Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNISTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70\
Katoliški
Leto XXXIV. - Štev. 39 (1723)
Gorica - četrtek 14. oktobra 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Naš prostor in naš čas v besedi Otona Župančiča Politični položaj v Trstu
Ob poimenovanju osnovne šole na Livadi preteklo nedeljo po pesniku Otonu Župančiču je imela slavnostni govor prof. Lojzka Bratuž. Žal zaradi pomanjkanja prostora ne moremo objaviti vseh njenih klenih in bogatih misli. Omejili se bomo na tiste, ki se nam zdijo še posebno tehtne.
V zamejstvu poimenujemo šole v glavnem po pomembnih in zaslužnih ljudeh iz našega primorskega sveta, in prav je tako. Vendar je tudi izbira osnovne šole na Livadi v Gorici nadvse primerna. Prvič, ker gre za eno najbolj bleščečih imen v slovenski poeziji; drugič ker je Župančič ustvaril enkratno podobo otroškega sveta in tretjič, zaradi deleža, ki ga ima v Župančičevem delu Primorska in še posebej Goriška.
Župančičeva beseda je izvirna in spevna, je čista, brez tujih primesi, ubrana edinole po domačem belokranjskem govoru in oblikovana po ritmu ljudske pesmi. Župančič je bil v ustvarjanju nenehen iskalec umetniške popolnosti, bil je virtuoz, ki mu je beseda pela kot najpopolnejše glasbilo. Bil pa je tudi miselno in čustveno bogat človek.
Glavne teme Zupančičeve pesmi so ljubezen, narod in domovina, smisel človekovega bivanja, umetnost, otroški svet. Ob vsem tem je pesnika vznemirjala vrsta sodobnih problemov, zlasti nacionalnih in socialnih.
PEVEC VESELEGA OTROŠTVA
Naša prva misel naj gre Župančiču - pevcu veselega in brezskrbnega otroštva. Te-snik se je kot malokdo znal vživeti v otrokovo dušo in se približati otrokovemu mišljenju, čustvovanju in izražanju. Njegove pesmi so živahne, nazorne in jasne, zlite v ritmu in zvoku. Ciciban, zadnja in najboljša zbirka otroških pesmi, je postal last in simbol slovenskih otrok:
Saj koder govor naš je znan,
povsod doma je Ciciban... (Slovo)
Svojemu malemu junaku posreduje pesnik vrednote kot so dom, rodna zemlja, zdravje, iskrenost, dobrota in poštenje. Z njim se igra, se veseli in modruje. Ciciban odkriva mladini in odraslim lepoto in bogastvo otroškega sveta. Francoski slavist Lucien Tesniere je v svoji monografiji o Župančiču napisal, da se je prek Cicibana odkrila muzikalnost slovenščine.
DOM, DOMOVINA, NAROD
V žarišču Zupančičevega pesnjenja so bili vseskozi dom, domovina in narod. »O rodni dom, o hiše očetove streha ti! / Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti...« (Duma).
V Dumi, svoji vrhunski stvaritvi, je ljubezen do domovine pesnik obogatil z idejnimi prvinami, kakršnih dotlej ni bilo mogoče zaslediti v slovenski poeziji, tudi pri samem Zupančiču ne. Zgodovinske razmere, stalna narodna ogroženost In strah pred potujčevanjem so v preteklosti pogosto narekovali idilično upodabljanje slovenske zemlje. Zaverovanost v svoj svet in odklanjanje tujega sta bila nekakšna obramba lastne kulture in slovenstva nasploh. Zupančičev svetovljanski duh je že tam na začetku stoletja zaznal klic novega časa in odnos domovine do tujine se mu je razmahnil v širino in odprtost. V Dumi je slovenska zemlja lepa kot malokje v naši liriki. Vse je tu ena sama pesem.
Razmišljanje o narodu, njegovi usodi in bodočnosti prepreda kot rdeča nit Zupančičevo poezijo, posebno še v času, ko se je naše ljudstvo prebijalo skozi najtežje trenutke svoje zgodovine. Sprva je bila polna zaskrbljenosti in negotovosti: »O rodna zemlja, naša draga prst! / Ko drugi grabijo vse dalje, širje, / boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?« (Zemljevid).
Pesnik je veroval v zarje Vidove, klical svoj narod k prebujenju in junaštvu, z njim trpel, ga tolažil in navduševal. In nazadnje, »v težkih dneh krvi in mraka«, v obdobju narodnoosvobodilnega boja, »... ko sen / je naš, kot zimzelen / pod snegom, v tihi nadi / se veselil pomladi«, takrat je
Pesnik Oton Zupančič
pesnik dvignil svoj glas ter v krepkih uporniških pesmih pozival k boju za svobodo.
LJUBEZEN DO PRIMORSKEGA ČLOVEKA
Primorskemu človeku se je Župančičeva pesem oglašala zdaj kot topel spomin in vzpodbuda, zdaj kot skrb in bolečina, zdaj kot razigrana igra.
Pozneje se je začudenje spremenilo v zavzetost za usodo obmejnih mest: »O kaj bo z vami, vi mejniki štirje, / Celovec, Maribor, Gorica, Trst?« (Zemljevid).
V znamenitem opisu slovenskih delovnih ljudi, njihovih poklicev in značajev se pesnik spominja črnih rudarjev iz Idrije, belih nabrežinskih kamnarjev, opaljenih devinskih ribičeiv, polnagih nosačev v tržaškem pristanišču, zidarjev iz Renč in Solkancev, drvarjev po šumah, pa zamišljenega briškega kolona in brbljavega Vipavca.
Ob strahotah prve svetovne vojne se je Župančič v dveh liričnih miniaturah poklonil vsem tistim goriškim ljudem, ki so okusili grenkobo begunstva. Mati z detetom v zibeli, begunka iz Brd, najde uteho pri svetogorski Mariji z Detetom: »midva z Brd in onadva / s Svete gore sta doma, / z doma vsi pregnanci.« (Begunka pri zibeli).
V drugi pesmi je goriškim izgnancem zapel: »Bratje, rad bi dal vsaj malo / vašemu spominu: / da bi v duši zadišalo / vam po rožmarinu / in po trti, breskvi, oljki, / vaših Brd trojici, / da bi kakor morje v školjki, / dragi bisernici, / vam šumeli vali Soče / v moji tej besedi...« (Goriškim izgnancem).
V prvem povojnem letu, ko je bila usoda Slovencev ob meji že zapečatena, je v pesnikovo srce zarezala bolečina: »Kot gora, Korotan, si mi težak, / Gorica, žgeš me...« (Bolnik).
Svetlejši so primorski odmevi v otroških pesmih, kjer npr. pesnik naroča zmaju, naj se dvigne visoko, pogleda čez goro in pove, kaj je tam. In kaj vidi zmaj? »Kraševec pečine orje, / v soncu sveti se Primorje, / da spustiš me malo više, / videl bi tržaške hiše.«
Drugje otrok požene konjiča sem in tja po slovenskih deželah in nazadnje »v Celovec, Trbiž, / po novec, drobiž, / a z drobižem v Trst, Gorico / po rožiče in medico« (Lahkih nog naokrog).
LJUBEZEN DO SVOJEGA JEZIKA
Župančič je v svojih delih velikokrat razmišljal o jeziku, v svoji poeziji ga je estetsko oblikoval in bogatil. Nekje je zapisal: »Jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost. Vse, kar si, ves ti, s svojo osebno in narodno preteklostjo.«
Ob teh besedah še bolj živo občutimo, kako malo posluha ima današnji človek za jezik, ki je vendarle tako bogato izrazno sredstvo, in kako nebogljeno, nesmiselno in celo neokusno je večkrat njegovo izražanje. Siromašenje besednega zaklada, v našem času tako značilen pojav, je sicer povezano s sodobnim načinom življenja, njegovo naglico in živčnostjo, je pa tudi izraz neke nevarne povprečnosti in notranje praznine.
lako je, žal, tudi z našo materinščino. Župančič nam jo je zapustil v neprecenljivem daru svojih pesmi, da bi bili nanjo ponosni in da bi jo spoštovali, kot jo je spoštoval sam.
Jezik spoštovati pa ne pomeni samo ga ohranjati. Treba ga je tudi gojiti in se ga učiti. K temu so v prvi vrsti poklicane vse naše šole, od otroških vrtcev dalje. Zupančič je opozoril na tiste, ki menijo, da se lastnega jezika ni treba učiti, češ da ga že tako znaš. Tako mišljenje — pravi pesnik — je znamenje nekake topoglavosti, ki je puhel sad duševne lenobe in plitke čustvenosti, lastnosti, ki za vseobčnost niso kdove kako zaželene in koristne.
Te ostre Zupančičeve besede boleče prizadevajo tudi našo stvarnost. Dragocena in neodvzemljiva so naša narečja in dolžni smo jih ohraniti neokrnjena, toda skupna govorica v vsej naši javnosti naj bo dostojen in prečiščen jezik, brez nepotrebnih tujk. Kjerkoli že živimo in delamo, v tem ali onem poklicu, na podeželju ali v mestu, doma ali v šoli, vsi, mladina in odrasli, sprejmimo in čuvajmo dediščino, ki smo jo prejeli od svojih prednikov in ki se je žlahtno razcvetela v delih naših besednih ustvarjalcev. Ne pozabimo, da so to dediščino naši ljudje znali ohraniti v veliko težjih časih in razmerah.
NAŠA SLOVENSKA PRIPADNOST
Jamstvo za naš narodni obstoj je poleg jezika še zdrava zavest narodne pripadnosti. Izraža se na mnogovrstne načine, ki jih vsi poznamo. Samozavestno priznavanje svojega izvora in svoje prave biti nas sprošča vsake obremenjenosti in nam razmika poglede.
Ob umetniški besedi našega Župančiča in drugih ustvarjalcev mora odpasti vsak občutek manjvrednosti, saj ne moremo reči, da bi bil (ak občutek med nami že povsem izkoreninjen. Pogosto tudi beremo in slišimo o našem malem narodu. Vsak narod je vreden spoštovanja, vsak je po svoje velik. Zupančiču ni bilo treba ponavljati, kako majhen je njegov narod: »Moj narod moder je kot kralj Matjaž, / moj narod star je težkih tisoč let« (Vprašanje).
Brez spoštovanja svojega jezika in brez zvestobe svojim koreninam ne bomo vedeli kam z lepo poimenovanimi šolami, domovi in drugimi ustanovami, ki so nam danes v ponos. Pa tudi razni zaščitni zakoni, za katere se po vsej pravici borimo, ne bodo imeli komu koristiti. Vse to bi bil le spomenik na našem narodnem grobu.
Z nastopom Liste za Trst se je politični položaj na Tržaškem in v samem Trstu še posebej silno zapletel in v zadnjem času tudi zaostril. Prav zaradi porušenega političnega ravnotežja je prišlo do predčasnega razpusta tržaškega občinskega in pokrajinskega sveta in razpisa novih volitev, ki so bile junija letos. Toda volilni rezultati niso v bistvu spremenili razmerja sil, tako da je politična zmedenost v nekem smislu še večja kot prej.
