519 In memoriam So ljudje, ki gredo skozi življenje kot vihar, ki ga občutimo vsi, in so ljudje, ki jih skoraj ne opazimo, njihovo pomembnost pa spoznamo, ko jih nenadoma ni več. Tako praznino je zapustila Irena. Spoznali smo se jeseni leta 1974 kot bruci Odd- elka za arheologijo, v predavalnici, ki je bila tedaj še v kleti Filozofske fakultete na Aškerčevi 2. V Ljubljano je Irena prišla po otroštvu v Žalcu in gimnaziji v Celju. Ker je bila vedno prepričana, da pri pridobivanju znanja ni bližnjic, se je vpisala na študijsko kombinacijo, ki je tedanji študijski program Filozofske fakultete sploh ni predvidel. Res pa je ni preprečeval. Vzporedno je študirala arheologijo (kot predmet A po tedaj še živi shemi dvopredmetnega študija) in primerjalno jezikoslovje (prav tako kot predmet A), torej enakovredno obe smeri. Ko mi je nenamerno in mimogrede omenila, kaj vse morajo na primerjalnem jezikoslovju znati, sem jo lahko samo občudujoče gledal v globokem prepričanju, da česa podobnega sam nikoli ne bi zmogel. Dip- lomsko nalogo iz arheologije, ki si jo je odkopala sama (Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici: arheološka izkopavanja 1980−1982), je dokončala leta 1984, iz primerjalnega jezikoslovja je diplomi- rala leta 1989. Vmes je za nekaj let odpotovala z možem v Latinsko Ameriko, od koder se je vrnila z odličnim znanjem španščine in nutricionistike. Dvopredmetni študij ji je odprl interdisciplina- ren pogled. Táko je njeno diplomsko delo iz primerjalnega jezikoslovja (Orala pri Indoevrope- jcih. − Poročila o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 19, 1991, 151−168), ki je bilo leta 1988 nagrajeno s Prešernovo nagrado Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V njem je podala panoramski pregled arheoloških sledov in jezikoslovnih rekonstrukcij oral in oranja, jih kritično soočila ter določila pasti enačenj opravil, predmetov in besed, ki jih opisujejo. In čeprav je nekoč šaljivo zarotniško opomnila: “Mi, ki smo za stare Slovane, moramo držati sku- paj” , jo je najbolj prevzelo obdobje preseljevanja in njegova etnična problematika. Kakorkoli, midva sva držala skupaj. Ji je pa bilo takoj jasno, da je vprašanje etničnega interpretiranja arheološkega gradiva gordijski vozel, ki bi ga bilo izjemno hvale- vredno razvozlati, da se ne bi nenehoma spotikali ob slovanske lonce in alamanske, frankovske, gotske, langobardske in druge okrasne zaponke. Zato se je usmerila v raziskovanje etničnosti v arheologiji, nekaj let prej, preden je tema nacionalizmi v arheologiji postala svetovna moda. Istega leta, ko je diplomirala, se je zaposlila kot asistentka za arheologijo zgodnjega srednjega veka na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ker se je zavedala, da je etnos družbena grupacija in je za njeno proučevanje treba poznati tudi sociološke metode in koncepte, je leta 1990 odšla na večmesečno izpopolnjevanje v Anglijo na univerzi v Durhamu in Londonu, kjer je bil njen mentor eden vodilnih svetovnih teoretikov nacio- nalizma Anthony D. Smith (1939−2016). Časovno se je to dobro ujelo z mojim študijskim bivanjem v Nemčiji in botrovalo dolgi verigi pisem, ki sva jih izmenjala. V njih me je pretresla s svojo iskrenostjo, predanostjo in globoko človečnostjo. Nakopičeno znanje ji je pomagalo h kritičnemu odnosu. S takega zornega kota je skozi zgodovino raziskav ugotovila, kako sporni in nedorečeni so že temeljni pojmi njenega proučevanja: arheološka kultura, etnos, zgodnji srednji vek. Svoje raziskave je nujno morala razširiti še na druge discipline, ki se ukvarjajo z vprašanji etničnosti (od filozofije do Irena Mirnik Prezelj (1955−2018) 520 In memoriam genetike), da bi lahko diagnosticirala trdne točke v konceptualnem močvirju. Z izjemno vztrajnostjo in marljivostjo si je pridobila suveren pregled nad problematiko, ki jo je hitro uvrstil v skupino najboljših poznavalcev. Zrelost njenega sintetiziranja prepričljivo kažeta obe razpravi, ki sta bili objavljeni v Arheološkem vestniku: Slovenska zgodnjesrednjeveška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo − pogled z Zahoda? (Arheološki vestnik 49, 1998, 361−381) ter Sodobna sociologija o problemih etničnosti, narodov (nacionalizmov) in današnja arheologija (oddana sočasno, a objavljena s časovnim zamikom: Arheološki vestnik 53, 2002, 385−401). V njih na skrajno domiselno jedrnat način podaja temeljna sociološka pojmovanja etnosa ter opozarja na pasti, ki nastajajo pri nekritičnem prenašanju konceptov ene vede v druge. Že tu se ji je posrečilo določiti nekaj napak, ki se jim gre izogibati pri praktičnem delu. Prav tako je objavila več dolgih recenzij posa- meznih knjig, ki imajo dejansko vrednost teoretskih razprav ob izbranih temah. Svoje znanje je najprej nameravala formalizirati v magisteriju z naslovom Arheološka kultura in etnos v slovenski zgodnjesrednjeveški arheologiji. V endar ji delo na Filozofski fakulteti ni prinašalo ustvarjal- nega miru. Leta 1997 je asistentstvo prekinila in se umaknila v zasebnost, delo pri magisteriju pa se je razraslo v prijavo teme doktorske disertacije Arheologija med etničnostjo in nacionalizmom, ki ji je bila odobrena