VRNITEV Prek tihih dobrav si veter ubira zelene strune trav in poje v pozdrav. Nad streho domačo siv dim se suklja kot vedra zastava veselja pod nebom večernim vihra. Na pragu kamnitem, ki je kakor staro srebro, z utrujenih nog otrem si prah z daljnih cest in v roje zazrem se zvezd — vse čiste so kakor otroške oči O, molči, srce, pa četudi te rana skeli Ubogo srce, ti večni sanjač — vrnilo si se z razpotij kot strt, razočaran berač . . .! 188