Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     19
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
Sestavil dr. Kremžar.
Edinstveni kazenski postopnik je izdelati. Že na seji kazenskopravdnega odseka dne 17. januvarja 1921 je bil storjen principiclni sklep, da naj se vzame za podlagO' Olaserjev ka-zenskopravdni red, ki velja v Sloveniji in Dalmaciji. Izdelava načrta je bila poverjena beograjskemu vseučiliskemu profe^ sorju dru. Boži Markoviču in vrhovnemu inšpektorju uprave kaznilnic dru. Nikoli Ogorelici na podlagi načel, ki si jih je odsek usvojil v seji sredi februarja 1921 v Beogradu. Redak-torja sta predložila svoj elaborat v aprilu vsem članoml ka-zenskopravdnega odseka v študij, a minister pravde Marko Ojuričič je odredil skupno posvetovanje o projektu, ki obsega 499 paragrafov, v Ljubljani na dan 3. julija 1921. V desetdnevni seji je odsek sestavil definitivni tekst projekta, kakor naj pride v tisk in v narodno skupščino.')
Projekt je vobče dobro delo. Temeljna načela njegova ustrezajo mjodernimi pojmom o kazenskem! postopku in potrebam sedanje dobe, njegove določbe so iz večine dobro pre-udarjene in točno izražene, sistem je jasen in pregleden, jezik gladek in lahko umljiv. Skratka, delo je tako, da ž njim lahko brez posebnega strahu stopimo pred forum, inozemske kritike.
Da projekt ni brez hib, je čisto naravno. Že kratki čas, ki je bil redaktorjem odmerjen za sestavo, je zakrivil, da se je vanj vrinila tu pa tam' pomota, nejasnost, mestoma tudi protislovje.
To bi kajpada ne bilo še nič hudega, saj se taKl nedostatki lahko popravijo. Ali nekaj druzega je, kar vzbuja pomisleke. Projekt je namreč iz avstrijskih reformiranih kazenskih postop-nikov prevzel precej določb načelne važnosti, kojih pomanjkljivost in nerabnost je naša praksa, ki se ukvarja že 70 let z
1) Poročilo prof. dra. Dolenca v Njivi z dne 23/X. 1921 str. 377.
2*
20     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
modernim reformiranim procesom, že davno evidentno dokazala. In tu bo s popravo že bolj trda.
Posebno senčna stran je način, po katerem je projekt uredil vzklicno postopanje. Razen vzklica (nezadovoljstvo) zoper razsodbe okrajnega (sreskega) sodnika dopušča namreč vzklic radi izreka o krivdi, kazni i. t. d. tudi zoper razsodbe  sodnika  poedinca,  ki  bo pri  zbornih
sodiščih(okružnisudi)sodiloohudodelstvih. In tako smo srečno pripluli zopet tja, kjer smo bili pred 70 leti: pri kaz. pr. r. iz leta 1850. z njegovim zloglasnim vzklicem o krivdi radi hudodelstev.
Znano je, kakšne izkušnje je rodil ta vzklic. Prepričali so se kmalu, da se z načelom ustnosti nikakor ne da spraviti v sklad. To je izključeno po samem bistvu kaz. postopanja. Višji sodnik imej pred seboj v polnem obsegu vse gradivo, na katero je prvi sodnik sodbo oprl. To je pa mogoče le, ako se vrši pošto* panje na prvi stopnji protokolarično in pismeno. KJer ste pa ustnost in neposrednost podlaga prvostopnemu postopku, je vzklic mogoč le, ako višji sodnik ves ustni postopek od konca do kraja ponovi. Ako sodi samo na podlagi prejšnjih zapis* nikov brez novih dokazov, pride v opreko z načelom ustnosti in ustvari sodbo, ki je dosti manj zanesljiva nego prvostopna, opirajoča se na neposredno zaznavanje. Ponovitev postopka pa provzroča zavlačevanje in tudi ne podaje iste slike, ki jo je Imel prvostopni postopek, kajti kedaj izpove priča drugi pot natanko tako kakor p^-vi?
Ali glavni pomislek zoper vzklic radi krivde izvira iz nekega druzega pravdnega načela in to je prosta ocena dokazov. Kjer zakon ne ustanavlja dokazne teorije, nego prepušča razsojo o dejanju prostemu sodnikovemu prepričanju, tam sploh ni moči dognati, ali je prvi sodnik sodil prtivilno. Docela izključeno je, razloge sodnikovega prepričanja razložiti tako, da bi smel drugi sodnik reči, da je to prepričanje krivo, razsodba torej napačna. Edina pomoč bi bila popolna reprodukcija
prvostopnega postopanja, ki pa iz gori navedenega razloga tudi ne zadostuje.
