124 Marko Šibila Prevarani sokoli (mnenje o knjigi) Lani decembra je izšla knjiga Prevarani so- koli avtorjev Ivana Čuka in Aleksa Lea Vesta pri Študijskem centru za narodno spravo. Zelo redko se učitelji Fakultete za šport od- ločamo za pisanje knjig z zgodovinsko te- matiko – četudi gre v obravnavanem pri- meru za tematiko, ki je najtesneje povezana s telesno kulturo na slovenskem. Kolega Čuk in Vest sta v tem smislu s svojim knji- žnim delom, ki ga tokrat predstavljamo, pravzaprav izstopila iz okvirjev, ki smo jih poznali v preteklosti. Tako v Sloveniji kot tudi v tujini lahko danes najdemo že veliko študij v katerih avtorji obravnavajo kritična zgodovinska obdobja pred, med in po dru- gi svetovni vojni povsem drugače kot je bilo to značilno za tki. "uradno« zgodovino- pisje. Večina tovrstnih poskusov je označe- nih kot revizionizem in poskus rehabilitacije sodelavcev okupatorja. Naloga avtorjev je bila zato vse prej kot lahka - zgodovinsko relevantna analiza masovnega telesno kul- turnega sokolskega gibanja na slovenskem v obdobju pred, med ter neposredno po 2. svetovni vojni. Pri tem je bil najtežji oreh, ki sta ga morala streti povezan z ideološkimi vprašanji. Da s svojim raziskovalnim delom mislita resno in da ju zanima zgodovinska resnica v njeni nepotvorjeni podobi priča že osrednje vprašanje, ki sta ga želela s svo- jim delom razčistiti - »ali je komunistična partija oz. njen slovenski del zlorabila «levo krilo« sokolov za izvedbo komunistične re- volucije? Tako »in medias res« že v Uvodu pišeta o prevari in zlorabi sokolov. Ker sem tudi sam vnet preučevalec različnih virov, ki osvetljujejo dogajanja v naši pol-pretekli zgodovini me je knjiga zelo pritegnila in sem jo prebral tako rekoč »na dušek«. Pri tem je bil dodatni motiv dejstvo, ki ga av- torja izpostavljata v svojem delu – da zgo- dovina, kot so jo pisali komunistični zma- govalci 2. svetovne vojne in revolucije, bremeni vsako razumno razpravo, ki bi lah- ko pripomogla k preseganju razklanosti slovenskega naroda zaradi državljanske vojne in revolucije. Z omenjeno trditvijo se globoko strinjam. Zgodovinska znanstvena metoda, doslednost in sistematičnost pri zbiranju in analizi arhivskega gradiva je av- torjema zato pomagala, da sta se lahko izo- gnila subjektivnim in samovoljnim inter- pretacijam. Eden izmed recenzentov študije dr. Jože Dežman (avtorja sta mi pri- jazno v branje posredovala tudi celotni re- cenziji knjige dr. Jožeta Dežmana in dr. Igorja Grdine) zato ugotavlja, da sta »Čuk in Vest svojo znanstveno odličnost s športne- ga področja prenesla v zgodovinsko razi- skavo ter opravila veliko raziskovalno delo in neobremenjena spodmaknila tla izpod nekdaj samo po sebi umevnih »resnic«, ki jih je zapovedoval LIT.« (Dežman, J., recen- zija). Kratica LIT, ki jo je v svoji recenziji upo- rabil dr. Dežman pomeni »Lingua Imperii Titi« oz. če rečemo po domače, jezik Titovi- ne. Dr. Dežman izpelje omenjeni pojem iz kratice LTI - Lingua Tertii imperii ali jezik tre- tjega rajha, ki ga je zasledil v delu »LTI: zapi- ski filologa Viktorja Klempererja«, ki so prvič izšli leta 1947, nato v številnih nemških izda- jah in prevodih v več sto tisoč izvodih. mnenja – polemike 125 Klemperer je kot filolog in Jud zapisoval svoja opažanja o nacionalsocialističnem govoru in njegovem pogubnem vplivu. Dr. Dežman je posebej izpostavil nekaj pou- darkov iz omenjenih Klemperejevih del. Zanimiva se mu zdi trditev, da nacionalso- cialistični jezik spreminja vsebino in razšir- jenost besed, za splošno dobro uveljavi ti- sto, kar je prej pripadalo posameznikom ali majhnim skupinam, to zapleni za Nacional- socialistično delavsko partijo Nemčije. Pri- svoji si tisto, kar je bilo prej splošno dobro, prepoji besede, besedne skupine, stavčne oblike s svojim strupom, podredi jezik svo- jemu strašnemu sistemu in s tem dobi v jeziku svoje najmočnejše, najbolj javno in najbolj tajno