V takšnem stanju so se začeli razgovori med raznimi političnimi strankami, da bi se tako na občini kot pokrajini oblikovale samozadostne večine, ki bi bile zmožne redno upravljati omenjeni krajevni ustanovi. Potem ko so iz igre izpadli komunisti, se je politični dialog nadaljeval med ostalimi strankami ustavnega loka 'in Listo za Trst. Nato je med razgovori vedno bolj prihajala do iziraza težnja Liste za Trst in manjših strank tako imenovanega laično-socialističnega pola, da iz neposredne igre izločijo tudi Krščansko demokracijo, ki je kljub svojemu osipu na volitvah po moči še vadno tretja politična sila. Omenjene stranke so se postavile na stališče, da DC lahko od zunaj podpira tako odbor na občini kot pokrajini, nasprotovale so pa njenemu vstopu v odbora sama. Tako so stranke laično-socialistične skupine in Lista za Trst sklenile zavezništvo za upravljanje tržaške občine in pokrajine z izključitvijo DC. Ker se je ta čutila diskriminirano in nezaželeno v omenjenem zavezništvu, je demonstrativno sprožila krizo deželnega odbora.
Gori omenjenih razgovorov se je redno udeleževala tudi Slovenska skupnost, ki je (akoj na začetku postavila dva pogoja za svojo morebitno udeležbo v odborih. Prvi pogoj je bil, da je za soočanje z Listo za Trst potrebno in 'primerno, da vse stranke, ki tvorijo deželno večino, nastopijo kompaktno in z ustrezno pogodbeno močjo. Drugi pogoj je zadeval programske točke s posebnim ozirom na zahteve Slovencev. Zato je odklonila vabilo Liste za Trst in laično-socialističnih strank za sodelovanje v manjšinskih odborih.
Takšen je bil kronološki potek dogodkov, ki je konec julija dovedel do odstopa deželnega odbora. To je seveda imelo določene odmeve in posledice na širši deželni in celo vsedržavni ravni. Kajti strankam PSI, PSDI, PRI in PLI perspektiva njihove izločitve iz deželne večine ni šla v račun. Zato so bila njihova vodstva prisiljena voditi razgovore z DC, da se ta
Evniska škitnski knfemca
V ponedeljek 4. oktobra so se zbrali v Rimu zastopniki vseh evropskih škofovskih konferenc, skupno 80 škofov iz 26 držav. Prisotni so bili tudi nekateri škofje iz socialističnih držav. Zbrali so se na petem simpoziju in so razpravljali o skupni odgovornosti piri evangelizaciji Evrope. Simpozij se je vršil v prostorih salezijanske univerze v Rimu. Dunajski nadškof kardinal Konig je govoril o nujnosti in pogojih za evangelizacijo Evrope. Drugi programski govor je imel marsejski nadškof kardinal Etchegaray o kolegijalnosti in evangelizaciji Evrope. Sintezo študij-. Skih skupin je podal v četrtek 7. oktobra ljubljanski nadškof dr. Alojzij šuštair. Sad simpozija bodo koristna priporočila za delo posameznih škofovskih konferenc v Evropi.
Na začetku simpozija je zbranim škofom spregovoril tudi papež Janez Pavel II. Potrdil je osnovno misel zasedanja, in sicer poslanstvo Evrope k ustvarjanju bratstva in solidarnosti med vsemi narodi, ki živijo od Atlantika do Urala. Kakor je v prvem tisočletju krščanstvo grško-rimsko kulturo spojilo s kulturo germanskih in slovanskih narodov ter oblikovalo ob kulturni in narodni raznolikosti novega enotnega evropskega duha, tako je treba uresničiti z globokim prepričanjem v združevalno moč krščanstva in njegovo zgodovinsko poslanstvo novo skupno evropsko civilizacijo iz
raznolikosti krajevnih in narodnih izkušenj. Evropi je treba nuditi lastno identi-leto in lastno dušo. Kriza evropskega človeka je dejansko kriza krščanskega človeka in kriza evropske kulture je tudi kriza krščanske kulture. Pri tem je papež omenil bratomorne vojne, vzpon avtoritarnih režimov, ki zanikajo svobodo in osnovne človečanske pravice, pa pogubonosno porabniško civilizacijo. »Nimamo — je še dejal sv. oče — ne gospodarskih receptov ne političnih programov. Imamo pa veselo vest, ki jo lahko oznanjamo, Kristusov evangelij.« Tudi sama Cerkev se mora evangeliziraiti.
Za zaključek simpozija so se nato udeleženci zbrali v Sikstinski kapeli, kjer so s sv. očetom somaševali. Kot napotek za nadaljnje delovanje jim je papež zaželel, naj najdejo edinost, ki prihaja od Boga, potrebujejo pa jo ljudje.
Sožalje tržaškega škofa judovski skupnosti
Ob krvavem napadu na vernike, zlasti otroke pred rimsko sinagogo je tržaški škof Bellomi poslal dr. M. Stocku, predsedniku judovske skupnosti v Trstu, po'-sebno brzojavko v imenu tržaške katoliške Cerkve. Škof obsoja podlo dejanje, se pridružuje žalosti predsednika, rabina in celotne judovske skupnosti ter prosi Boga za niir, usmiljenje in odrešenje.
zanje politično škodljiva posledica prepreči.
Po skoro dvomesečnih pogovorih in pogajanjih je konec septembra prišlo do nekakšnega dogovora ali bolje pomirjenja duhov na tej osnovi: obnovi se šeststran-karska koalicija na deželi (DC, PSI, PSDI, PRI, PLI in SSk), v zameno pa si bodo stranke, ki sodelujejo v manjšinskih odborih na tržaški občini in pokrajini (PSI, PSDI, PRI in PLI) obvezno prizadevale, da ob sprejemanju proračunov v prihodnjem letu sprejmejo v občinski in pokrajinski odbor v Trstu tudi DC.
Na osnovi tega dogovora se je obnovila koalicija na deželni ravni in DC zahteva, da laično-socialistični pol izipolni sedaj svojo obveznost glede njene vključitve v večine na tržaški občini in pokrajini. Tu se je pa že zataknilo, ker se je oglasila Lista za Trst, ki pri dogovorih za obnovitev deželnega odbora ni sodelovala. Zato trdi, da se nje omenjeni dogovori ne -tičejo.
Kot je razvidno, smo tako spet na začetnem izhodišču polemičnega merjenja sil in stališč, kar očitno spravlja v zadrego sile laično-socialističnega pola, kako naj se izmažejo iz nastalega položaja, da bo volk sit in koza cela.
Da bo slika popolnejša, oglejmo si še stališče Slovenske skupnosti, ki ji vsi politični partnerji priznavajo, da je vseskozi imela jasna, dosledna in stvarna stališča. Kakor je že na začetku razgovorov povedala, je pripravljena vstopiti v večinske odbore, ki bi vključevali vse politične sile, kateri sestavljajo večino na deželi, na o-snovi skupno izdelanega in sprejetega programa. Zato se je ravnala v skladu s temi svobodno in avtonomno začrtanimi smernicami.
BI. Maksimilijan Kolbe je postal svetnik
V nedeljo 10. oktobra je sv. oče Janez Pavel II. na trgu sv. Petra ob 150.000-glavi množici razglasil za svetnika in mučenca bi. Maksimilijana Kolbeja, ki je dozorel za svetništvo med strahotami zadnje vojne. Razglasitvi je prisostvoval tudi Frančišek Gajovniček, namesto katerega 'je šel p. Maksimilijan v bunker smrti, kjer je 14. avgusta 1941 od izčrpanosti umrl.
K slovesnosti je prišlo tudi 12.000 Poljakov, ki živijo kot izseljenci v zahodni Evropi in obeh Amerikah ter 10.000 iz domovine novega svetnika. Veliko je bilo tudi Japoncev, kjer je svetnik deloval več let kot misijonar.
V svojem govoru je sv. oče med drugim dejal: »Kaj se je zgodilo 14. avgusta 1941 v bunkerju smrti? Izpolnile so se Kristusove besede, ki jih je naslovil na apostole, naj gredo in rodijo sadove. Na čudovit način prinaša tako Cerkvi in svetu sadove junaška smrt Maksimilijana Kolbeja. On ni umrl, ampak dal življenje za brata. Samega sebe je daroval v smrt 'iz ljubezni. Izpričal je tako veliko vrednost človeškega življenja. S svojo žrtvijo je obsodil sistem, ki je sovražil človeka in kar je božjega v človeku. Postal je Kristusov prijatelj, ker je storil to, kar naroča Kristus: dati življenje za druge. Njegova smrt ga je napravila sličnega Kristusu na križu, ki je vzor vseh mučencev. Kolbejeva smrt je govorica za današnji svet, pristno pričevanje Cerkve za današnji čas. Zato v moči apostolske oblasti odločam, da se blaženi Maksimilijan Kolbe, do sedaj spoznavalec Cerkve, odslej časti tudi kot njen mučenec!«
■ Na Južnem Tirolskem ije prišlo v noči od sobote na nedeljo 10. oktobra do treh atentatov, ki so imeli izrazit protiitalijanski pečat. Prva eskplozija je razbila šipe na sodni palači v Bocnu, druga napravila luknjo v zidu vojašnice »Savoia« v Mera-nu, tretja pa je poškodovala več desetin niš v kostnici pri Burgeisu (dolina Vinsch-gau proti švicarski meji). V tej kostnici so ostanki vojakov iz prve svetovne vojne in je bila do sedaj že štirikrat predmet atentatov. Izvedli so jih vedno neonacisti iz Nemčije.
Poimenouanje šole na Livadi po pesniku 0. Zupančiču V Slovenijo se je vrnil stalinizem
Poslopje slovenske osnovne šole »Oton Župančič« na Livadi
Želja po poimenovanju osnovne Sole v ulici Brolo na Livadi po pesniku Otonu Župančiču se je uresničila v nedeljo 10. oktobra.
Med gosti, ki so napolnili šolsko vežo, so bili tudi goriški župan Scarano in predsednik pokrajine Cumpeta, veliko je bilo družbeno političnih delavcev, predstavnikov slovenskih organizacij, bili so ravnatelji šol, slovenska župana in nekdanji učenci goriške osnovne šole, jugoslovanski generalni konzul v Trstu Mirošič in konzul Kovačič.
Že ob vhodu so goste sprejele učiteljice, ki so pripele šopke, ročno delo, katero so izdelali otroci iz blaga ob pomoči učiteljev. Kot ije posrečeno rekel goriški župan, šopek pomembno ponazarja združitev dveh trobojnic, slovenske in italijanske v znak sožitja, ki naj ima svoje temelje prav v osnovni šoli.
Program proslave se je pričel ob 11. uri, ko so prisotne najprej pozdravili učenci in prikazali s pesmijo, besedo in plesom Zupančičevo življenje in izbor najbolj značilnih pesmi. Sledil je pozdrav ravnatelja dr. Milana Brešana.
Župnik slovenske župnije msgr. dr. Fr. Močnike je zatem blagoslovil kip Otona Župančiča, ki krasi veliko šolsko vežo potem ko so ga slovesno odkrili šolski otroci v narodnih nošah. Kip je izdelal umetnik Oskar Kogoj iz Mirna, ki je eden izmed najbolj znanih modemih oblikovalcev in je žel v svetu že veliko priznanj. Ker dobro pozna psihologijo otrok, je s svojim umetniškim delom skušal Župančiča čimbolj približati otrokom, katerim je kip prvenstveno namenjen. Izdelal ga je iz črnega kraškega kamna iz kamnoloma pri Bonetih in ga vgradil v stekleni prostor v 'igro zrcal.
