1. številka.
Januar — 1908.
Letnik JQQ(I.
CERKVENI
GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo v Rlojzijevišču, upravništvo v Marijanišfu.
Bogoslovska semenišča in cerkvena glasba.
(Spisal Josip Lavtižar. t
J\| ajboljša reforma je tista, ki se začenja pri korenini. Ako je korenina J dobra, je dobro tudi to, kar poganja iz nje.
Obmimo to pravilo na bogoslovska semenišča. V njih dobiva bodoča duhovščina temeljito izobrazbo v teoloških vedah, kaže se ji pot k samo-zatajevanju in k pobožnosti, navaja se k socialnemu delu, kratko: kleriki se uče vsega, kar jim je potrebno za uspešno delovanje v prihodnjem poklicu. Da, mnogo znanja, pa tudi mnogo drugih vrlin si mora prisvojiti bogoslovec, da je pozneje kot duhovnik res mož na svojem mestu, spoštovan od vsakega, ki ž njim občuje.
Izmed dobrih lastnosti, "ki v življenju duhovnika ni menda najzadnja, je njegova glasbena izobrazba. Zato mora biti važen del vzgoje v bogoslovskem semenišču. Cerkvena glasba ni predmet, ki naj se poljubno goji ali ne, ki naj se v njem poučujejo le tisti, ki imajo zmožnost in veselje do stvari, drugi pa ne, temveč predmet, ki je združen s splošno bogoslovsko izobrazbo in ga duhovnik potrebuje v svoji službi, čudno, da se mora to še vedno povdarjati kljub tolikim jasnim cerkvenim odlokom. Za duhovnika vendar ni dovolj, ako se razume le na točke pete maše, na antifone in psalme, on mora znati ocenjevati tudi tisto, kar se na koru poje, ker njegova oblast ne sega samo do oltarja, prižnice in spovednice, ampak tudi do kora.
Pisec teh vrstic premišljuje večkrat, kako je s poukom cerkvene glasbe v bogoslovskih semeniščih slovenskih škofij. Oddaljen od središča nima prilike, da bi poznal tozadevne razmere, čita pa tudi nič o njih. Morebiti se veliko deluje, morebiti malo ali celo nezadostno. Ker ne bo škodovalo, ako pride stvar v tek, naj zabeležimo nekaj točk v blagohotni premislek. Glasbeno znanje duhovščine si predstavljamo na sledeči način:
1. Mašnik imej vse sposobnosti, ki so mu potrebne, da more izvrševati svoj poklic, torej tudi sposobnost za p e tj e. Tu ne delamo nikakega razločka med tistimi, ki imajo prirojen pevski posluh in med onimi, ki
nimajo dobrega posluha, ker se tudi poslednji z vstrajno vajo lahko izurijo v potrebnih pevskih točkah. Peti mora vsak duhovnik, in ne enkrat, ampak mnogokrat. Cerkev se namreč ne zadovoljuje s tiho molitvijo ali z glasbenim recitiranjem, ampak s petjem. Treba glas izobraziti. Od glasbeno nadarjenega duhovnika se pričakuje več, od glasbeno nenadarjenega manj, toda učiti se morata oba. Naj se skrbi pred vsem za pravilno odpiranje ust, za naravno izgovarjanje samoglasnikov, za hitro izreko soglasnikov ob koncu besed. Poleg tega naj se pazi na dihanje. Vsaka beseda se mora peti cela, ne raztrgana, kar bi se zgodilo tedaj, ako bi kdo iskal sape v sredi besede. Dobiček, ki ga donaša pravilna izreka, je dvojen. Prvič je petje lepše in drugič je govorjenje lepše. Duhovnik je samoumevno tudi govornik. Vsako nedeljo in praznik stopa na lečo ter oznanjuje zbranim vernikom Kristov nauk. Kako radi poslušajo ljudje pridigarja, ki jih z razumljivo, prijetno donečo in pravilno besedo uči, svari in tolaži! In to umetnost dobrega govora si prisvoji s tem, da se vadi pravilne izreke pri petju. Zato ne zanemarjajte, dragi bogoslovci, tega pouka, ako hočete postati dobri govorniki.
