NAŠI     RAZGOVORI
A.  S.:     . Slovo.
Osamljena stoji dobrava,           Vem,  zakaj  žaluješ.
ptice  vzele  so  siovo.                  izgubila  zaklad  je  svoj,
v  žalosti leži poljana,                saj le cvetje in ptičic petje
nič več cvetke ne cveto.            je najdfažji biser tvoj.
O, pridi, pridi zopet kmalu, zlati moj pomladni čas, da v cvetočem tvojem maju zopet zrl troj bom kras.
Jel enk a : V jeseni.
Megle se vlačijo po nebu,                      Zadnje cvetke  skrivajo glavice,
vse pusto in prazno je povsod.              zakaj snežec jim hoče pokriti nožice;
na veji čepi črn vran                             bliža se, bliža zimski eas —
in kriči, kako je lačen in zaspan.         oli, to je za cvetke žalosten čas.
Danica   Škerlec: Na pokopališču.
Žalostno stoje ljudje
pred grobovi svojih dragih,
umrli so prerano še,
za  nje molitve zdaj v nebo kipe.
Na grobih jim lučke prižigajo                     '
iu  s cvetjem gomile krasijo.                       ,
Ko pa  solnce zatone žalostno.
se svečice zasvetijo
in niorie lučk poikriva črno rušo
in potolaži vsako žalostno dušo.
Rozalka   Perušek: V spominn na mamico.
Mati moja ljuba                 V zeinlji že počivaš,
•kaj naj sedaj storim,          trohni ti že srce,
v rajsko domovino k tebi   tvoje zapuščeno dete
vedno si  želim.                   k tebi si želi.
Kdaj naj ti povrnem          Oh, le 9pavaj, mamica,
tvojo vso dobroto,              večne sanje snivaj,
ko si nie gojila                   gori zraven Jezuščka
z nežno vso skrbjo?           rajsko srečo uživaj!
Rapolt Stanislav: Prav lepa hvala za pismo in pozdrave! Ko sem se zadnjič peljal mimo šole v Preski, sem se domislil^ da Ti še dolgujem odgovor na pismo! To bo zares lepa in veliika šola in ko bo zgotovljena, potem se ne bo treba več voziti iz Medvod v Št. Vid z vlakom v šolo. Zelo bom vesel, kadar spet prejmem pismo od Tebe. Pozdravljen!
Rozalka : Vidiš, da je pesemca le zaslužila prostorček na zadnji strani lista. Res ni povsem po pravilih pevske umetnosti zgrajena, toda kar je tudi kaj vredno: iz srca je vzklila, in z njo je počaščen spomin mamice, ki je več nimaš. Kajne, kako bi io ljubila in ji v veselje živela, ko bi bila še pri Tebi!
France Rupnik: Prav hudo mi je, da v koticku ne moremo prinašati sli'k. Novice iz palčkove dežele so kaj mične, in tudi pri ostalih stvareh se razo-deva Tvoje veselje do risanja. Da si mi zdrav in oglasi se spet kmalu!
Jelenka: Ubogi vran, lačen in zaspan! Hu, to je huda zadeva. Tebi pa očka in mati skrbita za vse: hrano, obleko in druge potrebe in vem, da nikdar ne greš brez večerje k počitku. Mnogo pa je deklic in dečkov na svetu, ki tega ni-majo; v Tvojeiu dornačeni mestu stanuje precejšnje število nesrečnih družiu pod oboki državiiega mostu. Ubogi tisti otroci!                                              Vasovalec.