63
Naši dopisi.
z Dunaja 18. februarija. — Kakor sem v zadnje „Novice" na kratko telegrafiral, podali so se slovenski poslanci k ministru za pravosodje Pražaku ter somu navedli z dokazi v rokah mnogo slučajev brezozirnosti sodnijskega osobja glede narodne ravnopravnosti. Gospod minister bil je zadovoljen zvedeti zanesljive slučaje takega ravnanja ter je obljubil, kakor je uže do zdaj mnogo poravnal, da hoče po tej poti nadaljevati, in ako bi se zapreke množile, te zadeve vravnati tudi s posebno postavo. Poslanci mudili so se pri ministru blizo pol ure ter so ga zapustili zadovoljni z odgovorom jim danim.
Veliko govorice in ugibanja povzročilo je to, da je bil kočevski knez Karlos Auersperg pretekli teden dvakrat zaporedoma po dalj časa v avdijenci pri cesarji. Levičarski časniki začeli so ugibati, da je cesar nezadovoljen s Taaffe-om in sedanjo sistemo, da je nejevoljen zarad dogodbe Kaminski-eve in da je zato poklical Auersperga, naj bi mu svetoval, kako in kaj. — Pisali so, da se ministerstvo maje, da desnica državnega zbora razpada; na Dunaj se je telegrafiralo, kako sodi poljski časnik „Czas" o tej zadevi, z Dunaja pa zopet tje in tako se je levica državnega zbora tolažila ves teden, pa Taaffe je le še ostal; časniki so morali zopet preklicavati, kar so dan prej kot zanesljivo skrivnost vedeli pripovedovati svojim bralcem. In danes piše lastni časnik levičarjev: „Ustavoverna stranka delala si je prazne nade zarad tega, ker je bil knez Auersperg dvakrat po dalj časa pri cesarji, obetali so si, da bi bil knez klican k cesarju izreči svoje mnenje o političnem položaji in da bi se po tem spremenila vladina sistema v smislu ustavoverne stranke, pa vse to je bilo goljufno, v resnici se je pokazalo, da je bil knez Auersperg rea dvakrat pri cesarji, pa naloga, katera mu je pripadala pri teh razgovorih, za-nj ni bila prijetna."
Kakor v tej zadevi, lažejo se levični časniki tudi o tem, da bi bil grof Taaffe v škandal-odseku trdil, „da vlada ne bo dala aktov (o zadevi Kaminski-evi), ker cesarju ni po volji, da bi se teža izvršilne oblasti prenašala v zbornico ali njen odsek." — Ta izrek so si prav izmislili neki časniki, so ga najprej priobčili kot znamenje nazadnjaškega vedenja vlade, potem so pisali zoper to cele članke, pa ko je minul en dan, preklicano je bilo vse kot popolnem izmišljeno.
Levica bi zdaj pri odgovoru vlade na interpelacijo zarad „Tagblatta" in ^^Vorstadt-Zeitung" tudi rada napravila škandal, pred vsem v razgovoru o tem; ker pa ve, da bi se tak predlog zavrgel, sklenila je staviti poseben predlog, da se odgovor da posebnemu odseku v pretres; pa tudi tega predsednik s pritrjeujem desnice nek ne bode pustil, ker je tudi to odločno proti opravilnemu redu, kateri pripušča, ako zbornica sklene, razgovor o interpelaciji, tedaj ne še kaj druzega; ako pa tudi to levičarjem spodleti, bodo si pa s trte zvili prvo priliko, da spuste svojo jezo nad vlado in desnico.
Davkarski odseK ima jutri sejo, v kateri je na dnevnem redu poročilo o postavi zarad odpisovanja zem-Ijišnega davka v slučajih slabe ali po nezgodah vni-čene letine; toda obravnave o tem predlogu ne bo, izreKla bo vlada, da predloži drugačen predlog ob enem z onim, kateri bo določeval, kako se ima sproti popravljati in dopolnovati kataster za zemljišni davek.   Nekaj kas-
neje pridejo v davkarskem odseku na vrsto nove dav-karske postave, katere namerava po dve in dve oddati pododsekoma po 6 udov.
