ANTON POLENC NEKAJ NOVOSTI MED PAJKI Letos smo se nameravali malo pobliže seznaniti s pajki Križnogorskega hribovja. Tudi nekaj gradiva smo že zbrali, toda prav letos se je nabralo toliko novih podatkov, to je pajčjih vrst, novih ne samo za naše, loško območje, tem več tudi za slovensko in celo za jugoslovansko ozemlje. Nekaj med njimi je čisto naključnih, nekaj pa je bilo ujetih tudi v pasteh, ki so v zimskih mesecih »lovile« v Hrastnici in na vrhu Ratitovca. Naj se najprej ustavimo pri dveh, skoraj bi lahko rekli »slepih potnikih« . . . Ko sem junija 1981 pod kozolcem sekal in žagal les, ki ga je prinesla voda. se je tik ob žagi prikazal droben črn pajček. ki ga je tresenje spravilo iz raz poke. Komaj 2 mm velik, je s svojimi oranžnorumenimi nožicami hitel po lesu, da bi si našel novo skrivališče. Saveda sem ga spravil in ohranil. Pri pregledu se je izkazalo, da imamo pred seboj samico *rdečenogega pajka (Entelecara erijthropus), iz velike družine pajkcev (Micryphantidae) in iz rodu, čigar vrste žive na grmovju, drevju; po barvi nog je dobil tudi vrstno ime. (Sorodna vrsta Entelecara acuminata je bila 2. 7. 1982 ujeta v Kranju na kutini.) Sedaj pa je nastala težava: pri vsaki vrsti mora biti tudi označen kraj, lokacija (lat. locus), kje je bil najden, v kakšnem življenjskem prostoru je živel. Res, v Puštalu je bil že ujet, vendar ga je do sem prinesla voda; toda odkod, v kateri grapi je »vstopil« na plavje, ko jih je pa toliko od Hrastnice pa vse tja do Zirov. Ni ka zalo drugega: za lokaliteto smo napisali kar: Poljanska dolina. Še težje je bilo ugotoviti lokaliteto pri naslednjem »slepem potniku«. — Vročega poletnega dne (20. 7. 1982) smo se z avtobusom peljali v Skofjo Loko. Ne vem, kje smo že bili, ali že na loški ali še na kranjski strani, ko sem na SI. 1. Čeljusti (helicere, prve pipalke) tega pajkca (Gnathonarium dentatum) z značilnim zobcem 61 potniku pred seboj opazil drobnega pajkca in previdno segel po njem. Pod drobnogledom smo prepoznali tega, dobra 2 mm velikega osmeronožca: po naše bi ga lahko imenovali zobati pajkec (Gnathonarium dentatum). Iz čeljusti (helicere) mu izrašča zobat izrastek (si. 1). Kot prejšnji sodi tudi ta v družino pajkcev (Micryphantidae). Doslej za to vrsto še ni bilo jasno, ali živi v Slove niji ali ne. V seznamu, katalogu pajkov Jugoslavije, je pri Slo(veniji) vprašaj ?. Seveda smo se znašli spet pred isto težavo, le kje je ta »slepi potnik« vstopil na potnikov suknjič? Iz življenja tega pajka vemo. da živi najraje ob vodah. na rečnih bregovih. Možno je, da se je potnik kje ob Savi kopal in tam odložil suknjič. Na listek smo zato morali napisati še obsežnejše bivališče, lokaliteto, kar Gorenjsko. Sicer pa je ta vrsta zelo razširjena; živi v Evropi, Aziji, celo v Egiptu in Alžiriji. Preden si bomo ogledali zimske pajke iz Hrastnice in z Ratitovca, naj ome nim še opasanega skakača (Leptorchestes cinctus) (= L. berolinensis), ki je bil ujet sredi avgusta (18. 8. 