List 23.
Kaj je slajnica, kaj volčeč?
Iz Bloške okolice 2. dne po sv. Urbanu. V... r. Stari pregovor pravi; „o sv. Urbanu pridejo muhe!" Da! tudi letos so prišle, samo s tem razločkom, da so bele, in da jih je burja prinesla. Mrzlo je, da gre človeku za nohti, in nerado se bo v naših hribih drugače razšlo, nego da nam bo še kaj belca povrglo. Pa vsaj vem, da tudi ve drage „Novice" občutite mraz, tedaj pomenimo se raje o kaki drugi zadevi. V živi-nozdravilskih bukvah, gospodarjem zelo koristnih, berem o treh boleznih, ki so se v tukajšnjih krajih pri goveji živini posebno vdomačile in ki so si nekako v rodu? namreč: si a j niča, kostolomnica in Božji volcec, vendar slajnica je najbolj razširjena, kjer v treh duhovnijah ne najdeš skor živinceta, da bi usnja, starih škarpov, vrvi (štrikov), kosti, jelovega lesa in cunj ne glevilo. Pred kakimi 4 leti je volek požrl jopeč, v kterem je bil listnik z bankovcem za 100 gold. (Res draga piča!) Jasli iz jelovega lesa so kmali vse oškr-bane in preškrbane, da klini v lestvicah 14 dni trpe, je čuda. Učeni pisatelj omenjenih bukev imenuje vzroke te bolezni: kislo travo po močirnih glinastih pašah, pomanjkanje soli itd. Vendar teh reči jaz ne morem dol-žiti, kjer v naših hribih raste ostro reberno seno; živina pije bistro vodo, in jaz ji tudi kako peščico soli privoščim, in vendar se ta nadloga ne da odpraviti. Sem ter tje se ugibuje, kaj nek more krivo biti te bolezni v tukajšnjih krajih in kako jo odpraviti; al prave vendar nihče ne zadene. Slišal sem celo pametnega moža trditi, da bi utegnila prebistra voda tega kriva biti, pa je menda tudi ta prazna.    Prosimo  tedaj ,   da  nam
„Novice" le-to reč kaj pojasnijo in kako bi se utegnilo pomagati. Koncevaje še to vprašanje pridenemo: V naši okolici je pri goveji živini skor vsaka bolezen „vovčee" (volčeč). Vračijo ga večidel z volčjim mesom, da ž njim ali živinče pokade ali pa mu ga vžiti dajo. Skor pri vsaki hiši imajo omenjeno prekajeno meso, pošlo ne bo kmali, ker imamo mnogo tistih debeloglavih gostov, kteri hodijo prežat, kje bi se kaka ovčica zajela. — Kaj pravite, je li to res koristen lek ali prazna vera? Dostavek vredništva. Radi Vam odgovorimo na vprašanje Vaše; al žal nam je, da zadeva ravno tako bolezen, kteri zdravnik ne more pomagati z enim in gotovim zdravilom. Dobro sicer vsi zdravniki poznajo s lajni c o (Lecksucht), to je , tisto bolezen, pri kteri goveda, še najbolj pa krave, ližejo, grizejo ali celo zrejo nenavadne, mnogokrat ostudne stvari. Al vzroki so mnogoteri in večkrat zelo skriti. Res je, da kisla, izpridena, izmočena, izparjena klaja, suha ali frišna, je največkrat kriva te bolezni in da v mokrih letinah je najbolj navadna. Pri Vas — pravite — da ni tega. Tedaj je treba slediti po druzih vzrokih; ti pa so: če živina ne dobiva zadostne klaje, — če se ne poklada lepo po redu, — če hlev ni snažen in je soparen, in zlasti, če je posoda nečedna, če so slabi, žlebovi ali trogi nečedni, da ostaja piča (klaja) v njih kisla. To vse napravi v želodcu živinskem kislino, zgago — in to jo žene, da sega potem po tacih stvareh, s kterimi si želi krotiti želodčevo kislino. Gotovo je pa tudi, da eno sljavo govedo naredi več druzih sljavih, ki jo posnemajo v tem početji. Zato je treba, da gospodar pravi sled bolezni zadene in da odvrne to ali uno, kar dela to napako, pa tudi loči sljavo živino od zdrave, da ne posnema tovaršice svoje v tej napaki. — Zdravila pa so: grenjke zeliša in korenine, kakor encijan in kalmež, v prah (štupo) zmlete, pa pomešane s pepelom in kuhinsko soljo, tudi s potašeljnom je doJ)ro mešati omenjene grenke reči, ali pa s sajami. Ce je bolezen nastopila višo stopnjo, daj kravo mesarju, dokler je meso še za rabo. — Kostolomnica je večkrat le nasledek slajnice. — Volčeč (ovčeč) pa je kakor saj o ve c le prazno ime, s kterim od nekdaj kmetje zaznamovajo skor vsako bolezen, čeravno bolezen bolezni ni podobna. Stari naši (se ve da nevedni) očaki so si mislili menda, da mladi volkovi (volčiči) rijejo po životu živinčetovem, čeravno še nikdar nobenega niso izvlekli iz živinčeta. Al ljudem ni zameriti, da v nevednosti zdravniški niso še storili stopnje naprej od Adamovih časov. Stari očetje so dajali volčjega mesa živinčetom ali ž njim jih kadili, za njim pa ravnajo še dandanašnji prav tako njih sinovi, ki bi se raje dali ob glavo djati kakor da bi opustili prazne vraže, kakor je volčeč, kakor je mora in sto druzih babjih ver. Naloga pametnih mož je , da nevednemu ljudstvu razjas-nujejo te reči, da se tako na tej poti širi tudi omika med ljudstvom. Prosimo Vas tedaj, preČastiti domoljub, da nam v svoji okolici pomagate tudi o tem.
184