V pomislek. Ah, besede! One izzvenijp! Delo le nas približuje večnosti! Večnpst pa je vendar to, po čemer vsak človek na skrivnem hrepeni! Zaradi nam neugodne politiške konštelacije se je vprašanje o slovenskem vseučilišču. kjer bi se osredotočila narodova znanost in na njeni podlagi ustvaril narodni vzgoini vzpored, pomaknilo v daljno bodočnost. Prisiljeni smo svojo vzgojo na drngi način pospeševati. Vsak posameznik pride enkrat v življenju — č'i namreč ni pretop! — po krajši ali daljši križevi poti dp sampvzgoje. In samovzgoja je pa vendar cvet, ideal vse vzgoje. Isto je pri narodih. Tudi oni morajo enkrat začeti s samovzgojo, zakaj drugače utonejo v morju človeštva. Oni narodi pa, ki nimajo te mpči v sebi, imajo napisano smrtno obspdbp že v svpjih očeh in kdo ve, če že ni blizu cni vek, ki jim bo pel — miserere. Naš narod pa kaže vendar toliko žilavosti pri zidanju razdrenih najnaravnejših postav, pripadajočih vsakemu bitju eo ipso, torej ima bodočnost! Zafp se pa mora že vendar enkrat začeti intenzivnejše vzgajati v lastnem duhu, ne samo v lastnem jeziku. Saj je že Tolstoj dejal: »Šola je dobra samo tedaj, če se seznani z vsemi zakoni, po katerih živi narod.« Vsi narodi to že davno upoštevajo. Ppglejmo na primer samo sosede Italijane ali Nemce! Če je še tako ničevostni znak naroda, a povzdigujc se kot bivstvo, svetinja. Sanio nii Slovenci se vzgojujemo še zmeraj po diktatih mož, ki ne izhajajo iz naroda, dasi dobro vemo, da rabi naša narodna psiha nekaj drugega nego italiianska, nemška itd. Obdani smo res od težkega obroča, toda od juga nam sije izza mcrskih temin še blagodejen žarek upanja in v sebi še čutimo moč. Zaraditega pa: sestavimo si lastni vzgojni program! To je sicer jako težko, a če pomislimo. koliko je slovenskih profesorjev. učitelitv in drugih, ki bi k temu lahko veliko pripomogli, se nanvrrt treba ničesar bati. V svojih društvih in potom svojih glasil bi začeii polagoma zbirati kamenčke in če bi vztrajali, nastane v kratkem iz tega Iep dom, ki nam bo y ponos in čast. Pri tcni pa moramo pomisliti. da je največja itipč naše duše v čuvstvu in da bi bilo treba nmstveno in voljno stran duše malo bolj izobraziti. V poštev vzemimo sattip vpiašc.nia: Kaj smo? Kam hočemo? Kako bi prišH tja? l": am, da ne pridejo te besede do gluhih ušes!