Slavnostni govor je bil poverjen prof. Lojzki Bratuž. Prinašamo ga na uvodnem mestu. V imenu staršev je navzoče pozdravil dr. Karel Primožič ter v slovenščini in italijanščini orisal zgodovino slovenske šole z njenimi temnimi in svetlimi trenutki. Pokazal je tudi na nerešeno vprašanje šolskega centra v južnem delu mesta. Zahvalil se je vsem, ki spremljajo slovensko šolo in ki so ob poimenovanju velikodušno prispevali za kritje stroškov.
Župan dr. Antonio Scarano je pohvalil predvsem otroke, jim želel obilo uspeha in opravičil težave, ki so v zvezi z gradnjo novih šol z gospodarsko krizo, ki zajema italijansko državo. Svoj govor je zaključil s slovenskim voščilom. Sledili so si pozdravi učenke osnovne šole iz ul. V. Venelo in učenke šole v Solkanu, ki je darovala tudi nekaj knjig. Prof. Aldo Rupel je pozdravil v imenu SKGZ in podaril šoli Župančičevo sliko slikarja Silvana Bevčarja, prof. Franka Žgavec je poleg pozdravov poklonila v imenu SSO in ZSKP tudi vezan prvi zvezek Slovenskega primorskega biografskega leksikona, prof. Silvio Cumpeta pa je v imenu pokrajinske uprave podaril šoli plaketo. Voščilo je poslala tudi pokrajinska odbornica za kulturo in šolstvo Marija Ferletič, ki se slovesnosti ni mogla udeležiti. Nekaj spominov na Zupančiča je povedal prvi povojni ravnatelj goriških
Nov poraz nemških liberalcev
V nedeljo 10. oktobra so bile na Bavarskem deželne volitve. Volivci so z absolutno večino podprli krščanske socialce, ki jih vodi Franz Josef Strauss. Prejeli so 58,5 % glasov (pred štirimi leti 59,1 %) in 133 poslanskih mest. Socialdemokrati so obdržali svoje glasove in prejeli 31,5% glasov (31,4% leta 1978) ter imajo 71 poslanskih mest. Popoln neuspeh so pa doživeli kot pred tremi tedni na Hessenskem liberalci. Zdrknili so s 6,2% na 3,5 % ter ostali brez poslancev. Ker tudi ekologisti, pristaši čistega okolja niso dosegli predpisanih 5 odstotkov (prejeli so jih 4,2 %), tudi oni ne bodo imeli v deželnem zboru svojih predstavnikov.
Bavarska je sedaj že četrta dežela, v kateri liberalci niso več zastopani. Njihovo močno levo krilo že zahteva, da mora voditelj stranke odstopiti. V začetku novembra bo v Zahodnem Berlinu kongres te stranke. Če bo na njem Genscher odstavljen, je zelo verjetno, da bodo odstopili tudi liberalni ministri v sedanji vladi kanclerja Kohla. Tako bi razpadla vlada in potrebne b'i bile takojšnje splošne volitve. Zanje se navdušuje tudi bavarski prvak Strauss, ki je nasprotoval sedanji vladni povezavi v Bonnu in zahteval parlamentarne volitve takoj, češ da si krščanski demokrati v sedanjem trenutku lahko v vsej državi zagotovijo absolutno večino.
šol prof. Hubert Močnik. Župančičev sin prof. Andrej je kot 'izreden gost proslave izrazil navdušenje nad slovesnostjo in povedal otrokom nekaj prisrčnih dogodivščin s svoljim očetom.
Po končani proslavi smo si lahko ogledali razstavo dokumentov iz zgodovine slovenske šole na Goriškem, bogato razstavo Zupančičevih del in razstavo ročnih del sedanjih učencev. Za vse je bila v zgornjih
■ Vsa Italija, pa tudi ostali svet sta pod globokim vtisom, ki ga je povzročil proti-judovski atentat v Rimu v soboto 9. oktobra, ko so neznani atentatorji pred rimsko sinagogo ubili dveletnega dečka, težko ranili njegovega štiriletnega bratca in še drugih 35 oseb. Napad so izvršili z ročnimi bombami sovjetske izdelave in z brzostrelkami. Naravno je zahrbtni zločin povzročil v rimski judovski skupnosti veliko ogorčenje, češ da je to posledica Arafatovega obiska v Rimu. Trpke besede je bilo slišati tudi na račun papeža in predsednika Pertinija, ki sta pred dnevi z veliko naklonjenostjo sprejela voditelja Palestincev.
■ V Bruslju se je sestal tajnik italijanske DC Ciriaeo De Mita z novim zahodnonem-škim kanclerjem Helmutom Kohlom. Sestanku je prisostvoval tudi portugalski obrambni minister Diego Freitas do Amaral, ki je obenetm predsednik Evropske demo-krščanske zveze, ki se bo v bodoče imenovala Demokrščanska internacionala. Prisotni so razpravljali o pripravah na kongres omenjene internacionale, ki bo od 6. do 8. decembra letos v Parizu. V Bonnu pa je Kohla obiskal italijanski zunanji minister Emilio iColombo, s katerim se je pogovarjal predvsem o treh točkah: o dvostranskih odnosih, o evropski politiki in o atlantskem zavezništvu.
■ Poljski parlament je, kot je bilo pričakovati z deset nasprotnimi in devetimi vzdržanimi glasovi sprejel nov sindikalni zakon in s tem avtomatično ukinil vse sindikate, ki so jeseni leta 1980 nastali po sporazumih v Gdansku. To velja zlasti za neodvisni sindikat »Solidarnost«, ki ga je vodil Lech Walesa. Vladni krogi menijo, da je bila ukinitev Solidarnosti nekaj nujnega, kajti brez tega ni rešitve iz politične in gospodarske krize v deželi. Obenem je bil sprejet nov sindikalni zakon, ki predvideva od 1. januarja 1983 komisije v podjetjih, iz katerih naj bi v teku prihodnjega leta nastale sindikalne organizacije na državni ravni.
■ Po sprejetju novega zakona o sindikatih je ministrski predsednik general Jaru-zelski dejal, da predstavlja ta zakon pomemben korak k normalizaciji družbenega življenja. O odnosih s Cerkvijo je dejal, da »niso slabi«. Po njegovem mnenju ima Cerkev pomembno mesto v družbenem življenju sedanje Poljske, zato imajo oblasti pozitivno sitališče do načrtovanega papeževega obiska. Kar pa zadeva preklic vojaškega stanja v državi, je Jaruzelski dejal, da čas zanj še ni dozorel, pač pa namerava vlada postopno osvoboditi zaprte in internirane osebe.
■ Mednarodni odbor 16 zdravnikov iz šestih držav, ki na prošnjo katoliške Cerkve raziskuje domnevna čudežna ozdravljenja v Lurdu je prišel do zaključka, da, se na znanstveni način ne da razložiti ozdravljenja 18-letne Delizie Cirolli iz Sicilije, ki je imela kostnega raka na nogi v zadnjem stadiju. Zdravniki so bili mnenja, da jo lahko reši le amputacija bolne noge. Starši pa so se odločili raje za romanje v Lurd, vaščani pa so zbrali denarna sredstva. Po šestem obisku Lurda od leta 1976 do 1980 je dekle popolnoma ozdravelo. Kair se tiče Cerkve, bo ozdravljenje priznala za čudež šele po nekaj letih, ko bo jasno, da se bolezen ni vrnila. Do sedaj je Cer-
šolskih prostorih zakuska, ki so jo pripravili starši otrok.
Ob poimenovanju je odbor izdal tudi zanimivo brošuro. Sliko na platnici je izdelal slikar Andrej Košič, v njej pa najdemo prispevke Marijana Breclja, Marka Wal-tritscha, Adolfa Močnika, Ljubke Šorli, prof. Renerja in razgovor šolskih otrok s prof. Hubertom Močnikom.
M. K.
kev priznala za čudežna 64 ozdravljenj, dejansko pa jih je bilo mnogo več.
■ V teku dosedanjega zasedanja OZN v New Yorku sta se že dvakrat sestala zunanja ministra ZDA Shultz in Sovjetske zveze Gromiko. Čeprav je zadnji razgovor trajal kar osem ur, sobesednika nista mogla ugotoviti drugega, kot da se stališča njunih državnih vodstev popolnoma razhajajo. Spregovorila sta o raznih kriznih žariščih kot je Libanon ali vojna med Irakom in Iranom, za katero sta sicer soglašala, da se mora čimprej končati, sta pa imela vsak svoje poglede o sredstvih za dosego tega cilja. Pogovarjala sta se še o prihodnosti konference o varnosti v Madridu ter o človekovih pravicah s posebnim ozirom na položaj sovjetskih Judov, ki jih režim vedno bolj zatira in jim skuša odvzeti lastno identiteto.
■ Po 18-letnem obdobju vojaških diktatur je oblast v južnoameriški državi Boliviji spet prešla v (roke demokratično izvoljenega predsednika. Iz Peruja, kjer je preživel dve leti v izgnanstvu, se je vrnil v Bolivijo Siles Suazo, ki je bil sicer že julija 1980 izvoljen za predsednika države, a so ga vojaki pregnali v tujino. Siles Suazo ima sedaj 69 lot, je nesporni vodja levosredinske Demokratične ljudske unije in je že bil predsednik države od leta 1956 do 1960. Po pokliou je odvetnik. Večino svojega življenja je preživel v skrivanju v lastni domovini ali kot izgnanec v tujini. Bolivija je trenutno v veliki gospodarski križi, pesti jo 150% inflacija, država je brez deviznih rezerv, brezposelnost narašča. Ob tem kritičnem stanju so vojaki smatrali za edino pametno, da oblast spet prepuste civilistom, ki jih je ljudstvo demokratično izvolilo.
Slovenci po svetu
Nadškof Šuštar obišče slovenske izseljence v Argentini
Slovenski škofje so zadnja leta že obiskali slovenske izseljence, ki živijo po Evropi, Sev. Ameriki, Kanadi in Avstraliji. Le v Argentino, kjer živi sorazmerno veliko Slovencev in so najbolje organizirani ter kulturno najbolj zavzeti, doslej še ni šel na obisk noben slovenski škof, čeprav je tam že večkrat bila izražena želja, da bi do tega prišlo.
Te želje bodo v kratkem uresničene. Ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar bo v soboto 16. oktobra zvečer prek Rima odletel v Argentino, kjer se bo zadržal skoro tri tedne. Obiskal bo verska in prosvetna središča v Vel. Buenos Airesu ter Slovence v Bariločah in Mendozi. Povsod bo tudi podelil sv. birmo. Po programu naj bi se vrnil v Ljubljano v petek 5. novembra.
Dr. Šuštar je pred svojim odhodom poudaril, da ima njegovo potovanje izključno pastoralno-cerkveni značaj. Naše rojake bi rad potrdil v veri in v njihovi povezanosti z Bogom, Cerkvijo in med seboj ter s slovenskim narodom, iz katerega izhajajo tar mu hočejo ostati zvesti.
