II.
Ujeta v jutru sem ko nočna ptica, sovražna luč požiga mi oči, neznana dalja me v dlaneh tišči, trohni na srcu strta perotnica.
Nikdar ne bom domov poti našla, zaman, zaman me dalja bo čakala; oči sem s črnim trakom zavezala, nasula divjih rož na grob srca.
Obišči me, Gospod, z večerom sna, da bom vsaj v sanjah videla mladost in srečo, ki sem pokopala jo doma.
Glej, še je v meni beli soj deklištva, moleča duša, vdanost in krotkost — ko listi drobne palme mučeništva...
F. Balantič | Ob sončni daritvi
rVebo je podobno bledemu zvonu, prišli so oblaki, duhovni svetli, razpeli so roke proti zatonu, sončna daritev gorko krvavi.
Položil sem njeno glavo na srce si kot ljubljeno truplo na živo zemljo, naj ve, kaj sence trpe pod drevesi, preden se nočni cvetovi odpro.
266