Iz Gorice 18. febr. (Izv. dop.)   Goriške velike gostilne imajo uže nekaj dni prav vesele ure; zaporedoma sprejemajo pod svoja ostrešja nenavadne goste, bolj ali manj imenitne francoske plemenitaše,  ki so prišli obiskat grofa Chamborda.   Kake namere da imajo pogovori ž njim, ni natanko znano;  da pa presojujejo in opisujejo neugodne notranje politične razmere na Francoskem ,  je gotovo.    Kolikor  se je po časnikih razglasilo,   sodi neki grof Chambord tudi zdaj,   da za-nj čas še ni prišel.    Vsekakor pa je videti, da na Francoskem pristaši stare rojalistične stranke niso še zamrli. — Tržaški „Cittadino"   je  prinesel   13. t. m.  daljši dopis iz Gradiške,   katerega odlomek je  priobčil 1-1. t. m. tudi goriški ^Corriere^^   Odstavek je   kakor nalašč napisan za slovensko politiko neke vrste,  in je vreden,  da ga prevedem. Glasi se tako: ^^Da se poskusavajo dr. Tonkli in njegovi tovariši s poslovenjevanjem, ne vzbujajo malo smeha, predobr^o vedoČi, kako živelj italijanski in oziroma laški (furlanski) vedno bolj zajeda pokrajino, koder bivajo Slovani (Slovenci).   Poglejte nekoliko ^^Dollegna^^ — drugače ^,Dolina'^ (mora stati „Dolenja^ — Op, pis,) — pred leti je bil ta kraj popolnem slovenski.    Zdaj pa se tu govori samo laški, in laški se pridiga v ce-kvi.   Pač je brezvspeŠnOy  da se Slovenci toliko  vzgrevajo;  materi-jalen reskript ne more s peresno potezo spremeniti prirod-nega zakona, in je zakon prirođen ali naraven, potrjen » tisočerimi dejanstvi,   da je  vedno   na dobičku oni jezik^ ki je bolj zvoneč (melodijozen), slajši hi omikanejsi   Vpe-Ijujte šole slovenske, kolikor vam drago  v Gorici, Gorica zarad tega ne neha  biti italijanska  in  s  svojim it al i-janstvom  delovati na ostali del pokrajine.    Razumem pač,  da 80 ta dejanja Žalostna  za Slovence,   ali nikdor jih ne more odstraniti,  in ni naša krivday   ako se mora slovenski jezik umikati pred napadno silo življa italijanskega.^' — Tako govori Lah, in je isti dopisnik ne glede na druge okolnosti isto prepričanje ravno v „Cittadini" ne davno v enakem zmislu uže poudarjal. Goriški „Cor-riere" je zdaj to k drugemu pritaknil,   da bi na dalje hujskal proti nam.    Ko   bi listu  bilo  kaj  do logike in poštenosti,  bi vsaj prenehal ščuvati Lahe proti Slovencem,   prepričan,  da  naša  onemoglost se   ne more ustavljati poitalijančevanju, ker vladajo viši zakoni nad našo osodo.    Pa z judovsko in macchiavellistično (ma-kijavelistično) logiko se ml ne moremo pričkati; žalostno pa je to, da dopisnik ;;Citt." resnico govori glede na vspehe poitalijančevanj a,   če  tudi  ni sama jezik italijanski   kot  tak   kriv   pogube  naše narodnosti na laških mejah.   K sili jezikov!  pridružuje se v prvi vrsti kriva politika, ki ravno na onih krajih ravnopravnosti Slovencem  še nikdar  delila ni.    Saj so siromaki^ na pr. imenovani Dolenjci, kakor velik del Brd, kjer se ta občina nahaja, podrejeni čisto laški politični gosposki in sodniji.   Hudo pa je tudi slišati, da celo cerkev zanemarja  slovenske  krščanske ovčice na   najnevarniših krajih,  kamor pošilja,  če ne Lahov,  pa polovičarje le prepogostoma.    Veliko  vas Ločnik so  duhovni v tem stoletji iznenarodili, in take prikazni se ponavljajo,   če jih tudi takoj ne zapazimo po učinkih. Koroška se Slovencem manjša od leta do leta,  to je znano;  boljše se pa Slovencem tudi  na laških  mejah  na  Goriškem   ne godi.   Kdor je oddaljen in noče verovati, pa gledat naj pride; prepričal se bo kmalu in bolje, nego mu bo ljubo. In kaj je slovenska požrtvovalnost storila doslej za te narodne siromake ?   Odgovora ni potreba,   če zagotov-Ijamo, da, kakor drugje, tudi na mejah primorskih je narodna zavest še mrtva, in se nikdar ne obudi več^ če še kako leto zamudimo.    iMotijo se oni,  ki  menijo^