KATOLIŠKI GLAS Ust za kritične bralce
Vinko Telič ima sedaj 61 let. Rojen je bil v bližini Cerknice na Notranjskem. Ko se je pojavilo partizanstvo v njegovih krajih, je imel nekaj nad 20 let. V družini je bilo šest otrok. Partizanom očitno družina ni bila pogodu. Svetovnonazorsko je bila pač drugače usmerjena. Ugrabili so enega Vinkovih bratov. Ni se več vrnil. Družina se je tako opredelila za vaške straže, tj. protikomunistične prostovoljne oddelke, pozneje za domobranstvo. Oče je kasneje padel, Vinko in eden od bratov pa sta se z drugimi domobranci po 8. maju 1945 umaknila na Koroško. Bila sta nato vrnjena kot desettisoč drugih domobrancev konec maja istega leta. Vinku Teliču je uspelo rešiti se s tem, da je skočil iz vlaka, brat pa je moral kupo trpljenja izpiti do dna. Končal je v kočevskih gozdovih.
Vinko Telič je ostal na Koroškem. Poročil se je s Slovenko in živi z družino v vasi Letine pri Šmihelu nad Pliberkom. Od leta 1965 je avstrijski državljan. Ves čas se je vneto udejstvoval v vrstah slovenske katoliške prosvete in bil somišljenik Narodnega sveta koroških Slovencev. Ni čudno, da je zato njegov predsednik dr. Matevž Grilc zanj interveniral med obravnavo s posebnim pismom. Isto je storil nekdanji predsednik levičarsko usmerjene Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zwitter. Oba sta smatrala za umestno, da posredujeta v obtoženčev prilog. Pač nista bila prepričana o njegovi krivdi.
Preden je Vinko Telič dobil avstrijsko državljanstvo, je moral dobiti izbris iz jugoslovanskega. In ga je dobil brez težav. Le kako je bilo to tedaj mogoče, če je storil domnevne zločine, zaradi katerih je bil sedaj obsojen? Znano je, da jugoslovanske oblasti temeljito prerešetajo preteklost vsakogar, ki prosi za omenjeni izbris. Pri Teliču niso našle ničesar' takega, kar bi ga obtoževalo.
Ko je Telič zvedel, da v Jugoslaviji pri-padništvo k protikomunističnim oddelkom ni več kazensko pregonljivo, se je sam hotel preveriti pri jugoslovanskem konzulatu v Celovcu, kjer so mu to potrdili. Od tedaj je redno hodil v domače kraje. Očitno pa njegovo vračanje nekaterim domačinom ni bilo všeč. Očitek vesti? Zavist? Sovraštvo od prej? Vsekakor so vložili ovadbo zoper njega in ga obdolžili raznih zločinov za čas, ko je bil domobranec. Ko se je vračal 9. septembra lani z obiska pri sorodnikih, ga je policija na podlagi te ovadbe prijela na mejnem prehodu Ljubelju. Odveden je bil v preiskovalni zapor v Ljubljani, kjer se je 18. avgusta letos pričelo sojenje, ki se je v sredo 6. oktobra končalo z obsodbo. Vinko Telič je prejel 15 let zapora za tri obtožbe: da je ustrelil ranjenega partizana, do smrti pretepel nekega domačina in da je v zaporu pretepel neko 17-letno aktivistko OF.
Priče, ki so ga obtoževale, so napravile vtis, da govorijo po naročilu kot: »sem slišal od drugih«, »zdi se mi, da je bilo tako«, »pravili so« in podobno. Obtoževanje je torej slonelo na pričanjih iz tretje roke. Nekatere od prič so bile v času dogodkov še otroci. Vse obtožbe je Telič odločno zanikal. Ko je na procesu neka partizanska aktivistka in neposredna soseda obtoženemu Teliču očitala, da jo je iskal, ona pa se mu je skrila, ji je Telič odvrnil, da jo je iskal samo zato, da bi zvedel, zakaj je po njeni krivdi moral iti v internacijo. Ovadila ga je Italijanom.
Slovensko časopisje procesu ni dajalo preveč poudarka. Proces je bil pač izsiljen. Slovenski partiji tudi ni bilo prijetno, da se je v Avstriji, zlasti pa na Koroškem, o procesu toliko pisalo, seveda v prilog Teliča. Vse pa je začudila stroga obsodba. V avstrijskem tisku je završalo in ogorčenje je splošno. Premnogi se sprašujejo: le kdo je hotel .s tem procesom nekaj iztržiti?
Kot ironija pa zveni poročanje v ljubljanskem »Delu« z dne 7. oktobra 1982: »Kot olajševalno okoliščino je sodišče nedvomno upoštevalo obtoženčevo težko življenje pred vojno in neoporečno obnašanje po vojni na avstrijskem Koroškem, kjer sl je ustvaril družino, pri čemer je bilo ponovno poudarjeno, da v imenu žrtev ne moremo, ne smemo in nikdar ne bomo pozabili grozovitih ubojev, ki jih je zagrešil kdorkoli izmed domačih okupatorjevih sodelavcev med drugo svetovno vojno.«
Dokler se bodo v Sloveniji postavljali na tako stališče, je jasno, da tudi druga stran ne bo mogla, niti smela pozabiti številnih umorov, ki so jih partizani povzročili med prebivalstvom — kar je ravno rodilo protikomunistične oddelke in kasnejše domobranstvo —, zlasti pa množičnega pokola 10.000 razoroženih domobrancev ob koncu vojne, ki so brez sodnega procesa bili pomorjeni v Teharjih, Škofji Loki, Kočevskem Rogu in še na toliko drugih krajih.
Proces proti Vinku Teliču ponovno dokazuje, da so še vedno v Sloveniji ljudje, ki jim ni do pomirjenja in sprave. Kako drugače bi lahko bilo, če bi se sedanji oblastniki ravnali po zgledu iz Španije, kjer je državljanska vojna že šla v pozabo, ker so znale oblasti dati priznanje borcem z ene in druge strani, ko so v Dolini padlih (El valle de los Cardos) postavile svetišče v spomin vseh, ki so padli, frankistom in republikancem, svojcem padlih pa dale iste pravice. Zakaj kaj takega, kar je bilo mogoče v desničarski Španiji, še vedno ni mogoče v »napredni, demokratični, socialistični« Jugoslaviji? Je mar »naprednost« prav v mržnji in neodpuščanju? Nam se to zdi vztrajanje na preživelem stalinizmu.
—ej—
Iz Slovenije
Nova knjiga: »Tvoja in moja Cerkev«
V zelo lepi opremi je list »Družina« v Ljubljani izdala knjigo z gornjim naslovom; uredil jo je Drago Klemenčič.
Namen knjige je predstaviti slovensko cerkveno pokrajino oz. metropolijo v njeni zgodovinski preteklosti in sedanji stvarnosti. To se pravi, da je podana podoba treh slovenskih škofij, ki sestavljajo slovensko metropolijo; te so ljubljanska, mariborska in koprska škofija. O vsaki je podan kratek, a dovolj pregleden zgodovinski oris, delo raznih strokovnjakov. Iz zgodovine preidejo drugi izvedenci na razna področja dušnopastirskega življenja: redovništvo, kateheza, poklici, versko življenje, razne statistike.
Knjiga, ki je pravzaprav zbornik, je opremljena z lepimi črnobelimi slikami, statistikami vseh vrst (te postajajo že izrazita posebnost slovenske Cerkve). Zato je v knjigi veliko številk in podatkov. Na koncu je dodan strnjen povzetek vsebine v nemščini, italijanščini, angleščini in francoščini. Zaradi okusne opreme in prevodov v tujih jezikih je knjiga lahko tudi lepo darilo za neslovenske prijatelje, da jih seznanimo z našimi pastoralnimi problemi in z našo preteklostjo.
Knjiga se dobi v slovenskih knjigarnah tudi v Gorici in Trstu.
★
■ V Jugoslaviji je prišlo do hudih omejitev pri točenju bencina, vendar so omejitve po raznih republikah različne. Ponekod, kot v Sloveniji, se lalhko dobi 15 litrov na avto. V Makedoniji so uvedli parne in neparne dneve, ki odgovarjajo zadnji številki na avtomobilu, spet drugod se lahko dobi naenkrat za 600 Ndin bencina. Tujci lahko dobijo bencin v neomejeni količini, a ga morajo plačati v tuji valuti. Težave ima tudi letalski promet na notranjih progah. Mnogo poletov so odpovedali, ker ni bilo dovolj pogonskega goriva.
Kamenčki
Nekaj o spomenikih
»Pravijo, da vsaka revolucija ali vsaj večina izmed njih pozna v svojih letopisih dve ialoigri. Prva se zgodi takoj po zmagi revolucije, ko začno revolucionarji drug drugega pobijati, odstavljati ali penzio-nirati. Druga žaloigra pa se začne s postavljanjem spomenikov, spominskih plošč in podobnega, tistim v spomin, ki so padli ali umrli, pa tudi »junakom«, ki so jih kot ubite revolucionarje po smrti rehabilitirali tisti, ki so jih dali ubiti. Ali pa njihovi nasledniki, kar je kajpada isto...
Ob vsem tem pa velja pomisliti tudi na to, da stare spomenike ljudi nove dobe in novih spoznanj kaj radi rušijo. Ubogi Stalin! Šele po njegovi smrti so si upali veliki hlapci, srednji hlapci in mali hlapci — partijski tretinkarji — povedati, kaj mislijo o svojem nekdanjem sodrugu in gospodarju...« (Bojan Štih, Naši razgledi).
Vladimir Dedijer piše v svoji zadnji gnjigi o Titu, da mu je leta 1951 pravil, da »je videl v Sovjetiji ogromno krivic, preganjanj, umorov, nesvobode, toda moja revolucionarna dolžnost mi je narekovala — molčati.« Slovenski komunistični revolucionar Maček v svojih Spominih priznava isto: vsi, ki smo se vrnili iz Sovjetske zveze, smo vedeli za te grozote, vsi smo molčali o njih, da ne bi plašili naših ljudi, ki smo jih vabili v revolucijo za Stalina.«
Naš pripis: »Kdor krade in kdor Žakelj drži, sta oba enaka.« (Slovenski pregovor).
(r+r)
OKNO V DANAŠNJI SVET
Prijatelju v spomin Slomškoua proslava na Tržaškem
»Grob se za grobom vrsti, visoka pokriva jih trava, / eden me dnjimi še ni bilke zelene rodil. / Ta je tvoj grob, srce, brat, v njem nemirno počiva...«
Ti Stritarjevi verzi Na grobu pesnika Simona Jenka mi vrejo iz srca ob grobu prijatelja in sošolca Aurelia Pucchia. V Rudi pačiva njegovo telo, v domači furlanski zemlij, ki jo je tako zelo ljubil in gorel zanjo. Njegov duh pa je »iz dola solz in zmot odšel na dolgo pot. Kam? Bogu hitel je naproti, kjer večno njegov obraz bo zrl, obraz ljubezni in resnice« (Simon Gregorčič).
Dragi Aurelio, odšel si tako nenadoma, tako nepričakovano, da smo vs'i ostrmeli ob novici. Včasih si 'tožil, da s tvojim zdravjem ni vse v redu, a ti nismo verjeli. Še v četrtek popoldne si bil v družbi s sobrati, da bi uredil svoj odhod iz župnije Villaggio del Pescatore in jo izročil nasledniku.