propagandno sredstvo (Dež- man, J., recenzija). Totalitarni novorek je značilen tudi za Titovino - Titov imperij v njegovi stalinistični in morda še bolj v sa- moupravni fazi (Dežman, J., recenzija). Na ta način dr. Dežman vzpostavi pomembno vzporednico med totalitarnimi sistemi. Be- sedna in pojmovna zmeda sta v enopartij- skih avtoritarnih družbah namreč pomenila pomemben dejavnik ideološkega preže- manja prebivalstva z enoumjem. Tako kot grafični mojster obdeluje pri tehniki jedka- nja tiskovno ploščo s kislino, tako skuša av- toritarni sistem s potvorjenim izrazjem ob- delati ustaljene mišljenjske in čustvovale vzorce. Za en in drugi primer velja, da daljši kot je čas izpostavljenosti globlje so »braz- de«. Takšen jezik je bil lahko mnogokrat prignan do absurda in še dobro se spo- mnim, kako se mi je kot gimnazijcu upirala samoupravna latovščina. Grotesknost se je še posebej zrcalila v pojmih kot je »finaliza- cija bekonskih proizvodov« - kar naj bi po- menilo enako kot prej »klanje prašičev«. Morda so avtorji LIT nezavedno želeli prikri- ti kakšne druge »finalizacije«. Npr. »finaliza- cijo« ali ukinitev Sokolov takoj po 2. svetov- ni vojni. Bolje rečeno – »samoukinitev«, kot v svoji študiji zapišeta dr. Čuk in dr. Vest. Akt ukinitve pomeni žalostni konec sokolskega gibanja na slovenskem za celotno obdobje socializma. S tem je bil tudi dokončno po- teptan vsaj navidezno pluralen značaj Osvobodilne fronte in narodnoosvobodil- nega boja. Prav pluralnost OF je bila za zagovornike komunistične revolucije na slovenskem »raison d'être« narodnoosvo- bodilnega boja in revolucije ter vseh s tem povezanih dejanj. Dolga leta je namreč kot edina resnica veljalo, da je OF ustanovilo več enakopravnih skupin – zraven Komuni- stov še Krščanski socialisti, Kulturniška sku- pina ter Sokoli. Študija pa pod vprašaj po- stavlja predvsem legitimnost sodelovanja slednjih. Kot v svoji recenziji ugotavlja dr. Dežman sta si avtorja postavila temeljno vprašanje, kaj je bilo s Sokoli, da so vstopili v OF? Njun odgovor je presenetljiv. V OF niso vstopili Sokoli, ampak nekaj posame- znikov (Polič, Lubej, Rus), od katerih sta bila prva dva izključena iz Sokola, tretji pa ni imel položaja, ki bi mu dovoljeval, da zasto- pa sokole. Zato ugotovita, da poimenova- nje teh ljudi z »levim krilom«, »demokratič- nimi«, »naprednimi« ni ustrezno, točno je, če jih poimenujemo komunistično krilo So- kola (Dežman, J., recenzija). Dr. Igor Grdina pa v svoji recenziji študije navede, da avtor- ja s pomočjo kritične analize pokažeta, da dogajanje, ki je vodilo v zaton in propad sokolstva, ni bilo spontano, temveč skrbno pripravljeno in vodeno. Bilo je v popolnem skladu s politično strategijo komunistov v času po opustitvi paradigme osamljenega nastopanja, ki je vodila do katastrofe ob Hi- tlerjevem prevzemu oblasti v Nemčiji. Re- volucionarni marksisti so tedaj sistematič- no začeli iskati zaveznike, ki so jih poprej iz dogmatičnoideoloških razlogov zavračali. Za razliko od fašistov in nacionalsocialistov, katerih prvaki so se dovolj uspešno spora- zumevali z vrhovi liberalnih, konservativnih in populističnih strank, so se komunisti na podlagi ruske izkušnje z inteligenco, ki se je v edinstvenih razmerah carstva oblikovala kot poseben, do države permanentno kriti- čen sloj prebivalstva, obrnili zlasti k intelek- tualcem. Prek njih so organizirali pritisk na vodstva demokratičnih strank in organiza- cij, da so sprejela povezovanje s sekcijami Tretje internacionale. A zato se ni prav nič spremenil končni cilj komunistov. V (ljud- sko)frontnih strukturah so skozi amalgami- ranje vanje vključenih gibanj ter skozi izoli- ranje in eliminiranje posameznikov iz vrst le-teh ustvarili primerno okolje za lasten prevzem oblasti. Ta metoda je do polnega izraza prišla v Sloveniji med drugo svetov- no vojno. Revolucija je – kakor je poudaril Janko Pleterski – vedno bila temeljni