297
Zabavne stvari.
Noč pred sv. dnevom.
Maloruska povest.
Ruski spisal >«. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški.
(Dalje.)
„Sedaj je čas ! Carica sama vprašuje, kaj hočemo", pomislil je kovač in zopet padel na tla.
„Carsko Veličanstvo, ne raci soditi, raci milostiti! Ne, da bi žalil Vašo carsko Milost: iz česa so narejeni čižemci, ki jih Vaša carska Milost ima na nogah? —» Jaz menim, da bi noben čevljar na svetu ne mogel sešiti takih čižmov. Ljubi Bog, ko bi moja žena imela takove čižme!"
Vladarica se je smijala. Tudi dvorniki so smijali se. Potemkin se je namrščil, pa takoj nasmijal. Zapo-rožci so jeli v rebra drezati kovača, menili so, da so morebiti možgani zavreli mu.
„Ustani !" — rekla mu je laskavo vladarica. „Če tako hrepeniš po takih čižmih, saj ni težko dobiti jih. Prinesite mu precej moje čižme, one drage, prosite se zlatom. To je prav, meni je jako po godu ta prosto-dušnot! Dejte", — govorila je dalje gospodarica in pogledala možkega, ki je odločen od drugih pristojnikov stal na strani polnega, a nekoliko bledega obraza, — moškega, čegar skromni kaftan z velikimi bisernatimi gumbi je pričal, da ni dvornik — „to je predmet, vreden vašega ostroumnega peresa!"
Ko je carica razgovarjala se se Zaporožci, v tem so donesli čižmice.
„Ljubi Bog, kakova krasota je to!" — vskriknil je radostno kovač in segnil po čižme. „Vaše Veličanstvo, kedar se v takih čižmih drsate po ledu, kakovi ste Vaše Milosti nogici? — Mislim, da iz najčistejšega sladkora".
Vladarica imela je res jako nežni nogi, ni mogla strpeti, da bi ne bila nasmijala se, ko je bila zaslišala tako hvalo iz ust prostodušnega kovača, ki je v svojem kozaškem kroji smel ponašati se, da je Krasen moški, če prav je bil ogorelega lica.
Kovača je ta naklonjenost razveselila in osrčila, da je krasne carice hotel vprašati še marsika  druzega, pa
Zaporožci so ga suvali v rebra, naj molči, in ko je bila carica obrnila se v njegove tovariše in jela izpraševati jih, kako žive na Siči, kakove imajo običaje, koraknil je nazaj, nagnil se k svojemu žepu in tiho je opomnil: „Odnesi me, hudir, takoj!" — ako je bil zopet v svesti si, uže je bil za mitnično žrdijo.
„Utonil je, za Boga, utonil! Dejte, naj se ne ganem s tega prostora, če ni utonil!" — jecala je tolsta tkalka, ki je stala v gruči Dikanskih kum sredi ulice.
„Kaj še? — ali sem morda jaz kakova lažnjivka! pod Katero streho bi bila kaj ukradla kedaj ? — ali sem morebiti okanila katerega teh, ki nimajo vere v me?!" — kričala je v kozaški svitki ženska vijolastega nosa in mahala z rokama okrog sebe — »dejte, kakor bi se meni ne ljubilo vode piti, kakor da stara Pereperčiha ni sama videla, kako je obesil se kovačj"
„Ali kovač bi bil obesil se? — Še tega je bilo treba!" — začudil se je starosta, ki je bil prišel iz Cubove hiše, stopil bliže k besedujočim kumam in se ustavil.
„Dopovedi gotovejše, da nisi napila se vodke, stara pijanka!" — rekla je tkalka — „kdor se hoče obesiti, mora biti takov zmočenec, kakoršna si ti! Kovač je utonil! utonil je v oduški (wuhne). To znam jaz gotovo tako, kakor to, da si tista trenotja ti bila v krčmi".
„Ostudnica! dejte, kako je začela pikati!" — djala je kuma sinjega nosa. „Rajša bi molčala , ničemnica ! Morda ne znam jaz, da vsak večer pohodi te djak".