leta 1999. V svoji prošnji za neposreden prehod z magisterija na doktorski študij je zapisala jedrnato samooceno svoje raziskave, ki jo je vredno predstaviti na tem mestu. “Ko sem se odločala o temi magistrske naloge in izbrala razmerje med etničnostjo in “arheološko kulturo” v slovenski zgodnjesrednjeveški arheologiji, je veljala etničnost za okosteneli prežitek kulturno- historične paradigme, ki je doživela zaradi nacističnih zlorab med drugo svetovno vojno popolno tabuizacijo. V poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju oblikovana paradigma je temeljila na premisi, da je posamezne distribucije materialne kulture (to je “arheološke kulture”) mogoče enačiti s preteklimi ljudstvi (ta pa pogosto z jezikovnimi skupinami). Arheologiji je dajala vso potrebno metodologijo za opisovanje in razvrščanje materialnega zapisa. Za “novo arheologijo” (kasneje poimenovano procesu- alna), ki je v anglo-ameriškemu prostoru šestdesetih in sedemdesetih (pri nas osemdesetih) let pometla z empiricističnim kulturno-zgodovinskim pristo- pom, je namreč veljala drugačna konceptualizacija “arheološke kulture”, v kateri za etničnost ni bilo prostora. Da se je prazgodovinska arheologija na Slovenskem odrekla iskanju genealogij sodobnih narodov, je bilo pripisati prej etični in moralni drži kot teoretičnim in metodološkim principom, saj se je še naprej zvesto držala kulturno-historične para- digme. Do umika etničnosti iz zgodnjesrednjeveške arheologije sploh ni prišlo, saj je bila praksa ves čas v opreki s teorijo, ki je trdila, da je iskanje etničnih identitet v arheološkem zapisu jalovo početje. Moj takratni namen je bil poiskati vzroke teh razhajanj in oblikovati etničnosti teoretski okvir. Eksplicitnih študij v arheologiji je bilo tako malo, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke, razgibane teoretske de- bate drugih humanističnih ved (predvsem socialne antropologije) pa so prinašale obetajoče, povsem drugačno razumevanje ne le etnične, marveč tudi drugih kolektivnih identitet. Prvotni namen o kritični analizi sodobnih teorij o etničnosti in konceptualizacija te se je izkazal za kompleksnejši problem, kot je bilo videti spočetka. Zamegljeno razločevanje med etničnimi in naciona- lnimi identitetami v družbeni teoriji je potegnilo za sabo razširitev na druga področja in prvotno shemo naloge močno razširilo. Sredi dela so politični dogodki v svetu (zlasti razraščajoči etnonacionalizmi, ki so privedli do spopadov med Armenci in Azerbajdžanci, razcepitve Češkoslovaške, razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije ...) povzdignili etničnost v središče arheološke pozornosti in tudi najbolj prepričane pristaše apolitične vloge arheologije pripeljali do spreminjanja mišljenja. Okrepile so se raziskave nacionalističnih, imperialističnih in kolonialističnih vlog v arheologiji, prinesle ugotovitve o pomenu nacionalizmov pri institucionaliziranju arheologije kot znanstvene discipline, kar je sprožilo vrsto novih vprašanj. Na Slovenskem je prišlo v javnosti do iskanja novih “zlatih dob” narodove zgodovine in arheološka stroka je prevzela vlogo “objektivnega” arbitra. Prej v stroki tako rekoč pozabljena tema je dobila izjemno publiciteto, ki nezadržno narašča in je zaradi aktualnosti vprašanj tudi v drugih, arheologiji sorodnih vedah predmet številnih razprav. Za ra- zumevanje domačih razmer je potreben vpogled v teoretsko dogajanje drugod, kompleksnost problema pa terja tudi potrditve ali zavrnitve že obstoječih in novih rešitev s “case studies” , za kar je slovenski primer zaradi prepleta nacionalizma in imperializma še zlasti zanimiv.” Ko se je tedaj zgodil interdisciplinarni mednarodni simpozij “Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze” , je 521 In memoriam bilo že samoumevno, da za konceptualno osmislitev zaprosimo Ireno. Njena razprava Re-thinking ethnic- ity in archaeology (v: Bratož, Rajko (ur.). Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze = Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche : Anfänge der slowenischen Ethnogenese, Situla 39, Razprave 18, Ljubljana 2000, 581−605) je vredna branja tudi po dvajsetih letih. Vizionarsko napoveduje spopad med “ dekonstruktivisti” , ki trdijo, da je ugotavljanje etnične pripadnosti arheološkega zapisa za preteklost, ki ne pozna pisnih virov, ne- stvarno početje, in med zagovorniki novih teoretskih izhodišč, ki se ukvarjajo z identitetami. Nihče ni slutil, da je bila ta razprava Irenin razis- kovalni labodji spev. Predala se je sebe zanikajoči skrbi za svoje bližnje. Ko je poskrbela za vse, našla čas zase in nameravala dokončati svoj doktorat, jo je presenetila in prehitela bolezen. Nekoč mi je podarila lonček, ki ga krasijo risbice v stilu Joana Miroja. Ta mi je pomagal vzdrževati stik z Ireno v petnajstletnem obdobju, ko se nisva videla. In ko sva se lani v parku pred Onkološkim inštitutom spet srečala, je bilo, kot da je minil samo en dan. Izjemen občutek, ki mi je vzbudil lažno prepričanje, da se v kratkem spet vidiva. Pa se nisva. Ostal mi je njen lonček in posvetilo v separatu: “ Andreju, da bi nam arheologija ostala radost življenja.” Andrej PLETERSKI