Vrnite odtegljaje! Pri zadnji, dokaj ncsocialni redukciji prejemkov državnih uslužbencev se je zatrjeva3o, da je znižanje upravičeno in utemeljeno zaradi pocenitve življenjskih potrebščin. Tega neutemeljenega dopovedovanja in prepričevanja o znižanju cen nujno potrebnim živIjenjskim potrebščinam pa državni nameščenci nikakor niso mogli razumcti, saj so jih vsakdanje življenjske izkušnje prepričavale dan za dnem o nasprotnem. Uradniki z družinami niso mogli izhajati ob rednih razmerah niti pred redukcijami. Oc pa je posegla v družino bolezen, smrt ali kaka druga nezgoda, je bila družina strta. Res je, da so se bile življenjske prilike pred zadnjim znižanjem draginjskih doklad zaradi male pocenitve življenjskih potrcbščin za spoznanje izboljšale, da smo sc mogli vsaj za silo p-retolči in zamašiti največje nastale vrzeli. Pomisliti pa je tudi treba, da so bile uradniškc družinc gospodarsko popolnoma strte. Zaradi večletnega stiskanja in pretikanja ni bilo pri hiši nobenih zalog perila, ne ofoleke. Kratkomalo, uradnik je bil gol, odet le na zunaj, da je pokril iz ponosa in namišljcnega ugleda svojo revščino, če prav je hil na tem zunanjem plašču največkrat dolg, ki marsikje še danes teži. Tako je bilo stanje pred zadnjo redukcijo pri višjih in srednjih z neprevelikimi družinami. Kako je bilo -pri nižjih in najnižjih, posebno še z velikimi družinami in bolehnimi itroki, bi znale povedati matere in žene. One .~>i mogle odkriti vso revščino in skrivano pomanjkanje. Kjer je odvisna družina samo od službenih prejemkov očeta, moža uradnika, tam je, priznajmo odkrito in brez sramu, telcsno in duhovno pomanjkanje. Z znižanjem cen življenjskih potrebščin je zavelo v uradniških družinah novo upanje, da si odpomorejo in uravnovesijo svoje gospodarstvo. Redukcija je vzela zadnje upanje in postavila družine v še težji položaj. Tolažili so nas, da je to le za kratek čas, da zaradi znižanja cen lahko utrpimo nekaj procentov, ki pa so znašali pri mnogih izJatno več kakor je bilo mišljeno in napovedano. Redukcija je bila tedaj predvidena za malo časa, kakor svoje dni odtegljaji za poplave, ki še danes trajajo. O znižanju cen ¦sakdanjim potrebščinam, na katere so kazali in sc nanje sklicevati ob zadnji rcdukciji, ni danes več sluha ne duha. Od drv do moke, zabele in kruha se vse draži z dneva v dan. Vsem nujnim potrebščinam so danes cene viš.ie kakor so bile pri zadnjem znižanju prejemkov. Stanovanja se niso pocenila, obleke in obuvalo pa tako malo, da ne prihaja v poštev. Sicer pa bi moralo biti oblačilno, zlasti pa perilno blago na pol zastonj, da bi si ga mogle družine nabaviti samo za najpotrebnejše. Najboljši dokaz o zvišanju cen je povečani izvoz, živahnejša kupčija in boljši dotok davkov. Vse to kaže ojačenje gospodarskih prilik in obenem na porast cen, kar neizogibno vodi k obubožanju državnega nameščenca s stalnimi in skromno odmerjenimi prejemki. Iz vsega sledi, da je pomoč nujno potrebna. Nismo pozabili pomembnih in razveseJjivih besed ministrskega predsednika g. dr. M. Stojadinoviča, ko je deial jeseni na javnem zborovanju v Beogradu: »Z občim izboljšanjem gospodarskih razmer v državi upamo, da bo prišel čas, da ugodimo upravičenim željam naših državnih uradnikov in uslužbencev.« Te besede so nas vzdramile in navdale z novim upanjem, da se naš težki in nevzdržni položaj skoraj izboljša in popravi. Čakali smo v upanju in ob raznih ponovnih izjavah odgovornih činiteljev, kakor je poročalo dnevno časopisje. Zadnje upanje nam je vlilo poročilo finančncga ministra v narodni skupščini o izboljšanju gospodarskega položaja v državi. Dobra žetcv, povečani izvoz, poživljena trgoviria in industrija itd. so zadovoljivi pojavi, ki omogočajo izboljšanje prejemkov državnih nameščencev, katerih šibki gospodarski položaj je tako dokazan, da je vsako nadaljnje razkrivanje obubožanja nepotrebno. Naš ponos nam brani, da bi še nadalje razkazovali pomanjkanje in bedo. Vemo, pa če si še tako stvar lepšamo in prikrivamo, da je danes še bolj ko včasi veljaven izrek: »Človek le toliko velja kolikor plača«. Državni nameščenec ni v tem pogledu nobena izjema. Po tem ga tudi sodijo in upoštevajo. Vrnitev dosedanjih odtegljajev državnim nameščencem ni potrebno samo zaradi njihovih gospodarskih ozirov, ampak tudi zato, da se dvigne splošno gospodarsko stanje. Denar državnega nameščenca je tisti stalni obratni minimum, ki je vzdržal v najtežjih časih gospodarski obrat. Brez tega obtoka bi se bilo kolo ustavilo. Dajtc zato tej živi sili novega dotoka, da se bo kolo hitreje in krepkeje zavrtelo v korist nas vseh. Vsem, ki odločajo o usodi državnih nameščencev, kličemo v spomin spomenice in jih opozarjamo na peticije, ki so bile vložene in predložcnc ob času redukcij. Se danes so v veljavi in še bolj kot tedaj, ker sc razmere za državne name- nekaterih v ugodnejših položajih. Ozro naj se na večino, na nižje in najnižje, ki so jih zadnje redukcije najhujc prizadele, pa se bo- ščence niso za las popravile, ampak izdatno do uverili, da družine hirajo in propadajo, da poslabšalc. Naj ne gledajo oni, ki odločajo, je potrcba veli.ka in pomoč neodložljiva.