Tkalka je razpenila se:
„Kakov djak?! — h komu hodeva djak?! — zakaj lažeš?"
„Kakov djak?!" — pisknila je in k hudim tovari-šicam stisnila se djakinja v tulupu iz zajčjih kož, pokrit je bil s sinjo kitajko, *) — „kedo blati djaka?! Kedo govori to — djak?"
„A dejte, h komu zahaja djak?!" — oglasila se je ženska sinjega nosa in pokazala je tkalko.
„Ali ti, ostudnica" — dejala je djakinja in stopila k tkalki — „ali ti, čaralnica, otožiš ga in napajaš s peklenskim strupom, da pohaja te?"
„Jaz hočem mir uživati, hudoba!" — dejala je in umeknila se tkalka.
• „Dejte, preteta čaralnica ti, kakor bi ne bila pričakala, da gleda lastne otroke, ničemnica! pi te bodi!" kriknila je djakinja in v obraz pljunila tkalki.
Tkalka je hotela tudi takisto učiniti; ali pljunila je v neobrito brado starosti, ki je bil stopil prav h kumama, zato da je vse razločno slišal, ko sta prepirali se.
„A, ostudna baba!" — zakričal je starosta, otiral pol obraza in dvignil palico. Ta dvigljaj je vsem ustavil jezo in zaničevanje — in ženstvo razgnal na razne strani. „Kakova mrzkost je to!" — zatrdil je starosta in otiral se dalje. „Utonil da bi bil takov kovač! Ljubi Bog, a kako znamenit živopisec je bil! Kako močne nože, srpe, pluge je znal izdelavati! Kakova sila bila je! Da," — govoril je dalje in zamislil se — „takih delavcev je malo po naših vaseh. Opazil sem to sam, ko sem sedel v tisti preteti vreči, da nesrečnež ni bil krepkega duha. Ta presneti kovač vendar! pred minoto je bil še, zdaj pa ni več ga! A jaz sem na misli imel, da mu dadem podkovati svojo šarasto kobilo! . . ." Starosta je bil poln takih dobrih misli in odšel je potem v svojo hišo.
Oksana je žalovala, ko sta bili do nje prišli taki vesti; malo je verovala Pereperčihinim očem in ženskemu blebetu:  znala je, daje  kovač dovolj pobožen,
*) Kitajka je ženska obleka iz nankina.
da ne bi upal se pogubiti svoje duše. Ali kaj, ko bi bil resnično prošel z namenom, da nikedar več ne vrne se? — Bog zna, ali najde kje drugje mladenča takega, kakoršen je kovač. Kovač je tako čestil jo! Delj časa, nego vsi drugi, trpel je nje sitnosti! Krasotica je celo noč pod svojo odejo obračala se z desne na levo stran in z leve na desno — in ni mogla zaspati. Ko je tako premetavala se v svoji čaralni krasoti, ki je nočna tenia skrivala jo njej sami, zmerjala je skoro glasno sama sebe; pa upokojila se je in sklenila je, da ne bode mislila na nič več — a vse je bilo na misli jej, vsa je gorela, na jutro je bila vsa zamaknjena v kovača.
Čub ni pokazal ni radosti, niti žalosti zbog kovačeve usode. Njega misli so ubijale se le s tem: nikakor ni mogel zabiti verolomne Solohe, ni o snu ni prenehal, da bi ne bil preklinjal je.
Vstalo je jutro. Vsa cerkva je prav do svita bila polna naroda. Stare ženske v belih krilih, v belih suknenih svitkah so pobožno križale se takoj o uhodu v cerkvo. Plemiče v zelenih in žoltih kaftah (rokavač), a nekatere so v sinjih kontuših se zlatimi brkami zadaj stale pred njimi. Deve, ki so glave omotane imele s celimi prodajalnicami trakov, vratove pa polne vrvic, križcev in cekinov, skrbele so, tei še bliže rinile se k ikonostasu.                                                (Dalje prih.)
298