22
ekran
Pulj '82-ocena
Zločin v šoli
(Zločin u školij
scenarij: Ivan Kušan, Pavao Pavličič, Branko Ivanda
režija Branko Ivanda
kamera: Ivica Rajkovič
scenografija: Željko Senečič
glasba Alfi Kabiijo
igrajo: Zlatko Vitez, Miograd Krivokapič, Mustala Nadarevič, Koraljka Hrs proizvodnja: Savainter film, Adria film, Radna zajednica filma, Zagreb 1982
Živeti kot vsi
(Živeti kao sav normalan svet)
scenarij: Radoslav Pavlovrč režija: Miloš Radivojevič kamera Božidar Nikolič scenografija Nemanja Petrovič glasbe: Kornelije Kovač
igrajo: Svetislav Goncič, Mifan Puiič, Sonja Savič, Olivera Ježi na proizvodnja: RZ SFR »Film 80«, Beograd, 1982
Zlatko Kovač, profesor brez posebnih ambicij, se zaposli na zagrebški gimnaziji. Na samem začetku nove službe spozna, da njegova namestitev ni naključna. Profesor Tot, katerega mesto je zasedel, je umrl v čudnih okoliščinah. Kovač se seznani z galerijo bizarnih osebnosti iz profesorskega zbora. Kmalu pa ves osupel odkrije novo truplo v šolski zbornici. Medtem ko policija raziskuje primer, Kovač nepričakovano odkrije zvezo med obema mrtvima in dogodkom spred desetih let, ki ga je takrat po naključju opazoval. Odloči se, da bo sam »zasačil" morilca. Na proslavi ob trideseti obletnici šole nastavi past osumljencu. Na koncu pa spozna, da je morilec nekdo drug, čeprav ves čas bližnji sodelavec.
Film je posnet po zgocfbi Stroj za meglo znanega zagrebškega pisca P. Pavličiča, ki je sodeloval tudi pri nastajanju scenarija. Filmska transpozicija je ostala zvesta pripovedi Stroja za meglo, ki je roman s suspenzom. Pripoved Zločina v šoli je iz stare žanrske tradicije (romana z enigmo) ohranila skrivnost in dve zgodbi, preteklo (zgodbo »nesreče« na nekem pikniku pred desetimi leti) in sedanjo, ki ni zgolj detekcija resnice. Kakor v romanu »Črne serije« (oziroma v "film noir«) ima tudi v Zločinu všo//'druga zgodba osrednje mesto. G/edalca ne zanima samo tisto, kar se je nekoč dogodilo, temveč predvsem to, kaj se bo zgodilo Kovaču in njegovemu iskanju. Gre za dva interesa, ki najdeta stičišče: za radovedno izpraševanje po razjasnitvi preteklih dogodkov in za suspenz, ki izvira iz Kovačeve akcije. Treba je reči, da je Pavličič spreten pri oblikovanju suspenza, v doziranju osnovne intrige in v zapostavljanju stare skrivnosti. Za Ivando pa velja pripomniti, da se je režije lotil z veliko mero kinematografske omike, ki ji morda le manjka nekaj »pravega vonja po krimiču«. Tako je Zločin v šoli prej odličen televizijski film, kakor film, ki bi (po istem piscu) nadaljeval Tadičeva iskanja v Ritmu zločina.
Jože Dolmark
O slovenskih filmih, ki so bili predstavljeni na letošnjem puijskem festivalu, smo v naši reviji pisali:
Boj na Požiralniku, št. 3/4 - 1980 Deseti brat, št. 3/4 - 1932 Razseljena oseba, št. 5/6 -1982 Učna leta izumitelja Polža, št. 3/4- 1982
Film PllStOta predstavljamo v pričujoči številki.
Prejšnji Radivojevičev film Obetaven fant se je loteval fantazmatič-nega potovanja po deželi Amnezije. Uprizoril je nekaj para-svetov, ob katerih je avtor ostal precej meščanski, všečni estet. In to bedasto točko pogleda je zahteval tudi od gledalca. Živeti kot vsi so korak naprej, ker reflektirajo točko pogledajn sprožijo povratno zvezo še z dodatnim angažiranjem očesa. Čeravno postopek ni posebno radikalen, vendarle zadošča, da začne razkrivati prevaro na delu.
Razlika je že v dramski zasnovi. Obetavni fant je pasiven, stvari se mu dogajajo, junak zadnjega filma pa ves čas nekaj hoče. Z nekaj tolerance bi lahko govorili o melodrami Upornika v korumpiranem svetu. Težišče korumpiranega je Mesto, zastopnik represivnega sistema pa Sola. Revolt (se pravi junak) prihaja z Vasi kot nadarjen glasbenik in razglaša nekakšen utopični eksistencializem (kar bi prav lahko bila tavtologija). Rad bi preprosto osrečeval človeštvo. Humanistična ideologija in megalomanija si, kot po navadi, podajata roki.