1982) na vratih domačega poda (skednja). Sonce je ravno sijalo na deske, ko sem šel mimo in opazil »sumljivo« mravljo. Toda bil je pajek, ki je res neverjetno podoben mravlji (si. 2). Ima vitko 6 do 7 mm veliko telo s temnim, sprednjim in zadnjim delom, vmes pa je svetel pas — kot da bi bil prepasan, odtod ime. V Sloveniji tega skakača (Salticidae) še nismo poznali. Sicer pa to ni edina vrsta mravljam podobnih pajkov, vsaj pet takih osmeronožcev živi pri nas, na svetu pa je takih kar preko sto! Sedaj se pa podajmo k pajkom, ki so se nam v zimskih mesecih ujeli v Hrastnici in na Ratitovcu. SI. 2. Mravlji podoben pasasti skakač (Lep- SI. 3. Dvobarvna skalovka (Gnaphosa bicolor) torchestes cinctus) z značilno mrežasto risbo na glavoprsju V Hrastnici (543 m) je bilo 2. novembra 1981 postavljenih deset pasti v svetlem, suhem borovem gozdu (Pinus silvestris); razen pod Joštom, v takem gozdu na loškem ozemlju še nisem lovil. Zal zaradi prevelike bližine mesta (nevarnost, da bi bile naprave uničene) so pasti delovale le slabega pol leta, do 16. aprila 1982. Zaradi snežnih razmer so bile, razen decembra in januarja, vsak mesec pregledane. Ujetih je bilo 115 primerkov in med njimi je bilo 17 vrst: 62 1981 1982 v •/« Macrargus rufus XI II, III3, IV 25m' + lž- 23,4 VVidder, 1834 Trochosa terricola XI IV 19m + 6ž 22,5 Thorell, 1856 Levthyphantes mansuetus XI II, III, IV 14m + 3ž 15,3 Thorell, 1875 Coelotes inermis XI II, IV 15m + 2ž 15,3 L. Koch, 1855 Harpactea lepida XI II, III, IV 6m + 2ž 7,2 C. L. Koch, 1839 Scotina celans I II 4m + 2ž 5,4 Blackwall, 1841 Centromerus silvicola II, III, IV 3m + lž 3,6 Kulczvnski Gonatium corallipes II, IV lm + 2ž 2,7 Cambridge, 1875 Amaurobius obustus IV lž 0,9 C. Koch, 1868 Dysdera ninni I lž 0,9 Canestrini, 1868 Lepthijphantes flavipes IV lž 0,9 Blackwall. 1854 Ero furcata IV lž 0,9 Villers, 1789 Tegenaria silvestris II lm 0,9 L. Koch, 1972 Hahnia helveola XI lm 0,9 Simon, 1875 Aulonia albimana (subadult) II lm 0,9 Walckenaer Gnaphosa bicolor II lž 0,9 Hahn, 1841 Agroeca brunnea V lm 0,9 Blackwall, 1833 1. m = samci (Mannchen). — 2. ž = samice (Weibchen). — 3. Krepko tiskan mesec pomeni, da se je tedaj ujelo največ samcev, kar je za ugotavljanje razmno ževalnih dob zelo važno. Ob pregledovanju navedenih hrastniških vrst moramo ugotoviti, da smo se skoraj že z vsemi srečali, ko smo te osmeronožce raziskovali v bližnji Mali Hrastnici (Polenec, 1960, 1962) in na Osovniku (P o 1 e n e c , 1975). Z Lo škega pogorja pa sta bila doslej neznana vitkonogi zapredkar (Scotina celans) iz družine zapredkarjev (Cluhionidae) in dvobarvna skalovka (Gnaphosa bicolor) iz družine podskalnikarjev (Gnaphosidae). S paillardovim zapredkarjem, z bliž njim sorodnikom vitkonogega, smo se že lani (Polenec, 1981) srečali na Soriški planini. Naš zapredkar iz Hrastnice je nekoliko večji (samec 3 mm, sa mica 5 mm), njegove rdečkastorumene nožice, zlasti členki na prvih dveh parih, so še bolj trnasti, kar 12 parov jih je na enem (pri paillardovem le 6 parov). Ta pajek se mora zelo dobro počutiti na takih sončnih, suhih pobočjih, saj smo ga našli na podobnih suhih kraških površinah pri Divači, Kubedu, Hrastovljah, južnih pobočjih Slavnika (Polenec, 1978). Dvobarvna skalovka je dobrih 8 mm velik pajek s temno rjavim, mrežasto porisanim glavoprsjem in črnim zadkom (si. 3). Za rod skalovk (Gnaphosa) je značilen velik nazobčan greben, ki jim izrašča na notranji strani čeljusti (helicer) 63 SI. 5. Samca visokogorske ali alpske skalov-ke (Gnaphosa badia) je mogoče spoznati po značilnem paritvenem organu, ki ga ima (kot vsi pajki) v zadnjem členku (močno povečan na sliki) drugih pipalk — sl. 4. Podskalnikarji so ponočnjaki, čez dan se najraje zadržujejo pod skalami (odtod ime) ali pod mahom. Za dvobarvno skalovko so značilne dvobarvne temno rjave in rumenordeče nožice. To vrsto smo doslej že našli na podobnih sončnih pobočjih v dolini Belce pri Gabru, pri Sodražici. Stopimo še na vrh Ratitovca (1667 m). Nekajkrat smo se že zadrževali na tem najvišjem vrhu Loškega pogorja, večinoma poleti, sedaj smo pa hoteli vedeti, kakšni pajki žive pozimi na teh višinah. Predvsem pa smo hoteli odgo voriti na vprašanje, ki smo si ga zastavili lansko leto v zvezi z razširjenostjo sivega šesterookca (Harpactea grisea): ali je »šel« ta pajek še dalje proti vzhodu na Ratitovec? Zal, vsaj za sedaj, ne moremo potrditi te domneve, vsaj na tem južnem, travnatem pobočju prav pod vrhom se nam ni ujel v pasti. Res so bile pasti skoraj 100 metrov višje postavljene kot na Soriški planini, mogoče previ soko. Toda pajčja združba, v kakršni živi ta pajek na Soriški planini, je tako podobna združbi, kakršno smo v zimskih mesecih našli na Ratitovcu, da bi tudi ta šesterookec skoraj moral biti med njimi. V letu 1981 smo 9. oktobra zakopali deset pasti; prvič so bile pregledane 5. novembra, potem pa zaradi snežnih razmer šele naslednje leto 6. junija in 2. julija 1982. Sl. 4. Za pajčji rod skalovk (Gnaphosa) je značilen nazobčan greben na notranji strani čeljusti (shema) 64 Ujetih je bilo 309 pajkov in med njimi 24 vrst: Centromcrita bicolor Blackwall, 1883 Pardosa saltuaria L. Koch, 1870 Trochosa terricola Thorell. 1856 Alopecosa pulveridciita C. L. Koch, 1833 Meioneta sp. Erigonella subelevata L. Koch, 1869 Centromerus pabulator Cambridge, 1875 Drassodcs pubcscens Thorell. 1856 Tiso vagans Blackvvall, 1834 Bolyphanles luteolus Blackvvall, 1833 Cnephalocotes obscurus Blackwall, 1834 Bolijphantes alticeps Sundewall, 1832 Coelotes alpinus Polenec, 1972 Xysticus cristaius Clerck, 1757 Harpactea lepida C. L. Koch, 1839 Diplocephalus latifrons Cambridge. 1863 Centromerus sylvaticus Blackvvall, 1841 Lepthyphantes mansuetns Thorell, 1875 Cornicularia (?) cuspidata Blackvvall, 1833 Drassodes lapidosus Walckenaer, 1302 Gnaphosa badia L. Koch, 1866 Micaria pulicaria Sundevall. 1831 Xysticus bifasciatus C L. 1837 Oxyplila trux Blackvvall, 1846 5 Loški razslcdi 65 1981 XI XI XI XI XI XI XI XI XI XI XI 1982 VI VI, VI, VI, VI, VI, VII VI, VI '.'] VII VI. VI VI VII VII VI VI VII VII VII VII VII VII VII VII VII lllm + 38ž 13m + 31ž 20m + 10ž 16m + 6ž 8m + 13ž 9m+3ž 8m+lž 6m 2m + 3ž 3m + lž 4m 3m 2Ž 2m lm lž lm lm lm lm lm lm lm V "/o 44,7 13,2 9.0 6,6 6,3 3,9 2,7 1,8 1,5 1,2 1,2 0,9 0.6 0,6 0,3 0.3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 o.:! SI. 6. Zelo povečan (100 : 1) del glave rožičastega pajkea (Cornicularla (?) cuspidata) s svojskim rožičkom med očmi; ob straneh so deli pipalk Med omenjenimi vrstami smo sedaj prvič