V soboto se ije pa zgodilo nepričakovano: kakor g. škof pred tabo, tako si odpotoval tudi ti. V soboto zvečer si že izdihnil svojo blago dušo. Ob grobu na pokopališču je tvoj prijatelj msgr. L. Marcuzzi rekel o tebi, da si hotel biti vsem vse: Furlanom, Italijanom, Slovencem, Nemcem. Zato si se naučil vseh teh jezikov in postal tudi Slovenec med Slovenci. V razredu v Malem semenišču si bil edini Furlan med nami, a se nisi čutil tujca. Tako si se naučil našega jezika, da te pozneje niso spoznali, da nisi Slovenec.
Pri tem te je vodila tudi božja previdnost, da si med vojno s svojim znanjem slovenščine mogel bolj uspešno pomagati slovenskim ljudem na Rabu, kamor so te poslali za kaplana v taborišču. O teh časih v svoji skromnosti nisi rad govoril, ker nisi želel seibe hvaliti. Zato so te hvalili drugi, ki so te tam spoznali. O tvoji človeški strpnosti, krščanski dobroti in odprtosti priča tudi dejstvo, da si po vojni sprejel dušno pastirstvo med istrskimi begunci v Villaggio del Pescatore. Ti, Furlan, si pasel duše Istranov 26 let. Postal si eden izmed njih.
Nazadnje si sprejel ponujeno mesto stolnega kanonika in penitenciarja v Gorici. Toda ni ti bilo dano, da bi nastopil to službo, ki si bil s svojo dobroto in znanjem jezikov kot ustvarjen zanjo.
Tudi drugod po škofiji so te poznali, v Moši, kjer si bil nekaj let za župnika, v videmskem semenišču, kjer si učil filozofijo in na drugih šolah, saij si s svojo pridnostjo in nadarjenostjo dosegel doktorat iz filozofije. Toda ostal si podeželski župnik, tudi potem ko si prosil za upokojitev. Preveč skromen si bil, da bi silil kam v ospredje.
Bil si duhovnik, toda bil si po svojem Sircu tudi vnet Furlan; spadal si v skupino tistih duhovnikov v naši škofiji, ki si skupaj z videmskimi prizadevajo, da bi se
furlanščina uveljavila povsod, tudi v liturgiji. V šoli si skupaj z nami trpel, ker so od nas zahtevali, da smo govorili samo v knjižnem jeziku, kakor da bi bila narečja nekaj tujega. Morda je prav iz te stiske zrastla še bolj mogočna tvoja ljubezen do rodne furlanščine. Vsled tega je ibilo na mestu, da ti je zadnje besede v slovo izrekel msgr. L. Marcuzzi v fiurlanščini.
Odšel si, mi vsi pa bomo ohranili nate naj lepši spomin.
K. Humar
Msgr. dr. Aurelio Pucchio se je rodil v Rudi 26. junija 1916, posvečen 23. maja 1940, umrl 9. oktobra 1982, pokopan v Rudi 11. t. m. Pogrebno mašo je imel kapitu-larni vikar msgr. L. Ristits ob somaševanju številnih duhovnikov in ob veliki udeležbi ljudstva.
Pred 120 leti, 24. septembra 1862 je umrl narodni buditelj, vzgojitelj, pisatelj, pesnik škof A. M. Slomšek. Njegovo obletnico smrti je Slovenija že zelo slovesno proslavila v Mariboru. V Rimu so slovenski strokovnjaki na posebnem simpoziju razpravljali in preučevali to izredno osebnost. Sam sv. oče Janez Pavel II. se je srečal z udeleženci simpozija, z njimi maševal, nato pa jih še pozdravil pri splošni avdienci v Vatikanu.
Prav je zato, da se tudi mi na Primorskem pabliže seznanimo s to svetniško osebo, ki nam lahko veliko pove in nudi. Moramo pa jo poprej spoznati in vzljubiti. Zato bo proslava tega velikega moža in svetniškega škofa tudi pri nas na Tržaškem in sicer v nedeljo 17. in ponedeljek 18. oktobra. Za Tržaško je gotovo primemo, da ga proslavi, saj imamo v Tr-
Tržaški pokrajinski svet SSk o političnem položaju
V sredo 6. oktobra je zasedal pokrajinski svet Slovenske skupnosti v Trstu. Na dnevnem redu je bilo najprej 'informativno poročilo tajnika Hareja o sedanjem nejasnem političnem položaju na Tržaškem, kakršen se je ustvaril po sestavi manjšinskih odborov na tržaški občini in pokrajini ter občutno poslabšal odnose med demokratičnimi strankami.
Pri vsem svojem delovanju v zadnjih mesecih — je poudaril tajnik Harej — je SSk zasledovala tako kratkoročne kot dolgoročne koristi celotne manjšine. Tako je z velikanskimi napori uspela uveljaviti prisotnost svojih predstavnikov v vodstvenih organih krajevnih sosvetov tržaške občine, iz katerih so jo drugi hoteli izločiti, četudi z različno taktiko in razlogi.
Ob koncu je tajnik Harej poudaril pomembnost »Naših praznikov«, ki so znak žive strankine prisotnosti na terenu in se zahvalil vsem sekcijam, ki so jih organizirale in uspešno izpeljale.
V razipravi, ki je nato sledila, so bili osvetljeni nekateri vidiki v zvezi s političnim položajem in še zlasti glede razsodbe deželnega upravnega sodišča, ki je potrdilo prepoved rabe slovenščine v tržaškem pokrajinskem svetu, kakor da se v zadnjih letih ni nič zgodilo na tem področju manjšinskih pravic.
V zvezi s protestnimi akcijami številnih razlaščencev in celotnih krajevnih skupnosti proti obstoječemu načrtu hitre ceste čez Kras do pristanišča pokrajinski svet
Z GORIŠKEGA
Doberdob
Srečanje ostarelih in bolnih. Na pobudo Organizacije Združenih narodov obhaja letos ves svet Leto ostarelih. Marsikje so tudi že v preteklih letih organizirali srečanja za ostarele in bolne; posebno lepo so že večkrat uspela srečanja za bolnike, ki jih je na Brezjah priredil verski list za mladino »Ognjišče«.
Vse to nas je spodbudilo, da smo v Letu ostarelih tudi v Doberdobu priredili tak dan. V ta namen je domači župnik povabil patra Bohma iz Ljubljane. V soboto 9. oktobra sta skupno obiskala na domu tiste starejše in bolnike, ki sami le še s težavo pridejo v cerkev.
V nedeljo smo imeli tri sv. maše, ki so bile kar dobro obiskane. Dopoldanske so bile namenjene vsem župljanom; pri njih nam je pater segel prav do srca, ko je govoril, kakšen odnos naj bo v naših družinah in skupnostih do ostarelih in bolnih bratov in sester. Že kot ljudje, kaj šele kot kristjani smo jim dolžni spoštovanje, hvaležnost in ljubezen.
Popoldanska sv. maša je bila namenjena ostarelim in bolnim. Zaradi ugodnega vremena je bil obisk prav lep, nad vsa pričakovanja. Ostareli in bolni so zasedli vse sedeže, pa tudi drugih je prišlo z njimi precej, tako da je bila cerkev polna. Pri vhodu so dekleta vsakega sprejele in mu poklonile nagelj z rožmarinom. Med mašo je ubrano prepeval cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista Karla Lavrenčiča in tako veliko pripomogel k lepoti bogoslužnega shoda.
Po evangeliju se jim je pater približal med sedeže in jim prav toplo spregovoril
o tem, kako naj svojo starost ovrednotijo v luči evangelija. Vdano naj jo sprejmejo in vsak dan preživijo tako, da skušajo biti po svojih močeh še zmeraj koristni domačim, zlasti vnukom in drugim, ki potrebujejo ljubezni, največ pa tako, da veliko molijo in darujejo Bogu svoje trpljenje.
Srečanje se je nato nadaljevalo v župnijski dvorani. Tam je bil zanje pripravljen skromen prigrizek. Presenečenje so jim pripravile dekleta Dekliškega zbora, ki so jim zapele venček narodnih in umetnih pesmi pod vodstvom Lucije Lavrenčič. Izkazali so se tudi skavti in skavtinje in jih razveselili s petjem ob spremljavi kitare. Veseli ob spoznanju, da niso pozabljeni, so se na večer vrnili v svoje domove.
»Števerjanski vestnik« št. 5
Izšel je sredi letošnje trgatve, zato ima na prvi strani pesem Alojzija Gradnika »Grozdja giirlande«. V isti številki najdemo še drugo pesem in sicer »Trgatev v Brdih«, ki jo je napisal Ivo Marinčič.
Glavni članek je posvečen pokojnemu duhovniku Albinu Martinčiču, dolgoletnemu vikarju na Jazbinah, ki je zgradil v tem kraju ljubko cerkev Marije Pomagaj. Leposlovnega značaja je povest o »učenem belčku«, pametnem konju, ki jo je prispeval Vid Pečjak.
V kroniki zvemo o vrsti dogodkov: o sv. birmi v Števerjanu, o romanju na Tr-sat, o XIV. športnem tednu od 29. sept. do 3. okt., o XII. zamejskem festivalu domače glasbe, o petih porokah, o letošnji trgatvi, o prometni nesreči Lucije Juretič in o nesrečnem padcu Lojzeta Gravnerja v Dvoru v Števerjanu, ki pa je žal nemalo zatem podlegel poškodbam. Ne manjka v Vestniku raznih obvestil občinske uprave ter zborov in prosvetnega društva, kar vse priča, da je vaško in kulturno življenje v Števerjanu zelo razgibano. - jk
SSk meni, da so razlogi za takšno nastopanje povsem utemeljeni in -spadajo končno med zakonita obrambna sredstva. Zato ta njihov boj razume in ga podpira v skladu s svojo tradicijo in programom, ki vključuje obrambo ozemlja narodne manjšine kot eno temeljnih točk. Hkrati SSk pričakuje, da bodo ta boj krajevnih skupnosti in razlaščencev podprle vse resnično demokratične politične sile.
Priprave za skavtsko prireditev
Na Tržaškem se je že živahno obnovilo delovanje po skavtskih skupinah. V zadnjem času je med širšimi pobudami treba omeniti »prestop novincev roverjev in novink popotnic«. Gre za slovesnost, ko fantje in dekleta po posebni, daljši pripravi (»noviciat«) prestopijo iz srednje starostne veje skavtske organizacije (izvidniki in vodnice) v vejo roverjev in popotnic, na katerih v glavnem sloni teža in odgovornost dela v tej mladinski vzgojni organizaciji.
Prestop spremlja vedno slikovita slovesnost. Letos je bila pod visokim obokom jame nedaleč od Šempolaja 2. oktobra zvečer. Prestopilo je 21 fantov in deklet. Pred obredom, ki je poln globoke simbolike, je bila maša, ki jo je daroval g. Tone Be-denčič. Ko so novi roverji in popotnice stopili med starejše brate in sestre, se je razvila še družabnost ob tabornem ognju.
