Soedlztone In abbonamento posblt Poštnina plačana j gotovini
[ Teto VIII.
Concesslonarfa esclnrir« per la pnEblldli 31 provenienca ftaliana ed esterai Unioo« Pubblicitt ttallaaa & A. Milana
Bollettino di guerra n. 1158
L’attacco di successo di bombardieri germanici contro unita nemiche
4 navi da trasporto, 5 mercantili, 2 incrociatori e I caccia colpiti
Comando Supremo, Bollettino di guerra 1158.
Situazione immutata in Sicilia dovo 1’attivita conibattiva si č prevalentcmente svolta nel settore settentrionale dello schieramento.
Bombardieri germanici hanno attaccato con snccesso unitii mercantili e da guerra al largo dello costo scttcntrionali e orientali delPisola dan-neggiando gravemente (juattro transporti, due in-crociatori e un cacciatorpediniere: cinque mercantili sono stati colpiti nel porto di La Valletta. I/aviazione neinica effettuava incursiotii sui d’in-torni rli Nnpoli e 6ulla regione dello stretto di Messina: danni non gravi, vittimoin corso di ac-certamento; Io artiglierie contraerde abbattevano
»ci apparecchi.
In duelli con nostri cacciatori della Sardegna, due »Curtiss« ed un aerosiluratore precipitavano in mare. , .
Generale Ambrosio.
Vojno poročilo it. 1158
Mirna presoja italijanskih političnih sprememb v Nemčiji
Berlin, 28. julija, s. Hladnokrvnost, s ka-rro .ie nemška javnost sprejela novico o političnih dogodkih v Italiji — piše sotrudnik nemške uradne agencije — je najboljši dokaz, da živčna vojna, ki jo je nasprotnik že pred dolgim časom začel proti nemškemu ljudstvu, ni dosegla svojega namena. Čeprav so ti dogod-
ki presenetili ogromno vetrno nemSkega ljudstva, ki je bilo malo poučeno o tem, kaj se godi v rimskih vodilnih krogih, vendar to 'presenečenje ni moglo spremeniti občutka o mirni varnosti in odločnosti, iz katerih dohiva nemško ljudstvo navdiha za svoje stališče do vseh vojnih vprašanj.
Velik odmev o spremembi italijanske vlade po vsem svetu
Buenos Aires, 28. julija, s. Vsi listi obširno in e posebnim poudarkom pišejo o spremembi vlade v Italiji. luji tisk najprej podčrtava, da se je po vladarjevem odloku okrepila zveza med ljudstvom in kraljevsko rodbino, ko gre za veličino in korist domovine, potem pa objavlja življenjepis maršala Badog'a, ki je bil po vladarjevem zaupanju poklican, naj vodi usodo Italije, in ki ga krepi soglasni pristanek vsega naroda.
Lizbona, 28. julija, s. Novica, da je italijanski maršal Badoglio prevzel oblast, je po vsej Portugalski zbudila kar največje zanimanje.
Listi na prvi strani in v posebni tiskovni opremi objavljajo pod velikima slikama vladarja in maršala Badoglia kraljev oklic ter proglas ministrskega predsednika italijanskemu narodu.
V	kraljevem oklicu so posebno podčrtali izjavo
o	tesni edinosti med ljudstvom ter krono in o veri v usodo domovine. Listi so tudi prinesli izčrpne življenjepise italijanskega ministrskega predsednika. List »Novidadcs« je poleg tega objavil še podroben pregled vojaškega in političnega položaja na Siciliji ter zaključuie s trditvijo, da je italijanski in nemški odpor resnično zagrizen in da je ta žilava obramba dejstvo, ki ga mora priznati sleherni nepristranski opazovalec.
Bukarešta, 28. julija, s. Vsi listi so na prvih straneh in pod vidnimi naslovi prinesli novico o Mussolinijevem odstopu ter o imenovanju maršala Badoglia za ministrskega predsednika. List »Cu-rentui« posebno poudarja, da je kralj prevzel poveljstvo nad oboroženimi silami in da je ljudstvo navdušeno izpričalo svojo vero v Savojsko hišo ter v usodo domovine. _
Vatikansko mesto, 2?. julija, s. Te dni še kar naprej prihajajo na papeža številne vdanostne brzojavke iz Italije, v katerih izrekajo ljudje obžalovanje zaradi bombnega napada na Rim. Posebno pismo je poslal nadškof v Bologni kardinal Nasalli-Roccu. Prispele so tudi Številne brzojavke od nadškofov in škofov s polotoka. Iz Irske je prispela brzojavka od predsedniku irske vlade De Valera, od naškofa v Dublina in nadškofa v Taumu, prav tako pa tudi skupne brzojavke vseh škofov, duhovščine in ljudstva. V celoti se pridružuje tudi katoliška Španija. Zastopani so prelati, kardinal primas iz Toleda, škofje z Balearov in kolonij. Z njimi so duhovniki, podeželske katoliške organizacije, večje kulturne družbe, tisk, kongregacije, vzgojni zavodi, verska združenja iz Madrida, Kompostelje, Valladolida, Barcelone, Valencije, Bilbaa, Santandreja, Seviglie, Badajoza, Hue-sce, Viga, Cordove, Segovie, Salamance, Carta-gene. Leride, Ovieda, Luga, Tarragone itd. — Druge genljive brzojavke so prispele tudi iz Argentine. Potem so prišli izrazi sočutja iz latinske Amerike, iz Čilcja, Kolumbije, Peruja,
Venezuele, Ekvadorja, od raznih škofov, ki so bili tolmači čustev svojih vernikov. Značilna je tudi poslanica mehiških katoličanov, katerih čustva je tolmačil mebiški nadškof. Iz Kanade poročajo, da je tisk v celoti objavil papeževo pismo kardinalu vikarju. Episkopat, zbran okrog apostolskega nuncija, je dal duška raz-poI6ženju in čustvom vseli kanadskih katoličanov. V imenu vseh avstralskih škofov je pis.nl kardinal nadškof iz Sidneya Gitroy. Podobno je starešina švicarskih škofov po apostolskem nunciju sporočil želje vseh švicarskih katoličanov, prav tako so brzojavke poslali tudi nad-škofje v Bukarešti, Fagarasu in Albi Juliji.
Smrt senatorja Manlija Morgagnija
R*m> 28. julija, s. V Rimu je umrl senator Manlio Morgagni. Kot časnikar in organizator je leta 1924 prevzel predsedstvo izduUteljske delniške družbe agenzije Stefani. Udeležil sije vojne v letih 19H—1918. Od leta 1927—1928 je bil podžupan v Milanu. Član senatu je bil od 14. oktobra 1932.
Razglas poveljništva armadnega zbora
i
Na podstavi odredb, izdanih od Šefa Vlade, ukazujem,
(la se bodo morale od danes 27. julija 1943 od 18. ure v Ljubljanski pokrajini izpolnjevati poleg vseh že doslej veljajočih določb "tudi
naslednje odredbe:
1. p o 1 i c i j s k a ura: od 21.30 do 5. ure s pogoji in izjemami, kakor je že določeno v prejšnjih razglasili.
Vsa p o b 1 a s t i 1 a, ki' so bila že prej izdana za kretanje po policijski uri, so razveljavljena, izvzemši tista, ki so se izdala osebam, katere opravljajo javno službo.
2. Trajno se prepoveduje vsakršno javno zbiranje več ko treh oseb, prirejanje zborovanj, manifestacij, sestankov in podobno, čeprav v zaprtih prostorih; nalepljanje tiskanih listov, pisanih listov, pozivov vsakršne vrste na javnih krajih, izvzemši katoliške cerkve — kolikor je v zvezi z običajnim izvrševanjem bogoslužja; kakršno koli optično ali svetlobno signaliziranje.	_	v
3. Do nadaljnje odredbe se razveljavljajo vsi orožni listi kakršne koli vrste, dovoljeni pred objavo tega razglasa. Pristojna oblastva
;l
ustavijo izdajanje orožnih listov. Posestniki predpisno prijavljenega orožja so odgovorni za njegovo hranjenje v prostorih svojega stanovanja, tako da je izključena raba orožja po komer koli.
4. Vsi prebivalci, ki bi morali iti iz hiše, morajo imeti pri sebi listino o istovetnosti s sliko, katero so dolžni na vsakokratno zahtevo pokazati organom javne varnosti in vojaškim poveljnikom.
5. Tisk: dnevnikom je dovoljena samo ena dnevna izdaja ob upoštevanju sedaj veljavnih predpisov.
6. Poslopja: vhodi v poslopja z javnih ulic, in sicer pri glavnih vratih, morajo biti odprti_ noč in dan in razsvetljeni po veljajočih predpisih o _ zatemnitvi. Okna vseh poslopij morajo imeti med policijskim časom spuščena zastirala.
Čete, patrulje, organi javne varnosti in in reda, ki so kakor koli meni podrejeni, imajo povelje skrbeti za izvrševanje zgoraj navedenih odredb, po potrebi tudi z orožjem. Kršitelji se takoj zapro in sodijo po vojaških sodiščih.
General armadnega zbora, poveljnik Ga s tone G a m b a r a.
fc\
Kako postaneš danes doktor?
Po novi uredbi se mora vsak diplomirani pravnik šestnajstkrat potiti
pred komisijo
Ljubljana, 28. julija.
Ni še dolgo tega, kar smo brali v časopisih, da je diplomiralo na pravni fakulteti več akademikov in akademičark. Trinajst jih je bilo. »Ali diplomirane juriste kar producirajo?«, se je morda kdo vprašal. »Sicer so mi povedali, da ta študij ni težak, ampak da gre tako lahko, si pa res nisem mislil.«
Toda od teh trinajstih je vsak zase diplomo pošteno zaslužil. »Krvavo« so se potili v najlepših dneh maja in junija: hoteli so dokončati študij že zdaj konec letnega semestra. Okoli 130 jih je bilo, ki so se vpisali pred štirimi leti na pravno fakulteto, komaj desetini pa je bilo dano, da so jo dokončali kot prvi po novi fakultetni uredbi, v rekordnem kratkem času, kot je ni še nihče doslej: v 3 letih in 9 mesecih.