2.	Ker je mašnikovo petje bistven del bogoslužja, naj se v semeniščih pridno vadijo v liturgičnem petju. Kakor se cerkveni obredi vršijo po določenih predpisih, tako se morajo tudi melodije ujemati z napevi koralnih knjig. Z drugo besedo: Koral, ki mu je določeno prvo mesto v liturgiji, naj se poje do pičice natanko. Tukaj mora biti duhovnik popolnoma „doma". Semeniščnik naj torej ob navodilu učitelja marljivo prelistuje knjigo »Magister choralis". V njej najde vse, kar je treba za bogoslužna opravila. Z dvema obligatnima urama na teden, ki bi morali biti pa za vse brez izjeme obligatni, se bo že mnogo doseglo. Seveda mora biti tudi učitelj strokovnjak, v metodiki petja, v koraki, v harmoniji in v kontrapunktu dobro podkovan. Z diletanti ni pomagano veliko.
Bogoslovec, ki se je seznanil s cerkvenimi tonovimi načini, ki je izvežban v dotičnih napevih in mu je „Magister choralis" znan od prve do zadnje strani, lahko reče, da je storil svojo dolžnost. Pazi naj, da ne bo samo prav pel, temveč tudi lepo, ne prepočasi in ne prehitro, ne preglasno in ne prerahlo, s pravilnimi oddihi in odmori, s pravim povdarkom in občutkom. Redovnikom sv. Benedikta, ki gojijo s posebno vnemo koralno petje, velja pravilo: „Mens nostra concordet voci nostrae". Naša duša naj se v hvali božji popolno ujema z našim glasom.
3.	V bogoslovju naj se predava tudi glasbena teorija, kije podlaga za razumevanje modernih cerkvenih skladeb. Pravzaprav se mora začeti s tem poukom že v deških semeniščih, da se lažje nadaljuje. Svoje-dobno smo prišli alojzniki s precej dobro glasbeno podlago v bogoslovje. Menda je tudi sedaj tako. Že splošna omika zahteva, da akademično izobražen človek ni „tabula rasa" v glasbi; koliko bolj bi moral biti duhovnik vsaj za silo seznanjen s to stroko, ker ima večkrat opraviti z njo. Od duhovščine se dandanes zahteva, da bi morala skoro vse vedeti, zakaj ne bi dobila tudi vpogleda v glasbeni sestav, v kompozicijo? Kdor ima veselje, naj si prisvoji ves nauk o harmoniji; imel bo zabavo s to lepo vedo in mnogokrat mu bo
prav prišla. Kdor pa nima veselja, naj se priuči vsaj glavnim pojmom: intervalom, trizvokom, Čveterozvokom in kar je drugega bolj enostavnega. Kaj so prepovedane kvinte in oktave, kaj so horicontalne harmonije, kaj je imitacija, dvojni kontrapunkt itd. — to je stvar, ki naj se zanjo brigajo izvežbani glasbeniki.
4.	Ni dovolj, da se poučuje v bogoslovju samo o korala in o glasbeni teoriji, t r e b a j e opomniti s e m e n i š č n i k e še sledečih stvari:
a) Zvesto naj se drže cerkvenih določb glede litnrgičnega petja. S temi določbami naj se ne dela tako, kakor so delali reformatorji s sv. pismom. Sprejeli so, kar jim je bilo všeč, zavrgli pa, kar se ni strinjalo z njih nazori. Točno naj se izpolnjujejo pravila, ki jih je dala kongregacija cerkvenih obredov glede na pete maše in druga bogoslužna opravila.