V nedeljo 10. oktobra pa so se na Opčinah zbrali tržaški skavtski voditelji in voditeljice. Ves dan so razpravljali o letnem programu delovanja, o spremembah v pravilih, o stanju po posameznih skupinah, o službi voditeljev. To je že tradicionalno srečanje voditeljev ob obnovitvi jesenske redne dejavnosti, medtem ko so se tedenski sestanki posameznih skupin že začeli.
Zdaj potekajo zadnje priprave za sklepni del prireditev ob 30-letnici ustanovitve prve skavtske skupine na Tržaškem, kar je obenem tridesetletnica zamejskega skav-tizma. Leto dni po začetku praznovanj (ustanovitev je bila oktobra 1951), ki so obsegala že srečanja, razstave, filmski večer, članke o zgodovini ipd., bo v nedeljo, 31. oktobra popoldne skavtska prireditev v Kulturnem domu v Trstu. Obsegala bo več zanimivih točk, tudi daljšo originalno skavtsko igro. O programu bomo še poročali, že zdaj pa skavtska organizacija vabi na prireditev vse skavte in njih družine, nekdanje skavte in skavtinje, naše javne delavce in vzgojitelje, dušne pastirje, skratka vse prijatelje mladih in slovenske zamejske skavtske organizacije.
Slivno
V zadnji številki Katoliškega glasa ste objavili prav lep članek o pred kratkim umrlem duhovniku msgr. A. Metlikovcu. Radi bi pojasnili, da se ni rodil v Seslja-nu, ampak v Slivnem, kjer je živel do svojega 15. leta. Družina se je potem preselila v Sesljan, odkoder je bil njegov oče. Osnovno šolo je obiskoval v Slivnem in prva tri leta ga je poučevala Breda Šček; prvo sv. obhajilo in birmo pa je prejel v šempolajski župnijski cerkvi, kamor spada slivenska podružnica. Da je ostalo precej njegovega srca v Slivnem, dokazuje tudi dejstvo, da je pel svojo prvo mašo v Slivnem. Prav tako je v naši lepi cerkvi praznoval svoj srebrnomašniški jubilej.
Njegova smrt je zelo prizadela tudi našo vas. Ponosni smo na tako dobrega in zaslužnega duhovnika in vaščana. Kot verska skupnost naj ga bomo tudi mi vredni.
T. M.
stu učiteljišče, ki je po Slomšku poimenovano in imamo v Bazovici »Slomškov dom«. Spodobi se, da se teh Slomškovih proslav množično udeležimo. V svoji sredi bomo ves čas 'imeli mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja, ki bo predaval in maševal oba dneva proslav.
SPORED PROSLAV
V nedeljo 17. oktobra ob 9. uri bo v Rojanu maševal in pridigal mariborski škof. Mašo bo kot vsako nedeljo prenašal radio Trst A. Na istem radiu bo dr. Franc Kramberger govoril ob 11,45 na verski oddaji »Vara in naš čas«.
Popoldne ob 15,30 zbiranje narodnih noš in pevcev, tako malih kot velikih v »Slomškovem domu« v Bazovici. Ob 15,45 je blagoslov prenovljene kapele v istem domu.
Ob 16. uri odhod v bazoviško cerkev, kjer bo g. škof opravil sv. mašo ob somaševanju drugih duhovnikov. Pri sv. maši sodelujejo pevci iz raznih Zborov, otroški zbori in recitatorji. Ob 17,30 bo odprtje razstave Slomškovih spisov, razprav in knjig.
V ponedeljek 18. oktobra ob 10,30 akademija na učiteljišču »A. M. Slomšek«. Govor dr. F. Krambergerja, petje šolskega zbora pod vodstvom Nade Zerjal-Zaghet in recitacije Slomškovih izrekov.
Popoldne istega dne ob 15. uri srečanje duhovnikov in šolskih sester z mariborskim škofom v Bazovici, zvečer ob 20,15 pa Slomškov večer v Trstu na sedežu Društva slovenskih izobražencev, ul. Do-nizetti 3. Tudi tu bo navzoč škof Kramberger, ki bo imel predavanje in se nato z navzočimi razgovarijal o Slomšku.
Mačkolje
Uspelo družabno srečanje s starejšimi osebami. Domači otroški pevski zbor Slovenski šopek se je uspešno lotil nove delovne sezone. V začetku septembra je priredil tradicionalni letni izlet na otok Krk. Nato so se začele redne pevske vaje za jesensko prireditev. Bila je zamišljena kot srečanje med najmlajšimi in najstarejšimi ljudmi v vasi in v župnijski skupnosti sploh.
Za ta prijetni dogodek so zelo prisrčno poskrbeli prav najmlajši, ki se marljivo udejstvujejo pri otroškem zboru Slovenski šopek. V tem okviru so nastopili pri glavni nedeljski maši, pri kateri so predstavniki najstarejših generacij v posebnih prošnjah izrazili, kako se počutijo v svoji življenjski dobi in kaj še pričakujejo od življenja. Tako so si najmlajši in najstarejši podali roko v hoji po tej zemeljski poti, ki naj smiselno in čustveno povezuje vse stopnje generacij.
V nedeljo popoldne pa je bila v srenjski dvorani kulturno-družabna prireditev, prav tako posvečena starejšim ljudem. Člani zbora Slovenski šopek so uspešno izvedli spevoigro o Rdeči kapici, ki jo je pripravila in režirala pevovodja Ljuba Smotlak. Sledilo je nagrajevanje otrok, ki so se udeležili risarskega natečaja »Moj dedek in babica«. Posebna komisija je ocenila številne izdelke in vse udeležence natečaja nagradila s priznanjem, avtorjem najbolj posrečenih izdelkov pa je podelila še posebne nagrade.
Cenjen gost na tej prireditvi je bila znana narečna pesnica in kulturna delavka Marija Mijot od Sv. Ivana v Trstu. Z njej lastno živahnostjo duha in s humorjem se je najprej predstavili in nato prebrala nekaj svojih značilnih pesmi o nekdanjih razmerah in ljudeh. Obljubila je, da se bo še vrnila med Mačkoljane.
V zaključnem delu kulturnega programa je g. Tone Bedenčič prikazal skioptične slike od Sv. Višarij do Krasa in morja. Nato je sledila družabnost ob prigrizku za vse prisotne, stare in mlade.
Tako zamisel kot izvedba tega kulturno-družabnega srečanja sta zelo posrečeni, zato gre Slovenskemu šopku in vsem drugim sodelavcem vse priznanje in zahvala.
Cesta — vprašanje vesti
Škofje Granade v Španiji so objavili pastirsko spodbudo, v kateri opozarjajo na prometne razmere na španskih cestah, ki botrujejo številnim nesrečam. Obnašanje oziroma odgovorna vožnja po cestah je postala vprašanje voznikove vesti in promet na cesti ima svojo moralo, katere načela temeljijo na vrednosti in dostojanstvu človekove osebe. Pred Bogom smo odgovorni, če kršimo ta pravila in ogrožamo življenje in dobrine našega bližnjega.
V spodbudi dalje piše, da mora cesta postati mesto človeškega sožitja. Voznik ne sme nikdar pozabiti, da je avlo sicer njegov, cesta pa je last vseh.
Deželno zastopstvo na obisku v Sev. Ameriki
Posebno odposlanstvo naše dežele, katerega so sestavljali deželni svetovalci raznih strank, župani, pokrajinski ter občinski odborniki, je bilo skoro deset dni gost oblasti ZDA. Odposlanstvo sta vodila deželni odbornik Biasutti ter podpredsednik deželnega sveta Dal Mas, na glavnih sprejemih pa je bil prisoten tudi poslanec Mario Fioret, podtajnik v zunanjem ministrstvu. Slovensko skupnost je zastopal naš deželni svetovalec dr. Drago Štoka.
Ameriške oblasti so ob tej priložnosti priredile miniaturno razstavo vsega, kar je bilo napravljenega z njihovo pomočjo. Rezultat ameriške finančne pomoči je danes izredno otipljiv, saj se je s 53.000.000 dolarjev ameriške pomoči zgradilo kar 17 šol in 7 središč za starejše in onemogle prebivalce potresnega področja.
Razstava, ki je bila odprta v glavni veži ameriškega zveznega parlamenta, to je Ka-pitola, je privabila veliko število obiskovalcev, predvsem onih, ki so furlanskega oz. italijanskega porekla. Med njimi so bili prisotni razni poslanci in senatorji ter člani zvezne vlade. Svečani in obenem prisrčni sprejemi so bili nato tudi na ameriškem zunanjem ministrstvu, v uradih zveznega parlamenta ter pri italijanskem veleposlaniku v Washingtonu. Odposlanstvo je bilo nato deležno toplih sprejemov tudi na italijanskih konzulatih v Filadelfiji in New Yorku.
Na glavnem sprejemu na Kapitolu v Washingtonu je bil prisoten tudi bivši ameriški veleposlanik v Italiji John Volpe kakor tudi sedanji ameriški konzul v Trstu Frank Golino ter glavni koordinator obnovitvenih del na potresnem področju za ameriško vlado G. Arthur Costantino. Poleg njih je bil prisoten tudi italijanski veleposlanik v ZDA Petrignani.
Uradni obisk naše dežele v ZDA je bil nedvomno koristen in je še bolj utrdil dobre stike, ki že dolgo časa obstajajo med Italijo in ZDA, še posebej pa med prebivalstvom naše dežele in izseljenci, ki so morali že med obema sevtovnima vojnama ter takoj po drugi svetovni vojni iskati kruha onkraj »velike luže«. - D. š.
Pastirček št. 1
Mladinski list »Pastirček« je s to številko stopil v 37. leto svojega izhajanja. Prvo stran platnic je narisala Doroteja Calusa, učenka 4. razreda osnovne šole »D. Kette« v Trstu. List -bo kot prejšnja leta izšel med šolskim letom osemkrat. Celoletna naročnina stane 7.000, posamezna številka 1.000 lir.
Uvodno misel je napisal o volku in sv. Frančišku K. Humar. Letos 4. oktobra je namreč krščanski svet obhajal 800-letnico svetnikovega rojstva. Pesmi so prispevali Zora Saksida (dve), Ljubka Šorli in Vladimir Kos. Tudi pesem »Jesen«, ki jo je uglasbil I. Bolčina, je od Ljubke Šorli. Zlate resnice so od škofa A. M. Slomška. Prijetno zgodbico »Na štirih kolesih po središču mesta« je napisala Maja Okorn, Julče Gorjan pa poroča o nagrajenem psu.
Kot lani in prejšnja leta je tudi to pot oskrbela slikanice za 1. in 2. razred pod naslovom »Rišemo, pišemo, učimo se s Pastirčkom« Majda Paulin. Za 1. razred je treba obkrožiti z rdečo barvo pet kostanjev, ki jih pobira Mara, za 2. razred pa je treba pripovedovati po sličicah o Rdeči kapici. Zelo vzgojna so vprašanja ob slikah »Zakaj je na svetu hudo in kdaj bo na svetu boljše?« Pravilnih odgovorov je 14, nepravilnih pa 16. Pravilne odgovore je treba poslati na uredništvo Pastirčka. Še eno celostransko slikanico najdemo v tej številki: Za počitkom pride delo (J. V.).
