Stran 214. Poučni in zabavni del. Mlada bogatinka. Gospodična Hermina je velezanimiva prikazen mej manj zanimivimi prebivalci tržca Doline. Kakor storijo radi veliki in mali pisatelji, naj vam tudi jaz osvetlim najprvo nje zunanjost. Gospodična Hermina je srednje postave, lica rudeč-kastobledega, menj obilega — suhega, oči j sivih, vsiljivih, skrajno neprijaznih, pogleda kratkega, hoje jako interesantne. Ako ti Bog dodeli priliko, da jo vidiš hiteti skozi trg, morajo se ti ustnice nagrbančiti na silen nasmeh, kajti nje korakanje ni več korakanje, ampak preširno drsanje s čeveljčki po cestnem prahu. Nežno, drobno glavico pripogne „gracijozno" nekoliko naprej — oprostite, nje vid ne sega čez deset korakov, tedaj je potrebno, da opazuje tla — roke mično skrči baš tako kakor ptič peroti, kadar se pripravlja za letanje, in daleč okoli odmeva izpod njenih čeveljčkov: drs, drs, drs. Hudomušni ljudje se drznejo trditi, da vso težo njenega telesca tvori le obleka in si dovoljujejo delati opazke, da gospica Hermina ni varna pred močnim vetrom, kajti prav lahko bi se prigodilo, da je radi nje lahkote odnese v sinje višave. Jaz kot nepristranski opisovatelj ne rečem k tem besedam ne da ne ne, pač pa lahkega srca in mirne vesti izrečem definicijo: gospodična Hermina ni preveč lepa, niti ne prikupljena. Tudi je ž njo težko občevati, kajti ona zahteva, da se govori ž njo bolj glasno, menda nje ušesni organ ne deluje tako natanko in precizno, kakor pri drugih normalnih ljudeh, ali ka li. Navzlic temu pa ji baje v devetih župnijah ni jednakih, kaj še boljših igralk na glasoviru. — Rad bi ji naštel še kaj dobrih lastnostij, zmožnostij in vrlin, pa pri vsi svoji dobri volji ne morem, ker je, žal, sicer dobra narava ni odičila in okičila ž njimi . . . Vender pa ima gospica Hermina nekaj posebnega, na kar je zelo, zelo ponosna. Gospodična Hermina je — petična, bogata. Nje oče je prišel od daleč v Dolino in tu si nakopičil in nagromadil bogastva, da velja za prvega veleposestnika in kapitalista v vseh bližnjih krajih. Torej na bogastvu sedi gospodična Hermina, na velikanskem bogastvu! Vsakdo bi mislil, da so se ženitve željni samci kar trgali za njo, da je imela od blizu in daleč bogatih in revnih, omikanih in neomikanih, starih in mladih kava-lirjev in snubačev. Pa ni bilo tako! Nje sestra se je pač imenitno omožila nekam na Hrvatsko — bila je ženska obdarjena z obilico dobrih svojstev, — in ko so tudi njej gospici Hermini prisvetila blažena leta, v katerih dekletu kri po žilah kipi in vre, ko ji srce muto-laženo bije, ko se njegove duše poloti hrepenenje po . . . po . . . možu, tedaj so se tudi njej podile po glavi misli, tedaj si je tudi ona želela nečesa . . . Zahvaljena bodi Fortuna, da nisi pozabila sicer zapuščine gospodične Hermine. * * * Lepega jesenskega popoldneva, ko se je gospica Hermina na vrtu za hišo zibala v gugalnici, pridrči na dvorišče domača kočija. Iz nje stopi z dvema otročičema njena sestra, soproga sodnika Jurkoviča, ki je zopet prišla rojstvu kraj obiskat, in pa visoka, inteligentna moška postava. Po običajnem „ginljivem" pozdravu se tuj gospod predstavi gospodič Hermini: Josip Ljubic, profesor v V. Hermina je bila strašno vznemirjena in presenečena, kajti prihod je bil sicer naznanjen za danes, toda na vrtu se je bila udala, dekliškemu premišljevanju in sanjarjenju, in ura prihoda jo je