h) Seznanijo naj se s polifonniin glasbenim slovstvom, da dobijo vpogled v razvoj cerkvene glasbe, da znajo ločiti dobro od slabega, kratko: da si prilaste zanesljivo razsodnost med cerkvenim in necerkvenim. Imamo duhovnike, ki so zidali lepe hiše božje ter se razumejo na umetniška dela kiparjev in slikarjev. Odkod njih omika? Študirali so stavbinske sloge, ogledali sami kako lepo cerkveno stavbo, vpraševali so strokovnjake za svet in delo izročali priznanim umetnikom. Tako naj si pridobi duhovnik tudi v oziru cerkvene glasbe zadostnega znanja, kupuje naj dela dobrih skladateljev in čita vsak mesec „Cerkveni Glasbenik".
c) Bogoslovci naj poslušajo v škofijskih cerkvah lepo in pravilno petje, ker na Slovenskem menda ni katedrale, ki bi gojila posvetno, neliturgično glasbo. Tu se jim bo oblažil okus, dobili bodo čut za lepoto svete muzike in cenili bodo njeno vzvišenost.
5.	Zvonovi zapojo, orgle zabuče in mladi duhovnik se bliža Gospodovemu oltarju. Tu poveličuje v slavospevu neskončnega Boga, vir vse lepote in ljubezni. Tu stoji kakor srednik med zbranimi verniki, ki naj bi jih s svojim petjem vabil k presveti daritvi ter njih srca napolnjeval s pobožnostjo in nadzemeljskim veseljem. Ali bo mogel izvršiti to veliko nalogo? Da, izvršil jo bo. Z jasnim glasom, s prijetno in umevno izreko prepeva v gladkotekoči melodiji sveto besedilo tako prisrčno, da so ginjeni vsi navzoči in da je poveličana tudi služba božja. O, da bi vedno pel tako lepo, o, da bi tako peli vsi duhovniki!
In kakor je vnet za pravilno petje pred oltarjem, tako bo skrbel tudi za petje na kom, osobito ko postane župnik. Nikdar naj ne pravi: „Kdo bo za vse skrbel, imam druge bolj važne reči." Pomni naj, da sta oltar in kor združena med seboj in da ima duhovnik pravico, skrbeti tudi za kor. S pravicami pa so združene dolžnosti. Ali naj organist in pevci delajo kar hočejo, gospodar cerkve bi pa molčal? Ali je mar častna izjava, ako se slišijo besede: „Saj se ta župnik nič ne briga za petje na koru." Ali pa, kar je še huje: „Saj se ta župnik nič ne razume na petje." Dobili smo sicer že mnogo liturgično izobraženih in tehnično izurjenih orglavcev, ki imajo dobro voljo in opravljajo z vnemo svoj posel. Se večje veselje pa
bodo imeli, ako jih župnik spodbuja k delovanju, jim kaj dobrega svetuje in kvalno pripoznava njih trud. Preskrbi naj jim potrebnih muzikalij ter naj
izkuša tudi gmotno izboljšati njih službo.
*
Take misli in nade nam plavajo pred očmi, ko začenjamo pisati 1908. Reforma cerkvene glasbe naj se prične tam, kjer je največ upanja za napredek, pri korenini, pri bodočih duhovnikih. Pouk naj se začenja v deških semeniščih, nadaljuje naj se v bogoslovju, pridobljeno vednost naj pa uporabljajo duhovniki vsak v svojem delokrogu. In tedaj bo zadonela po naših škofijah, po vsej njih daljavi in širjavi, v mestih in na deželi, cerkvena glasba tako lepa in sveta, kakor je njen vzor, sveta Cecilija, tako slovesna in častitljiva, kakor je koral sv. Gregorija. Ne Cecilijina društva, ne njih občni zbori, ne učitelji orglarske šole, ne pevovodje in ne kdo drugi ne bo trajno zboljšal cerkvene glasbe, ampak le duhovščina. Po njej gor in po njej dol.
Maša kronika.