Za višjo stopnjo je Evelina Pahor pripravila zapis o našem tržaškem in gori-škem Krasu, Ljuba Smotlak pa nadaljuje s Tržaškimi sprehodi. To pot opiše zlasti tržaške soline in kako je mesto Trst prekoračilo staro obzidje. V »Pastirčkovih srečanjih« predstavi M. Perat starosto slovenskih šolnikov na Goriškem prof. Huberta Močnika. Zborno recitacijo o A. M. Slomšku je pripravila Ljubka Šorli.
Janina pošla je že to pot bogata, saj so samo učenci 5. razreda osnovne šole v Pevmi poslali šest dopisov. Objavljene so tudi tri risbe z natečaja za naslovno stran Pastirčka in sicer tista, ki si je zaslužila 2. in 3. nagrado ter pohvalo. Za razvedrilo je poskrbel Branko z dvema zagonetkama - ak.
Župnijski pastoralni sveti
Priročnik I, ki je izšel v Ljubljani v letu 1980, je že pred časom pošel. Sedaj je na voljo druga izdaja. Na novo pa je izšel Priročnik II s pestro vsebino.
Občni zbor PD »Štandrež
Po stari avstrijski točnosti ima štandre-ško prosvetno društvo vsako leto svoj občni zbor ob koncu septembra. Tako tudi letos. Člani so se zbrali v župnijski dvorani v sredo 29. septembra. Najprej so poslušali tajniško poročilo, ki ga je prebrala tajnica Silvana Žnidarčič. Iz njenega poročila je bilo razviideti, da so tudi v preteklem delovnem letu bili Štandrežci zelo agilni.
Prvo mesto gre domači igralski skupini, ki je naštudirala Goldonijevo komedijo »Krčmarica« pod vodstvom režiserja Emila Aberška iz Nove Gorice. Z njo je nastopila devetkrat. Lahko bi bili nastopili še večkrat, saj so dobili številna vabila. Toda zaradi pomanjkanja časa in drugih obveznosti igralci niso mogli sprejeti vseh vabil. S komedijo so gostovali tako v naši deželi kot v bližnji Sloveniji. Verjetno bodo komedijo obnovili in z njo nastopili še na Koroškem, kamor so povabljeni.
Toda vodilo štandreških igralcev je, da si želijo čim več dramskih izmenjav. Tako so v povračilo gostovali v Štandrežu v Domu »Anton Gregorčič« igralci iz Kanala ob Soči in oni iz Sel na Koroškem, kjer so prej nastopili štandreški igralci.
Poleg te komedijo so naštudirali še Nu-šičevo enodejanko »Dva lopova«, s katero so nastopili na Prazniku špargljev.
Za dejavnostjo dramske skupine sledita po svoji aktivnosti oba pevska zbora, mešani in mladinski. Oba zbora sta nastopala na domačih prireditvah in tudi izven Štan-dreža na Cecilij anki, na reviji Primorska poje, na božičnici v Gorici in še kje. Pri tem lahko povemo, da pevci obeh zborov pojejo tudi v cerkvi pri bogoslužju. Tako opravljajo dvojno poslanstvo, versko in prosvetno. Mešani zbor vodi Mirko Špacapan st., mladinskega pa Elvira Chiabai.
Mimogrede naj omenimo tudi, da postaja štanidreška cerkev vedno lepša. Pred leti jo je okrasil Tone Kralj s svojimi slikami, sedaj so preuredili prezbiterij, odstranili obhajilno mizo in postavili nov marmornat oltar obrnjen proti ljudstvu. V tako veliki in lepi cerkvi je gotovo prijetno tudi peti.
V okviru društva deluje v Štandrežu tudi glasbena šola in sicer že deseto leto. Lani je šolo obiskovalo 32 učencev, letos je število podobno. Učenci se v šoli učijo raznih instrumentov, zlasti številni so kitaristi. Ti so sodelovali tudi Ob sklepnem nastopu glasbenih šol v Katoliškem domu v preteklem juniju.
Najbolj poznana prireditev štandreške-ga društva je vsakoletna Praznik špargljev. Postal je tradicija, ki privabi v Štandrež vsako leto veliko obiskovalcev. Program je kulturno zabaven, saj nastopajo pevski zbori, domača dramska skupina, pa tudi folklorne skupine in seveda muzika za zabavo. Ob lem prazniku je tudi slikarski natečaj »ex tempore« za mladino. Letos je praznik posebno dobro uspel tudi zaradi lepega vremena, ki je držalo vse dni. To se je poznalo na blagajni. Ker člani društva in igralci vse opravljajo brezplačno ter še od svojega žrtvujejo za bencin in drugo, je mogel blagajnik Lucijan Pavio z veseljem poročati, da je v blagajni celo ostalo nekaj prebitka za hude čase.
Pri slučajnostih so se dotaknili tudi neprijetnosti ob odkritju spomenika padlim. Zadeve niso razpihovali v želji, da bi vsi Štandrežci ostali složni v obrambi skupnih narodnih zadev, ki jih ni malo. Pri tem je znova prišlo na dan, da tistih homatij niso bili krivi domačini, temveč drugi. Kakor povsod, če se tuje sile vtikajo, nastane kmalu razdor.
Razrešnico je staremu odboru podal Milio Cingherli, ki to funkcijo uspešno opravlja in tudi zelo natančno že nekaj let; hvaležnost za to so mu pokazali tudi udeleženci s toplim aplavzom. Občni zbor se je zaključil z volitvami novega odbora, kateri se bo konstituiral na prvi seji, ki jo mora sklicati najstarejši izvoljeni odbornik.
Pri poslušanju poročil na občnih zborih
naših društev je človek vesel, ker vidi, da se z njih pomočjo opravi veliko prosvetno-kultumega dela med našim ljudstvom. V Štandrežu je le ta škoda, da je pri tem udejstvovanju prisotne premalo mladine, kot še marsikje drugje.
Števerjan
Sestanek pripravljalnega odbora za poimenovanje osnovne šole. Odbor, ki pripravlja poimenovanje števerjanske šole po pesniku Alojzu Gradniku je prišel do zaključka, da je treba zaradi nekaterih tehničnih problemov prenesti poimenovanje na kasnejši čas. Zato so se dogovorili, naj bi bila proslava konec novembra ali prve dni decembra, vsekakor letos, ko praznujemo tudi stoletnico rojstva tega velikega slovenskega in seveda briškega pesnika. V teku je pospešena akcija za postavitev doprsnega kipa. Prav tako dobro napreduje priprava primerne brošure, katera bo imela poleg utemeljitve imenovanja še veliko zanimivega iz nad sto let dolgega življenja števerjanske šole.
Okvirni program predvideva slavnostni govor, nastop števerjanskih šolskih otrok s primernim programom in petje obeh vaških zborov ter blagoslovitev kipa.
Ker so s tako proslavo združeni veliki stroški, se je odbor obrnil na slovenske in druge ustanove ter organizacije. Nekatere so že priskočile na pomoč kot npr. števerjanska občinska uprava, Kmečka banka iz Gorice, Obrtno-kmeoka posojilnica iz Ločnika, PD »F. B. Sedej« iz Štever-jana, Cassa di Risparmio iz Gorice. Odbor pričakuje, da bodo tudi druge slovenske ustanove in organizacije podprle to zamisel. Tudi vaščani naj kaj prispevajo v sklad, saj gre končno za šolo, kjer se učijo njihovi otroci. V ta namen je odbor pooblastil za pobiranje prispevkov Jožico Pintar za Dolenji konec, Dušana Drufovka za Ščedno, Joiando Komic-Corsi za Soven-co, dr. Heleno Knez za Britof.
Sovodnje
Občinska seja. Bila je v torek 5. oktobra. Najprej so svetovalci odobrili obračun za leto 1981, ki izkazuje 50 milijonov lir prebitka. Do tega je prišlo, kakor je razložil podžupan Klemše, ki je obenem odbornik za finance, ker je bil proračun zelo široko zasnovan, ker je prišlo do nepredvidenih višjih dohodkov v raznih postavkah in so narasle tudi obresti iz še neizrabljenega kapitala za izgradnjo nove telovadnice. Občinski svet je ta prebitek z glasovanjem namenil za ta objekt, pri čemer tudi svetovalci SSk niso imeli nobenih pridržkov, saj že od začetka gradnje telovadnice njej dajejo prednost pred drugimi. Po zadnjih izračunih od 30. sept. 1982 naj b'i zgradba veljala nad 712 milijonov lir. Poverjeno podjetje bo moralo končati dela v 180 dneh.
Državni prispevek od 38 milijonov Mr je občinski svet skoraj v celoti (30 milijonov) namenil za preureditev občinskih uradov in njihove opreme. Nadalje je svet odobril načrt za odkup hiše in vrta, ki mejita z otroškim vrtcem v Sovodnjah. Hiša naj bi postala socialni center.
Sledila je razprava o javni razsvetljavi. Zupan Primožič je svet seznanil o pogodbi s podjetjem ENEL glede cestnih žarnic, ki niso bile postavljene v skladu s predpisi te ustanove. Takih žarriic je na drogovih v občini 229 in bodo po predvidevanjih porabile za 11 milijonov lir električne energije.
Govor je potem tekel o postopku razlastitve zemljišča za podvoz pri sovodenj-skem pokopališču. Zupan je povedal, da bo občina delala na to, da bi bili lastniki zemljišč oproščeni davka INVIM. Z omenjenimi postopki naj bi se pričelo takoj, kajti vodstvo železnic namerava začeti z delom že prihodnje leto.
Občinski svet je odobril najnižje stopnje novih pristojbin davka iz zakonov Buca-lossi, ki jih je dežeini odbor določil letos v juniju. Podžupan je seznanil svetovalce o novih zakonih, ki se nanašajo na neke
zasege zemljišč in zgradb. Do sedaj je bilo treba pošiljati zadevno dokumentacijo v odobritev na pristojne deželne organe, sedaj pa je to prešlo v pristojnost občine.
Na vrsto je nato prišla ureditev pokopališč v Rupi in v Gabrjah. To se bo izvedlo iz postavke v letošnjem proračunu, ki predvideva 5 milijonov za razna dela. V Rupi se bo uredila kapela, v Gabrjah pa zvišalo stopnice pri vhodu in v dogovoru z župnikom prestavilo križ, ki se ga bo zamenjalo z novim in postavilo na pročelje kapele.
Govorilo se je tudi o drugih pokopališčih v občini, zlasti o vrhovskem. Tu bi bila sicer razna dela najbolj potrebna, a ker obstaja misel na njegovo temeljito preureditev (saj regulacijski načrt celo predvideva njegovo premaknitev), se začasno s kakimi deli ne bo začelo.
V točki »razno« je župan odgovoril na nekatera vprašanja, npr. kaj ukreniti, da ob velikih nalivih voda ne bo zanašala peska ob robu novo asfaltirane ceste Ru-bije-Vrh na samo cestišče. Svetovalec E. Tomšič je sprožil vprašanje novih tabel v zvezi s poimenovanjem ulic. Zupan je dejal, da se bo ta sklep v kratkem začel izvajati ter poročal o obiskiu v Medicini pri Bologni, ki ga je opravila občinska delegacija ter o vabilu iz Smederevske Palanke (Srbija) na njihov občinski praznik. Sovo-denjska občina vzdržuje namreč prek pobratene Škofje Loke s to srbsko občino stalne stike, ki se utrjujejo Zlasti z gostovanji folklornih skupin 'iz tega kraja.
