Cena pesem narodnih. Ce že čislamo pevce, ki vedo združiti z umetnostjo pesemsko se pravi narodni duh, so tem več izdelki več stoletij, ki so deloma že zapisani in tako pozabljivosti oteti, deloma še med prostim ljudstvom se nahajajo, občudovanja in čislanja vredni. Že od nekdaj je bilo petje sosebna lastnost Slovanov; razne čutila svojega serca vedili so preobraziti v pesniško lepoto, ktera prispela je na tako stopnjo doveršivnosti, da jo do sadaj še noben narod ni popolnoma dosegel. Kdo še ni čul o „dumah" *J kozaških, kterih pesniška cena prekosi še celo nemško „Nibelungotf; ali kteremu izobraženemu Slovencu so neznane prekrasne serbske junaške, med *) V ceskem in ruskem narečji pomeni beseda „duma" to, kar v našem „misel, d o m i šl j i j a", potem pa vzlasti vsako zgodovinsko žalostinko (elegijo). Pis. ----- 293 ----- kterimi se nektere merijo z gerško „Uiado", kteri daje ves omikan svet pervo stopnjo med pesniškimi plodi vseh časov. Prebiraje jih, vidimo v mislih pred mestnimi vrati po-štovanega starca, ki z glasovi svojih bornih gosei združuje pesmi, ktere je ali sam zložil po nagibu svojega serca, ali jih podedoval po kakem drugem slepcu. Da nisem hvalil prenapeto in da terdenje ni prazna sanjarija, so mi porok občeslavni možje, ki so vedili ceniti narodske stvari, med drugimi slaviti nemški pesnik G o t ne. Njemu se je bila zraven drugih serbskih, zlasti neka erotična narodna tako prikupila, da jo je mnogokrat prebiral in jo brez ovinka primeril z 55visoko pesmijo" Salomonovo. Tako je sodil Nemec. v" Ce res velja, kar sem že dostikrat cul, da pesem razumeti je dosti jezikoslovna vednost, čutiti pa, kar je v nji rečenega, da zna le pesnik, — smem brez vse dvombe to tudi tu poterditi. Da pa moramo prebirati pesmi v izvirnem jeziku, mi ni skorej treba opomniti, ker vsak ve, da nobena prestava, še od tako slavne roke, do zdaj ni izviru zadostila. Ker ravno o ceni narodnih pesem govorimo, bodo gotovo na mestu besede slavnega moža, ki je bil Slovan z dušo in telesom, ter je . poznal ves slovanski rod v dušnem obziru tako, kot svoje rodne tatranske brate. Med drugim on piše: „Nahajajo se tudi drugod pesmi; slišijo se tudi ondi spevi; al ni jih nikjer toliko in niso s tako lepoto prešinjene kot naše slovanske. Karkoli se povzdigne nad vsakdanje človeško življenje, se vse spremeni v pesem, ter se oglaša v spevu tem mičniše ter prijazniše, čem nena-vadniše so čutja, ki se dotikajo duše in naredijo pesem. V pesmi govori Slovan k svetu od roda do roda; v nji zložene so njegove najiskreniše čutila, najmileji izrazi domišljije in vsa misel njegova. Narodi indo-evropejski, kterih je Slovan najmlajši brat, pokazujejo vsak po svojem to, kar skrivajo v sebi, in po čem je zagorela njih duša. Ind se skazuje z zidanjem hramov ogromnih, Peržan s knjigami svetimi, Egipčan s piramidami, obiliski in ogromnimi, tajnimi labirinti, G rek s prekrasnimi kipi, Roman s čarobno malarijo, German z vabljivo godbo; Slovan pa izlii je svojo dušo in misli v pesmi in povesti. Vse, kar je živelo pri imenovanih narodih v njih delih, to še dan danes slovi pri Slovanih v pesmih." *) Naj se tedaj drugi narodi dičijo s ponosnimi izdelki, ki jih je storila njih umetna roka, predede naše vendar bodo veliko slavniši spominki slavili, ki so jih zapustili v pesmih, v kterih veje živi dokaz njihovega blagega serca in bistrega uma. Pri vseh drugih evropejskih narodih pa narodno pesništvo tudi že umira, le pri nas Slovanih še vedno lepo cvete. Da sta pa Slovenec in Poljak ga med vsemi drugimi sorodnimi brati najbolj zanemarila, mi gotovo noben ne bo overgel. Kaj je bil vzrok tega zauemarjenja pri Polj a cih, nam ne gre govoriti, — kaj pa je pri nas Slovencih lahko vsak brez posebne bistroumnosti ugane. Imamo sicer Kori t ko v o „zbirkoa, ali koliko je preganjani Poljak z vso svojo posnemanja vredno marljivostjo zadostil, je vsem dobro znano. Največja zasluga o tej reči gre zopet našim za napredek vseh domačih reči jako zasluženim ??NovicamC(:, ki so nam donesle že toliko in nam še vedno donašajo prelepih narodnih od raznih slovenskih za dom in narod unetih pisateljev. Dosti jih je še med ljudstvom, česar sem se sam prepričal, ker dano mi je bilo zapisati jih nekoliko še nikjer tiskanih, ktere bom kmalo priobčil. Menim, da jih ne bo mogel nobeden ^spodtikljive ber-klarije" imenovati, ker ta čast gre z nekterimi drugimi večidel le onim čveteroverstnirn, zarobljenim poskočnicam, *) „0 narodnich pisnich a povestech plemen slovanskych" , od Ludvita Štiiraj str. 1. Pis. ----- 294 ----- kterc sem. že izuzel in jih vnovič izjemljem iz pravih narodnih, da se mi, če se vprihodnje še kaj o tem predmetu oglasim, te spačenosti vprek ne stavijo. Toliko naj bo rečeno za zdaj o ceni biserov domačih, nad kterimi lepoto bi — kakor slavnoznani jezikoslovec J. Grimm pravi — ostermela vsa Evropa, ako bi jih le poznala! Gr. Krek.