prihitela. Gospa sestra vede otroka v sobo, gospodična Hermina pa spremlja gosta. Profesor Ljubic je bil namreč najiskreneji prijatelj gospoda Jurkoviča, in vedno dobro došli gost cele njegove rodbine. Izvedel je, da ima gospa Jurkovičeva mlado za množitev godno sestro, in ker je bil njegov drug zadržan posetiti si tasta, in ko mi je ponudil priliko, da si pogleda krasoto slovenske zemlje, sprejel je profesor z velikim veseljem to ponudbo. Stran 215 Mej tržani pa poči glas, kakor bi treščilo mej nje: Pri Jelioeku imajo snubača, ha, ha, gospodična Hermina se moži! In zopet je smehu in grohota mej hudomušnimi Dolinčani. Sprejem in zabava pri Jelinekovih je bila navadna, in ni mi treba praviti, kaj so jedli, pili in govorili, pač pa bi bilo važno opaziti izraze na gospodu Ljubiču in gospodični Hermini. Utis, katerega je napravil hrvatski gospod profesor na njo, je bil jako ugoden, in že je snula krasne načrte in naklepe o krasni bodočnosti . . . Ogledali so si isti dan grajščino Jelinekovo, in gospodična Hermina je imela nalogo — katero je radostno vsprejela — gosta voditi in mu razkazovati znamenitosti. Gospod Ljubic je govoril, malo in te besede so bile besede, s katerimi je hvalil in slavil spremljevalko svojo. Gospodični Hermini je to neizmerno dobro delo, kajti tako laskavih besed ni še nikdar slišala od nikogar, in bila je prepričana, da ni lepšega dekleta, da ni duho-vitejšega ženskega bitja, da daleč nadkriljuje svoje so-vrstnice. „Gospića, srečen bo tisti, kateremu boste dali svoje srce. Jaz mu zavidam0! ji reče. Ona zardi, malo se nasmehne in pogleda profesorja Ljubica: „Gospod profesor, vi se šalite". „Ne, gospica Hermina. Jaz govorim odkrito, iz prepričanja, iz srca". „Sedaj vam verujem"• In gospodična Hermina bi bila še poslušala rada sladke besede gostove, toda prišla sta že do hišnega praga, ter se vrnila v hišo . . . Tri dni je bival gospod Ljubic pri Jelinekovih. Tretji dan je dobil pismo, katero mu baje poroča, da mu je oče nevarno obolel. Pred odhodom ga je še preprijazno povabil gospod Jelinek v svojo sobo, da se tajno pogovorita o neki vele-važni stvari. Gospod profesor je seveda slutil, kaj na-merja njega gostač, toda odbiti mu ni smel in ne hotel povabila. „Gospod profesor", prične stari mogotec, ki je vedeli, kaki nagibi so privedli gosta v njegovo hišo, a sedaj, ko se morate nanagloma poslovati od nas, sedaj bi se drznil pokorno vas vprašati o neki stvari. — Gospod profesor, vi ste sicer mlad, čil, krepak, vender pa ne zamerite, velecenjeni gospod — bi jaz trdil, da nekaj pogrešate, da nekaj iščete ... A kaj bi se lovil z besedami! Soproge vam je treba — in jaz vem za njo. Moja Hermina vam je udana in pripravljena vsaki čas dati roko v zakonsko vez. „Gospod Jelinek, hvala vam srčna na ponudbi. Vašo gospico hčer sem izpoznal do dobra v tem kratkem času. Res, ponosni ste lahko na tako cvetlico, in bojim se, da je jaz nisem vreden. Sicer pa dovolite, da se za par dnij izrazite pismeno". Mej tem je hodila gospodična Hermina po gredi, nabirala in zbirala najlepše cvetlice, da jih povije v šopek in jih v slovo pokloni svojemu — snubaču Ko stopita Jelinek in Ljubic iz sobe, pride jim nasproti gospodična Hermina z dišečimi in nedišečimi rožicami v rokah in da zviti šopek gostu rekoč: „Gospod profesor, vsprejmite šopek iz moje roke kot znak naklonjenosti, sprejmite ga v spomin. Ali nas zapustite