Leta 1939. je stopila namreč v veljavo uredba o pravnih fakultetah, ki je docela spremenila dosedanji, tradicionalni način 6tu-dijajjrava.
Kdo le ne ve, da je mo-ral položiti vsak pravnik tri izpite in je s tem končal študij. Po treh semestrih je imel pravico napraviti prvi, pravnozgodovinski izpit, po nadal jnjih petih semestrih drugega — pravosodnega, in takoj nato — praktično seveda šele tedaj, čim je naštudiral — tretjega, državnoslovnega. Zlasti »drugi izpit« je bil strah in groza vseh študentov in njih sorodnikov in znancev. Nekaj mesecev pred njim sploh ni bilo več mogoče govoriti s kandidatom, tako je bil vsakdo prepolne glave. Res, da je imel vsak kar dve leti in pol časa za pripravo, pa kdo bi mislil tako daleč naprej! Le malokdo se je znal prisiliti in se kmalu zares začel pripravljati na veliko preizkušnjo. Večina pa'je šmaTrala ti dvfe leti — pol leta so namenili za študij — za najprijetnejši del mladosti, za nekakšne permanentno počitnice. ZaIti ni čudno, da je nastala »ljudska govorica«, naj postane jurist, kdor želi mnogo počivati, malo študirati in vseeno uspešno opraviti izpite. Vendar ti, ki so tako govorili, niso videli študentov takrat, ko so presedali dan za dnem za mizo in se grizli skozi ogromno snov civilnega prava. Morda m jim vedela kaj več povedati dekleta teh tan-tov, ki so bila kar ljubosumna na svoje konkurentke — knjige...
Tisti, ki se niso hoteli zadovoljiti s pridevkom »dipl. iur.«, in so stremeli za naj višjim akademskim naslovom, so pa morali položiti poleg treh izpitov še tri stroge izpite — rigo-roze. Le kdor je bil izredno marljiv, je postal doktor prava v štirih in pol letih, morda se malo prej. Navadno pa se ni nihče pretegnil in je bila »normalna« doba vsaj pet let. _
»Nova fakultetna uredba« Jknkor jo imenujejo študenti, čeprav velja že štiri leta) je nastala iz potrebe, omogočiti dijakom, ne ]e najmarljivejšim, da končajo pravno fakulteto zares v štirih letih. »Drugi izpit« je le premnoge ustrašil, da so popustili malo Pred ciljem in zavlekli študij za nekaj let. Zato so odpravili dosedanji izpitni red in uvedli drugega, preizkušenega že na mnogih tujin vseučiliščih. Pravni študij traja še naprej osem semestrov. Vsaka dva semestra pa položi lahko slušatelj dva ustrezna izpita in tako ima po osmih semestrih osem predpisanih izpitov ter je s tem že diplomiral. Zaželena olajšava je dosežena! Študentu je mogoče redno študirati in polagati izpite, ne da bi bil preobremenje s snovjo. Obenem pa ta način nekako sili dijaka, da redno študira. Vrstni red diplomskih namrfeč točno določen. Kdor ni po-
ložil izpita iz ene skupine, ga ne more iz druge. Kaor pa sploh ni niti še prvih dveh, ne more nasleanjih. To je 6ito, ki je precej gosto! Vrše pa se izpiti junija, oktobra in februarja. Če kdo pade, sme drugič opravljati izpit v prihodnjem terminu, vendar vsega skupaj samo trikrat.
Vsaka izpitna panoga obsega po dve panogi. Te so:	_	1 s' 1V'
I. 1. uvod v pravne in družabne vede in 2. zgodovina in sistem rimskega prava; II. 1. narodna in primerjalna pravna zgodovina in 2. cerkveno pravo brez zakonskega prava; III. 1. kazensko pravo in 2. kazenski sodni postopek; IV. 1. ustavno pravo in teorija o državi in 2. narodno gospodarstvo; V. 1. upravno pravo in 2. mednarodno javno pravo; VI. 1. finančna veda in 2. gospodarska politika; VII. 1. državljansko pravo in 2. mednarodno zasebno pravo; VIII. 1. civilni pravdni postopek s stečajnim pravom in 2. trgovinsko, menično in čekovno pravo.	/
Vsak diplomirani jurist se je moral torej šestnajstkrat po četrt ure potiti pred strogo komisijo! Tisti, ki so sami študirali pravo, so gotovo opazili nove izpitne predmete, ki jih prej ni bilo: to so pravna enciklopedija, sociologija in meddržavno zasebno pravo. Lahko so pa
ugotovili tudi, da nova uredba, vsaj kar se tiče zadnjega leta, ni prinesla olajšanja, saj sta sedanji sedmi in osmi izpit le drugače na-zvani »drugi«. Torei bodo pravniki še vnaprej zdihovali pod pezo Knjig in skript!
Najpomembnejša novost uredbe pa je določba,
kako se bo dal odslej priboriti ponosni »doctor iuris«
Me6to rigorozov je uvedla uredha moderni sistem disertacij. Poznajo ga že dolgo časa filozofi in teologi, kot čitahio, bo veljal v bodoče na Ilrvatskem tudi za zdravnike.
Vsak diplomiran jurist, ki bo odslej hotel postati doktor prava, bo moral obiskovati najprej dva semestra poseben doktorski tečaj. Ta čas bo moral izgotoviti dve seminarski nalogi, nato pa se bo lahko javil za ustni doktorski izpit iz skupine, ki si jo je izbral. Skupin je pet in to so:
1. pravnozgodovinska, 2. zasebnopravna, 3. kazenskopravna, 4. javnopravna in 5. gospo-darsko-finančna.
Ko bo uspešno opravil ta izpit, bo pa moral predložiti disertacijo, jo braniti in obraniti pred komisijo in jo nato podariti v sto tiskanih izvodih rektoratu. Torej ogromna sprememba proti preteklosti! Vsak doktor prava bo odslej specialist za stroko, ki si jo je izbral; vidimo, da
prodira načelo specializacije
v vse znanstvene panoge.
Pri rigorozih so dobro vozili jezičniki, novi doktorandi pa bodo morali znati dobro sukati tudi pero, kajti sestaviti doktorsko tezo ni bas najlažja stvar. Predvsem pa je nekaj, česar njih predniki niso poznali: ogromna skrb, kako spraviti skupaj težke tisočake, ki jih bo stala knjiga... Računajo, da bi prišla v današnjih časih ne preobširna disertacija na 6000—8000 lir. To je prevažna postavka, ki >bo mogoče marsikomu, ki je sicer nadarjen, zabranila, da bi dosegel cilj ...
Vse dobre strani novega doktoriranja: poglobitev v snov v enoletnem študiju, nadalje, da si bo vsak izbral le tisto, kar mu »leži«, potem, da lahko smatramo disertacije kot temeljito pripravo za bodoče znanstveno delo, ne bodo mogle pri mnogih odtehtati težje, materialne strani. Zato se« jih je precej takih, ki so že pred leti > diplomirali, j»ovrnilo k študiju in pridno polagajo rigoroze, da bodo postali še na ta način doktorji prava. Kajti kmalu, nekako čez dve, tri leta, bodo rigorozi le še zgodovina in dosega doktorske časti bo zvezana s predajo disertacije. Ni čudno torej, da hite, in baš to je eden glavrfih vzrokov, da smo dobili zadnje čase večje število doktorjev prava. Izgleda pa, da jih bo zato v bodoče precej manj. Da to stališče, žal, ni .črnogledo, dokazuje dejstvo, da v štirih letih, kar uredba velja, še nihče ni postal doktor »po no vem«., r
ee§erommweeee§see®
jaka izpitov je
R.R. POSTE
•SilDM® M LUGU® SODOM 31.11)11 JA
e iultiho
6I0BN0
per rinnovare 1’ ab b o n am en to semestrale a 11 e radioaudizioni senza dover p a g a r e la
SOPRATTASSA
te ZADNJI DAN
k p o b sem
more
S
s
z
m 8 S
1
• iNNMNNHMtMMNt
n a r o
n o v i t i e s t r a 1 n o č n i n o za radio brez doplačevanja
DODATNE TAKSE
Pribitek za rezan bukov les
Visoki komisariat je dovolil za rezan bukov les debeline 55 do 60 mm 15 odstotni pribitek k cenam po maksimalnem ceniku z dne 26. VI. 1Q42-XX.
Pristojbine za kontrolo se morajo računati posebej.
Športne prireditve ukinjene
Zaupnik Conija v Ljubljani nam je posla! s prošnjo za objavo: Po nalogu glavnega tajništva Conija so do nadaljnje odredbe ukinjene vse športne prireditve.
Službeno iz lahkoatletske zveze: Iz urada Conija smo bili obveščeni, da bodo lahkoatletski treningi pod vodstvom nacionalnega trenerja tudi ta teden v sredo in četrtek popoldne na stadionu Hermesa v Šiški.
S štajerskega
Odhod dunajskih otrok s Spodnjega Štajerskega. V soboto popoldne so se'v dvorani Heimatbun-da v Mariboru zbrali mladeniči in dekleta iz dunajskega okrožja, ki so prebili 14 dni na Spodnjem Štajerskem. V imenu zveznega vodie jih je pozdravil Siegfried Tremi in izrazil upanje, do se bodo prihodnje leto spet vrnili na Spodnje Štajersko. Iz “100 mladih grl je nato zadonela pesem »Samo svobodi -velja naše življenje«.
V Dravi je utonil. Pred očmi svojega očeta je utonil 11-letni učenec Avgust Waganigg. Kopal se je v stranskem rokavu Drave pri železniškem mostu v Ptuju, kjer ga je zgrabil vrtinec in ga potegnil na dno.
Izšla je nova knjiga »Slovenčeve knjižnice«
eno najlepših del znanega francoskega pisatelja
Jeana Gionoja
»ŽETEV
»Žetev« je preprosta zgodba prebujenja moči narave in ljudi. Gio-no opisuje nov, krepak svet, ki diha mir stare patriarhalne moči ter kuže pot k viru lepote in življenja, k zemlji-l’o delo je prevedeno vil jezikov.