Že mogoče, da je fant genij. Temu se ni mogoče upirati. Je pa nadležen, ker misli, da je njegova ideološka naravnanost tudi že tista Drugačnost, ki jo je človeštvo vse življenje čakalo. Ne razume, da je ena ideologija vredna druge in cfa se konec koncev - četudi ne vidi, da je svet preživel utrudljivo veliko ideologij - samo izkaže, da nobena ideologija ni v celoti Drugačna. Ne toliko, da bi bilo vredno zaradi nje brusiti zobe, če še niso polomljeni afi izbfti. Sekvence z velikim »žurom«, drugim delom tistega iz Obetavnega fanta, pokažejo, s čim je prebit fantov humanizem »Razmere« ga prisilijo, da sprejme pozicijo seksualnega proletarca Edino kar je v njegovem svetu mogoče dobiti, je ženska; se pravi, edino 'na kar je mogoče igrati, je, da se da dobiti ženski. Na »žuru« se pokaže da ta igra včasih zahteva previsoke vloge. Zato pa je glasno »najboljši« na glasbeni akademiji; tukaj so njegove vioge večje.
Kar že ves čas upoštevamo prej omenjeno točko pogleda, je čas da jo osvetlimo. Gre za mesto, kamor je vpisan »avtor« filma avtor kot ime, ki nekemu stranskemu liku v filmu daje nepričakovan pomen,
Ta lik je seveda profesor Radivojevič, glasbeni pedagog sicer talentiran retorik, vendar nekako sumimo, da je bolj poprečen glasbenik - da je bolj uživač kakor karkoli drugega. Ne pusti, da bi mu kdo solil pamet, izjema je njegova žena. Njeni želji streže ko npr preskrbi fantu klavir, Ustreže, ker je njegova žena, čeprav jo'vsak trenutek brezskrbno vara.,A to lahko razumemo kot ključno prevaro: ustrežem ti, da te lahko varam.
Ta formula pove marsikaj tudi o filmskem diskurzu.
Prav tega, kar zna Radivojevič, namreč ustreči, da lahko vara njegov junak ne obvlada. Ker misli, da mu ni.treba varati, tudi ne zna ustreči. In na koncu seveda ostane prevaran.
Pa ne edini. Kajti njegov Upor se dogaja v imenu očeta-partizana ki hoče nekaj povedati, in očetovega očeta, ki se kar nameni nekaj povedati, ampak iz tega ni nič. Kakor da bi bilo mogoče kaj povedati! Kakor da so kje kakšna ušesa1
Pulí 82-ocena
ekran
23
Saj so res, ampak samo Radivojevičeva.
Prof. Radivojevič vsekakor ni junak. On se junaku posmehuje. Ne njegovi genialnosti, ta bi še bila, marveč njegovi samozavesti, njegovi priskutni prepričanosti vase in njegovim abotnim ideološkim eksaltacijam. Edini, ki verjame v junaka, je mlad invalid.
Prav mojstrsko dvoumno deluje žarnica, ki dvakrat ugasne na nekakšen »parapsihološki« način: prvič jo ugasne ded, ko razmišlja o tem, da »se za to niso borili«, se pravi, ko je že obupal, drugič pa jo fantova odločitev, da se ne bo več »bori!.., pripravi kar do eksplozije. Prelomne odločitve torej niso pozitivne - za to se je vredno boriti ipd. - ampak negativne - to ni vredno, to je en sam klobčič brez niti, brez zveze. Te odločitve so - dramatično - najbolj »nabite z energijo«, najbolj radikalne. Za temo pa je vseeno, če pregori žarnica ali če zmanjka elektrike, ker je razneslo centralo.
Bogdan Lešnik
Filmi o mladih genijih imajo to dobro lastnost, da kot po pravilu naj-devajo pot do tistih človeških strun, ki resonirajo na najmilejših in hkrati najbolj heroičnih frekvencah. Kdo bi ne hotel biti mlad, malce odtrgan genij - še zlasti, če gre za genija glasbe.
No take teme je lotil Miša Radivojevič s svojim najnovejšim filmom Živeti kot vsi. Vnaprej sta bili torej dani dve predpostavki, ki sta zagotavljali všečen in gledljiv film: režiser, ki se je že doslej izkazal kot mojster svoje obrti, lastnost, ki pri večini jugoslovanskih režiserjev ni preveč v čislih, in pa seveda tema. Do sem je tudi treba filmu, ki smo ga videli, izraziti vse pohvale, še zlasti v konstelaciji obstoječe jugoslovanske filmske produkcije, ki je povečini zagove-deno zagledana v patetično moreče teme z razvlečenim ritmom {ali pa sploh brez njega) in izrazito nagnjena k poudarjenemu psiholo-9ističnemu umetnjakarstvu.