za vedno, gosp. profesor" ? „Gospica milostiva, hvala lepa na naklonjenosti. Visoko vas čislam, spoštujem ... Za nekaj dnij se vas spomnim v belem lističu. Z Bogom gospica. Klanjam se, milostiva gospa, poslavja se od gospe Jurkovičeve, „sluga ponižen, gospodine Jelinek ..." In voz oddrči proti bližnjemu koodvoru. Gospodična Hermina je sedaj tako srečna! Očitali so ji preje, da je velika revica duševna in telesna, da ga ni človeka, ki bi se zanimal za njo, sedaj pa je prišel sam profesor iz daljne daljave prosit za njeno roko, sedaj je uverjena, da bo skoro v kakem mestu živela življenje profesorske soproge. In zidala si je v sladkih nadah grad za gradom, čutila se vzvišeno nad vse vrstnice- prijatnljice, delala oklepe, da bo v prihodnje občevali ž njim kolikor mogoče malo, ali pa nič. Občevati s takimi zapuščenimi plebejkami, ki se ji ponujajo za prijateljice, kolika neumnost! Dva, tri dni je živela v tej domišljiji, omamljena in skoraj onesvesčena od brezmejnih radostij. Le jeden hip v tem času ji je ožalostil dušo. Našla je bila kmalu po odhodu profesorja L;ubiča ob cesti na trati šopek, katerega je pripela na njegove prsi. Vzbudila se ji je sumnja. Kaj ko bi on vrgel . . . oi, ne, ne ... on me ljubi. Četrti dan pa dobi od njega kratko pismo, glaseče se: Milostiva gospica! „Dovolite mi, da se še jedenkrat iskreno zahvalim za Vašo in vašega gospoda očeta gostoljubnost. Sicer pa velecenjena, svobodno dajte svoje srce komu drugemu, jaz se ne čutim vrednega, da bi ga vzel v posest. Oče moj je že okreval. Ponižen poklon"! Profesor Ljubic. Ah prevara, sama prevara. Ti možki! Vsi so jednaki, vsi so taki, vsi se z nami le — igrajo, huduje se togotna gospodična Hermina, grize si ustnice in viha nos. Tudi očeta močno potere najnovejša novica — tudi on mrmra, gospa sestra pa — molči. Gospice Hermine se še bolj poloti sitnost napram družinčadi, pa tudi napram drugim domačim in znanim, njen pogled je še bolj črn, zopern. Edina tolažba so ji največkrat v grozni disharmoniji izbrani akordi na glasovir] u, le pri tipkah pozablja krute prevare zadnjih dnij. Minulo je nekaj mesecev, minula je tudi gospodična Hermina mržnja do moških, v srcu ji je zopet vspJam tela vroča ljubezen do druzega spola. Stran 216. Takrat se je bil namreč naselil za nekaj tednov v Dolini mlad, lep trgovec z lesom, samec seveda, Likovec po imenu. Hipoma se je raznesla govorica, da je prišel snubit gospodično Hermino, njej pa se napolni preje žalostna duša z brezmejnim veseljem. Še ji niso splavali vsi upi po vodi, še jo čaka lepa, zlata bodočnost! Toda čudno! Zakaj je ne poseti, zakaj se ji ne približa? Toda te sumnje kmalu prežene usoda, ki nakloni Hermini pre-ugodno priliko, da se pokaže lepemu tujcu. Baš tiste dni so pripravljali veselico v trški čitalnici, veselico s petjem deklamacijo itd. Gospod'čna Jeli-nekova je izvedela, da prisostvuje veselici mladi trgovec. Brzo se požuri do predsednika čitalnice, poprosi in dobi dovoljenje, da sodeluje in sicer z deklamacijo. S posredovanjem jedne svojih najljubših prijateljic si izbere krasno pesem „Domovini", katero se vadi — dasi je kratka, dan za dnevom. Po trgu vzbuja ta novica silno posmehovanje, in vse se želi toli pričakovanega večera. — Napoči dan veselice. Gospodične Hermine se loteva strah in bojazen. Nikdar še ni nastopila javno, nikdar ni govorila večji množici, sedaj pa mora