Pod tem zaglavjem bomo v bodoče prinašali vse zanimivosti, ki se tičejo Cecilijinega društva v Ljubljani, Cerkvenega Glasbenika in orglarske šole, kakor 'tudi vse znamenite dogodke, povzročene po osebah, ki so s cerkvenoglasbenim gibanjem našim v zvezi. Želimo pa ob tej izjavi iznova, da bi si vsa Cecilijina društva po Slovenskem izbrala naš list kot svoj organ. Potem bo seveda tudi njih kronika našla svoj prostor pod skupnim zaglavjem.
— Sedemdesetletnica blag. g. Antona F o er s t erj a. Prav posebno nas veseli, da je naš cccilianski prvoboritelj, blag. g. Anton Foerster praznoval svojo sedemdesetletnico ob tako splošnem priznanju neštetih svojih zaslug. Lahko rečemo, da je po vsem Slovenskem odmevalo njegovo slavije in gotovo največjo radost je dosegel gospod slavljenec v zavesti, da ima širom slovenske domovine lep broj hvaležnih učencev in iskrenih čas-titeljev. Tem povodom ga je odlikoval sveti Oče Pij X. z viteškim križcem reda sv. Silvestra. Na predvečer slavnosh so mu zapeli pevci „Zveze slovenskih pevskih društev" pred stanovanjem tri krasne njegove skladbe: »Pjevajmou, ^Nočni pozdrav" in „Samou. Slavnostni dan se mu je poklonilo mnogo deputacij za razna pevska ali glasbena društva. Zveza slovenskih društev mu je izročila lep spominski dar v obliki dragocenega srebrnega lovor-lipovega venca. Slavljencu so se nadalje poklonile deputa-cije: Cecilijinega društva, Glasbene Alalice, pevskega društva „Ljubljana" itd. Brzojavnih in pismenih čestitk je dospelo od najvažnejših krajev. Alej temi omenjamo krasno pismo premil. g. kneza in ?iadškofa goriškega in pomenljivo čestitko ljubljanskega presv. g. kneza in škofa. Ko beležimo te raznovrstne pojave hvaležnosti in spoštovanja, želimo, da bi se gospod slavljenec še dolgo časa veselil svojih uspehov in svojega priznanja.
•— „Cecilij in o društvou u Zagrebu nam piše takole: Slavno društvo! U mjesecu studenom o. g. osnovano je u Zagrebu ^Cecilijino društvo" u tu svrhu, da goji i promiče pravu crkvenu glasbu u svim hrvatskim bis-kupijama. Osobito smo bili počaščeni, što je kod te naše skromne slave zastupano HIq Vaše si. društvo po svom vrlom predsjedniku pr. g. dr. Andr. Karlinu. Još su nam i danas u pameti one krasne njegove riječi, kojima nas je na skupštini pozdravio i pozvao, da se kao bliža brača i u pogledu crkvene glasbe uzajamno pomazemo.
Mi ielimo doista, da gojimo s Vama topli bratski saobračaj tiru više, što ste Vi i onako u pogledu crkvene glasbe daleko pred nama, pa čemo rado u Vas traziti izgleda i savjeta.
Srdačria hvala za ovaj bratski pohod si. društvu i dičnom Vašem predsjedniku.
Preporučujuč se u Vašu blagonaklonost bilježimo se za odbor: F. Sultajs, predsjednik.	Milan Zjalič, tajnik.
U Zagrebu 10. prosinca 11)07.
Nove orgle.
Ma Breznici.
To je deseto delo ljubljanskega orglarskega mojstra J. Milavca, postavljeno v dve omari, v sredi je okno ostalo prosto. Dispozicija orgel :
I.	M a n u a l: 1. Principal 8', krepak, jedrnat glas,
•2. Flavta 8', premalo flavtinega značaja. ;j. Borduu 8', prav dober.
4.	Gamba 8', smrčeča, nadležno prevladuje druge spremene.
5.	Salicional 8', zelo reže, sicer jako lep. (i. Octav 4', kakor principal.
7.	Cevna flavta 4', živ, žvižgajoč glas.
8.	Mikstura 2 2/3 , lepa, bliščeča.
II.	M a n u a 1.
9.	Violinski principal 8', prav lep.
10.	Flauto amabile 8', nima flavtinega glasu, se že bliža Salicionalu.
11.	Eolina 8', krasen, eteričen ton.
12.	Unda maris 8', izboron, zmerno tresoč.
13.	Fugara 4', kakor .št. '.).
Pedal.