Ti tehtni pomisleki so provzročili, da je nekaj nemških dr* žav vzklic, grob ustnosti in neposrednosti, sploh odpravilo-. Y
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     21
Avstriji je obstojala želja vzklic rešiti in ga prenesti v novi proces; vendar v vprašanju, kako ga naj združijo z načelom ustnosti, ncpo'srednosti in proste ocene dokazov, se niso mogli dokopati do jasnosti. Stavili so se mnogi predlogi, kako zboljšati veljavno pravo in obdržati vzklic, a končno so ga v postopanju radi hudodelstev skladno z načeli ustnosti in neposrednosti popolnoma zavrgli^) in v zakonik iz leta 1873. sprejeli samo vzklic v postopanju radi prestopkov, češ tu gre
za zadeve manjše važnosti, kjer vzklic kljub vsem napakam nudi obtožencu zadostno zaščito.
Kako utemeljeni so bili gorenji pomisleki, jc potrdila tudi praksa cd leta 1873 dalje. Navadno postopa vzklicno sodišče tc!ko, da za podlago svoji sodbi vzame deloma spise prve stopnje deloma nove dokaze, ki jih je donesel vzklicatelj.
To mešano postopanje je najslabše. Položaj vzklicateljev je tu dosti ugodnejši nego nasprotnikov, zakaj neposredno izvajanje njegovih dokazov učinkuje bolj živo in nadvladuje dokaze, ki jih posreduje samo čitanje zapisnikov. Soočenje je tu nemogoče in ugotovitev materielne resnice skoraj izklju* cena. Tesno zvezana s tem načinom postopka so mučna zavlačevanja n. pr. kadar vzklicno sodišče pozove nekatere priče, na razpravi se pa uveri, da je potrebna ponovitev vsega prvostopnega postopka. Vprašanje, koliko novih prič in katere treba pozvati, provzroča neprestane zadrege in spore. Te ne-dcstatke smo občutili vsi in sleherni cd nas im:a obilo bridkih izkušenj v sodbah, ki so se izrekle v takem postopku.
In ta spaka, ki so ji drugod pokazali vrata, se šopiri sedaj v našem osnutku ravno tako oblastno, kakor se je šopirila v avstr. kaz. postopniku iz leta 1850. Ali jo naj sprejmemo brez ugovora ?
Premotrimo sedaj določbe našega osnutka o vzi^licu. Dasi se močno ujemajo z veljavnim zakonom, utegne vendar popolnemu razumevanju koristiti, ako vsaj važnejše predpise navedem doslovno. Hkratu dodam vsakemu svoje pripombe, opozarjajoč na razlike od veljavnega prava, kjer treba.
) Mayer, Hdb. I.
22     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
390.
Protiv presude sudije pojedinca (I. i II.) dopust eno je nezadovoljstvo.
O nezadovoljstvu protiv; presude s u dl i f e pojedinca kod okružnog suda resava apelaci* oni sud, a o nezadovoljstvu protiv presude sreskog sudije okružnisud.
Ali je premislil zakonodajec dalekosežnost in posledice določbe drugega odstavka? O vzklicu zoper sodbe sodnika poedinca naj sodi višje deželno sodišče! Kakšne bodo posledice? Področje teh sodišč je zelo razsežno, v Sloveniji n. -pr. bodo v Ljubljano k apelacijskim razpravam romali obtoženci, priče, veščaki in zastopniki strank iz Miaribora, Celja, Nove^ ga m-esta in drugih še bolj oddaljenih krajev, ki morda s središči niti železniške zveze nimajo.   Koliki bodo stroški, kojih
L
velik del bo padel na državno blagajno, stroški, ki bodo zadeli strahke in kako neznosno breme taka pot navaH pričam,^) ki
zgube kar po tri, štiri dni. Toda ne, tako ne bo. V življenju marsikaj zadobi čisto drugačno lice, nego si je predstavljal zakono-pisec v svoji, samotni tihi celici. Višje sodišče se bo ubogih prič usmililo, dalo jih bo zaslišati pd odrejenem sodniku in bo na razpravi zapisnike čitalo. In tako dobimo najlepše pismeno postopanje s komaj vidno nianso ustnosti, takšno postopanje, o kojem je rekel^) generalni prokurator Okretič, da ni ne tič ne
miš.