66
da nas potolažijo, če nam kažejo na svojo pripomoć o bodočnosti. Eno zamujeno leto ob naših mejah zapusti odslej sledove nepreračiinljive narodne izgube in izgube na goriških in obče primorskih mejah postavljajo vso slovensko bodočnost v vedno bolj kritično stanje. Naša velika politika naj si zatisne to resnico dobro v spomin, ker resnica ta ostane tudi brez dokazov.
Iz Ljubljane. — Gospod deželni predsednik Andrej W in kler vrnil se je preteklo soboto zjutraj z Dunaja nazaj v Ljubljano. — Narodna društva napravila so mu tistega dne zvečer sijajno serenado.
—  {Deželnemu predsedniku) so se v soboto in v nedeljo poklanjali zavoljo njegovega odlikovanja različni uradi, društva, korporacije iu tudi posamezniki. Narodna društva je vodil g. dr. Karol vitez Bleiweis-Trsteniški. Posebno mnogoštevilna je bila deputacija gg. duhovnikov pod vodstvom mil. škofa samega. Mestno starešinstvo je vodil župan gosp. G-rasselli ter visokemu odliko-vancu čestital s prav iskreno besedo. Izmed nemčurske stranke so se te deputacije vdeležili le trije, namreč Doberlet, Lašan in Dreo. — Sploh pa dobiva gospod predsednik srčna voščila iz vseh krajev naše domovine — dokaz, kako se njegovega odlikovanja veseli vsa dežela.
—  {Za mestne volitve), ki se imajo vršiti prihodnji mesec, so zapisniki na rotovži uže razpoloženi.
—  {Gosp, šolskega nadzornika Šolarja) je, kakor ravnokar zvemo iz Zadra, vnovič zadel mrtvud še po drugi, do zdaj zdravi strani.
—   {Iz Novega mesta) dohaja nam naznanilo, da je tamošnji mestni zbor imenoval gospoda deželnega predsednika Andreja Winklerja za ,,častnega meščana".
—  {ValentinSturm v Polčah) je umrl dne 14. t. m. po dolgi bglezni. Pokojni, rojakom in tujcem, ki so si hodili ogledavat lepe gorenjske kraje, sploh znana in čislana oseba, bil je izredno spreten in podvzeten trgovec. Pričel je gospodarstvo s prav malim imetjem, potem je poleg krčme poskusil izdelovanje decimalnih vag vsake velikosti. Sosednji, navadno zelo obiskovani Bled kazal mu je pot, svojo krčmo in še druge prostore vrediti za tujce. V tej stroki, ceno, dobro in prijazno postreči svojim gostom, postal je pa tudi res v prav kratkem času v resnici izgleden; znal je, kakor noben drugi, se prikupiti gostom, domačim in tujim , s postrežbo in vljudnostjo , njegovi gostje bili so naenkrat vsi znani in prijazni med seboj in ona pusta napetost, katero je marsikateri po pravici očital veliki vrsti bleskih gostov, se v Polčah ni poznala. Pokojni imel je tudi več let veliko kupčijo z vinom na debelo, in sme se reči, da je on skupno z enako spretnim in podvzet-nim svojim tovarišem v Podbrozji imel v rokah vso vinsko kupčijo na Gorenjskem. Smrt pokojnega je.nenadomestljiva zguba za družino njegovo, pa tudi Gorenjska, posebno poletni gostje, bodo pokojnega težko pogrešali.   Naj v miru počiva!
