RECENZIJE ta, k izve, da sin, s katerim je živel za- dnjih šest let, pravzaprav ni njegov; je tudi trpljenje očeta kot takšnega, enako univerzalna pa je tudi njegova končna odločitev, s katero se dokončno umakne iz sence tradicionalnih vrednot. Njego- vo začetno stališče se do konca popolno- ma spremeni, kot se spremeni on sam. Skozi film tako spremljamo dokončno dozorevanje in spremembo Rjote v sa- mostojnega, dobrega in odgovornega odraslega človeka, kot tudi približeva- nje obeh družin, ki ju je nehote združi- la namerna odločitve medicinske sestre (film se odgovornosti bolnišnice za za- menjavo dojenčkov dotakne le na kratko ter precej plitko in neprepričljivo), kipa seje Kore-eda dodatne le mimogrede in bi jo lahko morda bolje pojasnil kot le, daje dojenčka zamenjala iz ljubosumja življenjskemu slogu Rjote in Midori. Enako prepričljivo je svojo vlogo odi- gral Keita Ninomiya, kije v vlogi Keite prikazal izjemno sposobnost za prepri- čljivo izražanje čustev. Film prikazuje in aludira na navzkrižje med tradicio- nalno in sodobno japonsko družbo, pri čemer odpira večno dialektiko med sta- rim in novim. Vendar je v njem še veliko več. Je veličastna filmska mojstrovina in upodobitev zgodbe, ki je morda za nekatere samoumevna. Kore-da njeno prepričevalno moč črpa tudi iz konflik- tov med različnimi sloji znotraj sodob- ne družbe, kar nazorno prikazuje tudi s kamero, ki potuje od visokih stanovanj- skih stavb japonskega višjega sloja do manjše enodružinske hiše v predmestju japonske prestolnice. Hkrati Kore-da iz- postavlja tudi navzkrižjem med moškim in ženskim dojemanjem nastale situaci- je, pri čemer je čustvena vez obeh zame- njanih otrok močnejša pri obeh materah kot pri očetih. Takšno večplastno zgod- bo različnih konfliktov moderne druž- be je pogosto težko preslikati v gledljiv in zanimiv cineastični izdelek, vendar Kore-edi z natančnostjo, predanostjo in preflnjenostjo uspe prav to. Se več, gle- dalce uspe subtilno prepričati, da druži- na ni samo skupnost, ki temelji na krvni zvezi, saj je veliko pomembnejša čustve- na vez, ki se splete med družinskimi čla- ni. Krvna zveza je sicer pomemben, ven- dar ne odločilen dejavnik pri nastanku družinskega življenja. Slednje ustvarja in vzdržuje predvsem močna čustvena vez med družinskimi člani in se razli- kuje od družine do družine. Če čustvena vez ni prisotna, tudi krvna zveza med družinskimi člani ne pomaga kaj dosti. Če je pravica do družinskega življenja nekoč varovala le tradicionalno opre- delitev družine, torej očeta, mamo in otroka, dandanes vključuje vse razse- žnosti resničnih družinskih življenj. V filmu tako obe družini, ki ju je združila zamenjava dojenčka, postaneta ena ve- lika družina. Četudi bi si želeli, da bi vsi otroci živeli v popolnih družinah, je resnično življenje kruto in s seboj prinaša veliko žalostnih zgodb. V sodobnih družbah tako danda- nes najdemo različne oblike družinske- ga življenja, tudi take, ki ne temeljijo na krvni zvezi. Japonski film Kakršen oče, takšen sin poleg odlične režije, fo- tografije in igre zato ponuja svež pogled na razumevanje družinskega življenja v sodobnih družbah. Pri slednjih gre za fluiden koncept, ki se spreminja iz leta v leto. Kar sporoča obravnavani film je, da se družinske skupnosti razlikujejo od primera do primera. Njihova razno- likost je tolikšna