Spričo teh težkoč menim, če mora vzklic že ostati, da bi bilo najbolje, po zgledu nemško-avstrijske novele iz leta 191& vzklic zoper razsod^be sodnika poedinca upotiti ne na višje sodišče nego na senat okrožnega sodišča. Ne tajim,, da bi bil tudi ta način zvezan z neprilikami, zlasti z opasnostjo, da se iz njega izcimi neki usus fori, ki bi morda ogražal enakolič*
^) Glaser v govoru zoper vzklic: priče so v prvi vrsti žrtve hudodelstva in če se naj v drugi instanci razpravlja res ustno, morajo ti ubogi poškodovanci zato, ker jih država ni mogla ščititi pred hudodelstvom, po dvakrat in tudi-trikrat k sodišču priti; iz zadnjega pota nastane že prav izdatno potovanje.
2) Slovenski Pravnik 1921 str. 275.
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     23
Tlost pravosodja, vendar te neprilike bi bile še zmerom manjše kot zgoraj razložene težkoče.
Mogoče se bo tej misli ugovarjalo, češ to ne gre, sodnik poedinec mora biti najboljši sodnik in o njegovih sodbah naj sodijo slabši tovariši! Tak ugovor pa ne drži, ker se sklep osniva na napačnih premisah.
Da bo moral biti sodnik poedinec dober sodnik, je gotovo. Toda najboljši? Zadostuje, da bo prav dober in Izkušen. V senatu pa tudi lahko sede prav dobri sodniki. Morda sicer noben njih posamič ne bo dosezal popolnoma ouega tako visoko kvalifikovanega poedinca, ali vsi skupaj z združenimi močmi vendar še izslede napake, kojih poedinca ne bo obvarovala nobena še tako velika učenost. Ne smemo prezreti, da bo moral razpravljati in soditi sam in to je razburljivo delo, ki včasih precej kvarno vpliva na sodbo; vse drugače kot mirno delo v senatu na vzklicni razpravi. In nazadnje kje 5e zapisano, da bodiO v senatu višjega sodišča boljši možje kot elitni poedinec. Da, ako bi obstojal ta senat iz samih specialistov kri* minalistov. Toda to ni mogoče, višje sodišče je zaposleno z najtežjimi civilnimi rečmi, ki absorbirajo vse sile posam.eznika.
§ 391.
Protiv presude izrečene u odsustvu okriv? Ijenikovom; možeovaj, ako ni je na zahte:= vanje oslobodjenoddužnosti, da dodje lično (§ 373 odst. 2 i § 389 odst. 1) p o red nezadc)voljstva predati i molbu za povračaj u predjašnje stanje, u k o jo j opravdava svoje izostajanje. Ako se na osnovu ove molbe, po potrebi i z vršen jem izvid ja j a, dokaže, da okrivljenik ni je mogao doči na pretres zbog toga, sto mu n\]e uredno dostavljen poziv za pretres, ili zbog drugih nesavladljivih s metan j a, narediče prvostepe* ni sudija novi usmenipretres i izreči i objaviti novu presudu, kojom če ujedno poništiti raniju presudu. No pri izričanju nove presude nije sudija vezan za načelo § 327.
24     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
Protiv ove nove presude dopusten o Je samo nezadovoljstvo.
r
Ako okrivljenik ne dodje ni na novi pretres, staje rani j a presuda na pravnu snagu.
Ako 1 i sudija o d b a c i mi o 1 b u za o v a j povračaj u predjašnje stanje, ima okrivljenik protiv tog sudijinog rešen j a pravo žalbe u roku tri dana po objavi. Pa če se žalba podneti apelacio^ no m odnosu O' okružnom sudu zajedno s ne=^ zadovoljstvom,  ako je  i  o v o izjavljeno.
409.
Ako apelacioni odnosno okru ž m sud u slučaju, gde je protiv okrivljenika izrečena Pje-suda, u njegovo m odsustvu, povodom žalbe (§ 391, odst. 4) nadje, da je molba okrivljenikova za povračaj u predjašnje stanje opravdana, po= ništit če u sednici, saslušavši držav nog tuži-oca pobijano rešen je i narediče novi pretres pred prvostepenim sudijom.
+
Protiv nove presude prvostepenog suda
L
dopušteno je samo nezadovoljstvo.
Odbaci li apelacioni odnosno okružnj sud žalbu okrivi j enikovu kao neosnovanu, postu-
piče s nezadovoljstvom, ako je ovo spojeno sa žalbom, prema propisima § 398—408.
Projekt je razcepil § 478 veljavnega k. pr. r. na dva dela, 391 in 409. Zakaj, ne vem, opravil bi bil lahko tudi z enim paragrafom, samo malo krajše bi se- m.oral izražati. Dela nista enaka; drugi je za obtoženca ugodnejši. § 391 prvemu sodniku, če je ugodil prošnji za postavitev v prejšnji stan in znova sodi, n e zabranjuje reformatio in peius. Mislim, da po krivici, kajti prošnja za postavitev v prejšnji stan je vendar tudi nekako pravno sredstvo, ki izključuje poslabšanje obtcženčevega položaja.')
1
) Tako tudi Mayer, Komentar,
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     25
409 je milejši. Ako apelacijsko sodišče prošnjo za postavitev v prejšnji stan smatra za utem.eljeno, prvosodno sodbo uniči in odredi novo razpravo. Sedaj seveda prvi sodnik mora izreči novo razsodbo, ne glede na to, ali je obtoženec prišel ali zopet izostal, zakaj uničena razsodba ne more oživeti in za-dobiti pravne moči kakor ona v § 391. Reformatio in peius je sedaj izključena, ker je i5 409 ne dopušča izrecno (§ 327).
Zakaj ta neenakost? Ratio teh razlik ni umljiva.^) Ali je oni, ki se je obrnil do višjega sodišča, s tem postal boljši človek, vreden večjega spoštovanja in obzira? Čemu višje sodišče sploh uniči prvo sodbo?
§ 391 poudarja, da je proti novi sodbi dopuščen samo vzklic. Čisto brez potrebe, kajti, ako obtoženec ne pride, se ne more več opravičiti, amipak prva sodba stopi v pravno moč. Ta poudarek bi vzbudil kvečjemu misel, da je proti razsodbi
poiedinca razen nezadovoljstva dopustna morda še kaka pri? tožba na kasacijsko sodišče, ki je kajpada ni. '
§ 391 in 409 sta nujno potrebna poprave tako v materi-elnem kakor v formclnem oziru.
392.
Nezadovoljstvo se mi o že izjaviti:
1.) zbog po v reda zakona (§ 335);
2.) zbog odluke suda o krivici, o dokazu či-
Ti J e n i c a ;
+
3.) zbog odluke suda o kazni, o merama bez? bednasti, o privatnim potraživanjima i o tro-škovima krivična g postupka (§ 332).
Nezadovoljstvo zbog odluke o krivici izjavljeno u korist okrivljenikova, sadrži u sebi 'i nezadovoljstvo zbog odluke o kazni, o privatnim potraživanjima i o troškovima.
V točki 3, omenjene mere bezbednosti so očuvalna sredstva, ki jih doslej nismio poznali in ki so našteta v §§ 52 do 55
1
¦
) Motivov k projektu ni, zato je pravilna ocena zelo težavna.
26     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek
osnutka kaz. zakouika. Ta sredstva so: zadrževanje po iz-držani kazni, dopustno tudi do 20 let, prisilna delavnica, zavod za lečenje ali čuvanje nepristevitih, prepoved krčme, zavod za pijance.
L
Po veljavnem pravu ima v postopku zavoljo prestopkov zasebni udeleženec pravico vzklica, ako je bil s svojim odškodninskim zahtevkom zavrnjen deloma na pot civilne pravde (§§ 464", 465 k. pr. r.). Nekateri celo trde, da ima to pravico tudi ob popolni zavrnitvi zahtevka.^)
Tega pravnega sredstva po osnutku sploh nima več, kajti § 332 veli: »odluku o privatnim potraživanjima mogu pobijati samo optuženik, njegov zakoniti zastupnik i njegovi na? slednici.«
Ko so se posvetovali o veljavnem k. pr. r., so dolgo pre* mišljevali, ali bi zasebnemu udeležencu dali pravno sredstvo ali ne. Naposled pa so se odločili za § 366 k. pr. r., češ višja in? štanca bi ntorala soditi na se manj zanesljivi podlagi kot prva. Ta pomislek je veljal seveda samo za postopanje radi hudodelstev, vzklicno postopanje radi prestopkov je postalo deloma, ustno in neposredno in vzklicni sodnik se je o podlagi svoje razsodbe lahko informiral. Zato glede prestopkov zasebnemu udeležencu vzklica niso odrekli.
'Kar je veljalo za vzklicno postopanje po zakonu iz leta 1873., to velja tudi za projekt. Vzklicno sodišče si lahko ustvari popolnoma zadostno podlago za razsojo o odškodninskem zahtevku. Mislim torej, da se je zasebnemu udeležencu vzklic-odrekel po krivici.
393.
Nezadovoljstvo se može osnivati na ovim. povredama zakona:
1.) ako sud nije bio obrazov a n, kako treba,, ili ako je sudio sudija, koji je po ovom zakonu 1 sključen (§§ 28, 29 i 385);
2.) protiv presude sudije pojedinca kod okružnoga suda na sve povrede, pomenute u §336-
1
) LOffler, Rechtssprechung in Strafsachen 3. letnik st. 142.