govoriti tolikemu občinstvu, govoriti mora tudi njemu. Ah, to je strašno! Obrne se še jedenkrat do čitalničnega predsednika, naj jo izbriše, a zaman! Deklamovati mora. Predsednik jo tolaži: „Milostiva, memorirali ste izborno, glas imate močan, prikupljiv, mimiko izvrstno, kar očarali boste občinstvo! In gospodična Hermina se da prepričati, da ima krepak, prikupljiv glas, da se prepričati, da jo čaka popolen uspeh, burna pohvala od vseh tudi od — trgovca. A zvečer gre v čitalnične prostore. Stran 224. Poučni in zabavni del. Mlada bogatinka. (Konec.) Občinstva se kmalu nabere polna koncertna dvo-rona, občinstva vseh slojev in krajev: tržanov, okoličanov in sosedov iz bližnjih vasij, kakor je že pri veselicah na deželi. Ženski cvet je mnogobrojno zastopan, gospic je obilo število. No, koncem veselice — ples, to vleče! Točke na vsporedu se pričnejo, na vrsti je že četrta točka, točka gospodične Hermine. Barve na nje obrazu se i spreminjajo na rosni travi, če jo obsije solnce, srce ji trepeče, kakor trepeta šiba v deroči vodi — da, skoro bi jo pustile na cedilu vse duševne in telesne moči, ali strah pred blamažo — če se umakne v zadnjem trenotku — jo ojunači, da stopi — na oder. Sedaj je pa spreleti taka vročina, da se sirota komaj zaveda — vender prične: „Domini. O vdova tožnaa, — tedaj si je pa zaleti hud kašelj* — Gospodična Hermina je namreč rada veliko kašljala — in prekine za nekaj sekund, „zapuščena, Ti mati toliko sirot", — zopet neznosen kašelj, občinstvo se spogleduje, „ki bol poznaš le, nič dobrot, o mati" — te besede je izgovarjala lente, kuhala jo je vročina, kakor bi kuril pod njo, in poslušalci so ji plavali v dvorani kakor v megli zaviti, deklamovalka ne zmore ni besede več in napravi finale v najljubšem ji jeziku v nemščini: „Slavno občinstvo, meni je slabo" in izgine kot Mefisto z odra. V garderobi so že pripravili vode, tje privedejo onesveščeno sodelovalko, zmakajo jo, da teče voda po razgretem telesu kakor bi deževalo, zraven se pa jedni hudujejo, drugi se smejejo, občinstvo katero je ta prizor do kosti presenetil, ali pomiluje ponesrečeno deklamovalko, osobito tujci, ali se pa, posebno domačini, posmehuje, gospodična Hermina pa vzdihuje pod obilno mokroto . . . Pavza skoro preneha, točke se nadaljujejo in končajo srečno. Oficielni del se zaključi, prične se zabava, ples. Govorica se suče večinoma okolu današnje ponesrečenke, vse povprek se zanima za njo, za gospodično Hermino. Rahločutne ženske izražajo svoje sočutje: „Ah, ubožica, kako jo je bilo sram"! Prijateljice in znanke, ki jo natančneje poznajo, rekajo: „Prav je tej napihnjenki ponosni, privoščim ji to blamažo"! Moški mlaji se menijo ironično: „Cvet deklet, dična naša Hermina je pogorela, ha ha". Skoro vsakdo je imel kaj pripomniti, zlasti pa prijatelji Lipovca, ki je seveda izvedel za nocojšno namero gospodične Hermine. Ne dolgo po otvoritvi plesa zašumi po dvorani pozornost vseh plesalcev in plesalk se obrne na ravnokar vstopivšo gospico Hermino. Nezgoda jo je sicer potrla, toda plesa, prilike, da spozna trgovca noče opustiti nocoj in vstopi v vrsto plesalk. Zavrti se s tem in onim, toda Stran 225 kadar ji ponudi roko on, tedaj se čuti oživljeno, čuti se zdravo in v tej radosti pozabi nezgodo, ki se ji je pripetila, misli le na njega, ki je v resnici tako lep, galanten. In ne more si kaj, da ga ne bi v imenu očeta povabila