cilj čla- nov jugoslovanske partije (Grdina, I., recen- zija). Sokoli, katerih svetovnonazorska usmeritev je bila svobodomiselna, so se ko- munistom v Sloveniji zdeli zelo primerno gibanje za uresničitev njihovih načrtov. Li- beralni tabor je namreč na naših tleh imel težavo, saj ni mogel najti povsem harmo- ničnega razmerja med državnim in naro- dnostnim patriotizmom. Tudi napetost med Tyrševimi svobodoljubnimi načeli oblikovanja osebnosti in med stvarnostjo v kraljevini Južnih Slovanov, ki jo je kljub vrni- tvi v ustavni in parlamentarno demokratič- ni okvir zaznamovala diktatura kralja Ale- ksandra, ni vzpodbujala enotnosti v sokolskih vrstah. Vse to je vodilo k cepitvam in ločitvam v njih in liberalnih krogih na- sploh. Komunisti so potem, ko so s praktici- ranjem politike ljudske fronte zavrgli teorijo o social-fašizmu demokratičnih strank in gibanj, politično izkoristili takšno stanje in nase navezali pomembne dele sokolske or- ganizacije, ki je imela v mnogih slovenskih krajih tudi obče kulturno poslanstvo. Tako so pridobili zveste sopotnike in zaveznike. Potem ko je ob okupaciji spomladi 1941 prišlo do socialne katastrofe, ki je bila od pariške komune dalje pravzaprav pogoj za izvedbo revolucionarnega prevrata, je nji- hova politika amalgamiranja zaveznikov in eliminacije nasprotnikov dosegla popoln uspeh (Grdina, I, recenzija). Študija na konkretnem primeru podrobno registrira posamezne korake na tej poti. Slednja je sredi dvajsetega stoletja v poli- tiki komunistov dobila status standardne- ga modela. Pred drugo svetovno vojno je prišlo do posameznih poskusov njegovega udejanjenja, med njo pa je najprej triumfi- ral v Sloveniji. Ob koncu velikega spopada se je ta model polastitve oblasti začel ude- janjati v vseh deželah vzhodno od Zahoda. Komunistične partije so v okviru procesa njegovega praktičnega apliciranja zavlada- le v vrsti dežel – od Jugoslavije kot celote na jugu (1945) do Češkoslovaške (1948) in vzhodne Nemčije (1949) na severu (Grdina, I., recenzija). Dr. Dežman v svoji recenziji dodatno zapi- še, da sta avtorja s tem, ko sta dala besedo v titoizmu pozabljenemu avtentičnemu poslanstvu Sokola, nenavadno nazorno predstavila razliko med življenjem Sokola kot enega ustvarjalnih dejavnikov demo- kratične družbe in komunističnimi sokoli, ki so zabredli v stalinizem. Dr. Čuk in dr. Vest sta do svojega odgovora prišla v izjemno obsežnem pregledu arhivov. Z upošteva- njem številnih sokolskih arhivov sta dala besedo tudi dejanskim reprezentantom sokolov. Posebej sta poudarila razliko med vrednotami demokratičnih in komunistič- nih sokolov. Razvoj komunističnih sokolov in učinek prehoda sokolov na stran komu- nistične revolucije sta lahko temeljito ana- lizirala, ker sta pregledala 652 spisov pred- vojnih komunistov in okoli 15.000 osebnih dokumentov medvojnih komunistov. Ker je spraševanje o politični pripadnosti kasnej- ših članov KP sodilo v obvezni repertoar »spovedi« komunistov, nam njuni rezultati dajo reprezentančni prikaz tako o delova- nju komunističnega krila sokolov pred voj- 126 no kot med njo. Tudi z dodatnimi prever- janji lahko pritrdimo njunim ugotovitvam (Dežman, J., recenzija). Čuk in Vest z minuciozno argumentacijo dokažeta, da so to hlapčevsko vlogo ko- munistični sokoli dosledno odigrali tudi vnaprej od Dolomitske izjave do v duhu re- žiranih sodnih procesov izvedene ukinitve Sokola. Avtorja odkrijeta pomemben pre- hod sokolov v vrste komunistov. Že sedaj pa lahko postavimo tezo, da so komunistič- ni sokoli s svojo servilnostjo in nekritičnim sprejemanjem vodilne vloge Komunistične partije izjemno olajšali izvedbo stalini- stične revolucije, vzpostavitev totalitarne oblasti KP in njene ohranitve (Dežman, J., recenzija). Dr. Čuk in dr. Vest v svoji analizi opozorita na posebnost angažiranja komunistič- nih sokolov v službi revolucije, ki ga je na svojski način izrazil vodilni sokolski