kot raznolikost vsa- kodnevnega življenja. Opredeljevanje družinskega življenja zato ne sodi med lahke naloge. Pojem družine namreč ni statičen, saj se spreminja na podlagi spreminjajočih se medčloveških odnosov in življenjskih razmer v sodobnih druž- bah. Glavna poanta omenjenega filma je zato univerzalna: veliko več kot krvna zveza je pomemben čas, ki ga družina preživi skupaj. Jernej Letnar Cernič Verena Gotthardt NAJDENI NIČ Mohorjeva družba Celovec, 2013; 80 str. Koroška ima danes na obeh straneh dr- žavne meje kaj pokazati, namreč v pi- sani besedi. Na južni strani, v Mežiški dolini, je to Lucija Mirkac, komaj gim- nazijka z že sedmimi izdanimi proznimi knjigami in z vsaj dvema rokopisoma v pripravi za izdajo. Na severni strani, v Celovcu, pa vendar s koreninami v Zi- Iji, kije dala slovenski zgodovini, poli- tiki, kulturi in literaturi toliko tako po- membnih imen, pa najdemo prav tako še vedno gimnazijko Vereno Gotthardt s številnimi literarnimi udeležbami in nastopi, tudi že nagradami, predvsem pa s pesniškim prvencem Najdeni nič. Koroška znova potrjuje modrost pesni- ka Rilkeja, ki pravi, da je pesem bole- zen duše, kakor je biser bolezen školj- ke. Kako Koroška ne bi bila bolna, ko je vendar ranjena; kako ne bi bila ra- njena, ko je vendar razrezana v tri dr- žavne pripadnosti, ko so knez slovenske poezije in njegovi najbližji pokopani v vseh treh delih te dežele: v beljaški oko- lici, Kanalski dolini in na Gorenjskem, kije tako v več pogledih, predvsem še v jezikovnem, pravzaprav tudi del koro- ške dežele. Ko sem vzel v roke knjigo mlade, a člo- POMLAD 2014 93 RECENZIJE veško tako presenetljivo zrele pesnice, sem se najprej prestrašil naslova: torej že spet nekdo, ki hi se rad poigraval z ničevostjo niča, tega filozofskega kiča, ki seje sicer porodil iz dveh mogočnih virov, toda tudi iz njunega nerazume- vanja in kasneje zlorabe: iz Salomono- ve modrosti, ki tako čudovito govori o nečimrnosti vsega, za čemer se zaganja grešni človek, ter iz znamenitega vpra- šanja velikega nemškega filozofa Leib- niza: Zakaj je sploh nekaj in ne raje nič? Danes moderni filozofski, bolje psevd- ofilozofski prežvekovalci niča seveda ne segajo tako globoko, ampak ostajajo na osladni površini tega tako lahkomiselno preigranega pojma. Je torej tudi mla- da koroška slovenska pesnica stopila na ta spolzka tla, na katerih je spodrsnilo že toliko presamozavestnim, a obenem premalo resnično izobraženim in nadar- jenim filozofskih vajencev? Tega člove- ško tako pristni in simpatični avtorici nikakor ne hi želel, to hi bilo res zadnje, kar bi ji pripisoval ali celo privoščil. Na srečo Verena Gotthardt ni izdala samo ovitka s tako nevarnim naslovom, ampak je izdala tudi potiskane pole svo- je poezije, ki so razblinile moje strahove kmalu in pomirile mojo že staro averzijo do vsakršnega filozofskega spreneveda- nja in neresnega poigravanja, tako da sem se lahko izročil temu, kar je pesnica res upesnila - in to je pravo nasprotje tega, kar utegne filozofsko deziluzioni- ranemu bralcu vzeti veselje nad poezijo. Prva pesem, kije dala vsej zbirki naslov, »Najdeni nič«, je sama naravnost na- sprotje, je ljubka upesnjena zavrnitev cenenega slabega filozofiranja o »niču«, je nazadnje tudi osmešenje in razkrin- kanje nevero dostojnosti takega »niče- vanja«. Pesnica Verena Gotthardt