezni do Jesusa.) 305 45. Sv. Primož in sv. Felicijan. (Ljubeznjiva brata.) 310 46. Sv. Rok. (Prijatelj bolnikov.).................313 47. Sv. Rupert. (Priden delavec v vinogradu Gospodovem.) ....................................316 48. Sv. Tomaž Akv. (Srčen premagalec posvetnih zadržkov.)......................................319 49. Sv. Valentin. (Kako se v Boga trdno zaupa.) 321 50. Sv. Vendelin. (Zvest hlapec in svet gospod.) 324 51. Sv. Vid. (Vzgled, kaj premoremo z Jezusom.) 327 52. Sv. Vincencij. (Vzgled, kaj premore sv. petje.) 330 III. del. - Molitve. Jutranji vzdihljeji.................................333 Kratka jutranja molitev.............................336 Molitvice med dnevom................................337 Večerne molitve.....................................341 Večerni blagoslov...................................343 Kratka večerna molitev.......................344 Mašne molitve................................345 Kratke molitve k sveti maši..................355 Molitev k blagoslovu s presv. rešnjim Telesom 359 Molitev pred pridigo ali krščanskim naukom . 359 Molitev po pridigi ali krščanskem nauku . . . 360 Tri božje čednosti...........................361 Opravilo svete spovedi.......................363 Molitve za pripravo na izpoved...............364 Molitve po izpovedi..........................368 Sveto obhajilo...............................371 Molitve pred sv. obhajilom...................372 Molitve po svetem obhajilu...................376 Kazne molitve: Ponovi krstno obljubo . . 379 Priporoči se Jezusu..........................380 Mariji Devici................................380 Angelju varihu...............................381 Svojemu svetemu patronu......................382 Moli za žive stariše.........................382 Za mrtve stariše.............................383 Za brate, sestre in žlahto...................383 Za vse žive..................................384 Za vse verne mrtve...........................384 Molitve za popolne odpustke : Za ohranitev sv. vere 385 Krajša molitev za popolen odpustek . . . . 387 Litanije presvetega imena Jezusovega 389 Molitev k časti imena Jezusovega.............393 K presv. rešnjemu Telesu (kedar je izpostavljeno) 393 Lavretanske litanije.........................394 Molitve po litanijah: K sveti Devici Mariji 396 • K svetemu Jožefu. — Za vse potrebe .... 398 Litanije vseh svetnikov......................400 Kraljevi pot svetega Križa...................411 Presveti Marijin rožnivenec .... 429 Poglavitne reži iz krščanskega nauka . . . 433 Popolno obžalovanje grehov ali kes...........442 Kazalo godovnih dnij svetnikov, katerih življenje je popisano v II. delu te knjige. Prosenec ali januar. Dan Stran 17. Sv. Anton pušč. . 178 23. Sv. Klemen Ane. 268 27. Sv. Janez Kriz. . 241 29. Sv. Frančišek Zal. 220 Svečan ali februar. 3. Sv. Blaž . . .197 14. Sv. Valentin . . 321 15. Sv. Jefrem . . 248 24. Sv. Matija . .291 25. Zv. Boštjan, franč. 199 Sušeč ali marec. 7. Sv. Tomaž Akv. . 319 12. Sv. Gregor Vel. . 226 19. Sv. Jožef . . .258 21. Sv. Benedikt . . 192 27. Sv. Rupert . . 316 Mali traven ali april. 24. Sv. Jurij . . . 261 25. Sv. Marko . . 281 Veliki traven ali maj. Dan Stran 1. Sv. Jakob ml. . 236 4. Sv. Florijan . . 214 9. Sv. Gregor Nac. . 187 12. Sv. Pankracij . 295 15. Sv. Izidor . . . 283 16. Sv. Janez Nep. . 244 17. Sv. Paškal . . 297 21. Sv. Feliks Kant.. 210 26. Sv. Filip Nerij . 212 Rožnik, ržni cvet ali junij. 9. Sv. Primož in Felicijan .... 310 14. Sv. Bazilij . . 187 15. Sv. Vid ... 327 21. Sv. Alojzij . . 167 29. Sv. Pavel ap. . 300 29. Sv. Peter ap. . 305 Mali srpan ali julij. 5. Sv. Ciril in Metod 203 19. Sv. Vincencij Pavl. 330 31. Sv. Ignacij . . 229 Veliki srpan ali avgust. Dan Stran 4. Sv. Dominik . . 207 10. Sv. Lavrencij . 271 16. Sv. Rok ... 313 20. -Sv. Bernard . . 194 24. Sv. Jernej . . 252 28. Sv. Avguštin . 182 Kimovec ali september. 21. Sv. Matevž . . 289 30. Sv. Jeronim . . 254 Vinotok ali oktober. 4. Sv. Frančišek Se-rafinski. . . . 223 12. Sv. Masimilijan . 277 18. Sv. Lukež . . 275 20. Sv. Vendelin . . 324 Listopad ali november. 4. Sv. Karol Bor. . 264 11. sv. M ';;n . .284 30. Sv. Andrej . . 174 Gruden ali december. 3. Sv. Frančišek Ks. 217 6. Sv. Nikolaj . . 293 7. Sv. Ambrož . . 171 27. Sv. Janez evang. 238