VRNITEV 
Prek tihih dobrav 
si veter ubira zelene strune trav 
in poje v pozdrav. 
Nad streho domačo siv dim se suklja 
kot vedra zastava veselja 
pod nebom večernim vihra. 
Na pragu kamnitem, 
ki je kakor staro srebro, 
z utrujenih nog 
otrem si prah z daljnih cest 
in v roje zazrem se zvezd — 
vse čiste so kakor otroške oči 
O, molči, srce, pa četudi te rana skeli 
Ubogo srce, ti večni sanjač — 
vrnilo si se z razpotij 
kot strt, razočaran berač . . .! 
188