965 Puščavska ptica upanja Puščavska ptica upanja dovolite da vam povem zgodbo v katere slečeno kožo zabijam betice besed nekateri boste morda zaslišali le donenje nekaterim bo to morda dovolj kajti v njej bodo ujeli bitje svojega lastnega nekrilatega srca nekateri pa bodo zaslišali v vsaki besedi drobljenje kristalnega svoda na katerem pristaja Ikar in pušča za sabo odprtino v obliki ptice ta zgodba je prav tako imaginarna kot katerokoli življenje kot bučanje bas kitare ki je postala povodenj ta zgodba ima junaka recimo mu: on recimo mu še: ona (kajti drugih zgodb ni) in tako jaz: on rojen v času med kitaro in žensko pripovedujem zgodbo o moškem ki vam pripoveduje svojo zgodbo: ona je bila kot odtis popolnosti v redki kovini lepote plazmatski gorilniki njene biti so stalili nežlahtno a redko trdo kovino tistega moškega on pa je s svojim bitjem čisto izpolnil njen snovni odtis v času tako je nastala slika ki bi lahko bila ekspozicija hardrock bluesa enako kot ščebetanje supersonističnega škrjanca moški je spoznal da se je mogoče z njo ljubiti najprej s celim njenim telesom nato s posameznimi deli in slednjič še s posameznimi porami 966 Josef Šim pa s posameznimi pogledi in še z besedami najprej z njihovo barvo slednjič z njihovimi pomeni celo z njihovo tišino . . . tedaj je moški sedel in začel pisati svojo zgodbo da bi tako s peščico svojega prahu pomnožil vsemirske žamete v katere bo morda spet padlo in vzklilo vroče seme časa . . . ljubil sem te in te ljubim ljuba moja čudovita z vso svojo snovjo ki mi je bila dana in tudi z zavestjo s katero sem se izlegel iz niča ljuba moja ljubljena tišina je največ vendar ne dosegam njene velikosti niti njene bede ljuba moja nežna vsa milina neskončnega prostora je bila v mojih dotikih jezik imam raztrgan od poljubljanja kač nazobčane strune napete na kitarah žalosti so mi s poljubi pokrile lica ko bi le vztrajal v svojem molčanju bi se spremenil v vrtnico in to bi bila mistifikacija kajti molčanje je bodeča žica med bojnimi polji tako kot ljubljenje ni orgazem radovednosti ljuba moja vsega si me obrastla kot divja trta katere omamni grozdi so padali v usta utrujenih mimoidočih mož ki so se ljubili s tabo da bi te s poljubi prepričevali da najine tegobe sodijo skupaj jaz pa sem se razraščal pod zemljo kot drevo ki se je odreklo krošnji vej pod zemljo sem cvetel 967 Puščavska ptica upanja pod zemljo sem izpolnil ves tvoj čas za druge pa sem bil sčasoma v"dno bolj palica za slepe zapičena v zemljo njen lastnik voden z ihtečimi poljubi tvojega prepričevanja je razprostrl roke nad neskončnim prepadom v omamni omotici leta ne bo sprevidel svoje zmote s tistim ki se mu boš predala bodi nežna kot si bila z mano naj ima najina ljubezen vsaj ta smisel in dolge vroče noči kliči ti milina neobremenjena z razumom nežno njegovo ime kot si klicala mene ko sem vate prelival svoje življenje in ne pusti se odbiti njegovi jezi ko bo zvedel zame in vzpenjaj se po njem kot si stopala po meni ko naju nisi hotela izgubiti in si želi biti stalno z njim želi si z njim večerjati zaspati in zajtrkovati in povzdigniti preprost dotik v krik omotice da vsaj tako ne bi bil pozabljen ljuba moja edina ne bodi kruta saj veš da sem jaz: črna ptica na praznem črnem nebu bil tvoja ljubezen in bom na veke in če umreš prej kot jaz draga moja bi rad hranil tvoj pepel pod svojim jezikom namesto Haronovega kovanca v katerega je eden tvojih ljubimcev vrezal tvoje desno lice . . . najini poti sta se zlili v tisti zvezdni ladji ki se imenuje prostor v času ko so bobneli planeti kot zvezdna dinama jaz sem bil tisti ki je prvi odložil masko s kisikom in se nadihal tvoje hlapljive atmosfere dolge mesece je trajalo preden si obotavljivo odložila svojo 968 in najina ljubljenja so se spremenila v žrtvovanje bogovom in oba sva ko so se čez naju kotalili letni časi čakala kdaj bo dolgočasje razprlo svoja mrenasta krila ko pa se ni zgodilo tako /čez eno leto že nisem več znal pisati verzov kajti v tvoje oči sem zakadil seme svoje poezije/ sva začela preskušati kakšna žival je to ki naju oba požira in bežala sva drug od drugega da bi se spet vračala še z večjo neučakanostjo in se zraščala kot dva vala zračnega pritiska preden sva spoznala da sva ta žival midva: cipa in norec vsa iz sebe sva se dušila od tujih plinov in se prikazovala iz vedno večje globine nad gladino svojih teles da bi se nadihala samih sebe te eksplozivne atmosfere najinega bivanja v kateri je vse nebistveno zamiralo le midva sva v njej cvetela kot dve betonski vrtnici in oba sva hrepenela po svojem trpljenju ti morda bolj kot jaz kajti v moji odsotnosti so starci in druge sence staranja vtikali koščene prste v tvojo notranjost in s tako navlaženimi prsti preskušali odkod vleče ta najina nevarna mladost ki je njihov brezup najini dotiki so se spremenili v molitve ki sva jih odrešila s svojimi vročičnimi usti iz svojih teles in se za dolge ure spreminjali v negativ leteče ptice v negibno rožo omamljeno od lastnega vonja tedaj sem te začel trpinčiti z bledomodrim plamenom strahu kajti zame je bil omotičen že vsak tvoj dotik blaženo sem mislil da je tako tudi za druge Josef Simon 969 Puščavska ptica upanja in da bi te obvaroval pred sabo sem začel pisati to knjigo ki ima tvoje ime ti sladka puščavska ptica upanja /z grozo kaj se bo zgodilo tokrat kajti ko sem pisal Asfaltne golobe sem za pol leta izgubil sluh/ ne bi rad izgubil tvoje ljubezni ljuba moja čudovita vročično pišem in morda prehitro da najina preskušnja ne bi bila tako dolga kajti po mojih vratih praska tesnobna žival: ti in jaz kot dve dvosobni stanovanji toneči vsako v drugi četrti kot najine vožnje iz službe in nazaj kot najini nerojeni otroci kot najini ožgani duši v lučeh najinih teles moja zgodba me duši: če se predaš komu bodi kot zvezda na njegovem nebu po mojih vratih praska divja tesnobna žival . . . prevedla Nives Vidrih