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     27
br. 4—10 i u § 337 br. 1—3, aprotiv presudeisreskoga sudije na sve povrede pomenute u § 336, br. 4—8 i u § 337 br. 1—3;
3.) ako sreski sudija nije bio mesnonad-1 e ž a n ;
4.) ako presuda sreskoga sudije nije rešila zahteva ovlaštenog tužioca ili vlasti ili nije rešila P r i j a v e (§ 375 br. 1 i 2);
5.) ako je sreski sudija izrečeno m' presu-dom prekoračio zahtev državnog ili privatnog
i U z 1 o C a.
Pod št. 2 navedeni ničnostni vzroki so po § 336:
4.) ako se na glavni razpravi prečita spis o kakemi ničnem sodnem delu; ako se je v teku priprave glavne razprave ali na njej kršil predpis, ki se mora pod ničnostjo izpolnjevati; neutemeljeno izključenje javnosti;
5.) ako se na glavni razpravi kak predlog tožitelja ni reši! ali proti njegovemu predlogu ali ugovoru storil sklep, s katerim so se kršile bistvene naredbe zakona ali načela, ki so v interesu obtožbe in zagovora; naredbe, s katero je predsednik protizakonito omejil zagovor;
6.) nejasnost, nepopolnost, protislovnost razsodbe o od-ločilnih okolnostih, pomanjkanje razlogov v celoti ali za izrek o odločilnih činjenicah ali za izpodbijani del sodbe, protislovj med razlogi in izrekom (odlukom suda); protislovje med navedbami razlogov in spisi;
7.) stvarna nepristojnost;
8.) protizakoniti izrek, da sodišče ni stvarno pristojno;
9.) obtožba ni popolnoma rešena;
10.) obtožba je prekoračena in po § 337 št. 1—3 kršenje materielnega prava.
Kakor se vidi, je sestav ničnostnih vzrokov v primeri z veljavnim pravom nekoliko razširjen. En ničnosten vzrok, se mi zdi, je pa izpuščen. Obramba je v postopanju pred sodnikom poedincem pod določnimi pogoji obvezana, kršenje tega predpisa bi morala tudi utemeljevati ničnost, ta ničnost pa ni
'28     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
navedena nikjer. Zanimive je, cla v § 393 ni citiran § 338, ki govori o relativni!) ničnostih in njihovih pogojih. Torej so vse ničnosti, ki jih zagreši sodnik poedinec, absolutnega značaja. Ne vem ali se je to odredilo namenoma ali pomotoma.
§ 394.
se sklicuje na §§ 324, 332 in 338 odst. 6, ki navajajo osebe, upravičene do vzklica. Novo je, da more državni pravdnik vzklic porabiti tudi v korist obtoženčevo.
Vzklic se izjavlja pismeno aH ustmeno vpetih dneh po objavi sodbe. Ta rok je predolg, če pomislimo, da za izjave pritožbe o ničnosti zadostujejo trije dnevi.
Oproščeni obtoženec se kljub vzklicu izpusti.
V osmih dneh po izjavi ali vročitvi prepisa razsodbe more vzklicatelj vložiti izvod, v katerem lahko navede tudi nove dokaze in činjenice.
F
§ 395
L
ima isto vsebino kakor § 467 veljavnega k. pr. r. odd. 2, 3 in 4, daje pa še proti zavrnitvi prekasnega vzklica pravico pritožbe na apelacijsko sodišče.
396.
r
O izjavi i o opravdanjunezadovoljstva predan o m u pr opisan o m roku, obaVestiče sudija drugu strank u, ko j a može za osami dana po obaveštenju kod suda ovo opravdanje*raz-gledati i predati pismeno ili usmeno u protokol svoje protivu ? razloge. U ovima moiže on navesti i nove protivu dokaze, istaknuvši okolnosti, po kojima se može oceniti njihova važnost. Kad se predadu protivu-razlogi ili ih se ovlastenik odreče ili kad iste če osmo^ dnevni rok, poslače se nezadovoljstvo bez odlaganja s akti m'a apelacionom odnosno okružnome  sudu.
i
^1
1
1
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     29
Nasprotnik more v 8 dneh pri sodišču vpogledati vzkHcni izvod. Ne vem, če je ta določba praktična. Naš kmet se silno težko pripravi k sodišču, nerad hodi okrog gospode in čaka po pisarnah, pride le, ako mora n. pr. kot obdolženec. Če je priča, je cesto njegovo prvo vprašanje: »Kaj pa za pot?« In hrvatski kmet tudi ni bolj vnet za to reč. Kako se že začne tista poskočnica? »Marko, ako nije tvoja pamet luda, mani se ti ko-tarskoga suda.« Da bi bil srbski kmet drugačen, dvomim. Tudi mestni ljudje se sodišča radi ogibajo. Zato sem za trdno uver-jen, da kmetski človek ne bo hodil čez hribe in doline samo za to, da se nagleda nasprotnikovega vzklica, zlasti ne, ako ni pismen. Najbolje bi bilo to določbo črtati ali pa odrediti, da se mora nasprotniku prepis vzklicnega izvoda vročiti.