Kupite to lepo knjigo! Dobite jo po* vseh knjigarnah in trafikah!
Umrli so v Mariboru 70-letna zasebnica Antonija Forštnerič, 75 letni sodar Alojzij Grmjak in 66-letni delavec Franc Kancler iz Spodnje Polskave. V St. Vidu pri Ljubljani je umrla zasebnica Irena Acceto vd. Golob. Njeno truplo so prepeljali v Maribor. V Slovenjem Gradcu je umrla zasebnica Marija Zigel. — Pretekli teden so v Rečici v Savinjski dolini pokopali vzorno mater Katarino Štiglic, gostilničarko in posestnico. Bila je po vsej Savinjski dolini znana po svoji dobroti in usmiljenosti. Zapušča enajst živih otrok.
Hudomuina strela. Med hudo nevihto v Rečici v Savinjski dolini je strela udarila v prodajalno trgovca Antona Turika. Strela ie v lokalu ra*-stopila električni vod. preskočila nato v izložbeno okno, kjer je razbila električno svetilko. Od tam je skočila v strešno odvodno cev in po njej v zemljo. Druge škode strela ni povzročila.
Nesreče. V nekem mariborskem obratu je 31-letna delavka Marija Škrlj po nesreči vtaknila roko v pletilni stroj, ki ji je poškodoval vse prste. — Desetletna Angela Koren iz Dobrovc v mariborskem okraju je padla in si zlomila roko.
Nesreče. V ljubljanski bolnišnici so te dni sprejeli spet več ponesrečencev. Iz Velikih Lašč so pripeljali z zlomljeno levo nogo 59-letnega posestnika Janeza Jakliča, ki mu je v gozdu padel na nogo hlod. Po glavi se je potolkel 4-letni sinček delavca Tomaž Jenko iz Ljubljane. Desno oko si je poškodoval pri delu 60-letni delavec Anton Debevec iz Borovnice. 9-letnernu sinu pleskarskega mojstra Janezu Vrhuncu iz Ljubljane ie na pokopališču padel nagrobni kamen na levo nogo in mu jo zlomil. Po obrazu in po rokah Se je opekla 16-letna hčerka posestnika Antonija Šircljeva iz Gornje vasi; stala je preblizu ognjišča in se ji je vnela obleka. Z'vrelo juho se je opekel po vsem životu 1-letni sinček policijskega stražnika Peter Mebe iz Ljubljane. Z ostrešja je padel in dobil notranje poškodbe 50-letni tesar Jakob Honigman iz Dolenje vasi.
Sjslie gobo
KuDuČa^11 dnevnl kupuje ceyer_ & Komp.
a. S. VAN Dl NE:
71
KBIMINAX.N1 ROMAB
»Ali ste spali?« ga je nahrulil Vanče.
»Ne, gospod.« Brush je pri tem stopil korak nazaj. »Bil
sem v kuhinji...«	.	...
»Povejte dr. Blissu, da smo tu ^n da bi radi takoj govorili
z njim.«	,	. i i i
»Bom, gospod.« Hišnik je odšel po hodniku in potrkal na
vrata Blissove delovne sobe. Nobenega odgovora ni bilo. Brush
je potrkal znova. Čez nekaj trenutkov se je le zganila kljuka
pri vratih. Pogledal je v sobo, nato pa se spet obrnil proti nam
in dejal:	...
»Gospoda doktorja ni v sobi. Morda je šel v svojo spalnico... Grem pogledat.« 2e se je podal proti stopnicam in hotel oditi zgor, ko ga je nenadno ustavil miren glas:
»Dr. Blissa, effendi, ni zgoraj.« Počasi je stopal po stopnicah proti hišnim vratom liani. »Morda bo v muzeju.«
»Dobro, dobro!« je zaklical Vanče in pazljivo pogledal Egip čana. »Vi se pa res vselej na tako nenavaden način pojavite . -Torej po vašem mnenju se gošpod doktor mudi med svojimi dragocenimi predmeti v muzeju?«
Odrinil je velika jeklena vrata v muzejsko dvorano.
»Če je gospod doktor tu, potem se kar v temi zabava.« Vrh stopnic, ki so držala v muzej, je zasukal električno stikalo in pogledal v dvorano. »Očividno se motite, če mislite, da je gospod*doktor tu. Kakor kaže, v muzeju ni nikogar.*
Egipčan je ostal miren in dejal:
»Mogoče pa je šel gospod doktor malo ven na zrak.«
Vanče je postal nemiren.
»Mogoče,« je pomrmral. »Prepričal pa bi se rad, če le ni morda zgoraj.«
»Če bi bil šel po večerji zgor, bi ga bil gotovo videl,« je ugovarjal Egipčan. »Vsekakor pa bom storil, kakor želite.« Ob teh besedah je že odšel po stopnicah iskat dr- Blissa.
»Kdaj pa je nocoj gospod Scarlett šel od tod?«
»Ne vem, gospod.« Videti je bilo, da je Vanče možakarja s tem vprašanjem čisto zbegal. »Prav res tega ne vem- Mogoče je šel z dr. Blissom. Večkrat gresta zvečer skupaj na sprehod.«
»Je gospod Scarlett stopil kaj v muzej, ko je ob osmih prišel sem?«
»Ne, gospod. Vprašal je po dr- Blissu...«
»A, tako je bilo! Pa je z gospodom doktorjem tudi kaj govoril?«
•	»Je, gospod, to, se pravi...,* je brž popravil Brush, »misliiri, da je. Rekel sem mu, da je gospod doktor v svoji delovni sobi-Odšel je potem tja, jaz pa sem se podal nazaj v kuhinjo-«
»Ste na Scarlettu opazili kaj nenavadnega?«
Hišnik je za trenutek pomislil-
»Kolikor se morem spomniti, gospod, vam lahko rečem, da je bil gospod Scarlett precej tih in raztresen, kakor bi ga bila morila neka huda misel. Ne vem, če razumete, kaj hočem s tem reči-«
»Pa ga potem, ko je odšel v dr. Blissovo delovno sobo, niste nič več videli?«
»Ne, nič več, gospod.«
Vanče ga je odslovil:
»Ostanite nekaj časa v salonu «
Ko je Brush izginil za vrati, je Hani že spet prišel po stopnicah navzdol.
»Prav tako je, kakor sem rekel,« je potrdil brezbrižno. »Dr-Blissa ni zgoraj.«
Vanče ga je pozorno motril.
»Pa veste, da je bil Scarlett nocoj tu?«
»Seveda vem, da je bil.« Oči so se mu pri tem nekam čudno zasvetile. »Bil sem v salonu, ko ga je Brush spustil v hišo.«
»Je prišel na razgovor z dr. Blissom?« je nadaljeval Vanče z vprašanji.
»Da, slišal sem, da je Brusha povpraševal po njem.«
»Pa je gospod Scarlett govoril z doktorjem?«
Egipčan ni takoj odgovoril- Zrl je Vanceju naravnost v oči, kakor da bi hotel iz njih razbrati njegove misli. Čez nekaj časa se je zazdelo, kakor da se je odločil, in je dejal:	,
»Kolikor jaz vem, sta bila najmanj pol ure skupaj. Ko je gospod Scarlett stopil v dr. Blissovo delovno sobo, je pustil za seboj vrata priprta, in tako sem lahko slišal, da sta govorila. Nisem pa mogel razločiti prav nobene besede. Govorila sta zelo potihem«
»Koliko časa pa ste ju slišali govoriti?«
»Pol ure. Potem sem šel gor-«
»Pa potem niste več videli ne dr. Blissa, ne gospoda Scarletta?«
»Ne, nič več, effendi.«
»Kje pa je bil gospod Salveter tedaj, ko je govoril z dr. Blissom v njegovi delovni sobi?« Vanče se je pri tem že kar trudil, da	bi skril svoj	strah.
»Je bil tu ?c	se je	začudil	Hani. »Meni je pa rekel še pri
večerji, da bo odpotoval v Boston.«
»Seveda se je odpeljal-. ■ z vlakom, ki odhaja ob pol desetih. Pred deveto uro mu pač ni bilo treba odhajati od doma. A kje je bil od	osmih	do devetih?«
Hani je zmajal z	rameni.
»Jaz ga nisem videl. Odšel je pred Scarleftovira prihodom. Po osmih ga gotovo ni bilo več tu -.-«
»Lažete, a zdaj za takšne stvari ni čas.« Vancejeve oči so bile kakor iz jekla. »IT.aj mislite, da se je nocoi zgodilo?«
0 pogojih za zdravljenje malih živali
Zanimiv razgovor urednika »Malega gospodarja« z veterinarjem in predsednikom Zveze
Mnogo naših malih gospodarjev pozna ne daleč od Gruberjevega prekopa na Domobranski cesti 21 ležečo veterinarsko ambulanto, kamor se zatekajo, ako jim obolijo male živali. Tam dobe nasvete in zdravniško pomoč za svoje bolnike, saj postreže naš veterinar dr. Janko Koren tako ljubeznivo in tudi zna svetovati; saj je sam tudi predsednik Zveze društev »Mali gospodar*.
Zategadelj bo gotovo naše bralce zanimalo, kaj zanimivega lahko naš veterinar pove iz prakse, ki jo je dosegel pri zdravljenju malih živali. Zato smo ga o marsičem vpraševali in ta razgovor priobčujemo v našem glasilu, da se bodo lahko rejci malih živali seznanili s tem, kar jih zanima glede zdravja in bolezni malih živali.