14.	Violon IG', krepak, lepo okrogel glas.
15.	Subhas 16', mehak, voljan.
1(5. Harmonični bas, kombiniran iz Bordun 8', neprecenljive vrednosti za nežne spremene.
17.	Cello 8', odgovarja imenu.
18.	Bordun 8', kombiniran, ali bolje vzet iz 1. manuala.
Kombinacije: Pedalna zveza I in II', Suboktavna, manualna in Superoktavua zveza II — I, Sup. okt. v II. manualu še zase, štirje kolektivniki.
Jaz sem z orglami prav zadovoljen, cena 7300 K, pride na en spremen (pri dveh omarah) 456 K, kar gotovo ni pretirano. Opomnim le dvoje:
1.	Tipke naj dobijo prazen hod (Leergang), sicer se piščali prerade oglašajo, ne da bi bile poklicane.
2.	Smrčeče (selmarchende) gambe naj izginejo iz malih orgel, ker nam pokvarijo in prevladujejo vse drage spremene. Orglarski mojstri so v svojem tekmovanj« zabredli v tej zadevi predaleč in tega ne smemo in nočemo več prenašati. Zmerne gambe naj bodo v orglah, ali pokrijejo naj jih lepe, voljne tiavte, na katere se mojstri v novejšem času premalo ozirajo.
V Ljubljani, dne 17. decembra 1907.	F. H. 5attner.
Dopisi.
Ljubljana, meseca januarja 1908. — S peresom v žolč namočenim pišem. Sredi novembra ravnokar preteklega leta sem si ogledoval prenovljene frančiškanske orgle v Ljubljani. Postavil jih je leta 1870. slavnoznani orglarski mojster Goršič. Mimogrede rečeno: na Kranjsko še nihče — tudi izmed najbolj slavljenih tujih mojstrov — ni postavil boljših orgel kot jih je postavljal Goršič.1) Frančiškanskim orglam je dal 32 izpreinenov v dveh manualih in pedalu. Ker je pa igranje povzročalo večalimanj težav, zato so čč. oo. frančiškani poklicali 1.1902. orglarja Mauracherja iz St. Floriana, da je orgle uredil pnevmatično, pa dodal še tretji manual (šest izpreinenov), tri jezičnike (Pozavno IG', Trompeto 8' in Oboe 8'), nova sta udi registra Violou 10', Gambenbas 16' v pedalu, Gamba 8' v I. manualu, ker je staro Gambo porabil za Salicet 16' in Dolce 4' v II. man., vsega skupaj torej 13 (trinajst) novih registrov, drugo — principali,"borduni, flavte — je ostalo staro. Kdor le malo pozna ustroj orgel, ve, da so ti registri orglam pač zelo koristni, toda ne bistveno potrebni, tudi vse te preureditve so res zelo važne in za praktično uporabo neprecenljive, toda če govorimo o orglah kot glasbenem instrumentu, si mislimo v prvi vrsti glas, kakovost glasu, intonacijo, ne pa traktaturo. In zato so orgle po svojem bistvu in tudi po večini registrov (39 oz. 44 je vseh skupaj, med njimi le 13 novih)2) delo Goršičevo, izpopolnjeno od Mauracherja.