§ 397
ima nov predpis, da referent (izvestilac) apelacijskega sodišča spise takoj pošlje državnemu odnosno višjemu državnemu pravdniku v razmotrivanje, ali treba dopolnitve spisov ali dobave kakih pojasnil glede zatrjevanih formalnih ničnosti. Kadar ni treba ne tega ne onega, se rešuje vzklic v seji.
398
se skoraj doslovno ujema s prvim stavkom- § 469 veljavnega k. pr. reda. Določuje pa neko važno novost. Veli namreč, da apelacijsko sodišče (višje in okrožno) v interni seji odbije vzklic tako radi kršitev zakona kakor zbog izreka o krivdi ali kazni aH očuvalnih sredstvih, zasebni odškodnini in stroških, ako najde, da je »o č i g 1 e d n o« neosnovan; če gre za kršenje materielnega zakona (§ 337 št. 1—3), je potrebna soglasnost sodnikov. Očigledno neosnovan! Nehote senu se ob teh besedah spomnil LofflerjaO, ki pravi, da beseda »gotovo« spada v tisto kategorijo besed, s katerim se sodišča v zelo dvomljivih slučajih ohrabrujejo, tako kakor besede: očigledno, b r e z d v o m n o, nesporno i. t. d. In res, kaj je že vse  kasacijsko  sodišče na Dunaju   označilo za
) o. R. 5. letnik str. 136.
30     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek,
»O Č i V i d n O neutemeljeno«! Mislim, da bi bilo bolje, da
§ 399
vsebuje isto kot §§ 469 zadnji odstavek in 470 prvi odstavek
veljavnega k. pr. r.
400.
Ako apelacijsko sodišče vzklica ne reši po §§ 398 ali 399 projekta, odredi dan za javno razpravo (javni pretres). 2e po prvem sodniku zaslišani svcdoki in veščaki se na javnem pretresu zaslišijo samo, ako je to potrebno zbog znatne sumnje o istinitosti in popolnosti utrditve činjenic, ki jih obsega prvostopna razsodba. Sicer vzame apelacijsko sodišče za podlago svoje razsodbe zapisnike, ki so se sestavili o dokaznem postopku na prvi stopnji.
Tu moram zopet ugovarjati. Nove priče in veščaki, ki se bodo apelacijskcmu sodišču videli važni in ki jih ni dalo zaslišati že po odrejenem sodniku, stopijo pred nas; živi, zgovorni ljudje, ki besedo vsak hip lahko zasučejo kakor je prav ali neprav; zraven njih, časih proti njim; pa okorni zapisniki, ki govore zmerom eno in isto ko tisti Prešernov žlahtnič trde glave, ki je molil venomer samo: Marija Ave. Že zgoraj sem dejal, da je tako mešano postopanje najslabše. Rajši čisto pis* menost kot to zmes. Če nam je kaj do materielne resnice, skrbimo* vsaj za to, da bo mogoče soočenje prič. Zato bi priporočal določbo, da se v vsakem slučaju, kadar se na razpravo pozovejo novi svedoki ali veščaki, pokličejo tudi tisti svedoki in veščaki, na kojih izpovedbe je prvostopni sodnik oprl svojo sodbo. To je ukrenila tudi novela iz leta 1918.
I
\
projekt to besedo ali sploh izpusti ali pa jasneje in določneje začrta miejo, ki jo ima pred očmi. Če pa vzklicnemu sodišču 1 ostane ta čudodelna besedica, si delo lahko zelo olajša. Vzklic ^ brez predlogov odleti kot neosnovan. Ugotovitve prvega sod^ nika so itak neizpodbitne, novo predlagane priče odrinemo lahko kot nevažne in nepotrebne in že nam šine v oči neosnovanost vzklica v vsej svoji nagoti. In tako se lahko otresemo marsi-kakega neljubega slučaja. Torej caveant consules!
L
i
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     31
§ 401,
Na javni če se pretres pozvati za vremena visi državni tužilac odnosno državni tužilac, ako se tiče dela, za k o je se goni po zvaničnoj dužnosti, privatni tužilac, kad se radi o delu, ko je se goni na privatna tužbu, i oni svedoki i veštaci, za koje je sud po § 400 z a k 1 j u č i o, da se i m a j u p o z v a t i.