na našem najvišjem vrhu v vi šini 1660 m ugotovili samca *gorske skalovke (Gnaphosa badia), hkrati je ta vrsta najmanjša predstavnica teh podskalnikarjev: samec meri le 5,5 mm, samica pa 7 mm (si. 5). Temno rjavo glavoprsje in črn zadek sta nadaljnji posebnosti tega visokogorskega pajka, saj so ga v območju Alp našli celo v višini 2800 m. Pri rogatem pajkcu (Cornicularia? cuspidata) smo napravili vprašaj. Za rod rogatih pajkcev (Cornicularia, cornu, us, lat. = rog) je značilen majhen rožiček, ki je pri omenjeni vrsti pokrit s ščetinastimi laski. Toda pri našem ratitovškem SI. 7. Dvopikasti skakač (Sitticus zimmer-manni) s pobočja Ratitovca; tako visoko ta pajek še ni bil ujet 66 primerku je ta rožiček na koncu raven, kot prisekan, in iz njega štrlita dve, rahlo usločeni ščetini. Ali imamo pred seboj varieteto, podvrsto? Prav pri tem pajkcu je že leta 1894 opisal Kulczvnski, eden najboljših poznavalcev paj kov, posebno varieteto Cornicularia cuspidata Black. var. obsoleta — oblika brez rožička (obsoletus, lat. = obrabljen, oguljen) in ima samo kratke ščetine (si. 6). Ker so pri našem pajkcu opazne še neke razlike na plodilnih organih med tipič nim rogatim pajkcem, je prav mogoče, da gre za novo podvrsto; seveda se morajo te razlike pokazati tudi pri samicah, šele potem se bomo lažje opredelili. Na vsak način se bomo potemtakem še srečavali z Ratitovcem in njegovimi osmeronožci. Naj končno omenim še majhnega, komaj 3 mm velikega pajka, ki je bil ujet na poti proti vrhu v višini kakih 1300 m. Ni lezel ali tekel kot običajni pajki, temveč skakal po sončnem skalovju. Dve svetli pegi na zadku sta bili posebno očitni (si. 7). Prav zaradi teh dveh značilnih peg lahko imenujemo tega pajkca iz družine skakačev (Salticidae) dvopikasti ali zimmermannov skakač (Sitticus zimmermanni, Simon, 1877). Po podatkih (H a r m , 1973) živi najraje na juž nih, suhih pobočjih, tudi v višjih legah, pri 800 m je bil že ujet. Pri nas je bil doslej znan le iz Makedonije. Univ. doc. dr. K. Thalerju z univerze v Innsbrucku se najlepše zahvaljujem za pomoč pri z * označenih vrstah. Literatura Chyzer, C.-Kulczynski, L. (1894): Araneae Hungariae. Budapest. — Harm, M. (1973): Revision der Gattung Sitticus Simon. Senck. biol. 54, 369—403. Frankfurt. — Locket, G. H.-Millidge, A. F. (1951): British Spiders. Vol. I. London. — Miller, F. (1971): Pavouci-Araneida. Klic zvireny ČSSR IV. Praha. — Polenec, A. (1960): Pajki iz Male Hrastnice. Loški razgledi 7, 184—189. Skofja Loka. — Polenec, A. (1962): Svatovanja pajkov pozimi. Loški razgledi 9, 66—70. Škofja Loka. — Polenec, A. (1975): Pajki z Osovnika (857). Loški razgledi 22, 154—162. Skofja Loka. — Polenec, A. (1978): Zusammensetzung und Besonderheiten der epigaischen Spinnenfauna des Seslerio-Ostryetum am Berge Slavnik (1028 m) (Nord-Istrien, Jugoslawien). Symp. zool. London, 42. London. — Polenec, A. (1981): Pajki s slemena nad Soriško planino. Loški razgledi, 28, 276—284. — Reimoser, Ed. (1937): Gnaphosidae oder Plattbauchspin- nen. Tiertoelt Deutschlands 33. Jena. Reimoser, Ed. (1937): Clubionidae oder Rohren- spinnen. Tierwelt Deutschlands 33. Jena. — Thaler, K. (1971): Uber