Vzhodno vprašanje. Kakor strela iz jasnega Deba je nenadonia te dni tresdoIo vzhodno vprašanje med evropejske politikarje in diplotnate, in jib je na prvi bip popolnoma ornaniilo. Že od leta 1856 je bilo vzbodno vprašanje nekoliko nazaj porinjeno, in le samo tedaj se je o njem govorilo, kedar 8e je edeu ali dragi slovanski narod začel velikemu turškemu tlačenju zoperstavljati ali splob uekoliko gibati.— Vsemu je veudar vsikdar in celo bila kriva Rusija preteklo leto, ko se je v Dalmaciji podigelupor proti upeljanju nove vojaške postave, se je taki govorilo, da jib podbujskava io podpira Rusija, in da boče na ta uačin vzbodno vprašanje spet Da dnevni red spraviti. Da je vsakega slavjanskega gibanja in pravične opozicije posebno v Avstriji kriva Rusija, to skorej vsi nemški časniki zaiirom trobijo, ali vendar po pravici ali ne, za to se celo ne brigajo. Ko je letos napočila strabovita francosko-pruska vojska, so skorej vsa druga vprašanja stopila iz dnevnega reda, in zunaj imeiiovanih vojsk se je zadnje mesece tndi govoriln , ali samo roimo grede, o oropanju papeža. Na vzbodno vprašaoje ui nikdo mislil. Ko naenkrat pride 12. t. m. ta-le telegrara iz Cari grada: nRusija je dala v Carigradu izreči, da je dalje vee ne bo vezala paiiška pogodba zastran vožnje z ladjami po črneru morju , ker turške oklepoe ladje še zmirom grozijo Odesi in drugim krajem na morskem bregu, in ker je pa rižka pogodba že prelomljena v dunavskih koezovinab — ker je natureč združena Moldava in Valabija v eno kronovino Rnmunijo. — Ruska je ta korak storila pod skrivno pogodbo s Prusko." — Tako se je glasil prvi telegram iz Carigradn, drugi telegrarn pa pravi, da je rusko zabtevanje bilo kratko ostro, popolnnma odločno, in da je pre Turška ravno tako odgovorila. Toliko iz Carigrada. Knjez Goreekov pa je vsem onim vlastiui, ki so pod pisale pariško pogodbo 30. marca 1856, t. j. tedaj vladi r.a Dunaju, v Toursu, Londonu, Berolinu, Florencu in Caiigradu pa posebni okrožni ttaznanil, da seRusija več ne čuti zavezana po članku XIV. oraenjene pogodbe, dodane k 61. XIV. neboliko zato ne, ker oni čleu Kusijo osranioti in ponižuje, nekoliko pa tudi zato ne, ker je ona pogodba že večkrat sprenieDJena, posebno po dunavskih knjezovinab. članek XIV io njegov dodatek jeimel nalogo črno niorje popolnoma nevtralizirati, in zato je bilo odločeno, da Ruska in Turška ne 8tue imeti na čl-nem niorju drugib vojnib Iadij , nego k večemu 6 parobrodov, ki nosijo 800 ton, in 4 lahke parobrode, ki nosijo 300 ton. Dalje je fte drugo sramotno do ločilo, ki ee glasi: Rnsija izreka, da alanških otoko? ne bode utrjevala ic da na njib ne bode niti vojaškega niti iuorDarskega zavoda izdrževala ali napravljala. Po tem členu so bile Rusiji in njenerau vojnemu brodovju na črnem morju popolnoma roke zavezane in Turčija je bila za vselej obranjena vsakega ruskega napada od te strani, in ji je bila tako rekoč zagotovljena neodvisnost in celokupnost. Da je ta pogodba tako velevlast, kakor je Ruska, strašno žalila in ouečasiovala, ni dvomiti. Rusiji so se naložile dolžnosti in pravice, 8 kterimi naj nianjša državica nebi mogla bili zaduvoljua. Rusija je vendar biia v kriraeki vojski premagana in vse v«ekse evropejske vlasti so bile zoper njo, in zato je bila prisiljena sprejeti to nečastno pogodbo, na ktero vendar ni nikdar pozabila. Podpisala jo je gotovo sanjo s tajnini sklepom, da jo pri prvi [iriložnosti uniči. — Ce ledaj ta položaj Rusije na tanko premisliaio, če dalje premislimo razmere, ktere so sedaj postale v Evropi po francosko-pruski vojski, so celo ni čuditi, če je Rusija ono sraniotno, neprenesljivo pogodbo naglo raztrgala in tako vzbodno vprašaoje spet spravila na dnevni red. Ta korak Rusije je tedaj celo nepričakovan za vsakega , ki je zgornje razinere dobro poznal. Rusija je ta knrak storiti morala, to tirja od nje Djena lastaa east, ktero mora spet maJežev oprati, ki ji je napravila ona nesramna pariška pogodba I. 1856. Ciriško pogodbo je prelomila Avstrija, Italija in Francoska pa ste jo vrgle pod klop, ravno tako se meče pod klop sklenjena pogodba v Pragu. Če se tedaj vse te pogodbe celo ne izpolnujejo, ki niso tako sraniotne za vlade, kakor jc pari&ka za Rusijo, zakaj pa bi tedaj morala Rusija svojo beeedo držati, ki jo tako strašno sraiuoti. Upamo zato, da se Rusija takrat ne bode dala po političnib notab omamiti , temuč )>ode energično etopila pred celi svet iu bode zabtevala popolnoma neodvisnost in čast, ki ji kot uajvekši vlasti gre , kar bode tudi gotovo dosegla, ker Francoska se ne bode ntogla krenoti, Italija ima doina dovolj opraviti, Tarčija je bolena in še sanio životari, Prusija je v porazufuljenju z Rusko. Avstrija, ki še doma celo Di v redu, se ne bo mogla mešati v ptuje stvari, in če bi tudi rada branila svojega najboljšega prijatelja bolenega Turka, bode inorala mirna ostati zarad Prnsije, s ktero bi naši di- plomati radi tako celo v tniru živeli jedina Angleška bi utegnola nekoliko hrupa napraviti, sama se vendar ne bode zoperstavljala ruskerau velikanu, toliko politike gotovo itna. Po sami diplomatični poti pa se bo takrat vzhodno vpras;tnje težko rešilo, ker nezanpnost, ki že zdaj više 10 let gospoduje v Evropi, je rodilo kabiuetsko politiko, o kteri politični poštenosfi se celo dvomi. Ta nesrečna politika, ki gospoduje zdaj v Evropi pri vseb vekših vlastih zvun Angleške, je kriva, da so nasrale strabovite vojske i. !854, 1859, 1866 in 1870. Narodi so se vsikdar hoteii rairno pogoditi, ali kabinetska polilika jib jc zaplel.-i v vojsko. Ker tedaj od nobene strani ui upati da bi se zdaj kdo Rusiji zoperstaviti mogel, bode Rusija naj prej delala do tega, da se bode spet nioglu svobodno gibali na črnem morjn in potem do tega, da izpelje svoj blagi naiuen, kterega že više 50 let izpeljati namerjava, naiureč ta, da reši vzhodne Slavjane strabovitega turškega jarrua. To se bode zgodilo gotovo, to se zgoditi mora, kor to zabteva kristjanska Ijubezen, iu Ijubezen do človečanstva. Mi Slavjani pa želimo Rusiji naj boljši uspeh v zabodu, in našim bratom Slovanom rešitev težkega turškega jarma.