—   75   -
Dve rožici
(Konec.)
A Romanov in Daničev stric sta zaman poizve-dovala. Deklici sta molčali trdovrafno. Ce ju je kdo vprašal, sta povesili oči in rdečica jima je zalila lice. Sfariši so se tolažili s tem, da se gotovo kmalu izpri-jaznita, kakor je že navada pri takih malih trmoglavkah. Ej, stariši že vedo — in niso se zmotili ne pri Minki in tudi ne pri Franici. . .
Prešel je petek, prešla sobota — a Minka in Pranica še vedno nista bili prijateljici. Kjerkoli sta se srečali, sfa zardeli in povesili oči. Z naglimi koraki sta odhiteli minio in nista se ozrli. Tudi k marjeticam nista prišli več: kajti Minka sy je bala, da naleti tam na Franico, in Franica, da tam naleti na Minko. — Marjefici _pa s(a samovali lia trati in čakali, kdaj pridefa deklici. Čakali sta in čakali — a Minke, a Franice ni bilo od nikoder! .... Žalostno sla povesili svoji glavici in nihče se jih ni usmilil - razen Kovačevega Tineta Ta je naložil v svoj voziček kamenov, da jih pelje v .Ameriko" — na Romanovo Irato. Voziček je cvilil, a konjiček - Tine je veselo peketal čez trato in ni gledal ne na levo ne na desno. Pri tem se je dogodilo, da je šei težki voziček črez glavici marjetic — belica in rdečka sta se nagnili na Iravo in zateli počasi rumeneti, rumeneti. ..
Jasno popoldne je sanjalo v nedeljo nad zetnljo. Vse je vabilo vun na cvetoče polje, da izginejo Crne skrbi, vsi spomini na (rud in težavo minuiega tedna. Le veselje in blažen mir naj polnita srca vsakega človeka!   —
Minka je stala na pragu in gledala vun v veselo naravo. V njeni duši je bilo vse žalostno, nepopisno žalosmo ... kje so oni dnevi, ko sta hodili s Franico v takem lepem času po polju, ah, kje so! Nič več se ne vrnejo, nič več! Saj je Franica nanjo huda, ker ji je rekla, da je ncumna, in ona je huda na Franico, ker .   ji je rekla, da je umazana . . .
Minka je postajala vedno žalostnejša. Zahrepenela je po svoji marjetici-belici, ki je ni videla že tri dni...
—   76   —
kaj dela zdaj? Ali se še smeje solnčecu ? Ali pa je že usahnila njena Ijuba, Ijuba belica .. . SJopila je v hišo in pogledala skozi okno na trato — nikogar ni bilo tam. Slekla je umo tja, da bi vsaj za hip videla belico — ali skoraj bi bila na glas zaupila . . . Njena Ijuba, njena zlata belica je ležala v travi, glavica vsa oru-nienela in listki odpadli!
Sedla je na trato in grenke solze so ji prišle v oči —Izkušala je poravnati belico kvišku— a zaman! Vsakokrat je padla nazaj v travo in vsakokrat je padel iz njene glavice vel listič . . .
Tisti čas je stala f:ranica zadaj za hiSo in tudi hrepenela po svoji marjetici • rdečki. Rada, ah, tako rada bi bila stopila tja na trato in pobožala vsaj enkrat rdečko po nežni glavici! — Dolgo, dolgo je preu-darjala. in nazadnje jo je zmagalo prevel/ko hrepe-nenje . . . Počasi je šla za Romanovo hišo in se ozirala na vse strani, da ne bi zagledala kje Minke. A te ni bilo nikjer. — Prišla je do vogla, odkoder se je videlo na trato, previdno je obstala in pokukala tja; a še v istem (renutku je stopila korak nazaj, kajti (am je videla Minko . . Mislila je urno odhiieti nazaj — toda pre-mislila se je. Polastila se je je radovednost, kaj dela Minka tam. Spelje pokukala izza vogla in zrla pozorno na trato — in videla je Minko jokati. . . Navdala jo je slutnja, da se je zgodila velika nesreča njeni rdetki... Nič več se ni sramovala Minke, ampak je hitela urno na Irato k svoji rdečki - in tudi njej so stopile solze v oči. — Njena rdečka  vsa  rumena, vsa  poteptana!
,Oh, kaj se je zgodilo, Minka?" je vprašala, kakor da bi se ne bili nikdar sprli. „0, moja rdečka! O, moja rdečka!"
,,O, moja belica!' je vzdihovala Minka. ,,Franica, zakaj sva se sprli?"
»Zakaj, zakaj! - Če bi se ne bili, bi ime)i še zdaj marjetici  — ti belico, jaz rdečko."
!n dektici sta bili spet prijateljici — skupna nesreča ju je zedinila. in skupno sta točili solze po belici, po rdeeki . . .
Tisti čas sla priSla mimo v veselem pogovoru Romanov in Daničev   stric.   Globoko sta se zafudila,
—   77   -
ko sta zagledala Minko in Franico spet skupaj. a še globočje sta se začudila, ko sta videla, da imata deklici solzne oči.
nKaj pa je, kaj?" sta povpraševala. — ,O, moja belica!" je vzdihnila Minka . . . nO, moja rdečka!" je vzdihnila Franica.
Romanov stric so se ozrli na trato in razumeli so takoj vse. Vedeli so tudi. da je peljal prejšnji dan Kovačev Tine kamene v ,,Ameriko" čez trato, in takoj so uganili, da je vsemu kriv Tine. Zalo so stopili h Kovačevi hiši, ki ni stala daleč od Romanove, in našli so Tineta na cesti.
,Sliši5, Tine Kovačev, slopi malo sem!" so rekli. Tine se je ozrl v strica in se začudil. Sam si ni mogel razložiti, kaj hočejo stric od njega. — Nič hudega sluteč, priteče k njim; a Romanov stric ga primejo za dolga ušesa in mu navijejo uro.
BJav. jav!"  vpije Tine, nstric, kaj sem pa storil?"
,Ti nepridiprav," dejo stric, ,ali boš še kdaj vozil čeznašo trato kamene v .,Ameriko" ? Kaj, ti nepridiprav?"
Jav, jav. dobri striček! Nikoliveč... nikoli več!" hrope Tine.
,Oha, kaj pa je?" so vprašali Kovačev stric in stopili iz hiše, Romanov stric so mu povedali vse in še vedno navijali uro. In ujezili so se tudi Kovačev stric in so tudi navili Tinetu uro . . . Ah, in Tinetu je bilo tako milo, tako bridko pri srcu, da se je skril v skedenj in je tam jokal debele solze srčne  bolesti...
C. Slavin