renegat Franjo Lubej: »Verjamemo samo tisto kar je napisano s krvjo«. Pred davnimi leti je Vla- dimir Kavčič opozoril, da privezati nase ko- ga s krvjo pomeni, da mora dokazati svojo zvestobo gibanju, ideji, vladarju z umorom tistega, ki ga gibanje, ideja, vladar označi- jo za nevrednega. V našem primeru je KP s svojo politično policijo načrtno morila vodilne predstavnike predvojne elite, da je izzvala državljansko vojno (Dežman, J., recenzija). Dr. Čuk in dr. Vest v svoji študiji dokažeta, da je bilo komunističnih sokolov med mo- rilci komunistične tajne policije nenavadno veliko. Omenimo samo Zvonka Runka, Eda Brajnika – Štefana, Franca Stadlerja – Pepe- ta, Bojana Polaka – Stjenko, Mitjo Ribičiča – Cirila. Prvi trije so se odlikovali zlasti z umori v prvem obdobju terorja v Ljubljani, Ribi- čič v najhujši fazi medvojnega terorja leta 1944 na Štajerskem in kot eden vodilnih izvajalcev zlasti režiranih sodnih procesov po vojni, Polak pa je poveljeval slovenski diviziji Korpusa narodne obrambe, ki je bil morilska enota politične policije pomladi 1945 (Dežman, J., recenzija). Ob primeru komunističnih sokolov pa lahko vidimo, da so narodni heroji postali pravzaprav samo tisti, ki so se v herojstvo »zapisali s krvjo«: Runko, Stadler, Brajnik, Polak (Ribičič pa je dobil orden junaka socialističnega dela). Vendar manj s krvjo okupatorjev, bolj s krv- jo žrtev slovenskega stalinizma. Torej so se komunistični sokoli na krvi rojakov dvignili najviše od drugih »koalicijskih« členov OF. Krščanski socialisti in večina drugih se tako daleč niso podali. Komunistični sokoli so do smrti vztrajali na okopih titoizma (Dež- man, J., recenzija). Po mnenju recenzenta študije dr. Dežmana sta avtorja dr. Čuk in dr. Vest s študijo vzpo- stavila novo dialoško polje, ki odpira tako nove raziskovalne perspektive kot spodbu- ja nadaljnje odkrivanje resnice, nove inter- pretacije. Preboji pa se dogajajo predvsem na ravni odkrivanja resnice in novih misel- nih poti, ki to odkrivanje in interpretiranje odkritega omogočajo. Delo prof. dr. Ivana Čuka in prof. dr. Aleksa Lea pl. Vesta Prevarani sokoli sodi prav v to pionirsko področje (Dežman, J., recenzija). Tudi sam sem prepričan, da sta dr. Čuk in dr. Vest opravila izjemno delo. Njun prispe- vek k pojasnitvi temeljnih vrednot na kate- rih je bilo zasnovano sokolsko gibanje ter k razjasnjevanju okoliščin, ki so pred, med in po 2.svetovni vojni določili sokolsko uso- do, je izjemen. S tem sta dodala majhen, a neprecenljiv kamenček v mozaiku dejstev s pomočjo katerih se sesuva »edina prava resnica« uveljavljena v slovenski družbi. Ta »resnica« ni bila nič drugega kot skupek mitov pomešanih z ideološko potvorje- nimi interpretacijami različnih dogajanj. Dolgo časa edino veljavna »resnica« o av- tentičnem in legitimnem sodelovanju So- kolov v OF je z njunim delom ovržena. Še več – dejstva, ki jih navajata kažejo, da je bilo sokolstvo zlorabljeno in da so tki. ko- munistični sokoli izkoristili priljubljenost in razširjenost sokolskega gibanja v povsem politične namene. Zato bi želel avtorjema na tem mestu čestitati za opravljeno delo. Verjetno samo ona dva vesta koliko časa ter fizičnega in intelektualnega napora je bilo potrebnega za izdelavo študije. Zagotovo mora za tako velik angažma obstajati velika notranja motivacija. Prav zato bi želel za- ključiti predstavitev z mislijo enega od av- torjev dr. Čuka, ki je na vprašanje novinarja v enem izmed intervjujev na vprašanje »Ali pričakujete, da bo po objavi vaše študije prišlo do popravka učbeniških in splošno- informativnih zapisov?« odgovoril: »Moja želja vsekakor je, da se moji otroci in vnuki ne bi več učili stvari, ki se v bistvu niso zgo- dile oziroma so se drugače zgodile, kot so nam dolgo pripovedovali« (Slovenski čas, april 2018). prof. dr. Marko Šibila, prof. šp. vzg. Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana marko.sibila@fsp.uni-lj.si