»Od kdaj se, gospod doktor, zanimate za bolezni malih živali?«
»Vsak veterinar se mora zanimati za vse živali. Šele pozneje se posamezni posvetijo enim ali drugim bolj. Do malih živali sem imel nagnjenje že od nekdaj. To in pa, ker sem tudi sam gojil male živali, me je napotilo, da sem se začel zanje zanimati tudi z veterinarskega stališča. Sedaj imam z malimi živalmi opravka okoli 5 let. Pa tudi razvoj reje malih živali narekuje, da se za zdravstvo teh živali prav posebno zanimamo.«
»Kakšne .paciente' prinašajo najčešče?« »Kuncev in kokoši prinašajo kaj dosti. Saj je razumljivo, ker je teh malih živali tudi največ. Žal zlasti kunci kaj radi obolevajo. Reja že vedno ni dovolj smotrna in marsikdaj se pri tej reji išče poseben dobiček. V takih primerih se od malih živali mnogo zahteva, pa se jim le malo daje. Končna posledica je obolevanje slabo hranjenih živali. Tudi koze vodijo in v zadnjem času_ je potrebna ve-tsrinarska pomoč dokaj često pri prašičih.«
»Katere bolezni malih živali so najpogosteje?«
»Kokcidioza, gliste in garje pri kuncih, črevesni zajedavci, tifus ter vnetje jajčnika pri perutnini, Pri kuncih je kokcidioza izredno nevarna. V začetnem stadiju jo zdravimo uspešno, pozneje pa je uspeh le redko dosegljiv. Garje niso nevarna bolezen, pač pa zelo neprijetna, k<br vznemirjajo živali. Zatiramo jih z vestnim in natančnim zdravljenjem. Kjer ni snage in natančnosti, se garje vedno znova ponavljajo. Da perutnina mnog a oboleva zaradi črevesnih zajedavcev, je razumljivo, ker kokoš brska vsepovsod. Borba zoper zajedavce je nujna, ker kokoš, ki trpi n. pr. zaradi črevesnih zajedavcev, ne uspeva. Odpravljenje črevesnih zajedavcev je laže, nego zdraviti kako drugo obolenje, vendar so tudi tu večkrat potrebni vztrajnost, vestnost in natančnost. Zajedavce moramo včasih dolgo in z vseh strani preganjati, da jih iztrebimo. Videti je, da zaradi tifusa letos trpi valjenje, ki ima slabe uspehe. Pišče ne more iz lupine in pogine, še preden je prišlo na svet. Že zatnegadelj je potrebno, da tudi to bolezen odločno zatiramo.«	*
»Ali so često potrebne operaciji?« »Operacij ni mnogo.
Vsakdanjih operacij na kokoših,
ki jih rejci imenujejo .odiranje pike1, ne opravljam, ker je to nepotrebno mučenje živali. ,Pike‘ ni60 bolezen, nego le znak bolezni. Žal, da tovrstne operacije mnogi rejci kar neprestano opravljajo. Pravih in potrebnih operativnih posegov je pri malih živalih le bolj malo. .Operiramo' pa male živali pri kastriranju in kopunjenju. Seveda te .operacije* niso nevarne. Sedaj, ko bo doraščal novi rod, bo mnogo kastriranja hi kopunjenja, ker ima rejcc od takih živali posebno korist: pomnožitev mesa in zamaščenost.«
»Katere bolezni so pri kuncih najbolj nevarne?«
»Omenil sem že, da je kokcidioza najbolj nevarna bolezen kuncev. Če bi te ne bilo, bi bila kuncereja še drugače uspešna in bi se nedvomno neizmerno razširila. Povsod, kjer se zanimajo za kuncerejo — in to se po vsem svetu — se neprestano pečajo z vprašanjem uspešnega pobijanja kokcidoze. O tej bolezni bi bilo potrebno pisati mnogo in mnogo predavati. Vsak re,ec bi se moral tudi sam poučevati, da lahko preprečuje bolezen, še- preden se nevarno razvije. Mnogo pise strokovno o tej bolezni tudi knjižica .Gospodarska re]a kuncev', ki bi jo moral vsak kuncerejec stalno prebirati.«
»Zdravite tudi mnogo perjadi«? .!»' I ‘' »Kokoši in piščanci so pogosti gostje v veterinarski ambulanti. Kure so podvržene mnogim boleznim. Danes je kokoš dragocena žival, zlasti če je dobra nesnica, in je razumljivo, da re,ec hitro poišče zdravniško pomoč, če mu kokos oboli. Zdravljenje kokoši je tudi dokaj uspesno, če ne trpi pač na kaki neozdravljivi bolezni kakor n. pr. na tuberkulozi, ki je pri nas med kokošmi precej
*	1 »Ali so se v Ljubljani pojavile kake bolezni pri prašičih?«
»Pri prašičih opažamo posledice nepravilne prehrane in imamo zategadelj obolenja na preba-
vilih in kužne bolezni. Sedaj pa bo postala aktualna svinjska rdečica, pred katero
ni varen noben prašič
»Ali pripeljejo mnogo bolnih koz?«
»Koza je že bolj imeniten pacient, ki raje čaka na veterinarja kar doma. K sreči pomoč ni potrebna prepogosto.«
»Ali mate tudi .najmaenjše paciente’: golobe, kanarčke, papige in druge?«
»Tudi s papigami in kanarčki prihajajo ljubitelji po pomoč. Posebno zaradi kožnih obolenj, izpadanja perja in motenj v prebavilih. Na svoje ptičke 60 ljudje zelo navezani in jim hočejo za vsako ceno vrniti zdravje, če obole. Obolele ptičke negujejo z nežnostjo in pozornostjo. Kljub težavnim časom imamo še vedno lepo število ljubiteljev nežnih ptic, kar nas lahko le veseli.«
»Ali imate kaj uspehov pri zdravljenju malih živali?«
»Na to vprašanje bi lahko s Prešernom odgovoril: Eden hvali, drugi vpije: ,Fej te bodil' Nekateri rejci so pohvalijo, da so s sprejetimi navodili svoje bolne živali lepo pozdravili, dočim drugi vsenaokrog godrnjajo, da želene pomoči niso dosegli in pri tem iščejo krivde vsepovsod, samo pri sebi ne. Ti ljudje niti malo ne pomislijo, da uspeh zdravljenja ni odvisen le od veterinarja, nego predvsem prvič od narave bolezni, drugič od odpornosti obolelega organizma in tretjič od raznih okoliščin, zlasti od tistih, ki jih ustvarja rejec sam. Če n. pr. prinese kdo kokoš, ki že dolgo boleha za tuberkulozo, ki je v Ljubljani med kokošmi dokaj pogosta, ali pa na tifusu, ki je tudi precej razširjen, ne sme in ne more pričakovati, da se bo v ambulanti zgodil čudež in se bo ta neozdravljiva bolezen — tuberkuloza, tifus ali zadnji stadij kok-cidioze — ko je žival že tik pred smrtjo, kar na mah ustavila.in žival pozdravila. Odpornost obolelega organizma ima pri zdravljenju izredno važno vlogo. Ni vseeno, če prinese mali gospodar dobro in pravilno hranjeno ter negovano malo žival ali pa shirano, zanemarjeno in ostarelo žival iz zanikrne reje, kjer je rejec žival le izkoriščal, pa ji je malo ali nič nudil. Odveč bi bilo poudarjati, v katerem primeru je zdravljenje uspešno in v katerem
ne. Uspešno zdravljenje lahko podpre ali pa poruši tudi rejec sam. Rejec, ki prinese obolelo žival veterinarju tako, kakor prinese raztrgan čevelj k čevljarju, se zelo moti, če misli, da bo namesto prinesene hudo bolne živali odnesel iz ambulance že ozdravljeno žival, ne da bi sam pri tem sodeloval ali kar koli storil. Čevljarja ne zanima, kje, kdaj in kako ter zakaj se je čevelj raztrgal. Zdravnik, ki hoče uspešno zdraviti, pa mora biti točno poučen, v kakšnih okoliščinah in na kakšnem prostoru (način nege, prehrana in bivališče), v kakem času (pred ali po jedi) in zakaj je bolezen nastala. Tudi ni vseeno,
Kdo prinese bolno žival na pregled
Če prinese žival rejec, ki ima vsak dar. posla z njo, jo opazuje in proučuje, lahko odgovarja na vprašanja stvarno in po pameti Če pa pride nepoučen človek, ki bolne živali sploh ne pozna, tedaj ni sposoben, da bi dal veterinarju kai vredna pojasnila. In tako nastane, da mora veterinar, namesto da bi dobil poročilo, ki bi mu omogočilo ugotovitev stanja, odgovarjati na nesmiselna vprašanja, kdaj bo žival ozdravila in podobno, ko takrat morda še niti ni mogoče točno ugotoviti, kaj živali prav za prav je. Za točno diagnozo je potrebno včasih mnogo dela, truda in časa. V bolnišnicah proučujejo in opazujejo bolnika včasih po cele mesece, pa se še dogodi, da pravega stanja niso mogli ugotoviti. V veterinarski ambulanti pa se dogaja, da nekateri ljudje zahtevajo v trenutku točno diagnozo in napoved datuma ozdravljenja, ko so žival šele dobro pokazali. In ko se zdravnik trudi in tiplje z vsemi čuti ter razumom za sledovi bolezni, da bi jo zagrabil s pravega konca, tedaj nekateri ljudje neprestano brbrajo ter razlagajo vse mogoče in nemogoče nazore o bolezni živali ter ne dopuste, da bi se človek mogel zbrati in izluščiti pravo sliko bolezni, kar je temeljne važnosti za uspešno zdravljenje. Taki ljudje nikakor ne morejo pričakovati, da se bo njihova žival pozdravila, ko sami vede ali nevede ovirajo vsak poskus resnega zdravljenja. Uspeh zdravljenja je zajamčen le tedaj, ako so dani našteti pogoji. V takih primerih je bilo doseženih mnogo lepih uspehov. Zdravljenje malih živali je torej uspešno, če so dani pogoji pri živali in rejcu. Ne more pa biti uspehov, kjer nastopajo bolezni kot posledica skrajno slabe reje, izčrpanosti, ko je žival sprejemljiva za vse kvarne vplive in ko bolezen iz-podreže še zadnje življenjske sile. Važno je torej, da gojimo živali primerno v redu in da obolelo žival začnemo zdraviti takoj, ko opazimo orve znake bolezni.«
Zlati maši v Slični
Dve zlati sr. maši v Stični. V baziliki Žalostne Matere božje v Stični se je v tem letu izvršilo že več lepih in pomembnih pobožnosti ter cerkvenih slovesnosti. Ena zadnjih takih slovesnosti se je vršila preteklo nedeljo, 25. t. m.. Ta^ dan sta proslavila svoj zlatomašnižki jubilej gg. Klinc Jernej, župnik v pokoja na Vačah, ter Švegelj Peter, župnik v Kalobju. Slovesno službo božjo pri glavnem oltarju je daroval g. Klinc, kateremu sta asistirala monsgr. Fr. Ks, Meško, dekan iz Sel pri Slovenjem Gradu, ter cist. P. Ciril. Pri stranskem oltarju pa je istočasno svojo zlato mašo daroval g. Švegelj, pri kateri sta asistirala monsgr. Požar iz t Rečice ob Savinji ter g. dekan Fr. Lom iz Smafja pri Jelšah. Slovesno pridigo je imel duh. svetnik g. Jak. Soklič, mestni župnik iz Slovenjega Gradca, kateri je v svojem govoru poudaril naloge katoliškega duhovnika za ljudstvo in za katoliško vero. G. Jernej Klinc je 76 let star ter se je prvotno odločil za redovniški stan, bil je frančiškan, nakar je izstopil ter bil 37 let za župnika v Javorju in naposled v Vačah, kjer je dal sezidati novo cerkev.' G. Peter Švegelj ima 77 let, služboval je najprej na Carsu, zadnjih 20 let pa v Kalobju pri Ce-
1	ju. Oba živita sedaj z drugimi svojimi sobrati v^ cistercijanskem samostanu v Stični. Obema slavljen-cema iz dna srca želimo, da bi jima ljubi Bog dal dočakati še biserni jubilej. — V nedeljo, 18. t. in.,
je v Stični daroval novo sv. mašo tamkajšnji domačin salezijanec g. Ceglar Stanko. Pri tej slovesnosti je pridigoval opat g. dr. Kastelic. V Ceglar-jevi družini so se trije bratje odločili za duhovniški stan.
