Listek. Klobukova povest. I.V. Halek. — Jan Stanovsky.) Medtem ko je profesor prednašal, sedel sem tiho na žreblju in razposajeni dijaki so mi metali popirnate krogljičke ravno pod nos. Niti ganiti se nisem smel, niti črhniti; kajti gospod profesor je imel «solo». Primaruha! Nekoč je nek nebodigatreba krogljičko oslinil tako, da je obvisela na meni, jaz pa sem moral svojo sramoto nesti črez ulico domu. Drugokrat zopet je gosp. profesor odišel iz šole in jaz sem služil omenjenim pobalinom v tarčo, v katero so streljali z velikimi popirovimi kepami, s knjigami, s črnilniki, s čepicami. Slednjič se nisem mogel več zoperstavljati njihovi nagajivosti, padel sem sč žreblja ter se kotačil naravnost dijakom pod noge. Nek štipendist me je brcnil, da sem zletel na kateder med burnim, homeričnim smehom. Nato je pristopil oni pouličnjak, ki je sedel na »častnem oslovskem mestu» v «prvi klopi», vzdignil me kviSku ter zaklical: «Glejte kantarov razum!» Terau je sledil divji krohot in vrišč; nepridiprav me \e zopet obesil na prostor. K vsi sreči je vstopil ravno profesor zopet v šolo in tako preprečil nadaljne surovosti onečeščevanja svojega klobuka. Če bi se bil on še le za trenotek kje zamudil, kdo v6 — mogoče bi bil sporočil svoje p6te konjedercu. Sev6 največja in najgrozovitejša kazen je bila za me, da sem moral poslušati profesorjeva predavanja z ostalimi «slušate!ji», ne da bi bil le trohico razumel. Ko sem prišel s profesorjevo glavo domu, spoznal je gospod prolesor moje razklopotano zdravje. Obračal me je na vse strani in nisem mu tajil, da pri njem ne zdržim dolgo več. Videl je moje zvinjene in potrte grešne kosti, ušesa so mi visela, kakor na klapasti svinji, dihanje je bilo kratko in je pojemalo — skratka doba bolezni in slabosti se je približala. In prevdarjal je gospod profesor, kaj bi bilo najbolje z mano napraviti; in dolgo se je posvetoval s svojo gospo in s svojo glavo. *No, kaj naj storim?* odzval sem se. «Pojdem k očetu in mu dčm: Oče, grešil sem hudo, da sem se oddaljil od tebe; saj si tako dober, oCe, odpusti mi!» Moj svet je bil dobrodošel in še istega dne me je nesla hišinja gospoda profesorja k očetu. Ni možno s peresom opisati tega radostnega najinega svideDja. Padel sem očetu k nogam in plakal sem vroče solze. Oče je zbral sicer ves svoj razum in pregledal vse spominske predale, da bi v meni spoznal zgubljenega svojega sina; šlo je to le z največimi potežkočami. «Sin, moj sin», klical je obupno oče, «kam si zabredel!> Toda tu ni pomagal noben lemento. In oče je sklical vse svoje sluge ter jim djal: «Glejte, to je moj sin, pomorte mu zopet na noge, saj je vreden svojega očeta!» Sluge so mi v resnici malo zravnali kosti ter me spravili na noge. Moja zunanjost je bila zopet tako, tako — za silo. Pa spak, komaj je minulo pol ure, moral sem že zopet zapustiti svoj očetovski dom; kajti hišinja gospoda profesorja je čakala na me. Oče več ni hotel slišati mojega joka in tarnanja. »Opomogel sem ti zopet na noge», djal je; «zdaj pa pojdi in se obnašaj pošteno! Pri meni nimaš nič več iskati!» Moj oče je bil dober norček, toda največji zakrknjenec, kadar se je za kaj odločil. In zbog tega niti moj lemento nič ni pomagal, dasi sem ga zagotavljal, da bi se rad s svojimi stiskami in nadlogami zaupal njegovemu očetovskemu srcu. Vse zaman; bi sem zopet odnesen k gospodu profesorju. Gospod profesor me je sicer obračal in ogledoval z veliko ljubeznivostjo, del me na glavo ter se ogledaval v zrcalu, in jaz sem se zelo vzradostil, ko sem videl svoio obnovljeno podobo. Zato pa so drugi dan, ko sem prijezdil na profesorjevi glavi v šolo, pred njegovimi očmi dijaki zagnali tak vrišč in smeh in hrup, da me je minila vsa volja, še dalje služiti gospodu profesorju. Vse, kar sem trpel pri njem, stopilo mi je tako živo pred duševno oko, da se rai je ožilo srce in sem se bal, da bi moral zopet trpeti vse to znova. Bilo je drugega dne potem, ko sem šel z glavo gospoda profesorja k brivcu, da bi gospod profesor si dal obriti svojo brado. Sedelo je tam mnogo ljudi, in gospod profesor je moral čakati, da pride vrsta nanj. Medtem rae je bil obesil k mojim drugim tovarišem na žrebelj, in tam smo čepeli ter tožili drug drugemu svojo kruto usodo. Visel je tam tudi neki tovariš, kateri mi reče: «Bratec, menjajva svoje glave!» «Dobro, velja!» glasil se je moj odgovor. Mislil sem si namreč: «Kaj me more zadeti hujšega, nego je osoda pri gospodu profesorju?* In v resnici. Gospodar mojega tovariša je bil preje obrit nego gospod profesor, in njemu je, kakor se je videlo, najina resolucija popolnoma ugajala. Vzel je tedaj klobuk gospoda profesorja, oziroma mene — in jaz sem jezdil glavo f i jakar ja. Kako se mi je godilo pri njem — o tem v četrtem poglavju. Smešničar. Učitelj: «No Matijče, ne veš koliko je tri in Stiri ?» M a t i j č e: (molči.) Učitelj: «Pazi! Ako ti dam sedaj tri žemlje in potem še štiri, koliko žemelj imaš vseh skupaj?> Matijče: (hitro) «Potem sem jih sit, gospod učitelj.* U č i t e 1 j: ¦ «Povej mi Tonček, kaj so godci?« Tonček: »Godci so tisti ljudje, ki hodijo spat, kadar mi vstajamo.» Učitelj: »Lojzek, katero mesto je pač najlepše v Avstriji?» Lojzek: «Gradiška!» Učitelj: «Kako to?» Lojzek: «Zato, ker jo moj oče ogledujejo že pet let.»