Na javni pretres pozvače se visi državni tužilac odnosno državni tužilac i u onim slu--čajima, gde je državni tužilac u javno m interesu prisustvovao usmenom pretresu pred prvostepenim sudijom:, ako se tiče i krivičnog dela, koje se goni samo na privatnu tužbu.
K javni razpravi pred višjim deželnimi sodiščemi se po-'zove, kar je sedaj samo po sebi umevno, tudi višji državni pravdnik.
402
predpisuje kakor § 471 veljavnega k. pr. r., kako se vabijo obtoženec, privatni obtožitelj in zasebni udeleženec. Novo je to, da more sodišče izven mesta zaprtemu obtožencu, če njegova prisotnost ni potrebna »radi pronalaženja resnice« in če sam
r
ne more zagovornika plačati, po potrebi postaviti zagovornika iz mesta, kjer je sodišče. Torej glavna oseba, izven mesta apelacijskega sodišča zaprti obtoženec, tudi v postopku radi hudodelstva ne stopi osebno pred višjega sodnika, ako se temu radi ugotovitve resnice ne vidi potrebno, samo bcsed^ nika smle imeti in še s tem se mojre pomeniti samo pismeno, seveda če je pismen. In vendar časih nastop človeka odtehta vse zapisnike, če so še tako lepo spisani. Ta določba bi bila umestna kvečjemu ondi, kjer jo ima sedanje pravo, namreč pri prestopkih, v rečeh večje važnosti pa bi ne smela veljati.
In kolikokrat se bo zdela apelacijskcmu sodišču obto^ ženčeva prisotnost potrebna? Menim, da bodo taki slučaji zelo redki, kajti odločeval bo ozir na transportne stroške.
32     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
§ 403.
Vzklicna razprava je javna, sodišče sestoji iz dveii sodnikov in predsednika, torej t r e li sodnikov. Da je obtoženec s tem občutno udarjen, tega spričo vsega, kar se je že govo* i rilo in pisalo zoper ta Druj, ne bom dokazoval. Omenim samo, da so druge države vladni predlog, naj se skrči število sod* nikov na tri in kot nadomestek za četrti glas dasta predsed^ i niku dva glasova, — odločno odklonile. Ouot capita tot senten* tiae! Ena glava ne more veljati za dve, če je še tako prosvit* I Ijena in rešilna soglasnost, to starodavno fundamentalno načelo, bo prazna fikcija. Število sodnikov bodi torej štiri, naj sodi ' višje deželno sodišče ali pa okrožno.
§ 404
se popolnoma ujema s §§ 472 in 473 veljavnega k. pr. r. Samo to je novo, da ne govori o pismenem; referatu, ampak samo o referatu (izveštaj), nadalje, da morejo stranke na razpravi donesti nove dokaze in činjenice, ki jih sodišče vzame v obzir, ako so važne, in naposled, kar menda ne bo ustnosti v posebno korist, da se zapisnik o »izvidjanju novih dokaza i činjenica, ako se to izvidevanje ne ponavlja na razpravi, t. j., ako se nove priče itd. ne zaslišijo osebno, — da se ta zapisnik pre-
čita.
§ 405
se popolnoma strinja z vsebine § 474 velj. k. pr. r., samo prepoved reformationis in peius izrecno poudarja.
§§ 406 in 407 se mi vidita tako važna, da ju navedem doslovno.
§ 406.
Ako apelacinoni odno,sno okružni sud po-ništi prvostepeni: presudu zbog povreda za=: k o n a, p o m e n u t i h u § 3 9 3, b r. 1 i 3 3 6 b r. 4—6, upu* tiče stvar na novi pretres istome ili drugome prvostepenom sudiju u svome području. Nadje li okružni sud, da sreski sudija nije mesno
¦
Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.     33
nadlcžan (§ 393 br. 3) poništiče presudu; upu
tiče stvar na novi pretres nadležnome sudiji.
Nadje li Apelacioni odnosno okružni sud, da prvostepeni sudija nije stvarna nadležan (§ 336, br. 7) naročito daje sudio o zločinstvu za koje po zakonu nije nadležan, poništiče na predlog višeg državnog odnosno državnog tužioca prvostepenu presudu i narediti, — da se predmet uputi nadležno m sudu, oanosno da sepokrenezakonskipustupak.
Akoli Apelacioni odnosno okružni sud nadje, daje prvostepeni sudija protivu-zakonito odbio optužbu ili tužiočev zahtev, izrekavši, da nije stvarno nadležan, ili da nije potpuno rešio predmeta optužbe ili tužiočeva zahteva i 1 i p r i j a v e (§ 393, br. 2 i 4, i § 336, br. 8 i 9) n a 1 o ž i č e mu, da provede pretres i izreče presudu, a u drugomslučajudaseograničisanionaone tač*
ke optužbe ili zahteva ili prijave, koje nije
r e s 1 o.