Od tu naprej, namreč ko se vprašamo o bistvenih ideoloških potezah Radivojevičevega filma pa se filmu ne moremo več tako dobrohotno smehljati: ideologém mladega umetnika je namreč reproducirán brez kakršnih koti novih dimenzij, takih, ki jih ne bi poznali že iz neštetih vzhodnih in zahodnih filmskih izdelkov; kaj šele da bi lahko razbrali kakšne posebej kritične prispevke. Genialnost je v tem filmu nevprasljiva: problem se odvija na humanističnem nivoju vitalizma - pogojno rečeno, filozofije življenja: vprašanja boja za ideje, ki odstopajo od splošno sprejetih norm. Dodati je, da dobiva v Radivojevičevem primeru ta humanistična uganka nekoliko svojevrstne poteze zato, ker je tokrat obrnjena optika tega, kar je norma, in tega, kar je deviacija. Institucija - akademija za glasbo namreč - zagovarja koncepcijo sodobne, kot se je dalo razbrati, ato-nalne glasbe, medtem ko se mladi genij bori za, kot on pravi, »človeško glasbo« in proti »glasbi za mrtvake« -; in ker je njegova pozicija v filmu pozicija junaka, se mora gledalec identificirati pav z njegovimi idejami.
Problem nastane, če gledalec zavzema pravilne pozicije radikalnega antihumanizma in mu je s tem seveda kompletna identifikacija onemogočena. Problem pa v končni konsekvenci s tem ni šele zastavljen, pač pa že tudi rešen: gledalec lahko pusti ob strani zapeljivo identifikacijo in se v miru posveti filmu. Vidite: tako je lahko ce-'o tako izrazito humanističen film v službi prave stvari; sicer res mogoče proti svoji volji in res samo tistim, pravilno usmerjenim gledalcem.
nagrade
na 29. festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, od 21. do 30. avgusta 1982
Žirija 29. festivala jugoslovanskega igranega filma v Pulju v sestavi: Miodrag Bogičevič, Nihala Džouovič. Matjaž Klopčič, Zdravko Mandic. Hasan Mekuli, Mica MiloSevič, Stevo Ostojič, Ivica Percan in Oeorgi Vasilevski - je pregledala vseh trideset filmov, ki so bili uradno prijavljeni za letošnji festival in sprejela naslednje
1.	Velika Zlata Arena za najboljši film festivala se ne dodeli.
Za to odločitev je glasovalo 7 članov žirije: Nikola Džouovič, Matjaž Klopčič, Zdravko Mandič, Miča Milosevic, Stevo Ostojič, Ivlca Percan in Georgi Vasilevskl To odločitev je sprejela žirija zato, ker je menila, da na 29. festivalu nI bilo filma, ki bi s svojo kakovostjo izstopal, kot celovito filmsko delo. Od takšne odločitve se je ograd il M Iod-rag Bogičevič.
2.	Zlata Arena za režijo se podeli
MILOŠU RADIVOJEVIČU za režijo tilma ŽIVETI KOT VSI v proizvodnji RZ SFR "Film 30« iz Beograda.
Za takšno odločitev je glasovalo 7 članov žirije Nikoia Džouovič, Matjaž Klopčič, Zdravko Mandič, Hasan Mekuli, M iča Milosevic. Stevo Ostojič in Ivioa Percan. Zaradi odločitve da Zlata Arena za najboljši film festivala ne bo podeljena, se je od takšne odločitve ogradil Miodrag Bogičevič.
3.	Zlata Arena za scenarij se dodeli
MIRZI IDRIZOVICU za scenarij za film VONJ PO KUTINAH
v proizvodnji »Sutjeskafilm» iz Sarajeva. Za to odločitev je glasovalo 5 članov žirije: Miodrag Bogičevič, Zdravko Mandič, Hasan Mekuli. Stevo Ostojič in Georgi Vasilevskl.
4.	Zlata Arena za glavno žensko vlogo se dodel
JELiSAVETI SABLiC za vlogo v filmu Maratonci tečejo častni krog v režiji Slobodan a Šijana, v proizvodnji »Centar filma" iz Beograda.
Za takšno odločitev je glasovalo 7 čianov žirije: Miodrag Bogičevič, Nikola Džouovič, Matjaž Klopčič, Mica Miloševič, Stevo Ostojič, Ivlca Percan In Georgi Vasltevski.
5 Zlato Areno za glavno moško vlogo se dodeli
LJUBIŠI SAMARDZIČU za vlogo v filmu Sarama/a v režiji Žike Mitroviča in v proizvodnji »Avala tilma« iz Beograda
Za takšno odločitev je glasovalo 5 članov žirije: Miodrag Bogičevič. Nikola Džouovič, Matjaž Klopčič, Hasan Mekuli in Zdravko Mandič.