na obisk. On ji s slavospevom odvrne: „Milostiva! Odkar imam čast, da vas poznam, od tedaj vas občudujem — verjemite mi — in iz srca rad se odzovem vašemu povabilu". In sta se še nekaj malega pomenkovala, še nekaj besed ji je poklonil trgovec. Gospodično Hermino pa zopet obsije eolnce sreče, in ko se vrača domov, meni, da je bil vender ta dan lep, da se je končal s popolnim uspehom. Drugi dan jo obišče nje zvesta prijateljica in ji odkrito pove: „Draga moja! Ne zameri mi, povem ti naravnost. Sinoči si bila vsem v posmeh, vse se je norčevalo iz tebe, iz tvoje napetosti, iz tvojega deklamovanja in tudi iz tvojega plesanja. Oni trgovec se je izrazil, da ima še zdravo pamet, da naj Hermina blagovoli še dolgo čakati na obisk. Predsednik čitalnice je rekel, da si bila ti najboljša zabava celega večera. In še danes te vlečejo skozi zobe"! „Oh, ti licemerci! Od zdaj ne govorim z nobenim človekom več. Tudi prijateljic ne maram, ker so mi vse nevošljive. Z Bogom". In razšle so se za dlje časa. Gospodična Hermina je zopet grizla ustnici, vihala nos in utapljala svojo žalost v glasoviru malo se zlagajočih glasovih. * * Prišla je po teh dogodkih že druga pomlad v deželo, in naša gospodična je še vedno klaverno nosila glavo, še vedno se držala čmerno — pa kašelj jo je še huje lomil — vsi upi so ji splavali po vodi. Tu in tam se je kaj pogovorila z znano nam prijateljico svojo, ki ji je bila sicer odkrita, včasih ji je pa tudi ponagajala in ji tako priredila vsaj nekaj časa trajajoče veselje. Tako ji je pravila nekoč, — da hodi iz najbližje župnije k nadučitelju mlad, lep, kodrast učitelj — za Vrabca ga kličejo — in da večkrat povpraša po gospici Hermini. Ona kar vskipi pri tej novici in očita prijateljici, da je iz nevošljivosti noče upeljati v to družbo in jo nadleguje z vprašanji. Kateri dan, katero uro prihaja itd. In ne razstaneta se preje, dokler se ne domenita, da se vsi snidejo po dveh dnevih pri nadučitelju. No, gospodični Hermini se je v hipu pomladil obraz najmanj za pet let. Ura sestanka je prišla. Gospodična Hermina se je nalepotičila in našopirila — in s prijateljico — gre skupno v poset. Ko stopita, igral je Vrabec na glasovirju, domači so poslušali, zato nisp slišali njiju trkanja — in ne malo se vstrašijo vsi, ko zagledajo pred seboj jako redkega gosta — gospodično Hermino. Gospod učitelj se ji globoko prikloni, gosp. nadučitelj pa, prijazna duša jo meni nič tebi nič popraša: „Gospića, ne vem, kako da me je doletela čast, da vas smem pozdraviti v svoji hiši". „S tem spravi njo v grozno zadrego, in komaj jo zmota iz te zagate njena prijateljica rekoč: „Prišli sva pogledati cvetlice, ki ste jih te dni presadili na svojem vrtiču". „Zelo me veseli. Sicer pa sedimo še preje". In posedejo brez posebnega reda, vender pa tako, da zasedeta gospod Vrabec in gospodična Hermina sosedna si stola. Učitelj Vrabec je imel res nekaj finejega na sebi, izraz precej duhovit, oči oborožene z naočniki, žive, lase mestno-kavalirske lično v kodre razčesane. Svoje telesce je neprenehoma premikal ter gibal in govoril le o glasbi. „Gospića", ji je rekel mej drugim, „brez glasbe ne bi svet eksistoval, vsemu duša, izvir in konec je glasba, jaz živim in umrem za njo". Pri teh besedah pa je mahal z rokama, kimal z glavo in se neprenehoma oziral po mladi črnolasi in črnovki hčerki nadučiteljivi, po Jelici, katera se mu je takoj