Ako je okrajni (sreski) sodnik sodil protizakonito o de* janju, ki je hudodelstvo, apelacijsko sodišče na predlog jav* nega cbtožitelja sodbo uniči in pokrene zakoniti postopek. Ravno tako je po § 475 od. 2 sedaj, novo je pa to, kar predpisuje v drugem oddelku naslednji
§ 407.
r
Uslučajevima, pomenutim u prvo m i tre* čem odeljku § 406, može Apelacioni odnosno okružni sud da izreče i presudu o sam o j stvari, I       itopremanahodnjenjuiliodmahilinadocnije
nared jenom pretresu po potrebi ponavlja* njem pretresa prve instancije, pošto popravi procesnu radnju, za ko ju je naša o, da ne odgo* vara propisanimi formalnostim a.
Isto tako može okružni sud u slučaju, gde je sreski sudija sudio o zločinstvu (§ 406, odelj. 2)
3
34     Osnutek edinstvenega kazenskega postopnika in vzklicni postopek.
ako bi on za to zločinstvo bio nadležan kao prvostepeni sud, odmah na predlog državnog tužioca i s pristankom okrlvljenikovim, ako su utvrdjena sva obeležja toga zločinstva i ako nije p o t rebna nova priprema optužbe i od* brane, kao prvostepeni sud izreči i objaviti presudu o samoj stvari, ne obzirajuči na pro* pise, odred j ene za postupak stavljanja pod optužbu. _
V primeru, ki sem ga omenil ravno prej, se okrožno kot vzklicno sodišče kar spremeni v prvostopni senat in sodi o onem zločinstvu, ki si ga je okrajni sodnik protizakonito prisvojil. Pogoji so razvidni iz paragrafa. Ta predpis se mi zdi popolnoma nepotreben. Kar sem v praksi, nisem še doživel slučaja, ki bi bil za tak postopek pripraven. In če bi se kedaj pripetil, kdo ve, ali si ga bo vzklicni senat, ki bo imel z dru* gimi stvarmi dovolj opravila, hotel usvojiti.  Najbolje bi bilo,
da se ta določba črta.
Tudi z drugimi predpisi §§ 406 in 407 se docela ne strinjam.
V slučajih, navedenih v prvem in tretjem oddelku § 406 m'ore apelacijsko sodišče:
1.) prvo' sodbo uničiti in stvar napotiti nazaj na novo raz*
pravo, § 406, ali pa
2.) izreči sodbo v stvari sami ali takoj ali Pa na ponov* Ijeni razpravi, § 407.
Cemu pa, vprašam, delo na dveh straneh, če se more opraviti na enem kraju. Cemu bi zopet sodilo okrajno sodišče oziroma sodnik poiedinec, ako je vzklicno sodišče že temeljito informirano in dobro sestavljeno ter more tudi soditi v stvari? Posito kajpada, da vzklic rešuje okrožno sodišče, kajti višjemu sodišču bo tako razpravljanje skoraj nemogoče. Zato naj bi vzklicno sodišče bilo samo okrožno sodišče in to, kar more opraviti, naj bi ono tudi moralo storiti.
Pripomnim, da tudi taka določba ne bi bila noben novum, novela iz leta 1918. jo že ima in baje se je dobro obnesla. Samo stalni morajo biti vzklicni senati.
Ali spadajo tiskovne pravde pred poroto? 35
§ 408
+
se popolnoma ujema s § 477 veljavnega k. pr. r.
S tem,"mislim, sem v splošnih potezah očrtal vzklicno po-stopanje po projektu. Razveseljivega vtiska tak prestopek ne more napravljati, preveč se nagiblje na pismenost in posred* nost, prentaloi upošteva moderne zahteve po naglem, končen* triranem, ustnem in neposrednem procesu.   In če se tem ne*
dostatkom pridruži še pomanjkljivost prakse, kakršno smo opažali od leta 1873. dalje,^) tedaj je neizogibno, da krene ka* ženski postopek docela iz tira ustnosti in neposrednosti tako, da ga nazadnje ne bo več moči spraviti na pravo pot.
Zato se zganimo, dokler je čas, zahtevajmo reforme po zgoraj označenih smernicah in ne dajmo, da bi se tudi na nas uresničile Ooethejeve besede: »Kakor večna bolezen se pode* dujejo zakoni in prava, vlačijo se od rodu do rodu, od kraja do kraja. Iz pameti nastane nespamet, iz dobrote zlo, gorje ti, da -Si unuk!«
1
) AmschI, Beitrage 11.
3