Števerjanci v Milanu
Na pobudo dr. Oskarja Simčiča se je cerkveni pevski zbor iz Števerijana oglasil pri Slovencih v Milanu, da bi pel pri ponovitvi nove maše g. novomašnika dr. Antona Rustja. Maša je bila v cerkvi sv. Tomaža, kjer se navadno zbirajo Slovenci vsako drugo nedeljo v mesecu. Ob čudoviti akustiki prezbiterija je slovesno zadonela znana pesem Novomašnik, bod’ pozdravljen!, ki jo je na orgle spremljal Herman Srebrnič. Ob novomašnikovem oltarju sta somaševala še msgr. O. Simčič in prof. verouka Mirko Klinec, po rodu iz Medane, rojen v Romuniji in lektor romunskega jezika na Katoliški univerzi v Milanu. Novomašnik dr. Rustja, ki izhaja prav iz kroga Slovencev v Milanu, se bo vrnil mednje kot duhovnik in bo opravljal mesečne daritve, ki jih je do sedaj opravljal dr. Simčič.
Po maši se je zbor pomudil v bližnji stavbi s Slovenci, ki ne prihajajo samo iz Milana, temveč tudi iz okolice, samo da se srečajo, se pogovorijo in da si medsebojno pomagajo. V slovo so zadonele narodne pesmi, ki jih vsi poznamo in radi slišimo. Domača pesem in beseda na tujem je toliko slajša in dobrodošla. Gospa Majda Kdgaj, ki živi v Varesaju že 30 let, se nam je ganjena zahvalila za naš odziv. Ostali udeleženci pa so nam priporočali, da se ponovno vrnemo.
Nov slovenski izseljenski duhovnik na Dunaju
Dunajska nadškofija je imenovala salezijanca g. Štefana Ferenčaka za novega slovenskega izseljenskega duhovnika na Dunaju. Doma je iz Prekmurja in je pred leti že bil na študiju v tem mestu.
Dolga leta je bila slovenska nedeljska maša v Korotanu, sedaj pa je slovensko bogoslužje v cerkvi Srca Jezusovega v u-lici Einsiedelgasse v V. okraju. Ob cerkvi so tudi razni prostori, kjer se rojaki lahko shajajo po maši.
OBVESTILA
V Katoliškem domu v Gorici bo v soboto 16. oktobra ob 20.30 gostovalo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice s predstavo »Levstikova smrt«. Avtor je Matjaž Kmecl.
Vpisovanje abonentov SSG za sezono 1982-83 se v Gorici nadaljuje pri blagajni Kulturnega doma, ul. Brass, tel. 0481-33288 vsak delavnik razen sobote od 12. do 14. ter od 17. do 19. ure. Vrste abonmajev so: red A (nedelja popoldne), -red B in C (delavnik zvečer). Redni abonma stane 26.000, mladinski pa 15.000 lir, enako tudi za upokojence in invalide. Družinski abonma pa omogoča družinam skupni obisk z osnovnim abonmajem, h kateremu vsak nadaljnji družinski član doplača 20.000 lir.
V Kulturnem domu v Trstu bo SSG uprizorilo Plautovo komedijo »Hvalisavi vojak« in sicer: v petek 11. okt. ob 20.30 premiera, red A; v soboto 16. okt. ob 20.30 red B; v nedeljo ob 16. uri red C,
V Društvu slov. izobražencev v Trstu bo
v ponedeljek 18. oktobra ob 20.15 v okviru proslav ob 12(Metnici Slomškove smrti srečanje z mariborskim škofom Krambergerjem.
Knjižne novosti v Katol. knjigarni v Gorici
Molitvenik: Kristjan moli.
M. Kramberger: Oblačila slovenskih cesarjev. - Pričujoča knjiga prinaša alfabet-sko urejen izbor iz kupa recenzij izvirnega slovenskega leposlovja, napisanih v letih 1963 do 1972.
Udovič: Oko in senca.
Skaza: Ljubiteljstvo in kletarstvo. - V knjigi nam avtor na zelo runi j iv način opisuje, kakšna opravila, naloge in tudi nevarnosti čakajo vinogradnika vse od trgatve dalje.
Prijazen obisk smo imeli v petek 8. oktobra v Katoliški knjigarni. Obiskala nas je pisateljica in pesnica Milena Milani. V četrtek zvečer je predstavila v goriškem Avditoriju svojo zadnjo knjigo »Mi sono innamorata di Mosca«. Zelo je bila navdušena nad našo staro knjigarno. Po kratkem pogovoru in objemu se je poslovila.
DAROVI
Za katoliški tisk: sestra Ana ob smrti duhovnika Albina Martinčiča 50.000; družina Tamiari, Števerjan 10.000; družina Žerjal, Trebče v spomin na Franca Če-ščuta 10.000 lir.
Za Katoliški glas: Josip Perin, Števerjan v spomin prijatelja Alojzija Gravnerja
10.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N., družbenica 50.000; N. N. 50.000; B. Š. 50.000; C. M. 50.000; Marijina družba 30.000 lir.
Za poimenovanje šole na Livadi: Katoliška knjigarna 30.000; druž. Koršič, ul. Br. Etna 20.000; Ladi Gergolet 20.000; Sonja Božič 7.000; Tatjana Grusovin 30.000; M. A. 30.000; Torrefazione Caffe Goriziana 50.000; Dimitrij in Ivana Roner 10.000; A-dolf in Judita Močnik 100.000; učenci 3. in A. razr. šole v ul. Brolo 19.500; iz izkupička predstave »Ostržek« 100.000; Zveza slov. katol. prosvete 50.000; Cassa di Risparmio 300.000; Milojka Paoletti Berdon 10.000; Sonja Remec 15.000; Ema Križmančič 10.000; Nadja Perla 20.000; Helena Sturma 10.000; Rogelja 10.000; Lisci 10.000; Paoletti 10.000; Adrijana Koršič 60.000; Marilka Koršič 10.000; Sava Chi-nese 10.000; Rosamaria Faganel 10.000; Sonja Pipan 10.000; Gabrijela Komavli 20.000; Savo Sfiligoj 10.000; Dragica in Marko Škorjanc 50.000; Marko Sošol 20.000; Jožko Juretič 10.000; Anton Devetak 20.000; Sonja Mažgon 20.000; Ivana Šuligoj 10.000; Branko Ambrosi 20.000; Milena Gugliatti 6.000; Mirko Cotič 20.000; Makuc 10.000; Aldo Bauzon 50.000; Sonja Petterin 20.000; Jožica Marassi 20.000; Cvetka Fabretti 10.000; Dina Škarabot 10.000; N. N. 50.000 lir.
Za Našo pot: zaveden Slovenec iz Ronk
10.000 lir.
Za cerkev na Vrhu sv. Mihaela: ob prvi obletnici (19. oktobra) smrti drage žene in mame Olge Cotič-Devetak mož Franc in hči Danijela iz Ronk 35.000 lir.
Za kapelo v Cerovljah: Jelka in Maks Šah v spomin pok. Gizele Škof iz Mav-hinj 20.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. ob hčerini poroki 100.000; Renata Pečar 15.000; Marija Daneu-škerlavaj v spomin na moža Ven-ceta 50.000; Marta Malalan v spomin na Lojzko Škabar 10.000; razni 33.000 lir.
Ob obletnici moževe smrti: Marija Kre-vatin za cenkev na Opčinah in na Banah po 5.000 lir.
Za nagrobnik pok. msgr. L. Rozmana: Marija Carli, Opčine in Ivica Švab vsaka po 10.000; Alda z družino v spomin na no-no Antonijo Škerl 20.000 lir.
V spomin na starešino I. Theuerschuha se med skavti in skavtinjami v Trstu nadaljuje nabirka za ponatis skavtske pesmarice. Drugi seznam darovalcev izkazuje skupno vsoto 72.000 lir.
Lojzka Sosič daruje za misijone in za Marijin dom v Rojanu po 25.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
1 MIO fPSlU
Spored od 17. do 23. oktobra 1982
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Emil in detektivi«. 11.00 Sestanek z... 11.15 Nabožna glasba. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek... 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Dodaj življenje letom... S.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Gledališki glasovi. 12.40 Moški zbor »Valentin Vodnik« iz Doline (Pesem v prijateljstvu 1980). 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Šport. 16.00 Rock. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Tržaški oktet. 18.00 Od Milj do Devina.
Tor#k: 8.10 Povejmo še kaj o otrocih.
10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Od Milj do Devina. 12.40 »Coro polifonico triestino«.
14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.30 Kam, Peter Pan? 16.00 Arhitektura in arheologija. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Z besedo o glasbeni umetnosti. 18.00 M. Stante: »Mlada Breda«. Izvaja Radijski oder.
Sreda: 8.10 Sprehodi po tržaških predmestjih. 8.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Pod Matajurjan.
12.00 Zbor »Slovenec« iz Boršta. 13.20 Nacionalno vprašanje Trsta... 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Dijaška tribuna. 16.00 130 let Družbe sv. Mohorja.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klavirski razred prof. Verenke Terčelj v Nabrežini. 18.00 Na goriškem valu.
Četrtek: 8.10 Slovenci v ZDA... 8.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Na goriškem valu. 12.40 Zbor »I Minipolifonici« iz Tridenta. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.30 Otroški kotiček: »To je laž!«
15.00 Beseda ni konj. 16.00 Dodaj življenje letom... 17.00 Kulturna kronika. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Četrtkova srečanja. 8.30 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Pogovori o kulturi. 12.35 Zbor »B. Kraigher« iz Maribora. 13.20 Naša gruda. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.55 Naš jezik. 16.00 Sprehodi po tržaških predmestjih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Glasbena matineja. 9.00 Sobotni trim. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 12.40 Zbor »S. Žagar« iz Krope. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.30 Otroški kotiček: »Najdihojdica«. 15.00 Iz studia neposredno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Jakob Alešovec: »Nemški ne znajo«.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Josipina Roncelj v spomin na pok. Alojzijo Brana 10.000; Marta Požar v hvaležen spomin na učiteljico Alojzijo Brana 20.000; Mirjam in Nino Pa rov el v spomin na mamo ob obletnici smrti 20.000; Ilario in Ivana Čok-Lipolt v spomin na pok. Alojzijo Brana ob 30. dnevu njene smrti za kurjavo v tem Domu 20.000; družina Hrvatin v isti namen 20.000 lir.
Ob četrti obletnici smrti Terezije Bucik: hčerka Iva za misijone in za Skupnost Družina Opčine po 20.000 lir.
Za Sv. goro: družina Breščak, Gorica
10.000	lir.
Za lačne po svetu: M. F., Gorica 5.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tisikovno društvo
Na misijonsko, nedeljo 24. oktobra bo ob 16. uri
v Katoliškem domu v Gorici
MISIJONSKA PRIREDITEV
Nastopila bo mladina iz Cerknice z igro »RDEČI ŠOPEK«
ob sodelovanju pevskega zbora ter instrumentalnega ansambla. Med odmori bogat srečolov v korist misijonov. — Pridite!
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:.84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI