Čuk piše...
¦           M oj e 16. p o r o č i 1 o.
Zares sem se zadnjič močno pre-hladil, zato nisem več napisal o vtisih svojih obiskov. Ker pa obljuba dela dolg in ste se vsi mazali s potrpljenjem, o katerem pravijo, da je božja mast, zato vam bodi za praznike udovoljeno. V tej krizi nam itak nič drugega ne preostane, kakor to, da se smejimo raz-nim kozlarijam v malem in velikem svetu. — ZadnjiČ res nisem mogel vse-. ga povedati, zato bom pa danes neko-liko bolj obširen. —
Bog ne daj zamere na to ali ono stran, ker bi to zelo slabo vplivalo na mene; kajti prebridko je vse-ono, kar san doživel...
No in sedaj pridemo do prav Inte-ligentne krave, katero je Cenc prodal Bašlovemu Šimnu. Kupec in prodaja-lec sta se pobotala, da dobi prodaja-lec še Din 1000.- nagrade, ako krava zamore iti po stopnjicah. Cenc je stavo dobil, ker je njegova kravica dresirana na vse muhe. Pri Klemenčiču je bilo. Z električno svetiljko na rogovih je pri-§la v salon, kjer je začela po vseh pra-vilih plesne umetnosti — plesati. Seve-da je sviral gramofon, ki nima prav no-bcnega smisla za kravji rep, ki ]e celo škatljo vrgel po tleh...Tu se začne ne-sreča, ki ni nič manjša, kadar kak krš-čeni dvonožni stvor razbije še več, ka-kor naša Belka, ki je imela malo pre-malo prostora. ~
Ko je Belka zagledala novega gos-podarja, ga je med plesom takoj prija-/nto nabodla na rogove (ker ]e prejšnje-ga gospodarja nosila vedno doiroov, če je bil ,,pretežak".) Cenc je dobil svo-jega r,jurja" in zdaj pravi šuma, da krave ne proda za noben denar. Jaz mu to rad verjamem, ker ima v tej kravi cel tirkus.
Sicer pa za njo tudi na sejmu ne dobi nobencga denarjia... —
Drugič pa vara bom povedal, kako mene — čuka— blišči od Mariničeve tuči in še več stvari, katere sem1 že v začetku svojega poiioeik izdal.
Zdaj pa na zdravje vsi: Belltiai, Fiir-thner, Rakuša, Cenc, JVLarinič, Klem'en-čič in Katjuška, ki si poleg drugih prav srčkana punčka. —
Uhuhuhuuu! ¦------            r
M o j e 17. p o r o č i 1 o. Nesreča v — ljubezni. Izneverila se je meni domnevna Sovica, ko sem spoznal, da je čisto navaden — čuk. In kaj mi je napravila oz. napnavil? tTiste dni sem dobil lepo rožnato pi-Smo, ovito v zlati ovoj... Iz daljnih krajev očitek in Ijubke besede obenem. S svojim kljunom m!i strga ovoy ,in od-nese z izgovoj/om, da bo to za najino božično drevo daleč stran. Od tegfa pi-sraa naprej ni več sledu od te čudne družice mojega življenja... In taJco o-stal sem sam, pred pti-či in.dekleti me je srara.
. Končno pa sern se razvdselil svoje svobode v prav velikem obsiegu, ker je čudna toplina objela moje prevara-no srce...
Pa sem spet odfrfotal------—
Vendar ne daleč. Krožil sem nad mestom, iskajoč novic. To pa zato, ker so hudobni jeziki mislili, da sem se pre-selil nekam v okolico. V teh mislili so si oddahnili v upanju, da jih boni pu-stil pri miru oz. brez kontrole. Pa so se zmotili. Čukova navada ni, kogja zafrkavatf, ker se sam zaveda, da m brelz greha; zato je kljub kamenjanju ostal nepoškodovan. Čast, komur čast! Ptuj-čani in Urbančani pa so slabi strelci. Vsakemu se na puško vsedcm, ako.ho-če na me pomeriti s hudobnim*. krvo-ločnim namenom. — Občudujem le one tihe junake in ]una-kin]ef ki se za malomeščanski provin-cionalni s p 1 e e n ne zmenijo; kajti med uamalanimi obrazj fn s ...cimermanskoj
Farboj postrihanimi žnabli" bi človeku (ne samo čuku) minila ne samo dobra volja, amiiak tudi apetit do najslast-nejših kolin... — Čuk se zaveda, da je grešno stvorenje in to priznava, četu-di to božično priznanje ne bo všeč --pobeljenim grobovom. — Pa bo kdo zinil: Cuk filozofira; najbrž pisma od-pira in čita, kako se Ptujčanom svita.— še nerazodeta — osveta. — Vendarnič od tega zlega! V Ptuju imamo še mno-go 7asajanih dimnikov in smrdečih lta» nalov, ki kričijo po temeljitem čišče-nju. (Vedite: Cuk govori v prispodo-bah in smatra dimnike in kanale za ljudi!) — Tako sem sklenil, da se po dam v najbolj nevarna šeršenova gnez-da ne •— boječ se ža.svoj nežni kljun. Kot svoboden ptič bom dalje čukoval v veselje vseh pravičnih in jezo vseh — krivičnih. —
M o j e 18. (božično) p o r o c i 1 o. Da ne boste govoričili in besedičili, kako bezbožen in brezobziren je čuk, vam vsem nevernim dušam sporočam to božično pismo: Nič me ne blišči-jo ljubka božicna drevesca, ne srčkane jaslice (moj pradedek izhaja iz betle-hemskih planjav) in polnočnic sem kar otroško vesel. Pač pa me zebe v srce, kako zmrzuje naša deca v polpokritih štajah (kakor ubogi Jezusček), kako jo-ka Mati božja s svojim ženinam — Jo-žefom potem, ko mora bežati iz betle-hemske revščfne v egiptpvsko bedo, -ravno taka, kakor mamice in ateki na zemlji... čudna skladnost s krizo pred 1J931 leti in danes! Zato vam zapojom v to krizo z angeljci nebeškimi: (An-geljci bodo peli naprej: Slava Bogu na višavah...) ,,ln šmir ljudem na zem-lji!"