Zato je pa nedopustno, kar je Mauraclier naredil: nabil je na te prenovljene orgle tablico s svojo firmo, da mora vsakdo, kdor orgle vidi in ne ve slučajno za članek P. H. v Glasbeniku 1902, misliti, da so orgle celotno delo Mauracherjevo. Jako dvomim — in izkušnja me v tem dvomu potrjuje malodane do izvestnosti — da šentfloriauski Mauraclier sam ne more nikdar postaviti orgel s tako intonacijo, kakor jo imajo frančiškanske orgle. Seveda je spričo tega dejstva jako vabljivo prilastiti si Goršičeve principale itd. in jim vtisniti znak svoje firme. Toda mi Slovenci — če imamo kaj samozavesti v sebi, če imamo kaj ponosa, tega ne moremo dopustiti, da bi si tujec prilaščal najboljša dela naših mož! — Zato sem takoj pisal Mauracherju, naj odstrani ta napis in če hoče, da se bo njegovo ime tudi bliščalo na orglah, naj sebi le toliko pripisuje, kolikor mu gre, kar je v resnici naredil, drugo pa pusti Goršiču. Dal sem mu odloga do novega leta, če pa dotlej ne izpremeni napisa, sem zagfozil, da priobčim njegovo početje najprej v slovenskih, potem pa še v nemških listih. Storil ni, jaz s tem izpolnjujem deloma svojo grožnjo in pristavljam, da ne bom — ako mi liog da živeti — prej miroval, da izbrišem ta sramotni pečat s slovenske umetnine. Prepričan sem, da ga ni glasbenika na slovenski zemlji, ki bi soglašal s tem, da se to prilaščanje naše posesti — da ne rečem umetnostna tatvina — še dalje mirno trpi.	Fr. Kimovec.
Gospasveta na Koroškem, meseca decembra 1907. — Z veseljem pozdravljam gg. inšpektorje organistov, kakor sem čital v „0. G." št. 10. in 11. Orglavci, veselimo se! Zdaj pride čas, ko bomo tudi mi imeli nadzornika, kateremu bomo mogli potožiti svoje težave, kateremu bomo zaupali tudi naše prošnje, da se naše slabe službe izboljšajo. Gotovo bode
') Nunske v Ljubljani še vedno prvačijo.
*) Povzemam po poročilu P. H. v „Glasbeniku" 1. 1902, str. 67 sqq. Naznanjeno ni ali so stari registri vsi porabljeni, ali so jih nekaj zavrgli. Zadnje je komaj verjetno; tako bi se število novih še malo skrčilo.
prva in najvažnejša naloga nadzornikova, da vsak poskrbi, da se v njegovem okrožju ali sploh po celi deželi cerkvena glasba vsestransko izboljša. A tudi to mora vsak pripoznati, da so ravno orglavei največji reveži. Vsi drugi stanovi so dobili izboljšane plače, orglavec je pa v resnici na slabšem, kot je bil pred 30 leti, dela ima pa trikrat več kot tedaj. To je največja ovira pri razvoju cerkvene glasbe. Orglavec je bil doslej popolnoma sam sebi prepuščen. Ko je prišel iz orglarske šole, se ni zmenil nobeden več zanj. Orglavec pa tudi še potem potrebuje poduka. Zato priporočam gg. inšpektorjem, da takoj v letu 1908. prirede v Ljubljani poučni tečaj za orglavce, kakor je bil letos od 19. do 24. avgusta v Gorici, s tem razločkom, da mora biti tu več produkcij. Vsak dan vsaj po ena, to bode veliko pomagalo. Orglavec ni sam kriv, če ne gre vse dobro, zato ni, da bi samo njega dolžiii. On nima priložnosti, da bi slišal druge, dobro izvežbane cerkvene zbore," kako da se pravilno poje in orgla. Pri poučnem tečaju ima pa najlepšo priložnost, prvič da se teoretično izpopolnjuje, oziroma ponavlja, potem pri produkcijah pa praktično sliši izvajanje. To je nujno potrebno; I,rez tega ne bode šlo. Nadalje bi bilo tudi umestno in potrebno, da bi se prirejali sestanki orglavcev po večjih krajih po deželi. Seveda, te sestanke bi moral g. inšpektor vravnati tako, da bi se mogli vsi orglavei tistega okraja udeležiti, in bi se že prej stavila primerna vprašanja na posamne orglavce, pri sestanku se jih mora rešiti. Seveda se mora pravočasno vprašanje staviti, da more potem piemišljevati o vprašanju, da ga bode povoljno rešil, obenem se pa tudi v tistem kraju priredi produkcija v cerkvi, obstoječa iz domačih cerkvenih pevcev. Zopet en pripomoček za razvoj cerkvene glasbe.