drei wenig be- kannte hochalpine Zwergspinnen. Mitt. Schioeiz. Entom. Ges. 44, 309—322. Laussane. — Wiehle, H. (1960): Micryphantidae-Zwergspinnen. Tierwelt Deutschlands 47. Jena. — "VViehle, H. (1967): Beitrag zur Kenntnis der Deutschen Spinnenfauna, V. Senck. biol. 48, 1—36. Frankfurt. Zusammenfassung EINIGE NEUIGKEITEN UNTER DEN SPINNEN Zufallige Funde und solche aus der Hrastnica (543 m) und vom Ratitovec (1667 m) Heuer hat sich eine Reihe von Daten uber Spinnenarten angesammelt, die nicht nur fiir das Gebiet von Skofja Loka, sondern auch fiir Slowenien und sogar fiir ganz Jugoslawien erstmals festgestellt wurden. Einige der betreffenden Funde wurden ganz zufallig gemacht. Beim Sagen des Treibholzen, das die Poljanščica mitgebracht hatte, wurde die Zwergspinne Entele- cara erythropus aus der Gattung erbeutet, deren Arten auf Baumen und Strauchern 5* 67 leben. (Die vervvandte Art Entelecara acuminata wurde am 2. 7. 1982 auf einer Quitte in Kranj gefangen). Im Autobus dcr Strecke Kranj—Škofja Loka wurde Grw.thona.rium dentatum gefangen; diese Art lebt an Gewassern, moglicherweise kroch sie irgendwo an der Save auf die Jacke des Reisenden. Mitte des Sommers wurde in der heimischen Scheune die ameisenahnliche Springspinne Leptorchestes cinctus (= L. berolinensis) gefangen. Im Kieferwalde (Pinus silvestris) in der Hrastnica vvurden auf ihrem offenen trockenen Abhang 10 Berberfallen aufgestellt. in denen sich vom 2. 11. 1981 bis zum 16. 4. 1982 17 Arten mit 115 Exemplaren fingen; auf Seite 63 ist in der Hauptsache ihr Winteraspekt ersichtlich. AuCer schon bekannten Arten wurden hier zum ersten Mal im Gebiet von Skofja Loka Scotina celans und Gnaphosa bicolor festgestellt. Knapp unter dem Gipfel des Ratitovec (1667 m) waren vom 9. 10. 1981 bis zum 2. 7. 1982 ebenfalls 10 Berberfallen in Tatigkeit, und z\var am grasigen sudlichen Abhang, der jenem auf der Soricaalm ahnlich ist (Polenec. 1981). Sie wurden mit der Absicht aufgestellt, ob Harpactea grisea auch noch weiter ostlich der Soricaalm, nam- lich auf dem Ratitovec, lebt. Obvvohl die Assoziation (S. 65) sehr ahnlich ist. wurde diese Art auf dem Ratitovec vorlaufig noch nicht ermittelt. Erstmals im Gebiet von Skofja Loka wurde aber die hochalpine Art Gnaphosa badia festgestellt, die bisher von der Mojstrovka (2332 m) und von dem unterhalb dieses Bcrges gelegenen Sleme (Julische Alpen) bekannt ist. Unter den gefangenen Arten ist die Zwergspinne Cor- nicularia (?) cuspidata mit ihrem eigenartigen Horn interessant, das auf der Spitze eben und mit zwei leicht eingebogenen kurzen Borstenhaaren versehen ist. Vielleicht handelt es sich um eine subspezies? Bei eben dieser Art beschrieb schon im Jahre 1894 L. Kulczvnski eine besondere Varietat Cornicularia cuspidata var. obsoleta, die kein Horn, sondern nur Borstenhaare aufwies, die aus der Stirnseite des Kopfes herausvvuchsen. Fur die Losung dieser Frage sind neue Exemplare notig, besonders Weibchen. Am Wege auf den Ratitovec wurde in der Hohe von etwa 1300 m auf sonnigen Felsen ein Mannchen der Springspinne Sitticus zimmermanni gefangen, die bei uns bisher nur aus Makedonien bekannt gevvorden ist. 68