zno- va odkriva nekaj, česar pesniška poza toliko zavedenih mladih pesnikunov ne pozna, saj morajo pod masko pesniške pomembnosti in zaresnosti skrbeti za otrplo muskulaturo obrazne resnobno- sti in zaigrane pojmovne strogosti: iro- nijo, namreč blago ironijo. To pa je v re- snici najmočnejše pesnikovo kladivo za razbijanje abotnosti, čeprav je fizično še bolj filigransko kakor pa skoraj mikro- skopsko kladivce v školjki človekovega ušesa. Teme upesnjenega sveta Verene Got- thardt so teme, ki sestavljajo vsako pri- stno pesniško okolje: življenje, spornost sveta, smrt. Sem hi sodila še ljubezen, a nekaj v pesnici je bilo modrejše od nare- ka mladostnega vretja, daje reklo svoj NE in tako zbirko rešilo vsake pesnja- karske omlednosti in sentimentalnosti. Pravilna usmeritev, pravilna odločitev. Ljubezen se mora izraziti iz distance. Spregovoriti sme, ko bo mošt mladosti postal vino življenjske zrelosti, sicer hi imeli v zbirki velike pristnosti malino- vec še ne izkušenega deklištva. Sijajno! Proza je pogled na gozd. Poezija je usta- vljanje ob drevesih. Gozd, to so stavki, v katerih posamezne besede utonejo v nizu povedi. Drevesa, to so besede. Po- ezija živi od besed, kakor proza živi od stavkov in odstavkov. Imamo »pesni- ke«, ki morda jezika niti dobro ne zna- jo, a pesnijo tako, da se sprehajajo po slovarju jezika, v katerem pesnijo in pobirajo besede, ki so jim všeč. Pri Ve- reni Gotthardt nimam tega občutka. Vtis imam, da najprej vidi podobo, ki ji je potem treba najti ustrezen izraz, primerno besedo. In to je prava pot. Poleg moralnega zakona pristnosti je za dobro poezijo pomemben še zakon, ki se na prvi pogled zdi pravo naspro- tje tega, kar razumemo pod pojmom poezije: ekonomičnost. Načelo ekono- mičnosti - čeprav tega v današnji eko- nomiji žal ni več mogoče najti, iz česar prihajajo tudi vse njene krize in propadi - zahteva pri najmanjšem vložku snovi in energije največji in najboljši rezultat. Iz svoje mladosti se še spominjam starih mojstrov: mizarjev, zidarjev, čevljarjev, krojačev, ki pri svojem delu skoraj niso imeli odpadkov, saj so znali porabiti tudi navidez neuporabne odrezke, od- krhke in ostanke, njihovi izdelki pa so kazali, kakor da so narejeni iz celega. V tem smislu je tudi resnični pesnik obr- tniški mojster, ki zna vzeti pravi kos in v pravi velikosti ali številu. Navdih je le ena sestavina pesnjenja, ekonomičnost je njeno bistveno dopolnilo. Pesmi Ve- rene Gotthardt odlikuje ekonomičnost v izrazu. Tu in tam je še najti kak pojav pesniške mehanike, ki pesniškemu učin- ku ni v prid, a to je stvar mladosti, in obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo tudi ta šibkost izginila in bo svoje mesto dobila tudi presenetljivost, ta sveža in osvežujoča dopolnitev prvih dveh počel pesnjenja, navdiha in ekonomičnosti. Pesmi Verene Gotthardt sijajno dopol- njujejo ilustracije Petra Gotthardta, ki zbirko pesmi zaokrožajo v celovito ume- tnino. Ne le zven, izbornost in priklica- na podoba besed mlade pesnice, ampak tudi njen preprost, pošten in nenarejen značaj obetajo, da to ne bo zadnja, am- pak prva stopnica daljšega in v vzne- mirljive višine zavitega stopnišča nove pesniške dikcije na Koroškem. Vinko Ošlak DELO Rok za oddajo prispevkov: 11. 9. 2014 u redn i s t v o @ r a z p o t j a . s i w w w . r a z p o t j a . s i 94 RAZPOTJA