pri prvem pogledu vsilila. „Gospod Vrabec" nadaljuje njegova družabkinja, „jaz tudi igram glasovir, prav, da prav dobro". „A, živijo, živijo! To me veseli. Ali ima instrument dober glas"? „Kako prijetno zvoni. Jaz se ga ne naveličam z lepa". „Dobro, dobro" ! „Gospod učitelj, ako vam ljubo, ob priliki ga poskusite". „Kdaj pa, milostljiva" ? „Kadar izvolite". „Prihodnjič, ko pridem v Dolino". Ostali so še nekaj časa združeni v živahnem prisiljenem in neprisiljenem pogovoru, na cvetlice so čisto pozabili, potem so se razšli, gospodična Hermina, z nepopisno radostjo v srcu, ker je sicer neusmiljena usoda vender ni pozabila, vsi drugi z nasmehom v srcu, ker jim je priredila gospodična Hermina tako prijetno zabavo. Gospod Vrabec se je potem hvalil, kako izvrstno ji je družbo delal, in da je povabljen k njej. Ne minejo menda trije dnevi, ko že potrka gospod Vrabec na vrata Hermininega domovanja. To vam je bil vsprejem! Ona malo, da ga ni poljubila, on malo, da se ni polomil od poklonov. Stopita le glasovirju. Gospod Vrabec udari na tipke, da se ves glasovir zgane in gospodična strese. Preigra par poskočnih, potem pa po-iščeta nekov komad za štiri roke in poskusita. Trudita se in trudita, a zaman, ne vjerna se, gospodična Hermina ne zna takta, gospod učitelj pa hiti in hiti. Igrati morata posamezno. Ko igrata vsak po svoje, drug drugemu ugajata. Strao 226. „Gospod Vrabec, vi igrate neprekočljivo". „Gospodična, vi igrate pa — divno — lepo. V večnost bi vas poslušal. Kako ne bi znali ti-le nežni, nedolžni, gibčni prstki"! Po igranju je povabljen gost k mizi, in tu drug druzega hvalita, — dokler ne pride čas ločitve. Pri slovesu toliko, da se ne poljubita — gospodični Hermini srce trepeče kot trepetlika, roka se ji trese, kakor bi jo lomilo. Zadnje besede so bile: „Gospod Vrabec, ne zabite me, še mnogokrat, mnogokrat pridite zopet". „Cenjena gospi ca, prav rad: Kolika čast, da smem bivati v vaši družbi! Klanjam sea, — in učitelj Vrabec se poslovi. Drugi dan pa izve gospodična Hermina besede, s katerim je označil njen najnovejši snubač svoje mnenje o njej: „Sirota, kako je bedasta. Ko bi imela tudi milijone, ne približam se ji več". Zdaj se je pa svetu kar odpovedala in zarotila se, da ne pogleda možkega več. In res! Ko je bil prišel v trg deželni uradnik z rudečim nosom, z žarečimi lici, mož surove notranjosti in unanjosti, vdovec s štirimi hčerami, in ko je ta uradnik seznanivši se ž njo, rekel je nekaj prikupljivih besed, ter se pol v šali pol v resnici ponudil za — ženina, pokazala mu je kar vrata. Dala si je napraviti starkam primeren, vegast slamnik, kupila si zvestega spremljevalca in družabnika — kužka, — priskrbela si novo košarico, in tako si jo videl hoditi po trgu mirno, tiho. Drsanje jo je minulo, koke-tarost prešla. Poprijemal se je pa gospodične Hermine vedno huji in huji kašelj. Zdravniki so ji svetovali, naj premeni zrak, ali očetu se je smilil denar, da bi ga trosil za svojo hčer. Telo je vidno pešalo in slabelo . . . Večkrat je legla na posteljo in zopet vstala . . . Metala je že kri iz sebe. Nobena zemska moč ji ni mogla več vstaviti jetike, katere kal je že dlje časa nosila v sebi. Legla je zopet in ni se več vzdignila. Moči so ji pojemale in ponehavale. Še jedenkrat je bruhnila kri iz bolnih prs, potem pa je izdihnila dušico — bogatina Jelineka bogata, a vender siromašna hči Hermina. M. C.