Z Gorenjskega
O terorističnih letalskih napadih Angloameri-kancev je na zborovanju v Beljaku govoril namestnik pokrajinskega vodje Thimel. Govornik se. je pred nedavnim vrnil z ogleda hudo prizadetih krajev v zapadni Nemčiji po angloamerižkem letalskem terorizmu. S svojim pripovedovanjem je poslušalce takoj priklenil nase. Nato je okrožni vodja Herzog dejal, da se za sovražniki Nemčije še vedno skrivajo Židje.
Nove umetnine na Gorenjskem. Iz nemških listov povzemamo, da bo poslopje deželnega urada v Kranju okrašeno s fresko profesorja Lobisserja. Tudi okrožno poslopje v Radovljici bo dobilo svojo umetnino. Akademski slikar Oto Bestereimer bo narisal stensko sliko, ki bo predstavljala moža in ženo v varstvo mogočnega orla.
Kad 30 milijonov vknjiženih prve mesece
Ljubljana, 27. julija.
Hipotečni trg kaže letos v prvih treh mesecih mnogo živahnejšo sliko kot lani. To po podatkih zemljiške krfjige okrajnega sodišča. V prvem četrtletju letos je bilo sicer zaznamovanih le 185 predlogov za vknjižbo zastavne pravice odnosno zaznambo vrstnega reda v varnost od raznih ljubljanskih zavodov dovoljenih in danih hipotečnih posojil in kreditov v skupnem znesku 30.402.412 lir. ko je bilo lani v istem času zaznamovanih 237 predlogov za vsoto 19,192.689 lir.
Letos v marcu je bilo 69 predlogov za vsoto 9,778.893 lir, lani v marcu 65 predlogov za 7,510.107 lir. Bilo je 40 predlogov za vknjižbo posojil v znesku, 2,999.593 lir in 29 predlogov za zaznambo vrstnega reda za vsoto 6,779.300 lir. Najvišje posojilo, ki je bilo letos marca vknjiženo, je znašalo 1,600.000 lir. Najvišja hipotečna kredita v vrstnem redu pa 6ta znašala po 1,000.000 lir.
V	marcu je bilo 24 predlogov za uvedbo realne
eksekucije, da so bile vknjižene na raznih nepremičninah dolžnikov terjatve upnikov v skupnem znesku 108.983 lir. Zanimivo je, da je bilo med temi predlogi 7 predlogov mestne občine ljubljanske, ki niso bile plačane in ki so znašale skupno vsoto 4614 lir. Najnižja vknjižena davščina je znašala 108 lir. Na nekaterih nepremičninah se je vknjižil državni zaklad za neplačane davke v skupnem znesku 89.593 lir. Najvišji vknjiženi davek je znašal 31.C00 lir. V prvih treh mesecih tega leta je bilo zaznamovanih 97 realnih eksekucij za vsoto 255.670 Ur.
Leto« v marcu je bilo dalje zaznamovanih 40 predlogov za izbris raznih vknjiženih posojil v skupnem zneoku 39.483 lir, dalje 5,974.555 bivših dinarjev in 365.400 K. V prvem četrtletju tega leta pa je bilo pri 102 nepremičninah izbrisano: 251.183 lir, 7.956.246 din in 402.100 K. Zanimivo je, da je bil letos marca izbrisan v zemljiški knjigi milijonski dolg 3,150.000 din.
LJUBLJANA
Koleri er
Sreda, 28. malega srpana: Viktor 1., papež in mučenec; Inocent 1., papež; Nazarij, mučenec.
Četrtek, 29. malega srpana: Marta, devica; Feliks II., papež in mučenec; Urban II., papež.
• OhvvNtila
Mestni trini urad v Mahrovi hiši na Krekovem trgu 10. zaradi snaženja prostorov v ponedeljek n torek, ’2. in 3. avgusta, ne bo posloval za stranke.
Vsi pooblaščenci za pridobivanje^ naročnikov romana v slikali »Quo vadiš«, ki bo izšel že te dni, naj čimprej sporoče imena naročnikov in pošljejo denar na uredništvo »Slovenskega doma«, Ljubljana.
Ne jejte ne*relega sadja! Na trg prihaja dosti sadja, ki že na zunaj kaže, da ni dosti zrelo, vsaj ne toliko, da bi bilo užitno surovo. Toda gospodinje planejo tudi po takem sadju ter ga dajo otrokom, kar ima za posledico, da se pojavijo lažji ali težji primeri črevesnih katarjev. Po do sedaj veljavnih odredbah prodaja nezrelega sadja sicer ni prepovedana, pač pa mora trgovec imeti vedno označeno, da je to sadje samo la vkuhavanje. Prodajalec ali prodajalka, ki bi prodajala ne<zrelo sadje in ne bi imela take vidne označbe, bo seveda kaznovana. Skrb starSev pa je, da takega sadja ne kupujejo ter ga ne pojedo surovega, posebno ga pa ne smejo dati otrokom, če jim hočejo obvarovati zdravje. V sedanjih časih oslabljena odpornost odraslih, zlasti pa tudi otrok je vzrok, da ima surovo nezrelo sadje lahko prav težke posledice za zdravje. Zato pa moramo počakati in potrpeti na dosti zrelo sadje, premalo zrelo sadje pa porabimo za vkuhavanje. Če sadje kuhamo, ga lahko porabimo takoj, Se več nam bo zaleglo pozimi.
Ljubljansko gledališč«
Opera:
Sreda, 28. julija, ob 19: »Madnme Buttcrfly<.
Gostovanje Zlate Gjungjenac. Red Sreda. Četrtek, 29. julija, ob 19: »Mrtve oči<. Red Četrtek.
Začetek gledaliških predstav bo zaradi spremenjene policijske ure začenši z današnjim dnem ob i?.30 (pol šestih zvečer).
EVGEN SAJOVIC razstavlja svoja najnovejša dela v salonu A. JKo?, prehod nebotičnika.
Cenik za meso in goveji drob št. 3
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino določa na podstavi naredbe z dne 9. maja 1941-XIX št. 17 naslednje najvišje cene za nadrobno prodaja mesa, z veljavnostjo od 26 junija 1943.
1. Voli, telice, biki in krave: meso zadnji del
13, meso prednji del 11.50 lir.
2. Goveji drob: jezik 12, pljuča 4, srce 7, jetra 9, vranica 7, ledvice 8, vampi 4, glava in noge 4, možgani 15, rep 3.50 lir kg.
3. Teleta: tneso zadnji del 16, meso prednji del 14 lir kg.
3. Telečji drob: jezik 14, pljuča 5, srce 10, jetra
14, vranica 7, ledvice 9, rajželc 5, glava in noge 5, možgani J8, priželjc 14 lir kg.
5, Svinjina sveža: meso zadnji del (stegno, hrbet) 22, meso sprednji del (pleče, rebra, vrat) 19, jetra, srce, ledvice, vranca 11, glava in kračice 11, klobase krvavice 8, klobase jetrnice 10 lir kg.
6. Svinjina suha in klobase; gnjat sušena za narezek 42.30, gnjat za kuho 35.10, salama surova 37.85, salama kuhana 27.80, vratovina 83.70, mortadela S. B. alla Bologna 20.30 lir kg, kranjske klobase (150 gr) 6.10, hrenovke (62 gr) 1.75 lir komad.
Komunistični morilec Centa Jože prijet
Škocijanska oborožena skupina je prijela slovitega komunističnega morilca in razbojnika, strah potlkrimskih vasi, 34 letnega Centa Jožefa iz Želimelj pri škocijanu. Fantje so ga presenetili na njegovem domu v Želimljah, kamor se je zatekel pred preganjanjem in se skrival nekaj dni na skritem prostoru nad podstrešno sobo.
Centa'so odpeljali v Ribnico, kjer je pri zasliševanju že priznal nekaj umorov. Na vesti jih ima okrog 35.
Na Golem je ista skupina prijela še tri terenske komunistične propagandiste, pri katerih je našla propagandno komunistično čtivo. Enega teli članov so našli v globoki luknji, zasuti z listjem, v njej pa skritega mnogo nakradenega blaga, zlasti živil in naropanega orodja, kakor voz, železne verige itd.