Gg. inšpektorji bodo ugledni glasbeni strokovnjaki, bodo morali tudi na orgle obračati svojo pozornost. Slabe, razglašene orgle so prava kuga za pevce. Ako ima orglavec slabe orgle, slabo plačo, revno stanovanje, pri cerkvi nič pesmi itd., kaj pa hočete od njega? Poskrbite najprej, da so orgle povsod v dobrem stanu. Opomnim na svet v „C. Gl." od 1. 1885. št. a. od g. Andr. Vavkena, istega leta št. 7. od velečastitega g. .Jos. Lavtižarja, da se tisti nasvet dejanski izpelje. Naposled naj se oskrbe vsi cerkveni kori s potrebnimi muzikalijami. Gg. inšpektorji bodo že vedeli, kaj mora na vsakem koru biti. Dokler se to ne izvrši, ne bode inšpekcija dosti pomagala. Orglavcem se morajo dati vsi pripomočki na razpolago, kar je treba za dostojno cerkveno glasbo, a tudi na vsakdanji kruh se ne sme pozabiti, potem je uspeli gotov. Inšpektorji se bodo z veselimi poročili vračali iz svojih inšpekcij.	Tom. Holmar, kapiteljski orglavec.
5tara Loka, meseca decembra 1907. — Sedem let je že preteklo, odkar je prinesel „Cerkv. Gl." dopis od todi. Zatorej naj danes zopet enkrat poročam, kaj da se je vse pelo v teku časa.
Ko sem nastopil službo, sem dobil 6 pevcev samo možicih, kar pa je samo ob sebi umevno, da tak zbor za vse slučaje ni prikladen. Zatorej mi je bila prva skrb, da si oskrbim stalen mešan zbor. Šest pevk in čez nekoliko časa štiri pevce sem dobil v poduk ter sem ž njimi v kakem polletju dosegel že lep uspeh.
Od tega časa se je zbor nckolikrat menjal, tako da je štel včasih 11—13 pevcev. O velikih praznikih pa se je povoljno pomnožil z dijaki, posebno me je krepko podpiral s svojim izborno lepim glasom vseučiliščnik g. Št. Šink.
In kaj vse se je pelo v teku tega časa ?
Pri vseh mašah, bodisi Missa solemnis ali Missa cantata, se ni izpustil noben del. Vselej se je pel koralni Iutroit in Communio, včasih ves zbor, včasih pa tudi sam. Latinske maše smo rabili sledeče: Schweitzcr: Ivind Jesu- in Schutzengel-Messe; A. Foerster: Missa in hon. s. Caeciliae; Illadnik: Missa in hon. sacratiss. Rosarii; Hribar: Missa, Tota pulehra es Maria; Missa in hon sct. Joseph; Lavtižar: Missa „Statuit ei Dominus;" Ivempter: Missa in D.; Singeuberger: Missa „Stabat Mater" ; Gruber: Missa Dominicalis Nr. 1; Ivaim: Missa sct. Caeciliae; Offertorium za vse praznike v letu smo peli od Foersterja, Lavtižarja, Hladnika, Haydna, Kainerstorferja, Horaka, Zangla, Kristinusa, Nikela, Skuherskega. Graduale smo rabili večinoma A. Foersterjeve in nekatere druge. Ako nisem imel za kak praznik dotičnega Ofertorija ali Graduala se je isti recitiral, potem pa se je pel kakšen latinski motet, kakor; Lauda Sion, O. saerum convivium, zl. Ig. Illadnik, Ave Maria, zl. Belar, Nedved, A. Foerster: Bone Deus. zl. Burgarel, Suscipiat, Kainerstorter. Za Tantum ergo smo rabili Cecilijo, P. A.
