Ml IN AVTOMOBILSKA PLOČEVINA
Kako krvav bo letos davek naših cest?
Ali smo se v Sloveniji sprijaznili z več kot 500 mrtvimi in več kot 8000 poškodovanimi v prometnih nesrečah vsako leto7 Strahotne številke. s katerirni nam postreže statistika. gredo mimo nas, skoraj brez komentarja Mi-sel nekoliko zastane le, če se je poškodoval kdo, ki smo ga poznali.
Brezbrižnost, kot bi šlo za izbruh vulkana sredi Pacifika, pa poganja tudi oholo na plin pred prehodi za pešce in vabi v križišča, ko je rumena luč že ugasnila. V SR Sloveniji je največ poškodovanih na 10.000 prebivalcev in to že nekaj let Poleg različnih subjektivnih vzrokov, ki botrujejo prometnim nesrečam, pa moramo priznati tudi to, da so ceste, ki jih imamo ustrezale prometu pred dvajsetimi leti. V Sloveniji se zgodi največ nesreč v poletnih mesecih, kar je nedvomno posledica močnej-šega tranzitnega, zlastiturističnega prometa. Statistični letopis prinaša podatke o petku in soboti kot najkritičnejšema dnevoma v tednu in sicer med poldnevom in drugo popoldan-sko uro ter med četrto in osmo uro popoldan oziroma zvečer. Veliko nesreč zakrivijo tudi tujci, ki se navajani velikih hitrosti na avtoce-stah svojih dežel, ne znajdejo pa se na ozkih in zavitih cestah, po katerih bi radi čimhitreje k morju.
Verjetno bi s sodobnimi cestami odpravili ali zmanjšali nekatere vrste prometnih nesreč kot so naleti vozil v gibanju ali natet vozila na ustavljeno vozilo na poti ali na razne objekte na cesti. Bilo bi tudi manj povoženih pešcev, ta vrsta nesreč na naših cestah sedaj pred-njači.
Postavlja se seveda vprašanje kako do cest? Posojilo za ceste, katerega nam še ve-dno »odplačujejo«, ni rodilo toliko sadu, koli-kor smo se vsi zavzeti trudili m želeli, da bo tako krvav davek na naših cestah zmanjšan Že pri gradnji novih cest v mestih nihče ne predvideva podhodov za pešce, ki sicer grad-njo podraže, a ohranijo življenja in zdravje. Kot da bi nam bilo vseeno za človeško življe-nje, ki naj bi bil naš največji zaklad.
Zares čudno je. da nam je za petsto življenj, ki jih sleherno leto vzamejo slovenske ceste. tako prekleto malo mar. Verjetno je krivo te-mu to, da so nesreče »lepo« razporejene pre-ko celega leta in se ost srnrti čuti poredkeje. Tako vsako leto doživljamo narodno katastro-fo in vsako šolsko leto prisegamo, da otrok ne sme več več priti pod kolesa, a vsako leto se godi enako. Resnica pa je tudi v izreku: kakor živiš tako voziš. Obvarovani s pločevinsto foli-
jo v kletkah izživljamo svojo suvernost, uhaja-mo družbeni kontroli in si dovoljujemo, da ijas vodijo vsa tista zavrfa in zastrta čustva, ki si jih ob prisotnosti v rnnožici ne bi dovolili brez posledic, da bomo spoznani za sprevrnjene.
Vsa, še tako obsežna in stroga represivna zakonodaja ne uspe zmanjšati števila vinjenih za volanom in invalidnih zaradi prometa. Zdi se, da bo potrebna prevzgoja in to že od malih nog ob sicer malo bolj prožnejšem lovenju razvoja prometa pri gradnji cest, sicer bomo ob letu ugotavljali le isto m se nam bo zdelo, da smo kot pešci ali vozniki le igralci v neki fatalistični drami, kjer je že vse določeno in se ne da prav nič spremeniti.
Poleg prevzgoje in vzgoje pa bo morda v prihodnosti vplivalo tudi to, da bomo morali najti rešitev glede sodobnejših načinov prevo-za, kajti osebni avto verjetno ne bo mogel biti sredstvo javnega prevoza v 21. stoletju. Poleg pomanjkanja nafte in njenih derivatov, ki pač z leti usihajo, bo potrebno tudi zaradi bolj racionalnega izkoristka prostora in ekoloških problemov najti ustreznejšo alternativo, ki bo verjetno varnejša. Za zdajšne pločevinaste škatle, pardon avtomobile, potrebujemo na primer 216 ha voznih površin za 30.000 avto-mobiiov računajoč seveda, da je med njimi potrebna varnostna razdalja.
Toda ali ima sploh kakina oblika javnega prevoza bodočnost pri današnji miselnosti o prijetni izoliranosti vavtu in »Ijubki« družbeni segregaciji na voznike ali bolje rečeno lastni-ke in nelastnike teh statusnih simbolov? Če globje premislimo je davek (v krvi seveda!) nekakšno nujno zlo. ki ga plačujemo za to, da se umaknemo drugim, da pokažemo koliko imamo in kako nesposobni smo navezati kakšne globlje stike, ker smo zboleli od tega, da nekaj imamo in ne, da bi nekaj bili kot bi rekel E. Fromm.
Naša zaščita, naša družbena samozaščita se mora začeti tudi na naših cestah kajti v miru predstavljajo naše ceste največjo klavni-co in prav tu se prjdenjajo in končujejo drame, katere bi bilo moč preprečiti. te bi delovali prej, že veliko prej... Poleg tega. da ceste trgajo cvet naroda, Ijudi ponavadi na višku delovnih in ustvarjalnih moči, pa osem ali devet tisoč poškodovanih pomeni nič koliko izgubljenih delovnih dni in ur, da o stroških niti ne govorimo. Zato nesreče niso le gradivo za čustveno in prizadeto analizo človečnosti, ampak tudi za gospodarstvo neke dežele.
BORUT POGAČNIK