—  {Za porotne obravnave), ki se imajo pričeti s 5. jnarcom t. 1., izžrebani so ti-le glavni porotniki: Pardubski Alojzij, hišni posestnik v Ljubljani; Bainberg Ottomar, tiskar in posestnik v^ Ljubljani; Cirman Valentin, posestnik in mesar v Št. Vidu nad Ljubljano; dr. Rojic Anton, odvetniški kandidat v Ljubljani; Kunst Alojzij, čevljar v Ljubljani; Vičič Miroslav, posestnik v Postojini; Achtschin Albin, ključavničar v Ljubljani; Suppan Matevž, trgovec v Ljubljani; Fuchs Gilbert, graj-ščak in posestnik rudokopa v Hribu; Seunig Josip, graj-ščak v Bokavcah; Reismiiller Franc, gospodarski vodja grajščine Haasberg; Defranceschi Ivan, trgovec v Štur-jah; fefchuster Anton, trgovec v Ljubljani; Jelovšek Anion, posestnik v Bistrici;   Kajzel Peregrin,  trgovec v
Ljubljani; dr. Kosler Josip, grajščak v Ljubljani; Jenčič Marcelj, posestnik in kramar v Velikem Mengšu; Frisch Ivan, hišni posestnik v Ljubljani; Bavdek Martin, posestnih v Vodmatu; Keržič Josip, posestnik in krčmar v Trbojah; Murnik Ivan, tajnik trgovinske zbornice v Ljubljani; Frohlich Anton, hišoi posestnik v Kamniku; Reichman Henrik, prodajalec obleke v Ljubljani; Dei-singer Jurij, posestnik in krčmar v SkofjiLoki; Dimnik Miha, hišni posestnik in mesar v Ljubljani; Kaman Anton, krznar v Ljubljani; Hrastnik Franc, mesar v Kamniku; Košir Alojzij, hišni posestnik v Ljubljani; Rud-holzer Nikolaj, urar v Ljubljani; Regoršek Franc, trgovec v Ljubljani; dr. Schaffer Adolf, zasebnik v Ljubljani; Detter Franc, prodajalec šivalnih strojev v Ljubljani; Bončar Josip, hišni posestnik v Ljubljani; Gvajec Anton, tesarski mojster v Ljubljani; Mikuš Lorenc, hišni posestnik v Ljubljani; Žitnik Jernej, hišni posestnik in čevljar v Ljubljani. — Namestniki pa so: Jesenko Blaž, hišni posestnik; Strel Viljem, hišni posestnik; Šumi Franc, slaščičar; Jančar Franc, trgovec zlesnino; Podgoršek Jernej, hišni posestnik; Korošic Jakob, suk-nostrižec; Kopač Lovro, hišni posestnik; Keber Josip, starinar; Blaš Franc, sobni slikar, — vsi v Ljubljani.
v
— {Čebelarjem našim!) Naznanjam, da imam zopet zdravega in dobrega medu pitanca , katerega prodajam celi škaf skupaj na staro vago po 28 kr. funt; taro računam po 40 kr. Nadrobno doma ga prodajam po 30 kraje. funt. Ob enem se tudi lepo zahvalim čebelarjem, kateri so me lansko leto tako zelo obiskovali, da sem v nevarnosti bil sam za svoje čebele, ako bi ne bile imele dobre paše julija meseca in polovico avgusta.
Peter Pavlin,
čebelar v Trnovem pred koDJušiiieo št. 7 v Ljubljani,