Višnja gora
»Quo \adis« — roman v slikah, lahko naročite do 5. avgusta pri Tomažiču Lojzetu, Po-
Kolumb odkriva Ameriko
»To nesrečo bi prenašal z manjšim strahom, ako bi bila v nevarnosti samo moja oseba. Vem, da je moje življenje v rokah Najvišjega Stvarnika. Že večkrat sem bil v neposredni smrtni nevarnosti in sem smrti ušel le za las.
Kar pa mi je povzročalo največ bolečine in muk, je bil pomislek, da bi po vsem tem, ko me je Bog razsvetlil s pravo vero in mi vlil prepričanje v uspeh tega načrta, katerega zmago s£m imel tako rekoč že v rokah tedaj, ko sem Vašima Veličanstvoma pripravil slavo in povečal vaše kraljestvo, božja volja hotela z mojo smrtjo vse izvedeno delo prekrižati. Mnogo laže bi mi bilo umreti, ako ne bi z menoj umrli tudi vsi tisti ljudje, ki sem jih povedel s seboj pod obljubo, da bodo želi velike uspehe.«
»Čez vse pa mi je bilo hudo, ako sem se spomnil svojih dveh otrok, ki sem ju zaradi šolanja in brez sredstev pustil v Cordovi, v tujem kraju, ne da bi se prej izkazal uspeh moje službe, na temelju česar bi mogel misliti, da se ju bosta spomnili Vaši Veličanstvi. Tolažilo me je zaupanje, da Naš Gospod ne bo dopustil, da bi ostalo nedovršeno delo, ki je tolikšnega pomena za Njegovo cerkev in katero sem navzlic tolikšnemu nasprotovanju in težavam izpeljal skoraj do konca. Domislil sem se Vaših Veličanstev, ki morata v primeru, ako bi umrl jaz in bi propadlo vse ladjevje, priti do podatkov o tej tako doseženi zmagi. Navsezadnje je morebiti le možno, da se najde pač kakšna pot, po kateri bi na Vaše uho prišlo poročilo o mojem potovanju.«
Zato sem v vsej naglici, kakor mi jo je narekoval čas, popisal na pergament vse, kako sem odkril te dežele, katere sem vam bil obljubil, koliko dni sem rabil in po kateri poti sem to dosegel. Daije o tem, kakšne so te dežele, kakšni prebivalci in kako so postali podaniki Vaših Veličanstev, ki sta postala lastnika vseli
dežel, katere sem bi! odkril. To pisanje sem zvil in zapečatil pota. Ob uri, ko so mornarji im,eli navado moli ter naslovil na Vaši Veličanstvi z obljubo tisoč dukatov za tiste-	to je tik	ob mraku, so nekateri	z ladje zapazil1	luč,^	f« jc
ga, ki bi tako zaprto prinesel Vama. Takoj sem si dal prinesti	zdela, da	prihaja od prvega otoka, katerega so bil	zapazili dan
velik sod. Pisanje semzavil v povoščeno platno in ga obdal z poprej. Kolumb e vozar.l še vso noe ... e skuša kar m voščenim ovojem ter položil v sod. Ko sem vse tako približati tej luč., da bi ob sončnem vzhod« mogel od blizu uredil in dobro preizkusil, sem ga vrgel v morje. Vsi so mislili, premotriti ta otok. To noč se je	. k*,®	*’ So !e
da gre za kakšno zaobljubo. Ker sem pa mislil na to, da sc odpočil, kajti od srede ni niti spal niti n.Č jedel. Kolena so se utegne zgoditi, da se to pisanje ne bi moglo rešiti in ker so mu šibila, kajti neprestano je bil izpostavljen mrazu in valovom, ladje stalno plule v smeri proti Kastiliji, sem pripravil drug jedel pa ni nič. Ko je sinil dan, je Kolumb zavil prot. jugovzhod . podoben zvitek in ga pritrdil visoko na krmo, da bi tedaj, ako	Prispel je	do otoka, toda zavoljo	silno oblačnega neba n.	mog
bi se hrodovje potopilo, sod ostal nad vodo in bi čakal boljše ' ugotoviti,	kateri otok bi bil.
sreče.«
Slučajna rešitev Nifle na Aorske otoke. Petek, 15. februarja. — Po sončnem zahodu se je včeraj
Nedelja, ponedeljek, 1?. in 18. februarja. — Včeraj po sončnem zahodu je obvozil otok, da bi videl, kje bi se mogel ' zasidrati in dobiti potrebne podatke. Ko je prispel do nekega
rcc«., t*.,	—	*»   	kraja, je vrgel sidro, pa ga je takoj tudi dvignil in zavil na
nebo zače o prot. zahodu jasnit., kakor da bi z .ste stran.začd ( J J «	moral	ySQ	noč	biu	na	odpvt€m
vleo ugoden veter. Kolumb je dal zato razpet, jadra v P»^o-(	(ToJje	s,orU	zttyolio	hlldega viharja in čeri, katere je
vaniu tega vetrn. Morje je bilo se vedno razburkano, le sem	J	J
pa tja se je za hip pomirilo. Ob sončnem vzhodu so zagledali. °Pa5“ avfn S1 1 J * .	.	.	•	1	r
pred seboj v severovzhodni smeri zemljo. Nekateri med n jimi	čim se je zdram.lo jutro, je vnov.č zap ul prot. severa. obal.
so trdili, da gre za otok Madero, drugi so rekli, da je pečina otoka. Ko je odkr.l ugodeti prostor, se je tam zas.dral in poslal Citra de Portugnllo zraven Lisbone. Veter jc še vedno vlekel' na suho čolnič, da bi se pozanimal o kraju. Mornarji so govoril.
žemlja, katero je imel pred seboj, eden izmed navedenih otokov,1 5e nikoli niso doživeli tako strašnega neurja, kakršno J e divjalo njegovi pilotje in mornarji pa so mislili, da so prispeli že do zadnjih 15 dni, in da se s,lno čudijo, kako so mu Špan« sploh ušli. kastilske obale.	| Otočani so bili Bogu silno hvaležni in kazali veliko veselje,
Sobota, 16. februarja. — Vso noč je Kolumb križaril z ko so izvedeli, da jc odkril Indijo. Kolumb pristavlja, da jc ladjo, da bi si ogledal zemljo. Ugotovil je, da gre za otok. Obrnil plovba v Indijo potekala brez negotovosti in da je svoja dognanja se je proti severovzhodu, ko pa je posijalo sonce, je zavil proti vestno zarisaval v zemljepisno karto. Nato pravi, da je večino jugu, da bi prispel do otoka, toda zavoljo hude oblačnosti ga podatkov o poti prikrival in puščal v nevednosti pilote in mor-niso več videli. Tedaj je zagledal nek drug otok, ki je ležal narje, ki so merili daljave, zato, da bi le on sam vedel za vs« zadaj, oddaljen kakih osem morskih milj. Od jutra pa do sončne- natančne podatke o poti v Indijo. Nihče od mornarjev in pilotov ga zatona je Kolumb vozaril, da bi se približal otoku. Boril se ni imel točnih zapiskov o premerjeni poti in zato tudi nihče no je z močnim protivetrom in morjem, ki sta hudo ovirala njegova bi točno vedel za pot, ako bi jo moral ponovitL
\
!1
112.
Zlobna graščakinja mu je vnelo naročala: »F opoldanski vročini se pride kačja kraljica sončit na belo prodišče; zlato kronico položi v zeleno travico, nato pa sladko zadremlje in kmalu trdno zaspi. Tedaj se ji junak lahko brezskrbno približa, ji odseka glavo, vzame zlato kronico in plane o dravske valove...«
113.
'j,
Lepo ga je pogledala in, ko je videla, da ga je pridobila popolnoma, nadaljevala: »Preplavati moraš Dravo in tedaj si rešen! — Pojdi torej na Kačji otok, ubij kačjo kraljico in mi prinesi njeno zlato kronico, da jo bom imela namesto poročnega vencal< Drvarček ji je obljubil zatrdno, vzel svojo sekiro drvarico, se napotil proti reki in se brez pomisleka zagnal v dravske valove.
114.
■	er"
'S> T	'
>
Srečno je priplaval na Kačji otok sredi deroče Drave ter se takoj podal z obrežja med vrbe in topoleIzza vsakega kamna grmiča, debla, je kačja glava proti njemu zasikala, toda vanj se ni pognala nobena, ker v rokah je nosil svojo drvarsko sekiro. Te pa so se vse kače silno bale.
Iz Ribnice
Ilustriran Quo vadiš, ki je izhajal v >Slov. do mu in bo izšel kot samostojna knjiga, lahko naročite v podružnici »Slovenca« vsako nedeljo dopol dne v ribniški mlekarni, med delavnikom pa v trgovini Govže Anica. Prav tam blagovolite porav riali zaostale naročnine. Sprejemajo se oglasi in osmrtnice za naše liste.
»SLOVENSKI DOM«
izhaja vsak delavnik ob 12. Urejuje: Mirko Javornik. Izdajatelj: inž. Jože Sodja. Za Ljudsko tiskarno: Jože Kramarič, vsi v Ljubljani. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Ljudska tiskarna, Kopitarjeva b. Telefon 40-0t do 40-03. Mesečna naročnina 11 lir, za tujino 20 lir. — 'Posamezna številka 50 cent. .
Pravi cilji sovjetske poletne ofenzive
Dobiti v roke ukrajinsko žitnico
Vojaški strokovnjak agencije »Europapress«, kapitan Ludvik Sertorius, je o pravih ciljih sovjetske poletne ofenzive napisal sledeče:
Velika obrambna bitka na srednjem in južnem delu vzhodnega bojišča se z naraščajočo silovitostjo nadaljuje. Dosegla še ni svojega vrhunca. Najhujši je sovjetski pritisk na skrajnem desnem koncu ofenzive, to je v prostoru južno od Suhiničev, kjer pritiska nasprotnik, ki ima izhodišče v Ki-rovu in Šedri, z največjimi človeškimi in tvarnimi silami, da bi si izbojeval prodor do Brijanska. Odločni nemški protinapadi so tukaj zaustavili sovjetski naskok, delno pa sovražnika celo vrgli proti severu.