6.	Zlata Arena za žensko stransko vlogo se enoglasno dodeli
MIRI FURLAN za vlogo v filmu Kiklop v režiji Antuna Vrdoljaka in v proizvodnji ..Jadran filma, iz Zagreba, FRZ »Dalmacija« Split In TV Zagreb,
7.	Zlata Arena za stransko moško vlogo se dodeli
MILANU STRLJICU za vlogo v tilmu Savamala v režiji Žike Mitroviča in v proizvodnji »Avala filma« iz Beograda.
Za to odločitev je glasovalo 6 članov žirije: Miodrag Bogičevič, Nikola Džouovič, Matjaž Klopčič, Miča Miloševič. Ivica Percan in Georgi Vasilevski
Od te odločitve se je ogradil Stevo Ostojič, ki je predlagal za MILANA ŠTRLJICA Zlato Areno za glavno moško vlogo v filmu Hočem živeti režiserja Miroslava Mikuljana.
8- Zlata Arena za snemalsko delo se dodeli
RADULIKONU za snemalsko delo v filmu Razseljena oseba režiserja Marjana Cigliča, v proizvodnji »Viba filma« iz Ljubljane.
Za to odločitev je g lasovalo 5 članov žirije: M Iodrag Bog ičevič. Matjaž Klopčič, Stevo Ostojič, Ivica Percan in Georgi Vasilevskl.
9. Zlata Arena za glasbo se dodeli
BASHIM SHEHU za glasbo v filmu Zajec s petimi nogami v režiji Ismaila Ymeria, v proizvodnji »Kosovafilma» iz Pristne
Za to odločitev je glasovalo 8 članov žirije: Miodrag Bogičevič, Nikola Džouovič, Matjaž Klopčič, Zdravko Mandič. Hasan Mekuli, Stevo Ostojič in Georgi Vasilevski.
10.	Zlata Arena za scenografijo se enoglasno dodeli
MIKU MATULJU in JANEZU KOVICU za scenografijo v filmu Pustota v režiji Jožeta Galeta in v proizvodnji »Viba filma» iz Ljubljane.
11.	Zlata Arena za kostumografijo se enoglasno dodeliuje
DIVNI JOVANOVIČ za kostume v filmu Smrt gospoda Goluže v režiji Živka Nikolica, v proizvodnji »Avala filma« iz Beograda, Slovenskega filma Bratislava - Koliba, kopart-nerjev »Avala-Pro-Filma« iz Beograda in »Kemala in Partnerjev« Iz Salzburga.
12.	Zlata Arena za ton se posthumno dodeli
MARJANU MEGLIČU za ton v filmu 13. julij režiserja Radomirja-Baje Saranovica, v proizvodnji »Zeta filma- iz Budve in TV Titograd. Odločitev je bila sprejeta soglasno.
13.	Zlata Arena za montažo se enoglasno dodeljuje
ANDRIJI ZAFRANOVICU za montažo v filmu Kraljevski vlak režiserja Aleksandra Džordževiča v proizvodnji »Avala filma« iz Beograda in »Croatia filma« iz Zagreba,
14.	Zlata Arena za masko se enoglasno dodeli
ERŽEBETI KOVAČ in JULIJI BELTRAM za masko v filmu Variola vera režiserja Gorana Markoviča, v proizvodnji RZ SFR »Art film» iz Beograda In »Croatia film« iz Zagreba
Žirija 29. Festivala jugoslovanskega igranega filma v Pulju z zadovoljstvom ugotavlja. da se je pojavilo na posameznih področjih filmske ustvarjalnosti več novih in nadarjenih imen. Po oceni žirije zasluži posebno pohvalo mlada ekipa z avtorjem Darkom Bajičem na čelu, ki je ustvarila film Neposredni prenos v proizvodnji RZ SFR »Art film« iz Beograda. V Pulju, 30. 7. 1982
Še nekatere druge nagrade
Milton Manaki
Žirija jugoslovanske filmske kritike je odločila, da se nagrada kritike letos ex -aequo dodeli filmoma
Smrt gospoda Goluže, režiserja Živka Nikolica in filmu Živeti kot vsi ostali režiserja Miše Radivojeviča, ob upoštevanju visoke vrednosti različnih filmskih izrazov.
Nagrada C.I.D.A.L.C.
V skladu s Pravilnikom C.I.D.A.L.C., mednarodnega komiteja za širjenje umetnosti in literature s pomočjo filma, je režija jugoslovanske nacionalne komisije enoglasno dodelila tradicionalno nagrado, plaketo in diplomo C I O.A L.C, MILOŠU RADIVOJEVIČU za film Živeti kot vsi ostali-
od ločitve
Andrej Drapai