Hribarjevo zbirko, Foerster, Schiipf, Vavken, Hladnik. Te Deura smo rabili Scliiipfov, Jos. Binder, op. 19. in Hladnika.
Ker tukaj ni v navadi, da bi pri črnih mašah pel ves zbor, smo peli le P. A. Hribarjev op. 5., sam pa sem rabil Foersterjevega, Hladnikovega, Migličevega in Fr. Baraga, op. 23. Himne o sv. Reš. Telesu smo rabili Foersterjeve, Hladnikove in Riharjeve.
Sploh smo vedno pazili, da se ni red službe božje in svete liturgije motil s kako eerkvi neprikladno skladbo.
Pri tihih mašah smo rabili vse zvezke „Slava Bogu", „Slava Jezusu" in skladateljev: Foerster, Hladnik, Sattner, Hribar, Vavken, Belar, Leban, Pogačnik, Rieder, Zangl, Cecilijo. Adventne pesmi: Hribar, Rihar, Cecilija. Božične: Hribar, Hladnik, Vavken, Zupan, Rihar. Postne: Foerster, Hribar, Rihar, Kimovec, Mašek. Velikonočne: Zupan, Hribar, Rihar, Vavken, Vurnik. Peli smo še tudi več raznih drugih skladb za razne čase in raznih skladateljev. Za zabavo smo se priučili prav mnogo lepih narodnih napevov, katere smo rabili pri izletih, novih mašah in še drugih zabavah. Latinskih maš smo peli 11, Ortertorium 17, Gradualov 14, Tantum ergo 20. Requiem 1, ozir. 5, himnov 12, drugih latinskih motetov 8. Slovenskih masnih napevov 35, Marijinih 86, obliajilnih 36, Sv. R. Telesa 18, Srca Jezusovega 16, adventnih 8, božičnih 27, postnih 9, velikonočnih 13, raznih drugih 21.
Vaje sem imel od začetka po trikrat na teden, potem vsak teden eno, zadnji čas le k praznikom.
In slednjič pa še zna kdo vprašati, kako se je pelo?
O tem sodbo prepuščam drugim, le toliko rečem, kar so mi drugi, v petju mnogokrat veščaki, pravili, da so bili s petjem povsem zadovoljni. Toliko sem vam hotel, g. urednik, zapisati, da ne bo kdo mislil, da sem zaspal.	Leop. Gosti?.
Razne reči.
— Nagrobni spomenik p. An g. Hribarja. P. Angelik Hribar je dobil lep marmornat spomenik, ki mu ga je postavila njegova sestra Marija. Napis na spomeniku se glasi:
P. Angelik Hribar, duhovnik reda manjših bratov, definitor provincije, slavni glasbenik, roj. 3. III. 1843, umrl 6. IV. 1907.
Počivaj blagi duš vodnik, mej nami tvoj spomin ne vgasne, zapustil si napeve krasne, Gospodov zvesti svečenik!
Oglasnik.
Božična slavospeva za solo, mešan zbor in orgle, zložil Ignacij Hladnik op. 53. Cena partitnri 1 K. Založil skladatelj.
V primernem božičnem slogu se vrste melodije v samospevih in odmevajočih mešanih četverospcvih s figuriranim spremljanjem orgel, tako je tudi za spremeno preskrbljeno. V prvi pesmi naj poje v začetku še alt s sopranom enoglasno, ker sopran pri tej nizki legi malo izda, od 6. takta naprej pa naj se poje dvoglasno; enako naj se izvrši zadnja kitica.
Istega skladatelja Requiem v spomin f P. Angelika Hribarja (s sliko), za en glas z orglami, op. 52., je dostojna skladba in vredna, da si jo cerkveni zbori naročajo. Pevcu naloga ni težka v obsegu od c do eš, k orglam pa se zahteva spreten organist. Cena partituri 1 K. Cisti dohodek je namenjen za spomenik pokojnemu p. Angeliku.
Današnjemu listu je pridejana 1. štev. prilog.