324
Gojko:  Cvetka in  sokol.   —   Oblaka.
katerega je bil hvaležen, naj mu je došel od katerekoli strani, usposobile bi ga, da bi vstrajno napredoval v lepi umetnosti in se povspel v nabožnem slikarstvu nad vse dosedanje slovenske slikarje.
O. Aleksander je bil tudi pisatelj, jeden naj-marljivejših sotrudnikov „Cvetja z vrtov svetega Frančiška". Spisal je: „Pot na goro Alver-nijo", III. letnik, 1882. — „Brat Jane\ Monte-korvinski", in »Prilika zveličanega brata Jako-pona Tudertinskega o modri devici", IV. letnik, 1883. — »Smrt svete matere popisana od svetega sinu",  »Lakomni oskrbnik",   »Kralj   ar-
menski — manjši brat", »Ljubezen sv. očeta Leona XIII. do gore Ahernije" in »Marko d'Aviano", V. letnik, 1884. — Vsi ti spisi se smejo prištevati med najboljše, kar jih je „Cvetje" doslej priobčilo; zlasti zanimiv in temeljit je življenjepis slavnega kapucina Marka d'Aviano. V vseh se zrcali krasno pisateljeva pobožnost, naobraženost in ljubezen do njegovega reda, katera odseva še mnogo lepše iz njegovih zasebnih pisem. Vse, karkoli je videl po svetu, preniotril je trezno ter izkušal vse najboljše uvesti doma. Zato pa mu naj slovenska domovina  hrani  hvaležen  spomin.
P
od  zelenim  javorom Cvetka se razcveta, Nad  zelenim javorom Sokol sivi leta.
Pa sokola cvetka zre In  tako  mu pravi: „Lepo,  sokol,  tebi je V višnjevi višavi.
Cvetka in  sokol.
Blisk  hitrejši  ni  kot  ti, Niti  zračna vila; Kamor ti srce želi, Nosijo  te  krila."
Sokol cvetki govori: „Veš-li,  cvetka jasna, Da višava zračna je Krasna  —  a opasna?!
A na noč je devljejo V vodico  studeno, Da je drugo jutro spet Kot poprej  zeleno."
Gromi grozni se  pode Nad  menoj  z  oblaki, Pod  menoj  pa  mi groze S puškami junaki.
Cvetje  —   deve pa bero In vijo  je v kite Pa je nosijo ves dan V  nedrih ponosite.
Gojko.
Oblaka.
D,
'va oblaka,   rodna brata, Sina sinjega morja, Srečala sta se visoko Nad višinami neba.
„Kam si kanil,  bratec beli?" „„Onkraj  gore, glej  polje, Glej  gorice vinorodne: Moje čakata rose.
Tjekaj  z  dežjem  blagodatnim V  krilu  zlatem  pohitim, Da višine in doline Pokropim  in  pokrepim.
Ti?"" — „Glej  doli tu pod nama Krasen  svet in jasen cvet! Tje ponesem v krilu  črnem Bliska žar in toče led.
Kmet trepeče,  kmet vzdihuje, Ko preti   mu  neba srd!  — Predno  zvezde  zabliščijo, Cvet in up  mu bode strt."
Gojko.