Nasprotnikove izgube so bile sicer izredno visoke, toda prav tako je izven vsakega dvoma, da v svojih naporih ne bo tako nagi" popustil, ko hoče vsaj tukaj — na odseku, ki ga smatra za najbolj občutljivo nemško točko— izsiliti večji uspeh. Po drugi strani pa nemško vrhovno poveljstvo nedvomno ni izgubilo izpred oči vzlic svojim naporom, ki jih ima s svojimi napadi pri Bjelgorodu, velikih nasprotnikovih napadalnih načrtov, pač pa jih budno opazuje in zasleduje, zato bo lahko svoje protiukrepe skrbneje in natančneje pripravilo. Učinkovitost teh protiukrepov se utegne pokazati v najkrajšem času.
Tudi vzhodno in južno od Orla je sovražnikov pritisk še vedno občuten. Pa tudi tukaj so ostali sovjeti tako rekoč praznih rok.
Na odjeku severno in jugovzhodno od Bjelgo-roda je prišlo le do delnih napadov šibkejših nasprotnikovih sil, ki so jih Nemci z lahkoto odbili; Bistveno srditejši in sem pa tja tudi menjavni so bili boji ob Spodnjem Doncu in ob reki is, posebno pa ob velikih Doncovih zavojih
sevemozahodno od Izjuma, dalje v prostoru med Slavljanskim in Lisičanskim, kakor tudi južno, zahodno in jugozahodno od Vorošilovgrada. Nasprotnikovi načrti na tem odseku stremijo nedvomno za tem, da bi vdrl v industrijsko področje. Da pa ta nakana ni uspela, pa so poskrbele odločne osne čete.
Kar pa se tiče splošnega položaja, je nasprotnikovo vojno vodstvo zaigralo igro z vsem, kar je premoglo v ljudeh in vojnem gradivu in ga je moglo zbrati v času zatišja od marca do julija. Nedvomno so se bili Sovjeti za to ofenzivo dogovorili poprej z Angleži in Amerikanci, vendar pa ta
dogovor ni bil povod, ki je končno veljavno sprožil ofenzivo. Glavni razlog pa tiči v težkem stanju prehrane na sovjetski zemlji, posebno pa v naraščajočih težavah za hrano, ki je prisilila Stalina, da je napel vse sile, da bi si priboril vdor v ukrajinsko žitnico. Proti temu pa pravijo v Berlinu sledeče: Čim očitnejši postajajo sovjetski nameni, katere je lahko razbrati po obšimosti njihovih priprav in nastopov, toliko odločnejši pa so nemški obrambni sunki, ki so važni iz sledečih razlogov: 1. Nemška vojska je odločno prekrižala vse nasprotnikove ofenzivne nakane; 2. Nasprotnik je imel vsepovsod občutne izgube v vojnem materialu in te izgube bodo nedvomno pokazale svoje pogubne posledice. Samo v nekaterih dneh je bilo uničenih po 500 ali več sovjetskih tankov. To pa po drugi strani govori za učinkovitost nemške obrambe, kakor tudi za uspešnost novega nemškega orožja, posebno pa tankov.
Svojo smrt na dnu morja fotografiral sam
žalesten konec amer. filmskega operaterja, ki je na lovu za senzacijami reševal zaklad iz morja, se sam fotografiral, pa postal žrtev morskega psa
&
V	Ameriki so filmski operaterji, ki posnemajo pomembnejše dogodke za filmske dnevnike in za kulturne filme, kakor poprej v mirnih časih, tudi v vojnii stalno na lovu za zanimivimi dogodki Ta lov je nekaj čisto amerikanskega. Podjetniki hočejo občinstvu vedno postreči z najnovejšimi, in če se da, tudi z najsenzacionalnejšimi posnetki, obenem pa prekositi in onemogočiti svojo konkurenco. Zato so operaterji vedno na nogah. Stalno imajo v roki aparat, zraven je pripravljen avtomobil, če treba pa tudi letalo. Ako operater v enem mesecu ne prinese svojemu delodajalcu slike gorečega parnika, boja med čikaškimi gangsterji, nove Mississipijeve poplave ali pa napete avto-
Lepa pohorska legenda v besedi in sliki
Izšla je Tomažičeva »Drvarka Marija« — Slike je narisal Jože Beranek
Jože Tomažič, ki je živel kot učitelj med prebivalci zelenega Pohorja, se je predstavil v slovenski književnosti najprej s Pohorskimi pravljicami (Slovenčeva knjižnica), potem je napisal Pastirčkova nebesa (Ljudska knjigarna), njegovo najnovejše delo pa je legenda »Drvarka Marija«. Vse tri knjige je ilustriral Jože Beranek. Snov zajema pisatelj iz življenja pastirjev, drvarjev, oglarjev in kmetov; gradi na izročilu Pohorcev in pripoveduje o onem gorskem svetu, ki je bil pri nas doslej žal tako malo obdelan. »Drvarka Marija« je izhajala najprej v »Slovenskem domu« v odlomkih, zdaj pa sta jo izdala avtorja v prikupni, 125 strani obsegajoči knjigi.
Legenda pripoveduje o varljivi sreči, ki jo je dosegel ubog pastir. Svojo dušo je zapisal zlodeju, in ta mu je pomagal, da se je v kratkem času povzpel do gmotnega blagostanja. Prej je pasel ovce hočkega graščaka, kaj kmalu pa je napredoval do volarja in konjarja, pa od grajskega oskrbnika do graščaka. Ppplačal je graščinske dolgove in se poročil z lepo graščakovo hčerko. Na to je že skoraj * pozabil, da je zapisal svojo dušo ali dušo enega svojih potomcev vragu.
Minula so leta in zakon je ostal brez otrok.
Tedaj se je užaloščena graščakinja odločila, da krene na božjo pot k Drvarka Mariji na Pohorski planini, o kateri je vedela, da rada pomaga romarjem, ki jo obiskujejo. Milo jo je prosila, da ji pri ljubem Bogu izprosi vsaj enega otročička, čeprav bi bil siromaček ali trdoglavi norček. Njena prošnja je bila dobesedno uslišana. Dobila je sinčka; sreča je zasijala na hočko graščino, toda ne za dolgo. Kmalu so morali starši ugotoviti, da je
mu potrka na srce in ga spominja besed, ki jih je slišal od svoje nebeške učiteljice.
Čez leta se vrne otrok z Marijo na hočko graščino, kjer dobi službo pastirja pri nesrečnem graščaku. Za plačilo si izgovorita pri oskrbniku graščakovo dušo. Graščaka razjedata težka vest in huda bolezen. Po čudežnem naključju mu otrok pripomore k telesnemu ozdravljenju. In ko zahteva za plačilo njegovo dušo, ga oče začudeno vpraša, kdo da je. Marija ju spravi, nad graščino posije prava sreča, sina pa si izgovori za služabnika božjega. Še se pojavi zlodej in se sklicuje na s krvjo napisano pogodbo o prodaji duše. Sin duhovnik pa ga zdaj .mirno zavrne: »Duša je božja in zato pripada edinole Bogu!« Marija se s prstom dotakne vragove listine in ta zgori.
Od takrat so minila že stoletja, končuje pisec svoje lepo pripovedovanje, znamenje s pastirčkovim kipcem Drvarke Marije pa stoji še dandanes tam 6redi hočkega polja. V jasnih, mirnih nočeh ga obiskujejo tri, ko kresnice bleščeče se svetinje: to so duše hočkega graščaka, njegove žene in sina duhovnika.«
S svojim najnovejšim delom se je predstavil Tomažič- kot pripovednik,-ki spleta množico dejanj v zgovorno, povezano enoto Ne ljubi dolgih opisov, ne analizira dogodkov, pač pa jih lepo nakazuje zdaj s psihološke strani, zdaj kot čuvar ljudskega izročila, zdaj kot slikar svojstvene pohorske krajine. Prav zaradi tega je bila legenda Lot nalašč za ilustrirano izdajo. Na vsaki strani knjige je slika, ki ubrano in nazorno dopolnjuje dejanje, izraženo v besedi. Pohvalno je treba omeniti, da se je slikar Beranek zvesto držal pohor-
otrok duševno zaostal, f^e ga spodi od hiš^ za	-	pokrajinskih	motivov,	prav	tako pa je tudi
njegovo dušo pa se borita Manjain zlode šma- Trfnvo^cn v' irra7nofiti nh;Jnv in ^.šcvnetfa živ. ga Drvarka Marija, kx vzame sinčka v svoje varstvo in ga odda dobri ženi na planini. Od žalosti poči graščakinji srce. Otrok živi v planini in pese ovce. Kdaj pa kdaj ga obišče Marija, mu razkazuje lepote sveta in ga poučuje. Ko pastirček dorastc, si izreže Marijin kipec, ki ga nosi vselej za svojo hodno srajco. Tudi njega skuša zlodej, toda kipec
zgovoren v izraznosti obrazov in duševnega življenja oseb, ki nastopajo v legendi.
