Cesarjeva 60 letnica v Komendi. Priobčila P. P. oglejte nas na sliki! Vaši tovariši in vaše tovarišice smo iz Komende. ,,Kje je Komenda?" boste vprašali. Pod prelepimi Kamniškimi planinami blizu mesta Kamnika, eden najlepših krajev v kamniškem okraju. Ali se še spominjate slavnega dne 2. decembra pretečenega leta 1908? Vsa širna Avstrija se je poklonila v ljubezni in hvaležnosti svojemu vladarju Francu Jo- žefu I. ob njegovi šestdesetletnici. — Tudi nam so takrat bila naša mlada srca polna otroške ljubezni in vdanosti do dobrega očeta Franca Jožefa I. Tudi mi smo slavili ta dan; vi vsi, ki čitate ,,Zvonček", ste ga slavili, ne- kateri bolj, drugi manj slovesno. V Komendi smo priredili prelepo spevoigro »Slava cesarju Francu Jo-žefu I.", ki jo je nalašč za nas deco sestavil in zložil g. učitelj Emil Adamič. — Njegovo sliko vidite v današnjem nZvončku". — Mnogim je že znana ta igra, mnogi so jo sami priredili, drugi le slišali. Prvi poizkus je bil to. Še nikdar nismo stopili na oder pred polne vrste gledalcev. A srce nam ni upadlo. Saj je toliko lepih pesetnc, in mi vsi radi pojemo. Razveseliti pa smo hoteli tudi svoje ljube starše in vse druge občane, ki so prisostvovali igri. V prvem dejanju spevoigre smo nastopili vojaki. Čake na glavi, sable ob pasu, kaj bi ne bili ponosni? — Junaško nam je bilo srce in priprav-ljeni smo bili, dati blago in kri za svojega vladarja. —-M 160 «— V drugem dejanju so se pokionile umetnosti in znanosti Njemu, svo-jemu zaščitniku. Kiparji in kiparice, slikarji in slikarice, pesniki, pisatelji in učenjaki smo položili lavorov venec pred Njegovo sliko. Tudi kot učenci in učenke smo veselo zapeli: ,,Naš cesar nam je vedno ljub" in se zahvalili dobremu cesarju, ki posebno ljubi tnladino. Nato smo prišli v tretjem dejanju vdove, ubožci in sirote na oder. Spominjali smo se, kolikim trpinom je dobri naš vladar lajšal gorje; koliko bolniščnic, sirotiščnic in drugih zavetišč je zidal On, ki ga po pravici ime-nujemo očeta sirot. V zadnjem dejanju smo tvorili različne narode: Čehe, Poljake in Hr-vate. Imeli smo zastavice v rokah in trakove pripete na prsih. Vsak narod se je posebe poklonil skupnemu vladarju in zapel svojo narodno pesem. Nazadnje pa smo prikorakali Slovenci in Slovenke, največ v narodnem kroju. Navdušeno smo pripeli na oder ,,Naprej zastave slave", zavedajoč se, da smo in hočemo ostati Slovenci z dušo in telesom. Zastavice v naših rokah so zavihrale v slavo cesarju, v znak, da tudi slovenski narod ljubi svojega vladarja, da mu je hvaležen za vse dobrote, ki jih je delil slovenskemu narodu. * -^. 161 m— Konec spevoigre je bila živa podoba. V nji smo združili vse, kar smo predstavljali v štirih dejanjih in se še enkrat skupno poklonili vladarju. A konec to le še ni bil. Konec je bil pravzaprav ta, da smo se — fotografirali. Povemo vam, dragi tovariši in tovarišice, da največ izmed nas ni vedelo, kaj bo pravzaprav. Kdaj pa pride v našo vasico kak fotograf? Zato smo bili tembolj radovedni. Prvi četrtek po prireditvi se je to zgodilo. Ob pol dveh popoldne bi morali biti v šoli, a bili smo že ob eni. Prišel je fotograf, prinesel s seboj neko skrinjico, za nas skrinjico polno čuda. Postavili smo se pod lipo poleg šole. Ali ste že čuli o komen-skih lipah ? To sta vam dve veliki in košati lipi, ki rasteta kakih 7 metrov druga od druge, a sta se vrha že popolnoma zarasla skupaj, da sta videti kot en velikanski vrh. Večjo in debelejšo vidite na sliki! Stara je okolo 600 let, debela, da jo štirje možje komaj obsežejo; drobnejša je pa le malo tanjša. Pod temi lipami se igramo v odmorih, te lipe ljubimo in čislamo mi vsi. Ako pridete kdaj k nam v Komendo, vas hočemo prav srčno pozdraviti pod svojima lipama. A pridite tedaj, ko cveteta, t. j. meseca junija. To dehti daleč naokolo, to šumi po lipah! Tisoč in tisoč čebelic nabira po cvetju sladko strd. A ko smo se fotografirali, je stala lipa gola in pusta. Dolge, gole veje so visele navzdol. Le tuintam je zašumelo suho listje v vetru. A prav pod to lipo smo se hoteli fotografirati. Ona, ki je razprostirala svojo gosto streho skrbno nad nami, ko smo se hladili v vročih poletnih -^« 162 «— dneh, ona naj nas gleda tudi v tem slovesnem trenutku, ko smo se prvi-krat v življenju fotografirali. Postavili smo se, kakor nas vidite na sliki. Zgoraj vojaki s cesarjevo sliko, nižje deklice v narodnih nošah, nato učenci in učenke, v sredi naš g. učitelj, gospa in gdč. učiteljica, ob nogah zastavonoša Francelj in tambur Ivan, zraven pa naš Ferdinand z rdečim dežnikom in klobukom s krivci. Ko smo bili urejeni, je fotograf prinesel ono skrinjico, jo postavil na stojalo in jo pogrnil z veliko črno ruto. Nato je v naše veliko začudenje zlezel pod ruto. Spet je pogledal po nas, popravil to in ono, se zopet skril pod ruto. A mi smo morali biti tihi in mirni, akoravno bi drug drugega radi izpraševali, kaj bo. — Prijel je nekaj zvoricu podobnega, ukazal nam: »Tiho, mirno!" — štel ena, dve, tri in — bili smo fotografirani. Črez teden dni smo pa imeli slike v rokah in radovedni smo se po-iskali na njih. To vam poročajo vaši tovariši in vaše tovarišice v Komendi na Go-renjskem.