Drvarka Marija spada med one knjige, po katerih radi segajo bralci — od najmlajših, pa do najstarejših. S posebnim veseljem pa jo bodo prebirali otroci, katerim je ilustrirana, vrh tega pa še legendarna vsebina posebno pri srcu.
mobilske dirke, ko se prekopicujejo dirkajoči avtomobili in švigajo iz njih plameni, poterr. je izgubil službo. V Ameriki ne poznajo šale. Seveda je življenje operaterjev polno pustolovščin in nevarnosti. Niso redki primeri, da je marsikateri operater v lovu za dogodki izgubil svoje življenje. Svojevrsten zgled je Jim Ernst, pomočnik znanega kinematografskega strokovnjaka Johna Craiga. Oba sta v želji, da bi našla nov senzacionalen predmet za filmsko snemanje, prišla na misel, da bi se udeležila odprave, ki je hotela iz neke potopljene ladje v bližini otoka Espiritu Santo pri Kaliforniji dvigniti zlati zaklad. Opremila sta se s posebnimi aparati, s katerimi sta mislila pod vodo posneti najzanimivejše prizore dviganja zaklada. Oba pustolovca pa nista bila navadna sanjača, pač pa sta vedela, kaj hočeta: narediti velik dobiček in prejeti pohvalo od svojega ravnatelja. Jim Ernst je z drugimi vred prispel do kraja; kjer se je ladja potopila, se dal potopiti v morje v svoji potapljaški obleki, in ko je prispel na dno, je avtomatični fotografski aparat pritrdil na trup potopljene ladje. Nato si je dal spustiti na dno še drug aparat, s katerim je začel delati, splezal potem na razbitino, dočim je z drugim aparatom, ki je bil pritrjen malce proč in je deloval avtomatično, snimal podvodni prizor operaterja potapljača, ki se je plazil po razbitinah. Nenadoma pa je John Craig in z njim tisti, ki go bili na ladji, opazil, da se je z ropotom pretrgala vrv, po kateri je potapljač dajal svoja znamenja. »Dvignite! Dvignite!« je zaklical Craig. Toda možje, ki so imeli opravka z vrvmi, so vlekli in vlekli, pa potapljača niso mogli privleči na površje. Mogoče so 6e vrvi zapletle med železje. Na znake, ki so jih potapljaču poslali, ni bilo odziva. Potem so stresli tubo z zrakom in opazili, da je prazna. Vsi so vedeli, da utegne njihov tovariš, ki je bil na dnu morja, živeti morda največ pet ali šest minut. Craig je obleke! potepljaško obleko in se spustil v morje. Nobene sledi ni bilo več o Jimu Ernstu. Iskali so ga do večera in še naslednje jutro. Zaman! Njegov tovariš je izginil za vedno. Kako se je moglo to zgoditi? Kakšna skrivnostna žaloigra se je odigrala na morskem dnu? Edina reč, ki so jo potegnili, je bil avtomatični fotografski aparat, ki ga je bil potapljač namestil, pa je potem padel v blato.. Kasneje so film razviti in zavrteli. In tedaj se je skrivnost pojasnila. Videli so, kako 6e je potapljač približeval razbitinam na dnu. Potem je pred lečo nenadno zrasla ogromna senca z velikanskimi nazobčanimi kremplji, z ostrimi zobmi, ki so se pri-kzaali, ko je odprla gobec, kakor da bi hotela pograbiti vse gledalce, ki so otrpnili od groze Potem so videli, kako se je vodna cev razdrobila in se vzdignila kakor umirajoča kača Na koncu pa so zagledali vrtinec zbrojenega blata, v katerem se je razblinila senca morskega psa, ki se je vrgel na neodločno in omahujočo potapljačevo senco. V . tem trenutku se jc film ustavil. Filmski prikaz o S ,smrti Jima Ernsta, ki ga je posnel on sam, je bil eden največjih filmskih uspehov v Ameriki.
»SLOV. DOM« v vsako hišo !
Skrivnosti z nevidnega bojišča
V o h u n s It i spomini iz prve svetov ne vojne
2?
Po teh besdah je polkovnik od-, pri usnjeno mapo, ki je ležala pred njim na mizi. Iz nje je vzel precej velik črn karton, na katerem je bilo skrbno nalepljenih nekaj kosov pisalnega papirja. Po papirju je tu pa tam bilo videti velike, temne madeže.
Polkovnik je karton pazljivo pogledal, potem mi ga je podal in čakal, kaj bom dejal na to.
Ker nisem vedel, kaj bi rekel, je začel on:
»Posrečilo sc mi je, da sem na tem kartonu sestavil kosce ruztrga-ne listine, ki v Morrisovem svežnju manjka, pa je za nas najvažnejša. Tile madeži, ki jih vidite tukaj po papirju, so od krvi...«
Zdaj sem pogledal tiste kose papirja natančneje in sem tudi sam videl, da gre za dolg seznam nasprotnikovih vohunov, od kute-rili sem jih nekaj 6am poznal vsaj [to imenu.
Eno izmed tistih številnih imen je bilo zaznamovano z rdečini svinčnikom. Na to sem |x>stal najprej pozoren in sem videl, da je ime'neke	ženske.	I
A vendar nisem vedel, kaj bi s to listino. Nisem razumel, zakaj gre in kaj bi polkovnik rad zvedel od mene, ko mi jo je s takim poudarkom dal na ogled. Obračal sem karton po rokah in ga ves v zadregi ogledoval.	i
Polkovnik Patterson je ves ta čas nepremično upiral oči vame. Ko je videl, da ni z mano nič in da se mi noče, pa se noče posvetiti, mi je potegnil karton iz roke, ga loložil na mizo, potem si pomel roke in nekam nepotrpežljivo vzklik-' nil:	i
»Gustav Morris je bil eden naših najboljših vohunov. Strokovnjak, bi dejal. To vi pač najbolje veste, saj ste dolga leta delali z n j im. c	i
Pokimal sem mu, on pa je nadaljeval:
»Bil je dragocen sodelavec. Z | njim biti v službi, je bilo veselje. Bil je močan, drzen, domiseln...
Toda Gustav Morris je bil pač človek, nič boljši in nič slabši, kakor sva midva in kakor je večina ljudi. Ne mislim tukaj na sposobnost in voljo za delo. V tem je zatrdno bil vzgleden. lločem reči, da je bil človek v tem, da je mislil, kako je močan in dorasel slehernemu naskoku usode. Mislil je, da je na svetu ni reči, ki bi mogla vreči s tira njega in ga pripraviti tako daleč, da bi zaradi tega ali onega razlogu pozabil na dolžnost.	j
»Tudi Morris je tule notri,« in pri tem je polkovnik pokazal na l>rsi, »nosil nekaj, kar jc nemirno in brez prenehljaja utripalo in valovalo, nekaj, kar nas muči in opaja, navdaja z upom ali obupom, skratka nekaj, čemur pravimo navadni zemljani srce.
Da, tudi Morris je imel srce. Srce, razumete! In kakšno srcel
In to, prav to mu je bilo v pogubo.
Tudi Morris si je v kratkih, bežnih oddihih,^ kar mu jih je dovoljevalo delo, želel, da bi se mogel zazreti v sinje zenice lejre ženske ter se ogledovati v njih kakor v zrcalu.
Toda ženska, pri kateri se nvu jc ta želja izpolnila, ni bila vredna brezmejnega zaupanja, ki ga je imel do nje. NI bila vredna ljubezni takega človeka, kakršen je bil Morris.
Tista ženska je bila sovražnikova vohunka...	i
Morrisu se ves čas, kar je hodil! z njo, ni niti sanjalo o tem. Vedel je, kakšne nevarnosti groze vohunu prav od žensk, zato je bil v ob-čevunju z njimi previden. Prcvi-
den vedno, povsod in vselej, razen pri tisti edini.
In veste, kdaj je zvedel resnico o ženski, kateri je dal vso svojo ljubezen in vse svoje življenje? Zvedel jo je tisti večer, ko je pregledoval listine, ki sta jih morala odnesti iz skrivnega predala v oni palači. Lahko si mislite, kakšno strahotno odkritje je to zanj bilo...
'Poda imel je v sebi vendarle toliko nadčloveške moči, da je svojo dolžnost izpolnil prav do kraja. Kdo drugi bi bil omagal tisti trenutek, ko je zvedel za pošastno skrivnost, ob kateri sc mu je podrlo vse.
Prišel je k vam na mesto, kjer sta se bila dogovorila, da se bosta dobila. Vrgel vam je sveženj z listinami. ker mu je tako velevala zapoved in ker je taka bila njegova dolžnost. Vedel se je tako čudno, da se vam je zdelo, da vidite pred sabo senco, da je to strah, ki se smeje, da vas je še zdaj groza, če se tistega smeha spomnite. Smejal se je, ubogi Morris, zakaj njegovo srce je bilo raztrgano in v možganih mu je plamenel strahoten požar, ki mu je izžigal zdravi razum.
Potem je izginil v meglo in tekel v gluho noč. Tekel je obupno proti kraju, kjer je vedel, da bo dobil svojo zahrbtno žensko.«
Polkovnik Patterson je pri teh besedah umolknil. Pritisnil si je pesti na čelo in ostal nekaj minut nem in tih na metftu, ne da bi sc bil premaknil ali da bi bil kaj pokazal. da misli s pripovedovanjem nadaljevati.
Čakal sem dolgo, kdaj bo spet spregovoril.. Zdelo se mi je, da čakam celo večnost. Potem sem se predrzni! ter povprašal:
»No, in kaj jc bilo potem?«
Polkovnik je počuvi vzdignil
obraz in mrmral, kakor da pripoveduje sain sebi:
»Morris je še tisto noč, ko sta izpolnila svojo nevarno nalogo, ubil žensko, katero jc tako dolgo malikoval ...
Njega so našli dva dni zatem, ko je blodil po oddaljenih predmestjih. Ko smo se mu približevali, je iztegnil proti nam pest, v kateri je še vedno stiskal seznam sovražnikovih vohunov, na katerem jc stalo tudi ime tiste, ki jo je ljubil. Potem je na široko razprl oči, podplate s krvjo, neznansko raztegnil ustnice, pokrite s peno ter bruhnil v strahoten, neskončen, pošasten smeh...
Gustavu Morrisu se je bilo zmešalo ...«
Samo do 5. avgusta
je še čas za prednaročilo ROMANA V SLIKAH
Quo vadiš
Cena veliki knjigi (216 strani s 420 slikami, velikost četrt »Slovenca«, »Slov. doma« ali pol strani »Domoljuba«) je: mehko vezana .... 32 lir trdo v polplatno vezana 45 lir v celo platno vezana na najboljšem papirju . 85 lir Za stare ali nove naroč- „ nike »Slovenskega doma« mehko vezana . 25 lir (»Slovenski dom«_ velja na mesec 11 lir.)
Pišite dopisnico no uredništvo »SLOVENSKEGA DOMA« Ljubljana, Ljudska tiskarna.